CVETINOMIRSKI: Večer v gozdu. (Dalje.) II. amo nekaj zakasnelih svetlih solnčnih žarkov je še ple-\ salo med starikavimi vrbami na livadi ob potoku in se borilo z gostečim se mrakom, hušknilo za hip v grmičevje in se skrilo, a se zopet poredno zasvefli-kalo na planem, nato pa nenadoma kakor roj bajnih zlatih veveric bliskoma spolzelo po deblu visoke \ sinreke navzgor v košato vejevje in ugasnilo za I vedno . .. Takrat je zatonilo solnce za jrorami, in le I še ozek, rdečežareč pas je počasi tlel na obzorju; I nato je tudi ta ugasnil — in zemljo so prepregle r čezinčez kakor hribi ogromne sence . . . Tinka je stopila v gozd, z mahom prerasla steza se je pod veličastnimi kronami bukev in sinrek polagoma vzpenjala v breg. Mogočna, v nedogled vrsteča se dcbla smrek so se kakor orjaške postave rimskih vojščakov z dolgimi sulicami v rokah odražala iz morja mraka: skozi odprtine vejevja zroče nebo je bilo temnomodro in se je počasi užigalo, vedno več žareoih zvezd je trepetalo na njem . . . Sveto tišino gozda je motil s svojim otožnim, a vendar tako lepim žvižganjem samo kos, ki se je zibal na vršičkn bližnje visoke smreke, in pa tasčica, ki je plaho gostolela v grmovju za stezo. Zavita v skrivnostni mrak je stopala Tinka kakor zlatokrila kraljičica skozi tajinstvene prostore go-zdovja: njena iluša je sanjala tedaj najlepše sanje. skozi njeno srce je tiho šel ear večera in jo je naposled docela upijanil s svojo sladkostjo . . . Vsak najmanjši šum vejevja, vsak glas, vsak utrip gozda je bil zdaj nje-nim ušesom drag; iz mrakovja, iz tistega mehkega morja sivine vijoče se podobe hrastov, tenkih brez in vitkih, z gibko srobotjo od vrha do tal ovilih jelš so se ji zdele kakor drage podobe iz pravljic — vse je govorilo in šepetalo tam v mrakovju okrog nje, vse se je premikalo in gibalo, šumelo in cvetelo, zdaj belelo zdaj ernelo, rosilo »a tla zdaj hi-serne, zdaj zlate cvetove. bližalo se ji z belimi rokami in jo vabilo, nato se pa zopet umikalo in pogrezalo nazaj v mrakovje .. . Oživela je goš«a, gostt)lenje taščice v njej je zvenelo sladko vsenaokolo ... In kos na smreki je žvižgal dalje, žvižgal je že pesem uspavanko; vedno rahlejsi in tišji so bili njegovi glasovi... *U 99 •-- Gozd se je odprl, vzravnala se je steza, daleč naokrog se je razpro-strlo gosto grmičevje — Tinka je dospela na obširno samotno jaso. Pa ne, ni bila samotna ta jasa, vsa živaje bila, tako lepa, tako bajnočarnaj Pod vejevjem drevja se je zganilo — plahutanje nevidnih perutnic skozi gozd — nato se je oglasil nekje v bližini, skrit v lešcevju, slavee in je zaČel prepevati. Dolgo je pel slavec, tako milo in blagoglasno, kakor da ubira nežna roka angela svoje d?*hteče strune. Tinka je vsa zavzeta in radostna poslusala, na ujenih Ik*ih se je izprehajal srečen smehljaj, njeii korak je bil lahak in prožen; toda hodila ni hitro, ni mogla hoditi hitro — zakaj bilo ji je, kakor da je zajeta v sladak sen, kakor da zvene okrog nje pesmi rajskih ptic . . . Čex dolgo časa se je oglasila nekje v daljavi sova. »Skovik! Skovik!" — je udarilo dvakrat — trikrat kakor s kladivom v glupo večerno tisino, potem pa je bilo zopet vse tiho. In ti-stikrat je slavec kakor osramoeen utihnil; skupno s sovo ni maral pre-pevati . . . Hipoma je jasa vsa zadrliteta in zabelela> kakor od gorecih svec osvetljena — meset je bil posvetil iznad hriba, plaval poČasi kakor težka, s eekini obložena barka vedno dalje in rezal v blešt-ečo frnino neba dolge svetle brazde ter razlival na zemljo svojo srebrno, mchko luč. Takrat se je Tinka nenadoma polglasno zastnejala, plosknila in od veselja poskočila: Iz bičevja na jasi je planil zajec, velik in dolgouh: posluhnil je za hip in na zadnjih dveh nogah čepe, život zravnan, je pomigal s svojimi dolgimi ušesi, nato pa se je zopet potuhnil nazaj v goščo. Tinka si je položila prst na usta in se nehala smejati, da ne bi prepodila tako zajca. in res je zajec zopet kmalu pokukal iz goščavja. a le toliko, -da se je videla njegova glava z migajooimi ušesi; postavil se je na zadnje noge in se pospel čisto pokonci, tako da je hil podohen svetemu Galu v pratiki — samo toliko, da ni imel na prednjih dveh nogah nobenih drv; potem je oprezal ua vse strani ter strigel z usesi. Tinki se |e zdelo vse to tako kratkočasno, da se je zopet glasno zasmejala. To je zajea splašilo: jezno je lopotnil 7. zadnjima nogama ob tla. «e zaletel iz goščavja in v drznih skokih oddirjal preko jase po hrihu navzdol v gozd . . . Tinka je zrla za njim, dokler ji ni izginil naposled izpred oci; tako všee ji je h\\ ta zajec, da še dolgo ni mogla pozabiti nanj . . . Sedla je na mehki mab kraj steze, ki je bila na tem kraju Široka kakor pot. in ae je zastrmela na drhtece, od mesečine posrebreno grmovje vsenaokrog. Valujocetnu jezeni je bila podobna ta obširna, sredi gozda razprostirajoea se jasa s svojimi skrivnostnimi, kakor valovi nemirnimi grmovi. V visoki praproti, ki se je tod hohotila, se je potapljala Tinka skoraj do vratu, ko se je zopet dvignila in napotila dalje. Vedno lepše je svetil mesec; jasa je žarela kakor posuta z belim, svežim, lesketajočim se snegom, praprotje je šumelo in se zibalo. Zrak je dehtel opojno in omamno, presladko je pel v gošči Še vedno slavec. Oniamljena od vse te lepoie je strmela Tinka predse, je stopala Se bolj pocasi kakor prej in 3 xr Cu 'Tš" c/i 3" -o < o M a —. 101 ¦* - je napeto in pozorno poslušala slavčeve pesmi; zdelo se ji je,