ILUS*TROVAHI UST ZA MiffO IN DEŽELO Izhaja ob četrtkih. Uredništvo ln uprava v Ljubljani, Tyrseva (Dunajska) cesta 29/1. Poštni predal štev. 845. Račun pofitne hranilnice v Ljubljani štev. 15.398 * Naročnina za Četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din, za vse leto 80 Din. V Italiji za vse leto 40 lir, v Franclji 50 frankov, v Ameriki ln povsod drugod 2 dolarja Ljubljana, 28. septembra 1933 Otroci izumirajo žapacUU Mcuodi Anafr JUdaiic Ana^i otcolc, £e> i/zUod h casic! »Le tisti narod ima bodočnost, kjer plapolajo zraven narodne trobojnice otroške plenice!« Tako je pred leti napisala neka pogumna žena in mati. Takrat so se ji smejali in rogali, a danes? Danes že v vseh kulturnih in civiliziranih državah dobro vedo, da je treba delati smotreno propagando za najvažnejšo ustanovo človeške družbe, za družino in otroški blagoslov, ki stalno pada. Kaj je vzrok padanju porodov? Po večini ga pripisujejo sedanji gospodarski stiski, češ da se ljudje boje v teh hudih časih odgovornosti za preskrbo otrok, pa se jim rajši odrečejo. Ne da se tajiti, da je gospodarska kriza v povojni dobi eden izmed vzrokov tega pojava, nikakor pa ne edini. Zakaj že okoli leta 1900 je začelo ne gamo v Evropi, nego tudi v Severni Ameriki število porodov v naglem tempu padati. Zdelo se je skoraj, kakor bi se hoteli vsi kulturni narodi — v nasprotju z vzhodom — odreči številčnemu napredovanju in razširitvi na svetu. Stvar je tem resnejša, ker je z napredkom civilizacije jela tudi umrljivost polagoma padati, tako da bi bil padec porodov, če bi ga merili ne glede na število smrtnih slučajev, dosti večji, kakor ga navaja statistika. Da ni gospodarska stiska glavni vzrok padanju porodov, dokazuje tudi to, da celo v takšnih deželah kakor severnoameriški Uniji in Švici, kjer pred nekaj leti še vedeli niso, kaj je kriza, že dobrih deset let porodi stalno in nevzdržno pojemajo. Francija je bila že zdavnaj prešla k sistemu dveh otrok, to se pravi, v Franciji se je uveljavila navada, da imej družina le dva otroka; zato je morala tudi marsikatero škodoželjno požreti, češ da francoski narod moralno ni zdrav, da čedalje bolj propada in da bo počasi izumrl. Med tem so jo pa dosegli in celo prekosili že drugi narodi, ki so imeli poprej največ povedati na rovaš Francozov, pred vsem Nemčija. Mnogo je temu vzrok tudi ženska emancipacija (v Nemčiji je n. pr. danes petkrat toliko žensk v službah kakor pred 50 Leta 1900: 4 otroci na 1 rodbino In še nov dokaz! Ce bi bila gospodarska kriza zadnjih desetletij res poglavitni vzrok padanju porodov, ali ne bi imeli najmanj otrok ravno v tistih plasteh prebivalstva, ki imajo najmanjše dohodke? Statistika pa kaže ravno narobe: v Angliji je pral petimi leti prišlo na sto poročencev z letnimi dohodki do 40.000 Din okoli 160 otrok, na -sto- poročencev, ki so imeli do 1 milijona Din prejemkov na leto, pa samo 145 otroki Tehten dokaz, da je v slojih, ki jim gmotno ne gre ravno dobro, število otrok večje kakor pa pri tistih, ki imajo vsega v izobilju! Ker smo ravno pri številkah, ne bo nezanimivo, če pogledamo, kako padajo porodi v Nemčiji, ki je v tem pogledu najznačilnejša država. Leta 1840 je prišlo na 1000 prebivalcev 36 porodov na leto, leta 1870 je število naraslo na 40, leta 1900 je pa že padlo na 35. In od takrat gre nevzdržno navzdol. Leta 1913 jih je lo še 27-5, leta 1927 samo 18-5 in lani komaj 15-1 poroda na 1000 ljudi. V drugih zapadnih državah je slika podobna. Če pojde tako dalje, bo kmalu prišel čas, ko bo več ljudi umrlo, kakor se jih pa rodi... In vendar je še zmerom dovolj prostora na zemlji za nove ljudi. Toliko ga je, da se vsaj še nekaj stoletij ni bati gneče. Pa tudi hrane in možnosti za obstoj ne bi manjkalo. Vsaj za šest do osem milijard ljudi premore naša premičnica prostora, t. j. za trikrat ali štirikrat toliko, kakor jih danes živi na njej. Leta 1930 Le Se 2 otroka na 1 rodbino leti), dalje odvrnitev od zakona in družinskih idealov in naglo naraščanje »kulturnih pridobitev«. Čim več izkušnjav ima človek, tem manjša postaja njegova skromnost, tem bolj naraščajo njegove zahteve. Mladi lju- dje, ki so si poprej želeli lastnega ognjišča, porabijo dan današnji svoj zaslužek skoraj izključno samo za lastno zabavo. Sebičnost raste, družina, osnovna celica države, pa stopa v ozadje. Takšna je slika zlasti v velemestih; saj je tam na tem polju ravno največ nevarnosti. Tako pridejo n. pr. v Berlinu na štiri zakone le trije otroci, na kmetih, kjer so ljudje nravno in telesno mnogo bolj zdravi, pa sedem! Sicer se ne da tajiti, da postavlja velemestno življenje na človeka večje zahteve, toda nesorazmerje med požrtvovalnostjo kmetskega človeka in meščanovo sebičnostjo je le preveč kričeče. Te številke nazorno povedo, da je meščanu dosti več do avtomobila, vile, lepega potovanja ali elegantne vnanjosti kakor pa do tega, da bi si ustvaril družinico z otroki. Vwsar sem dobra z vama, me umerjata !* Toda kava je imela čudno grenak okus. Takrat tega okusa še nisem poznala, danes ga na žalost le predobro. Nisva je mogla piti; zato «em vstala, da jo sama še enkrat »kuham.« Prvi poskus se izjalovi Nesrečna mati za trenutek prestane. Nato začne pripovedovati, kako je bilo prvikrat, v marcu. Takrat jima je dala neki prašek, češ da bosta iaglje spala. Pred sodiščem tega ni tajila; rekla je samo, da je hotela s evojima staršema vred umreti. Ogenj, !ki je takrat nastal v sobi in obliznil taveso pri oknu, pravi Violette, je po nesreči nastal, ko je prižgala plin, da skuha čaja. Mati pa odločno zavrača to trditev in pravi, da je plin takrat že gorel in ga ji ni bilo treba šele prižigati. Ogenj je hotela zanetiti samo zato, da bi izbrisala sledove svojega zločina. »Toda Violetta ni samo lagala,« nadaljuje mati. »Nekega dne je ukradla neko knjigo pred knjigarno. Tudi možu in meni je večkrat kaj izmaknila. Zdaj 400 frankov, drugič 100, tretjič spet 30. Ce sva jo prijela, je vselej tajila in se spustila v jok. Iz šole je izostala, če je le mogla. Toda kako nama je tu igrala, sva izvedela šele tedaj, ko so jo izključili iz liceja, zakaj vsa pisma profesorjev je znala pri vratarju prestreči. Nekega dne jo je njen oče srečal na bulvaru Saint Michel sredi vesele družbe. Odvedel jo je s seboj domov, tedaj se je pa po stari navadi začela jokati in zatrjevati, da ni nič storila, da je bila samo s svojimi šolskimi tovariši. Od takrat ji nisem dovolila, da bi sama hodila ven. Nekega decembrskega popoldne se ji je pa vseeno posrečilo izmuzniti se iz hiše, čeprav sem jo zaklenila, in pustila na mizi listič z besedami: ,Nesrečna sem, zato si bom vzela življenje. Odpustita mi in ne srdita se name. Violetta.* Poklicala sem moža in vsa obupana sva jo šla iskat. Takrat sva že vedela, da hodi v neki restoran v študentovskem okraju; tam sva jo tudi našla v družbi veselih študentov.« »Spet drugič,« povzame čez nekaj časa nesrečna mati, »sem odkrila med njenimi knjigami več pisem s podpisom ,Bernard* in ,Jean‘. Eno teh pisem je bilo iz Poitiersa. Pisec ji je javil, da jo je čakal do polnoči in da je prav gotovo njena vohuna nista pustila z doma. Pokazala sem pisma svojemu možu. Violetta se je zaklinjala, da ta pisma niso nič hudega in da sta Bernard in Jean ena oseba. Ker ne sme na ples... Moj mož je bil srdit, tem bolj, ko je izvedel, da si je Violetta nakopala spolno bolezen. Ker je zmerom trdila, kako je nesrečna, jo je nekega dne prijel in vprašal, nad čem se prav za prav pritožuje. ,Nesrečna sem, ker ne morem nikdar na ples/ mu je odgovorila med jokom. ,Mati me nikamor ne pusti in me takoj zgrabi, če se le malo zakasnim. Drugim dekletom se dosti bolje godi. Nanje nihče ne pazi. Zvečer gredo lahko ven in počno, kar jih je volja.1 ,Če misliš živeti takšno življenje, se mi rajši danes kakor jutri poberi iz hiše,' jo je zavrnil oče. ,Zdaj pa povej, kdo je ta Jean?' ,Eden izmed mojih znancev. Že večkrat bi bil rad prišel k nam, pa nisem marala.* ,Stopil bom k njegovemu očetu,* je tedaj zaključil moj mož, ,vedeti hočem, kakšne namene ima. Če pošteno misli, mu moram povedati, da si bolna.* Nesrečnež takrat pač še ni slutil, da bo čez nekaj dni mrtev.« Violettina mati je potem prešla k dogodkom usodnega večera. Poveda- la je, kakšno je bilo pismo, ki ga je prinesla njena hči, podpisano od nekega zdravnika, ki je svetoval nekake praške za glavobol — praške, s katerimi je zastrupila njenega moža. Povedala je tudi, na kako premeten način je Violetta premotila svojega očeta, da ni nesel v banko denarja, ki ga je potem ukradla. »Prosila je očeta, naj bi z njo igral domino; s tem ga je zamotila do 4. ure popoldne, dobro vedoč, da takrat banke ne poslujejo več. Ko je tisti večer pripravljala svoj gnusni zločin, je ni bilo sram igrati pred nama nesramno komedijo, videč, da ne marava piti njenega ,zdravila*. ,Kako sta strahopetna!* je vzkliknila. ,Kakor da ni to samo v vajino korist! Mar se bojita, da vaju bom zastrupila?* Moj mož je naposled izpil zastrupljeno pijačo. Jaz pa nisem marala piti, ker je imela pijača zelo zopern okus. Tedaj je jela še mene priganjati. ,Izpij vendar, mama! Vidiš, papa je tudi pil. Saj bo samo tebi dobro!*« Takrat je imela očetova morilka čas, da vsaj materi prizanese. »Kri! Kri! Oče, reši me!« Gospa Noziere je pa izpila le pol kozarca, drugo pa zlila proč. Potem se spomni samo še tega, da je naenkrat zagledala svojega moža nezavestnega na tleh zraven kredence; sklonila se je k njemu, takrat je pa začutila dva ali tri silne udarce po glavi. Le to še ve, da je kriknila: ,Kri! Kril Oče, reši mel* Nato je izgubila zavest. Bila je takrat oblečena v višnjevo krilo z jopico in pullovrom; tudi nogavice je imela na sebi. Ko je pa prišla policija, je našla truplo njenega moža in njo na postelji popolnoma slečeno. »Violettino natolcevanje proti njenemu očetu je nesramno!« nadaljuje nato mati. »Moj nesrečni mož me ni nikoli pustil same, razen takrat, kadar je šel na delo. Ker sama zaradi bolezni nisem mogla iz hiše, sem ga dostikrat prosila, naj gre z Violetto ven, pa ni hotel. Bil je tako pošten, da je videč, kako se Violetta obnaša, sklenil spoditi jo; zakaj polagoma so se nama začele odpirati oči, kakšno pokvarjeno hčer imava. Ubiti naju je hotela samo zato, da pride do najinega denarja. Saj je večkrat rekla: ,0, kmalu bom imela 100.000 frankov!* Takrat teh besed nisem razumela, zato jih pa danes še predobro.« Banka Baruch IB, Rue Lalayette, PARIŠ Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje to po najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne posle najku-lantneje. — Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksenburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št 3064-64, Bru-xelles; Holandija: št. 1468-66, Ded. Dienst; Francija: št. 1117-94, Pariš; Luksemburg: št. 5967, Luzemburg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice. CIK O R11A Naš pravi domači izdelek 1 Za moževo čast Nesrečna mati je na koncu svojih moči. Zato so njene besede, ko je končala svoje pripovedovanje, tem pretresljivejše. »Naj gre pravica svojo pot,« je vzkliknila s srepimi očmi, v katerih ni bilo solza. »Naj se izve vsa resnica, da ne bo ležala na mojem nesrečnem možu sramota gnusnega in lažnega obrekovanja. Ona ga je ubila, kakor je hotela mene ubiti. Le čudež me je rešil smrti. Naj ji bo dovolj enega zločina in naj si ne bremeni vesti še s podlim natolcevanjem! Mojega življenja je konec. Počakala bom razsodbe, potem pa pojdem k njemu, ki sem bila tako srečna z njim.« * Tri dni nato se je gospa Nozičre čisto nepričakovano pripeljala iz Neuvyja na Loiri v Pariz, šla na sodišče in izjavila, da bo pričala proti svoji hčeri. Pariški časniki pišejo, da je ta izjava ena izmed največjih senzacij v tem'senzacij polnem procesu; zakaj sodna kronika že skoraj ne pomni, da bi se lastna mati javila na sodišču in rekla, da hoče pričati proti svojemu otroku. Bližnji sorodniki obtoženca se kakor znano ne smejo niti zapriseči in tudi niso dolžni ničesar izpovedati, kar bi utegnilo obtožencu škodovati. Zato je razumljivo, da je celo preiskovalni sodnik onemel, ko mu je gospa Nozičre povedala svajo namero. Ko so Violetti povedali, da hoče njena mati pričati zoper njo, se je spustila v jok. Sicer pa pravita mo-rilkina zagovornika, da se je Violette zadnje dni zelo izpremenila. Prosila je, da bi šla v kaznilniški kapeli k obhajilu, pa tudi drugače se zdi, kakor bi jo obhajalo kesanje. Toda kdo bi vedel pri takšni pokvarjenki, kaj je resnica in kje se začne hlimba... Skrivnostni Monsieur Emile Pri zaslišanju je Violetta izpovedala, da je imela med drugimi prijatelji tudi nekega šestdesetletnega gospoda. O njem pa ni hotela drugega povedati, kakor da mu je Emile ime, da je bogat industrijec iz okolice Pariza in da je bil že delj časa njen »zaščitnik«. Na mesec ji je dajal po 2000 frankov, toda z njim, pravi, ni ničesar »imela«, ker ji je bil samo platonski prijatelj. Policija zdaj živahno poizveduje za skrivnostnim Emilom, toda doslej se ji še ni posrečilo priti mu na sled. Ni dvoma, da bi mogel skrivnostni Violettin »zaščitnik« marsikaj povedati in znatno pospešiti potek procesa — če vobče živi in ni samo plod morilkine domišljije. Kakor je že navada pri tragičnih rečeh, tudi pri tej ne manjka ko- mične note. Ravno v zvezi s skrivnostnim Emilom. Pariški dnevniki vedo namreč že povedati o domačih »prizorih« pri nekaterih pariških zakoncih. Tam namreč, kjer je mož industrijec okoli šestdesetih let in mu je Emile ime... Takih mož je seveda v milijonskem mestu, kakršen je Pariz, več. In če so oženjeni, je najbrže žena vsakterega od njih ig v strahu, da ni bil nemara ravno njen Emile »platonski« ljubimec zapeljive Violette... iwi fndi/ec London, v septembru. Začetek te prečudne zgodbe je na Reni. Elvira se je proti koncu vojne tamkaj seznanila z Mistrom Livettom. Bila je vzgojiteljica in gospodinja pri nekem nemškem polkovniku, Livett je pa bil bolničar angleške armade. Stara pesem: spoznala sta se, vzljubila in poročila. Mr. Livett se je po končani vojni vrnil na Angleško, po preteku leta dni mu je pa sledila še žena Elvira. Srečno sta živela v letovišču Brighton blizu Londona, skrbi za vsakdanji kruh nista imela, bila sta vesela in zadovoljna. Niti običajni zakonski prepirčki ju niso odtujevali, videti je bilo celo, da nekam osvežujejo sicer morda malo dolgočasno zakonsko življenje brez otrok. Nedavno, vreme je bilo pusto in megleno, sla se pa nekam srditeje sprijela — in Livett, ki je bil dobričina, toda od sile občutljiv, je pobral šila in kopita ter se ni več vrnil. Gospa Elvira je samevala, čakala in čakala, toda o možu ni bilo duha ne sluha. Postala je otožna, kajti ljubila je v življenju le njega, ki se je sprl z njo in odšel. Nekega jutra se je pa oglasil pri njej uradnik policije, njegovo lice je bilo resno, predal jii je vizitko z moževim imenom, pokazal ji je zlate gumbe za zapestnice in iglo za ovratnico. Gospa Livett je prebledela... Čemu, za božjo voljo, ji kaže te stvari, ki so Last njenega ljubljenega moža. Nenadoma ji je bilo jasno: njen mož je mrtev — Potegnili so ga pred pol ure iz vode, te stvari so našli pri njem. Jasno je bilo, da je Mr. Livett utonil, saj je še sama žena potrdila, da je utopljenec njen mož. Strta od žalosti je uboga vdova, ki je dotlej še zmerom vdano čakala, da se mož vrne, svečano pokopala svojega mrtvega soproga. Po pogrebu se je ubogi gospe pridružila neka prijateljica, ki jo je z dobrimi besedami tolažila kakor je mogla in znala. Povabila jo je v svoj voz. Spotoma sta se prijateljici pogovarjali o strašni nesreči, ugibali vzroke in iskali poti iz nerazumljive tajnosti. Nenadoma sta se zdrznili. Neki pešec, ki je videl v vozu dami v črni tenčici, je zavpil. Poklical je gospo Livettovo po imenu... Gospa Elvira je prebledela. »Moj pokojni mož!« je še kriknila in padla svoji prijateljici nezavestna v naročje. Pešec je bil v resnici gospod Livett. Ves osupel je vprašal, kaj je neki vzrok globoke žalosti njegove nezavestne žene. Zgodilo se je nekaj neverjetnega. Mrlič, ki so ga bili pravkar z vsemi svečanostmi pokopali, ni (bil Mr. Li- ^Kaj novega za briuetke 'me 8rt">e»oflor je P° do'9°. ko bod * r°- N° b° '°dl h«qv;io, k! " h’an0 «•* Kos»on,0„0 borvo 'm° V *ebl- BRUNETAFLOR vett, temveč neznan dolgoprstnež, ki je gospodu Livettu, ko je stanoval v nekem londonskem hotelu, ukradel listnico in dragocenosti. Prav te stvari so našli pri utopljencu in prav te so »nedvomno« dokazale identiteto utopljenca. Prijateljica je jadrno odpeljala gospoda in gospo Livett, ki sta jima obraza sijala od sreče, domov v njuno hišico, kjer sta si žarečih oči prisegla zvestobo do groba... * V Parizu, septembra. Parižanom se zdi od sile važno, ali ima Suzana Bois svoje ali pa umetne zobe. Saj taka stvar sicer ni važna. Toda Suzana Bois je filmska »zvezda«, na platnu se pa blešče vsi zobje enako, najsi bodo pravi ali umetni. Ljudje so pa čudni, še bolj pa radovedni. Vsakdo smatra svojega ljubljenca ali ljubljenko za svojo, prav svojo last, in v tem je menda vzrok, da bi vsi rajši imeli Suzano z lastnimi (Suzaninimi namreč), kakor pa z umetnimi zobmi. To menda vsak človek razume. Suzani je to kajpada znano, zato je tožila ona človeka, ki sta, če še tako zvito, vendar javno skušala raztresti med ljudi dvom, da ima Suzana morda res... Stvar se je pričela tako: Lepega KROMIk* -TEOM#- — Prejšnji teden je silno deževje napravilo v Sloveniji strahovite povodnji, kakršnih ljudje no pomnijo. Na ljubljanskem Barju je stala voda povprečno dva metra visoko; ljudje so morali pustiti svoje domove in sc rešiti. Še huje so vode prizadele ribniško in Savinjsko dolino, okolico Celja in Zasavje. Mnogo mostov je odneslo. Celje je bilo kakor otok sredi morja. Reke in potoki so narasli za več metrov. Železniški promet je bil na nekaterih krajih pretrgan. Škodo cenijo na 100 milijonov Din. Več ljudi je 'utonilo. _ Na Češkem so za poskušnjo začeli podkovati konje z gumijevimi podkvami. Pravijo, da konjem na gladkem asfaltu manj drsi, pa tudi njihov topot ne bo več tako glasen. — Avstrijski kancelar Dollfuss je brez vladne krize sestavil novo, tako imenovano avtoritarno vlado, v kateri je še večji gospodar, kakor je bil že do zdaj. — Tajništvu Zveze narodov v Ženevi je poslal Avstrijec K. Alwin skladbo, ki jo je skomponiral za himno Zveze narodov. — V Ameriki so napravili letalo na parni pogon. Kako se je obneslo, še no vemo. Para je sicer dosti manj ekono- mično gonilo kakor bencin, zato pa tein zanesljivejše; tudi takega oglušujočega trušča ne dela kakor bencinski motor. — V Lipskein se je 21. t. m. začel eden izmed največjih procesov vseh časov: proces proti požigalcem palače nemškega državnega zbora v Berlinu. Obtoženi so Holandec van der Lubbe, bivši nemški komunistični poslanec Torgler in Bolgari Dimitrov, Tanev in Popov. Proces bo trajal več mesecev. — Japonski vojni minister Araki je dobil ondan po pošti zavoj s strahotno vsebino: v škatlici iz dragocenega lesa je bilo zavitih v svilo devet okrvavljenih mezincev. Devet častnikov, ki so si odsekali prste, je v spremnem pismu prosilo ministra milosti za častnike, ki so lani vrgli bombo na tedanjega predsednika japonske vlade Inukaja in ga ubili, češ da jo premalo energično nastopni za japonske nacijonalne interese. Prosilci so v pismu izjavili, da pojdejo prostovoljno v.smrt, če bodo atentatorji obsojeni. Ara-kija^ je pošiljka hudo pretresla. Pravijo, da je vzkliknil: Kdo more še dvomiti o bodočnosti Japonske, dokler ima domovina take sinove? Ministrov štab jo dal prste konservirati v alkoholu in jih postavil na častno mesto v kabinetu vojnega ministra. — Med tem se je proces proti atentatorjem končal: častniki so dobili štiri leta zapora. Voiaško sodišče pravi v utemeljitvi sodbe, da delo atentatorjev sicer ni nečastno, mora jih pa obsoditi, ker so kršili vojaško disciplino. — Nj. Vel. kralj in kraljica sta odpotovala v Sinajo na proslavo 50-letnice Peleša, dvorca romunskega kralja. — Bivši španski kralj Alfonz XIII. so je spravil s svojim sinom, princem Asturskim. Sprla sta se bila pred nekaj meseci, ker sc je nekdanji naslednik španskega prestola zoper voljo svojih staršev poročil iz ljubezni z južnoameriško milijonarko Edelmiro Sanpedro. ki se je z njo seznanil v Švici. — V pokrajini Minas-Geraes v Južni Ameriki so te dni našli do zdaj največji demant sveta, težak 2000 karatov (1 karat = 0‘205 grama). Za primerjavo povemo, da ima eden izmed največjih in znamenitih zgodovinskih demanfov, »Orlov«, ki je bil v žezlu ruskega carja, samo 105 karatov, drugi znameniti demant »Kohi-noor«, last angleškega kralja, pa samo 106 karatov. Najdeni demant cenijo na 40 milijonov Din. — Španska vlada je dala postaviti Rodrigu Jerezu spomenik, ker je prvi v Evropi kadil tobak. To je bilo okoli leta 1560. Tobak je prinesel iz Amerike, kamor je spremljal Kolumba na njegovih vožnjah. — Nemci pravijo, da so izumili drobnogled, s katerim bo moči gledati celo molekule in atome, ker boje več tisočkrat bolj poveča kakor najboljši dosedanji mikroskopi. Novi aparat je na elektriko in nima leč dne je obiskal neki fotograf Suzano in jo poprosil za dovoljenje, da jo fotografira. Privolila je, saj menda ni lepe ženske, ki se ne bi dala rada »razmnožiti« (vsaj na slikah). Pri slikanju je razklenila Suzana svoja čarobna usta in pokazala vrsto krasno bleščečih se zob. Čez nekaj časa se je slučajno sprehajala po ulicah in se je ogledala po izložbi nekega dentista. Gruča ljudi je stala pred izložbo- Stopila je bliže — in omedlela. Kajti v izložbi jo bila neka slika, njena lastna slika, prav ona, ki jo je nedavno posnel oni vražji fotograf. Pretkani dentist pa je izrabil njeno sliko v reklamno svrhe. Lepo je izrezal vrsto njenih lepih zob in vstavil dovršen mehanizem v sliko, ki je nekaj minut kazal brezzoba usta, kesneje pa spet v izrezu ast umetno zobovje. Videti je bilo, kakor bi hotel dentist reči: »Glejte, ljudje božji, taka, brezzoba je Suzana v resnici in taka, ko mehanizem vskoči, z zobmi, ki sem jih ji jaz napravil... Jaz edini sem torej mojster, ki se mu ima zahvaliti za svojo lepoto. Pridite še vi k meni, da vas polepšam!« Filmska diva je tožila fotografa in dentista za odškodnino 500.000 frankov, ker sta ji oba hotela namerno podtakniti, da ima umetno zobovje. Dokaz, da temu ni tako, bo z veseljem in ponosom podala, kajti še žive v mestu ob Seini pošteni sodniki... *. Namestu ljubavnega napitka -• Ijubavne cigarete V Namurju je stala pred sodniki stairinarka N. zairadi čudnega prestopka. Nekoč, v srednjem veku so prodajali čarobne Ijubavne napitke, ona je pa kar na veliko prodajala čarobne Ijubavne cigarete. Svojim kupcem, zvečine kupkam, je prisegala, da je v cigaretah čarobni tobak' iz jutrovih dežel. Neko mlado deklico je pa fant zapustil, čeprav mu je vsak dan nosila zavitek ljubavnih cigaret; zato je starko prijavila oblastvom. Sodišče je slarinarko obsodilo zaradi goljufije na mesec dni počitka v zaporih. Kalvarija ljubezni Roman Iz naSlh dni. — Napisal P. R. 34. nadaljevanje »Če ti rečem, otrok moj,« je s tresočim se glasom povzela Ljudmila, »če ti rečem, da se je ta slika morala izgubiti, ko smo se selili iz Ljubljane. Ali mi res ne verjameš?« >0, mamica«, je vzkliknil Marko, in njegov glas je razodeval obžalovanje in bolest. Toda mlada žena je še zmerom mislila, da ji ne verjame. »Prisežem ti, Marko, da te slike nimam več... Ne more biti drugače, kakor da sem jo v Ljubljani, ko smo se odpravljali na pot, kam založila in potem pozabila. Zato se ne smeta name srditi, otroka moja... ne smeta mi tega očitati...« Uprla je vanju neskončno žalostne oči. Otroka je zabolelo v dno srca, ko sta videla, kako mati trpi. Tedaj je Marko izpregovoril: »Saj ti ničesar ne očitava, mamica! Saj veva, da je moralo biti tebi najbolj hudo, da si sliko izgubila. Zato ne bova več o tem govorila... Toda nekaj drugega nama lahko vrneš, draga mamica... nekaj drugega, po čemer nič manj goreče ne hrepeniva: najino prejšnje ime... ime najinega očka!« Ljudmila se je opotekla k polodprtemu oknu. Morala je priti na sveži, ostri zrak; saj jo je hotelo zadušiti. Boža in Marko sta v strahu in instinktivno stopila za njo. Prijela sta jo za roke in ji ljubeče pogledala V oči. »Zakaj me tega prosita, otroka?« je vzdihnila mlada žena. Otroka sta se začudila. »Zakaj, mama? Ker nosiva vendar popolnoma tuje ime! Res, da to ime ne more biti sramotno, ko si si ga ti izbrala, a naše vendar ni...« »0, moj Bog! 0, Bog!« je zajecljala nesrečna žena. »Bilo bi nama še razumljivo, če bi bilo očetovo ime omadeževano s sramoto.« »Marko!« »Pa ni; prepričana sva, da ni. Ce si nama zabičila, da očetovega imena nikdar ne omeniva, se je zgodilo samo zato, ker si hotela, da pozabiva žalostne spomine. Toda zdaj ni več vzroka, da se ne bi imenovala po očetu in spet prevzela njegovo ime.« »Pa ga prevzemita!...« Ljudmila je morala zbrati ves svoj pogum in vso svojo energijo, da ni omahnila na tla. Izpraševala se je, ali se bodo tod ustavila vprašanja njenih otrok, vprašanja, ki so prej ali slej morala priti. Nesrečna mati je čutila, da mora prehoditi kalvarijo do konca. Marko je nežno razklenil Božine prste, ki so se oklepali Ljudmiline roke, in prijel mater za obe roke. Mehko jo je potegnil s seboj in jo posadil na stol. Brat in sestra sta sedla zraven nje. »Še nekaj ti moram povedati, mamica. Morda ti bo tudi to nepričakovano prišlo, toda prav gotovo te ne bo navdalo z žalostjo.« »Kaj?« »Ono presenečenje, mamica... saj «e še spomniš?« »Kakšno presenečenje?« »Kaj res nič več ne veš? Lani sva ti rekla, da bova shranila denar, ki si nama ga dala za priboljšek, in da ga bova porabila prihodnje počitnice.« »Da, zdaj se spomnim. Ali sta mar hotela kaj kupiti?« »Ne ravno to... Mislila sva na neko potovanje.« »Na potovanje!... Toda, otroka moja, zato ni bilo treba, da bi si bila celo leto pritrgovala...« »0, pač, mamica, zakaj potovanje, ki sva nanj mislila, je precej drago... In na to potovanje moraš tudi ti z nama.« »Saj vesta, da ne morem zapustiti otrok.« »0, pač... Saj si zmerom doma! Če greš enkrat za par dni ven, vendar ne bo nič hudega. Sicer se boš pa ti prav tako veselila tega potovanja kakor midva; saj si si ga tudi ti gotovo želela, pa si ga od leta do leta odlašala, ravno iz vzroka, ki si ga pravkar povedala. Toda ta vzrok to pot ne sme držati.« Ljudmila je vzdignila glavo. Začela je razumevati. In iznova jo je preletel drget. Zdelo se ji je, kakor da se ves svet vrti okoli nje. »Ugeni, kam te misliva odpeljati!... 0, saj že veš, iz najinih besed si že spoznala. Saj ti tvoje srce samo pove... Da, mamica, v Križe pojde-mo! Na grob najinega nesrečnega očka pojdemo, da pomolimo zanj... in tudi na grobova najine babice in deda... Ali nisi zadovoljna s takim potovanjem? Povej, ali se ga ne veseliš?« In mali Marko je ves drgečoč od globokega ganotja pogledal materi v obraz. Ker še zmerom ni odgovorila, je povzel: »Daj, mamica, nikar ne bodi huda!... Ta denar je najin... In najina največja želja je, da ga porabiva za to pobožno pot, ki sva jo dolžna storiti na grob najinega očka.« Mladi ženi je vstala megla pred očmi. Z vsem naporom svoje volje je Pelagija ni znala brati ne pisati. Še svojega imena ni mogla podpisati. Pelagijin mož je bil pa na odgovornem mestu v delavskem svetu. Nekdanji kmet se je bil za petletnega bivanja v mestu marsičesa naučil. Ne samo da je znal podpisati svoje ime, tudi drugih stvari je vedel celo kopico. Zato mu je bilo na moč nerodno, da je njegova žena tako malo izobražena. »Veš kaj, ljuba Pelagija, vsaj svoj priimek bi se lahko navadila napisati«, ji je dostikrat prigovarjal. »Saj je zelo lahak in ima le dva zloga: Kuč-kin. Še te enostavne besede ne znaš načečkati — veš, to je le malo preveč!« Pelagija je pa vselej odmahnila z roko in odgovorila: »Počemu, ljubi mož, počemu mi naj bo? Saj nisem več mlada; vrhu komaj prepodila pošast omotice, ki je plesala pred njenimi očmi. Rahlo je potegnila svoje roke iz sinovih in si jih potegnila po čelu. In s čisto izpremenjenim glasom, v katerem je drgetal strah, je rekla: »Da, otroka, lepo je, kar sta spočela v svojih srcih. Čeprav sem si iskreno prizadevala, da izbrišem v vaju vse te žalostne spomine, nista pozabila preteklosti... Slutila sem, da bo ljubezen do njega, ki ga ni več, ostala zapisana v vajinih srcih. Tudi jaz mislim že dolgo na načrt, ki sta mi ga pravkar razodela. In že zdavnaj bi ga bila izvedla, če bi bilo mogoče.« »7 kemično čiščenje, barvanje in svet-lolikanje »Saj je mogoče, mamica!« »Na žalost ne, ubogi moj Marko.« »Kaj praviš?« »Samo resnico. Letos ne morem niti misliti na to, da bi zapustila ta dom. Nihče me ne bi mogel nadomeščati.« »Saj ne gre za več kakor samo za tri ali štiri dni.« »Vsak trenutek mora biti v domu človek, ki pazi na otroke. Kako lahko bi se v moji odsotnosti pripetila kakšna nesreča! Vse življenje si tega ne bi mogla odpustiti.« »Nikar, mamica, saj ne misliš zares...« »Čisto zares, ljubi Marko. Kakor si vsi trije želimo tega potovanja, za enkrat ni mogoče... vsaj za letos ne... Drugo leto nemara... Da, drugo leto.,. Ze zdaj vama obljubim, da bom vse pripravila in si tako uredila, da bomo drugo leto lahko šli.« Boža in Marko sta se prepadeno spogledala. Potem se je deček spet obrnil k materi in jo čudno resno pogledal s svojimi velikimi očmi. Mlada žena je trepetala od razburjenja; njene ustnice so drhtele. Oh, za vsako ceno mora pregnati to strašno nevarnost, ki je grozeče vstajala pred njo. Samo leto dni naj si še ohrani popolno ljubezen svojih otrok tega mi je roka postala nekam okorna, zakaj naj bi se potem ob koncu svojega življenja še učila in čečkala pismenke? To rajši prepustim mladim pionirjem znanosti. Tudi brez tega bom v miru učakala smrt.« Nu, Pelagijin mož je bil zelo zaposlena osebnost in se ni utegnil prida ukvarjati s svojo ženo. Zato je pri njenih besedah samo zmigoval z rameni in vzdihoval: »0, Pelagija, Pelagija!« Nekoč ji je pa le prinesel abecednik. »Na,« ji je rekel, »tule imaš knjižico za samouke, sestavljeno po najnovejših načelih. Če hočeš, ti bom rad pomagal pri učenju.« Pelagija se je samo nasmehnila, vzela knjigo, jo nekajkrat obrnila v rokah, nato jo je pa zaklenila v predal. — samo leto dni še!... Zakaj čutila je, da jo utegne izgubiti tisto uro, ko jima bo morala priznati resnico. Njen pogled se je srečal z Markovim. In na dnu črnih zrenic mladega moža je brala takšno odločnost, da jo je obšel še hujši strah. V njegovih besedah, ko je zdaj povzel, je brala začuden očitek... o, res da očitek v popolni spoštljivosti — a vendar! »Presenečen sem, mamica,« je dejal Marko, »hudo sem presenečen nad tvojim odgovorom, ker ga — odkrito priznam — nisem pričakoval. Mislil sem, da nam mora biti spomin na dragega očeta vzvišen nad vsemi gmotnimi skrbmi, ki nam jih prinaša življenje... Ti misliš drugače; zatorej nisem imel prav. Praviš, da letos ne moreš proč; prav. Toda razlogov, ki tebi branijo to pot, za naju ni.« »Kaj praviš? Torej misliš... hotel bi...« »Sam potovati v Križe, da, mamica... In Boža pojde z menoj. Zdaj nisva več otroka in tudi potovanja naju ni strah.« »Nikoli vama tega ne dovolim!« Planila je pokoncu. Njen obraz je postal mrliško bled. »Nikoli vama tega ne dovolim«, je ponovila. »Da pojdeta sama, vidva, ki se nikoli nista genila od mene!... Vidva, ki sta mi vse v življenju! Saj ne bi imela niti enega mirnega trenutka! Saj niti ne vesta, kakšne nevarnosti vama groze na takem potovanju!... Ne, ne, otroka, tega mi ne bosta napravila!« Njen strah je bil iskren. In Boži se je mati zasmilila: »Nikar, mamica! Daj, pomiri se!« Toda Marko je videl pred seboj samo misel, ki ga je že dneve preganjala podnevi in ponoči. In z odločnim glasom, kakršnega ni še nihče slišal pri tem petnajstletnem dečku, je vzkliknil: »Tudi prav! Naj Boža ostane pri tebi, pa pojdem sam na pot... Ze jutri se odpeljem. Meni se ni treba ničesar bati... Sam hočem izpolniti sveto dolžnost, ki mi jo nalaga srce.« »Marko!...« Ljudmila je omahnila. Glava ji je padla vznak. »Molči, Marko!« je vzkliknila Boža. »Ali ne vidiš, da mamico trpinčiš?« »Naj tam leži,« si je dejala, »nemara bo mojim otrokom kdaj prav prišla.« Nekoč se je pa zgodilo, da se je Pelagija vsedla za šivalno mizico, da zakrpa suknjič svojega moža, ki si je predrgnil rokav. Tako je sedela s šivanko v desnici, z levico je pa vzdignila suknjič, da si ga natančneje ogleda. Zdajci je pa začutila, kako je za-šelestelo med vrhnjim blagom in podlogo. »Da ni nemara bankovcev pozabil v žepu?« je šinilo Pelagiji skozi glavo. Segla je v žep in potegnila na dan pismo v čednem in drobnem ovitku z majhnimi črkami, in papir je dišal po kolinski vodi. Pelagiji je zastal dih. »Ali me mar mož vara?« je pomislila. »Če si ne dopisuje s pravimi damami in se posmehuje meni, nevedni bedakinji?« Dolgo je Pelagija strmela v ovitek, nato je pa potegnila pismo iz njega ^becednife Iss ruščine Grof MONTE - CRISTO Roman Napisal Aleksander Dumas 5. nadaljevanje. »Ce hočeš veljali v kraljevih očeh za preroka,« povzame spet Noirtier, »stopi k njemu in mu tole povej: Sire, glede razpoloženja v Franciji vas varajo, varajo vas zastran zvestobe mest in duha, ki vlada med vojaštvom. Njega, ki ga v Parizu imenujete še korzi-škega volka, ki ga v Neversu še psujejo z uzurpatorjem, kličejo v Lyonu že Bonaparfeja in v Gre-noblu cesarja. Mislite, da je obkoljen z vseh strani in da beži — pa prodira hitro in odločno kakor orel, ki ga prinaša nazaj v Francijo. Vojaštvo, o katerem ste mislili, da od lakote in naporov dezertira, se množi kakor sneg okoli deročega plazu. Sire, bežite, prepustite Francijo njenemu pravemu gospodarju, njemu, ki si je ni kupil, temveč osvojil! Bežite, sire; ne morda zato, ker bi bili v nevarnosti — vaš nasprotnik je dovolj močan, da vas lahko pomilosti — temveč zato, ker bi bilo sramotno za potomca svetega Ludovika, da bi mu podaril življenje junak od Marenga in Austerlitza. Tako mu reci, Gerard. Ne šopiri se s tem, kar si storil, in ne bobnaj, da si bil v Parizu. Najmi si posebno pošto in poženi konje, da se bo kadilo od koles! Vrni se v Marseille ponoči, vtihotapi se v svojo hišo skozi stranska vrata in ostani lepo tiho in ponižno doma. Zakaj to pot, pri-sežem ti, bomo nastopili odločno in kot možje, ki poznajo svoje sovražnike. Pojdi, sin moj, in če se boš ravnal po teh očetovih zapovedih, utegneš nemara ostati na svojem mestu. Mogoče,« je z usmevom končal Noirtier, »mogoče se ti potem kdaj v drugo ponudi prilika, da mi rešiš življenje, če prideš spet ti na vrh in jaz na tla. Z Bogom, dragi Gerard; ko se prihodnjič oglasiš v Parizu, se pri meni ustavi!« In Noirtier je po teh besedah prav tako mirno odšel, kakor je bil prišel. Villefort je bled in v strahu planil k oknu in videl, kako je njegov oče mirno zavil mimo gruče sumljivih ljudi, ki so stali na bližnjem vogalu in nemara ravno čakali moža s črnimi zalizci, višnjevim suknjičem in širokokrajnim klobukom, da ga aretirajo. Pol ure nato je bil Villefort na potu v Marseille; že med vožnjo je izvedel, da je Bonaparte vkorakal v Grenoble. XII Slo dni Gospod Noirtier je bil dober prerok, in dogodki so se, kakor je bil napovedal, naglo odigrali. Nenavadna in čudovita je bila ta Napoleonova vrnitev z Elbe, in zgodovina ne pozna dogodka, ki bi ga ji mogla postaviti ob stran. Ludovik XVIII. je bil preslaboten, da bi prestregel trdi udarec. Ker ni zaupal ljudem, tudi v dogodke ni imel zaupanja. Monarhija, komaj dobro ustanovljena, se je zamajala na trhlih temeljih: samo, da se je cesar pokazal, pa se je vsa stavba, brezoblična zmes starih predsodkov in novih nazorov, zrušila v prah. Kraljeva hvaležnost torej Ville-fortu ne samo ni nič koristila, temveč je bila celo nevarna; bil je pa toliko oprezen, da ni križca častne legije nikomur pokazal. Napoleon bi ga bil gotovo odstavil, da se ni zanj zavzel Noirtier, ki je postal na Napoleonovem dvoru zaradi nevarnosti, ki jih je bil prestal, in zaslug, ki si jih je bil pridobil, ena izmed najvplivnejših oseb. Le glavnega državnega pravdnika so odstavili, ker je bil politično nezanesljiv. Tako je Villefort vzlic padcu svojega r-dstojnika ostal na svojem mestu. Toda ženitev je odložil na poznejši čas. Če bo cesar ostal na prestolu, si bo moral poiskati druge žene, drugače ne bi imel upanja na napredovanje; če se pa Ludovik XVIII. v drugo vrne na Francosko, bo pa vpliv rodbine Sainl-Meran še dosti večji, in tedaj si ne bi mogel misliti primernejše neveste od Reneeje. Državni pravdnik je bil torej ta trenutek najvišji sodnik v Marseillu, ko mu nekega jutra najavijo gospoda Morella. Ladjar je mislil, da bo videl Villeforta ponižnega; zagledal ga je pa mirnega in trdnega, polnega tiste ledene vljudnosti, ki loči nepristopnega uradnika od navadnega smrtnika. K Villefortu je bil prišel v veri, da bo uradnik vztrepetal, ko ga bo zagledal; zdaj je bil pa on tisti, ki je stal v strahu in trepetu pred tem hladnim človekom. Pri vratih je obstal. Villefort ga je pogledal, kakor da ga ne pozna. Morrel je v zadregi mencal klo~.uk v rokah. Naposled ga Villefort ogovori: »Gospod Morrel, če se ne motim?« »Da, gospod, jaz,« odvrne ladjar. »Stopite bliže,« nadaljuje pokroviteljsko Villefort, »in povejte, čemu naj se zahvalim za čast vašega obiska?« x -t, odgovori Morrel, »gotovo c.e še spomnite, da sem nekaj dni preden je izvedelo o cesarjevi vrnitvi, prišel k vam in vas prosil milosti za nekega nesrečnega pomorščaka, ki je bil krmar na moji ladji. Obtožili so ga, da je v zvezi z otokom f:ibo; takšna zveza je bila takrat zločin. Danes jo štejejo med največje zasluge. Takrat ste služili Ludo-viku XVIII. mlademu možu niste prizanašali; takšna je bila vaša dolžnost. Danes služite Napoleonu in ga morate vzeti v varstvo; takšna je spet vaša dolžnost. Zato sem prišel, da vas vprašam, kaj se je z njim zgodilo.« in ga razgrnila. Toda prebrati kajpada ni mogla niti besedice. Prvič v življenju jo je obšel kes, da ne zna brati. »Četudi ni moje pismo,« je premišljevala, »moram vendarle zvedeti, kaj je v njem. Mogoče se bo nato vse moje življenje izpremenilo in se bom morala vrniti nazaj v svojo rodno vas...« Ob teh mislih se je Pelagija spustila v bridek jok. In zazdelo se ji je, ko se je spomnila moževega vedenja zadnje tedne, kakor bi se bil izpreinenil, da, celo, kakor bi si bil malo preveč skrbno vihal svoje brke in si le prevečkrat umival roke... Tako je sedela Pelagija, strmela v tuje pismo in pretakala grenke solze. Toda kaj je bilo v pismu, le ni izvedela, ker ga ni hotela nikomur zaupati. Naposled ga je trepeooč spravila v predal, zakrpala suknjič in jela čakati svojega moža. Ko je vstopil, je spretno utajila svoje razburjenje in se mirno in ravnodušno pogovarjala z njim. Naposled je tako mimogrede dejala, da nima nič več proti temu, da bi se naučila branja in pisanja, ker se je naveličala živeti kot neumna anal-fabetka. Mož je bil teh njenih besed zelo vesel. »Imenitno!« je vzkliknil. »Jaz sam te bom učil!« »Pa kar koj začniva«, je menila Pelagija in se srepo zagledala v lepo obrezane in privihane brke svojega moža... Dva meseca se je Pelagija dan za dnem mučila z učenjem branja in pisanja. Potrpežljivo je sestavljala iz glasov zloge, iz zlogov besede, oblikovala črke in se učila stavek za stavkom na pamet. In vsak večer, ko je bila sama, je vzela iz predala ono skrivnostno pismo in skušala razvozlati njegovo vsebino. A to ni bilo tako lahko. Šele tretji mesec je bila Pelagija tako daleč, da je mogla rešiti to težko nalogo. Nekega jutra, ko je mož odšel na delo, je spet vzela pismo iz predala in ga jela študirati. Le z velikimi težavami se ji je posrečilo razčleniti drobni rokopis. Toda vselej, kadar je hotela vsa obupana odnehati, jo je komaj še zaznavni parfum, ki je vel iz papirja, na novo podžgal. Pismo je bilo naslovljeno na njenega moža in se je takole glasilo: »Zelo spoštovani tovariš Kučkin! „ Pošiljam vam obljubljeni abecednik in lipani, da bo vaša žena znala v dveh ali treh mesecih gladko pisali in brati. Prosim vas. dragi prijatelj, pomagajte ji pri učenju in ji pred vsem zabičite, kako zoprno je, ce je človek neizobražen. Letos namerava vlada še posebno ostro pobijati neznanje in nepismenost po vsej sovjetski Rusiji. Ali ni prav, da zato mislimo najprej na tiste, ki, so nam najbliže? Zato glejte, da zanesljivo izpolnite mojo prošnjo, Ivan Nikolajevič. Vas pozdravlja vaša Marija Blokinova.« Trikrat je Pelagija prečitala pismo, potem je pa stisnila ustnice in se s čustvom bolestne užaljenosti, a hkra-tu prečudno sproščena spustila v jok. Villefort je s silnim naporom ukrotil razburjenje, ki ga je premoglo. »Kako je temu človeku ime?« vpraša nato. »Edmond Dantes.« Villefort bi bil brez dvoma rajši stal pred pištolo v dvoboju, kakor pa da^ je moral tako brez: ovinkov slišati to ime. Vendar ni' vztrepetal. »Dantes? Edmond Dantes, pravite?« je ponovil in odprl debel register, ki ga je vzel iz nekega predala. Jel je listati po njem, nenadoma se je pa ustavil in se obrnil k Morrelu: »Ga že imam! Ali ni bil to tisti pomorščak, ki se je hotel oženiti z neko Katalonko? Da, zdaj se spomnim. Stvar je bila hudo resna.« »Zakaj?« »Gotovo že veste, da so ga od tod prepeljali v zapore juslične palače. Teden dni nato so gai spravili spet drugam, v Fene-strelles, Pignerol ali pa na otok Sv. Marjete. Od ondod se bo nekega lepega dne vrnil in prevzel poveljstvo nad vašo ladjo.« »Naj se vrne kadarkoli, njegovo mesto mu je zagotovljeno. Toda zakaj se še ni vrnil? Mislim, da bi pač morala biti prva skrb cesarske vlade, da reši ljudi, ki jih je kraljevska vlada vrgla v ječo.« »Ne sodite prehitro, gospod Morrel,« odvrne Villefort. »Ravnati se moramo po predpisih. Ker je prišel ukaz o aretaciji od zgoraj, moramo tudi odlok, da ga izpustimo, od zgoraj dobiti. Komaj štirinajst dni je, kar se je Napoleon vrnil, in pomilostitvenih aktov v tem kratkem času pač še ni bilo moči napisati.« »Kaj ni mar nikakega sredstva za pospešitev teh formalnosti?. Dosti vplivnih prijateljev imam m tudi moja beseda nekaj zaleže. Zakaj se ne bi krivdorek enostavno preklical?« »Krivdoreka ni bilo.« >;Pa imate vsaj seznam jetnikov!« »O političnih zločincih ni seznamov. Vlade imajo dostikrat vzroke spraviti tega ali onega človeka v kraj, da nihče ne izve zanj.« »Tako je bilo pod Bourboni, a zdaj...« »Tako je bilo zmeraj, gospod Morrel. Vlada sledi vladi in druga je drugi enaka. Kazenski posio-pek, ki so ga uvedli pod Ludovi-. kom XIV., je še danes v veljavi. Cesar je bil pa še celo strožji od velikega kralja, in število jetnikov, o katerih ne boste našli v registrih niti sledu, je neizmerno « Morrel je bil že popolnoma prepričan, da se sme na Villeforta zanesti. »Kaj naj torej po vašem storim, da dobim ubogega Dantesa čim prej nazaj?« »Samo eno sredstvo je: napišite prošnjo na pravosodnega ministra« »In boste vi poskrbeli, da pride prošnja v prave roke?« »Z največjim veseljem! Dantes je bil morda takrat kriv, danes je pa nedolžen, in moja dolžnost je, da vrnem prostost človeku, ki sem ga moral takrat spraviti v ječo.« Tako je Villefort obšel nevarnosti, ki so mu grozile od morebitne revizije in nove preiskave. »Sedite za mizo, gospod Mor-rel, da vam bom narekoval.« Ob misli na jetnika, ki ga preklinja v podzemeljski temnici, je Villefort vztrepetal; toda šel je bil že predaleč, da bi se mogel umekniti. Dantes je bil obsojen, da ga zdrobi kolesje njegove častihlepnosti. Villefort je torej narekoval prošnjo, v kateri je dozdevno z najboljšim namenom pretiraval jetnikov pairijotizem in njegove zasluge za bonapartistično stvar. V prošnji je slikal Dantesa kot enega izmed najvnetejših in najbolj navdušenih bonapartistov. Zdelo se je docela gotovo, da bo minister, ko bo to prošnjo prebral, velel nesrečneža brez odloga izpustiti. »Ali bo prošnja kmalu odšla?« vpraša nato Morrel. »Še danes.« »Z vašim priporočilom?« »Najboljše priporočilo, ki ga morem dati, je, da potrdim vse, kar ste v tej prošnji sami navedli.« In Villefort je sedel in napisal pod prošnjo svoje priporočilo. »In kaj naj zdaj storim?« vpraša Morrel. »Zdaj vam ne ostane drugega kakor čakati,« odvrne Villefort, »za vse drugo jamčim jaz.« Ta obljuba je navdala Morrela z novim upanjem. Ves vesel se je poslovil od državnega uradnika in odhitel k staremu Daniesu, poročat mu, da bo kmalu spet videl svojega sina. Toda namestu da bi bil prošnjo poslal v Pariz, jo je Villefort spravil v svoj najskrivnejši predal; zakaj če bi v drugo prišlo do prevrata, kar se je zdelo precej verjetno, bi ta prošnja Dantesa sicer rešila, njega pa brez usmiljenja pogubila. Dantes je torej ostal jetnik. V temnici, daleč od sveta, ni slišal trušča, ki je spremljal padec Lu-dovika XVIII., ne strašnega poloma ob strmoglavljenju cesarstva. Villefort je s čuječimi očmi spremljal dogodke in njegovim napetim ušesom ni nobena stvar ušla. Dvakrat se je bil v tej kratki dobi Napoleonovega cesarje-vanja, imenovani stodnevno cesarstvo, zglasil Morrel pri njem in ga priganjal na ureditev Dan-iesove zadeve, in obakrat ga ie Villefort odpravil z obljubami in novimi nadami. Potem je prišla bitka pri WaterIooju; Napoleona so ujeli in ga prepeljali na Sveto Heleno. Zdaj Morrela ni bilo več k Villefortu. Ladjar je bil za svojega mladega prijatelja vse storil, kar je bilo v človeških močeh. Če bi se še dalje zavzemal zanj, bi to pomenilo v novih razmerah samo jalovo tveganje lastne glave. Ludovik XVIII. je spet zasedel prestol. V Villefortu je Marseille zbujal samo slabo vest; zato si je izprosil premestitev v Toulouse. Štirinajst dni nato se je oženil z gospodično Reneejo Sainl-Meran, katere oče je imel na dvoru še večjo besedo kakor prej. In tako je ostal Dantes za zapahi svoje ječe, pozabljen in zapuščen od Boga in ljudi. .Danglarsa je v njegovem zmagoslavju zgrabil strah, ko se je Napoleon vrnil v Pariz in se je spet mogočno razlegnila njegova beseda. Neprestano je trepetal, da se ne bi iznenada pojavil pred njim Dantes in ga poklical na odgovor. Zato je nekega dne stopil k Morrelu in mu povedal, da misli zapustiti pomorsko službo in se preseliti v Madrid. Od tistih dob ni nihče več slišal o njem. Fernand o vsem tem ni nič vedel. Dantesa ni bilo več; kaj se je z njim zgodilo, mu ni bilo mar. Ves čas Dantesove odsotnosti je napenjal možgane, da si je izmišljal zmeraj nove vzroke o usodi svojega tekmeca in skušal Mercedo prepričati o njih. Zraven je pa premišljal in iskal, kam bi se izselil in kako bi odvedel ljubljeno deklico s seboj. Časih, kadar ga je obšel obup, je šel na rt Pharao in otožno in nepremično, ko ptica roparica na preži, srepel v daljo, kjer se je zdaj pa zdaj utegnil prikazati pomorščak z lagotnimi koraki in ponosno dvignjeno glavo, pomorščak, ki je postal tudi zanj oznanjevalec neizprosnega maščevanja. Za ta slučaj je imel Fernand že pripravljen svoj sklep: najprej bo ustrelil Dantesa, potem pa še samega sebe; tako si je vsaj govoril. Toda Fernand je bil v zmoli: nikoli si ne bi končal življenja, zakaj še zmeraj je upal. Med tem je cesar izdal nov poziv za nabor vojakov; kdor je le mogel nositi puško, se je odzval. Tudi Fernand je moral iti. Zapustil je svojo kočo in Mercedo, s strašno mislijo v srcu, da se utegne za njegove odsotnosti vrniti njegov tekmec in se oženiti z ljubljeno deklico. Njegova pozornost do Mercede, sočutje, ki ga je kazal do njene bolesti, in skrb, s katero ji je skušal sleherno željo brati iz oči, niso zgrešile učinka, ki ga vdanost in požrtvovalnost zmeraj napravita na plemenito srce. Mercedes je že od nekdaj čutila za Fernan-da toplo prijateljstvo, zdaj se je pa temu čuvstvu pridružila še hvaležnost. »Brat moj,« je rekla, ko mu je pomagala ndprtiti telečnjak na hrbet, »brat moj in moj edini prijatelj, ne daj se ubiti, ne pusti me same na svetuI« Te besede ob slovesu so zbudile v Fernandu novo upanje. Če se Dantes ne vrne, bo Mercedes morda vendarle še njegova. ^ Mercedes je ostala sama na širnem svetu, ki se ji še nikoli ni zdel tako prazen in pust. Zmeraj so jo videli vso objokano, kako blodi okoli male katalonske vasi, ali je pa stala nemo in nepremično kakor kip in upirala oči proti V 24 URAH barva, pllsira In kemično čisti obleke, klobuke itd. Skrobi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice i.t. d. Pere, suši, tnonga in lika domače perilo tovarna JOS. REICN LJUBLJANA Marseillu; drugič so jo videli na obali, kjer je prisluškovala šumenju morja, večnemu kakor njena bolest, in se izpraševala, ali ne bi bilo boljše skočiti v morje, kakor trpeti strašne muke brezupnega čakanja. Caderousse je moral v vojake kakor Fernand; ker je pa bil poročen in osem let starejši od Fer-nanda, so ga vzeli k obalnim oddelkom. Stari Dantes, ki ga je le še upanje držalo pokoncu, je še to izgubil po Napoleonovem padcu. Natanko pet mesecev potem, ko so mu vzeli sina, in skoraj ob isti uri je izdihnil v Mercedinem naročju. Gospod Morrel je poravnal vse pogrebne stroške in poplačal male dolgove, ki je starec vanje zabredel med boleznijo. V tem dejanju je bilo več kakor zgolj dobrodelnost, zanj je bilo treba tudi nemalo poguma. Vsa južna Francija je bila v plamenih in že samo to, da je kdo stal ob smrtni postelji očeta toli nevarnega bo-napartista, kakor je bil Dantes, je veljalo za zločin. XIII Besneči jetnik in blazni jetnik Približno leto dni po povratku Ludovika XVIII. je prišel na grad If generalni nadzornik kaznilnic. Ogledal si je vse celice in tudi v temnice se je spustil. Nekatere jetnike je celo zaslišal: vprašal jih je, kako so zadovoljni s hrano, in ali imajo sicer kakšne prošnje ali želje. Soglasno so odgovarjali, da je hrana za prašiče in da si žele prostosti. Nato jih je nadzornik vprašal, ali mu nimajo ničesar drugega povedati, jetniki so zmajali z glavo. Česa naj si jetnik še drugega želi kakor prostosti? Nadzornik se je obrnil h guvernerju: »Ne vem, zakaj nas pošiljajo na inšpekcijo. Če si si ogledal eno ječo, si jih videl sto; če si slišal enega jetnika, si jih slišal tisoč. Zmeraj ista pesem: zanič hrana, pa nedolžni so. Ali imate še kaj drugih?« »Da, imamo še nevarne in blazne jetnike, ki so zaprti v temnicah.« »Pokažite mi jih,« ukaže nad- zornik zdolgočaseno, »da popolnoma izpolnim svojo dolžnost.« »Počakajte,« meni guverner, »potrebna sta nam vsaj dva vojaka. Nekateri jetniki se časih iz-pozabijo do obupnih dejanj, in človek je tedaj v življenski nevarnosti.« Poklicali so torej dva vojaka in krenili po vlažnih in smrdečih trhlih stopnicah pod zemljo. »Oho!« vzklikne nadzornik in obstane sredi stopnic, »kdo vraga pa more tu sploh živeti?« »Eden izmed najnevarnejših upornikov, človek, ki je vsega zmožen. Zato pa moramo nanj še posebno paziti.« »Kako dolgo je že tu?« »Približno leto dni; sem smo ga spravili, ker je hotel ječarja ubiti.« »Torej je blazen?« »Še več,« se oglasi ječar, »pravi hudič je.« »Ali naj sporočim, da vam dela preglavice?« se obme nadzornik h guvernerju. »Ni treba, gospod, saj je že dovolj kaznovan. Sicer pa tako ne bo dolgo, ko bo popolnoma zblaznel.« »Tem bolje zanj,« prikima nadzornik. »Če bo zblaznel, bo manj trpel.« »Prav imate, gospod,« pritrdi guverner. »Tako imamo v drugi temnici, ki jo loči od tele dvajset čevljev debel zid, nekega starega abbeja, bivšega italijanskega kolovodjo. Zaprt je od leta 1811., zblaznel je proti koncu leta 1813.; od takrat ga skoraj ni moči spoznati. Prej je neprestano jokal, zdaj se smeje, prej je bil suh kakor okostnjak, zdaj se pa redi.« Ob rožljanju težkih ključavnic in cviljenju zarjavelih tečajev je Dantes privzdignil glavo. Ko je zagledal neznanega moža v spremstvu dveh ključarjev s plamenicami in dvema vojakoma, zraven pa še guvernerja, je zaslutil, kaj pomeni ta obisk. V strahu, da se mu ne bi izmuznila toli nestrpno pričakovana priložncsl, je planil s sklenjenima rokama naprej. Vojaka sta prekrižala svoja bajoneta, ker sta mislila, da se hoče jetnik vreči na nadzornika; tudi nadzornik se je umeknil za korak. Dantes je videl, da so ga opisali kot nevarnega človeka. Zato je položil v svoje oči vso krot-kost in ponižnost, ki je je zmožno človeško srce, in skušal s pretresljivimi besedami, kličoč Boga za pričo, prepričati došlece, da je nedolžen. Njegove besede so bile tako bolestne in njegov obraz je razodeval toliko gorja, da so ga prisotni nemo poslušali. Ko je končal, se je nadzornik obrnil h guvernerju. »Saj postaja mehak,« mu reče polglasno. »Vidite, strah je napravil nanj vtis. Obstal je pred bajoneti, blazen človek pa, sami veste, se ničesar ne ustraši. To sem imel že večkrat priliko videti v charentonski norišnici.« Nato se obrne k jetniku. »Česa torej zahtevate?« »Zahtevam, da mi povedo, kakšen zločin sem storil! Zahtevam, da pridem pred sodnike! Zahtevam, da se uvede preiskava! Zahtevam, da me ustrele, če sem kriv, če sem nedolžen pa’ da me izpuste!« DAMSKI JESENSKI In ZIMSKI PLAŠČ, ki Vam ga dobavi tvrdka DRAGO GORUP & Co., LJUBLJANA Miklošičeva cesta 16 1 Je zadnje mode, najboljše kvalitete, prvorazredno delo Nizka cena! Prizor iz filma: »V znamenju križa« Zlate naše hrane Na platnu bo v sliki in zvoku oživela pred našimi očmi Neronova doba. Fantastične orgije, požar v večnem mestu, mučenje prvih kristjanov, B. de Mille jamstvo za visoko vrednost tega velikega dela. Režiser, ki je že prejšnja leta tako odlično zrežiral neme filme sDeset J eijiline Tovarna Peitafeie Wi Atfa Naše kavarne so sicer prijazne in prav lepo urejene. Krapeža in Zvezdo »o že skoraj pozabili, kakor da ne bi bil mož prav nič zaslužen za nas. In ne vedo, da je on tisti, ki je imel v Ljubljani prvo slovensko kavarno in ki ji je tudi vidno dal slovenski napis. Evropa ima svoje stalne goste, največ upokojence in ob enih ponoči Slamičeve krokarje, Emona je že bolj žlobudrava in pisana, Union je precej uravnotežen, Prešeren prav tako, Nebotičnik je pa posekal hitro kar vse. No in je stvar taka, da imajo poleg prijaznosti nekatere kavarne tudi mnogo stalnih gostov. Med njimi so taki, ki veljajo za kavarniške- tatove, ker takoj oplenijo vsak časopis za vse, kar je količkaj zanimivega, drugi veljajo za časopisne požeruhe, ker si nagrmadijo v kot poleg sebe cele skladovnice časopisov in jih potem počasi prebavljajo, zopet tretji so fičfiriči in taki prihajajo zgolj, da se pokažejo imenitne in da malo pokoketirajo. Potem so še posebne vrsle takih, ki z izgovorom >malo pozneje« trpinčijo natakarje, da je joj. Toda imamo še druge vrste gostov tako zvanega nežnega ali slabega spola. Med njimi dame, ki so že tako rekoč napol upokojene in prihajajo le zaradi ljube bele kavice in žemljice, da s sebi enakimi poklepetajo, ali pa trpinčijo svoje bodoče zete. Imamo potem še mlajše, ki jim je vrhunec manir v javnem pudranju in šminkanju sredi kavarn, kakor da za te svrhe ne bi bilo prav posebnih prostorčkov. Kočljiva je stvar le zato, ker potem slavno občinstvo ne bi moglo videti prelepih doz za puder itd. Do tod gre stvar docela v redu in ni da bi kaj očital. Poleg teh stalnih ali nestalnih obiskovalcev srečavamo še tudi skoraj v vseh kavarnah tako zvani polusvet, ki je ravno naša Ahilova peta. Tak deklič, ki mu ni mar za javno moralo in za vsesplošno in obče-koristno zdravje, lepo prekrila nogo čez nogo in strelja z očmi, da se vžgo časih še skoraj popolnoma plešaste glave. In potem s takimi strelicami prizadeti gospodje jadrno plačujejo in poizvedujejo zaupno pri g. >obe-ru« ali »unteru«, kako stoji cela stvar. V večini primerov je pozorišče povoljno in stvar gre s hitrimi koraki naprej. Najprej eden potem drugi izgineta iz kavarne in se izgubita za oglom, kamor pa Alfa ne hodi več gledat in reportirat. Je sicer res, da je vsak poklic vreden svojega spoštovanja, kakor so nas učili še naše skrbne mamice in modri očetje, vendar pa časih človek nehote zamaje z glavo, Če pogleda malo življenje okrog sebe. Alfi je sicer jasno, da je ta stvar sila kočljiva in onegava, vendar pa ne tako delikatna, da se je ne bi smeli do-tekniti z največjo obzirnostjo. Kolikor je človeštvo staro, tako dolgo se že bori s problemi takih dekličev s prekrižanimi nogami. In so ponekod uredili stvar tako, da so jih kratko in malo odstranili, drugod tako, da so jih kasernirali v gotove vrste hišice, zopet drugod drugače. Pri nas se je pa ta poklic tako razpasel, da že kar kvari ugled našemu mestu. V Ljubljani imamo nekaj ulic, po katerih se pošten človek komaj upa. In nekaj kavarn, ki si sicer laste naziv najelitnejših in najboljših v Ljubljani. pa so leglo nemorale. Res je sicer, da kavarnarji ne mo- rejo nobenemu dostojnemu gostu prepovedati vstopa v kavarno, prav tako je pa res, da >oberi« in >un-terk ne bi smeli posredovati med bliskajočimi se očmi in prekrižanimi nogami in plešastimi ali še dobro ohranjenimi gospodi. Ako že ne zaradi ugleda lok.°' Kralj kraljev« in druge filme z versko vsebino, je v tem zvočnem delu prekosil samega sebj. Kajti za izdelanje filma tako velikega obsega ni dovolj samo režiserski talent, temveč je treba tudi smelosti in drznosti. Voditi velike množice, postaviti vsakega poedinca na pravo mesto, gledati na to, da ni nič pretiranega, temveč vse čim bolj naravno in neprisiljeno, upoštevati pri tem še vse zakone filmske tehnike in paziti na umetniško višino — to pač ni samo težka in odgovorna stvar. Režiser pa ni pri tem zgolj moralno odgovoren za kakovost filma, marveč tudi materijalno. Če pomislimo, da je vprizoritev filma >V znamenju križa« stala 120 milijonov dinarjev, nam bo šele jasno kolikšna je bila režiserjeva odgovornost. Film sam je glede vsebine, režije, fotografije in zvoka edinstven. Prizori so bogati in razkošni. V vsakem najmanjšem prizoru je izražen dovršen umetniški in estetski okus režiserja, kaj šele v prizorih, ko se kopa cesarica Poppaea v mleku, ko sprejema Neron podanike in odličnike v svečanih avdijencah, ko se v tajnih jamah shajajo kristjani... Razkošje Neronovega dvora omamlja, orgije v palači rimskega prefekta Marka Superba itd. se nam zde uprav pravljične. Vodilna dramatska misel je razdeljena v več samostojnih dejanj. Napad pretorijcev na kristjane, zatopljene v pobožno molitev; odgon kristjanov v podzemeljske ječe; trpljenje mlade in lepe kristjanke Mercije, ki je vanjo zaljubljen prefekt rimskega mesta; maščevanje cesarice Poppaeje, ki ljubi prefekta; borbe gladiatorjev; prizori v »circu-su maximu«, ko mečejo kristjane razbesnelim zverem v žrela itd. itd. Sami zgodovinsko resnični dogodki, ki jih je Cecil B. de Mille nanizal v veliko dramatsko enoto. Cecil B. de Mille je v podajanju silno razkošen. Sijaj nas omamlja, dočim velikanske množice ljudstva že same vplivajo na gledalca. Režiser nam prostodušno razkriva svoj veliki talent. Med veličastna dejanja je smelo vpletel lirsko obeležje ljubezni male kristjanke Marcije in Marka Superba, ljubezen, ki raste pred očmi ljubosumne in maščevalne cesarice Poppaeje. Elisa Landi (Marcija) je s svojo vlo^o podala prefinjeno, pesniško občuteno in nežno umetnino. Ona je poosebljena čednostnost in deviškost, Poppaea pa objestna in pohotna ženska. Claudel Colbert je Poppaejo, to težko in zamotano osebnost, prikazala nad vse naravno in umetniško dovršeno. Charles Leiton, sloviti angleški komik, je podal cesarja Nerona. Njegov lik je psihološko utemeljena karikatura Nerona. Frederick March, mladi ameriški dramski igralec, je v vlogi Marka Superba ne samo naraven, temveč uprav popoln. Ni ne vsiljiv ne patetičen ne izumetničen. Če bi igralci govorili v neznanem jeziku, bi bila iluzija gledalca morda popolnejša. Cecil B. de Mille je s fragmentarno noto orisal vsak posamezni prizor. Ni dolgovezen in prehaja z lahkoto iz prizora v prizor. V tem je njegova posebna vrlina. * Poravnajte naročnino! J/ jz?Muneniu kdža'' Umetniška in likratu zgodovinska vrednost tega filma, ki ga bomo v kratkem videli in slišali pri nas, je skorajda neprecenljiva. Nepozabni nam bodo ostali veličastni prizori. nravstveni propad in smeli prizori iz velikega cirkusa nas bodo povedli nazaj v stari vek. Film je dovršeno podan, sicer nam je pa bilo že režiserjevo ime Cecil ftle&čanslna kuhinja pAŠt koša Zdaj je> najprikladnejši čas za konzerviranje češpelj. Na trgu stane kg | 2 3o 3 Din. Pripravimo jih za zimo, U kolikor nam jih je mogoče. § . 1‘ Češpljeva marmelada !"■ Zrele češplje poparimo z vrelo ! vodo in jih pustimo v njej samo 1 ! minuto. Potem jih vzamemo hitro iz ' vode, olupimo in odstranimo pečke. Pretlačimo jih skozi žimasto sito v čisto kozico, ki mora biti popolnoma cela, ter počasi kuhamo. Ogenj naj bo zelo miren. Češplje večkrat premešamo in ko so že dovolj goste (poznamo po tem, da se kapljica marmelade strdi, če jo denemo na kozico) dodamo na 1 kg marmelade M kg sladkorne sipe. Dobro zamešamo in pustimo še 20 minut počasi vreti. Ko je marmelada še gorka, jo denemo v segrete kozarce. Ohlajene zavežemo ‘ s pergamenom ter jih shranimo na temnem, zračnem in hladnem prostoru. Marmelada iz neolupljenih češpelj Ta marmelada je zelo okusna, pikantna in poceni ter se hitro napravi, Presnim češpljam odstranimo p$Ške ;in jittj kuhamo v čisti, popolnoma fcelt kozici. Ogenj mora biti miren. Češplje večkrat premešamo, da se he prismode. Lahko jih kuhamo 2 do 3 dni, vedno pri mirnem ognju, dokler ne postanejo goste in trde. Kuhano marmelado denemo, v steklenice ali v globoko glinasto posodo in ko se ohladi, jo potresemo nekoliko s salicilom ter zavežemo s pergamenom in shranimo na zračnem, hladnem prostoru. Sladkor ni potreben, če so češplje dobro kuhane, se tudi brez njega ne pokvarijo. Ko marmelado potrebujemo, ji pridamo nekoliko vode, sladkorja in cimeta ter vse dobro prevremo. Kolač s češpljami Y\ kg bele presejane moke denemo v skledo. Dodamo 5 rumenjakov, 8 dkg raztopljenega sirovega masla, nekoliko nastrganih limonovih lupin, 12 dkg sladkorne sipe, V» 1 mleka ali sladke smetane, žličko soli in 4 dkg vzhajanega kvasa. Zamesimo testo in ga tepemo toliko časa, da se loči od kuhalnice. Nato dodamo še sneg iz 3 beljakov in pustimo testo poldrugo uro vzhajati na toplem prostoru. Vzhajano razdelimo na dva dela. En del položimo na nizek kositer, ki je dobro pomazan s sirovim maslom, testo razvlečemo 1 cm debelo, ga pomažemo z maslom in polagamo po njem razpolovljene in neolupljene češplje (pečke vzamemo ven). Češ- plje potresemo s sladkorjem in cimetom in pečemo kolač V* ure počasi, pri mirnem ognju. Ko je ohlajen, ga zrežemo na lepe rezine in potresemo z vanilijevim sladkorjem. Iz druge polovice testa naredimo prav tako kolač. Vložene češplje Češplje lahko konzerviramo tudi z Weckovim aparatom. Pustimo jih samo 1 minuto v vreli vodi, potem jih vzamemo iz kropa in denemo v mrzlo vodo. Nato jih olupimo, odstranimo pečke in zložimo na gosto v kozarec. Skuhamo sladkorno raztopino: na 1 liter vode denemo 50 dkg sladkorja in kuhamo toliko časa, da se sladkor zgosti. Potem polijemo češplje s to raztopino, ki mora biti popolnoma ohlajena. Kozarec dobro zapremo z gumijem in steklenim pokrovčkom ter ga kuhamo 20 minut pri 90° C. Češplje serviramo o božiču kot kompot. HUMOR Salomonska razsodba »Halef,« vpraša kadi, »ali si res videl, da je obtoženec na prepovedanem lovišču ustrelil zajca?« »Da, videl sem.« »Obsodim obtoženca na 1000 pia-strov globe«, razsodi kadi. »O, modri sodnik, niti enega pia-stra nimam!« zajavka obsojenec. »Zakon predpisuje, da dobi ovaditelj pol plačane globe — zato ti moram pač hišo prodati.« »O, gospod, nimam hiše, siromak sem!« »Prav! Obsodim te zato na šest mesecev ječe — polovico dobi ovaditelj ...« Zato! G. B. Shaw je bil kot mlad mož na počitnicah pri svoji sestri. »Nekega jutra«, pripoveduje, »mi je zmanjkal list, ki sem imel na njem zapisanih par verzov. ,Grace,‘ sem se razsrdil nad sestro, ,soneta nikjer DNEVNO SVEŽE PRAZ.ENA S KAVA Cpcrua fclei, Ljubljana, Gledališka 2 Izborna meščanska in primorska kuhinja. Dnevno morBke in rečne ribe vseh finih vrst. Dalmatinska in Ijntom. vina. Senčnat vrt. Pa&oc ^podu*icun! Pri vsakd priliki, ob praznikih, obisku itd. je čiSčenje stanovanj, oken, parketov An preprog nujno potrebno in služi to gospodinji v lepoto in zadovoljstvo. Cas in dedo si prihranite, ako odlaite čiščenje tvrdki S. GrmovSek v Ljubljani Galusovo nabrežje 41. Telet. 26-30. čiščenje stanovanjskih oken od Din 4— dalje, čiščenje parketov Dim 4-— za m*. Čevlji z usnjenimi podplati Otroški..............Din 28*- Damski .... . Din 78*-Moški................Din 7®*- „Jadvun“ DETELA BOGDAN, LJUBLJANA Sv. Petra cesta 25 (Hotel Tratnik) Tovarniška zaloga, nizke cene, ogled zaVas brezobvezen,obiščite nas! Čistoča je pol iivlienja! Oblak« 1 Parilo! OvratnikiI Poslužite se kemične čistilnioe, pralnice in svetlolikalnioe. Sprejemališče: Obratovališče in sprejemališče: Tyrševa (Dunajska) cesta štev. 36 Cesta na Loko 20 -------------------------------------—------------- Se priporoča Šavs Stane ne najdem — gotovo ga je Harry vrgel v ogenj!‘ — Pa me ogorčeno zavrne sestra: ,Ne bodi no otročji! Saj otrok še ne zna brati!‘« Skrajšan postopek Sodnik: »Za klofuto, ki ste jo pripeljali tožitelju, boste plačali sto dinarjev!« Toženec: »Nate jih dve sto — potem mi prihodnjič ne bo treba priti sem, kaj ne?« Roda Roda pravi, da mu je nekdanji avstrijski minister Dzieduszycki dejal: »Kdor do tridesetega leta ni bil radikalen, je lopov — kdor je pa še potem, je osel.« Carnegicjev stotak Carnegie, eden najbogatejših zemljanov, je potoval po Kavkazu. Prišel je tudi v neko vas, kjer je bila ravno maša. Carnegie gre v cerkev in sede skromno v klop. Ko začne mežnar zbirati darove, mu spusti v klobuk lep nov dolarski stotak. Po končanem zbiranju je stopil pop na prižnico in dejal: »Dragi verniki! Zbirka je vrgla en rubelj in osem kopejk. In če je bankovec, ki ga je oni stari mož spustil v klobuk, pristen, je še sto dolarjev več. Dragi verniki! Molimo, da bo bankovec pristen!« Pisalni stro! nal piše sami To je prav tako šefova želja kakor tudi strojepiščeva. Toda stroja take popolnosti ne bo nikdar. Najbolj pa se tei dovršenosti približuje WOODSTOCK, ki je višek tehnike. Izumitelji — ameriški inženjerji — smejo biti ponosni na svoj izdelek. Woodstock ima poln in lahek udarec, pisava je čista in dovršena. Kdor Woodstock vidi — mu jo naklonjen, kdor Woodstook preizkusi, spozna, da je to najboljši stroj, a kdor le nekaj časa na njem dela — se ne more nikdar več ločiti od njega. Ta stroj je v Ameriki zaslovel radi svoje priročnosti in koristnih naprav in je zadnji dve leti najbolj zahtevana znamka. Generalno zastopstvo za Jugoslavijo: TIPKA, družba z o. z. trgovina s pisalnimi stroji in pisarniškimi potrebščinami Ljubljana Miklošičeva cesta 13. — Tel. 29-70. EDINA POT K LEPOTI Uporabljajte ponoči za hrano, obnavljanje in čiščenje kože mastno NOBILIOR kremo. NOBILIOR polnoma v kožne stanlce. Podnevi rabite kot podlago pudru, za olepšavo in čuvanje kole suho NOBILIOR kremo. 1 tuba suhe ali mastne kreme Din 18‘—. KREMA • PUDER • MILO DOBI SE POVSOD! Olavna saloga: NOBILIOR Parfumarlja, Zagrab, lllca 34 PRAVILNA NEGA LEPOTE NOBILIOR puder je zajamčeno blag in brez škodljivih sestavin. Prekrasno parfu-miran v 6 divnih barvah. 1 škatla Din 10--. NOBILIOR milo, pripravljeno iz istoimensko kreme, blagodejno vpliva na nego in čistočo kože. 1 kos Din 10‘— Izdaja za konzorcij »Družinskega tednika« K- Bratuša, novinar; urejuje in odgovarja Marijan Beloševi&i tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani: H tiskarno odgovarja Q. Mihilek, y«j % Ljubljani.