Glasilo krajevne skupnosti Rogaška Slatina
Leto: III.
April 1978
Posebna številka
__________________
Veliki oče, še večjisin
TO ŠTEVILKO KRAJANA POSVEČAMO 25-LETNICl SMRTI VELIKEGA REVOLUCIONARJA BORISA KIDRIČA IN NJEGOVEMU OČETU AKADEMIKU DR. FRANCETU KIDRIČU OB PRILOŽNOSTI, KO ODPIRAMO KNEŽEC, DRUGI DOM KIDRIČEVIH, PRVI TAKO UREJEN SPOMENIK NARODNE REVOLUCIJE TEGA OBMOČJA
DR. FRANCE KIDRIČ, SIN SIROMAŠNEGA KMETA, SEZON-SKEGA DELAVCA S PAVLIRŠEVEGA PRI ROGAŠKI SLATINI IN NJEGOV SIN BORIS KIDRIČ SODITA MED NAJPOMEMB-NEJŠE MOŽE NAŠEGA NARODA. DR. FRANCE KIDRIČ, EDEN PRVIH PROFESORJEV KOMAJ USTANOVLJENE UNI-VERZE V LJUBLJANI, ZNAMENITI SLOVENSKI SLOVSTVE-NI ZGODOVINAR, JE NAŠO LITERARNO ZGODOVINO POSTAVIL NA NOVE TEMELJE IN JI PRIBORIL MESTO V SVETOVNEM ZNANSTVENEM PROSTORU. POSTAL JE PRVI POVOJNI PREDSEDNIK SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANO-STI IN UMETNOSTI IN SE JE S SVOJO ZGODOVINO SLOVENSKEGA SLOVSTVA IN MONOGRAFIJO O PREŠERNU
TRAJNO ZAPISAL V ZGODOVINO NAŠE LITERARNE VEDE. NJEGOV SIN BORIS KIDRIČ, REVOLUCIONAR IN EDEN OD UTEMELJITELJEV SAMOUPRAVLJANJA, JE ŽE KOT MLA-DENIC POSEGEL V BOJ ZA PRAVICE IZKORIŠČANEGA PROLETARIATA. S SVOJO NEUKLONLJIVO VOLJO JE POSTAL STEBER NAPREDNEGA KOMUNISTIČNEGA GIBANJA IN NAJOŽJI SODELAVEC JOSIPA BROZA TITA. MED DRUGIM JE BIL SEKRETAR IZVRŠNEGA ODBORA OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA, PRVI PREDSEDNIK VLADE V OSVOBOJENI SLOVENIJI, EDEN NAJODGOVORNEJŠIH V VODSTVU SAMOUPRAVNEGA SOCIALIZMA.
Od profesorja do revolucionarja
TRNOVA POT REVNEGA KMEČKEGA SINA — OD KNJIŽNIČARJA DO PREDSEDNIKA SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI — IZ PARTIJSKEGA IN SINDIKALNEGA V NARODNOOSVOBODILNI BOJ — ZNANSTVENE IN TEORETIČNE OSNOVE ZAŽIVIJO V NEPOSREDNI PRAKSI — UTEMELJITELJ SAMOUPRAVNE SOCIALISTIČNE IZGRADNJE
»V mukah in zamudah se je izvijala slovenska literarna aktivnost izpod pritiska političnih, socialnih in kulturnih razmer.« (1929) Enako je v prvi polovici tega stoletja dr. France Kidrič, eden naših najpomembnejših znanstvenikov in literarnih teoretikov, trgal literarno znanost iz preživelih okov.
Družina Kidričev izhaja iz o-kolice Rogaške Slatine. France se je rodil v revni kmečki družini v Ratanski vasi leta 1880. Od mladosti pa do zrelih let je bil tesno povezan z domačim krajem, še zlasti z domačijo Vinka Žurmana na Knežcu. Vinko Žurman ni bil samo njegov boter, ampak je Franceta, ko se je ta odločil, da bo študiral, tudi finančno podpiral.
Nadarjeni mladenič je najprej končal gimnazijo v Mariboru. Odtod ga je želja po znanju odvedla na Dunaj. Na dunajski univerzi, kjer se je literarna zgodovina šele začela uveljavljati kot samostojna stroka, si je ob vzgledih najpomembnejših francoskih, nemških in ruskih pozitivističnih znanstvenikov oblikoval teoretična in metodološka izhodišča za svoje poznejše znanstveno delo.
PROTI POVRŠNI IN NEZNANSTVENI PRAKSI
Po končanih študijih leta 1906 je France Kidrič dve leti prebil kot bibliotekar v slavističnem seminarju. Nato se je zaposlil v dvorni knjižnici. Zanimala ga je literarna zgodovina starejših obdobij, predvsem reformacija, preporod v drugi polovici 18. in v prvi polovici 19. stoletja ter Prešeren.
In že takoj se je postavil po
robu dotedanji površni, neznanstveni zgodovinski in literarnozgodovinski praksi, tendencioznemu prirejanju dejstev, svetovnonazorskih ali celo političnih nazorov. Med Kidričeve zgodnje spise, bodise kritike bodisi polemike, sodijo Epilog k Trubarjevemu zborniku, 1909, Pomote in potvare za razne potrebe, 1909 — 1910, leta 1908 pa je napisal tudi samostojno razpravo Primož Trubar. Najpomembnejša v tem času je nemško pisana monografija o Trubarjevi Cerkovni ordningi, 1919, s katero se je France Kidrič habilitiral za univerzitetnega profesorja.
Leto dni po ustanovitvi ljubljanske univerze se je 1920 njenim prvim profesorjem slavistike pridružil tudi France Kidrič. Že sredi dvajsetih let je vpeljal predavanja iz primerjalne književnosti.
ZNANOST V NOVI DRUŽBENI UREDITVI
Ob raziskovanju povezav med slovstvenim in kulturnim delom ter ekonomskimi in političnimi procesi se je France Kidrič postopoma približeval marksističnim pogledom na ta problem. Takoj po ustanovitvi Osvobodilne fronte je postal eden njenih najbolj aktivnih sodelavcev med univerzitetnimi profesorji. Jeseni 1945 ga je slovenska Akademija znanosti in umetnosti izvolila za svojega prvega povojnega predsednika. Na tem mestu je aktivno sodeloval pri organiziranju znanstvenega dela, pri opredeljevanju mesta znanosti v novi družbeni ureditvi, dokler ga ni njegovemu delu iztrgala najprej bolezen in nato le malo po
njegovi sedemdesetletnici smrt.stal eden glavnih organizatorjev V našo literarno vedo se ie za- Osvobodilne fronte. Izvolili so
pisal z obširnim delom Zgodovina slovenskega slovstva in z monografijo o Prešernu. Po drugi strani pa o njegovem pomenu priča ogromen vpliv, ki ga je imel na celo generacijo učencev, saj je v svojem delu znal vedno najti stik z aktualnimi problemi svojega časa.
ŽE KOT MLADENIČ ZREL MOŽ
Leta 1912 se je Kidričevima na Dunaju rodil sin Boris. Ob izbruhu prve svetovne vojne se je mati s sinkom naselila na Knežcu, dokler se ni vsa družina preselila leta 1920 v Ljubljano. Tu so Borisa že ob koncu gimnazije zaradi komunstične dejavnosti obsodili na leto dni zapora. Po končani robi ji je izredno končal gimnazijo v Ljubljani in nato študiral kemijo na ljubljanski in pariški univerzi.
Po prihodu iz zapora leta 1930 se je zelo intenzivno posvetil obnavljanju Komunistične partije. Postal je sekretar CK SKOJ, pripravljal IV. državno konferenco SKOJ in vodil tudi jugoslovansko delegacijo na VI. kongresu Komunistične mladinske internacionale septembra in oktobra 1935 v Maskvi. Iz Moskve je po nalogu CK KPJ odšel na Dunaj, kasneje pa deloval kot politični emigrant v Pragi in v Parizu. Intenzivno je delal med študenti in postal desna roka tovariša Tita v borbi proti frakcionaški razcepljenosti. V Jugoslavijo se je vrnil decembra 1939. Po 'letu 1940 je živel, delal in pisal več ali manj v ilegali.
PRVI PREDSEDNIK SLOVENSKE VLADE
Po zlomu in okupaciji stare Jugoslavije je Boris Kidrič po-
ga za sekretarja izvršnega odbora Osvobodilne fronte slovenskega naroda in prvega političnega komisarja Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet. Na zboru v Kočevju je bil ponovno izvoljen na sekretarja izvršnega odbora in vodil slovensko delegacijo na drugem zasedanju AVNOJ v Jajcu. Svoje neutrudno delo med narodnoosvobodilno borbo je Boris Kidrič zaključil, ko je postal v Ajdovščini 5. maja 1945 prvi predsednik slovenske ljudske vlade.
Po dveh letih, junija 1946, je odšel v Beograd kot minister za industrijo v vladi FLRJ. Tam je postal predsednik Planske komisije in predsednik Gospodarskega sveta. Na V. kongresu KPJ leta 1948 so ga izvolili za člana izvršnega komiteja CK ZKJ in za člana sekretariata IK CK ZKJ.
PRAKSA IN TEORIJA Z ROKO V ROKI
Boris Kidrič, marksist, revolucionar, politik, je bil človek, ki je revolucionarno teorijo ustvarjalno prevajal v prakso. Napisal je vrsto pomembnih teoretičnih 'prispevkov, od tistih, ji jih je po letu 1930 objavljal v ilegalnem slovenskem komunističnem tisku, preko člankov o slovenskih kulturnih vprašanjih v Sodobnosti in spisov, objavljenih med narodnoosvobodilno borbo do ekonomskih in družbenih tez v povojni socialitični izgradnji.
Kot teoretik in praktik socialistične ekonomske graditve je bil Boris Kidrič privrženec Titove zamisli o pravici naših narodov do svobodnega in enakopravnega življenja. Boju za te cilje je v zadnjem razdobju svojega življenja posvetil vso svojo energijo, znanje in vse svoje sposobnosti. Po zahrbtni bolezni, levkemiji, je umrl leta 1953.
Za bodočnost
ODLOMEK IZ GOVORA BORISA KIDRIČA, SEKRETARJA IZVRŠNEGA ODBORA OSVOBODILNE FRONTE NA ZBORU POSLAN CEV SLOVENSKEGA NARODA, KOČEVJE, L OKTOBRA 1943.
Dragi tovariš Boris!
Težko je govoriti, ko se srce krči in usta drhte oh misli, da mi, tvoji stari dolgoletni tovariši, ne bomo nikdar več slišali tvojega glasu in delili s teboj veselje nad vse večjim triumfom veličastnega dela za socializem, ki si mu ti med prvimi posvetil vse svoje fizične in umske sposobnosti, v katerega temelje si ti vgradil vso svojo mladost in končno svoje življenje. Tvoja življenska pot je bila trnova pot revolucionarja. Pristopil si k revolucionarnemu gibanju brezpravnega, izkoriščanega razreda še kot nepolnoletni deček. Izhajal si iz vrst razreda, ki ti je osebno mogel zagotoviti udobno življenje. Ti nisi pristopil k delavskemu razredu iz sentimentalnosti, niti iz avanturizma, niti iz konjunk-turizma, saj si stopil v Komunistično partijo v razdobju najhujših preganjanj, ko je vojaška diktatura Aleksandra in generala Živkoviča iztrebljala njene člane. Pristopil si k delavskemu razredu zato, ker tvoj plemeniti duh in srce nista mogla prenašati in mirno gledati neenake borbe med izkoriščanimi in izkoriščevalci. Pristopil si zaradi tega, ker je tvoj po naravi revolucionarni in iščoči duh Že v najzgodnejši mladosti prodrl v zakone družbenega razvoja ,v znanost Marxa, Engelsa in Lenina. Pristopil si k delavski partiji zaradi tega, ker si hotel biti kot soudeleženec in aktivni borec z vsem srcem in z vsem svojim bistvom pri rojstvu nove dobe, ne pa pri umiranju stare.
Dragi Boris! Tvoji stari tovariši smo spremljali tedaj tvojo borbo proti tistim, ki so te hoteli odvrniti s poti, ki si si jo izbral. Ti si bil neomajen. Nisi se dal prestrašiti niti s temnico niti z drugim zastraševanjem. Šel si skozi iste celice ječ kot mi in to že tedaj, ko si šele stopil v življenje. Držal si se, kot se mora držati pravi revolucionar. Temnice so bile zate šola za bogatitev z znanostjo marksizma. Niso te pomehkužile, kot so sovražniki pričakovali, temveč nasprotno, navdale so te s še večjo energijo pri nadaljevanju svojega revolucionarnega dela.
Dragi Boris! V tem mestu, kjer bo odslej počivalo tvoje telo, sem te pred devetnajstimi leti kot komunist ilegalec srečal kot komunista pod policijskim nadzorstvom. Tedaj si bil, Boris, poln žara in nepremagljive energije, zaradi česar smo te jaz in mnogi tovariši vzljubili. Od tedaj do danes sva devetnajst let delala skupaj ne glede na to, kje je kateri od naju bil. Devetnajst let sem imel priložnost spremljati oblikovanje tvojega herojskega revolucionarnega lika...
Tovariš Boris! S teboj so naši narodi izgubili svojega velikega sina. Naši narodi ti mnogo dolgujejo, toda v znak priznanja so vsadili v svoja srca spomin na tvojo junaško osebnost, spomin, ki bo trajno ostal...
TITO
Iz govora ob odprtem grobu.
Čvrsto hrbtenico novim družbenim silam, ki so prevzele vodstvo svojega naroda, je dala e-notnost delavskega razreda Slovenije, do kraja vzpostavljena istočasno z ustanovitvijo OF. (Ploskanje.)
Tovariši, tovarišice! Na prvem Zboru svobodno izvoljenih odposlancev slovenskega naroda, ki je zgodovinskega pomena, moramo podčrtati, kaj je prinesel v slovensko osvobodilno borbo delavski razred, če hočemo pravično odmeriti dežele v svetem domovinskem boju. Nepravilno bi bilo danes, ko se borimo z vsemi silami za borbeno enotnost slovenskega naroda, kakor koli — nazorsko ali razredno — razdruževati slovenski narod. Toda borba za enotnost narodnih in ljudskih množic ne pomeni, da ne smemo analizirati družbenih dejstev in iskati tistih sil, na katere se mora slovenski narod nasloniti, če hoče izbojevati in zajamčiti svojo končno zmago. Nasprotno! Borba za enotnost narodnih in ljudskih množic tako analizo predpostavlja kot svoj neogibni pogoj.
V tem smislu, tovariši in tovarišice, moram poudariti, da je
bil delavski razred združen z množicami kmetov in delovnega izobraženstva tisti, ki je v osvobodilno borbo slovenskega naroda vnesel svojo historično udarnost, požrtvovalnost, žilavost in neodjenljivost v zasledovanju svetega borbenega smotra. Naš narodni osvobodilni boj je pred vsem svetom izpričal svojo čudovito udarnost prav zaradi tega, ker mu je delavski razred vtisnil pečat svoje lastne udarnosti.
S tem, tovariši in tovarišice, da so prevzele usodo svojega naroda v svoje roke slovenske ljudske sile, pa se je vprašanje naroda do kraja združilo z vprašanjem srečne bodočnosti ljudskih množic. Kakor si ne moremo predstavljati naše narodne osvoboditve brez borbe slovenskih ljudskih množic, množic delavcev, kmetov in delovnih izobražencev proti vsem zunanjim in notranjim sovražnikom našega naroda, tako si naše narodne osvoboditve niti zamisliti ne moremo, če ne bo narodna osvoboditev hkrati zajamčila srečno in svobodno bodočnost delovnega ljudstva. (Burne ovacije)...
Dragi Peter!
Odpravljamo na poslednjo pot pepel človeka, ki je dobesedno zgorel v neizrečeni ljubezni do delovnega človeka in v strastnem revolucionarnem stremljenju k socialističnemu ustvarjanju Jugoslovansko ljudstvo izgublja v njem velikega sina, čigar življenje je vtkano v zgodovino naše revolucije in naše borbe za socializem kot njen bistveni sestavni del, mi, njegovi soborci, komunisti, pa izgubljamo v njem do poslednjega diha zvestega tovariša, ki je nosil v vseh bitkah naše revolucije najtežja bremena, ne da bi kdajkoli spregovoril besedi: ne morem.
Ko nam je sovražna smrt iztrgala iz naše srede tebe, dragi Peter, nas je udarila po tistem, kar nam je najdražje in v čemer smo najmočnejši. Iztrgala nam je del našega lastnega srca.
Boris Kidrič je živel kratko, toda boril se je dolgo in silovito, kakor da bi slutil, da mu je odmerjeno kratko življenje. Ni treba, da bi govoril o njegovih zaslugah za slovensko in jugoslovansko ljudstvo. Zdi se mi, da bi vse, karkoli bi govoril o tem ob njegovi krsti, samo poniževalo njegov lik, kakršen živi v našem spominu in bo večno Živel v spominu bodočih generacij. Boris Kidrič ni nikoli mislil na sebe in za sebe. Bil je eden tistih redkih ljudi, ki svoje plodno življenje nenehno in do poslednjega diha razdajajo svojemu ljudstvu v nepretrganih bitkah za njegov napredek in napredek človeštva sploh. Tako je tudi umrl. Njegovo srce, tako vztrajno in silovito v revolucionarni ustvarjalni težnji in tako dobro in plemenito v ljubezni do delovnega človeka, je prenehalo utripati sredi bitke proti nevarnosti državno — kapitalistične degeneracije socialistične revolucije, v katero se je vrgel z vso energijo in v kateri so se razmahnile vse njegove odlike kot človeka, borca in misleca. Tak človek je bil Boris Kidrič. Na takih ljudeh, na takih borcih je zidana vsa zgodovina človeškega napredka. Take ljudi porajajo samo velika razdobja, velika ljudska dejanja, taka, med kakršna sodi tudi naša socialistična revolucija...
Peter, dragi, vsi vemo, da nisi nikoli hlepel za priznanjem in da ti hvale niso ničesar pomenile. Toda stotisoče-re, v nemi bolesti sklonjene glave jugoslovanskih delovnih ljudi ob tvoji poslednji poti od Beograda do Ljubljane in njihove s silo zadrževane, a ne vselej zadržane solze ti danes pretresljivo silovito pričajo, da ti jugoslovansko delovno ljudstvo toplo in hvaležno vrača ljubezen, ki si mu jo ti tako obilno dajal vse svoje življenje. Ta ljudska ljubezen je spomenik tvojemu spominu, s katerim se ne more primerjati nobeno drugo priznanje.
EDVARD KARDELJ
Iz govora ob odprtem grobu.
Drugi dom
ŽIVLJENJE FRANCETA IN BORISA KIDRIČA JE BILO VSE DO DRUGE SVETOVNE VOJNE TESNO ZVEZANO S KNEŽCEM — POMEMBNO VLOGO V NJUNEM ŽIVLJENJU JE IMEL ŽURMAN.
Rojstni dom Franceta Kidriča je v ozadju Rogaške Slatine. Pel minut od Kobalovega slemena je skromna domačija, ki se je skrila v zavetje gozda. To je Pavlirševo. Domačijica nosi značilne poteze skromnih kmetij svojega kraja. Anton Kidrič je bil v Rogaški Slatini pomožni kopališki mojster, medtem ko je žena Marija poleti v kopališču pospravljala sobe. Imela sta šest otrok. Najstarejši, France, se je rodil marca 1880. Njegova mladost je bila preprosta. Pasel je kravici in izdeloval igračke. V šoli je odlično izdeloval, čeprav je mnogo manjkal. Oče in mati sta za sina srednješolca storila, kolikor sta mogla, toda mnogo se ni dalo napraviti. K sreči je mladi Franc našel podpornika, s katerim ga je življenje tako trdno zvezalo, da sta bila kakor oče in sin. Ta mož je bil Vinko Žurman, lastnik Kne-žca, kmetije pod Sv. Trojico.
Boris v Rogaški Slatini avgusta 1931
Boris med steklarji
BORIS KIDRIČ NA ČELU PARTIJSKE BORBE V ROGAŠKI SLA-TINI — TUDI MATERIALNO JE POMAGAL DRUŽINAM STAVKAJOČIH — NAPOTILA ZA AKCIJE IN SKRB ZA LJUDI, TOVARIŠE.
Boris Kidrič se je že kot zelo mlad revolucionar med velikimi počitnicami julija leta 1927 priključil partijski organizaciji steklarne v Rogaški Slatini in od takrat dalje aktivno deloval v njej. Čeprav sam mlad, je usmerjal mlade delavce, stal na čelu borbe, bodril tovariše in jim stal ob boku, ko so leta 1928 skupaj z delavci ostalih steklarn, Hrastnika, Straže, Rogatca, Paračina, organizirali veliki generalni štrajk.
Knežec je spadal pod ožje področje Sv. Križa. Severno od cerkve je bila Krklečeva kmetija, na kateri so nekdaj gospodarili Žurmani. S te kmetije je bil Vinko Žurman. Leta 1882 je Žurman kupil jedro brestovške-ga pobočja, Knežec, in ga izročil mlajšemu sinu Vinku. Vinko se je oženil z Emo, ki je bila doma na bližnjih Rodnah. Nista imela otrok.
Ko je Vinko prišel na kmetijo, je našel majhno hišico. Po požaru je postavil večji kmečki dom, ki še danes stoji. Kmetija na Knežcu je bila velika, ena izmed najpomembnejših v kraju. Vsa posest je bila lepo zaokrožena, nekaj sveta pa je bilo tudi drugje.
Domačija na Knežcu je bila samotna. Vinko je dobro gospodaril in ljudje so prihajali k njemu, če so potrebovali kak nasvet. Bil je gostoljuben človek. Zelo rad je imel dijake in študente. Kidriču je bila njegova pomoč še zlasti potrebna, ko je kot študent izgubil dve štipendiji. Študent Franc je tudi med počitnicami zahajal k Žurmani, kajti doma je bil zelo na tesnem. Ko je bil France Kidrič že univerzitetni profesor in priznan strokovnjak, je sam postal gospodar na Knežcu. Vinko in Ema sta mu ga prepustila leta 1922. Ema je leto zatem umrla, Vinko pa je vodil gospodarstvo še vnaprej. Ko zaradi bolehnosti tega ni več zmogel, sta vzela v hišo zakonski par. Kidrič je nosil stroške in je z denarjem primerno podpiral svojega bivšega dobrotnika. Vinko Žurman je leta 1939 po mučni bolezni umrl.
Ko je po ustanovitvi ljubljanske univerze France Kidrič po-
stal njen redni profesor, se je Knežcu posebno približal. Bivanje na Knežcu mu je služilo za oddih, a tudi za delo. Pozanimal se je za gospodarstvo, stopil k delavcem na polju, travniku in v vinogradu, izrekel pohvalno besedo in vselej pristavil: Vi te stvari bolje veste kakor jaz.
Sobo na severni strani hiše sta si z ženo Jelico uredila kot dnevno in delovno sobo. Bila je preprosta. V kotu je bila profesorjeva pisalna miza, ob strani sta bili kredenca in omara, na sredi je stala večja miza, na kateri je kasneje delal tudi Boris. Profesor je delal mnogo, znaten del njegovih znanstvenih spisov, med njimi obsežna Zgodovina slovenskega slovstva, je nastal tu.
Med prvo svetovno vojno je materi Jelici in sinku Borisu samotni Knežec nudil varno zavetje. Po končani vojni je Boris 1918 začel hoditi v šolo pri Sv. Križu. V okolici Knežca je veliko ljudi, ki so ga poznali kot otroka in tudi takih, ki so z njim hodili v šolo in se z njim igrali.
Boris je hitro dozoreval in se že kot otrok rad družil z nekoliko starejšimi. Po letu 1920, ko je odšel v Ljubljano, je na Knežec prihajal le še med počitnicami. Najpogosteje se je srečeval z mladim steklarskim pomočnikom Benom Jugovarjem. Čakal ga je pred hišo, ko je prihajal z dela. Včasih se je z doma izmuznil tudi zvečer. Aktivno se je vključil v steklarsko delavsko gibanje.
Povzeto po tekstu Janka Orožna »Dva Kidriča v Rogaški Slatini«, Celjski zbornik 1958
Boris je bil tisti, ki jih je hrabril, da so vztrajali v svoji tvegani in trdi borbi. Na njihovi strani ni stal samo z vzpodbudno besedo in globokim prepričanjem v njihov prav. V hudi stiski in lakoti je po svojih močeh pomagal s hrano in najnujnešim ogroženim družinam stavkajočih.
Ko je med počitnicami prihajal v 'Rogaško Slatino, je prinašal s seboj smernice in napotke Pokrajinskega komiteja. Tu je proučeval probleme partijske organizacije, predlagal načine partijskega dela in dajal nasvete. Ne za vsako silo. Treba je čuvati partijske kadre. Pokrajinski komite je izdajal ilegalne letake. Na terenu so jih morali trositi. Boris je svetoval osumljenim rogaškim komunistom, da naj se odločijo za bolj oddaljene kraje, za Šmarje pri Jelšah, Pristavo pri Podčetrtku, Sv. Emo, sosednjo Hrvaško.
Tudi sam je izdeloval in razmnoževal propagandni material. Letake je delal na šapirografu
v zvoniku Troj iške cerkve.
Steklarji so ga vsako leto nestrpno pričakovali. Zaupali so njegovi besedi in vsak njegov izostanek je pomenil dobro misel, zrel premislek manj. Boris se je tega zavedal. Kadar sam ni mogel oditi v Rogaško Slatino bodisi, da ga je zadržalo kaj resnično neodložljivega, bodisi da so ga zaradi njegovega ilegalnega dela zaprli, je poslal katerega svojih najbližjih. Mamo Jelico, kasneje tudi svojo bodočo ženo Zdenko.
Po drugi svetovni vojni so se stiki med Borisom in prijatelji v steklarni obnovili. Boris je kot predsednik vlade pripomogel, da steklarne niso zaprli. Nazadnje je bil v Rogaški Slatini leta 1952. Tedaj so ga izvolili za častnega občana. Steklarji so hoteli dati steklarni njegovo ime. On tega ni dovolil. Po njegovi smrti so to napravili. Pod pokritim vhodom na tovarniško dvorišče so mu postavili bronast spomenik, delo akademskega kiparja Borisa Kalina.
Boris z ženo Zdenko
Kidričevi: oče dr. France Kidrič in mati Jelica
Trdna domačija
KIDRIČEVA DOMAČIJA NA KNEŽCU JE EDEN POMEMBNIH ETNOLOŠKIH SPOMENIKOV NA KOZJANSKEM — TIPIČNO DOMOVANJE UMNEGA IN PREMOŽNEGA KMETOVALCA PRI NAS.
Tako kot veliko domov naših slavnih mož je tudi domačija, ki jo je prevzel dr. France Kidrič kot dediščino za mecenom in prijateljem Vinkom Žurmanom, pomemben in zgovoren etnološki spomenik. Hiša, kjer so Kidričevi preživeli nekaj let, je pomenila dr. Francetu Kidriču drugi dom, Boris Kidrič pa je preživel tu svojo mladost in obiskoval tudi osnovno šolo v Rogaški Slatini, je primer bogatejšega kmečkega doma iz druge polovice 19. stoletja. Od hiš in domačij v soseščini se je nekoč odlikovala tudi po tem, da je bila zgrajena v solidnem kamnu in opeki, z visokimi prostori in obokano kuhinjo. Skratka — predstavljala je tipično domovanje in središče gospodarstva umnega in relativno premožnega kmetovalca.
Pritlična hiša, ki jo na zunanjščini krasi in poudarja sicer preprost, vendar učinkovit kamnit portal z vhodnim stopniščem, je bila že ob koncu prejšnjega stoletja krita z opeko. Stene so bile predrte z velikimi okni — poleg veže in obokane črne kuhinje pa je zajemala kar štiri dokaj velike prostore z beljenimi stenami in stropovi. Vse to je bilo v primerjavi s poprečnimi lesenimi hišami okoliških kmetov zanimivo dokazilo o gmotni moči, družbenem položaju in ne nazadnje načinu življenja premožnejšega kmeta.
Kljub nekaterim naprednim potezam, ki jih zasledimo na bivališču, pa vendarle ne smemo pozabiti, da je bil pomemben prostor v hiši črna kuhinja, kjer so še ob koncu prejšnjega stoletja kuhali na enak način kot v najbolj revnih lesenih hišah — štedilnika še niso poznali, saj je prodrl šele do najbogatejših domov v sosednjih trgih in večjih središčih. Tudi razpored sicer velikih prostorov in njihova funkcija sta ustrezala tradicionalnim kmečkim predstavam o smotrno urejeni hiši. Osrednji bivalni prostor je bil slej ko prej velika »hiša« s pečjo in ob njej kamra (spalnica) — tu se je tudi odigraval največji del
življenja. Hkrati pa zasledimo povsem novo potezo — motiv »hiše« in kamre se pravzaprav ponovi. Tako je bogatejši in zato bolj razgledan gospodar izboljšal stanovanjske razmere na najbolj preprost in hkrati tudi tradicionalen način — s predi-menzioniranjem starinske hišne zasnove.
O hiši kot statusnem simbolu pa seveda najbolj zgovorno pripoveduje obdelava detajlov — od kamnitega portala in sledov nekdanjega »garteljca« do obdelave sten in okenskih okvirov. V primerjavi z večino kmečkih hiš na tem območju pa ima Kidričeva domačija še eno novost — fasada je oblikovana somerno, pač po trških in meščanskih vzorcih.
Tako se nam na videz nepomembna kmečka arhitektura iz konca 19. stoletja pokaže kot pomemben dokument in etnološki spomenik, hkrati pa tudi spomenik izjemne pietete, ki so jo do skromnega doma čutili razgledani intelektualci, ki so skrbno čuvali staro obliko hiše in s tem tudi pričevanje o preteklosti svojega rojstnega in občasnega živ-1 jenskega okolja.
Tekst je napisal Ivan Sedej
Spominski dom na Knežcu
DELOVNI LJUDJE NAŠE OBČINE, DELOVNE IN DRUGE ORGANIZACIJE, KI NOSIJO IME VELIKEGA REVOLUCIONARJA BORISA KIDRIČA, SO OB PODPORI REPUBLIŠKIH INŠTITUCIJ OMOGOČILI OBNOVO KNEŽCA, DRUGEGA DOMA KIDRIČEVIH. ODSLEJ V NJEM NE BO LE MUZEJ, TEMVEČ
Ijih marksizma in osnovah samoupravljanja. Na voljo bo razstavno gradivo, predvajali bodo zaključene cikle diapozitivov, obiskovalcem pa bodo na razpolago tudi magnetofonski trakovi s komentarji v štirih svetovnih jezikih.
Tako smo z uspehom, z ure-
jenim . kulturno zgodovinskim spomenikom, kronali dolgoletna prizadevanja številnih slovenskih posameznikov in organizacij, ki so že od petdesetih let nadalje opozarjali na nekdanjo domačijo Kidričevih na Knežcu, v katerem so bili skromno spravljeni spomini na oba velika moža.
TUDI PROSTOR, V KATEREM BO ZOPET TEKLA BESEDA O ZGODOVINI MARKSIZMA IN OSNOVAH SAMOUPRAVLJANJA, HKRATI JE TO NOV POMNIK V NAŠEM EDINSTVENEM SPOMINSKEM PARKU KUMROVEC — KOZJANSKO.
Urejevanje doma na Knežcu je pri kraju. Od 9. aprila dalje so v stari domačiji, vrnjeni v njen prvotni zunanji videz, uredili razstavne prostore z dokumenti, ki oživljajo podpbo obeh Kidričev in kažejo osnovne obrise partizanskega narodnoosvobodilnega gibanja na Kozjanskem. Tako urejen dom na Knežcu, slovenski kulturni spomenik prve kategorije, sodi med najpomembnejše zgodovinske pomnike v spominskem parku Kumrovec — Kozjansko.
Je pa tudi prvi pomemben ku-turno-zgodovinski objekt v Rogaški Slatini, zdraviliškem in turističnem središču tega dela Slovenije, kar je zagotovilo, da domačih in tujih obiskovalcev ne bo manjkalo, da bo Kidričeva domačija resnično znova zaživela in delo obeh mož iz omejenega kroga prešlo med množice.
Spominski dom na Knežcu ne bo le razstavni prostor, ampak bo v njem mogoče pripravljati ure zgodovine, učne ure o teme-
Moji spomini na Knežec
BORISOVE KORENINE SO POGNALE NA KNE2CU — TU JE Z NJIM NEKAJ LEPIH POČITNIŠKIH DNI PREŽIVELA TUDI ŽENA ZDENKA, KI JE OB TEJ PRILOŽNOSTI PRVIČ ZA NAŠ ČASOPIS OBUDILA SPOMINE NJUNE SKUPNE MLADOSTI.
»Sprašujte hi odgovorila bom«, nas je pozvala Zdenka Kidrič, ko smo se udobno namestili v njenem stanovaju na ljubljanski Valvasorjevi cesti. Pa ni bilo treba mnogo spraševati. Beseda je dala be sedo. Zdenka Kidričeva, presenetljiva v svojem eksaktnem in izurjenem spominu, je stresala podatke, imena, dogodke, da je svinčnik komajda sledil mislim. In nizale so se podobe, portreti ljudi, let, tako prelomnih in tragičnih hkrati. Pripoved o njenem možu iu nje govih prijateljih je pripoved o nekem narodu z njegove najlepše, najbolj smele plati.
»Dobro se spominjam botre-ka Vinka«, je navezala Zdenka Kidrič in začela govoriti o Knež-cu, drugem domu Kidričevih. »Boris je Vinka Žurmana in njegovo ženo Emo tako imenoval. Vinko Žurman je bil razgledan človek, še zlasti v tistih bolj zaostalih krajih. Po prvi vojni, služil je kot podoficir v avstrijski vojski, so ga upokojili in postal je umni kmetovalec. Imel je dva vinograda, sadovnjak, njive, nekaj gozda in travnik preko Sotle na hrvaški strani. Tudi nekaj živine je bilo v hlevu.
Ker Žurmana nista imela lastnih otrok, sta začela zbirati okoli sebe študirajočo mladino. Tako je tudi France Kidrič, še ko je obiskoval mariborsko gimnazijo, redno prihajal na njihov dom. Žurmana sta ga sprejela v svoj družinski krog in ga tudi finančno podpirala. Vse počitnice je preživel na Knežcu. Tako je bilo tudi kasneje, ko je študiral na Dunaju. Vzljubili so ga kot svojega.
Ko je leta 1914 izbruhnila prva svetovna vojna, je France Kidrič preselil svojo ženo z dveletnim Borisom z Dunaja na Knežec. Med vso vojno in še prva povojna leta do preselitve v Ljubljano je Knežec nudil materi Jelici in Borisu varno zavetje. Kasneje je prihajal na počitnice. Knežec je bil Borisova korenina, njegov dom.
Dokler je z materjo živel na Knežcu, je Boris zelo pogrešal svojega očeta in hrepenel po njem, kajti oče ju je lahko le poredko obiskoval. Zato se je navezal na mamo, s katero sta bila velika prijatelja, pa na botra Žurmana in botro Emo. Zlasti boter Vinko mu je v tem času nadomeščal očeta in v njem zapustil močno sled. Pa še nečesa se je silno dobro spominjal s Knežca. Psička Murija. Še ko sem ga spoznala, je vedel toliko povedati o njem.
rogaški steklarni in takrat po prepričanju levo usmerjeni socialdemokrat. Že leta 1927 je Boris stopil v stik še z nekaterimi komunisti — steklarji v Rogaški Slatini. Sodeloval je z Jožetom Škorjancem, Engelbertom Wein-bergerjem, Franjom Lipovškom, Jožetom Pokom, Ignacijem Ma-liko min s Francem Puflarjem.
Kidričevi so med vsakimi počitnicami hodili na Knežec. Bili so tam od prvega do zadnjega dne počitnic. Do Borisovega in mojega odhoda v inozemstvo leta 1935 sem tudi jaz vse letne počitnice preživljala pri njih na Knežcu.
Mnogo spominov me veže na Rogaško Slatino. Toliko lepih krajev sva prehodila z Borisom. Malo nad domačijo so imeli gozdiček, kjer sva često posedala. Pred nama je bil čudovit pogled na steklarno in daleč na drugo stran, na hrvaško stran do Sotle. Včasih sva ure in ure prehodila po gozdnih pešpoteh, po Janini in drugje.
Boris tudi, ko je preživljal po-
čitnice na Knežcu, ni miroval. V steklarni je organiziral partijsko celico, od tu hodil na celj sko in ptujsko stran in pomagal pri organiziranju partije. V letu 1933, ko so Borisa zaprli, sem sama hodila tja in se povezala s tovariši v steklarni.
Leta 1935 sva z Borisom odšla v tujino. V najini odsotnosti je boter Vinko leta 1939 umrl, midva pa sva po najini vrnitvi v domovino le še bolj poredko obiskala Knežec. Pred smrtjo je Žurman posestvo prepisal na Franceta in Jelico Kidrič. Po vojni pa sta Kidričeva posestvo na Knežcu predala v upravo splošne ljudske imovine.
Boris z družino
Najino skupno otroštvo
IZ SPOMINOV JANKA ŽURMANA — VINKOVEGA NEČAKA
Sama sem Žurmana srečala leta 1931, ko sem na Knežcu prvič preživljala poletne počitnice. Nikoli ga nisem videla, da bi fizično delal. Bil je gospod, simpatičen, razgledan, širokogruden in zelo prisrčen v odnosu do mene. Eme Žurmanove pa nisem spoznala, ker je bila takrat že pokojna.«
TUDI NA KNEŽCU SREDI DELA
Krajan: v tistem času so ^Ki-dričevi redno hodili na Knežec. Boris je tudi v Rogaški Slatini nadaljeval svoje ilegalno partijsko delo. Kako sta preživljala čas na Knežcu?
»Poleg očeta in Žurmana je bil Borisov mentor v Rogaški Slatini Beno Jugovar, steklar v
»Na Borisa me vežejo predvsem spomini od leta 1914 do 1927, torej od njegovega drugega do petnajstega leta starosti,« piše Janko Žurman. »Tudi preselitev družine v Ljubljano, po prvi svetovni vojni, ni bistveno vplivala na najine odnose in povezanost, saj je Boris izkoristil tudi najmanjše počitnice, da je prišel domov na Knežec. Takrat se je takoj javil tudi pri nas, navadno že z načrti, kaj vse bomo počeli v tem času. V letu 1927 sem se odselil in od takrat so tudi najini stiki postajali redkejši, povezani največ z obiski pri mojem stricu Vinku.«
»Prav živo mi je še v spomi-
nu nekaj mladostnih dogodivščin, katerih glavni pobudnik je bil Boris«, se nadalje spominja Janko Žurman.
»Pri naših dvanajstih, trinajstih letih nam je bil že tudi takrat zelo privlačen nogomet. Tega sva se nalezla predvsem midva z Borisom. Žoge so bile prava redkost, zlasti pa še nogometne. Nekega dne pa Boris napove, da bomo v nedeljo igrali pravi nogomet. Na vprašanje, s kakšno žogo, mi skrivnostno pove, da s ta pravo — tisto z dušo. Pri mesarju, kamor je hodil, si je sposloval velik svinjski mehur, ga doma napihnil, zavozlal in nekoliko posušil. Mama Jelica
mu je sešila iz precej debelih krp plašč okrog mehurja tako, da je postala »žoga« kar čedna na oko. Boris je objavil trening! Toda žoga ni dolgo vzdržala. V največjem zanosu in v razburljivi igri je dobivala take udarce — čeprav od bosih nog — da je ob nekem takem udarcu »spustila dušo«. S tem pa je bilo tudi konec naše nogometne kariere na Knežcu.«
»Še posebej pa mi je ostal v spominu izlet na Donačko goro, mislim, da je bilo poleti 1929, ko smo celo noč prebedeli v kolibi ob ognju in v besednem dvoboju Borisa Kidriča in nekaterih udeležencev. Takrat je že bil Boris povsem dozorel marksist in izredno prepričljivo tolmačil svoje napredne ideje.«
Umni kmetovalec in svetovljan
DRUŽINSKA KRONIKA O KNEŽCU IN NJEGOVEM NEKDANJEM LASTNIKU VINKU ŽURMANU — ŽURMAN JE CELIH 42 LET JAVNO DELOVAL V RAZNIH DRUŽBENIH IN POLITIČNIH ORGANIZACIJAH — PO ZNANJU PREKAŠAL CELO IZOBRAŽENCE
Vinko Žurman, lastnik domačije na Knežcu, je v domači Rogaški Slatini užival velik ugled. Bil je v prepričanju napreden, v svojih pogledih svobodomiseln. Aktivno se je vključil v številne družbene in politične organizacije. Dolga leta je bil župan občine Rogaška Slatina — okolica, v katero so se leta 1860 združile prejšnje male občine. Nato načelnik krajevnega šolskega centra, zastopnik v okraju, 1907 pa je postal celo poslanski kandidat napredne stranke v okrajih Šmarje, Rogatec in Kozje. Občinska skupščina Rogaška Slatina ga je leta 1934 izvolila za častnega občana Rogaške Slatine.
Leta 1859 se je Žurmanovim, posestnikom pri Sv. Trojici, rodil drugi sin Vinko. Imel je brata Janeza, kasneje pa še dve sestri Marijo in Frančiško. Oče je bil napreden kmet tako v gospodarskem kot v političnem pogledu. Pridobil si je precejšnje premoženje in leta 1882 svojemu sinu Vinku podaril domačijo na Knežcu.
Vinko Žurman je leta 1876 dokončal nižjo gimnazijo v Ptuju. Ko se je vnel za častniško kariero ter prostovoljno odšel k topničarjem, mu oče ni delal težav. Šele ko ni bil sprejet v kadetnico, Janko, njegov nečak, predvideva, da zaradi nacionalnih razlogov, je oče hotel iz njega narediti kmeta, ki ne bi bil za vsako malenkost odvisen od pisarjev. Poslal ga je prakticirat v posamezne oddelke rogaške sodnije, nato pa jima z njegovo nevesto Emo podaril posestvo.
SREDI POLITIČNEGA ŽIVLJENJA
Vinkovo javno delovanje se je začelo okoli leta 1884. Za razne občine je proti malenkostnim odškodninam opravljal razne tajniške posle. Toda mož njegovih sposobnosti ni mogel ostali samo skromen občinski tajnik. V občinskem zboru svoje občine je bil od 1892 do 1934, torej 42 let, od 1918 do 1924 tudi župan. Za načelnika šolskega krajevnega sveta so ga izvolili dvakrat. Pri državnozborskih volitvah
1970, ko ga je določila narodna stranka za svojega kandidata v okraju Šmarje, Rogatec, Kozje, je dobil lepo število glasov. Po prevratu je bil član krajevnega narodnega sveta in njegov vojaški poveljnik.
PROTI ODPADNIKOM IN TUJCEM
Njegova občina se je začela narodno prebujati šele po letu 1880. Žurman je pri vseh teh gibanjih aktivno sodeloval. Ustanovili so bralno društvo, iskali podporo za rodbinske pogorelce, se borili zoper občinsko vladavino odpadnikov in tujcev, sodelovali pri delitvi občine na zdraviliško in okolico, se bojevali za vsem razumljiv občinski jezik, ustanovili drugo posojilnico in še in še.
Pri občinskih razgovorih o novih častnih občanih je Vinku mnogo koristil njegov redki talent prepričevalnega in prijetnega govornika, ki se je tudi ob gostoljubnih kajkavskih mizah uspešno kosal z dolgimi, a nikdar praznimi govori hrvaških stoloravnateljev. Vedno bo slovenskemu kmetu v ponos, kako je utemeljil njegov predstavnik aprila 1905 predlog za častni naziv nadučitelju Škrabi ju in maja 1923 poštnemu ravnatelju dr. Debenjaku.
Vinko je prekašal marsikaterega izobraženca po vedno novi
Mali Boris z Žurmanom
vedoželjnosti, razgledanosti. Mnogo odličnih gostov je prestopilo prag njegove hiše. Knežec je bil vedno odprt študentom. Brez lastnih otrok in nadvse darežljiva sta se Vinko in Ema zavedala, da je treba slovenskemu posvetnemu inteligenčnemu naraščaju iz nacionalnih razlogov gladiti pot.
»ŠTUDENTSKI SIN« FRANCE
Še posebno se je na Knežec in na njuna gospodarja navezal France Kidrič, doma v borni hišici ' v Ratanski vasi. Nanj, na svojega »študentskega sina« sta Žuntarja prenesla vse starševske obveznosti.
Kljub temu, da se je Vinko Žurman kasneje odmaknil javnemu delu, je še vedno nestrpno pričakoval pošto, s katero so pri-
hajali slovenski listi. Tudi v »pokoju« je redno spremljal tekoče družbene in politične dogodke, se veselil obiska Kidričevih na domačiji na Knežcu, ki jo je dal prepisati na svojega varovanca in njegovo ženo. Budno je spremljal tudi napredna prizadevanja Francetovega sina Borisa, mu bil eden prvih mentorjev in prijateljev. V njegovo plodno življenje, dolgo osemdeset let, je 1939, na pragu nove dobe, posegla smrt.
Povzeto po sestavku »Dela in uspehov polno življenje. Ob osemdesetletnici Vinka Žurma-na«, Jutro, 30. 3. 1939.
Boris in tovariš Tito na Bledu
Boris v Mariboru s Sergejem Krajgerjem
Kozjansko v boju
KOZJANSKI PARTIZANI SO S SVOJIMI ŠTEVILNIMI AKCIJAMI PRODRLI PRAV V NEPOSREDNO OKOLICO CELJA, ROGAŠKE SLATINE, SEVNICE, BREŽIC IN KRŠKEGA — OD CELJSKE ČETE DO XIV. DIVIZIJE IN VELIKEGA SVOBODNEGA OZEMLJA.
Med narodnoosvobodilno vojno je Kozjansko pomenilo prostor med Savo, Sotlo in Savinjo. V geografskem središču tega ozemlja se dvigajo tisoč metrov visoki hribi, od koder so kozjanski partizani z nenehnimi akcijami vznemirjali okupatorja. Pot zmage je bila dolga in krvava. Številne partizanske enote so Nemci razbili, uničili in zajeli, a iz peščice preostalih so nastajale nove in nove, ki so se silovito in nepretrgano postavljale v bran sovražniku vse do maja 1945, ko sla oblast prevzeli Osvobodilna fronta in naša vojska.
Prva partizanska enota na skrajnem severu Kozjanskega je bila julija 1941 ustanovljena Celjska četa. Na jugovzhodnem delu sta bivša španska borca Dušan Kveder-Tomaž in Rudi Janhuba oktobra 1941 ustanovila Brežiško četo. Ko so oktobra 1941 Nemci izdali razglas o preselitvi posavskega prebivalstva v Nemčijo, je CK KPS odgovoril s pospešenimi pripravami na ljudsko vstajo. Štajerskemu bataljonu iz Savinjske doline so se pridružili Brežiška četa in na jugu dolenjske partizanske čete.
Da bi novi PK KPS za Štajersko na pomlad 1942 pospešil razvoj partizanskega gibanja, so tja prestavili svoj sedež in ustanovili OK KPS za Kozjansko. Sekretarka je postala Tončka Čečeva-Roza. Spomladi je nastala tudi Kozjanska četa, ki so jo sovražniki razbili po izdaji, zaradi katere so zajeli Tončko Čečevo.
Sredi septembra 1942 so na Dobravljah na zboru II. grupe odredov ustanovili Kozjanski bataljon, ki je na Kozjanskem deloval vse do februarja. Preostali borci so s pogostimi akcijami spomladi in poleti 1943 skušali maščevati padle tovariše. Nov okrožni komite KPS za Kozjansko je začel delovati 1943. Od junija do decembra je razvil živahno politično akcijo.
je na Kozjanskem že lahko nastalo obsežno osvobojeno ozemlje, kjer se je razvila ljudska oblast in bogato kulturno življenje.
Ker so Nemci hoteli zaščititi važne prometne poti na obrobju Kozjanskega, so v začetku decembra 1944 pričeli z veliko ofenzivo proti osvobojenemu ozemlju. Partizanske enote sojih s spretnim manevriranjem brez večjih izgub ovirale, medtem ko je civilno prebivalstvo hudo trpelo.
Ob brezpogojni kapitulaciji nemške vojske se je čez Kozjansko umikalo okoli 300 tisoč mož nemške vojske z ostanki ustaš-kih in drugih kvislinških enot, ki so hoteli na vsak način izsiliti
Pihalci stekla iz rogaške steklarne
Delavsko gibanje
Januarja leta 1927 je bila steklarna v Rogaški Slatini pripravljena za obratovanje. Tako je z zmanjšanjem Zagorske steklarne odšlo iz Zagorja precej steklarjev mladih in starejših, s svojimi družinami v Rogaško Slatino. Med njimi so bili tudi člani SKOJ in partije. Zagorjani so se znašli v povsem novem okolju, v novi tovarni, sredi novih ljudi. Predvsem pa v okolju, ki o revolucionarnem delavskem gibanju ni vedelo ničesar ali prav malo.
V noči na 7. februar 1944 je pri Sedlarjevem prekoračila Sotlo XIV. divizija. Njen pohod preko Kozjanskega je potekal med neprestanimi spopadi s sovražnikom in v izredno neugodnih vremenskih razmerah.
Spričo ugodnega razvoja narodnoosvobodilnega boja so Kozjanci pomladi 1944 nad vasjo Si-lovec nad Dramljami ustanovili Kozjanski odred, ki je v poletnih mesecih 1944 razvil široko ofenzivno dejavnost. Konec poletja
PROGRAM SLOVESNOSTI V ROGAŠKI SLATINI 7. APRILA 1978
Razstava likovnih del Ljubice Kočica — Ratkajec iz Rogaške Slatine v RSRS
9. APRILA 1978
Ob 8. uri bodo ob proslavi v osnovni šoli Borisa Kidriča v Rogaški Slatini odkrili doprsni kip Borisa Kidriča.
Ob 9. uri bo v zdraviliškem parku koncert godbe na pihala steklarne Straža.
Ob 9. uri bo svečana seja podpisnikov družbenega dogovora o ureditvi Kidričeve domačije na Knežcu.
Ob 11. uri bo slovesnost ob otvoritvi Kidričeve domačije na Knežcu. Otvoritveni govor bo imel Darko Bizjak, predsednik sekretariata odbora podpisnikov. Svečana govornika bosta Franc Šali, član IK P CK ZKS in dr. Bratko Kreft, član SAZU. Nastopili bodo združeni moški pevski zbori občine Šmarje pri Jelšah, člani SLG Celje bodo izvedli recital o življenju in delu obeh Kidričev. Spominski dom bo odprl Pavle Žaucer, član federacije in član sekretariata odbora podpisnikov.
prosto pot v Avstrijo. 9. .in 11. maja 1945 so tudi ta predel osvobodile enote jugoslovanske ljudske armade.
Člani SKOJ in Partije so se že na samem začetku povezali in v februarju v Rogaški Slatini ustanovili partijsko celico, ki so jo povezali s Pokrajinskim komitejem KP za Slovenijo v Ljubljani. Kljub prepotrebni previdnosti in policijskim preganjanjem se je v steklarni začelo razgibano politično delo. Ustanovili so sindikalno podružnico (Splošna delavska strokovna zveza) in podružnico delavsko kulturnega društva Svoboda, ki je razvila med delavci steklarne s predavanji, gledališkimi igrami, pevskimi in glasbenimi nastopi bogato kulturno življenje. S temi prireditvami so poživljali napredno, delavsko kulturno dogajanje v Rogaški Slatini.
Šele tri mesece je obratovala
steklarna, ko so prvi maj leta 1927 nadvse svečano proslavili. Partijska organizacija je pridobila za govornika tovariša Franca Klopčiča, znanega organizatorja borbe proti Orjuni leta 1924 v Trbovljah. To je bila prva akcija partijske organizacije in prva proslava s komunističnim govornikom v Rogaški Slatini.
Najpomembnejši v zgodovini delavskega gibanja v steklarni je bil veliki generalni štrajk leta leta 1928, ki se je po štirih mesecih zaključil z veliko zmago. Vanj so stopili steklarji iz vseh tovarn iz cele Jugoslavije. Slovenski steklarji so ustanovili e-notno fronto s steklarji iz Srbije (Paračin).
Rezultati so bili za tisti čas skorajda nezaslišani. Nikogar niso odpustili z dela. Plače so se zvišale do tiste mere, kot so bile pred redukcijami, zaradi katerih je štrajk nastopil. Sprejeli in podpisali so novo tarifo za vso jugoslovansko steklarsko industrijo in po njej uvedli novo izračunavanje storjenega dela, h kateremu so dodali še petnajst odstotkov.
Partijsko delo sc je nadaljevalo kljub težkim okoliščinam tudi v tridesetih letih. Pridobivali so nove člane, vodili sindikalno in kulturno življenje. Med delavci v Rogaški Slatini so bili naročniki Ljudske pravice in Književnosti. S simpatijami so delavci. spremljali junaško borbo španskega ljudstva za svobodo, z veliko mržnjo pa pohlep nemškega imperializma, fašizma, ki je grozil celi Evropi in se z zasedbo Avstrije približal našim mejam.
XIV. divizija na svojem pohodu v dolini Gračnice
Uredniški odbor: Stanc Cujež, Lojze Metelko, Marjan Ungar, Jovo Tišina, Franjo Gajšek. Odgovorni urednik Stanc Čujež. Posebno številko uredila Marlcn Prcmšak. Tiskano v 5000 izvodih. Tisk: »Djuro Salaj«, TOZD Paplrkonfckcija Krško.