399807
POEZIJA
Iztok Osojnik
Ljubezni gospe Spitz
Pozabljena čipkarica
Priti od daleč, skoraj z roba mesta,
kjer gospa Spitz straži ponoči češnjo
s sekiro. Skoraj tako daleč kakor
Puerto Mont, kjer so travniške cvetlice zavladale
na vrtu pod verando. Spodaj Tihi ocean oblizuje pomrznjeno obalo, prepredeno s kričanjem galebov in vonjem po nasoljenih ribah. Priti in sestaviti očitno v zgoščeno verigo dotikov,
dolgih, odprtih oči, sledovi ptičjih kril na notranjih nebih, kjer zamišljeni do pozabe v odrasli moči gosti svoje bivanje, še vedno
začuden kot otrok, se odrine in potem, včasih, prinese svoj onstranski plen. Neka ulica se steguje pod kostanji, ljubljena ženska, ki se ozira za svojim moškim in ne vidi, da je že ves čas v njenem srcu.
***
Trenutek, ko slika gledalca ne potrebuje več. Ki kot voyeur stopa v hišo njenega učinka. Toda še preden se slika spremeni v zgodovinarjev fetiš,
stopi v še neobstoječi krog nekdo, ki se je ravnokar postavil na dve nogi. Poglejmo od blizu. Vstopimo v gamsa, ko pogleda lovcu v oči. Kaj torej stopi
v krog, s kakšnim žarom in pomenom obremenjeno? Vzel sem paličici in se dotaknil svoje ničvrednosti. Resnično,
dvignil sem se med breztelesne duhove in v pogovoru z njimi zadremal. Približal sem se ti in ti pogledal v oči: Lep, toda nemiren mlad konj z nejevoljnim pogledom. Zelo jasen.
***
Če že vztrajate: apofatični vodnjaki so zacveteli z močnim glasom. In vendar se preveč navezuje, kot da stoji za tem kakšen popularen Kant. Zmanjka referenc,
potem pa Kant, vse zelo pospravljeno, in kot navajajo, tudi čedno. Komaj sem zdržal, da nisem bruhnil skozi okno in na pločnik, povaljan, z zmečkano marelo. Padlo je še nekaj dodatnih
namigov in govorica je postala konvencija, sporočilna. Posledica pretiranega brzdanja, ampak že tako je ostala samo gmajna, kjer - zdaj
šele vem - samoten krotim poplavo besed. Če pa sedem med ptiče, precej klavrno se pretvarjam, da sem povprečen piščanec. Čepim v popku in izbral sem si daljšo, bolj zadržano pot skozi cvetove cikorije.
Pljuskne čez pločnik morje...
Nič posebnega. V njem so kasneje zrasle ulice, popikane s tramvaji, drevesa so šepetala Rilkejeve verze, jaz pa ena sama anonimna simfonija, prepredena
s sočivnimi besedami kot kakšna alegorija, če sem prav razumel. Včasih zagotovo Richterjeva violina. Zvoki me prešinjajo, vlažen sem in rjav, majice ne morem več
obleči na mišice. Torek je torej skledica juhe. Slikovno sem - za hip - oče, skozi katerega govori sin, toda prav mogoče je,
zastrigel sem z ušesi, le za neznano besedo gre, ki je odskočila v pojutrišnje. Živo označujoče, simbol že zdaj, morje? Voham obalo, naplavljene deske, grušč in suhe alge.
***
To ni več vsakdanjost, ki se odpira le kot temnejše nebo, zloženo v vsakdanje oblike. Z mostnega stebrička motri sokol v reko dneva. Od nekod - od nikoder pravzaprav - se
prepolovi znana ali prvič obiskana ulica in ptič jo obmetava s kratkimi stavki. Diši po krofih, prasketajoč ogenj v že izginulem
štedilniku, zares bolj nosilec vznemirljivega skovikanja. Sokol vstopa skozi besede-sokole. Nebo, iz katerega se spuščajo, šele prihaja. Zdi pa se, da je to staro nebo. Rahlo spominja
na piramide. Pokaže svoj plen. Stavke položi na mizo in te motri z ostrim, brezizraznim pogledom. Tramvajska postaja, ki je ni. Molčijo in čakajo. Latentne, gnezdaste besede.
Ljubimec
Metulj vzleti s cveta, v katerem gladina v temnem miru globokega vodnjaka ne odbliskava nalomljanih podob. Zaman silim k njemu z zaprtimi očmi.
Dlani sem otrdil z drugačno besedo, napokano od silovitih, zgoščenih dni in puščave, ena sama. Vsa ta ljudstva, ki jim ne pripadam, in potem brezno
davnega tigra, ki je ravnokar pogledal. Ah, slast, ki se vrača z imeni, s katerimi nima nič. Tako sem tudi sam postal
zamišljen obraz, vetrov ujetnik. Samotni izgine in samota izgine z njim. Ujetnik časa se vrne z vetrovimi podobami. Ve, da se mu je izjalovilo. Oči pa so s slepo stranjo odprte drugam.
Misterij
S prvim dotikom se odpre školjka, požene drobne liste v neznanem čudenju: ti tudi! Opečnate oblike, ti sublimni oraklji, ta govorica brez govorečega! Že davno je odšel
in še prej gotovo pozabil na ta, vrnjeni hip. Ostale na obali - kakor stopinje - zarobljene v mivko. Ti pa si se spustila k morju, privabljena s kričanjem galebov
in nepričakovanim dežjem. Dobrodošlim. Kaplje, ki ti zdaj polzijo po razmočenem čelu. Ne treneš z očmi, a v razmočeni notranjosti
komaj dihaš od mirnega veselja. Nato pa obžrta sled v pesku na zapuščeni obali. Mar je odšli kdajkoli vedel, da se je v tebi uresničilo, česar sam nikoli ni poznal?
* * *
Znašel sem se na postaji, a ko je avtobus pripeljal in ustavil, nisem vstopil. Saj nisem eden tistih, ki se morajo odpeljati. Sem zgolj zamišljeni, ki se je med čakajoče po
razpokah v vsakdanjosti priplazil po odlomkih navdihujočih slučajev. Nebo nad mestom je zatemnjeno od osredotočenja in v pogledu navzdol po sončni
ulici se kot popoldanska nevihta gosti tišina, ki ji prisluškuje komajda dihajoči, zamaknjeni. Avtobus je začuden odpeljal, on pa spi
z odprtimi očmi. Iz njih se je priplazila gosenica načitanosti. Nasedla je toplemu soncu in zadremala. Ljubeče sem jo pogledal in neslišno izginil v tekst, prinašalec darov.
Preveč reči je v tej glavi. Povezane vse poprek z nepovezanostjo. Zadaj pa metafizični možicelj iz Theater Cafe brusi kakšno Schillejevo risbo, meni
odbijajočo, to je rečeno precej naklonjeno. Danes je pogosto deževalo. Odpirali in zapirali smo dežnike, vmes pa nekaj malega Brancusija. Orfej je hkrati esoterik in tiger.
Tu pa je sploh vse razgaljeno, čeprav premalo samotno z vsemi temi Yeatsi in Adorni - namreč jaz, ki šele prihajam v že odšli svet.
Ščene s pohabljeno sprednjo taco - to je bilo v Wielicki. Zdaj pa tudi sam šepam čez slavne trge v družbi s pesnikom in pesnikinjama. Orfej, nisi za med ljudi, ker si še živ, pa si že legenda.
1. novembra 1993