Posamezni izvod 40 grošev, mesečna naročina 2 šilinga Y. b. b, GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE DANES ODPRE SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA SVOJO KNJIGARNO „N A S A KNJIGA" LETNIK VIL CELOVEC, SOROTA 19. L 1952 ŠTEV. 5 (465) Proti zlorabi radia Sodelovanje na Donavi Na sestanku mednarodne konference donavskih brodarstev so delegacije Jugoslavije, Avstrije in Nemčije sklenile pogodbo o medsebojnem poslovnem sodelovanju na Donavi. Predstavniki teh podonavskih držav so izrazih željo, da bi prišlo na podlagi te pogodbe na prihodnjem zasedanju do sklenitve sporazuma o številu vlačilcev in sporazuma o jamstvu pri poškodovanju blaga in plovnih objektov. K sporazumu Jugoslavije, Avstrije in Nemčije lahko seveda pristopijo na temelju enakopravnosti in vzajemnega sodelovanja tudi vsa druga prizadeta brodarstva na Donavi. Trgovina med Nemčijo in Jugoslavijo V Bonnu je bli parafiran sporazum o blagovni izmenjavi med Jugoslavijo in Zapadno Nemčijo. Zapadna Nemčija bo dajala Jugoslaviji predvsem koks, premog in razne surovine za kovinsko industrijo. Jugoslavija pa bo izvažala v Zapadno Nemčijo poljedelske pridelke, i les, razne rude, tobak in konopljo. Najvišje avstrijsko sodišče — ustavno sodišče na Dunaju — je s svojo razsodbo obsodilo zadržanje celovške varnostne direkcije in notranjega ministrstva, ki sta si štiri leta krčevito prizadevala, da bi glede Slovenskega šolskega društva v Celovcu uzakonila nacistično nasilje. Ustavno sodišče je jasno ugotovilo, da so omenjene oblasti kršile ustavno zajamčene pravice, in je bilo prisiljeno razveljaviti njihove krivične odloke. Do sem je vse jasno. Ni pa jasno, zakaj varnostna direkcija v Celovcu tako dolgo zavlačuje z zahtevano izstavitvijo uradnega potrdila, da Slovensko šolsko društvo v Celovcu obstoja. Poluradna avstrijska poročevalska služba APA je sporočila, da so z razsodbo ustavnega sodišča dani Slovenskemu šolskemu društvu v Celovcu vsi pogoji, da dobi svojo lastnino — posestvo in poslopje Narodne šole v St. Petru pri St. Jakobu v R. — povrnjeno. Načelno je to točno, v koroški praksi pa izgleda drugače. Slovensko šolsko društvo v Celovcu more povračilo svojega premoženja zahtevati samo na podlagi uradnega potrdila, da obstoja. Tega potrdila pa še do danes nima, ker ga varnostna direkcija noče izstaviti. Po ponovnih urgencah in intervencijah se sedaj izgovarja na notranje ministrstvo, kateremu baje še vedno nekaj ni jasno. , Očividno so na delu sile, ki bi rade sabotirale razsodbo najvišjega avstrijskega sodišča. V Avstriji so cene najbolj naraščale Iz nekega poročila zapadnonemškega statističnega urada je razvidno, da so cene v trgovini, posebno za dobrine in življenjske potrebščine v drugi polovici 1951 v vsej Evropi naraščale, najbolj pa v Avstriji. Po omenjenem poročilu so cene za važne življenjske potrebščine od junija do oktobra 1951 naraščale kot sledi: v Avstriji za 47 odstotkov, v Franciji z4 27, na Norveškem in Švedskem za 20, v Angliji za 13 in v ostalih evropskih deželah za 11 do 12 odstotkov. Najnižje naraščanje cen zaznamujejo n a Portugalskem in Švici in sicer 7 odstotkov. V Združenih državah so v istem času cene narasle za 10 odstotkov. Zanimiva statistika, katere resničnost smo Avstrijci praiv dobro čutili na lastnem telesu. V zadnji številki smo pisali o radiooddaji, ki je bila pobia blatenja vsega slovenskega naroda, njegovih političnih in kulturnih predstavnikov in vseh narodov Jugoslavije. Proti taki zlorabi radia v hujskaške svrhe jo Demokratična fronta delovnega ljudstva protestirala s sledečim pismom, ki ga je v sredo, 16. t. m., poslala direkciji Radio-skupine „Alpenland“: „V Vaši oddaji „Fiinf Minuten vom Tag“, dne 11. I. 1952, ki ste jo 15. I. 1952 celo ponovili, se je Vaš komentator dr. Hans Karl Smode povzpel do nezaslišanih izpadov proti visokim predstavnikom slovenskega ljudstva in sosedne države Jugoslavije, da bi s tem pred svetovno javnostjo lahko utajil dejansko zapostavljenost koroških Slovencev na vseh področjih. Zlobna izvajanja govornika, ki so naravnost teptala resnico, so pri slovenskem prebivalstvu da bi vsaj še zavlekle, ko že ne morejo preprečiti popravo krivice, ki jo je Slovensko šolsko društvo v Celovcu utrpelo z nasilnimi ukrepi nacistov. Verjetno so to iste sile, ki tako krčevito zagovarjajo odločbo upravnega sodišča, po kateri naj bi grobar avstrijske demokracije knez Starhenberg dobil 83 posestev kot nagrado za svoje izdajstvo. V Starhembergovem Italijanska občinska uprava v Knninu v go-riški pokrajini je zaprla slovensko osnovno šolo v Knninu, kjer živi okrog tisoč Slovencev. 2e lani so italijanske oblasti spremenile slovensko krminsko dvorazredno osnovno šolo v enorazredno, sedaj pa so jo popolnoma ukinile z izgovorom, da slovenski otroci iz Krmina lahko hodijo v novo slovensko šolo v 5 km oddaljeno Plešivo, Ukinjeno šolo je obiskovalo 25 slovenskih otrok, bilo pa bi jih še več, če italijanske oblasti ne bi izvajale pritiska na starše. Takoj po ukinitvi je predsednik Demokratične fronte Slovencev v Italiji in pokrajinski poslanec v goriškem pokrajinskem svetu Viljem Nanut protestiral pri občinskem tajniku v Kr-minu ter ugotovil, da iriiajo na Goriškem in drugod nekateri razredi italijanskih šol samo po pet učencev in jih kljub temu ne ukinejo. Slovenci na Goriškem in v Beneški .Sloveniji' I so v svojem tisku odločno protestirali proti uki-! nitvi slovenske šole v Knninu ter Zahtevajo Podpredsednik nemške socialistične stranke E. Ollenhauer je pred par dnevi govoril članom svoje frakcije v zapadno nemškem parlamentu. Ostro je nastopil proti namenu zvezne vlade, da bi vprašanje nemškega „obram-bnega deleža" v okvini evropske armade prav tako zajahala po političnem odru, kot Suma-nov načrt. Politični pogoji so dandanes še popolnoma nejasni, pravi Ollenhauer, in zaradi tega je še zelo veliko vprašanje, ali bo sploh prišlo do ustanovitve take evropske armade, kakršno je predlagal bivši francoski ministrski predsednik Pleven. Tudi v najboljšem primeru bodo odločali o uporabi nemških vojaških edinic v štabu gene- Koroškc vzbudila globoko ogorčenje ler jih na splošno obsojajo tudi miroljubni avstrijski demokrati. Odločno protestiramo proti tej zlorabi radia, ki je ustanova za skupnost — saj ga Ie-ta s svojimi davki in radijskimi pristojbami tudi plačuje — in kot taka ne sme biti na raz-polago hujskanju na narodno nestrpnost, marveč mora služiti sporazumevanju med narodi ter s tem tudi miru. Glede na izzivalno trditev, da uživamo koroški Slovenci popolno enakopravnost, ugotavljamo, da prav potreba po takih nestvarnih iz-javih dokazuje nasprotno. S trmastim zanikanjem obstoja nerešenega narodnega vprašanja na Koroškem trajno ni mogoče niti zavajati svetovne javnosti, niti rešiti vprašanja samega v korist obeh narodov in v interesu dobrih odnosov med dvema sosednima državama." primeru se sklicujejo na „pravico“ in razsodbo sodišča, v primem Slovenskega šolskega društva v Celovcu in pravic koroških Slovencev na sploh pa prezirajo ustavna določila in razsodbo ustavnega sodišča. Slovenska javnost je nad takim ravnanjem upravičeno ogorčena in zahteva, da odgovorni končno nekaj ukrenejo proti očividni sabotaži. preklic omenjenega ukaza in ukinitev vseh odredb, ki preprečujejo enemu delu slovenskih otrok obiskovanje šol kjer se poučuje v njihovem materinskem jeziku. ..Primorski dnevnik" obsoja ta ukrep italijanskih oblasti in primerja stanje v jugoslovanski coni STO, kjer italijanski otroci ne glede na število posečajo italijanske šole. Tudi v Beneški Sloveniji italijanske oblasti pritiskajo na slovenske starše, da ne bi pošiljali svojih otrok v slovenske šole v Gorici. Karabinjerji in občinske oblasti vasi Breda v Beneški Sloveniji izvajajo pritisk na Slovence, ki so vpisali svoje otroke v slovensko srednjo šolo v Gorici. Letošnje šolsko leto se je vpisalo v slovensko srednjo šolo v Gorici še 26 slovenskih učencev iz Benečije. Njihovim staršem pa sedaj groze, da ne bodo dobili zaposlitve in da se bodo morali izseliti iz teh krajev, če bodo otroci nadaljevali šolanje v slovenskih šolali. rala Eisenhovverja ali pa pri organizaciji atlantskega pakta; pri obeh teh ustanovah pa Nemci nimajo niti najmanjšega izgleda, da bi pri njih imeli kakršni koli vpliv. Vrhu tega pa so si skoraj absolutno nejasni glede na strateške namene zapadnih sil, zlasti Amerikancev. Navsezadnje pa tndi‘Bonnska vlada poskuša zamegliti vso diskusijo v zvezi z nemškim obrambnim prispevkom na ta način, da vlači na tapet vprašanja vojaških podrobnosti in se tako izogiba splošnemu bistvu cele stvari. Pod temi okolnostmi za Socialistično stranko Nemčije ni nobenega vzroka, da bi opustila svoje odklonilno stališče do oborožitve. Nemci pač nočejo vsi biti vojaki za zgolj tuje interese. V Avstriji še vedno 300.000 DP-jevcev V torek je zvezni kancler Figi v ministrskem svetu poročal, da bo Mednarodna begunska organizacija (IRO) z 31. januarjem zaprla svoje urade v Avstriji in prenehala z delovanjem. S tem bo vso skrb za begunce, ki jih je v Avstriji še okoli 300.000, nosila avstrijska vlada. Pretežno večino DP-jevcev tvorijo ,,Volks-deutseberji" in vlada je izjavila, da se bo potrudila, da jim ustvari znosne življenjske pogoje, če bodo pripravljeni sodelovati pri obnovi Avstrije. Vsekakor bo vključitev ogromnega števila beguncev v avstrijski delovni trg neugodno vplivala v prizadevanju proti brezposelnosti. Zapadna pomoč Jugoslaviji Predstavniki vlad Združenih držav Amenke, | Velike Britanije in Francije so v soboto izročili vladi FLRJ spomenico, v kateri sporočajo, da so te tri vlade odobrile vladi FLRJ predujem na račun pomoči za prvo polletje 1952 v znesku 25 milijonov dolarjev. Od tega zneska odpade 16,25 milijona dolarjev na Združene države Amerike, 5,75 milijona dolarjev na Veliko Britanijo in 3 milijone dolarjev na Francijo. Jugoslavija si bo iz tega odobrenega zneska nabavila surovine, ld so neogibno potrebne industriji. V tem smislu je bil predstavnikom treh vlad že izročen spisek predmetov. Končni znesek pomoči za prvo polletje letošnjega leta bo po izjavi predstavnikov treh vlad sporočen v najkrajšem času. V ČSR čistijo dalje Iz Prage se je zvedelo, da je bil aretiran general Hruška, prijatelj Rudolfa S lanskega in namestnik češkoslovaškega obrambnega ministra. Divizijski general Hruška je bil eden izmed organizatorjev februarske vstaje leta 1948 in edina vojaška osebuost, ki je pri njej sodelovala, pa doslej še ni bila zaprta. Hruška je leta 1945 služil kot podoficir v sovjetski armadi, po prihodu v Prago je postal polkovnik, nato pa napredoval v divizijskega generala. V zadnjih mesecih je odredil aretacijo generala Reicina, partizanskega generala Veselyja, praškega komandanta milice generala Pavela in zeta bivšega sekretarja KP Češkoslovaške Sver-move polkovnika Kopalga. Po poročilih iz Prage se vidi, da se je začela v CSR čistka v vrhovih armade. K vsem tem čistkam piše ..Ljudska pravica": Sovjetski stroj ne pozna ozirov, niti se ne da nasititi. Vselej zahteva od vključenih dežel več, kakor more dati celo po naravi delavno ljudstvo Češkoslovaške. Zato se ni treba čuditi ..čistki", ki je zdaj tam v teku. Tudi ta je verjetno znamenje, da naletava gospodar na težave in ovire, ki pa utegnejo oelo še narasti. Pri tej čistki ni presenetljiva sama čistka, temveč njen način. Kajti najvidnejši mož, ki ga je zadel zamah biča (seveda v družbi s tisoči manj znanih), namreč Rudolf Slansky, bi bil pač zadnji, ki bi nanj prej kdo lahko s prstom pokazal. Doktrinaren, ozkosrčen, vztrajno na pravem tiru, brezpogojno zvest Moskvi, je bil samo med kandidati tistih, ki preidejo skozi vse ognje, še več, bil je med onimi, katerih voljo bi lahko občutili neprijetno vsi, ki bi le za las odstopili od njegove linije. Seveda je rndgoče, da je Slansky res približno kakor Hess mislil na beg in da so ga pri tem zalotili. Toda če bi bilo to res, bi najbrž Gottwald prav o tem molčal. Bolj verjetno je, da je bil ta zgledni prvak KP CSR izbran z rogovilasto sovjetsko logiko prav zaradi tega, ker je bil „čist“ in je njegova zvestoba izven vsakega dvoma. Ce je tako, potem je on dobesedno grešni kozel, ki naj — nekriv — plača grehe drugih. (Nadaljevanje na 2. strani) Kdo sabotira razsodbo ustavnega sodišča? Italijanske oblasti kršijo pravice Slovencev Nemški socialisti odklanjajo oborožitev Deželna vlada je napeljala vodo na nacistične in kominformistične mline V toku notranjega razvoja predvsem zadnjega leta na Koroškem je včasih vsaj na zunaj kazalo, da se deželna vlada oziroma nekateri njeni vplivni možje trudijo za upostavitev nekoliko boljših odnosov do slovenskega življa v deželi, kot pa so vladali vseskozi, odkar avstrijsko ozemlje ni več del nemškega rajha, da temne spomine na še temnejše čase pred tem sploh ne obujamo. Zal pride vedno spet do dogodkov, ki nas naravnost silijo v to trditev, da je res le tako kazalo, ne pa tudi dejansko tako bilo. Prav v zadnjih dneh imamo dva izrazita primera za dejstvo, da nam koroške oblasti z deželno vlado na čelu prej ko slej niti najmanj niso naklonjene, kadar gre za konkretne stvari, za jasne in povsem upravičene zahteve vseh koroških Slovencev, katerim bi bilo treba ugoditi. O obeh teh primerih smo že pisali in bomo še pisali — še in še — da do zadnje podrobnosti obvestimo naše ljudstvo in najširšo javnost, dokler odgovorne osebnosti in vsi oni, ki se prištevajo k demokratičnim silam v Avstriji, ne zavzamejo končno vendarle pravičnega in pravilnega stališča do teženj, upravičenih zahtev in vseh družbenih pravic slovenskega ljudstva na Koroškem. Kdo sabotira odlok ustavnega sodišča glede na pravni obstoj Slovenskega šolskega društva v Celovcu? — se vprašujemo in na to vprašanje odgovarjamo na drugem mestu v naši današnji številki. V tem članku pa se hočemo še enkrat dotakniti odgovora deželne vlade na vloge naših organizacij in ljudi, ki zahtevajo spremembo nekaterih členov zakona o kmetijski zbornici, ki najbolj grobo kršijo in negirajo pravice koroških Slovencev — tokrat pa predvsem iz tega vidika, komu deželna vlada s takimi ukrepi služi in v kateri rog je s tem svojim odgovorom dejansko močno zatrobila. V zvezi z omenjonim odgovorom deželne vlade se od pomembnejših listov le ,,Neue Zeit“ ni niti z besedico dotaknila tega vprašanja. Morda je njene urednike le malo sram pisati o tako nedemokratičnem zadržanju deželnih »vladarjev" do pravičnih teženj sosednega naroda na domačih t’eh. OeVP-jevska »Volkszeitung" je priobčila kratko poročilce, iz katerega je bilo polog na kratko zabeleženih zahtev in v grobih obrisih nakazanih »utemeljitev" v odgovoru zlasti razvidno veselje, da je do odklonitve prišlo kljub temu, da je ni bilo treba podpisati s »črni"-lom, ker jo je »vlada" že bila podpisala z »rdeči"-lom. Naravnost zavriskala in koroški deželni vladi za ta njen odgovor »čistim šovinistom" z vso močjo zaploskala pa je »Die neue Front , znano, na vse strani, ne samo nasproti koroškim Slovencem hujskaško glasilo notoričnih starih in novih nacistov v Avstriji. V svojem članku, v katerem se bavi s koalicijsko krizo na Koroškem — seveda samo uvodoma — da bi tudi iz te strani lahko enkrat udarila po nas, govori o »nesramnih zahtevah slovenskih šovinistov" in potem našteva prav te zahteve, ki se nanašajo na spremembo nekaterih določil v kmetijsko-zbomiškem zakonu. Ker je nacistom to seveda še premalo, znova privlečejo na dan svoje stare race, ki kokodajskajo o nekih »taj- nih" pogajanjih z obema koalicijskima strankama, na katerih so koroški Slovenci baje „in-oficielno" zahtevah ukinitev gonje proti dvojezičnemu šolstvu, slovensko kmetijsko šolo, slovenske uradnike itd. Pa VdU-jevci in pisuni njihovega hujskaškega lista menda ja ne živijo na luni? Sicer bi jim moralo biti znano, da nam takih »inoficielnih" zahtev čisto nič ni treba, ker se n. pr. pred vsem za kmetijsko šolo že leta in leta prav nič tajno, ampak zelo glasno in odločno borimo. Najbolj jasen dokaz za to, komu je deželna vlada s svojim odklonilnim odgovorom na zahteve koroških Slovencev dejansko ustregla, je prav v tem skorajda otroškem radovanju najhujših hujskačev na narodno nestrpnost nad to odklonitvijo upravičenih zahtev. Tako se jim ta odgovor dopade, da z Gobbelsovo spretnostjo skušajo prepričevati koalicijske stranke, naj so pri strankarskih pogajanjih — verjetno msilijo ona »tajna" pogajanja — ravno tako trdne in nedostopne za take zahteve, saj gre — tako pravijo — le za zahteve »čistih šovinistov". Nazadnje pa se ti neonacistični soldati »Nove fronte" znajdejo še v isti strelski liniji s pisuni kominformovskega lističa na Koroškem, ki mu je vsakokrat napačna njegova prva de-belotiskana črka. S tem namreč, da vsi enako komibinirajo kot kak stari kriminalni detektiv morda takole: zahteve »čistih šovinistov" (oni pravijo pač »titoistov") so take, da jih »morajo" oblasti odkloniti. Na ta način nastane argument zatiranja. S tem argumentom pa hočejo razveljaviti nedavne izjave prominentnih jugoslovanskih politikov od odpovedi vsem teritorialnim zahtevam napram Avstriji, ter tako Titovo vlado speljati »spet na šovinistični tir". (Kominformisti pa pravijo .da se s tem skuša »omiliti izdajstvo Titove klike nad koroškimi Slovenci", ki je bilo po njihovem moskovitem pojmovanju s temi izjavami nehote potrjeno.) Ob takem paralelnem zavijanju resnice in ob taki sličnosti pisarjenja v VdU-jevskem in ko-minformovskem listu samo slepec ne vidi istega hotenja in istih začrtanih ciljev tako v malem, v našem primeru, kakor tudi na splošno, v vsej politični koncepciji obeh sistemov. Da se na koncu spet povrnemo k odgovoru deželne vlade, ki je bil predmet našega članka, hočemo samo še pred vso javnostjo ugotoviti, da je deželna vlada s tem svojim aktom spet enkrat speljala vodo na mline najhujših sovražnikov prijateljstva med dvema narodoma v isti in v sosednih deželah, najhujših pro-tivnikov enakih demokratičnih pravic za vse državljane ter zakletih sovražnikov demokracije in miru na splošno. Osvežimo jim spomin Ni bilo vedno tako, da bi bil Steinacher ljubljenec avstrijskih desničarskih veljakov, kajti pred pičlimi dvajsetimi leti so ljudje nacističnega kova v Avstriji pod vodstvom tedanjega šefa VDA (društva Nemcev v inozem stvu) dr. Steinacherja, ki je ošabno sedel na zlatem stolčku v Berlinu, tekmovali s tedanjimi avstrijskimi vlastodržci iz vrst črnega in zelenega fašizma za to, komu se bo prej in temeljiteje posrečilo ubiti in pokopati tedanje koščke avstrijske demokracije in tudi Avstrijo samo kot samostojno državo. Med tedanjimi (vsaj navideznimi) nasprotniki Steinacherja so bili skoraj vsi, ki so se od leta 1945 naprej pod okriljem OeVP-jevskih strankinih in državnih funkcij spet skobacali na politično in gospodarsko površje in ki so ga sedaj, 5. januarja tega leta, ustoličevali na prestol OeVP-jevske-ga podpredsednika za Koroško. Prav v tistih časih, ko so nacisti začeli resno ogrožati obstoj Avstrije, ki sta ji tedaj vladala črni in zeleni fašizem, je poleg svetovnega tudi avstrijsko časopisje bilo prisiljeno razsvetljevati temno Steinacherjevo delovanje zoper Avstrijo. Prav zanimivo je, kaj so tedaj pisali časopisi tistih, ki so mu za njegov današnji ponovni podvig držali stremena. Zato bomo ponatisnili nekaj odstavkov iz vrste člankov v tedanjem Dunajskem časopisju: »Grda vojna v manjšem okviru je plamtela v koroški deželi. — Steinacher je organiziral koroški ,Heimatdienst‘ z g’avnim poveljstvom v Celovcu." „2e tedaj se je dr. Steinacher vadil v ilegal- V ČSR čistijo dalje (Nadaljevanje s 1. strani) Kaj čaka v takem primeru druge, si ni težko predstavljati, če vemo, da v sovjetski politični tehniki »čistke" niso to, kar pravi beseda, temveč premišljeno orodje notranjega terorja. Usoda Clementisa, Slinga, Svermove in drugih, ki so jih pozaprli predvsem pod obtožbo, da so pripravljali atentat na — Rudolfa Slanskega, bo spet povest zase. Druga posebnost te čistke pa je v osupljivi okolnosti, da so vsi vidnejši zaporniki z Rudolfom Slanskyjem na čelu — Židje. Baje je med 15.000 zaprtih kar 50°/o Židov. Med njimi naletimo na imena kot Bedrich Geminder, namestnik generalnega sekretarja KP ČSR, znan tudi po tem, da je »odklon" Jugoslavije napadel na tipično informistično nedialekličen način. Rihard Slansky. Rudolfov brat in šef tiskovnega urada zunanjega ministrstva, Jarmila i Taussigova, član CK KPČS, Vitezslav Fuks, 1 Hanuš Lomsky in František Landa, vsi trije obrambnega ministra, Artur London in Vavra Hajdu, pomočnika zunanjega ministra. Vse naštete imajo za Žide. Poleg njih so izginili s površja, deloma že septembra, t. j. takoj za Otonom Slingom, ki je tudi Žid. Bruno Koehler, kadrovski šef KP ČS, in njegova žena Ljudmila nekdaj osebna tajnica Gottvvalda, Jožef Frank, Gustav Bareš in Stefan Baštovansky, ki so bili vsi sodelavci Rudolfa Slanskega. Gospa Sekaninova-Cakrto-va, šef češkoslovaške delegacije na Generalni skupščini Združenih narodov v Parizu, je znana kot ena najbližjih sodelavk Slanskega in se zalo govori, da je ne čaka preveč lep sprejem, ko se vrne iz Pariza. Prehodno sta bila zaprta, zaslišana in nato pogojno izpuščena celo Zde-nek Fierlinger, bivši predsednik vlade, sedaj podpredsednik in šef urada za cerkve, ter Ol-drich John, predsednik narodne skupščine. V obrambnem ministrstvu, ki mu načeluje zet Gottvvalda, Aleksej Čepička, je pričujoča čist- , nem streljanju in metanju bomb. Tedaj je do-J bil stike z onimi nacionalno-političnimi krogi, ki so danes združeni v VDA. Oni so mu dobavljali denar, ki je mali, oslabljeni Avstriji manjkal. Ta denar menda ni bil docela porabljen. Zgleda, da je ostala neka rezerva za posebne namene: Kmalu po plebiscitu si je mogel prej čisto revni ljudsko-šolski učitelj dr. Steinacher preko več ali manj politično vplivane dražbe pridobiti velikanski .Miklautzhoi' s pivovarnami in žganjarnami vred, kar je prej bilo vse slovenska last. On sam je odhitel na Gradiščansko, da bi tam uporabil svoja plebiscitna izkustva v boju proti Madžarski. Ne vemo, ali si ni morda tudi tam pridobil mimogrede kak mah ,Mi-klautzhof". Od tam ga je VDA poklical na zgornjo Slezijo in v Slesvig. Potem do'go ni bilo nič več slišati o njem — dokler ni prišel Hitler. Dokler ni postala največja plebiscitna borba, legalna in ilegalna borba za priključitev Avstrije, osrednja točka 1 hitlerjevske politike. Ko je Hitler prevzel oblast, se je kar iznenada pojavil tudi gospod dr. Steinacher iz Koroške pri NSDAP-ju v Berlinu. Ali je sam zaslutil jutranjo zarjo? — Ali se je VDA spomnil veleposestnika z Miklavčevega? — Avstrijo je bilo treba osvojiti, vistosmeriti in priključiti! Gospod dr. Steinacher iz Koroške je bil v Berlinu 1 Za binkošti 1933 je bilo napovedano zasedanje VDA v Celovcu. Zadnji odpor naj bi bil strt iz celovškega izhodišča. Dr. Steinacher je organiziral. Zbiral je ostanke svojega Heimat-diensta. Nekaj bomb je ležalo še v njegovem .Miklautzhofu. Kar je še manjkalo, naj bi prinesli .miroljubni' ljudje VDA-ja s seboj ... »Gospod dr. Steinacher je za to stavil tudi svoj .Miklautzhof' na razpolago. Pri poznejši hišni preiskavi so našli tam cel vagon propagandnega materiala, ki je bil namenjen za pridobitev bivšega koroškega .Heimatdiensta' za cilje nacizma in ,anšlusa‘.“ ' Ti odstavki mnogo povedo, pa š