Albert Širok: Obisk pri Vladu Klemenčiču sc Nebo se je hudo kremžilo. Pa scm kljub temu odločil: ne, na Štajersko le ne bom jemal dežnika s seboj! Pohitel sem na postajo, preril sem se skozi sobotno gnečo na pcron, stikal sem po natrpanih vagonih za prostorčkom. Ko sem se končno stisnil v kupe, se je vlak že zgamil. Moški so molčali, ženske so gpvorile. Možje so gledali skozi okno, ženske so kadile, ugibale o politiki, o vojni. »Bo ali je ne bo? Sovražnikov se ne bojimo, ali Bog nas varuj prijateljev!« Vlak je drvcl naprej. Umazana Sava je izginila za hip, pa se je spet prikazala in nas zvesto spremljala na poti. Zdaj zdaj je zavil vlak v sotesko, pognal sc je divje med skale in zaseke, da je s truščem preglušil vsak pogovor. V kupeju je bilo temačno, tudi ko se je vlak izvil iz skalovja, je bilo mračno. Nebo je grozilo, po oknu so trkljale redke, debcle kaplje. V Pragerskem sem prestopil. Čisto druga družba: preprosti ljudje, veseli obrazi. Spredaj so prepevali vojaki vesele pesmi. Družba. Prlekov si je pripovedovala svoje anekdote v značilnem narečju. Vsepovsod smeh. Še nebo sc je nekje pri Ptuju zjasnilo. Visoko žito v prelepi dolini je veselo vzvalovilo v zlatu večernega sonca. Široka dolina se je počasi ožala. Vinske gorice, ki so jo obdajale, so prihajale bliže in bliže. In ko &o bile že čisto blizu, sem bil na cilju. Velika Nedelja. Klemenčič me je čakal na postaji, njegove velike naočnike sem videl že od daleč. »Torej si le prišel!« mi je stiskal roko. Napotila sva se navkreber. Na griču tri velike stavbe: šola, cerkev, samostan, še dve, tri nižje hiše poleg njih — in nič več. Vse drugo naselje je razpršeno po vinskih goricah, ki kot veliki vali valovijo proti severu. »Tamle zadaj nekje je pa moj vinograd!« je pokazal ponosno, da se mu ie obraz kar razlezel v vesel nasmeh. Kako da sem prišel do .njega?« je nadaljeval. »Veš, v letih, ko je učiteljska plača bolj zalegla kot danes, serh vlagal v hranilnico. Ko je ta .kapital' v letih krize zamrznil, sem ga na ta način vnovčil in postal nehote vinogradnik«. In kar ponosen je bil na ta svoj vinograd, kjer mu jeseni največji klopotec v okolici čuva bogastvo žlahtnega sadu. S smehom sva vstopila v hišo. Predstavil me je svoji ženki, učiteljici, pa tihi hčerki Dani, ki je že cela gospodična, in me odvedel v sprejemnico. Pustil me je za hip samega in se je kmalu vrnil s steklenico vina iz lastnega vinograda. Spoznail sem tako.j: to je kapljica, ki segreje, da se še tako molčečemu čudaku jezik razmaje. Razkazal mi je lepo stanovanje, kjer je dihala vsepovsod sladka udobnost. isedel ie za hip h klavirju in zaigral odlomek iz Verdijeve opere ter me peljal nato h knjižni stelaži. Poleg slovenskih, hrvaških in ncmških zgodovinskih knjig so bile zbirke naših lirikov, predvsem pa Cankarjeva dela v predvojnih izdajah, od katerih ima nekatera, še z učiteljišča v Gorici. Ze takrat je Klemenčič rajši nosil umetniško pentljo in se družil s študentovskimi bohemi, kot pa s salidnimi dijaki. Oboževal je Cankarja in Zupančiča ter sodeloval pri dijaškem literarnem listu »Refleksi mladih«. Avstrije ni ljubil. Med vojno je bil slab vojak. Še na fronti se je bolj brigal za liriko kot za varstvo domovine. »Kaj pa z mojimi zgodoviniskimi slikami?« je vprašal, ko sva zopet sedla k mizi in je natočil drugi kozarec. Ko je izvedel, da jc knjiga že natiskana in da izide v nekaj dnch, je dodal: »Pričakujem jo nestrpno. Je pač moja prva knjiga'« »Sicer si se literarno pa že precej udcjstvoval.« Prižgal si je cigareto, poiskal je pepelnik in je puhnil dim predse. »Moje literarno delo po obsegu ni veliko. Ljubezensko liriko so mi priobčevali tržaška »Njiva«, »Ženski svet« in »Mladika«. Nekaj let sem pisal potem v ,Zvonček'. Ko je pa začel izhajati ,Naš rod' sem se pa tu kar udomačil. Ribičič mi prav rad sprejme, če kaj pošljem.« »Kako pa si prišel od lirike na nivo zgodovino in pišeš zgodovinske črtice?« »Zgodovina mi je bila vedno zelo ljuba«, je dejal, ko je izpil požirek vina. »Hotel sem, da bi jo vzljubili tudi moji učenci. Videl sem, kako radi poslušajo pravljice in povesti. Zakaj bi jim tudi zgodovine ne pripovedoval v obliki povesti? Seveda so bile velike težave. Ni veliko dogodkov, zlast ne v slovenski zfiodovini, ki bi se dale pripovedovaiti kar iz zgodovinske knjigc. Zgodovinske knjige, kolikor jih imamo Slovenci, pač niso pisane za mladino, preveč frazeologije je v njih. Če povern učencem 4. oddelka, da ,so prišli Slovenci pod nemško nadcblast', jim s tem serviram učen stavek, ki jim ne pomeni dosti več kot nič. Razumeli pa me bodo, če jim improvizi ram povestico iz tiste dobe. Seveda ne sme biti pri taki povestici niti govora o kaki pesniški svobodi. Čas, kraj, dejanje in tudli okolje mora biti orisano kar se da zgodovinsko točno. Še tako mi lahko kdo očita preveliko samovoljo. Sestava povestic pa zahteva precej truda. Treba je kritično prebirati zgodovino in brskati za primernimi članki v Hstih, revijah, študirati arhive itd. Prav dobro služi slovenskemu učitelju Grudnova ,Zgodovina slovenskega naroda'. Kajpada je to premalo. Nemški priročniki predhitlerievske dobe so tudi za slovenskega učitelja koristni »o poučni. Samo slepo kopirati se ne sme, temveč prireja naj se vse v tem smislu, da bo primerno tudi za našo deco, ki jo moramo vzgajati v narodnem duhu.« »Na misel, pisati to zgodovinsko čitanko si prišel torej sam, brez tujih pobud?« »Tega ne trdim. Živim v štajenskem kulturnem krogu, v območju Pedagoške centrale. Mnogo se družim z Vrancem in Zerjavom. Posebno prijatelj Žerjav mi je dal veliko pobud, da sem se poglobil v to snov. Niegov .Sodobni zgodovinski pouk', ki je izšel lani pri Slovenski šolski matici, naj bi slovenski učitelj večkrat prebiral. Jaz sem mu za knjigo iz srca hvaležen.« »Ali bi mi še kaj povedal o svojih zgodovinjskih črticah?« sem ga vprašal, ko mi je natočil novega vina. »Nič več, l'e to bi še pripomnil, da sem hotel pokazati s to knjigo Ie na nekaterih primerih, kako obdelujemo posamezne dobe iz slovenske zgodovine. Upam, da bodo prcbirali radi knjigo vsi, tudi starši naših otrok, namenjena pa je knjiga predvsem učencem 4. in 5. oddelka ljudske šole. Zbirko lahko vsak učitelj še sam razširi, če ga veseli. Za višjc razrede pa naj bi se na sličen način obravnavala poleg slovenske še hrvaška in srbska tcr splošna zgodovina.« Zazvonilo je avemairijo. IStoplil sem k oknu. Mrak je s plaho roko brisal obrise gričev v daljavi. Viničarije na vinskih goricah si bolj slutil še kot videl. Gaspa je prinesla luč: »Vidva pa kar v temi!« se je zasmejala. Zunaj so se začuli koraki. Pritajen šepct. Naenkrat je zadonela pod oknom mehka pesem tamburic. Z gospo sta se spogledala. »Zdaj razumem, zakaj so vpraševali davi, ali bo jutri res tvoj god!« je dejala z nasmehom. Tamburaški z^bor je zaigral novo nesem Klemenčič je stopil v klet in poyostil fante z vinom. Ko se je vrinil', je zazvenela nova pcsem in močni streli so zadoneli v noč. »Glej, glej, prava vaška svečanost!« sem se začudil. Klemenčič je zardel: »Včasih napravim temu ali onemu kako malo uslugo. Hvaležni so. Ljudje so revni, a dobri.« Zdaj je vstopila mala deklica. Čestitala mu je za god in mu izročila majhen dar. Ko je odvil papir, se je prikazal zavitek cenenih cigaret. Zahvalil se je, pobožal jo je po mehkih laseh in ji nasul prgišče piškotov. Ko je vsa srečna odhajala, je še dodal: »To je moja najbolj'ša tičenka!« Zunaj je utihnila zadnja pesem, poslednji streli so odjeknili v noč. Midva pa sva se še dolgo pogovarjala. Pripovedbval je o svojih predavanjih, o delu pri učiteljskem pokretu, o svojih literarnih načrtih, o vsem mogočem. »O meni menijo to in ono, ali rečem ti da v tch nemimih časih, ki jih čutimo tu Hori na meji močneje kot kje drugje, me gTabi, da bi napisal cikel pravih nacionalnih pesmi. Napisal bi jih s krvjo in bi morale vžgati!« Kadila sva. Soba je bila že vsa v dimu. Odprl je okno. Zunaj je tiho dihala topla majska noč. Nikjer glasu, nik.jer luči. Le nebo je leskctalo kot mogočen glogov grm samega cvctja.