DUHOVNI
PASTIR.
t-_' i
Izhaja vsak mesec. — Velja 8 K na leto.
| XXVIII.letnik. 11 V Ljubljani, november 1911.	XI. zvezek.
1	JL	
Praznik vseh svetnikov.
Boj, zmaga in plačilo svetnikov.
Delali so pravico, premagali kraljestva, dosegli obljube. Hebr. 11, 33.
Če kdaj, pač danes velja klic sv. Cerkve: „Sursum corda“ - Kvišku srca! Pozabimo vsaj za par trenutkov svoj pozemski trud ter trpljenje in obrnimo oči, dvignimo srca in roke tja gori, kjer uživajo ljubljenci božji, svetniki, svoje veliko plačilo. Ra-dujmo se ž njimi, voščimo jim srečo: saj so našega rodu, saj so z nami vred Adamovi in Evini otroci, ki so dosegli čast in slavo, katere tudi veliki sv. Pavel ni mogel drugače opisati, kakor, da pravi: „Oko ni videlo, uho ni slišalo in v nobeno človeško srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo." Zlijte vkup vse veselje brezskrbnih nedolžnih otroških let ter veselih dni mladostne cvetoče pomladi, pridenite vso radost, ki ste jo kdaj v resni dobi imeli nad svojim delom in uspehi, ter vso srečo, katero ste si s trudom priborili, zraven pa si naslikajte v svoji domišljiji življenje brezskrbno, rajsko, in nebeško: vse to vkup ni niti senca veselja, v katerem se tope zveličane duše v nebesih. Kdo bi si ne poželel nebes, kdo bi ne koprnel hrepenenja po večni domovini, če le količkaj premisli nebeško srečo in blaženost?
In nehote se vprašate sami in vprašate mene: kako pa so svetniki dosegli to neizmerno, nedopovedljivo plačilo, katerega svet ne more dovolj občudovati ? Odgovor je kratek in jasen: bojevali so se, zmagali so. Bojevali so se s svetom: svet jih ni
40
Pastir 1911.
mogel razumeti, in zato mu niso dopadli in ni jih mogel trpeti. Premagali so svet: niso živeli, kakor je hotel svet, a svetniki niso odnehali, niso se vdali. Sedaj pa imajo plačilo, katerega svet ne razume, po katerem pač hrepeni, za katero se pa premalo potrudi.
Tako se godi, dragi v Kristusu, tudi še danes. Svet se ni nič poboljšal, svetniki se niso nič spremenili: zato je neprestan boj med svetom in svetniki. In svetniki ne odnehajo, dokler ne zmagajo, ker svet jim hoče ugrabiti palmovo vejico zmage in lovorjev venec slave.
O boju, zmagi, in plačilu svetnikov poslušajte danes, dragi v Kristusu, na njih slovesni praznik. Tako se boste naučili tudi vi, kako se morate bojevati, da zmagate in prejmete krono zveličanja.
1.	„In boste sovraženi od vseh zavoljo mojega imena; kateri pa bo stanoviten do konca, bo zveličan," tako nam je napovedal Gospod. Zakaj nam je napovedal, kaj mislite ? Vi ste verni katoličani; prepričani, kako resnična in kako dobra je sv. vera, dobra za nebesa in zemljo, živite po tej veri, in tudi srčno želite, da bi drugi verovali ter po veri živeli. A glejte, koliko jih je, ki vere ne marajo, ki jo sovražijo, in vam se to zdi čudno. Mislite tako-le: „Kako more biti pameten človek tak, da ne mara vere? Kako more pameten človek sovražiti dobro?" Vas to zbega, da često mislite in dvomite: kdo ve, ali sem na pravi poti ali ne, ali ravnam prav ali ne ? Ne dajte se zbegati, saj vam je Gospod sam naprej povedal, da bo Kristusovo kraljestvo, da bo dobra, resnična stvar vedno imela sovražnike. Ne čudite se torej temu neprestanemu boju med dobrim in slabim: hudobni so dobro vedno sovražili, je sovražijo, in je bodo do konca dni. In tu tiči vzrok onega boja, one vojske, ki so jo morali prestati svetniki in v kateri smo sedaj mi.
Ta vojska ima različne načine in oblike. Svet naj-prvo a) vsemu dobremu nasprotuje in oporeka, dalje b) vsem dobrim nastavlja zanjke in pasti, in slednjič c) vse dobro zaničuje in zasmehuje.
a) Vera nas uči, da na tem svetu ni najti popolne, prave, trajne sreče, in kolikor je je mogoče dobiti, je dobimo samo v tem, da služimo Bogu. Prava, neminljiva sreča je le onkraj groba. — Vse drugače pa uče krivi preroki sveta: „Čemu čakati
na srečo onkraj groba, ko ne vemo, ali bomo živeli ali ne ? Tukaj se veselimo in uživajmo!" Tako govore in žive, pišejo in uče. Premoženje in bogastvo, čast in slava, zabava in uživanje, v tem vidijo svojo srečo: dragoceno in potratno se oblačijo čez svoj stan, ter tudi otroke razvadijo, da jim je vsa sreča v lepih oblekah. Jedo in pijo več, in boljše, kakor zmore njih denarnica. Nobena zabava in veselica ne sme minuti brez njih. In če se da narediti greh, ne da bi se pregrešili s tem zoper državne postave in, da nima greh sramotnih posledic, ga tudi narede, samo da so zadovoljni.
Da moremo služiti Bogu in smo srečni že na tem svetu, vera ne pozna boljšega pomočka ko milost, pridobljeno pri sv. zakramentih in po molitvi, zatajevanje in premagovanje samega sebe, ponižnost in potrpežljivost. Saj poznate Kristusov nauk: „Kdor hoče priti za menoj, zadeni vsak dan svoj križ in hodi za menoj." »Učite se od mene, ker sem ponižen in krotak." Svet ravna seveda popolnoma nasprotno! Zatajevanje mu je norost, premagovanje nemogoče, molitev potrata časa, ponižnost otročarija, potrpežljivost omejenost razuma. Denar, moč, sila: to so pripomočki, s katerimi si hoče kupiti namišljeno srečo. Če gre, mora pomagati tudi sleparstvo, goljufija, laž, krive in prelomljene prisege, hinavstvo, itd. Tudi strupa in bodala se ne ustraši svet, samo da sam uživa in se pase. Usmiljenja in prizanašanja svet ne pozna: kdor mu je napoti, pohodi ga. Kristus Gospod pozna našo po grehu popačeno naravo, zato nas tako resno svari pred nevarnostmi: „Če te tvoje oko pohujša, izderi ga..." Cerkev zato svari pred prepogostnimi in razuzdanimi veselicami, pred nevarnimi znanji in neprevidnimi plesi, svari pred umazanimi knjigami in brezbožnimi časopisi. A kaj pravijo posvetnjaki: Olike in omike treba mladini, da bo srečna, vedrosti in napredka narodu, da bo močan, in širijo nalašč take knjige in spise, v imenu napredka prirejajo — seveda ob prepovedanih časih in ob sobotah — veselice ter vabijo in vlečejo tja mladino. Zgodaj se seznani tu mladina med seboj in z vsem, tako zgodaj, da je z 20. leti vsega sita in naveličana, kar bi pozneje smela po vsej pravici. To je tista vedna vojska med resnico in lažjo: Kristus uči resnico, svet ravno narobe. Bog pravi: »Če boš jedel, umrl boš." Kača govori: „E, ne bosta ne umrla, taka bosta ko Bog."
b) Svetniki so se držali sv. evangelija in križa; v tej luči so spoznali laži sveta, pa so zapustili svet in šli v samoto, od-
rekli se družini in častem, premoženju in uživanju. S tem so postavili svet na laž in sramoto, ter dajali veličastno pričevanje resnici. So že zmagovali, a tu pošlje svet v boj nove trume. Prilizuje se dobrim, in skrite zanjke jim nastavlja. Skuša v njih vneti strasti, predvsem pohlep oči, mesenost in napuh. Sv. Tomaž Akvinski se odloči iti v samostan. Kaj store njega bratje? Nezadovoljni so s tem. Mamljivo nečistnico mu pošljejo v sobo. A on ne pade! Z zaničevanjem jo odpodi. Ravno to beremo o drugih svetnikih, da so jim hudobni posvetni ljudje z ničvrednimi ženskami hoteli vzeti pamet in svetost. Beremo o mučenicah, da so jih paganski sodniki najprej dali odvesti v nesramne hiše. Potem so jim sami ponujali zlato in gradove, časti in imenitne službe. Tak je tudi dandanes boj sveta proti dobremu. Vse mogoče strasti vzbujajo: s spisi, podobami, igrami in predstavami najgršo mesenost, s spisi in predavanji pohlep po imetju ali vsaj nezadovoljnost, z navidezno znanostjo in s frazami napuh. Če satanovi hlapci nič ne opravijo s tem, pa se drugače lotijo dobrih; vzbujajo jim usmiljenje s samim seboj. „Prizanašajte svojemu telesu! Čemu take poste, čemu bičanje, čemu pritrgo-vanje spanja. To vam škoduje. Tega Bog ne zahteva. Saj greh ni taka reč, in Bog ni tako neusmiljen." Tudi to ni pomagalo, svet je začel preganjati in sovražiti svetnike, dobre in one, ki so bili ž njimi. Izpostavili so jih svetu v zasmeh, imeli jih za okužene, ki se jih treba ogibati, ljudem so skušali vtepsti neumen strah, in marsikdo, ki ni padel v zanjke mesa in napuha, ki je vztrajal v dobrem, se je vendar ustrašil zbadljivih jezikov, in se vjel v zanjke sramotnega strahu. A svetniki se niso bali, marveč so še bolj zvesto služili Bogu, še bolj goreče ljubili bližnjega, ostreje pokorili svoje teto in s tem spet prišli korak bližje zmagi. — Svet še ni odnehal! Svetniki so s svojim zgledom dajali pričevanje resnicam, katere so učili, in s čednostmi raztrgali nastavljene zanjke. Zato pa je satan dal svojim podložnikom v roke najhujše orožje, — zasmeh. Kaj se svet ne smeje poštenim ljudem ? Nič se ne razgovarja ž njimi. V srednjem veku so bili še na vrsti javni verski razgovori; dandanes ne več. Ljudje, ki so polni posvetnega duha, se samo smejejo in pravijo: „Zakaj pa si pošten? Le bodi reven, če si tako neumen. Čemu se premaguješ in trpiš? Mi se pa bomo veselili in tebi smejali." Kolikerim svetnikom so se brezbožniki smejali v obraz, in se smejali njih nauku. „Ha, ha, poslušajte ga, kaj
ta uči, kako neumno !“ In vsa tolpa se zakrohota. Le najmočnejši se ubrani. Slabi pa potegne ž njimi. In če pravični grozi z božjimi kaznimi, kaj se ne oglasi spet smeh ? Sto let je delal Noe ladijo in opominjal k pokori, in ljudje so se mu smejali. Je li dandanes drugače?
Glejte! to je boj, tisti silni, velikanski, divji, vseobsežni boj, ki so ga prestali svetniki zmagovito, ki ga moramo prestati tudi mi, v katerem pa jih pade veliko več, kakor v še tako krvavi vojski. O tudi duhovna vojska je krvava; deset miljonov mučenikov je in še več, ki so v tem boju res prelili svojo kri; koliko neštetih spoznavavcev, devic in spokornikov je prelivalo svojo kri pod udarci bičev in drugega mučilnega orodja, s katerim so krotili svoje telo; a nešteta pa je množica strahopetnih ljudi, ki so čisto po lastni krivdi padli v tem boju in zapadli pogubljenju, ter je zanje zastonj prelil svojo kri včlovečeni Bog. Zares, krvava vojska.
A v krvi je življenje in zmaga!
2.	Ves ta mnogoletni zunanji boj, ki je bil često še po-sebno hud radi raznih prirojenih napak in strasti, radi grešnih navad in nevarnih okoliščin, ni svetnikov oplašil, ni utrudil, ampak so konečno zmagali. Njih zmaga je zmaga dejanja. Stanovitno so hodili pot svetosti in popolnosti. Trdno so se držali resnice, nič se niso zmenili za srd in zasmeh in ne za mike in vabila. Njih zmaga je zmaga trpljenja; niso vprašali, ali boli, ali žge, ali peče, ali bode, ali je nerodno, ali neprilično, ampak so junaško, požrtvovalno trpeli. Trpljenje je bila njih edina pijača, njih ležišče in zabava. Njih zmaga je zmaga smrti. Dali so življenje za vero in poštenost, če je zahteval Bog, niso vprašali, kaj bo z otroci, kaj z ženo, kaj s premoženjem. „Tukaj sem,“ so rekli polni sv. navdušenja, če jim je Gospod velel ukloniti vrat smrti. — To je zmaga svetnikov: njih vera, njih živa, dejanska, nepremična, stanovitna vera. „Z vero so zmagali svetniki kraljestva11 poje sv. Cerkev ob godovih mučencev. Z vero so zmagali kraljestvo laži in sleparije, hudobije in krvoločne sile. Z lučjo vere so zmagali nad temo ; z zatajevanjem po veri ukazanim so zmagali hudobijo, s pripomočki vere so zmagali sovraštvo in muke svojih preganjalcev.
3.	Brez boja ni zmage, brez zmage ni krone. Bojevali so se, zmagali so, — kronani so in poplačani. In kakšno je to njih plačilo? Dokler so bili v umrljivem telesu, odpovedali so se tudi dovoljenemu veselju in uživanju, zato
imajo pa sedaj veselje in radost, kateri se svet čudi. Prej svetniki niso marali za čast; bežali so pred njo in zasramovanja so iskali. Sedaj pa so v časti in slavi pri Bogu, pa tudi svet jih časti. Nepoznani celo svoji bližnji okolici so živeli svetniki na zemlji, nobene moči in oblasti niso imeli; sedaj pa svet pripoznava njih moč, saj kliče glasno in zaupno : „Vsi svetniki in svetnice božje, prosite za nas!* Zgodilo se je nad njimi: »Pravični pa bodo živeli vekomaj, in pri Gospodu je njih plačilo, in skrb za nje pri Najvišjem. Zato bodo prejeli častitljivo kraljestvo in lepo krono iz roke Gospodove.* To, predragi v Kristusu, je njih plačilo po besedah Sv. Duha. (Sap. 5, 16).
Kaj se uče dobri iz tega, kaj slabi, kaj zavrženi? Dobri se uče stanovitne vstrajnosti in možate neustrašenosti. Malo časa traja boj, a plačilo je večno. Kdo bi se ne potrudil, kdo bi ne potrpel? Vspričo velikega plačila pa so posvetnjaki in grešniki osramočeni in premagani: Oni, ki so jih zaničevali in zasramovali, so v časti, oni, ki so jih preganjali in uničili, so v moči in veselju. Oni, katerih ime so preklinjali, so sedaj nesmrtni. Spoznajo, da je njih boj proti svetnikom brezuspešen, da, čim bolj jih preganjajo in sramote, tem bolj so poveličani. O da bi hudobni in posvetni tudi spoznali in rekli, kar polaga sv. pismo grešnikom v usta: „Mi smo torej zgrešili pot resnice, in luč pravice nam ni svetila, in solnce spoznanja nam ni vzhajalo * (Sap. 5, 6. sq.) Da, vaše brezpomembne, na videz lepe besede pokažejo se pri svetniškem sijaju svetnikov kakor kresnica pri solnčni svetlobi, kot grde zmote. Vaša, prosvitljenost je tema, vaše veselje je hudobija, vaša prostost — sužnost. Obrnite se sedaj, vi otroci sveta, in idite na pravo pot, res, da na pot križa in trpljenja, a zato na pot luči, resnice, milosti in življenja. Na eni strani: večno plačilo, večno veselje, večno poveličanje; na drugi: večna sramota, kes, kazen. Tako naj bo torej, dragi v Kristusu, današnji praznik dobrim, svetim, spokornim v veselje. Trpe sicer v boju, a če vstrajajo, bodo zmagali, in bodo poplačani. Nov up nam prešinja ude, nova moč nam oživi v srcu, ko gledamo častitljive zmagovavce. Ne bojimo se več truda in boja, ker nebesa so pač vredna, da jih kupimo, če treba tudi s krvjo. Amen.	Fr. S. Watzl.
Spomin vernih duš.
Pomen mrliškega zvonjenja.
Prigodilo se je pa, da je umrl ubožec, umrl je pa tudi bogatin.
Luk. 16, 32.
„Prigodilo se je pa, da je umrl ubožec, umrl je pa tudi bogatin," piše sv. Lukež v svojem evangeliju. To je kratka zgodovina človeškega rodu. Vsak, vsak mora umreti, revež ali bogatin, zapuščen in osamljen siromak, kakor najbolj sloveč in slavljen človek. To nam kaže pokopališče in priča vsakdanja skušnja. Podobno govori Job: „Ta umrje močan in zdrav, bogat in srečen; oni pa umrje v dušni britkosti brez vsega bogastva in vendar bosta skupaj v prahu spala in črvi ju bodo pokrivali." (21, 23, 25, 26.)
In pojo zvonovi mrtvim vernikom, pojo danes zvečer in jutri na vse zgodaj. A ne le danes, ampak večkrat v teku leta poj6 zvonovi v vsaki župniji ter naznanjajo, da se je zopet izmed svojih sosedov ločil tovariš ter šel s svojo dušo v brezkončno večnost. Pri odraslih naznani poprej en sam zvonček (po stari slovenski besedi „navček“ imenovan), da se je ravnokar ločila zopet ena duša s sveta, potem pa pojč zvonovi skupno in večkrat, pojo revnim in premožnim, mladim in starim. „Oh, naglo nas mine — ves trud, bolečine; — utrujen se vleže — na pare trpin: Zvonovi, zvonite! — domu ga spremite, — gre z dela in teže — Adamovi sin."
In to zvonjenje, kaj pomeni? Namenil sem si vam danes pojasniti pomen mrliškega zvonjenja. Zato se vprašajmo: Komu velja glas mrliškega zvona? Nato odgovorim: Mrliškega zvona glas, mrliško zvonjenje 1. velja umrlemu; 2. veljaj pa tudi živim. Ta odgovor nam pokaže, kaj treba misliti, čutiti in storiti pri mrliškem zvonjenju.
1. Mrliško ali mrtvaško zvonjenje naznanja najprej, da je nekdo umri, da se je ločil s tega sveta.
1. Ločitev s tega sveta! Kaj ni vse povedano v teh besedah! Najprej pove to, da je a) neki človek šel iz časno s ti. „Vse gre na en kraj," pravi duh božji, „iz prsti je narejeno, in v prst se zopet vračuje." (Prid. 3, 20.) Ob smrtni uri gre človek iz časnosti. Zato se prigodi včasih, da bolnik zadnji
dan pogosto poprašuje, koliko je ura, in da ne loči več dopoldne in popoldne; izgublja se mu smisel za časovno mero ter se pripravlja za večnost, kjer časa nič ne merijo.
Umrlega potovanje tukaj je proč, njegova zemeljska naloga končana; zato gre s tega sveta. Modri Sirah pravi: „ Vsako strohljivo delo na zadnje mine, in tudi on, ki je je delal, pojde ž njim.“ (14, 20.)
Zvonjenje po rajnem torej naznanja, da je človek, ki je živel tu na zemlji 10, 20, 70 ali več let, odšel iz časnosti po daljši ali krajši bolezni. Poslovil se je za vselej od svojih dragih, od svojih sorodnikov in prijateljev, če se je sploh mogel, potem pa je odšel. Nikoli več ga ne bodo videli med živimi, nikoli več ne bo delal doma ali na polju, nikoli več ga ne bodo videli hoditi po cesti, nikdo ga ne bo več videl v cerkvi, na božji poti, na sejmu, na železnici, v krčmi, pri sodišču; zakaj on je odšel. Njegovi domači in njegovi znanci ga bodo nekaj časa pogrešali, ker pustil je nekako praznoto za seboj; s časom pa se bodo tudi ti navadili na njegovo trajno odsotnost.
Ker pa je odšel iz časnosti, zato je tudi vse časno zapustil. Sv. Pavel piše: „Nič nismo prinesli na ta svet; gotovo je, da tudi nič ne moremo odnesti." (1. Tim. 17.) Da, umirajoči človek ne more ničesar odnesti od vsega, kar je imel na zemlji. S praznimi rokami mora iti na pot. Samo molek in križec mu potisnejo v zamrle roke, ako umrje med katoliškimi kristjani. Zato naznanja mrtvaško zvonjenje, da se je ločil človek s tega sveta in je vse zemeljsko popustil in zapustil. Zapustil je'svoje njive, zapustil je svoje denarje, zapustil je svojo hišo, zapustil svoje ljudi, vse je zapustil, na kar je bilo navezano njegovo srce in za kar se je trudil dan in noč. Šel je proč od svoje mize, od svoje igre, šel je od vseh radosti in sladkosti, ki mu jih je ponujal ta svet. Vse je bežalo, kakor senca (Job 14, 2.); vse se je izteklo, kakor voda v potoku; vse je zašlo, kakor solnce po dnevnem teku. Seboj je vzela njegova duša samo dobra dela, vse drugo je bilo treba zapustiti.
Sultan Saladin Damaščanski pokliče na smrtni postelji leta 1193. svojega zastavonošo k sebi rekoč: „Ti si mojo vojno zastavo nosil ob meni, pred katero so se tresli moji sovražniki; sedaj pa se bliža ura moje smrti; nosi torej sedaj mojo smrtno zastavo po mestu Damasku, črn prt na sulici, in kliči: „ Vladar ju-trove dežele umira in ne vzame seboj ničesar drugega, kakor to-le cunjo! O kako obžalovanja je vreden!"
Zares, velikega obžalovanja je vreden, kdor nima seboj nesti nikakih dobrih del.
b) Žalostno pojo zvonovi: Človek je odšel. Pa kam? V večnost. Ob smrti se odpro vrata večnosti, in človek mora skoz nje vstopiti. Tako uči sv. vera, ki nas zagotavlja, da „ni-mamo tukaj obstoječega mesta, temveč da prihodnjega iščemo" (Hebr. 13, 14.) in da imamo iti „v večno hišo." (II. Kor. 5, 1)
Večnost! Strašna, sedaj nam nerazumljiva beseda. »Postavi deset tisoč," pravi sv. Avguštin, »proti večnosti." »Postavil si končno proti neskončnemu. Desetkrat stotisoč let, da, če hočeš, tisočkrat stotisoč let, ki pa imajo svoj konec, se ne more primerjati z večnostjo." Večnost je prstan, na katerem zastonj iščeš začetka in konca; večnost je morje brez bregov in brez dna.
In spet je neki človek šel v večnost. Kako mu je pač pri srcu? Kaj sedaj gleda, kakšna usoda ga je doletela? Resnobna in skrivnostna vprašanja, katerih nas spominja mrtvaški zvon.
Človek je šel v večnost! Vrata so se za njim zaprla, pot za njim se je udrla; nobenega mostu in nobene steze ni več, ki bi peljala nazaj; ne more se več vrniti, da bi še kaj popravil, ne več, da bi poravnal svoj dolg ali dobil kak odpustek. Kakršen je, tak tudi ostane in ravno tako tudi njegova usoda; zakaj sv. pismo pravi: »Če drevo pade proti jugu ali proti severu, kamorkoli že pade, tam obleži." (Prid. 11, 3.) Pretresljive resnice, katerih nas spominja mrtvaških zvonov glas.
2. Pa mrliško zvonjenje ne naznanja samo, da se je neki človek ločil s tega sveta, ampak vabi nas tudi njemu na pomoč.
Rajni potrebuje namreč skoraj gotovo naše pomoči. Saj je verska resnica, da »nič omadeževanega ne pojde v nebeško kraljestvo." (Raz. 21, 27.) Da more duša v nebesa, ne sme imeti niti najmanjšega madeža na sebi, ampak mora se svetiti v najčistejši božji bliščobi. Kako poredkoma pa se to zgodi! Zakaj nevarnosti na svetu so prepogoste in slabost človeška preobilna. Kolikokrat se vsled tega zadolžimo pri božji večni pravici! Saj je zapisal sv. Jakob, da »se v mnogem pregrešimo vsi" (3, 2.) in sv. Janez: »Ako rečemo, da nimamo greha, sami sebe zapeljujemo in resnice ni v nas." (i. 1, 8.) Vsi tisti pa, ki so se omadeževali z malimi grehi in se za svoje grehe sploh niso popolnoma spokorili, morajo v očiščevalni ogenj in tam ostati
toliko časa, dokler niso vsi pogreški in vsak madež odpravljeni in očiščeni. Zato potrebujejo rajni pač pomoči živih, ker mnoge izmed njih Bog pri posebni sodbi obsodi v silno hude muke. Na to pomoč spominja mrtvaški zvon, ko kliče in vabi na pomoč vso sosesko, vso župnijo, vse sorodnike in znance.
a)	Rajni je bil soseščan, župljan, bil je v nji rojen ali vsaj dolgo v nji živel in je enemu ali drugemu sosedu izkazal marsikatero uslugo in dobroto ter delil ž njim žalost in veselje. Že zato ima tudi pravico, dušne ptomoči iskati pri svojih so-občanih. Ima pa še več pravice zato, ker je bil po občestvu svetnikov tesno združen z drugimi katoliškimi kristjani; saj piše apostol: »Veliko nas je eno telo v Kristusu, slehern pa smo eden drugega udje.“ (Rim. 12, 5.) Zategavoljo vabi zvon vso župnijo, naj rajnemu pride na pomoč ter mu s svojo molitvijo prosi rešitve pri Bogu. Saj nas sv. vera zagotavlja, da molitev kakor krepilna rosa teče v vice ter hladi žgoče rane trpečih duš. Nauk je to tridentinskega cerkvenega zbora, oprt na izreke sv. očetov, n. pr. sv. Janeza Zlatousta in sv. Avguština. Zato se zvesto držite stare krščanske navade, da ob prvem naznanilu smrti z visokih lin pomolite nekoliko za dušo, ki se je ravnokar ločila s tega sveta.
b)	Mrliški zvon pa zlasti še sorodnike in prijatelje rajnega pozivlje, naj molijo za svojega sorodnika in prijatelja. Tisti, ki so mu najbližje v sorodstvu ali svaštvu, in tudi prijatelji so dolžni najprej in najbolj moliti zanj ter mu tako izkazati de-janjsko ljubezen in hvaležnost. Ravno ti so bili rajnemu morda v grešno izpodtiko, ko so ž njim bivali pod eno streho, ž njim okrog hodili, ž njim skupaj pili, igrali, delali ali kupčevali. Morda nam je ta ali oni dal povod k nepotrpežljivosti, k jezi, k opravljanju, k nedovoljenemu nagnjenju, k pijanosti, k opustitvi službe božje ali stanovskih dolžnosti itd. Zato se mora pokoriti po smrti, trdo pokoriti v večnosti, in morda dolgo pokoriti, ko bi sorodniki in prijatelji brž ne priskočili na pomoč z molitvijo, s sv. mašami, miloščino, postom, s sv. obhajili in odpustki. Ne preslišite torej njegovega glasu: »Usmilite se me, usmilite se me, vsaj vi, prijatelji moji; ker Gospodova roka me je zadela." (Job, 19, 21.)
II. Mrliških zvonov glas pa ne velja samo umrlim, ampak tudi živim, zakaj vsakteremu kliče:
1. Tudi ti prideš na vrsto.
Usoda vseh ljudi na zemlji se konča ob smrti. Modri Sirah pravi: „Vse, kar je iz zemlje, se povrne v zemljo, kakor se vse vode vračajo v morje." (40, 11.) In apostol piše: „Ljudem je odločeno enkrat umreti, potem pa jesodba.“(Hebr.9,27.)Torej kliče mrtvaški zvon vsakemu: Tudi ti prideš na vrsto! Tudi tebe zadene!
Morda si še mlad ter se bujni lasje ovijajo okrog tvoje glave: tudi tebe zadene! Morda imaš močne kite po telesu in železno moč pri popolnem zdravju in veselem življenju: tudi tebe zadene! Morda prav dobro spiš, rad ješ ter se imaš skoraj za neumrjočega: tudi tebe zadene! Morda se izogneš marsikateri nalezljivi bolezni, katera jih je okrog tebe pobrala na stotine in še več: slednjič prideš tudi ti na vrsto tako ali tako! Morda se prav skrbno ogiblješ vsega, kar bi ti moglo škodovati na telesu in življenju: enkrat prideš vendar tudi ti na vrsto! Morda za vsako malenkost brž jemlješ zdravila ter se natanko ravnaš po zdravniških navodilih, a bele žene ne premotiš, da bi te ne zalotila ob svojem času! Morda greš iz domačega kraja, iz drage domovine ter se podaš v tujino, ceid čez morje v Ameriko, pa vedi, nekje prideš tudi ti smrti pod koso!
Mrtvaški zvon kliče vsakemu: Smrti ne uideš, tudi ti prideš na vrsto, prideš poprej, kot si misliš! Na leta še računiš, pa Bog ti podari samo še nekaj dni ali tednov. Ti se nadejaš iti v grob kot starček, stara ženica, pa ti boš moral umreti že, preden se ti lasje pobelijo in čelo zgubanči. Ti se čutiš močnega, da bi drevje rval ter razdrobil smrtno koso, toda v nekaj mesecih ležiš potrt in smrtno bolan. O smrt je neizrečeno goljufiva! Ob marsikaterem starem drevesu, ki stoji tamkaj s trhlimi koreninami, s pobešenimi vejami, s suhim vrhom, z nagnjenim deblom, gre mirno ter ga pusti še leta in leta na miru. Toda ravnokar vzcvetelo cvetko, ki se smeja tam na grmiču in brezskrbno gleda v svet, odtrga neusmiljeno ter zdrobi s svojimi koščenimi rokami. Zato kliče tebi, mladina, mrtvaški zvon: „Na vrsto prideš prej, kot misliš!" Reci si večkrat z Davidom: „Le ena stopinja je med menoj in med smrtjo." (I. Kralj. 20, 3.) Ena stopinja je storjena kaj hitro in s tistim korakom stojiš že na pragu večnosti.
Nekje so napravili novo pokopališče. Po blagoslovu stopi mlad človek k duhovniku s čudnim vprašanjem: „Kdo bo pač prvi pokopan na novem pokopališču?" Duhovnik mu odvrne: »Kdo bi to vedel, mogoče bom jaz ali tudi ti!" Oni se začudi rekoč: „Oho, gospod, menim, midva imava še čas!" In kaj se
zgodi ? Dotičnega mladega človeka zadene zvečer kap in on je bil prvi pokopan na novem pokopališču.
Fred par leti so v nekem mestu na Kranjskem spremili mrliča z žalno godbo. Po pogrebu stopi neki godec v krčmo in se zgrudi mrtev na tla.
2. Mrliški zvon kliče vsem živim ne le, da bodo tudi umrli, ampak zraven še: „Bodite tudi vi pripravljeni!" (Mat. 24, 44.)
a)	Tu gre za neizrečeno veliko, namreč zato, ali pojdeš v nebesa ali v pekel. Kdor je pripravljen za smrt, na njem se izpolni, kar beremo o modrih devicah: „ln pripravljene so šle z njim na ženitnino" (Mat. 25, 10.); na njem se izpolni, kar pove sv. pismo o zvestem hlapcu, ki je zaslišal besede: „Čez veliko te bom postavil; pojdi v veselje svojega Gospoda!" (Mat. 25, 21.) Kdor pa ni pripravljen, na tem se izpolni, kar sporoča sv. pismo o nespametnih devicah, da so prišle, ko so se duri že zaprle, in so zaslišale glas Gospodov: Resnično, vam povem, vas ne poznam." (Mat. 25, 12.) Uresniči se na njem, kar beremo o nezvestem hlapcu: „Vrzite ga v vnanjo temo: tam bo jok in škripanje z zobmi." (Mat. 25, 30.)
Gre torej zato, ali bo tvoja prihodnost večno srečna in neizrečeno vesela, ali pa bo tvoja prihodnost večno nesrečna in neskončno žalostna. Zatorej ti kliče mrliško zvonjenje: Bodi pripravljen! Ako imaš grehe, izpovej se jih! Ako imaš dolgove, plačaj jih! Kar imaš na vesti, vse popravi! Kar imaš v neredu, spravi vse v red ! Dodam še opomin Tomaža Kempčana: »Boljše je, grehe tu spokoriti, kakor njih pokoro odlašati na drugo življenje. Še boljše pa je, v tem življenju ničesar storiti, kar bi morali tu ali tam s pokoro zbrisovati."
b)	Korak, ki ga storiš ob smrti, se ne da več popraviti, ničesar se ne da potem več izpremeniti. Potem ne moreš več pokore delati, ne dolgov plačevati, ne k spovedi iti, ne še kaj povrniti krivičnega blaga, ne s sovražnikom se spraviti, ne dopolniti, kar si zanemaril v svojem poklicu. Tam ni več nobenega svetega zakramenta, tam ni več sv. Rešnje Krvi na altarju, tam se ne sprejme od tebe nobeno pokorilo več in nobena prošnja se več ne usliši; tam je ves tvoj jok zastonj, in četudi bi prodrlo vse tarnanje do peklenskih globin ter bi solze narasle v potoke in reke.
Zatorej ti kliče mrtvaški zvon z resnim glasom: Bodi pripravljen! „Ne odlašaj, se h Gospodu spreobrniti, in ne odkladaj
od dneva do dneva ; zakaj njegova jeza naglo pride, in ob času maščevanja te bo razdejal." (Sir. 5. 8, 9.) Bodi pripravljen in čuj! „Ako tedaj ne boš čul," govori Gospod, „bom prišel k tebi kakor tat, in ne boš vedel, katero uro k tebi pridem." (Raz. 3, 3.)
Tako ste torej izvedeli, komu veljajo mrliških zvonov glasovi, da se glase mrtvim, da donč tudi živim. O mrtvih naznanjajo njihovo smrt in pozivljejo na pomoč zanje; živim kličejo : Danes meni, jutri tebi! Danes je zadelo tega, jutri utegne tebe; zato bodi pripravljen!
Ljubi kristjan! Boljše današnjega dneva ne moreš končati, kakor če prav pobožno moliš za verne duše v vicah, da si jih storiš priprošnjice pred Bogom, hkrati pa tudi trdno skleneš, vedno tako živeti, da si vsak čas prav pripravljen na pot v neznano večnost; zakaj poglavitno zate je, da izveličaš svojo ne-umrjočo dušo. Amen.	Val. Bernik.
Dvaindvajseta nedelja po binkoštih.
(Zahvalna nedelja.)
Kako se naj obnašamo proti dobrotljivemu Bogu in kako se zahvalimo za darove?
Dajte Bogu, kar je božjega Mat. 22, 21.
Že stari pagani so obhajali zahvalno slovesnost po končani žetvi. Boginji Ceres, kateri so pripisovali rodovitnost polja, so vsako leto prinašali darove ter pri tem imeli slavnostne sprevode. — Tudi Judje so obhajali praznik zahvale, ki se je imenoval praznik šotorov. Bog sam jim je bil zapovedal, da naj, kadar pridejo v obljubljeno deželo, ob žetvi prineso prve snope svojih sadov Bogu v dar, naj opravljajo žgavno daritev in naj tisti dan posvečujejo; Bog jim je tudi naznanil, da ta postava velja tudi za vse potomce. (3. Moz. 23.)
Katoliška Cerkev gotovo ne sme v nobeni bogo-ljubni reči zaostati niti za Judi, niti za pagani. Tudi ona obhaja dan zahvale spominjaje se svetopisemskega povelja: „Kadar boste pospravili vse pridelke svoje zemlje, obhajajte praznik Gospodov." (3. Moz. 23, 39.) Zato pa ukazuje danes, ko je
radodarna jesen do malega že vse sadove oddala in so ti shranjeni po žitnicah in kletih za prihodnji živež, obhajati zahvalno nedeljo. Kajti Gospod se je milostno ozrl na svoje ljudstvo ter mu podelil toliko sadov, da bodo zadostovali do prihodnje žetve, ako se bodo rabili po previdnosti. Kar je tu in tam pri enih pridelkih odvzel, je pa drugod pri drugih nadomestil, tako da se nam je skazal zopet skrbnega očeta. Ker nam je bil Bog tolik dobrotnik, se mu moramo tudi mi skazati hvaležne otroke. V ta namen naj vam ob kratkem povem:
a)	Kako naj se obnašamo proti Bogu svojemu dobrotniku?
b)	Kako naj rabimo njegove darove, da bomo njega počastili, sebe pa oblagodarili ?
1. Ako bi nas kdo vprašal, odkod so vsi pridelki, ki so zdaj pospravljeni, bi vsak odgovoril, da od njega, h kateremu smo vse leto molili:	„Daj nam danes, naš vsakdanji kruh.“
Kajti kot katoliški kristjani spoznavamo s sv. Jakopom (1. 17.): »Vsak dober in popoln dar pride od zgoraj, cd očeta luči"; spoznamo s psalmistom (64. 60): (Ti Gospod) »obiskuješ zemljo in jo napajaš, in jo silno obogatiš ... ti (ljudem) jed pripravljaš ... ti blagoslavljaš leto; dobro vede, da ne ta, ki sadi, ne ta, ki priliva, je kaj, ampak Bog, ki daje rast." (1. Kor. 3. 7.) — Velikega dobrotnika torej se nam je Bog skazal, ker nam je brez naših zaslug blagoslovil letošnje pridelke. Kako se naj zato obnašamo proti svojemu dobrotniku?
a) Primerno se obnašamo proti njemu, če smo zadovoljni z darovi. So ljudje, ki niso nikoli zadovoljni, če jim je Bog tudi bogato blagoslovil. Z eno vrsto sadov so zadovoljni, ali z drugo, tretjo ne, ki ni dosti obrodila.
Ta pa oni sad bi lahko bolje obrodil — pravijo. Z nevoščljivimi očmi morda gledajo bližnjega, ki je ene ali druge reči več kot oni pridelal, zato ker je rastla na bolj ugodnem kraju. — Taki nezadovoljneži naj bi pač pomislili, da še tega, kar so od Boga prejeli, niso zaslužili. Nekdaj je zdihnil Jakop, Ezavov brat: »Nisem vreden tvoje velike milosti in zvestobe, ki si jo spolnil nad svojim služabnikom." (1. Moz. 32, 10.) Ako bi tudi oni svoje dosedanje življenje premislili, svoje srce preiskali ter hoteli biti odkritosrčni, bi morali spoznati, da še tega niso vredni. — Taki nezadovoljneži naj bi
pomislili, da je mnogo ljudi na svetu, ki so po slani, toči, deževju, ognju ali kaki drugi uimi zgubili velik del svoje letine ali premoženja. Da si pa ti, ki godrnjaš zavoljo enega pičlega pridelka, ali si lakomen ter koprniš še po obilnejših, bil obvarovan takih nesreč, komu se imaš zahvaliti? Svoji čednosti, ali pa dobrotljivosti božji? — Vsi bodimo torej zadovoljni s tem, kar smo prejeli.
b)	Prav in spodobno se obnašamo proti Bogu, ako se mu s srcem in z ustmi zahvalimo za darove. Nehvaležnost je ostudna pregreha; spačeno srce ima, kdor ne spoznava dobrot, ki se mu skazujejo. Enako čuvstvo mora prešinjati naše srce, kakor je prešinjalo ozdravljenega Samarijana v evangeliju (Luk. 17.), ki je hitel za Jezusom ter mu razodel svojo zahvalo.
In česar je polno naše srce, to naj tudi naš jezik pove v pobožni zahvalni molitvi. Hvaležnost je za nas krščanska dolžnost, ki jo moramo vedno izpolnjevati glede vsakega, posebno pa še glede največjega dobrotnika. Sv. Pavel (1. Tes. 5.18.) nas naravnost k temu opominja rekoč: »Zahvalite se za vse reči, ker to je volja božja v Kristusu Jezusu za vse.“ Hvaležnost nas tudi vredne stori prihodnjih dobrot, kakor piše sv. Krizostom: »Najlažje si ohranimo dobrote s tem, da se jih spominjamo in smo hvaležni; hvaležna duša se Bogu najbolj prikupuje in za vse dobrote, s katerimi nas Bog dannadan obdaruje, ne tirja od nas ničesar drugega, kakor da smo mu hvaležni."
Svojo hvalo skažite Bogu tudi pri zauživanju njegovih darov. Saj je on sam to zapovedal že v stari zavezi rekoč: »Ko ješ in se nasitiš, hvali Gospoda, svojega Boga, za predobro deželo, ki ti jo je dal!" (Deuter. 8. 16.) Ne pozabi torej molitve pred jedjo in po jedi; in kar tvoj jezik govori, to naj občuti tudi srce.
K temu te spodbuja danes sv. Cerkev, ko opravlja zahvalno daritev, ko k sklepu zapoje zahvalno pesem. Z ginjenim srcem tudi ti vse dni ponavljaj besede psalmistove (102. 1.2.): »Hvali Gospoda, moja duša, in vse, kar je v meni, njegovo sveto ime. Hvali Gospoda, moja duša, in nikari ne pozabi njegovih dobrot!"
c)	Posebno hvaležno se obnašamo proti Bogu s tem, da ga presrčno ljubimo.
Že navaden človekoljub zasluži našo ljubezen, koliko bolj zasluži šele Bog, največji dobrotnik vsega človeštva, da ga
ljubimo, ljubimo čez vse, iz vsega svojega srca! A ni dovolj samo z besedo zatrjevati, da ga ljubimo, tudi v dejanju moramo to pokazati s tem, da zvesto izpolnjujemo njegove zapovedi. Ako ste dozdaj prestopali božje postave ter živeli v grehih, naj vas dobrotljivost božja spominja: grehu dati slovo ter pri vsaki skušnjavi pomisliti: Kako bi mogel tako hudo delati in grešiti zoper največjega dobrotnika! Če pa ste bogaboječe živeli, bodite še pobožnejši vsled svetopisemskega opomina: „Kdor je pravičen, bodi še pravičnejši, kdor je svet, bodi še svetejši" (apoc. 22. 11.).
Ako se tako obnašamo proti Bogu, se skažemo vredne njegovih darov.
11. Ali Bog nam blagoslavlja letino zato, da bi jo dobro rabili: Bogu v čast, sebi in bližnjemu v korist.
V priliki o hlapcih tirja Bog dobro porabo izročenih talentov. Onega hlapca, ki je zakopal talent, je Gospod klical na odgovor ter ga kaznoval
a)	Dobro pa rabimo darove božje tedaj, ako jih ne obračamo v greh. Velikodušni oče v evangeliju gotovo ni bil dal mlajšemu sinu dediščine zato, da bi jo bil zapravil s samopašnostjo. A mnogi kristjani ravnajo kakor izgubljeni sin ter žalijo dobro srce Očeta nebeškega. Najbolj pogosto ljudje zlorabijo darove božje z nezmernostjo v jedi in pijači. Z jedjo in pijačo si moramo zdravje vzdrževati in telo krepčati, ako hočemo po svojem stanu svoja dela tudi pošteno opravljati. Brez hrane ne bi mogli živeti. A z nezmernostjo si te darove obračajo mnogoteri le v strup, ki jim pokvari dušo in telo. Zato opominja sv. Luka (21, 34): „Vaša srca naj ne bodo preobložena s požrešnostjo in pijačo." Kako pogosto ljudje zlorabijo dar božji vinske kapljice, ker jo brez potrebe čez mero va-se vlivajo, in zbog tega zabredejo v mnoge grehe! Vedno velja svarilo apostolovo: „Nikari se ne upijanite z vinom, v katerem je nečistost!" (Efež. 5, 18.) Zato pravi modri Sirah (37, 34), „da jih je zavoljo pijanosti že veliko pomrlo" — pomrlo dušno in telesno. —
Kdor tako zlorabi božje darove, si nakoplje veliko odgovornost za dan ostre sodbe.
b)	Božje darove moramo po božji volji rabiti varčno in previdno za resnične potrebe. Z darovi božjimi moraš poskrbeti vse, kar potrebuješ zase, za svoje otroke, svojo družino,
da poplačaš svoje posle, dninarje in rokodelce, da o pravem času poravnaš davke, ki so potrebni državi za občni blagor in varnost. Potem pa božje darove tudi previdno razdeli, da ti v prihodnosti ne bo zmanjkovalo, in ne pozabi na stare dni. V tem oziru bi pač morali posnemati egiptovskega Jožefa, ki je v letih rodovitno ?ti napolnjeval žitnice, da bi poskrbel za bodoča nerodovitna leta, s čemur je rešil lakote vso egiptovsko deželo. In če ti vsled modre previdnosti kaj preostaja, to lahko zopet po volji božji prav dobro obrneš,
č) ako podpiraš ubožce in sirote. Dovolj je takih pomoči potrebnih na svetu; dovolj je še očetov in mater, ki se ozirajo po svojih otrocih ter zdihujejo: „Odkod vzamemo kruha, da bi ti jedli ?“ Tu, glej,-nastopi za te dolžnost, ki jo je že prerok Izaija (58. 7.) zapisal rekoč: „Lomi lačnemu svojega kruha!" — Ker je bil Bog proti tebi radodaren, bodi enako tudi ti proti svojemu bližnjemu, po tvojih rokah hoče Bog tudi tem svojim otrokom skazati svojo ljubezen. Ako pa govorim o radodarnosti proti ubožcem, ne mislim onih lenuhov in postopačev, ki se dela boje in bi radi živeli le od truda drugih ljudi — ampak ubožce, ki si	zbog	starosti ali	slabosti	ne morejo	več kruha služiti, ali
one,	ki so	po nesrečah prišli	v revščino,	ali druge nepreskrbljene	sirote.	— Blagor	tistemu	človeku, ki more z Jobom (31. 16.)
reči:	„Kdaj	sem svoj	grižljej	sam jedel,	da bi ga namreč ne
bil delil z ubožcem?" Takemu veljajo besede Jezusove: „Karste storili kateremu najmanjšemu izmed mojih bratov, to ste meni storili." (Mat. 25. 40.)
Kdor tako rabi božje darove, tisti si nabira zaklad za nebesa.
Če se tako obnašamo proti Bogu in na tak način obračamo njegove darove, kakor sem omenil, potem častimo Boga in sebi koristimo; potem smemo pričakovati, da nam bo Gospod prihodnje letine še obilneje blagoslovil. Amen. Anton Žlogar.
Pastir 1911.
41
Triindvajseta nedelja po binkoštih.
Smrt pravičnega je sladko in varno spanje.
Deklica ni mrtva, ampak spi.
Mat. 9, 24.
V sv. evangeliju smo slišali, da je umrla hči nekega predstojnika, ki je bila stara, kakor nam pove sv. evangelist Marka, šele dvanajst let. Ves žalosten se zateče vsledtega njen oče k Jezusu in ga prosi, naj jo zopet oživi. Ko pride Gospod v hišo žalosti, reče: „Dekiica ni mrtva, ampak le spi.“ Ker so pa navzoči dobro vedeli, da je deklica umrla, in niso Jezusa razumeli, so se smejali. Premislimo pa zdaj, zakaj je Gospod tako rekel. Lahko rečemo, da zavoljotega, ker je bila deklica še mlada in nedolžna in je v stanu nedolžnosti umrla. In smrt takega človeka ni smrt, ampak le spanje v Gospodu. Zato torej je Jezus rekel, da deklica le spi in zato hočem tudi jaz danes govoriti o smrti pravičnega in pokazati, da je taka smrt 1. le sladko spanje, katero nas reši neštevilnih nadlog in težav zemeljskega življenja in 2. da je varno spanje, iz katerega se bomo zbudili k večnemu življenju. To je torej predmet mojemu današnjemu govoru, ki ga pričnem v imenu Jezusa, ki je mrtve obujal.
I.	Nimam namena, opisovati na dolgo in široko vseh bed in rev našega tukajšnjega življenja, in sicer zato ne, ker je nepotrebno in skoraj nemogoče. Da pa vendarle ne prezrem tega popolnoma, hočem o tem le nekoliko vobče omeniti.
Komu, predragi v Kristusu, ni znana revščina našega zemeljskega bivanja? Kdo ne ve, da živimo tu v solzni dolini? Kaj ne, da se moramo žal le preveč tega zavedati! Odkar sta Adam in Eva grešila, občutimo vsi hude posledice njunega greha. Telo in duša trpita vsled njega. Delo in trud, beda in revščina, lakota in žeja, vročina in mraz, bolezni in bolečine, vse to se je takorekoč zarotilo zoper človeško telo, da je nadleguje in mu škoduje. Kaj čuda potem, če iščemo včasih v tej stiski dovoljenih zabav in veselic, da bi se nekoliko razvedrili in pozabili svoje gorje! Ali se nam pa to posreči? Kaj ne, prav redkokdaj in še takrat le deloma in za malo časa. Tako je ozir telesa.
Kako je pa z dušo? Ravno tako. Razne bridkosti in bolesti mučijo našo dušo dan na dan, včasih celo tako hudo, da
smo kar popolnoma potrti in malosrčni. O vseh teh nadlogah in mukah, dušnih in telesnih, nas dovolj prepričuje vsakdanja izkušnja. Venomer se moramo tu na svetu vojskovati zoper dušne in telesne sovražnike, ki nas napadajo. Ta boj je nam vsiljen, je neizogiben, ne moremo se mu nikakor odtegniti. To je dobro spoznal izkušeni Job in zato je zaklical: „Vojska je človekovo življenje na zemlji . . . Človek, od žene rojen, živi le malo časa in je obdan z mnogimi nadlogami." (Job 7. 1. in 14. 1.) in modri kralj pravi v sv. pismu: „Vsi njegovi dnevi so polni bolečin in nadlog." (Ekl. 2, 23.) Ali mar ni tako? Gotovo, zemlja je solzna dolina.
Razen teh splošnih dušnih in telesnih muk, ki zadenejo vsakega človeka, ima pa pobožni kristjan še mnogo posebnih težav. Od vseh strani preže nanj mnogobrojni pogubonosni sovragi. Na svetu in med svetom mora živeti, pa vendar ne sme živeti tako, kakor hoče svet. O, koliko skušnjav mora premagati, koliko pohujšanj odbiti, kolikim priložnostim v greh se izogniti, kolikokrat samega sebe zatajiti! Svet, meso, hudobni duh, sprijena narava, hude strasti, grešna razveseljevanja, zapeljivi zgledi, slabe navade, nevarne tovarišije, vse to in še mnogo drugega ga napada in zoper vse to se mora braniti. V tej veliki stiski mora delovati s strahom in trepetom za svoje izveličanje; pa, če še toliko deluje, vendar ne ve, ali „je pri Bogu ljubezni ali srda vreden," kakor pravi sv. pismo. (Ekl. 9. 1.) Zares, hudo in težavno stanje!
In zdaj vas vprašam, dragi verniki, kdo pa reši človeka vseh težav in nadlog? Smrt. Da, smrt je, ki prinese kristjanu 'rešitev takih in tolikih križev. Vsledtega pa sv. pismo smrti ne imenuje smrt, ampak spanje. rPravični spe v prahu zemlje," pravi Daniel (12. 2.) in sv. Pavel trdi o umrlih kristjanih, da spe. (1. Tes. 4.12.) O sv. Štefanu, prvem mučencu, pravi sv. Luka, da je v Gospodu zaspal. (Dej. 7. 60.) In naš Odrešenik Jezus Kristus je rekel o Lazarju, preden ga je obudil: „Lazar, naš prijatelj, spi" (Jan. 11. 11.) in ravnotako tudi pravi tudi v današnjem evangeliju, da deklica ni mrtva, ampak da le spi.
Ker je torej smrt le neko sladko spanje, ki nas reši in osvobodi premnogih muk in nadlog zemeljskega življenja, kakor reši nas navadno spanje vseh težav, ki jih imamo, ko čujemo, zato se ne bojmo smrti, in sicer tem manj, ker je smrt hkrati tudi varno spanje, iz katerega se bomo gotovo zbudili k večnemu življenju.
II.	Mi vsi smo verni kristjani, ki trdno verujemo v vstajenje mesa in večno življenje. O vstajenju mesa je bil trdno prepričan že^Job, ki je dejal svojim dvomljivim prijateljem: „Vem, da moj Odrešenik živi in poslednji dan bom vstal iz zemlje in zopet bom obdan s svojo kožo in v svojem mesu bom videl svojega Boga.“ (Job 25. 26.) To je vedela nadalje tudi Marta, Lazarjeva sestra, še preden ji je Gospod povedal, ki je rekla: „Vem, da bo moj brat vstal ob vstajenju poslednji dan." (Jan. 11.24.) Ako bo pa naše telo zopet vstalo, ni smrt drugega, nego spanje, iz katerega se bomo gotovo zbudili.
Toda dasi bodo pa vsi mrtvi vstali, bo vendar njihovo vstajenje zelo različno. Zakaj „kateri so dobro delali, bodo prišli v vstajenje življenja, kateri so pa hudo delali, v vstajenje obsojenja." (Jan. 5. 29.) Le za pravičnega je smrt sladko in varno spanje; za grešnika pa je nesrečno spanje večnega pogubljenja. Telo brezbožnega leži sicer tudi v zemlji, kakor telo pravičnega; toda on ni zaspal v Gospodu, ampak je umrl in »njegova duša je pokopana v peklu." (Luk. 16. 22.) Njegova smrt je prava smrt; smrt njegovega telesa je hkrati smrt njegove duše. On je in ostane mrtev. Tam, kjer se za pravičnega začne rešitev, se za grešnika prične šele pravo trpljenje. O strašna smrt grešnikova!
Da bo naša smrt, predragi v Kristusu, sladko spanje v Gospodu, zato si prizadevajmo zdaj, ko živimo na zemlji! Ljubimo Boga, izpolnjujmo njegove zapovedi in bodimo vedno pripravljeni na smrt! Tako življenje je življenje pravičnega kristjana ; kakršno pa življenje, taka navadno tudi smrt. Ako bomo pobožno živeli, se nam ni treba bati smrti, saj vemo, da bomo prišli ravno po smrti v nebeški Jeruzalem, »kjer bo, kakor piše sv. Janez, Bog sam obrisal vse solze z naših oči, kjer ne bo več smrti, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine, ker poprejšnje je minulo." (Raz. 21. 4.) Amen.
Po P. R. Graserju O. S. B.: K- Čik.
Štiriindvajseta nedelja po binkoštih.
Sv. Elizabeta — vzornica za Kse razmere našega življenja.
(Priložnostni govor za god sv. Elizabete.)
Čudovit je Bog v svojih svetnikih.
Ps. 67, 36.
Vsakateri izmed nas pozna moč lepega zgleda. Že je prišlo v pregovor: Besede mičejo, zgledi vlečejo. Če mati reče svojim otrokom: „Otroci, ne pozabite zjutraj in zvečer molitve, kajti brez molitve ne morete Bogu dopasti in tudi ne priti v sv. nebesa/ — bodo te besede, izgovorjene v materini ljubezni, otrokom gotovo šle do srca. Toda povem vam, ako bo pa mati sama vsako jutro in večer med otroke pokleknila in pobožno molila, bodo gotovo otroci še bolj prevzeti od materinega zgleda in bodo sami tudi vzplamteli v srčni pobožnosti. — Ako pa zgled navadnih ljudi toliko premore, kakšno moč bo imel šele zgled svetnikov in svetnic božjih, ki so na zemlji Jezusov nauk ne le oznanovali, marveč tudi izpolnjevali. Zatorej je jako koristno, da radi beremo življenje svetnikov. Sv. Ignacij se je vsled takega branja izpre-obrnil in mnogi slabi v veri so postali srčni in za Boga vneti. — Kristjani imamo med svetniki prelepe zglede. Danes obhajamo praznik svetnice, ki nam je prekrasen zgled v vseh razmerah našega življenja, praznik sv. Elizabete. O sv. Elizabeti hočem torej tudi jaz danes govoriti. Bog da), da bi premišljevanje njenega življenja razsvetlilo našega duha in vnelo naše mrzlo srce, da bi tudi mi po njenem zgledu hrepeneli po svetosti.
1. Sv. Elizabeta je bila hči ogrskega kralja Andreja 11. Že v mladosti je bila zaročena heškemu grofu Ludviku. Bila je izrejena v Turingiji, da bi se bolje navadila nemških običajev. Kmalu so se pokazala znamenja njene svetosti. V devetem letu se je že odpovedala vsemu posvetnemu in vsi gizdavosti. Najrajše je mislila na Boga in govorila o Bogu. Molitev je bila njeno najljubše opravilo in cerkev njeno priljubljeno bivališče. Kadar je šla v cerkev, je vedno odložila svojo zlato krono rekoč: „Ne spodobi se, da bi se jaz z zlato krono prikazala pred Jezusom, ki je zame nosil trnjevo krono." Zavoljo svojih čednosti je bila Elizabeta večkrat zasmehovana, a ona je vse vdano pretrpela.
Poglejte, krščanski starši, taka mora biti vzgoja otrok! Kakšna pa ne sme biti? Največ škoduje v otroški izreji jeza in kletev staršev. Mladost je norost, pravi pregovor. Otrok še nima tiste pameti, tiste skušnje, kakor odrasli, zatorej ni čuda, da se večkrat nerodno obnaša. Napačno pa ravnajo tisti starši, ki se za vsako najmanjšo reč stogote in nad otroci preklinjajo. Taki ne samo, da nič ne opravijo, ampak še Boga žalijo in dajo otrokom grozno pohujšanje. Kdor noče nič potrpeti, čemu se loti zakonskega stanu in njegovih težav ? Ako hočete imeti dobre otroke, nikar ne preklinjajte, ker kletev podira blagoslov božji, brez katerega vzgoja otrok ne gre izpod rok. Namestu kletve rajši otroke poučujte; če enkrat ni zadosti, povejte dvakrat, petkrat, desetkrat. Pomislite, kolikokrat mora učitelj otroku povedati posamezne nauke. In če otrok drugi dan v šolo pride, je že pozabil, torej mora zopet z novega začeti, dokler stvar ne ostane v spominu. Prvi učitelj otroka je oče, mati, torej morata imeti silno veliko potrpljenja. Drugič je potrebno, da sta oče in mati v vzgoji otrok edina, sicer ne opravita nič. Posebno je napačno, če se starši vpričo otrok prepirajo; taki starši nimajo pri otrocih nobenega spoštovanja, nobene veljave, in če jih otroci ne ubogajo, naj si sami sebi pripišejo. Tretjič je potreba, da starši vse svoje nauke na Boga opirajo. Oče naj reče otroku, ki noče delati, da je Bog človeka za delo ustvaril; kdor ne dela, naj tudi ne jč. Jezus sam je delal in pomagal svojemu redniku pri tesarskem poslu. Akoravno Bog je vendar marsikate-rikrat dobil trde žulje od dela. In glejte, če otroci to slišijo, če vidijo očeta trdo delati, mar ne bodo tudi sami prijeli za delo? Četrtič sta imeniten pripomoček pri vzgoji otrok plačilo in kazen. Bog z nami ravnotako ravna, obljubuje nebesa, žuga s pogubljenjem. Toda če hočete, da vaša beseda kaj velja pri otrocih, bodite vselej zvesti svojim obljubam, in izpeljite vselej kazen, ki ste jo zažugali. Kaznujte pa samo tedaj, če vse drugo nič ne pomaga. Kaznujte tudi vselej z mirnim srcem, ne pa v prvi jezi. — Če hočete imeti dobre otroke, ne vadite jih v mladosti lišpa, kakor se to po mestih kaj rado godi, sicer se jih zgodaj polasti napuh življenja, ki je vir mnogih grehov. Tudi naj se otroci ne motijo preveč z veselicami. Otrok se sicer mora igrati, vendar naj se igra menja z lahkim delom. Ne pustite otrok po ulicah ali po vaseh letati, taki otroci v poznejših letih tudi niso radi doma. Vadite jih tudi zatajevanja. Ni treba, da bi
otrok vse dobil, kar vidi. Zlasti pa si zapomnite: mlado drevo se da vpogniti, staro ne več. Zastonj je tožiti čez otroke, ki so 18, 20 let stari; prej je bilo treba delati.
Sv. Elizabeta, prosi Boga, da ti kratki nauki obrode sad pri vseh starših, mojih poslušalcih, in da njih otroci prejmo dobrega duha od Boga, katerega si bila ti polna v svoji mladosti.
II. Ko se je bila Elizabeta omožila, je izpolnjevala zvesto vse dolžnosti krščanske žene, a nič manj ni skrbela za svojo dušo in za blagor bližnjega. Ponoči je vstajala in se z Bogom pogovarjala. Podnevu je v prostih urah opravljala duhovna in telesna dela usmiljenja, posebno ono leto, ko je nastala v deželi velika lakota. Elizabeta je stregla vdovam, bila prava mati sirotam, tolažila je bolnike, podpirala ubožce. Še več, ustanovila je v dolini veliko bolniščnico za stare reveže, ki niso mogli več gori v grad, in jih vsak dan obiskovala, kužnim bolnikom z lastno roko stregla, in jim poljubovala roke, dobro vedoč, da kdor bolnikom streže, streže samemu Jezusu.
Glejte sad dobre, krščanske vzgoje. Prava pobožnost ne obstoji samo v tem, da se človek kar taja v sladkih čuvstvih in zna govoriti v medenih besedah, niti v tem, da se do tal priklanja in po kolenih plazi. Ne; kdor je v resnici pobožen, on bo to sicer tudi kazal v vsem obnašanju, ali vse bo le znamenje tiste notranje pobožnosti, ki se posebno kaže v natančnem izpolnjevanju stanovskih dolžnosti in pa v delih krščanskega usmiljenja. Jezus pravi: „Veče ljubezni nima nihče, kakor če da življenje za svoje prijatelje". O kako je ginljivo videti mater, ki sama sebe popolnoma pozabi pri postelji bolnega otroka! Kako pretrese človeka, ko vidi hčer noč in dan streči bolnemu očetu, bolni materi, pripravljeno, zanjo darovati celo svoje življenje. Naj reče kdo kar hoče, ta čast gre ženskemu spolu, da je poklican in tudi vselej pripravljen z največo požrtvovalnostjo streči revnim bolnikom in jim lajšati trpljenje. O, da bi to tudi vselej storile iz krščanskih nagibov in se spomnile Kristusovih besed: „Kar ste enemu mojih najmanjših bratov storili, to ste meni storili". Iz takega krščanskega nagiba je bolnikom stregla sv. Elizabeta in njo so posnemale druge krščanske device, zlasti usmiljene sestre. In glejte, tudi kristjani sploh ste po svojih močeh dolžni imeti posebno skrb za bolnike, jih obiskovati, jim postreči, jih tolažiti. Koliko je bolnikov, ki potrebujejo tečne hrane, pa je nimajo. In glejte, Bog nagne srca, da se usmilijo
bolnikov in jim dan za dnevom pošiljajo tečne in zdrave hrane. Skrb za bolnike bodi nam torej prav gorsko priporočena. Vendar ne skrbite samo za njih telo, marveč tudi za dušo. Res, da dušna skrb gre duhovnikom; vendar če duhovnik za bolnika ne ve, ne more ničesar storiti. Torej je prav hvalevredno, kar se pri nas dostikrat zgodi, da bogoljubne osebe posredujejo med bolnikom in izpovednikom. Tudi je treba, preden pride duhovnik, bolnika pripraviti in to včasih bolje store prijatelji bolnikovi. Nikdar bolnika ne strašite, marveč zaupanje mu budite v Boga in v duhovno pomoč. Saj se bo kmalu prepričal, kako prazen je bil njegov strah, kako ljubeznivo ravna sv. Cerkev s skesanimi grešniki. Potem pa, ko se je bolnik res z Bogom spravil, ostane bogoljubnim osebam še važno polje. Treba je namreč bolnika ohraniti v dobrem duhu, zato naj se mu prebirajo pripravne knjige za bolnike in naj se vsak dan ž njim moli. Poglejte, kako lepo delovanje vas čaka pri bolnikih! Na ta način boste posnemali najlepše sv. Elizabeto, in ker boste vi drugim usmiljenje skazovali, boste tudi sami od Boga dosegli usmiljenje.
111.	Elizabeta pa je morala tudi marsikaj bridkega pretrpeti. Umrl ji je mož v križarski vojski; bila je obrekovana, kakor da je s preobilno miloščinjo zapravljala denar; spodili so jo iz nje-nega gradu z otroci vred, in ona, ki je lačne nasitovala, vboge prenočevala, bolnikom postregia, morala je sama lakoto in žejo trpeti, v stari koči prebivati in prenašati nehvaležnost lastnega ljudstva. Tako, ljubi moji, se godi tudi dandanes; najpobožniši ljudje imajo največ trpljenja, ker Sv. Duh pravi: „Vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu, bodo trpeli preganjanje/ Posebno hudo se godi vdovam, ki zgube s smrtjo moža vso pomoč, tolažbo in podporo, včasih zgubč vsled lakomnosti in nevoščljivosti bližnjih celo svoje premoženje. Take vdove naj bodo po Elizabetinem zgledu ponižne in stanovitne in naj vse voljno prenašajo iz ljubezni do Boga, ki je oče vdov in sirot, ki bo konec storil vsem krivicam in kaznoval krivičnike, kadar bo njegova sv. volja. Ali vse vdove niso take, da bi svoje zaupanje stavile le v Boga. Sv. apostol Pavel pravi, da se najdejo vdove, ki se vsled svojega razkošnega življenja naveličajo Kristusa, ki po hišah čas tratijo, novice prenašajo in govore, kar se ne spodobi; so vdove, ki z lahkomišljenim življenjem dajejo pohujšanje drugim kristjanom. Takim je pač potreba, da jih Bog z nadlogami obišče, da se zopet na Boga spomnijo in dajo slovo grehu.
»Prava vdova“, pravi sv. Pavel, »ki, je zapuščena, naj zaupa v Boga in naj bo stanovitna v molitvi in zdihovanju noč in dan". Kje tudi naj išče tolažbe, če ne pri Bogu? Svet je slab tolažnik. In če bi imel tudi kaj tolažbe, vendar nam dostikrat ne more pomagati. Bog pa ima pripravljeno za vas tolažbo in pomoč.
IV.	To se je pokazalo pri sv. Elizabeti. Ko se je namreč zvesto skazala v skušnjavi in trpljenju, ji je bilo povrnjeno vse premoženje in vsa čast. Ali ona je spoznala minljivost vsega posvetnega, zatorej je vredila vse Časne zadeve in se preselila v mesto Marburg na Nemškem, kjer je živela in delovala le za Boga in svoje ljube bolnike. Njene ure so se zgodaj iztekle. Komaj 24 let stara je umrla popolnoma zedinjena z Bogom, in ker se je pri njenem grobu zgodilo toliko čudežev, jo je papež Gregor IX. slovesno proglasil za svetnico.
Kaj ne, ljubi moji, kakršno življenje, taka je smrt. Blagor pač tistim, ki v Gospodu zaspe! Na številu let ni nič ležeče, ampak vse je odvisno od tega, kako človek uporablja dni svojega življenja. Mladenič, dekle! Če te Bog v mladih letih kliče iz tega življenja, in si ti svojo mladost v nedolžnosti preživel, ali pa si za svoje pregrehe pravo pokoro storil, rečem ti, nikar se ne boj smrti. Glej podoben si rastlini, ki jo Bog presadi iz sveta v nebeški vrt, da bi tamkaj pred Bogom na vekomaj cvetel in živel. — Ako si pa lepšo polovico svojih dni preživel v pregrehah, stregel strastem svojega srca, se udal jezi in grdi nevoščljivosti, ali celo svoje telo izdal ostudni nečistosti in razuzdanosti, o tedaj imaš pač vzroka dovolj, tresti in bati se smrti. Kajti kar človek seje, to bo žel; kdor v mesu seje, bo žel od mesa — večno trohnobo. Zatorej preljubi, vrzimo od sebe dela temč in oblecimo orožje svetlobe; kakor podnevi pošteno hodimo, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v jezi in prepiru, marveč oblecimo Gospoda Jezusa Kristusa. Da, ljubi moji, Jezusa Kristusa oblecite v svoji mladosti, ljubite ga, zvesti mu ostanite, kakor sv. Elizabeta, potem boste tudi vi srečno umrli in veseli šli nasproti svojemu Zveličarju. Amen.	P. Hugolin Sattner.
Poslednja nedelja po binkoštih.
Poslednja sodba bo za pravične jako tolažilna.
In bo poslal svoje angele s trobento in z velikim glasom in bodo zbrali njegove izvoljene od čveterih vetrov, od konca do konca nebes. Mat. 24, 31.
Kar sem vam ravnokar prebral iz evangelijske knjige, predragi v Kristusu, je zadnja propoved, katero je imel Gospod svojim učencem na Oljiski gori le malo dni pred svojim trpljenjem. Govoril jim je, kakor ste slišali, kot božji prerok in jim napovedoval prihodnje dogodke: razdejanje Jeruzalemskega mesta in tempelja, konec sveta in poslednjo sodbo. Nikoli ni govoril o strašnejših rečeh, nego sedaj. Zato se pa v tej priliki poslužuje tudi izrazov in besed, ki morajo vernega človeka pretresti ter napolniti s strahom in grozo. Daši pa govori današnji evangelij skoraj zgolj o pretresljivih dogodkih, je v njem kljub temu tudj nekaj zelo tolažilnih resnic. Poslednja sodba namreč, katera bo brezbožnim strašna in grozna, bo pravičnim iz izvoljenim jako tolažilna. To tolažbe polno resnico današnjega evangelija bom jaz danes porabil za predmet svojemu govoru in zato rečem: Poslednja sodba bo za pravične in izvoljene sodba polna tolažbe, in sicer zaraditega 1. ker bodo razodeta vsa njihova dobra dela, 2. ker bodo dobili zadoščenje za vse prestalo trpljenje in 3. ker bo Bog končno nad njimi izrekel sodbo večne blaženosti. — O teh treh točkah vam hočem torej danes nekoliko več povedati.
I.	Prva tolažba pravičnih pri poslednji sodbi bo, da bodo vsa njihova dobra dela razodeta pred celim svetom. —
V 6. poglavju evangelija sv. Matevža nas Kristus izrečno svari, naj svojih dobrih del ne opravljamo namenoma kar javno, ampak bolj na skrivnem, ako hočemo imeti zasluženje. „Glejte,“ tako nam govori, „da svojih dobrih del ne delate pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih." (Mat. 6. 1.) Pa kar nas tukaj Jezus uči z besedo, učil je vedno in povsod tudi z zgledom. Po svojem krstu v Jordanu se je pripravljal za javno poučevanje v samoti — v
puščavi; preden si je izbral izmed svojih učencev 12 apostolov, je hitel na samotno goro in prenočil tam v molitvi; kedar je delal velike čudeže, je ukazal, naj molče o njih, itd; torej vse to je izvrševal na tihem. Ta Kristusov zgled so posnemali in ga še vedno posnemajo vsi pravi kristjani in služabniki božji. Splošne dolžnosti krščanstva in svojega stanu, n. pr. udeležbo očitne službe božje, prejemanje sv. zakramentov, pobijanje javnih laži in zmot, zavračanje sovražnih napadov na sv. vero in Cerkev, zatiranje protiverskih in nenravnih časnikov in knjig, podpiranje in razširjanje krščanskih listov in društev, zagovarjanje in poudarjanje katoliških načel in resnic, udeležbo pri javnih volitvah na verski podlagi itd., opravljajo sicer neustrašeno, in očitno pred ljudmi ter drugim v spodbudo, zakaj Gospod pravi: „Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in časte vašega Očeta, ki je v nebesih" (Mat. 5. 16 ); toda vsa posebna dobra dela, n. pr. zasebne pobožnosti, poste, zatajevanja, miloščino i. dr., izvršujejo pa na skrivnem in tihem. Tako se izognejo nečimurni hvali in posvetni časti in so vsledtega njihova dela zaslužna in Bogu prijetna.
Ker pa ni po izrečnih besedah Odrešenikovih nič skritega, kar bi se ne razodelo, in nič skrivnega, kar bi se ne zvedelo (Mat. 10. 26.), bodo razodeta tudi taka skrivna dobra dela pobožnih kristjanov, kar se bo prav posebno zgodilo pri splošni sodbi. Tedaj bo razkrito vse dobro, kar so pravični na zemlji storili na skrivnem: vse molitve, vsi posti, vsa zatajevanja, vsa premago vanja, vse miloščine, vsa čuvanja, vse čednosti, skratka vse, prav vse. O, koliko svetih namenov, pobožnih misli, plemenitih želj, srčnih zdihljejev, junaških kreposti, bogoljubnih dejanj, zveličavnih odpovedi, katerih vseh svet ni vedel in cenil in so jih pravični opravili na tihem, bo objavljenih pri tem splošnem raz-odtnju! V kako neizrekljivo tolažbo, slavo in čast bo pač to razodetje pravičnim! Hinavci bodo osramočeni in kaznovani, pravični pa proslavljeni in obdarovani.
11.	Druga tolažba pravičnih pri poslednji sodbi bo javno zadoščenje, katero bodo prejeli za vse, kar so morali pretrpeti na zemlji od brezbožnih ljudi.
Hudobija smrtno sovraži pobožnost in greh neprenehoma napada čednost. Ko še ni bilo več hudobnih ljudi na svetu, kot en sam, namreč Kajn, že takrat se je to pokazalo. Omenjeni hudobnež je ubil svojega nedolžnega brata, pravičnega Abela.
Od tega časa trpe vsi služabniki božji preganjanje na zemlji. »Grešnik ogleduje pravičnega", pravi David, „ter ga želi umoriti". (Ps. 36. 32.) Vedno se še izpolnjuje, kar piše Salomon o vojski brezbožnih proti pravičnim v Modrostinih bukvah (2. 12.), kjer hudobni govore: „Ganimo (zalezujmo) torej pravičnega, ker nam nič ne koristi in je našim delom nasproti in nam grehe zoper postavo očita in nas razglaša zavoljo grehov našega obnašanja!" Kakor je bilo pa v Salomonovem času, tako in še mnogo hujše je tudi dandanes. Ali mar današnji svet ne imenuje krščanske poštenosti omejenost? Ali ne zasramuje pobožnega? Ali ne zasmehuje pravičnega? Ali ne psuje pravega gorečega kristjana z zaslepljencem in zagrizencem ? Ali ne zmerja navdušenih, bogaboječih vernikov z domišljavci in sanjači? Ali ne preganja na vse mogoče načine zvestih in vdanih sinov sv. Cerkve? Ali ne nasprotuje Cerkvi sami in je ne sovraži? Ali ne napada celo verskih naukov in resnic? O žal, le pregotovo ! Pa bodite potolaženi, zvesti služabniki božji! Kristus pravi: „Ako vas svet sovraži, vedite, da je mene poprej sovražil, kot vas . . . Ako so mene preganjali, bodo tudi vas preganjali". (Jan. 15. 18. 20). Bodite prepričani, da bomo ravno od teh, ki nas piiajo s psovkami in so sovražni vsemu, kar je cerkvenega, verskega, svetega, dobili več kot obilno zadoščenje. ..Resnično, resnično vam povem", zatrjuje Gospod, „da boste jokali in žalovali, svet pa se bo veselil; vi boste žalovali, ali vaša žalost se bo izpremenila v veselje ... in vašega veselja vam ne bo nihče vzel". (Jan. 16. 20.22).
Ta izprememba žalosti pravičnih v veselje se bo prav gotovo zgodila pri splošnji sodbi. Tu bodo brezbožni dali pravičnim zadoščenje, ko bodo klicali: „Ti so, ki smo jih nekdaj imeli v zasmeh in zasramljiv pregovor. Mi neumni smo imeli njih življenje za nespamet in njih konec za nečast. Glej, kako so zdaj šteti med otroke božje in njih del je med svetniki. Mi torej smo zgrešili pot resnice in luč pravice nam ni svetila in solnce spoznanja nam ni vzhajalo". (Modr. 5. 3—6.) Tako bodo brezbožni govorili polni prepoznega kesanja pri poslednji sodbi, pobožni pa bodo poveličani in se veselili ter radovali vekomaj. O, kako tolažilno bo vse to za pravične 1
111.	Največja tolažba pravičnih pri poslednji sodbi bo pa konečno to, da jih bo večni Sodnik pred celim svetom poklical v nebeški raj, kjer bodo deležni nepopisne sreče in blaženosti.
„Pridite“, tako bo dejal Sin božji izvoljenim, »oblagodarjeni mojega Očeta, posedite kraljestvo, katero vam je pripravljeno od začetka sveta". (Mat. 25. 34.) Pridite in odpočijte se od vsega preganjanja, katero ste po nedolžnem trpeli na svetu. Iz ljubezni do mene ste voljno prenašali, da so vas kleli in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili zavoljo mene; veselite se in veselja poskakujte, ker vaše plačilo je obilno v nebesih. Pridite, pridite in ne posedite kake lepe hiše, krasne palače, imenitne posvetne službe, visokega pozemeljskega dostojanstva, ampak posedite kraljestvo, v primeri s katerim so vsa druga kraljestva prah, posedite kraljestvo, kjer boste uživali vso slavo, vso čast, vse bogastvo, vse veselje, vso srečo, vso blaženost vekomaj. To kraljestvo sem vam določil, to kraljestvo je vaše.
In tedaj bodo izvoljeni spoznali čudovite, ljubezni polne namene božje previdnosti. Siromak, ki je trpel ves čas svojega življenja bedo in revo, bo spoznal, da bi se bil pogubil, če bi bil imel vsega obilno. Bolnik, ki je leta in leta bolehal in hiral, bo sprevidel, da bi mu bilo zdravje v večno pogubljenje. Prezirani človek nizkega stanu se bo prepričal, da bi ga bile pahnile visoke časti in mastne službe v pekel. In tako se bodo uverili vsi pravični, da jim je bilo vse, kar jim je Bog podelil tu na zemlji, le v večno zveličanje. Polni vse hvaležnosti bodo vsled tega Bogu slovesno zapeli zahvalno pesem, ki se bo razlegala brez konca in kraja v svetih nebesih.
O nebeška, o neizrekljiva tolažba izvoljenih! Prav tisti, ki bo krivičnim in brezbožnim pri poslednji sodbi oster, nepre-prosljiv Sodnik, bo pravičnim in izvoljenim ljubezniv in dobrotljiv Oče, kateri jih bo obsipal z nebeškimi tolažbami.
In sedaj koncem govora vas vprašam, predragi verniki, kako je pač mogoče poslušati opis trojne tolažbe pravičnih pri poslednji sodbi, ne da bi se naše srce vnelo iskrene želje po njej? O, da bi mi vsi umrli smrti pravičnih in da bi se nam tako godilo pri sodbi, kot njimi Da se nam ta želja vresniči, skrbimo sami, dokler živimo! Proč z vso hinavščino, proč z grehom, proč s hudobijo, proč z vsem, kar je Bogu zoperno ! »Vrzimo od sebe dela teme in oblecimo orožje svetlobe. Kakor podnevu pošteno hodimo, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v kregu in nevošljivosti". (Rim. 13.
12. 13)., ampak „trezno, pravično in bogaboječe živimo na tem svetu, čakajoči zveiičanskega upanja in častitljivega prihoda velikega Boga in Zveličarja našega Jezusa Kristusa." Amen.
Po P. R. Graserju O. S. B.: K■ Čik.
Katehetične pridige.
XXXIV. Tretja božja zapoved.
Šest dni delaj in opravljaj svoja dela, sedmi dan pa je sobota Gospoda tvojega Boga; ne delaj nobenega dela, ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne tvoja dekla, ne tvoja živina, ne ptujec, ki je znotraj tvojih vrat.
II. Moz. 20, 9. 10.
Na prvih straneh sv. pisma beremo, kako je ustvaril Bog nebo in zemljo, takoj za tem pa je zapisano: In Bog je sedmi dan dokončal svoje delo, katero je bil storil, in je počival sedmi dan od vsega svojega dela. In je blagoslovil sedmi dan in ga je posvetil. (1. Moz. 2, 12.). Kakor je Stvarnik sam storil, ko je bil ustvaril nebo in zemljo, tako je zapovedal tudi človeku; govori namreč: „Šest dni delaj in opravljaj svoja dela..." (Gl. zgoraj.) (11. Moz. 20, 9 10.). In zopet drugič govori: „Šest dni opravljajte dela, sedmi dan je pa sobota, počitek posvečen Gospodu; kdorkoli opravlja kako delo ta dan, naj umrje." (11. Moz. 31, 15.). Judje so ta dan zvesto posvečevali in niso opravljali najmanjšega dela.
Namesto sobote, judovskega tedenskega praznika, so pa posvečevali že apostoli nedeljo. Prav primerno je zdaj nedelja krščanski praznični dan, ker je dan presv. Trojice. V nedeljo, prvi dan v tednu, je začel Bog Oče stvariti svet, Bog Sin je v nedeljo vstal od smrti in dokončal odrešenje, v nedeljo je prišel Sv. Duh nad apostole in je s svojim posvečenjem dovršil delo Odrešenikovo.
Veličasten je ta dan Gospodov. Že v zgodnjem jutru se oglasi ubrano zvonenje po hribih in dolinah, ljubko se razlega po prijaznih gričih in mogočno doni po dolinah, po trgih in mestih. Še solnce nam vzhaja slovesneje kot druge dni in dozdeva se nam, da se je celo vsa narava oblekla praznično za
ta dan. V vsaki župniji zapoje veliki zvon in vabi k službi božji, in odpro se vsaka vrata bodisi bogate domačije ali borne kočice in vse, bodisi staro ali mlado, vse hiti vedrih lic k skupni službi božji v hišo Gospodovo. Tu zbranim otrokom enega Očeta nebeškega oznanuje namestnik Gospodov voljo božjo, za tu zbrane svoje duhovne otroke opravi najsvetejšo daritev nebeškemu Očetu v čast in slavo, pa tudi v zahvalo za prejete darove in s prošnjo za prihodnje dobrote in v spravo za vse razžaljenje zbranega ljudstva. Res lep in veličasten je dan Gospodov; zato ga moramo pa tudi dostojno in temu veličastvu primerno obhajati, sosebno, ker je dan Gospodov podoba našega večnega življenja v nebesih in bode naša smrt in naša večnost taka, kakor je bilo naše praznovanje dneva Gospodovega. Zato vam bom danes razložil, kako je treba posvečevati dan Gospodov in česa se je treba ogibati, da ne bomo skrunili njegove svetosti. Ti pa, Oče nebeški, ki si blagoslovil in posvetil sedmi dan, blagoslovi tudi moje besede, da bodo mojim poslušalcem v časni blagoslov in večno posvečenje.
Dan Gospodov posvečujemo v prvi vrsti s službo božjo. Najimenitnejša služba božja pa je sv. maša. Kako se povzdigne srce nad zemeljske zadeve, ko pusti človek navadno delo in vsakdanje opravke, se obleče praznično, zapusti domačo hišo in gre v veličastno, lepo ozaljšano in okrašeno hišo božjo. Že samo lepota in veličastnost cerkve prevzame človeško srce, pomenljivo petje in vzvišena glasba ga pa kar dviguje nad zemeljsko in beseda božja in najsvetejše opravilo presv. daritve ga pa kar postavi pred prestol božji, v sv. nebesa. Zato je služba božja najlepše praznovanje dneva Gospodovega.
Že lepša obleka, ki jo nosimo ob nedeljah, opominja nas pa tudi na oblačilo naše duše, opominja nas na besede Gospodove: „Prijatelj, kako si prišel sem, ker nimaš svatovskega oblačila?" (Mat. 22, 12) Zato je ravno slovesni dan Gospodov najbolj pripraven, da si očistimo svojo dušo v zakramentu sv. pokore in prejmemo Gospoda pri sv. obhajilu.
O, kako lepo posvečujejo dneve gospodove ljudje, ki zjutraj prejemajo sv. zakramente, popoldne pa pred tabernakljem opravljajo uro molitve in časte svojega Zveličarja pod podobo kruha. Pri krščanskem nauku si pa vedno kličejo v spomin in ponavljajo nauke, ki so jih v mladosti slišali v šoli, pri
litanijah se priporočajo Bogu, Mariji Devici, angelom in svetnikom, prosijo pomoči v dušnih in telesnih potrebah, in naposled dobe nebeški blagoslov od Jezusa Kristusa v presv. Rešnjem Telesu. Kako veseli in mirnega srca gredo taki kristjani zopet na svoj dom, pokrepčani za delo prihodnjega tedna. So pa tudi najboljši kristjani, najbolj poučeni, v vseh zadevah, najzanesljivejši ljudje, ki tako posvečujejo Gospodov dan. — Bogu bodi potoženo, da je pa premnogo kristjanov, ki ne umevajo veličastva dneva Gospodovega, ki sicer prihajajo k službi božji, pa se ondi vedejo tako, da jim v polnem pomenu veljajo besede Gospodove: „Moja hiša je hiša molitve, vi pa ste jo storili jamo razbojnikov". (Luk. 19, 46.)
Skoro bi dejal, da se mnogi ne zavedajo dobrote sv. vere in so se službe božje nekako naveličali. Kaj je služba božja človeškemu srcu, lahko občutimo, ko slišimo zdihovati bolnike po hiši Gospodovi, po besedi božji, po sv. maši. Sramovati se bo moral vsakdo, ki se vede pri službi božji nedostojno in po-hujšljivo pri sodbi božji, ko bo videl, s kakim trpljenjem in nevarnostjo so se zbirali za časa preganjanja prvi kristjani k službi božji, ki so jo obhajali v svojih skrivališčih, v globokih podzemskih hodnikih (katakombah). Kako naj se opravičijo sodnji dan oni, ki imajo cerkve blizu, pa k službi božji ne hodijo ali se potikajo okrog cerkve in po skritih kotih, ko se obhajajo največje skrivnosti na oltarju, kako naj se opravičijo, ko bodo videli, da so kristjani ob časih preganjanja z največjimi težavami obiskovali službo božjo in se je vdeleževali s sveto gorečnostjo.
Za časa francoske revolucije so brezbožni prekucuhi zaprli katoliške cerkve in niso pustili obhajati službe božje. Tako so storili tudi v mestu Kroconu, ki je tik ob morju. Verniki niso mogli dobiti v mestu ali okolici nikakega pripravnega in varnega prostora, kjer bi obhajali sv. skrivnosti; zato si izmislijo nekaj izvanrednega. Daleč od mesta, na morju sklenejo obhajati službo božjo. Polnoč bije, tedaj se prikaže tam daleč na morju mala svetloba. Tjekaj se spuste od brega stotine čolničkov, polni vernikov, mož in žena, sivih starčkov in malih otročičev. Svetloba postaja določnejša, že se dobro vidi razsvetljena ladja, že se sliši zvončkanje in kmalu obkrožijo čolnički ladjo, v kateri opravlja mašnik presv. daritev. Vse je na kolenih, prevzeto pobožnosti in, ko pokaže mašnik pri povzdigavanju Najsveteiše, se trka vse v svetem strahu na prsi in izgovarja: Jezus, v Tebe verujem, v Tebe upam, Tebe ljubim". Iz same ginjenosti jokajo in zdihujejo, da se sliši daleč na okrog. Koliko so trpeli, da so
mogli bili sredi temne noči, na nevarnem morju pri službi božji. — In mi naj čakamo, da pride tudi nad nas preganjanje zaradi mlačnosti in nemarnosti pri službi Gospodovi?
Seveda ni še tudi dovolj, da bi se samo pri službi božji vedli dostojno, temveč je treba, da preživimo ves Gospodov dan temu primerno. Spodobi se, da smo ta dan bolj zbrani, da vzamemo v roke poučne ali tudi nedolžno zabavne knjige, da se pogovarjamo o božjih rečeh, poučujemo otroke in druge nevedne, obiskujemo in tolažimo bolnike. Prav primerno praznujejo krščanska društva dneve Gospodove, ko po dokončani božji službi prirejajo poučna predavanja in blažilne predstave, vaje in poučno razvedrilne izlete in božja pota. S tem se telo primerno odpočije in se duh razvedruje in izobražuje.
Nekak nebeški mir in božje veličastvo je razlito ob dnevih Gospodovih čez zemljo in verna srca človeška. Vse pa, kar moti ta sveti mir dni Gospodovih, je prepovedano v tretji božji zapovedi.— Ta božji mir in praznovanje nedelj motijo hlapčevska dela, katera opravljajo težaki, navadno s hrupom in šumom. Taka so navadno težavna kmečka dela, kakor vožnja, oranje, kopanje, žetev, mlačev in drugo. K tem spadajo tudi dela rokodelcev, tesarjev, kovačev, mizarjev, čevljarjev in drugih; seveda dela onih rokodelcev, ki so za pripravo vsakdanjega živeža potrebna, tudi ob nedeljah niso prepovedana. Tako smejo mesarji te dni sekati meso, peki peči in prodajati kruh, gostilničarji pripravljati jedila. Tudi, kar se rabi pri hiši vsak dan, se sme opravljati tudi ob nedeljah: kuhati, pometati, se osnažiti, oskrbeti živino in kar je še drugega potrebnega. Kar velja za dom, to velja za hišo božjo. Tudi tu se sme delati, kar je potrebnega za povišanje lepote pri službi božji. — Hlapčevska dela so dovoljena tudi ob dnevih Gospodovih, kadar nastopi kaka sila ali nesreča, kakor požar, povodenj ali kaj drugega podobnega. Kdor bi pa hotel opravljati še kako drugo težko delo svete dni, mora si pa zato izprositi pri svojih dušnih pastirjih cerkveno dovoljenje.
Kdor opravlja ob Gospodovih dneh hlapčevska dela brez sile in cerkvenega dovoljenja, se hudo pregreši in močno žali Boga. Že neštetokrat je božja kazen kar očitno dohitela oskru-njevalce svetih dni. Izmed premnogih žalostnih dogodb naj vam povem tole: Leta 1877. je duhovnik v neki francoski pokrajini pridigal zoper nedeljsko delo. Nekega moža je to hudo razjezilo in sklenil je pokazati, da se za duhovnikove besede nič ne meni.
42
Pastir 1911.
Prihodnjo nedeljo gre nalašč delat na svojo njivo, ki je bila tik cerkve in se je norčeval iz ljudi, ki so šii mimo k sv. maši. Toda božje potrpežljivosti je bilo zdaj naenkrat konec. Predrz-neža napadejo tako hude težave, da mora delo pustiti. S težavo se vleče domov. Pri bližnji hiši bi se rad nekoliko odpočil, vleče se tja; ko pride do vrat, se zgrudi mrtev na tla.
Ako že nedeljsko hlapčevsko delo, ki je samo na sebi nedolžno in pošteno, tako žali Boga, kako ga morajo še le žaliti opravila, ki so že sama pregrešna in obenem skrunijo svete dneve. Huda žalitev božjega veličastva so nedeljska popivanja, razgrajanje, razposajene igre, pregrešna vasovanja in pohujšljivi plesi.
Ljubi Bog je sedmi dan blagoslovil, posvetil in nam ga dodelil, da ga izrabimo za svoje zveličanje, zdaj je pa toliko nesrečnežev, ki ravno ta dan delajo za večno pogubljenje. Kako naj Bog torej blagoslavlja njihovo nedeljo, katero ne darujejo njemu, temveč hudobnemu duhu. Zato je toliko hudega na svetu, ker se ne da Bogu, kar je božjega, in zato Bog nam ne more dati, kar je našega (nam potrebnega). Nedelja je dar božji, dan edinole nam ljudem, nedelja je podoba večnega veselja v nebesih, praznujmo jo torej s pravo, „nebeško“ pobožnostjo, kajti kakršna je naša nedelja, taka bo naša smrt, in kakršen naš praznik, taka naša večnost. Amen.	Ferdinand Gregorec.
XXXV. Četrta božja zapoved. (I.)
Spoštuj svojega očeta in svojo mater, da dolgo živiš na zemlji, ki jo ti bo dal Gospod, tvoj Bog.
II. Moz. 20, 12.
Neskončno modri Bog ni ustvaril vseh ljudi naenkrat, temveč jih pošilja drugega za drugim neprenehoma na svet. Tudi jih ne stvari kar odrasle in popolne, kot je ustvaril Adama in Evo, ampak male, slabotne in nepopolne. Da bi pa ljudje ne umrli takoj v svoji nežni mladosti, jim je dobri Bog preskrbel starše, katerim je vsadil v srce neizrekljivo ljubezen do njih, da jih varujejo vsega hudega in skrbe za nje, dokler se sami ne morejo preskrbovati. Seveda je tudi otrokom vcepil v srce nagnjenje in ljubezen do staršev, vendar pa ta ljubezen dostikrat ni v nikaki primeri z ljubeznijo in skrbjo, ki jo imajo starši za
svoje otroke; zato je Bog dal četrto božjo zapoved in jo izmed drugih še posebno izvzel in jo povzdignil na prvo mesto na drugi kamenih plošči in jo povzdignil tako na isto mesto, kjer stoji prva zapoved božja. Pa ne samo to, temveč je tudi samo ti zapovedi dodal obljubo, da bodo oni, ki jo bodo zvesto izpolnjevali, dolgo živeli in jim bo dobro na zemlji. Ker je tedaj ta zapoved tako imenitna za našo časno in večno srečo, zato si danes zvesto vtisnite v spomin in srce njeno razlago, da si bote z natančnim izpolnjevanjem zaslužili to, kar Bog obeta njim, ki se vestno ravnajo po tej zapovedi.
Četrta božja zapoved se glasi:	»Spoštuj očeta in
mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji". — Spoštovati svoje starše nam torej zapoveduje Bog. Ako pa mi koga spoštujemo, ga tudi ljubimo in ga radi ubogamo. Torej nam z besedo: spoštuj — Bog tudi zapoveduje, da naj svoje starše ljubimo in jih radi ubogamo. Saj bi otrok ravno s tem kazal, da svojih staršev ne spoštuje, ako bi jih ne ljubil in ne ubogal.
Poglejmo zdaj, kako in s čim izkazujejo otroci svojim staršem spoštovanje, ljubezen in pokorščino. — Otrok izkazuje svojim staršem spoštovanje, ako o njih samo dobro misli, jih ima za namestnike božje, se spominja njihovih velikih skrbi, ki so jih za njega imeli, in neštetih dobrot, ki so mu jih že izkazali. On kaže, da jih spoštuje, ako vedno dostojno in lepo o njih govori, pred drugimi hvali njihov trud, ki so ga imeli za njegovo srečo, za njegovo izučbo in izobrazbo, rad omenja njihove dobre lastnosti. Spoštuje jih, ako se vselej dostojno in vljudno vede do njih, je vedno z njimi dober in prijazen, postrežljiv in potrpežljiv in jim skazuje svojo vdanost in spoštovanje tudi pred ljudmi in se jih ne sramuje, četudi so morda bolj nizkega stanu.
Papež Benedikt XI. je bil sin revne rodbine. Ko je bil povišan na papeški prestol, pride njegova revna mati v Rim. Papeževi služabniki so bili mnenja, da se bo sv. oče morda sramoval sveje revne matere; zato so jo oblekli v gosposka oblačila in jo tako oblečeno peljali k sinu. Toda ko jo papež vidi, reče: »To pa že ni moja mati; moja mati je revna perica." Šele, ko se je zopet preoblekla v svojo kmetiško obleko, tedaj jo je spoznal za svojo mater in jo je ljubeznivo objel in ji skazoval vso sinovsko ljubezen in spoštovanje.
Takih lepih zgledov je še mnogo, toda žal, da se tudi mnogokrat zgodi, da se otroci sramujejo svojih preprostih staršev in to še posebno taki otroci, za katere so njihovi starši si pri-trgali najpotrebnejše, da so jim pomogli do boljšega kruha. — Dobijo se žalibog tudi otroci, ki svoje starše zaničujejo, ki bi imeli rajše druge, premožnejše, imenitnejše starše, se dobijo otroci, ki očitajo svojim staršem te ali one napake, jih zasmehujejo, jim dajo nespodobna in žaljiva imena in o njih tudi pri drugih ljudeh nespoštljivo govore. Zoper dolžno spoštovanje nasproti staršem je tudi, če jim otroci trdo, osorno odgovarjajo, jih surovo zavračajo, jih zmerjajo ali jih celo udarijo. Čovek bi skoro ne verjel, da je kaj takega mogoče, toda grozni dogodki nam kažejo, da je človek, ako posirovi, hujši kot živina.
Vsako nedostojno ravnanje s starši je pregrešno in Bogu zoprno in, četudi bi imeli starši morda to ali drugo neprijetno navado, hibo ali slabost. Bog ni naredil nikakega razločka med dobrimi in slabimi starši, temveč dejal: „Spoštuj očeta in mater", očeta in mater, kakršne sem ti dal. „Sin, podpiraj starost svojega očeta in ne žali ga v njegovem življenju; in ako mu pamet peša, mu zanašaj in ne zaničuj ga v svoji moči," (Sir. 3,14.15.) tako govori sv. pismo in na drugem mestu grozi: „Oko, ki svojega očeta zasramuje in rojstvo svoje matere zaničuje, naj krokarji pri potokih izkljujejo in mladi orli požro." (Preg. 30, 17.).
Otroci, ki svoje starše spoštujejo, jih gotovo tudi ljubijo. Taki otroci svojim staršem dobro žele in store vse, s čemer vedo, da staršem ustrezajo, jim že z obraza bero njihove želje in jih izpolnjujejo. Nasprotno se pa pregreše zoper ljubezen do staršev oni otroci, ki svoje starše žalijo, jim hudo privoščijo, jim žele bolezen ali še celo smrt. Nekateri otroci oponašajo staršem njihove slabosti, starostno jopešanje, jim zamerijo, da so revni in jim niso zapustili obilnega premoženja.
Zopet drugi jih zapuščajo v njihovi potrebi brez pomoči. Zgodilo se je že, da je mati umirala sama doma, hči pa je medtem rajala na plesišču. Kolikokrat lahko opazujemo hčere imenitno in gosposko oblečene, mati pa ali oče pa nima niti obleke, da bi mogel med ljudi. Zopet drugi pustč svoje bolne starše brez duhovne tolažbe, ne pustd duhovnika blizu in jim odtegajo edino tolažbo in veselje, ki je uživajo, kadar prejmejo sv. zakramente. Noč in dan je prečula dobra mati pri njihovi postelji, oče je izdal zadnji denar za zdravila v njihovi bolezni, zdaj pa jim je odveč
ena sama ura, ki bi jo zamudili, da pripravijo hišo in stanovanje, da bi mogli prejemati bolni starši nebeško jed, krepčilo in edino sladkost na svetu. — Da otroci, ki tako zanemarjajo svoje starše, tudi ne molijo za nje, si lahko mislimo, in jih po njihovi smrti takoj pozabijo. Ne poklekajo na njihov grob, in ni je molitve, ni je sv. maše za njihov mir in pokoj. — Skoro bi si mislil, da nimajo taki otroci človeškega srca v svojih prsih, ki morejo tako pozabiti, kaj so jim storili starši v mladosti. Pomislimo, s kako ljubeznijo neguje mati svojega otroka. Brez vsake tožbe ga pestuje, ga pita, ga snaži, vsak trenutek, bodisi podnevu ali ponoči, čuje na njegov glas in jok, pusti vse delo in mu hiti na pomoč. Tudi svojim ustim je pripravljena pritrgati, da njen otrok ne trpi lakote. — Ko bi moral biti pri svojih starših noč in dan in jih pitati, ko bi imel najneprijetnejše opravke z njimi, bi se ne smel pritožiti noben otrok, saj bi s tem le nekoliko povra-čeval, kar so mu starši storili z veseljem in ljubeznijo v mladosti. Ako bi si otroci le nekoliko klicali v spomin svojo onemoglost, prva leta svojega življenja in ljubeznivo pomoč staršev, bi pač ne mogli s svojimi starši ravnati neljubeznivo in sirovo.
In res je še mnogo dobrih otrok, ki se spominjajo hvaležno dobrot svojih staršev in jim jih tudi povračujejo z isto ljubeznijo in potrpežljivostjo, s katero so jih prejemali. Uboga deklica je bila edin otrok svoje matere-vdove. Njena mati je bila toliko nesrečna, da je prišla ob um, ko ji je moža raztrgal do smrti tovarniški stroj. V norišnico je niso hoteli sprejeti, ker je bila prerevna, in hčerka tudi ni mogla toliko zaslužiti, kolikor se je zahtevalo za materino preskrbo. Toda, kaj stori dobro dekle? Gre in stopi v službo v norišnici, kjer zasluži toliko, da je bilo za materino preskrbo. Sedemindvajset let je služila za mater in ji stregla v norišnici z otroško ljubeznijo, vkljubtemu, da mati ves ta čas ni nikdar spoznala svojega dobrega otroka.
Otrok, ki svoje starše spoštuje, jim je tudi pokoren in rad uboga, karkoli mu velijo. Največje veselje staršev je ubogljiv otrok, in otroci, veselite se, ako vam starši večkrat kaj naročajo, saj to je znamenje njihove ljubezni do vas. Starši takoj zapazijo, kateri otrok uboga z veseljem in, kateri ne uboga rad. Tega puste v prihodnje pri miru, onega pa, ki jih rad uboga, kličejo pogosto, ker jim je v posebno veselje videti, da se njihov ljubček ne utrudi ubogati.
Hudo pa žali starše, kdor jih ne uboga, ali se drži kljubovalno, ko ga z lepo opominjajo in jim predrzno ugovarja, ko ga
skrbno svare pred nevarno priložnostjo ali pregrešno tovarišijo. Sosebno žalostno pa je, ako je otrok toliko neposlušen, da morajo starši poseči po šibi ali drugi kazni in se jim otrok tedaj celo ustavi in se morda celo toliko spozabi, da svoje starše udari.
Na Dunaju je neka vdova svojo hčer trdo posvarila radi nevarnega znanja. Ta se pa raditega silno razsrdi in svojo mater celo udari. Vzdigne roko, da bi zamahnila v drugič, tedaj se pa zgrudi na tla. Mrtvoud jo je zadel v pregrešno roko.
Akoravno so pa otroci dolžni svojim staršem pokorščino, je niso dolžni v vsem. Kar bi bilo zoper božjo voljo, v tem ne smejo ubogati, ker je Boga treba bolj slušati kot ljudi.
Kaj dobro je to pogodil oni deček, ki je prišel iz nekega katoliškega zavoda domov na počitnice. Neki postni dan pride meso na mizo. Deček se brani jesti. Oče mu zapove jesti, toda on mirno odgovori: »Danes meso jesti je greh, zame so tudi druge jedi dobre." Tedaj pa reče oče razkačen: »Deček, ako mi ne ješ mesa, tudi drugega ne boš jedel, pojdi v drugo sobo." Materi je bilo hudo in prinese dečku skrivaj postnih jedi v sobo. Toda deček jih ne mara in pravi: »Ljuba mati, jaz ne smem jesti, ker mi je oče prepovedal, in očeta moram ubogati." Ko mati to očetu sporoči, ga taka pokorščina gane do solza in ga tako omehča, da začne zopet izpolnjevati cerkvene zapovedi.
Nam je že prirojena želja po dolgem in srečnem življenju na zemlji. Nič pa ni ložjega, kot to doseči; izpolnjujmo zvesto četrto zapoved božjo, kar nam veleva že tudi naše srce, spoštujmo očeta in mater in bomo dolgo živeli in se nam bo dobro godilo na zemlji. Amen.	Ferdinand Gregorec.
XXXVI. Četrta božja zapoved. (II.)
Božja služabnica je oblast, tebi k dobremu.	Rim. 13, 5.
Starši so namestniki božji, zato zapoveduje Bog, da jih moramo spoštovati, ljubiti in ubogati. Seveda se morajo pa tudi starši zavedati te svoje visoke časti, pa tudi velike odgovornosti. Vedno jim mora biti pred očmi misel: Kar je Bog v nebesih, vladar in gospodar vsega stvarstva, to sem jaz v svoji hiši in pri svoji družini. Bog ima neomejeno pravico do vseh svojih stvari, s to svojo pravico pa združuje svojo skrb za vse stvari, s katero jih varuje hudega in jim daje vsega, kar potrebujejo. Tako imajo tudi starši velike pravice do svojih otrok, pa tudi
velike dolžnosti, da skrbe zanje, jih varujejo hudega in skrbe za vse, kar potrebujejo na duši in telesu. Veliko se greši zoper četrto božjo zapoved od strani otrok, toda dosti manj pa ne greše tudi starši, ker ne izpolnjujejo svojih dolžnosti in ravno zaraditega je toliko gorja po mnogih družinah.
Razen staršev so pa še drugi namestniki božji, katere moramo spoštovati, ljubiti in ubogati. To so: redniki, učitelji, mojstri in gospodarji, duhovska insvetna gosposka. Tudi o teh vam moram nekoliko spregovoriti.
Nekateri otroci so tako nesrečni, da že v zgodnji mladosti izgube očeta ali mater, ali pa kar oba. Toda ljubi Oče nebeški jih ne pozabi in jim preskrbi druge rednike. Taki otroci morajo biti svojim rednikom hvaležni še bolj kot svojim staršem, ker so jih vzeli v oskrbo, ko niso bili niti dolžni jih sprejeti. Kako nehvaležno in krivično bi bilo, ko bi rejenec, ko odraste, zapustil svoje rednike zoper njih voljo, ki so mu kot starši skrbeli za vse, dokler je bil popolno nezmožen. Zdaj, ko bi jim lahko vsaj nekoliko povračeval njihovo ljubezen s hvaležnostjo, pa jih nehvaležno zapusti.
Drugi naši predstojniki so učitelji. Srečen je otrok, ki more hoditi v šolo, dvakrat srečen, ako dobi dobrega učitelja. Kaj pomeni danes človek, ki ni hodil v šolo, ki ne zna brati in pisati? Revež je, vse ga gleda s pomilovanjem. Pa ne samo to se dobi v šoli, temveč dober učitelj, oziroma učiteljica, podaja pri svojem pouku vsakovrstne dobre nauke mladim otroškim srcem, ki so jim v korist celo življenje. Zato je pa tudi dolžnost, da šolarji spoštujejo svojega dobrega učitelja, ga ljubijo in radi ubogajo.
V nekem kraju na Tirolskem je nevarno obolel izredno dober učitelj. Prvi dan bolezni so se otroci, akoravno ni bilo pouka, zbrali v šolski sobi, da so skupno molili za svojega učitelja; potem so prosili župnika, da so pri božji službi molili za njega, dali so zanj za sveto mašo, in naprosili gospoda kaplana, da so šli ž njimi na eno uro oddaljeno božjo pot Matere božje. Vse je ganila ta velika ljubezen šolarjev do svojega učitelja in rekli so: „Take molitve nedolžnih otrok mora Bog uslišati!" In uslišal jih je; dobri učitelj je zopet ozdravil. Taka ljubezen je v čast učitelju in otrokom.
Spoštovanje pa so dolžni učenci učitelju ne samo v šolskih letih, temveč tudi, ko izostanejo iz šole, morajo spoštovati učitelja
in ga vljudno pozdravljati. Seveda nimajo samo učenci dolžnosti do učiteljev, temveč tudi učitelji do učencev, da jih poučujejo in vzgajajo v dobre državljane in dobre kristjane.
Velikega pomena za mladino, ki se loti po dovršeni šoli rokodelstva, so mojstri, pri katerih se uče. Mojster, ki ne skrbi samo zato, da se mu izročeni deček dobro nauči rokodelstva, ampak mu je tudi kot skrben oče in varih v letih največje nevarnosti za dušo, je vreden vsega spoštovanja. —Tuje treba omeniti tudi dijaške gospodinje. Ako te vrše razumno svoje dolžnosti, so naše velike dobrotnice. One so namestnice skrbnih staršev v nevarnih letih. Večinoma se imajo starši zahvaliti skrbnim gospodinjam, da so njihovi sinovi dosegli stan, ki so ga jim bili namenili pri vstopu v mestne šole. Uče naj pa tudi starši svoje sinove spoštovati in ubogati svoje gospodinje in, ako dobe dobro gospodinjo, tedaj naj ne puščajo, da bi sinovi sami izbirali druga stanovanja.
Velike važnosti so tudi gospodarji in gospodinje. Tudi oni so namestniki staršev in zato tudi božji namestniki svojim poslom. — Služiti ni prijetno, obenem pa lahko še silno nevarno za dušo in telo. Ako hočejo gospodarji vestno izpolnjevati svoje dolžnosti, morajo za svoje posle skrbeti kot za svoje lastne otroke; skrbeti morajo za njih telo, za zdravje, za pošteno hrano, paziti pa morajo še bolj skrbno na njih dušo. Oh, žalibog, da izgubi svojo poštenost in krstno nedolžnost največ poslov, svojo dekliško Čast največ dekel in to gotovo največkrat zaradi malomarnosti gospodarjev, ki so jim mnogokrat sami ali pa njihovi sinovi v pogubo. Kakšna odgovornost te čaka pred sodnikom za tako brezmejno pregrešnost, brezbrižnost. — Vi posli pa ubogajte in spoštujte svojo dobre gospodarje in gospodinje kot svoje očete in matere. Ako koga ne poznate kot dobrega, krščanskega gospodarja, ne hodite služit v tako hišo in naj bo še tako velika plača. Če kje, veljajo tu besede Gospodove: „Kaj namreč pomaga človeku, če ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi." (Mat. 16, 26.) — Vi gospodarji in gospodinje pa ne jemljite v svojo službo kar vse, kar se vam ponuja in kar morete dobiti. Izbirajte si za posle otroke dobrih, krščanskih staršev. Ne veste, kaj hudega vam utegne narediti sprijen hlapec med vašimi malimi sinovi, razposajena dekla med vašimi hčerkami. Sveto pismo pravi, da je Bog blagoslovil hišo Putifarjevo zaradi nedolžnega egiptovskega Jožefa, ki je služil ondi. Odvzel bo pa
Bog blagoslov tvoji hiši, ako boš vedoma imel malopridne posle pod svojo streho.
Spoštovanja vredni so vsi stari ljudje. Starost je dar božji, obljubljen kot plačilo za zvesto izpolnjevanje četrte božje zapovedi. Kogar pa Bog tako plačuje in odlikuje, tega moramo tudi mi spoštovati. Med drugimi so posebno spoštovanje dolžni otroci svojemu staremu očetu in stari materi in svojim starejšim sorodnikom. Kako je Bogu zoprno zaničevanje starih ljudi, spoznamo iz tega, ker je pripustil, da sta medveda razstrgala dvainštirideset otrok, ki so se norčevali iz starega preroka Elizeja in mu klicali: »Pridi gori plešec, pridi gori plešec!" (4. Kr. 2, 23.) — Malim bratcem in sestricam se spodobi, da tudi spoštujejo svoje starejše brate in sestre, saj so jim ti za starši največji prijatelji in dobrotniki. Saj veste, da mora prvi sin, posebno pa še prva hči, varovati in negovati vse svoje mlajše bratce in sestrice, ona skrbi za nje, jih uči prvih molitvic, jih vodi v cerkev in jim kaže, kako se je ondi vesti. Marsikdo se ima za lepo in nedolžno mladost zahvaliti svojemu starejšemu bratu ali sestri; za to jima je dolžan ljubezen in spoštovanje.
Pa tudi, da smo zdravih udov in trdnega zdravja, se imamo zahvaliti svojim mladostnim varihom, starejšim bratom in sestram.
Leta 1869. so pisali časopisi o neki deklici, ki je meseca januarja šla s svojimi malimi bratci in sestricami v gozd. Ondi so zašli. Ko so jih šli iskat, so našli mlajše otroke žive, le silno lačni so bili, starejša sestra je bila pa zmrznjena. Ko so mali tožili, da jih zebe, je slekla svojo vrhnjo obleko in jih odela, sama pa je vsled tega zmrznila.
Bog pa ni samo posameznim družinam dal predstojnikov, ki zanje skrbe in jih varujejo, temveč je tudi celim ljudstvom in narodom dal vodnike, ki naj jih vodijo k časni in večni sreči. Kakor dve veliki luči, solnce in luna, razsvetljujeti našo zemljo, tako jo vladati dve oblasti, duhovska in svetna. Obe ste od Boga. Sveti apostol Pavel piše: »Vsak človek bodi višji oblasti podložen, ni namreč oblasti od drugod, kot od Boga; katere pa so, so od Boga postavljene. Kdor se tedaj oblasti ustavlja, se ustavlja božji volji." (Rim. 13.1,2.) — Da je duhovska oblast od Boga, je razvidno iz besed Gospodovih: »Pojdite in učite vse narode, in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Učite jih spolnovati vse, kar sem vam zapovedal. (Mat. 28, 19, 20.) »Karkoli boste zavezali na zemlji,
bo zavezano tudi v nebesih, in karkoli boste razvezali na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih." (Mat. 18,18.) „Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zaničuje. Kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, ki me je poslal." (Luk. 10,16.) — Zato moramo duhovsko oblast: papeža, škofe in mašnike spoštovati kot božje namestnike na zemlji, jih poslušati in ubogati, zanje moliti in tudi skrbeti za njih vzdrževanje. Sv. Klemen Hof-bauer lepo pravi: „Kdor ne moli za svoje starše, je slab otrok, kdor ne moli za svetega očeta papeža, je slab kristjan." Sv. Pavel pa piše: „Kateri oltarju služijo, od oltarja delež prejemajo. Tako je tudi Gospod ukazal, da naj ti, ki oznanujejo evangelij, žive od evangelija." (1. Kor. 9, 13. 14.)
Ker je duhovska oblast od Boga in božja namestnica, zato jo Bog varuje in brani mnogokrat na očividen način. Več zagrizenih, mladih sovražnikov duhovščine se zmeni, da se bo eden izmed njih naredil bolnega, drugi pa pojdejo klicat duhovnika, da ga previdi. Navidezni bolnik naj ima pod odejo pripravljen samokres in naj ustreli prišlega duhovnika, ko bodeta sama. Toda, kaj se zgodi? Duhovnik pride, stopi k postelji in pokliče bolnika, a ne dobi odgovora. Odgrne odejo in tedaj zagleda človeka z grdo spačenim obrazom, z izbuljenimi očmi, s satpokresom v roki, -- bil je mrtev.
Pa ne samo duhovska, temveč tudi svetna oblast je od Boga. Ko je rekel Pilat Kristusu: „Ne veš, da imam oblast te križati, in imam oblast te izpustiti," tedaj mu je Jezus odgovoril: „Ne imel bi nobene oblasti do mene, ko bi ti ne bilo dano od zgora j." (Jan. 19, 10, 11.) Farizejem je rekel Gospod: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega." (Mat. 22, 21.) in sveti apostol Pavel opominja: »Prosim vas tedaj pred vsemi rečmi, da naj se opravljajo prošnje, molitve ... za vse ljudi, za kralje in vse oblastnike . . . Zakaj to je dobro in dopadljivo pred Bogom, našim Zveličarjem." (I. Tim. 2, 1—3.) — Zato moramo skazovati spoštovanje in pokorščino in jim dajati radi, kar zahtevajo od nas. Saj davkov in naklad ne rabijo za sebe, temveč v korist svojih podložnikov. Ne glejmo samo, kaj dajemo svetnim oblastem, ampak tudi to, kar od njih prejemamo, namreč: pouk v raznih šolah, varstvo naše osebe in našega imetja, brambo pred zunajnimi sovražniki, pravico v razpornih zadevah, splošen mir in varen red.
V srce nam je že vsajen čut spoštovanja in ljubezni do papeža in cesarja, do duhovnikov in tudi do dobre svetne gosposke in drugih predstojnikov. Kadar bi se nam pa le težko
zdelo ubogati svoje predstojnike, tedaj pa mislimo na besede Gospodove: „Kdor se ponižuje, bo povišan. (Luk. 14, 11) Ako bomo tu na svetu podložni oblastem, bomo pa tam v nebesih večno kraljevali. Amen.	Ferdinand Gregorec.
XXXVII. Peta božja zapoved.
Ti, o Gospod, imaš oblast nad življenjem in nad smrtjo.
Modr. 16, 13.
O dolžnostih do sebe in do svojega bližnjega govore zapovedi božje, zapisane na drugi kameniti plošči. In sicer smo videli, da govori četrta božja zapoved o dolžnostih, ki jih imamo do najbližnjih izmed svojih bližnjih, namreč do svojih staršev in predstojnikov. V peti zapovedi pa se nam nalaga dolžnost varovati svoje in svojega bližnjega najdragocenejše imetje, namreč življenje, in sicer telesno in tudi duhovno. Življenje je najdragocenejši dar božji. Z njim si lahko zadobimo neizmerne zaklade za čas in posebno za večnost. Ako nam vzame kdo življenje, nam vzame prav vse, kar imamo na svetu, in ako nam vzame telesno življenje v slučaju, da bi bila naša duša v smrtnem grehu, vzame nam obenem tudi večno življenje, vzame večno veselje v nebesih in nas pahne v večno pogubljenje.
Peta božja zapoved se glasi: Ne ubijaj! Naš Zveličar je razlagaje to zapoved rekel: Jaz vam pa povem, da vsak, ki se jezi nad svojim bratom, bo kriv sodbe." (Mat. 5, 22.) Torej zoper peto božjo zapoved se ne pregreši samo tisti, ki sebi ali komu drugemu vzame življenje, temveč tudi oni, ki sebi in drugim življenje krajša ali oškoduje. Oglejmo si danes, kaka pregreha je, ako kdo sebi ali drugemu vzame življenje, in kako se sebi in drugemu življenje oškoduje, in sicer na telesu in na duši.
Življenje nam je dal Bog in le on je gospodar nad njim, zato se strašno pregreši, kdor si vzame življenje in sam sebe umori.
Samomorilec sega predrzno v pravice Stvarnikove, ki mu je dal življenje, da mu je vzame zopet tedaj, ko mu je določeno v neskončni modrosti. On vrže najdragocenejši dar božji od sebe in razdere vse načrte, ki mu jih je določil neskončno modri in dobri Oče nebeški. On sam si hoče določevati uro
smrti, katero si je Gospod življenja in smrti sebi prihranil. Samomorilec se hudo pregreši zoper svojo neumrjočo dušo, ki jo pahne v večno pogubljenje; pregreši se nad krvjo Odrešenikovo, ki je tekla za njeno zveličanje; pregreši zoper naravo vsega živega, ki se brani smrti in pogina; pregreši se zoper ljubezen do svojih sorodnikov. Kaka sramota, žalost in bolest je za starše, za ženo, otroke, brate in sestre smrt samomorilčeva. — Ker je samoumor strašna pregreha, zato je sveta Cerkev določila, da se samomorilci ne smejo s cerkvenimi obredi in tudi ne v blagoslovljeni zemlji pokopati. — Kako mil in tolažljiv je pogled na mrliča, ki je v Gospodu umrl, kakor bi mirno spal in počival od zemeljskega truda s križem in rožnim vencem v rokah. Pogled na samomorilca je pa strašan: tu leži s spačenim obrazom, namesto križa je pri njem vrv ali orožje, s katerim si je vzel življenje. — Greha samoumora ne oprosti človeka ne revščina, ne sramota, ne bolezen, razen bolezen na umu. — Vzrok te strašne pregrehe je navadno nevera in različne strasti, v prvi vrsti pijanost.
Drugi strašni greh zoper peto božjo zapoved je rado-voljni uboj. Kdor ubije radovoljno svojega bližnjega, se strašno pregreši, ker sega v pravice Stvarnikove, jemlje življenje, katero je dal Bog, in ima le Bog pravico je vzeti; vzame svojemu bližnjemu imetje, katerega mu ne more nikdar več povrniti, in s katerim mu je vzel prav vse, kar je imel. — Ubijalec škoduje svojemu bližnjemu tudi na duši, ker mu vzame čas, še več zaslužiti za nebesa, ali morda čas, spokoriti se ali celo priložnost obžalovati in izpovedati se smrtnega greha. V tem slučaju mu ni vzel samo časnega, temveč tudi večno življenje. — Kolikokrat v2ame ubijalec nedolžnim otročičem skrbnega očeta, revnim staršem dobrega sina, edino oporo na stara leta, občini modrega svetovalca, Cerkvi zvestega služabnika, človeški družbi koristnega člana. — Velika je pregreha uboja; Bog sam pravi, da vpije k njemu za maščevanje, in zato jo Bog ostro kaznjuje na tem in na onem svetu. Že prvega ubijalca, Kajna, je kaznoval radi uboja brata Abela, da je bil ves čas svojega življenja brez miru in pokoja, ravnotako tudi še zdaj redkokdaj kak ubijalec uide na tem svetu pravični kazni, mnogo se jih zaradi nemira in pekoče vesti naznani prostovoljno oblastem, in četudi na tem svetu ne pridejo pred pravico, bodo pa po besedah svetega pisma „imeli svoj del v gorečem, ognjenem in žvepljenem jezeru." (Skriv. raz. 21, 8.)
Navadno ubijalca dobi takoj pravica v roke, včasih ga izda, kakor po naključju, kaka neznatna malenkost. — Uradni sel, ki je imel vedno večjo vsoto denarja pri sebi, je bil nekega zimskega večera napaden, ubit in oropan. Mrtvo truplo so našli v snegu, ki je bil daleč naokrog okrvavljen; o morilcu pa ni bilo nikakega sledu. Sodnik takoj ponoči z lučjo pregleda kraj umora in najde majhen drobec od palice in ga vtakne v žep. Ko pride drugi dan v svoj urad, prestrašen zapazi, da manjka na palici uradnega sluge, ki je stala pri vratih, ravno oni drobec, ki ga je prejšnji večer pobral na kraju umora. Seveda so ga takoj prijeli. Začetkoma je tajil; ko primerijo najdeni drobec v njegovo palico, se je vdal in priznal, da ga je lakomnost zapeljala v grozno dejanje.
Dostikrat se zgodi, da na tak način pridejo na dan grozodejstva, ki so se že zdavnej pozabila in se čuti morilec že popolno varnega. — Grobar je kopal nov grob. Pri tem pride na ostanke trupla, ki je bilo pred dvajsetimi leti ondi pokopano. On vrže kosti, med njimi tudi mrtvaško glavo iz jame. Čez nekaj časa zapazi, da se mrtvaška glava nekako giblje, vzame jo v roke, da si jo natančneje ogleda, toda, kako se prestraši, ko zapazi, da je vanjo zabit močan žebelj. Premišljuje in premišljuje ter se spomni, da je bil ondi zakopan neki mož, ki je živel v vednem prepiru s svojo ženo, bil dalj časa bolan, potem boljši in je naposled nenadoma umrl. Žena je bila še živa. Grobar naznani zadevo sodniji. Ko pokažejo ženi moževo mrtvaško glava, prizna takoj svoje hudodelstvo in prejme zasluženo kazen. In zakaj se je gibala ta mrtvaška glava, ko jo je vrgel grobar iz jame ? Božja pravica se je poslužila živali — žaba je zlezla v glavo in lazila po nji in s tem opozorila na njo grobarja.
Uboju skoro enak je dvoboj. Žalibog, da je celo v krščanskih deželah grešna razvada, da, ako kdo koga razžali, da ga pokliče na dvoboj, kjer se sama poizkusita v orožju in izkušata drug drugega umoriti, in kateri ostane živ, meni, da je s tem opral svojo razžaljeno čast. Ta misel je popolno nespametna in dvoboj tako pregrešen, da sveta Cerkev izobčuje dvobojevnike in v dvoboju padlim odreka cerkveni pogreb.
Akoravno pa je uboj samnasebi nekaj groznega, je vendar včasih dovoljen, in sicer 1. v silobranu, kadar bi nasprotnik umoril nas, ako mi njega prej ne umorimo. 2. V pravični vojski sme vojak pokončati svojega nasprotnika, vendar bi bilo pa greh tudi v vojski pobiti sovražnika, ki se je udal, in nič več ne napada. 3. Ima gosposka oblast umoriti hudodelce. Sveti apostol Pavel piše; „Ne nosi namreč (oblast) zastonj meča. Zakaj božja služabnica je, maščevalka k strahovanju tistega, ki hudo dela." (Rim. 13, 4.)
Peta božja zapoved pa ne prepoveduje samo sebi ali komu drugemu vzeti življenje, temveč tudi sebi ali drugemu škodovati na zdravju in življenju. Zato se hudo pregreše oni, ki si poškodujejo kak svoj ud, da bi jih ne vzeli k vojakom ali iz kakega drugega vzroka. Odrezati si dati kak ud je dovoljeno le tedaj, če imamo upanje, da si edinole s tem rešimo življenje, kar se zgodi pri zdravniških operacijah.
Polagoma ubijajo sami sebe tudi oni, ki so nezmerni v jedi in pijači. Sveto pismo pravi: „Radi nezmernosti jih je že mnogo umrlo." (Sir. 37, 34.) Leta 1864. je na Angleškem umrlo zaradi pijanosti 60.000 ljudi. V Severni Ameriki je pa umrlo v letih 1845—1855 300.000 pijancev, 100.000 pa jih je moralo v bol-niščnice.i — Človeško življenje krajša tudi razuzdano življenje. Koliko mladeničev in deklet mora v prezgodnji grob, ker so si nakopali bolezen na plesih in ponočevanjih.
Zdravju škoduje tudi huda jeza, nevoščljivost, nezmerno žalovanje in prehude skrbi. — Mnogi si končajo zdravje s svojo neprevidnostjo in predrznostjo, ker se brez potrebe izpostavljajo smrtni nevarnosti. Kako neprevidni so ljudje, ki hodijo razgreti na prepih ali pijo vroči mrzle pijače ali pijo iz vsake luže.
Kolikokrat se bere v časopisih o brezumnih stavah, ki se končajo z žalostno smrtjo; nekateri se poizkušajo, koliko bodo snedli, drugi, koliko časa bodo brez jedi, tretji spijo za stavo cele posode opojne pijače in se navadno zgrudijo mrtvi na tla. Česar bi se morali sramovati, s tem se zdaj bahajo ljudje. Zopet drugi plezajo na gorah po najbolj nevarnem skalovju, drugi drvijo z divjo naglostjo svoja kolesa in avtomobile in stavijo sebe in druge v smrtno nevarnost, ki jih žal le premnogokrat zadene.
Kakor ne smemo sebi škodovati na zdravju in si krajšati življenja, tako ne smemo tega storiti svojemu bližnjemu. Bližnjemu škoduje na zdravju in mu krajša življenje, kdor se pretepava in pobija, kdor ne skrbi za zdravje sebi izročenih, staršev, otrok, poslov; matere, ki jemljejo male otročiče k sebi v posteljo in jih mnogokrat zaduše; podjetniki, ki premalo skrbe za varnost svojih delavcev; ponarejevalci pijač in jedil, kar je dandanes močno v navadi.
1 Novejše podatke gl.: Žalostni nasledki nezmernosti, L—VII. (Duh Past., leta 1907., str. 201 in sl.)
Bližnjemu greni in krajša življenje tudi oni, ki ga hudo žali in preganja, kar store mnogokrat hudobni in nehvaležni otroci svojim staršem.
Zoper peto božjo zapoved se pa ne pregreši samo z dejanjem, temveč tudi v mislih, s sovraštvom, nevoščljivostjo in jezo, z besedami, s kletvijo in zasramovanjem. Jezus pravi: „Kdor reče svojemu bratu norec, bo kriv peklenskega ognja" (Mat. 5, 12.) in sv. Janez piše: „Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec." (1. Jan. 3, 15.)
Človek pa nima samo telesa, temveč tudi dušo in tudi ta ima svoje življenje, in v peti božji zapovedi je prepovedano vzeti dušno življenje. — Naša duša živi, ako je v milosti božji, in kdor zapelje koga v smrtni greh, da ž njim izgubi posvečujočo milost božjo, ga je umoril na duši. To se zgodi s pohujšanjem. Pohujšanje je strašen greh, ker ubije človeško dušo, ki je neizmerno dragocenejši kot telo. Toda s pohujšanjem ne umoriš ene same duše, temveč nepregledno mnogo, kajti pohujšanje se razpase kot plevel po njivi, kot kuga po mestu in sega od roda do roda. Ne bo že več kosti in prahu od po-hujšljivca, njegovo pohujšanje pa še vedno nadaljuje delo razdejanja na zemlji. Oj, kaka večnost takega človeka! Zato govori Gospod z vso resnobo: „Kdor pa pohujša katerega teh malih, ki v me verujejo, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v globočino morja." (Mat. 18, 6.)
Na Francoskem je zapeljal neki mlad človek svojega tovariša v greh nečistosti. V trenotku, ko zapeljani stori greh, nenadoma umrje. Zapeljivec se grozno prestraši. Šel je v najstrožji samostan in ondi se je vsak dan vlegel na prag obednice, da so stopali nanj ali čezenj menihi, katere je prosil: „Usmilite se me in molite za nesrečnika, ki je pahnil en® dušo v pekel!"
Strašne hudobije smo premišljevali danes; nesrečen, kdor stori katero takih pregreh, zato prosimo ljubega Boga, da bi mi ne bili nikdar deležni uboja ne na telesu in tudi ne na duši. Amen.	Ferdinand Gregorec.
XXXVIII. Šesta božja zapoved.
Ali ne veste, da so vaši udje tempelj Sv. Duha, kateri je v vas.
I. Kor. 6, 19.
Danes nam je govoriti o šesti božji zapovedi, ki se glasi: Ne prešestuj! Ta zapoved prepoveduje vsako nečistost in tudi vse, kar napeljuje v nečistost. O ostudnih grehih zoper to zapoved je sploh, še bolj težko pa na tem mestu govoriti, zato pravi tudi sv. apostol Pavel: »Nečistost pa in vsa nesramnost se še ne imenuj med vami (kakor se spodobi svetim)." (Efž. 5, 3.) Zato ne pričakujte, da bi vam tu odkrival, kar je pravični in sveti Bog zagrnil z vodami vesoljnega potopa in izžgal z zemlje z ognjem in žveplom v Sodomi in Gomori. Prizadeval se bom vam pokazati lepoto nedolžnosti in čistosti, o kateri govori tako lepo sv. pismo: »O kako lep je čist rod v svetlobi (svoje čednosti)." (Modr. 4, 1.) Razložil bom, kaj žali čistost in napeljuje v nečistost in kako se obrani sv. čistost in nedolžnost. Prečista in brezmadežna devica Marija in tvoj čisti ženin sv. Jožef in ti varih nedolžnosti, sv. Alojzij, bodite mi posebni pomočniki pri današnjem premišljevanju.
Človek se odlikuje od vseh drugih ustvarjenih bitij na žemlji. Njegova pokončna postava že kaže, da je namenjen za nebesa, njegovo bistro oko razodeva, da je njegovo telo posoda razumne duše, in njegovo obličje je priča blagih čuvstev njegovega srca. Ko kraljevi pevec David premišljuje lepoto človeško, vsklikne pomenljive besede: »Le malo si ga ponižal pod angele, s slavo in častjo si ga ovenčal ter si ga postavil čez dela svojih rok." (Ps. 8, 6. 7.)
Poleg te naravne lepote prejme pa kristjan še nadnaravno lepoto pri zakramentu sv. krsta. Ondi se telo človekovo mazili s sv. krstnim oljem, oblije s krstno vodo in glava njegova zaznamuje s sv. krizmo, in tako postane otrok božji, in njegovo telo tempelj Sv. Duha, vsaj govori sv. Pavel: »Ali ne veste, da so vaši udje tempelj Sv. Duha, kateri je v vas." (I. Kor. 6, 19.) Dalje se posvečuje človeško telo, kot se posvečuje z maziljenjem tudi hiša božja pri posvečenju, z maziljenjem s sv. olji pri zakramentu sv. birme, sv. mašniškega posvečenja in pri zakramentu sv. poslednjega olja.
O, kako lepo, kako častitljivo je torej telo človeško, in vrhutega še odločeno, da se kdaj nestrohljivo dvigne iz groba in pohiti poveličano v nebeško domovanje.
To nebeško lepoto, to nadzemsko veličastnost človeškega telesa pa oskruni in razdere greh nečistosti in zato je tako velika pregreha in ostudnost v očeh vsevednega, neskončno svetega Boga. „Ako pa kdo oskruni tempelj božji, ga bo Bog končal; zakaj tempelj božji je svet, kar ste vi“ (1. Kor. 3, 17.), govori po pravici sv. apostol Pavel.
Da, tempelj božji je človeško telo, zlasti, kadar gre kristjan k sv. obhajilu, je v resnici tabernakelj Gospodov, kelih Krvi Gospodove in monštranca nebeškega Kruha. Kako častitljiva ti je hiša božja, kako vzvišen tabernakelj, kako nedotakljiv ti je kelih presv. daritve, kako veličastna monštranca presv. Rešnjega Telesa! Kdo bi si upal hišo Gospodovo onečastiti, tabernakelj oskruniti, kdo keliha in monštrance se le dotakniti.
In glej, več kot vse to, je telo človeško, ono je živa hiša božja, živ tabernakelj, živ kelih Gospodov, živa in razumna monštranca nebeškega Kruha. Kdo naj bi si drznil brez strahu in trepeta oskruniti svoje ali svojega bližnjega posvečeno telo ? Kdo naj bi se le dotaknil nespodobno telesa otroka, angelsko čistega, kdo nedolžne device, kdo brezmadežnega telesa mladeničevega? Zakaj tempelj božji je svet, kar ste vi. „Ako pa kdo oskruni tempelj božji, ga bo Bog končal." (1. Kor. 3, 17.)
Tako svete in vzvišene misli moramo pogostoma misliti o svojem telesu in sploh o telesu vsakega kristjana, tedaj se bomo lahko vspešno branili vsaki nespodobni misli in želji, ne bomo imeli dopadenja nad nespodobnimi pogovori, studile se nam bodo pregrešne šale in umazane pesmi. Strah nas bode nespodobnega pogleda in groza nečistega dejanja.
„0, kako je lep čist rod v svetlobi svoje čednosti" (Modr. 4,1.), vsklikne Modri v sv. pismu in res je lep čisti rod, ljubeznivi nedolžni otroci, prijetna spodobna mladina. Vsakemu dobremu kristjanu je gotovo hudo pri srcu, ako opazi, da ta čisti rod izgublja svojo nedolžnost, postavlja v nevarnost svojo največjo lepoto, in naposled zapravi belo oblačilo, katero je prejel pri sv. krstu.
Zato pa varujmo sebe in tudi vso, zlasti pa nam posebno izročeno mladino nesrečnega greha nečistosti, ki izpreminja v njenem srcu božji raj nebeškega veselja v grenko solzno dolino.
43
Pastir 1911.
Sveto čistost bomo ohranili, ako varujemo svoje oči radovednih pogledov nad izpodtakljivimi stvarmi. Oči so kot okna, skozi katera se prikrade najlažje tat, da nas oropa največjega zaklada, ki ga ni mogoče v prvi lepoti nič več dobiti nazaj. David, mož po srcu božjem, samo enkrat ni brzdal svojih oči in to ga je zapeljalo tako daleč, da je postal prešestnik in ubijalec. Sveti Alojzij si je pa ohranil svojo angelsko čistost ravno s tem, da se niti ni oziral v obraz nobeni osebi drugega spola, in kot služabnik na kraljevem dvoru ni poznal obličja kraljice, kateri je vsak dan služil celo vrsto let. Kako malo so podobni naši mladeniči po čistosti sv. Alojziju, ker mu niso podobni v spodobnosti svojih pogledov. Kako nespodobna in vsega obžalovanja je vredna navada naših mladeničev, da pred in po vsaki službi božji prav pred cerkvijo pasejo svoje poželjive oči na ženski mladini.
Ker so nespodobni pogledi tako silno nevarni nedolžnosti, zato mora biti naša nikdar prevelika skrb, da mladina nikjer ne vidi najmanjše izpodtakljive reči. — Otročiče je treba navaditi že takoj v najnežnejši mladosti, da so spodobno in zadostno oblečeni, da se nedostojno ne gibljejo, ne plezajo in premetavajo. Kolikor je le mogoče, naj skrbe starši, da se ne bodo čutili otroci nikdar popolno varne in brezskrbne, bodisi pri svojih igrah, po svojih skrivališčih in ležiščih, po pašah in kopališčih; vedo naj, da vaše oko vedno čuje nad njimi in, da vtegnete vsak čas stopiti mednje. Skrbite, da v vašo hišo ne pridejo izpodtakljivi spisi, knjige in nesramne podobe. Čuditi se je, da so nekateri starši tako neobčutljivi za sramežljivost, da ne opazijo izpod-takljivosti celo na svetniških podobah, po katerih hočejo brezvestni trgovci nespodobnost vtihotapiti v krščanske hiše. Nova nevarnost za nedolžnost je zdaj tako razširjena razvada pošiljanja toliko tako grdih in naravnost ostudnih in pohujšljivih razglednic. Starši, ne pustite takih stvari v rokah vaših malih in odraslih otrok; peč je najbolj primeren kraj za tako satanovo blago.
Posebno nevarna za nedolžnost pa je slaba družba, občevanje z drugim spolom, nevarna služba, veselice s pohujšljivimi predstavami in nevarnim plesom. Vse to je smrt nedolžnosti. Poleg tega je nedolžnost v veliki nevarnosti pri skupnih delih po vinogradih in planinah, pri vsakovrstnih ponočnih delih, ki so nalašč tako uravnana, da se shaja in skupaj dela mladina obojega spola. Da, še celo svetost božjih potov in cerkvenih slovesnosti in resnost molitve pri mrličih ne ostraši izprijene
mladine zalezovati nedolžnost in skruniti čednost čistosti. Seveda pri vseh teh priložnostih povečuje nevarnost nezmernost, posebno v pijači. Vse te priložnosti so žalostni ostanki prejšnjih časov. „Saj ni nič hudega," je izgovor slepih staršev in gluhih gospodarjev. „Saj sem sam zraven," da zraven si, toda zraven si kot volk med čredo, mesar med jagneti.
Prelep zaklad je sveta čistost, toda ta sveta čednost je v našem telesu, katero imenuje sveti apostol Pavel „prsteno posodo," ki se kaj lahko ubije. Zdaj pa pomisli: ti imaš dragoceno tekočino, raztopljeno čisto zlato v prsteni posodi. Ali bi ti šel s tem zakladom v rokah po semnju skozi najgostejše gruče ljudi? Ali se ne boš morda ogibal vsakega človeka, posebno nerodnega in nagajivega? Ali ne boš pazil vedno le na svoj zaklad, in se ne oziral po ljudeh.
Čistost tvoje duše, nedolžnost srca in brezmadežnost tvojega telesa je ono svatovsko oblačilo, katero moramo imeti, ako hočemo priti na nebeško svatovščino. Kje se bo pa našel ženin, ki bi svatovsko oblečen šel pokladat krmo živini in kje se bo dobila nevesta, ki bi v poročnem nakitju napravljala in nosila pičo nesnažnim domačim živalim. O, pač res: „Otroci tega sveta so modrejši v svojem rodu, kot otroci luči." (Luk. 16, 8.) Oni znajo varovati obleko posvetne slovesnosti, ti pa ne veš ceniti in varovati kraljevske obleke izvoljenih otrok božjih. „Ne dajajte svetega psom in ne metajte svojih biserov pred svinje," (Mat. 7, 6.) govori Gospod.
Poglejmo cvetlico ob cesti. Kako more ona ostati lepa in čista? Tu se dviga prah in cestna nesnaga in lega na njen cvet. Nerodna noga stopi nanjo, brezskrben popotnik ji odseka glavico s svojo palico. Taka cvetlica ob cesti je dekle na široki poti v pogubljenje. — Primi ti snežni cvet bele lilije s svojimi prsti, in čez nekaj časa se bodo poznale umazane lise na njenem cvetu in ti misliš, da cvetu lilije, nedolžnosti v tvojem srcu, nič ne škoduje nevarni ples. — Nemogoče je obvarovati sveto čistost v nevarni družbi, zato se je treba take družbe skrbno varovati, ako hočemo ohraniti to svoje največje bogastvo za ta in oni svet.
Mnogo bridkosti provzroča nečistost na svetu. Nekako izključeni so taki nesrečniki izmed poštene človeške družbe, sramota jih spremlja skozi celo življenje do groba, v večnosti pa jih čaka, ker umrjejo pogosto nespokorjeni, grozna kazen, katero opisuje sv. Janez v skrivnem razodenju s sledečimi bese-
dami: „Nečistniki . . . bodo imeli svoj del v gorečem, ognjenem in žveplenem jezeru." (Skr. raz. 21, 8.)
Ker ima pregreha nečistosti tako grozne posledice za čas in večnost, in ker se je silno težko odvaditi, zato se je treba vedno vsaki izkušnjavi ustavljati. Tudi je nečistost takoj smrtni greh, ako se le za trenotek udarno le nečistim mislim, kamoli, ako poželimo, govorimo ali storimo prostovoljno kaj nespodobnega. Da so že prostovoljne nečiste želje smrtni greh, kaže že deveta božja zapoved: ,Ne želi svojega bližnjega žene“ in besede Gospodove: „Jaz pa vam povem, da vsak, ki ženo pogleda, da jo poželi, je že prešestoval z njo v svojem srcu." (Mat. 5, 28.) Zato je treba, da smo glede šeste božje zapovedi popolno na jasnem. Ako bi kdo dvomil o kaki stvari, je-li morda nečisti greh ali dovoljena reč, naj zaupno in brez strahu vprašaizpovednika, ki mu bo čisto natanko povedal, kaj se sme in kaj je pregrešno.
Boj zoper sovražnike svete čistosti je hud boj. Tu ni dovolj ogniti se priložnosti in bežati pred sovražnikom, ker hudo nag-nenje k temu grehu nosimo s seboj, temveč treba je tudi krepčati se s svetim obhajilom, ker je presv. Rešnje Telo kruh angelski, presveta Rešnja Kri vino, iz katerega poganjajo device. Zveličar naš v presvetem Zakramentu je jagnje, ki se pase med lilijami. On je, ki ljubi nedolžne duše in jih varuje in krepča. Izbral si je brezmadežno Devico za svojo Mater, deviškega Jožefa za svojega rednika, nedolžnega sv. Janeza za svojega ljubljenca med apostoli. K njemu pribeži v izkušnjavi: „0 Jezus, v svoje rane skrij me, od tebe ločiti se ne pusti me!" Zateci se k Mariji, mogočni Devici in kraljici devic: „Pod tvoje varstvo pribežimo o sveta božja porodnica." Kliči na pomoč svojega angela variha, sv. Alojzija in druge branilce svete čistosti.
Kratek je boj, a plačilo bo večno: „Blagor njim, ki so čistega srca, ker oni bodo Boga gledali." (Mat. 5, 8.) „Ti so, kateri se niso z ženami ognjusili, device namreč so. Ti hodijo za Jagnjetom, kamorkoli gre" (Skrv. raz. 14, 4.) in pojo novo pesem, katere ne more nihče drugi peti, kot oni odkupljeni izmed ljudi, prvine, darovani Bogu, ker so brez madeža pred sedežem božjim. Tako poveličanje svete čistosti je videl sveti Janez, ko je bil zamaknjen v nebeško veselje. Potrudimo se, in naj velja kar hoče, da pridemo kdaj tjegor, kjer bomo peli ono novo pesem, in jo bomo poslušali celo srečno večnost. Amen.
Ferdinand Gregorec.
58Q
Pogled na slovstvo.
A.
Katoliška etika: Življenje po katoliški veri. Spisal Gregorij Pečjak, doktor bogoslovja, katehet na c. kr. II. drž. gimnaziji v Ljubljani. Str. 240. V Ljubljani, 1911. V založbi Katoliške Bukvarne- Natisnila Katoliška Tiskarna Cena vezani knjigi K 2'80, skupaj s katoliško dogmatiko vezani K 5‘30.
Z istim veseljem, s katerim je Duh. Pastir naznanil dr. Pečjakovo dogmatiko (Duh. Pastir, 1909, str. 520, 521), mora pozdraviti njegovo etiko. Kakor dogmatike, se mora tudi etike razveseliti iz treh vzrokov: Prvič je knjiga — bodisi kot učna knjiga za višje gimnazije, bodisi kot znanstvena sistematična etika — odpomogla živi potrebi, drugič je prišla knjiga izpod spretnega dr. Pečjakovega peresa, ki je po svoji filozofični in teologični izobrazbi usposobljen za tako delo, in tretjič je vzrok našega veselja, ker je dr. Pečjakova etika v resnici v vsakem oziru dovršeno delo.
Knjiga je razdeljena v tri poglavja. V prvem poglavju obravnava pisatelj temelj in splošna načela nravnosti (str. 3 — 68), v drugem razlaga nravno življenje v posameznih razmerjih: 1. do Boga (str. 69—104), 2. do sebe (stran 104 — 124) in 3. do bližnjika (str. 124—156). Tretje poglavje podava nauk o sv. zakramentih (str. 157—192). — Vse delo je izvršeno z izredno veliko ljubeznijo do predmeta in s posebno spretnostjo. Vsaka beseda je premišljena in na pravem mestu. Zlasti pohvalno moramo omeniti, da se v dr. Pečjakovi etiki prekrasno kaže lepota življenja po krščanskih čednostih. Knjiga je obenem izborna apologija katoliške morale in si bo nedvombeno osvojila vsa srca in jih navdušila za življenje po sveti veri.
Jako srečna je bila misel dodati etiki »Berilo*. V njem so klasični odstavki iz sv. pisma, sv. Avguština, Tomaža Kempčana in iz lista do Diogneta, ki pojasnjujejo posamezne oddelke etike in vnemajo za krščansko življenje. Daljša berila so: »Izbira svetovnega naziranja*. »O etiki brez vere v Boga* (v tem berilu pojasnjuje prof. dr. Fr. Perne nauke moderne morale in njene žalostne posledice) in prav temeljita, za sedanji čas nujno potrebna razprava »O socialnem vprašanju* (spisal dr. Aleš Ušeničnik).
Dr. Pečjakova dogmatika in etika je kot knjiga, ki podava vse resnice in nauke krščanstva v lepi harmonični celoti in v prekrasnem slogu, vsakemu duhovniku prav posebno dobrodošla knjiga, zlasti za pridigarja prava zakladnica. Pomena knjige za raznovrstno duhovnikovo delovanje, posebno za pridige, ne moremo boljše pojasniti, kakor da ponatisnemo besede, ki jih je zapisal Ljubljanski škofijski list (1. 1911 str. 115), ki pravi: »Pred seboj imamo celotno delo, ki ga noben slovenski duhovnik pri pastirovanju ne bo mogel prevzeti: a) Razen katekizma je nova dogmatika in etika edina slovenska knjiga, ki verski nauk podava sistematično. Verski nauk v celoti razumnika bolj zanima, in harmonija vseh naukov se laglje občuti zavoljo organske zveze, b) Izrazi in stavki so skrbno pretehtani in pisatelj jih je dal pred tiskom mnogim gospodom v presojo, da bi čim popolneje povedali pravi verski nauk. Katoliški duhovnik mora paziti na p-avilno izražanje; tega nas uči skrb sv. Cerkve, pa tudi lastna izkušnja, kako se verniki
včasi spodtikajo, če se besede raznih duhovnikov navidez ne strinjajo. c) Duhovni pastir mora skrbeti, da poda v pridigah in krščanskih naukih v nekaj letih vernikom verski nauk v celoti; če jemlje samo iz katekizma, je presuho; če dodaja sam ali če samo razteguje, trpi lahko točnost; če zajemlje iz bogate latinske dogmatike in moralke, je izbira pretežka, pa tudi jezik dela težave. Zdaj imamo slovensko knjigo, ki je že izbrala take nauke, ki so vsi primerni za laike, in sicer v taki obširnosti, da zadostuje tudi izobražencem. Duhovni pastir ima po novi slovenski knjigi samo to delo, da jedrnato izraženi verski nauk prilagodi razumu svojih poslušalcev in izloči nekatere take stvari, ki slučajno njegovim poslušalcem niso potrebne. Najtežje stvari so navadno prav tiste, ki so potrebne samo izobražencem, č) Slovenska dogmatika in etika se močno ozirata na zmote modernega časa, ki hočejo podirati temelj veri, in krščanske čednosti opisujejo v taki luči, da bi se vernikom pristudile. Kdor to knjigo dobro prouči, bo čutil, da so resnice veko-trajne, in da so nravni nauki lepi, naravnost odsev božje narave."
Etiki je pridejano obširno, popolno stvarno kazalo, ki se ozira tudi na dogmatiko in dr. Iv, Svetinovo apologetiko (Resničnost katoliške vere — gl. Duh. Pastir 1. 1908, str. 672) in bo izborno služilo duhovniku kot kažipot pri obravnavi raznih bogoslovnih vprašanj. Imenovanih treh knjig pač ne bo mogel pogrešati noben duhovnik v svoji knjižnici.	A. S.
B.
1. Luther von Hartmann Grisar S. J., Professoi an der k. k. Uni-versitat Innsbruck. — Erster Band: Luthers Werden. Grundlegung der Spaltung bis 1530. (L. 8° 656 str.) — Zvveiter Band: Aui der Hohe des Lebens. (L. 8° 819 str.) Herdersche Verlagshandlung zu Freiburg im Breisgau.
V kratkem času sta izšli dve znameniti katoliški deli o Lutru. Pred sedmimi leti je pričel nepozabni Denifle izdajati svoje široko zasnovano delo-Luther und Luthertum. Prišel je le do drugega zvezka, ker mu je smrt nenadoma izvila iz rok marljivo pero. P. Weiss je prevzel njegovo dediščino, priredil drugo izdajo in mu pridejal še svojo lastno študijo (Lutherpsychologie, Mainz 1906.), kjer brani Deniflejevo delo proti mnogobrojnim napadom. — Toda vse, kar sta Denifle in Weiss o Lutru objavila, se tiče le nekaterih načelnih vprašanj njegovega naziranja in bogoslovnega zistema. Vse je imelo biti le obsežen uvod k veliki študiji o Lutrovem delu. Celotne podobe drznega »reformatorja" iz teh spisov ne dobimo.
Tembolj je pozdraviti, da je znameniti zgodovinar Grisar stopil na plan z obsežno in celotno Lutrovo biografijo. Doslej sta izšla dva zvezka. Pisatelj riše Lutrovo osebnost in delovanje na podlagi njegovih lastnih izjav, verodostojnih prič in drugih zanesljivih virov. Pri tem mu stopa v ospredje notranja stran njegovega življenja: duševni razvoj in razni vplivi, ki so se pri njem pojavljali. — Denifleju so očitali, da je njegova sodba mnogokrat prestroga, da piše preveč pikro in včasih iz posameznih besedi marsikaj sklepa, kar ni popolnoma utemeljeno. Grisar pa se trudi biti slrogo objektiven, vestno presoja razna poročila in vselej razsodi v prilog Lutru, ako nasprotna resnica ni zanesljivo izpričana. Tudi mu je pisava povsod mirna, brez napadov na Lutra ali njegove privržence, pri tem pa vendar ne zamolči svoje dobro utemeljene sodbe. Na ta način izgine sicer marsikatera odurna poteza s slike
»reformatorjeve*, ali pa se vsaj omili in ublaži, vendar je končno sodba o njem pravtako uničujoča, kakor če ga gledamo v svetlobi katoliških polemiških pisateljev.
V prvem zvezku zasleduje avtor Lutrovo izobrazbo, razne vplive v mladeniških letih, vrline in napake njegovega značaja. Že tu se pojavlja v kali marsikatera lastnost, ki se je pozneje razvila do usodne mere. V samostanu se je tudi že pričel tisti odpor proti redovnim bratom „observantom“, ki se je pozneje razvil v srdit boj proti katoliški Cerkvi in njenim oblastnikom. Po-edini pisatelji nominalistiške filozofije in mistike so dali Lutru podlago za njegov bogoslovni zistem, ki je bil že davno preje gotov, preden je javno nastopil. Temeljito razpravlja potem Grisar o početkih novoverskega gibanja: o Teciovih pridigah, o zbirkah za cerkev sv. Petra, o Lutrovi ženitvi, o kmečkem uporu in drugih dogodkih. Z znamenitim državnim zborom v Avgsburgu 1530. konča prvi zvezek.
Drugi zvezek predstavlja Lutra na višku življenja. Tu stopa pred oči zlasti njegov značaj z vsemi dobrimi in slabimi Tastnostmi; njegovo razmerje do Melanhtona, Cvinglija in drugih verskih novotarjev. Vidimo ga, kako postane iz strastnega revolucionarja ponižen služabnik svetnih knezov, kako se obnaša v njihovih ženitovanjskih zadevah (Henrik VIII, Filip Hessenski). Opazujemo ga v domačem, krogu, sredi družine in prijateljev inv njegovih bojih z nasprotniki. Povsod pisatelj psihološko pojasnuje Lutrove nazore, njegovo delovanje in njegovo polemiko. Gledamo mu v dno srca in opažamo prave nagibe tudi tam, kjer jih izkuša zakrivati.
Oba zvezka sta temeljito, zrelo delo veščega zgodovinarja. Dočim De-niflejeva knjiga ni bila vedno lahko prebavljiva, se Grisarjev »Luther* prijetno čita. Brez suhoparne, učene navlake nudi celotno, zaokroženo podobo slovitega »reformatorja*. Vsakdo jo bode z zanimanjem Citat. Dr. Josip Gruden.
2. Rudimenta linguae hebraicae, scholis publicis et domesticae disciplinae brevissime accomodata. Scripserunt dr. Chr. Herm. Vosenet dr. Fr. Kaulen. Nonam editionem recognovit et auxit prof. Jacobus Schuhmacher. Freiburg, 1911. Herder, 8° (XII +172). Cena nevezano K 2 40, vezano K 3.
Pred petdesetimi leti je izšla prva izdaja Vosenove Hebrejske slovnice. Kar je bilo pomankljivega, so potem izkušale posamezne nove izdaje popraviti in izboljšati. In tako je danes izšla knjiga v deveti izdaji, katero je popravil in nanovo uredil profeser Schuhmacher. Nova izdaja hebrejske slovnice ima predvsem ta namen, da bi pričetnikom študij hebrejskega jezika kolikor mogoče olajšala in jih vsled tega toliko bolj navdušila zanj. — Knjiga ima dva dela. V teoretičnem delu navaja gramatiška pravila, pa samo najbolj potrebna in pa obenem kratko in jasno. Brez prav il se sicer ne moremo učiti nobenega jezika; a vendar morajo biti pravila kratka, pa jasna. In temu popolnoma odgovarja nova izdaja hebrejske slovnice. Zato ne navaja pri vsakem pravilu sto in sto izjem, ki se v sv. pismu res nahajajo, a se lahko obrazlože sproti pri čitanju, kadar nanese prilika. Zato so pa vsa pravila toliko razvid-nejša in enotnejša. Iz istega razloga pa tudi posameznih pravil ne izvaja iz narave hebrejskih besed, iz zgodovine hebrejskega jezika in tudi ne iz drugih semitskik jezikov, ampak jih kar kratko predloži In razjasni, da ne dela po nepotrebnem novih težkoč.
V praktiškem delu pa je vodilo pisatelja pravilo, da učenci ne spoznavajo jezika toliko v pravilih kakor v vaji. Zato obrača posebno pozornost na pravilno izgovarjavo in naglas in navaja le najbolj jasne zglede. Zgledi za spregatev in sklanjatev so razvidno porazdeljeni, tako da že zunanja oblika lajša učenje. V drugi polovici praktiškega dela je pa nekaj kratkih odstavkov za praktično vajo v branju in prestavi in potem še nekaj daljših odlomkov iz sv. pisma. Na koncu je pregleden in za knjigo samo popoln besednjak.
Tudi zunanja oblika knjige je lična in prikupljiva in kar je prav posebno važno, tisk je zelo razločen in jasen. Knjigo priporočamo vsakomur, kdor ima količkaj veselja do hebrejščine, zlasti pa začetnikom v tem jeziku, ker tako lepo urejena slovnica jim bo gotovo razpršila vse predsodke, če jih morda kaj imajo do hebrejskega jezika.	Gr. Žerjav.
Glasba.
1.	Frančišek Kimovec: Srce Jezusovo, vse hvale najbolj vredno. 21 pesmi na čast preš v. Srcu Jezusovemu. Cena partituri K 2'40, glasovi po 50 vin. V Ljubljani, 1910. Založila Katoliška Bukvama.
Sedaj, ko je češčenje presv. Srca Jezusovega tako napredovalo, smo začutili, kako nam manjka primernih skladb za prve petke in za razne pobožnosti v čast presv. Srcu. Zato nam je g. Kimovec gotovo ustregel, da nam je podal to zbirko. Obsega 6 mašnih, 11 raznih, 3 blagoslovne pesmi na čast najsvetejšemu Srcu in kot sklep je g. skladatelj dodal še veličastno slovesno hvalnico (150. psalm), ki je sicer zelo preprosta, a potrebuje precej močnega zbora, da pride do učinka. Nekoliko težje so nekatere druge pesmi, a melodija večinoma gladko tekoča in mehka (n. pr. 6. mašna, tretja izmed raznih so pravi biseri po svoji prisrčnosti). Soprani niso preobloženi, dobri alti pridejo do velike veljave v mnogih samospevih. Besede so večinoma nove (zložil jih je g. dr. Jak. Kotnik). Za zbore na deželi, ki se redno vežbajo, ni zbirka nič pretežka. Priporočamo jo najtoplejše.
2.	P. Angelik Hribar-Premrl: Slava Brezmadežni. Druga izboljšana izdaja. Cena K 120; v platno vezan izvod K 1'80. V Ljubljani, 1911. Založila Katoliška Bukvama.
Mislili smo, da P. Angelik Hribarjeva pesmarica pod zgoraj navedenim imenom ne bo doživela druge Izdaje — zdaj jo imamo pred sabo, pa v novi predelani obleki. To je bilo neobhodno potrebno, morda jo je g. Premrl še premalo preoblekel. Napevov je ravnotoliko kot preje, le da je 18 izpuščenih in zato 18 novih dodanih. Na ostalih je precej harmonično izboljšanega, takti so zelo premenjeni, devet jih je pa g. Foerster nanovo harmonično opremil. Pri nekaterih so tudi besede popravljene. Skladatelji so pri posameznih napevih navedeni. — Zbirka je primerna za vsako priliko; posebno takrat, kadar je malo pevcev, jo bo organist zelo hvaležno rabil.	Z.
Založba .Katoliške Bukvarne*.	Tisk .Katoliške Tiskarne*.
Odgovorni uiednik: Alojzij Stroj.