Poštnina plačana v gotovini.
LETO V.
LJUBLJANA, 29. OKTOSRA 1927.
STEV. 43.
HMOČNINA-ZAJVCOSLA-VIJOČETRTLETNODINI5-CELOLETNO-DIH-60/ZA-INOZEMVrVO-lEDOMTI POJTNINO/OOLAJIPO CENIKV/ POSAMEZNA JTEVILKA- PO- DIN • l'5©
POŠT. &K. R»t 13-188
A
VREDNI $TVO'IN-VPHAVA V-VČITBLUKI-TIJKARNl/ ROKOPISI -JE-NE VRA-XAlO/ANONIMNIDO-. 'P1JI ■ IB - NE • PRIOBCV -k lElO/POiTNINA-PUr ^ XANAV-GOTOVINI TELETOM ŠTEV. 90«.
Vseh mrtvih dan!
Zopet bodo romale tisočglave procesije naroda na okrašena pokopališča, da pomolijo za spas in pokoj umrlih svojih ranjkih. Na deset-tfsoče lučic bo zagorelo nad gomilami pokojnih in pričalo, da oni, ki Pod črno rušo spe, še niso pozabljeni in da mislijo to uro na nje sorodna jim srca. Z zvokom netja pevskih zborov se bodo mešali oblački kadila svečenikov, pojočih v mrko jesensko popoldne miserere pokojnim.
Osamela in pozabljena pa bodo ostala grobišča, kjer leže najbofjši sinovi naroda, ker tako ie ukaz vodilne gospode, ki veleva, da je potreba pozabiti na žrtve in stradanja preteklosti in nadomestiti kult vidovdanskih herojev ter carja Lazarja s kultom sebičnega materializma brez idealov in požrtvovalnosti. Tem na čelo je stopil veliki cinik Velja, ki je dejal narodu, da naj v mislih na zlate milijone, s katerimi obeta on osrečiti zemljo, pozabi na svojo tradicijo spoštovanja padlih v vekovni borbi in jo nadomesti s čaščenjem na smrt obsojene kužne radikalije in njenih zglednih premijerjev.
Narod, ki je po svojem bistvu nagnjen k dobremu kakor slabemu, pa je sledil Antekristu in tako1 doživljamo čast, da smo sedaj Jugoslo-veni edini narod, ki dopušča, da se belijo kosti njegovih herojev pod solncem brez križa ter grobrtic in da danes orjejo preko njih tuji plugi, v kolikor jih niso spravili tujci v po njih sezidane kripte! In tako ni danes narod nehvaležen samo napram mrtvim, ki imajo vsaj to srečo, da ne občutijo njegove do neba vpijoče nehvaležnosti, nego tudi napram živim. V vseh državah so že uredili vprašanje invalidov, vojnih vdov in sirot, samo vesela Jugoslavija še ni mogla definitivno rešiti teh perečih vprašanj in menda čaka, da bo le te sirotne ostanke vojne vzel k sebi Bog, kakor jih ie naredil čez noč krvavi Moloh. Isto velja i za pre-
ostale herojske borce, ki so preživeli najstrašnejšo peripetijo našega rodu ter le tega povedli do Vstajenja za to, da danes umirajo drug za drugim pozabljeni, ponižani in razžaljeni.
Kaj je danes mar narodu, da je umiral zanj cvet zemlje in pokril s svojimi trupli zemljo. Kaj je danes partizanom za to, če poginja deca onih, ki so šli s trnjevjh vrst v smrt, da osvobode zasužnjene in rešijo zemljo pred navalom sovragov. Samo da cveto njih partizanske kupčije in da sprejemajo v redu poslanske dnevnice, pa so upokojena njih za blagor naroda tako zvesto bijoča srca. Kaj je danes mar njim, ki vodijo in upravljajo zemljo, če umirajo gladu soborci Petra Mrkonjiča, do-brovoljci z Dobrudže in hlapci Jerneji, ki 3o pri iskanju pravic svojega naroda priromali po belih cesarskih cestah v kazemate Grada, Ma-ritheresiopola in lagerje . Gorenje Avstrije? Gospodje so stari in «umirjeni« ter jim je naravnost po volji, če je mrzla nehvaležnost ubila v dušah večnih revolucionarjev — revolucionarnost in jo zamenjala s topo na smrt pripravljeno resignacijo. Ako so mrtvi Vuk, Tankosič in Dimitrijevič Apis, čemu naj potem žive še njih soborci, ki bi po mišfje-nju le teh gospodov itak najbolje storili, če bi se zopet zarili v vlažne kazemate ali pa odšli v zeleno šumo med otmetnike, da bi se lahko na ugoden način za vedno odstraniti, da ne bi motili pokojnega sna Velikim herojem z Nizze, krivoprisežni-kom s Soluna, narodnim otcem izvoljenim po milosti in volji pendreka. avstrijskim krvoslednim psom, kandelaberskim govornikom, pesnikom ditirambov Habsburžanom, četnikom od včeraj, cesarskim špi-jonom, pomagačem makedonskega in kosovskega komiteta. plačancem Benita Krvavega in še vsem iz te litanije v tej zemlji osrečenih in oblagodarjenih.	A.	V.
E. V.:
Te dni poteče 10 let, kar se je končala za italijanskd armado uso-depolna »12. bitka na Soči« s popolnim porazom italijanske armade, pod poveljstvom njenega vrhovnega komandanta gen. Cadome. Po brezuspešnih in žrtev polnih napo-
L I STE K.
Vlastimir Petkovič — V. B.:
Pri vhodu v Črno goro.
Noč v Bistriški sotesk!.
'Vse je bilo že pripravljeno: vozovi, konji in tudi polk je že stal pripravljen v dolgih dvoredih. Ali še smo morali čakati v mestu...
Solnce je že davno zašlo, ko smo končno krenili na pot. Korak a korakom. j\ja steni, od katere se je pot pretvorila v stezo, je bil platan debanžovec, poslednja obramba Peči. Debanžovci so prvi zadoneli ob Douav*, in Savi, oni pa so tudi zadnji pošiljali svoja zrna ne-Prijatelju.
Steza silno slaba. Na levi prepad Na pobočju zagledamo konjska trupla, "na dnu pa nekaj prevrnjenih avtomobilov. Stopamo v koloni p0 eden. Beguncev ni več. Komora in mitraljezi s0 odšli naprej, da smo lažje h-gdili. Vendar pa je moralo celo nase kolone premagati mnogo zaprek. Narasla Bistrica je brzela, udarjajoč ob stene. Molče smo šli °o njeni spenjeni vodi.
»Drži vezu!« se je čulo vedno in jedno. Mnogi so namreč hode zaspali in tako pretrgali vrsto
italijanske armado za to ofenzivo, si lahko vsak predstavlja, akJ pomisli, da vseh 10 prejšnjih soških bitk (od maja 1915 do avgusta 1917) Italiji ni prineslo skoro nobenih koristi. Terenske pridobitve so bile tako minimalne (zavzetje Gorice in malenkostne korekture fronte na Komenjski planoti), da še davno niso odtehtale ogromni/h človeških žrtev ((ikoli pol milijona). Dotedanjih 10 bitk pa poleg tega ni niti zaveznikom prineslo koristi, katerih so se nadejali po vstopu Italije v vojno. Isti so računali, da bodo vojne akcije njih nove zaveznice zadržale vsaj večje vojaške sile na italijanskem bojišču in s tem razbremenile ostala bojišča; toda dejstva, da so avstrc-ogrske čete uspešno delovale proti Rusom in Rumunom, kaže ravno neuspeh laških operacij.
Tudi 11 soška bitka, katero so zahtevale od Italijanov vrhovne komande zavezniških armad — over-tura bitke pri Kobaridu —■ kjer je nastopalo 51 pehotnih divizij ter ogromno število artilerije, ni prineslo večjih uspehov. V tej bitki so imeli Italijani 148.000 mrtvih in ranjenih, a cilj ofenzive — Trst •— ni bil dosežen. Ta neuspeh in ogromne žrtve sovražnika so privedle vodstva centralnih sil do načrta za pro-tiakcijo, ki je prizadejala Italijanom zgodovinski poraz.
Soško bojišče je dobilo številna pojačanja v vojaštvu, kakor tudi v artileriji iz ruskega bojišča. V enem mesecu, t. j. od 20. septembra do 20. oktobra se je izvršila koncentracija avstro-nemških bojnih sil. Čete po večini odvzete iz severo-vzhod-ne fronte so se tukaj odpočile in na novo opremile tako, da so bile sposobne za borbo v težavnem hribovskem terenu.
Istočasno s pripravami na Soči so se vršile na koroški in tirolski fronti akcije, katerih cilj je bil pripraviti italijansko poveljstvo v zmoto z namenom isto prevariti o pravem namenu in sektorju, kjer bi se imela izvršiti ofenziva in predor. Medtem pa je bil pravi načrt napada
avstro-nemških sil izdan Italijanom. Njihova vrhovna komanda pa ni na to polagala prave važnosti in tudi v ta načrt ni popolnoma verovala, kar je imelo usodne posledice za Italijane, in tolik uspeh centralnih držav, kakršnega niso niti sami pričakovali. General Cadorna je bil prepričan, da bo sovražnik napadal na obeh frontah, t. j. na soški in na tirolski, vendar da njegove operacije ne bodo večjega obsega iz enostavnega vzroka, ker ni bilo pričakovati v pozni jeseni široko zasnovanih in večjih, uspehov dosegljivih nastopov. Ta napad je načelnik štaba, vrhovni komandant italijanske armade pričakoval za spomlad 1918. leta. TO potrjuje Adi dejstvo, da so Italijani še prve dni meseca oktobra soški fronti-' odvzeli veliko število artilerije ter jo poslali na v 11. ofenzivi oslabljeno tirolsko bojišče. Vendar se je pa nahajala na soški fronti ogromna sila, ako pomislimo, da so imeli Italijani tam še vedno 3626 topov in dve tretjine celokupne pehote. Prezreti pa tudi ni, da je prišlo na vsak polk po 50 strojnic. Nasproti jim je stalo 3413 topov različnih kalibrov z 393 bataljoni (37 divizij).
II. armada, katera je imela zdržati glavni napad nasprotnika, je bila pod poveljstvom generala Ca-pella). Štela je 10 armadnih zborov (347 bataljonov). Držala je odsek od Rombona do reke Vipave. Nasproti ji je stala XIV. nemška armada, katera je bila pod poveljstvom; generala Krausa in Steina. Štela je 126 in pol avstro-nemških bataljonov.
Cilj ofenzive je bil doseči reko Tagliamento.	(Dalje	sledi.)
Deseta obletnica bitke pri Kobaridu. Orjuna je priobčila v preteklem letu že obširen izvleček iz znamenite knjige generala Daskaloviča »Bitka kod Caporetta«. Radi aktualnosti priobčimo še enkrat ob priliki desetletnicte tega strahovitega poraza italijanske vojske glavne podatke, posnete po zgoraj navedenem viru. — Opomba uredništva.
I.	B.:
Deseta obletnica bitke pri Kobaridu.
Suhi bajer.
f
• •
rih, doseči na Soški fronti svoj veliki cilj — okupacijo Trsta in Ljubljane, so začeli Italijani 11. soško bitko, kateri je neposredno nato sle-dih poraz — bitka pri Kobaridu (Caporetto).
Kakšno navdušenje je bilo med
V življenje trnja, a cvetja na grob! Pač bolje bi bilo narobe:
Sadite nam raje v življenje cvetic, a trnje shranite za grobe!
(S. Gregorčič).
Težko je pisati v današnjem ma-terijalističnem času o onih junakih, ki so svoje življenje morali dati za
Ideje. Še težje je pisati o herojih, ki so> padli za Jugoslovensko Idejo! Resnica je, da vse velike ideje — ako se hočejo trdno vzdržati — zahtevajo žrtev. Toda naše žrtve so preštevilne, da človeku ob strašnem spominu na nje vzkipi ikri, stresa ga mrzlica, obda tuga in žalost ob misli, ali so tolike žrtve bile potrebne?
Mrak se je pretvoril v terno; nad nami se je videlo samo malo neba in nekaj zvezd. Svetiljke, ki so jih nosili ordonanci ob strani bataljonskih komandirjev, so otožno žmirile. Včasih se je pojavila rdeča svetloba. Vojaki so zažigali kupčke smodnika, ki so ga jemali iz granat, ležečih po blatu pečskega polja. Klanec je sličil kraju iz bajke. Ali pri-rodnih lepot soteske ni nihče občudoval.
Hodili smo vedno počasneje. Prešli smo dva lesena mosta in steza se je počela polagoma vzpenjati in ovijati. V nekaterih razširjenih delih soteske smo že dohajali begunce. Nismo jih videli, ali slišali smo iz mraka njih čvokanje po blatu.
»Pazi! Drži vezu!« so topo ponavljali vodeči oficirji. Ljudje so se premikali kakor avtomati.
Strel zagrmi in kakor na komando se zasveti rdeča luč zažganega smodnika. Pod potjo, iz vodne pene se pojavljajo trupla konj, volov, zaboji ... Nihče ne reče ničesar. Od 'Peči pa nas pozdravljajo krogle; Prva, druga, tretja.
Debanžovec je začel delovati. Pa zakaj ne stopimo hitreje?
Počasni hod nas je pod strašnim tovorom zelo utrujal. Moril nas je tudi spanec in zaspali bi bili stoje, samo da ne bi bilo tako hladno...
Nazadnje dohitimo tudi komoro in mitraljeze. Ljudje pri teh so nam pravili, daje pri Kučištu in na vznožju Cakora polno beguncev, tako, da je pot popolnoma zatrpana in da se dalje sploh ne more. To je potrdila tudi službena naredba, ki se je glasila, da naj vsak prenoči tam, kamor se je zatekel.
Zatekli smo se na ozko stezo; na desni strma stena, na levi prepad s šumečo reko na dnu. Ljudje so se pomešali med konje, da bi jim bilo topleje. Nekateri so lezli tudi na steno, do koder so pač mogli. Kamenje se je valilo navzdol; med vojaštvom krič, kakor sredi najhujšega boja. Mnogo je bilo razbitih glav in polomljenih nog. Podporučnik Tasa Stojanovič je bil obvezah, kakor pravi ranjenec. Posebno je trpel sluga Pakalo, ki je jokaje kazal svojo obvezano glavo ter zvesto vlekel za seboj košaro starega sira, otrdelega kruha in celo pečeno kokoš, katero je čuval kakor oko v glavi.
Včasih se je pojavil tudi kak ogenj, okoli katerega se jih je kar trlo, da bi se ogreli vsaj ob dimu. Čete so bile pomešane. Pili bi bili čaj, a vode ni bilo, razen v reki, do katere pa nismo mogli. Kuhar Ran-k° je kuhal »pasulj« za kapetana 'Zafira in glasno tožil — da nima koščka paprike.
Dan odmora.
Jutro, 24. novembra. Majhno iz-nenadenje. Ravno, ko je polk krenil, dobi bataljon povelje, da obstane. Vsi so se razšli eden za drugim in pot ie bila v eni uri prazna.
»Na levo krug!«
Borbeni del bataljona je dobil povelje, da priskoči na pomoč onim, ki so v jarkih pri Peči, drugi dan pa naj sami ostanejo v jarku. Korakali smo s polnim korakom in občutili smo, da je tako lažje in prijetneje, kakor pa je bilo preje, ko so cele gomile po več ur tapkale na enem mestu. To nam ie bilo tako prijetno, da se nismo niti ozirali po sledovih
ponočnega odmera beguncev_____________
Razsuto je bilo namreč polno stvari, katere so begunci kot nepotrebne zavreli. Med temi nepotrebnostmi je bilo tudi nekaj mrtvih ljudi, ki so na poti omagali.	.	«
Vrnili smo se do mesta, kjer se odcepi stara pot, ali pravzaprav steza, proti Plavu Gusinju. Tukaj bi morale biti črnogorske straže, toda niti ena od naših pogostih oficirskih patrol ni mogla opaziti vsaj enega Črnogorca. Radi tega smo s pred-stražami zaprli to pot, a največji del bataljona je moral na mali hrib. Bilo je namreč mogoče, da ostanemo na tem mestu dalje časa. Izkopali smo
In ako so bile, ali smo se mi vredni izkazali njihovih velikih daritev? Ne vem, če je kdo, ki more na to pritrdilno odgovoriti. Da se naš narod ni izkazal vrednega toliko prelite krvi, ne dokazujejo samo sep-temberske žrtve, ampak tudi žrtve Suhega bajerja in Trbovelj! Naša javnost se spominja padlih junakov običajno samo' — za Vse svete. In vendar. Tudi v našem narodu je še veliko idealistov, ki so vsikdar pripravljeni dati svoje življenje za veliko Jugoslovensko Idejo! Tuda z žrtvami moramo biti v bodoče previdnejši. ker so naše vrzeli že dovolj velike! Vsi ti idealisti bodo 1. novembra obiskali mirni in neogra-■ieni zeleni /gaj' sna Suhem bajerju, kjer snivajo večni sen Jugosloveni, katerim je v zgodovinski borbi za našo svobodo in v strahu pred vedno silnejšim orkanomi Jugosloven-ske Ideje, ki je dobivala vedno plo-dovitejša tla v srcih slovanskih sinov, prožetih nepopisne ljubezni do Nacije 'in . domovine — črno-žolta hijena nasilno pretrgala nit življenja! Strašni so bili pogrebni sprevodi živih ljudi, ki so iz avstrijskih ječ neustrašeno korakali k večnemu počitku na Suhi bajer — izdani dd lastnih bratov! Mrko so ti heroji gledali svoje krvnike in izdajalce, smehljaje so zrli smrti v oči, ker jih' je prešinjala samo ena misel: zavest, da umirajo za svobodo svojega naroda, za veličino in čast bodoče velike Jugoslovenske domovine! Domovine — o, domovina, Ti si kakor  Toda veridarle. sladka
je zavest, da se človek Iz prepričanja in ljubezni žrtvuje za Idejo! Ko so topovi na bojnih poljanah opravljali svefc veliko delo za našo svobodo, je Pravica kladiva v zaledju — v smrdljivih ječah — pomagala trgati verige suženjstva naših ve-kovnih sovragov! V naših srcih se bo na tihem: mirodvoru ob svetlem spominu na velika junaštva tam počivajočih Jugoslovenov ojačila zavest, da bo naši domovini, našemu narodu tudi izven provizornih meja' zasijalo solnce lepše bodočnosti!
Kronika.
' Uradne ure »Uredništva Orjune« so odslej radi odhoda br. Verbiča v sredah in sobotah od 10.—12. ure dopoldan.
t ga Marija Švajger! V sredo dne 26. t. m. je ugrabila zahrbtna bolezen gospo Marijo Švajger, soprogo znanega narodnjaka g. Janko Švajgerja in mater naših bratov Slavka in Marjana. Svoje otroke je
provizorične jarke, potem pa smo počivali, se solnčili in jedli... Pojedli smo skoraj vso rezervno hrano ... Ob vznožju pod nami je bilo vedno več pločevinastih škatljic od naših konzerv ... Oficirji so nas karali, ali vedno so dobili isti odgovor:
»Jutri pride lahko do bitke. Kdo bo nosil toliko škatelj! Vse to se lažje nosi v želodcu!...«
Proti večeru nam javi polk, da je četrti polk odstopil in da moramo na njegovo mesto mi. Radi tega je avtomatično sledilo povelje, da naj bodo puške v redu. a municija, da se pregleda.
Celo noč. dokler je največji del spal pri velikih ognjih, so se neprestano menjavale patrole, ki so oddr-žavale zvezo s tretjim bataljonom. Od njih smo doznali, da je sovražnik zavzel Peč...
Mizice za pisalne stroje.
THE REX CO., Ljubljana.
TOUNSHfci*
vs\ed 3\Joj\V> dobrin splošno priljubljena
CIKORIJA-
St»an 2.	»O	R	J	U	N	A«	Stev.	43.
Risanke- dnevniki in beležnice.
Schichtov način pranja
Namočiti v ekstraktu za
'■mm ^	\	•'	;<#
pranje »Z e n s k a h v a I a“
Izprati s Schichtovim
Terpentinovim milom.
■ •	•	'	:	.	,	'M	<
fSBSSt
f W w
JkkolJ
PLETENINE S TO ZNAMKO SO NAJBOLJŠE!
Umrla nam je dne 26. oktobra naša dobra žena, mama in stara mama, gospa
v
Marija Švajger
Pogreb se je vršil v petek, 28 t. m. ob 3. pop. izpred bolnice v Črnomlju na pokopališče v Vojni vasi.
Sv. maša zadušnica se bo brala v četrtek, dne 3. novembra ob 8. uri zjutraj v farni cerkvi v Črnomlju.
Prosimo tihega sočutja.
Gradac v Belo krajni, dne 29. oktobra 1927.
Janko Švajger, soprog. - Janko, Slavo, Drago, Marjan, sinovi. Vida, hči. - Milica, Vera, Milena, sinahe. - Nada, vnukinja.
■■M«.	i'H'1	flmTTT^
Trstje za strope
naropajte la pri domači tvornlci
JOS. R. PUH - LJUBLJANA
Gradaška ulica 22 - Telefon 2513
katera edina izdeluje to blago iz najboljšega zdravega materijala, močno pleteno s pobakreno žico. Originalni zavitki s točno kvadraturo, o čemer se pri nakupu tega blaga vedno prepričajte! Cene konkurenčne.
bili spravljeni na varno. — Ironija usode je hotela, da se ob desetletnici Musolinijevih herojev v bitki pri Kobaridu, ponovno pokaže pred celim svetom ta narod cirkuških glumačev v vsem svojem sijaju svojega kukavičjega značaja. Upajmo pa, da bo tudi ta tragedija izpametova- j la zadnjega našega izseljenca, da bo j potoval s parniki, kjer ga posadka iz sacra egoizma ne bo pustila poginiti kot garjevega psa.
NAZNANILO.
Poleg že 20 letne gostilničarske obrti sem ustanovil v dolenjskem delu mesta tudi
KAVARNO
v zato odrejenem lokalu, katerega otvorim
v soboto, dne 29. oktobra 1927.
Potrudil se bom p. t. goste postreči z najboljšimi gorkimi in hladnimi okrepčili ter si prizadeval nuditi vse po najsolid-nejših cenah.
Se priporočam
Fran KavŽič
Privoz štev. 4 (Prule)
Tisk Učiteljske tiskarne: zanjo odsrovarja France Štrukelj.
Ureja in odgovarja .1 o ž e
Š p a n.
GRADBENO PODJETJE
ING. DUKIČ IN DRUG
LJUBLJANA
Bohoričeva ulica St. 24
Za_ konzorcij lista »Orjune« odgovarja Rado Prosenc.
Dne 6. novembra ob pol 10. uri dop.
se vrši
v tajništvu oblastnega odbora v Narodnem
domu v Mariboru
izredna oblastna skupščina
s sledečim dnevnim redom:
1. Poročilo o kongresu.
2. Stanje Orjune po reorganizaciji v mariborski oblasti.
3. Volitev delegata za Centralni odbor Orjune v Beogradu.
4. Slučajnosti.
Vse organizacije in Člani širšega oblastnega odbora se opozarjajo na važnost te skupščine, posebno kar se tiče volitve delegata v Centralni odbor. Centralni odbor Orjune kot naj višji forum Orjune ima kot prvi nalogo: a) sestava konkretnega ekonomsko - socijalnega programa Orjune v smislu pravca: da je Orjuna samostalna nacijonalno- politična organizacija, b) Reforme statuta za notranjo reorganizacijo našega pokreta.
Vse mestne organizacije opozarjamo glede udeležbe in glasovalne pravice na §§ 89—44 statuta ter odredujemo, da ukrenete takoj vse potrebno glede udeležbe.	«
Oblastni
vzgojila v strogo nacionalnem duhu. Spominjamo se še, kako radostnega obraza je zasledovala potek balkanske osvobodilne vojne in razsvetljave oken njene hiše ob padcu Skadra. Z nezmanjšanim optimizmom je verovala v zmagonosen konec svetovne vojne, saj je bila prepričana, da bodemo osvobojeni izpod avstrijskega jarma. Pokojni ju-goslovenski vzor-materi »vječnaja pamjat« a težko prizadeti rodbini naše iskreno sožalje.
Umrl je prošli teden akademski slikar prof. g. Ivan Franke, oče naše najagilnejše članice sestre Helene Franketove. Vzgojil je svoje otroke v strogo nacijonalnem duhu, a tudi sam je v najtežjih časih vedno odkrito priznaval jugoslovensko idejo.
Kaj je z državljanstvom kontraktual-nih učiteljev?
To je prevažno vprašanje, katero upravičeno dela velike skrbi iz Italije pregnanemu učiteljstvu.
Po dve tri leta — in še več — čakajo nekateri teh nesrečnih »brezdomovincev« na rešitev prošenj za državljanstvo! Ni dovolj, da so ti nesrečneži pretrpeli vse gorje, ki se ne da povedati in ne popjsati pod gnilimi , in ostudnimi razmerami faši-stovske Italije, še tukaj jim dela vlada razne ovire za dosego državljanstva. Okrog dvesto učiteljev je in od tega gotovo’ nad sto družinskih očetov, ki ne morejo kompetirati za definitivno učiteljsko mesto, ker nimajo Še državljanstva.
Za osebo tedaj, ki je vso ljubezen do svojega naroda izkazala s tem, da je bila od fašistovskega biča pretepena, da je bila z ricinovim oljem napojena, da je bila mesece in mesece sestradana brez plače itd., in da je končno bila kakor pes izgnana, vprašamo našo vlado:
Ali res ni mogoče, da se za te nesrečne ljudi prošnje za državljanstvo takoj rešijo, ne da bi čakali leta in leta, in da se jim da možnost, da lahko prosijo za definitivno stalno na-meščenje? Cujemo, da se to vprašanje zavlačuje, ker ima zopet nepoklicani gospod prste vmes! Ali se ne bomo otresli takih ponižujočih diktatorjev, ki nimajo prav nič iskati v naši državi? — Imamo zopet vlado! Do nje se obračamo s prošnjo naj se zgane za te trpine in ti ji bodo zelo hvaležni.
Odbor za postavitev spomenika žrtvam na Suhem Bajerju v Ljubija-
odbor Orjuna Maribor.
ni se je svoj čas obrnil na županstva slovenskih občin s prošnjo naj pripomorejo s prispevki, da postavi žrtvam svetovne vojne, usmrčenim na Suhem Bajerju skromen a dostojen spomenik. Do sedaj se je odzvalo odborovi prošnji 37 občin s skupnim piispevkov okrog Din 5000. Darovale so sledeče občine: Ježica, mesto Ljubljana, Radeče, Draga, Stara Loka, Črni vrh, Zminec, Želimlje, Dolenja vas pri Ribnici, D. M. v polju, Moste pri Ljubljani, Šmartno pr| Litiji, Jarše, Struga-Dol., Naklo, Toplice pri N. M., Vače pri Litiji, Gornji Logatec, Metlika, Smlednik, Sorica, Aržiše pri Zagorju, Kokarji pri Mozirju, Selo, Lesce-Radovljica, Medvode, Griže pri Celju, mesto Kranj, Kika, Volčji potok, Spodnje Hoče, Rače, mesto Maribor, Brezovica, Jurjeviča pri Kočevju, Cerknica, Loka pri Zidanem mostu in Vič pri Ljubljani. Poleg navedenih občin in posameznikov so darovala še društva osebne zneske: Splošno žensko društvo v Ljubljani, klub Primork in ženska podružnica CMD za Krakovo in Trnovo. Vsem darovalcem izreka odbor prav prisrčno zahvalo za njihovo požrtvovalnost in naklonjenost obenem pa prosi vse ostale občine in društva, da blagovolijo vzeti od-borove prošnje v pretres, da omogoči odbor postaviti spomenik onim žrtvam svetovne vojne, ki so bile zapisane pozabljenim. — Odbor.
Proces proti morilcem bpč. br. Hadžl-Popoviča. V Bitolju se je dne 17. t. m. pričel proces proti morilcem; bpč. br. Hadži-Popoviča. Kot je znano sta dva pobegnila preko meje, 11 pa jih stoji pred sodniki. Poročila o definitivni razsodbi še nismo prejeli in se bomo pd končanem procesu še natančnejše povrnili- k temu, kar razsveljuje žalostno stanje v Južni Srbiji in rekapitulira grozni zločin, izvršen nad enim .naših najboljših.
K razmeram pri naših žefezniK cah. Vsi časopisi so se že mnogo bavili z našimi železnicami. Večinoma se je samo kritiziralo in zabavljalo čez razmere, ki vladajo pri tej gospodarski ustanovi. S tem se dela med nepoučenimi bralci časopisov precej nezadovoljstva in zlohotni elementi pa še skušajo to izrabiti, da bi po možnosti naš ugled padel. Da se vsem takim nakanam pride v oči, je pa potrebno, da se -kateri/krat pavdari pozitivno delo in uspehe v razvoju naših gospodar-
skih prilik pri državnih železnicah. Tako je vredno javno povdariti, da se je dosti dobrega storilo s tem, da se je v preteklih letih izdatno popravilo in razširilo glavno prometno žilo Ljubljana-Zagreb-Beograd. Večji del te proge se je sestavil iz manjvrednih lokalnih prog, ki so bile vsled prvotne gradbe same kakor tudi vsled vojnih razmer v zelo obrabnem in nezadostnem stanju. S pravilnimi ukrepi s strani nekaterih faktorjev se je na dolgih kilometrih od Zagreba pa do Beograda pregradil gornji ustroj te proge. Položilo se je nove in številnejše prage, nasulo mnogo tisoč kubikov kamenja in položilo nove in močnejše tračnice. Vse to ima za posledico, da vlaki lahko hitreje in varnejše vozijo. Prejšnje postaje z malim številom manipulacijskih tirov, ki so bili tudi zelo kratki, se je preuredilo. Na mnogih postajah se je število tirov pomnožilo, obenem pa tudi obstoječe podaljšalo tako, da se more na tej glavni prometni žili promet v izdatno večji meri razvijati. Vlaki so lahko daljši, vozijo lahko hitreje in vse to veliko bolj varno nego je bilo to pred nekaterimi leti. Vse to preurejevanje glavne proge je stalo dosti milijonov dinarjev, ki se v tem slučaju pravilno in dobro amortizirajo in obrestujejo. Naštelo bi se lahko še več takih pozitivnih -dejstev. za danes naj pa zadostuje to. Želeti je le, da bi se še več takih koristnih investicij napravilo, med katere bi bilo prištevati tudi zvezni lok v postaji Zidani most za smer vožnje Ljubljana - Zagreb. V tem loku naloženi kapital bi se gotovo zelo dobro in v kratkih letih amortiziral. Razmeroma se troši danes zelo veliko denarja za prepeljavanje vlakov iz glavnega na tovorni kolodvor.
Daskalovičevat - (knjiga »Bitka kod Caporetta« je v zalogi uredništva »Orjune«. Pozivamo članstvo in čitatelje, da se je v čimvečji meri poslužujejo. Izvod po 40 Din.
Katastrofa na morju.
Vse svetovno časopisje se bavi te dni z italijanskim heroizmom, ki ga je to pot pokazala italijanska mornarica, ter s svojim obnašanjem pred vsem svetom ponovno do nagega razgalila našopirjeni narod ka-
strirancev. Italijanski parnik Prin-cipessa Mafalda je odplul 10. t. m. iz Genove s 1500 potniki, med katerimi se je nahajalo tudi več Jugo-slovenov, v Brazilijo. Pred luko Ba-hia je eksplodiral kotel in parnik se je pričel potapljati. Kapitan, oficirji in moštvo je zgubilo popolnoma prisotnost duha in odigravali so se prizori, ki jim v zgodovini pomorstva ni primera. Ladijska posadka si je s pestmi in orožjem borila s potniki za prostore v rešilnih čolnih. Potnik®
II.	razreda, med katerimi se je nahajala večina žensk in otrok, so zaprli, in jim preprečili izhod. Obupen krik otrok in plač mater se je mešal s tulenjem od strahu ponorelih italijanskih pomorščakov.
V najobupnejšem trenotku je prihitela na pomoč francoska ladja For-mosa, katere posadka na čelu s svojim kapetanom je z nadčloveškim naporom in v stalni smrtni nevarnosti napravila toliko reda, da je pričela reševalna akcija. Kapitan francoske ladje je prevzel poveljstvo tudi nad ladjo Principessa Mafalda. Razbili so vhod do II. razreda ter rešili ženske in deco. Utonilo in ubitih je bilo 70 potnikov, večina pome-tanih raz krov od italijanske posadke v borbi za rešilne čolne.. Prebivalstvo luke Bahia je hotelo Italijane linčati in le s težavo so jih ubranili pred pobesnelo množico. Opluvani in obmetani z blatom so
je oajaaderaejte »rejena ter liTrftje tu ttskaralika deli od najprlpra-atejfiega d« najmodernejšega. - Tiska Make, in ladinske, ltposime la zaautreae knjige. Ilustrirane knjige v eae- ali yeibanaeni tlako. — •rttare » aallfe la tudi aajrečjii nakladah, časopise, revije, mlad. liste.
Oknu opil lotit, kataloga tenttn ii
Šolski ireiki za osnovne iti srednje šel«