Kristina: Jesen.                                               721
Juri Brandes imenuje Jacobsena v eseju, ki mu ga je posvetil, največjega kolorista dandanašnje proze. „Njegov jezik," pravi dalje, „je nasičen z barvami. Njegov slog je ubranost barv" in njegovo delo sploh „najmočnejša pijača občutja, ki jo je kdaj kdo pripravil v našem slovstvu."
Jacobsen bi bil tudi za Slovence zanimiv. S Cankarjem sta si v marsičem podobna; in kakor naše slovstvo zahaja v sanjavost, tako so sanjavi tudi ljudje Jacobsena, ker jih nič ne žene na velika dela v njih malenkostni domovini; žive in ugibajo in se razbijajo ob omejenosti domačih razmer.
A7
Jesen.
i.
parku se oglaša ptica, drobna ptica zapoznela . . . Z velim listjem je pokrita zapuščena steza bela.
Izgubili so nasadi živobarvno svoje cvetje, mrak samuje — kjer ljubezen našla skrivno je zavetje.
In v jesenskem parku nade moje mrjejo in želje . . . vse umira ... in umrlo srca sladko je veselje. —
II.
Otožnost sama in njen molk po gozdnih potih hodita . . . in resno vladarico — smrt skoz nje kraljestvo vodita ...
„Ljubljanski Zvon" 12. XXVI. 1906.                                                                                    46
Kristina: .lesen.
V megleni sivi pajčolan jesensko listje se lovi . . . in'pod nogami njenimi cvetovi mrjejo bledi . . .
In vztrepetala duša je . . . zavel ji v dno je smrti dih . . . srce raztožilo se je . . . kot da že čaka grob me tih. —
III.
Prišli ste samotni, dolgi večeri,
brez svita — in brez teme,
ko tiha se žalost poraja
brez ljube misli — brez vroče želje. —
Ko duša vsa mirna posluša srca tajinstveni glas . . . Ko gleda o mračnih večerih mladosti minule rosni obraz . . .
IV.
Na grobove mrtvih upov, mrtvih slajev, mrtvih nad položiva kite cvetja, da jim vzklije spet pomlad . . .
Lučec sto in sto prižgiva dragim mrtvecem ta dan . . . da iz grobov nama vstane lep spomin — in sen krasan. —
Raz nagrobni križ spasitelj na grobove mrtvih zre . . . Zatopiva se v molitev . . . in utešiva srce . . .
Kristina.