Ne kritikom — pač kritikastrom! pa O »Našem rodu« prejemam dan za dnem razna mnenja, želje in kritike. Hvaležen sem za eno kot za drugo. So stvari vmes, s kate* rimi se ne strinjam, je pa tudi mnogo zdra« vih nasvetov. Tudi v kritikah, s katerimi sem v idejnem nasprotju, je mnogo klenega zrna. Takim kritikom, tudi tistim, ki se lo« tevajo lista le z negativne strani, poudarja* joč le hibe — vsem tem zahvala. Ali v vrsto kritikov so se vtihotapili tudi kritikastri, ki zavihajo svoj nos navzgor. kar na dopisnici, če treba. Tem veljaj teh deset zapovedi: 1. Veruj v dobro urednikovo voljo. 2. Ni dovolj, da poveš kako si razočaran, treba da poveš tudi zakaj si. 3. Posveti vse sile dvigu lista tako, da priključiš vsaki kritiki tudi spis, ki naj služi kot vzorec in kot konkreten dokaz, da niso tvoje besede po nemarnem izrečene. 4. Spoštuj tudi mnenje drugih, da boš dolgo literarno mlad in prožen in da bo sta« rost še daleč. 5. Ne otepaj preveč z velikopoteznimi gestami, da ne ubiješ veselja do dela tudi drugim. 6. Pomisli, da otrok ne vidi nemorale tam, kjer ti hočeš, da jo vidi. 7. Ne pošiljaj uredništvu idej, ki si jih pobral pri sosedu, kajti sosed jih je ured* ništvu poslal pred teboj. 8. Ne pravdaj se po krivem s številko, ki še ni izšla. 9. Ne želi si imeti tak list, ki bi te služ« beno nadomeščal. za to si kupi gramofon. 10. Ne želi si biti urednik v teh časih. J. Ribičič.