opera sng v ljdbljani
GIUSEPPE VERDI
NABUCCO
\/
LtEDflLIŠKI LIST štev.3 - 1959-60
Dirigent:
Rado Simoniti
Relise r:
Ciril Debevec
Scenograf:
Vladimir Rijavec
Kostumograf: akademski slikar kostumov Alenka Bartl-SerSeva
Vodja zbora:
.lote Hanc
Korepetitorja: Zdenka Carjeva, Milena Trostova
Insptclent:
Igor Hribar
Izdelava kostumov: Gledallike krojaö-nice pod vodstvom Eli Rističeve dn Staneta Tancka
Odrski mojster: Celestin Sancin
Ra^svotlJ ava :
Anton Drčar
Lasulje in maske: ■lane/ Mirtič, l.inlilja Sanclnova
GIUSEPPE VERDI
NABUCCO
Opera v Štirih dej an j ih Libreto napisal TEMISTOCLE SOLERÀ Prevedel SMILJAN SAMEC
Prva uprizoritev v Jugoslaviji
Nabucco................FRANCE LANGUS
SAMO SMERKOLJ
Ismaele................DRAGO ČUDEN
GAŠPER DERMOTA
Zaccaria...............ZDRAVKO KOVAČ
DANILO MERLAK
Abigaille .............HILDA HÖLZLOVA
VANDA GERLO VIČEV A
Fenena.................VILMA BUKOVČEVA
NADA VIDMARJEVA
Veliki duhoven.........SIMEON CAR
FRIDERIK LUPŠA
Abdallo................LJUBO KOBAL
SLAVKO ŠTRUKELJ
Anna...................MANJA MLEJNIKOVA
MILICA POLAJNARJEVA
Babilonski vojlaki, judovski vodakii, leviti, judovske device, balbilonske ženske, babilonski velilkaši, ljudstvo iifcd.
CIRIL DEBEVEC:
VERDI: »N ABU C C O«
Vsakemu, ali pa vsaj večini opernih obiskovalcev je znano, da Je Verdi tisti komponist, katerega dela so se pri vseh opernih gledališčih sveta v celotnem njihovem obstoju ne samo po številu, temveč tudi po umetniški vrednosti in široki priljubljenosti najdlje držala in se tudi še danes z nezmanjšanim učinkom držijo na re-Pertoarju.
Brez dvoma bi zadevni statistični pregled pokazal, da je tudi JJaša Opera v nekaj nad šestdesetih letih svojega delovanja z Verdijem sorazmerno najbolj bogato zastopana. Doslej je namreč MlUibljana uprizorila tale Verdijeva dela: »Ernani« — »Trubadur« »Rigoletto« — »Traviata« — i»Ples v maskah« — »Moč usode« —
—	»Othello« in »Falstaff«, to se pravi po številu devet. Trabucco« bo torej zdaj deseta njegova opera v tej vrati in kot ^edba za Ljubljano kakor tudi za Jugoslavijo popolna novost.
.	»N abucodomosorj a « (pozneje so skrajšali ime v »Nabucca«)
^enuje znani Verdijev biograf »vrsto srečnih naključij«.
27. oktobra 1838 je imela v Teatru della Scala ogromen uspeh “^edstava »velikega baleta« z naslovom »Nabucodonosor«. Koreo-yaf Antonio Cortesi1 je lahko zabeležil 41 predstav v 45 dneh!
» epdi, kateremu je bilo tedaj 25 let, je prišel takrat s svojo mlado J“®? Margareto Barezzil v Milan, v sredino velikega slavja »naj-
Y	j S ega med monarhi«, cesarja in kralja Ferdinanda Avstrijskega.. ®rdi se je v Milanu nastanil, študiral kompozicijo in — že pod /™vom bližine veličastne in fascinantne Scale — ustvarjal svoje f'V'e operne poskuse. Prva opera »Oberto« je pri premieri v Scali *839 do neke mere uspela in doživela 14 ponovitev. r,k V tem nesrečnem času pa je Verdiju smrt ugrabila ženo in
otročička.
0 Obupani komponist ni hotel ničesar več 9lišati ne o glasbi, ne Sledaliišču, ne o ničemer.
Me P°ti naizaj ni bilo več. Furija znamenitega impresarija
i,	relli3at ga je že izvohala, ga zagrabila in ga ni izpustila vefr * ^jih rok.
Me ^°^e'Sa dne je namreč osamljenemu in potrtemu Verdiju ’l'env^ Prinesel libreto, ki mu ga je napisal neki mladi stremljivec ^»tocle Solerà in ki je imel bobneči naslov »Nabucodonosor«.
«Udii ga je že nemškemu komponistu Nicolaiu, le-ta pa ga je tstnr Verdija pa so verzi po svoji vsebini pritegnili in po Op^pyitih razgovorih z libretistom, črtah in popravkih — je bila »Hi«? y kraitkem času končana, 9. marca 1842 je bila v Scali pre-^ velikanski eksplozivni uspeh je presegel vsa pričakovanja, trgg afi poročajo, da je potekal ves večer v enem samem nepre-tliem triumfu za komponista. Morelli mu je ponudil za kom-‘fanje prihodnje opere pogodbo »in bianco« ...
Verdijeve glasbe je začel svoj viharni in zmagoslavni UijJeW*V operno areno sveta. In na vsej tej dolgi življenjski in nje„?'1“ki poti ga je 55 lot (do svoje smrti) zvesto spremljala &ri d U druga žena, znamenita pevtka Giuseppina Strepponi, ki je Premieri »Nabucca« pela vlogo Abigaille.
37
Gotovo je vsekakor, da je precejšen del spontanega navdušenja, toi je zajemal vso Italijo ob uprizarjanju »Nabuccai«, pripisati ' določeni meri resonanci, ki ga je imelo v tedanjih italijanski političnih razmerah. V asirskem napadalcu sio Italijani dobro čutu1 avstrijskega zavojevalca, v zasužnjenem židovskem ljudstvu pa s® sočustvovali s svojo lastno žalostno usodo, tožili nad njo, bodri se z molitvami in prerokbami ter si dajali duška v vizijah in upu* na srečnejšo bodočnost. Ne glede na to — in tudi ne glede na očitne vplive Rossinija, Bellinija in Donizettija — je v tem »Na' buccu« že toliko specifičnega Verdijevega žarečega ognja, vtoC* umetniške krvi in vihtečega zanosa, da njegovi zvoki in ritmi sl« ko prej povsod z nezmanjšano močjo razvnemajo in podžiga]0 čustva in srca poslušalcev. V nekaterih glasbenih točkah bo pozor' nejši poslušalec z lahkoto razbral osnove in motive za himne aJ bojne pesmi poznejših komponistov. V tem delu Verdi ni sani mogočen v zborih, ni samo človeško preitresljiv v intimnejših pr*' ■zorih, temveč je predvsem iskren klicar, glasnik svobode, uporni* in bojevnik.
Rossini ga ni zaman imenoval: »Komponist s čelado«.
Ne moremo trditi, da bi bil libreto i»Nabucca« kakšna umetnin3 kot na primer »Othello«, ali kakšna tehnično dobro zgrajena dra' ma kot n. pr. »Jenufa«. Vsekakor pa je bilo to besedilo — z*a „ v zborovskih delih — dovolj vzpodbudno za Verdijevo glasben fantazijo.
Zaradi lažjega razumevanja pripovedujemo vsebino ope^1 tako, kakor se vrstijo dogodki in prizori v poteku dejanj na od* ’
Opera ima sedem slik. Godi se za časa vdora Asircev v Jer1* zalem, ki so ga leta 586 pr. n. št. porušili in odpeljali veliko števi^ Judov v večdesetletno tako imenovano »babilonsko jetništvo«.
1. slika ima za prizorišče Jeruzalem, vise ostale pa se godijo Babilonu.
1. slika. V Salomonovem templju zbrani judovski veliki sv® čenik Zaccaria, judovske device in ljudstvo v skrajni stis*J molijo in prosijo boga Jehovo za pomoč proti sovražnemu vojs1^ vodji in kralju Nabuccu, ki je vdrl s svojo vojsko v Jeruzalem® zdaj oblega Salomonov tempelj. Ismael, nečak judovskega kraUj javi, da so asirski vojščaki pravkar naskočili svetišče. PreplaS^n ljudstvo Zaccaria miri in izroči Nalbuccovo hčerko Fen eno *■ poroka Ismaelu v varstvo. Ko ostaneta Ismael in Fenena satf1 ’ izvemo, da je bil Ismael poslanik na babilonskem dvoru, kjer * je zaljubila vanj Fenenina polsestra, Nabuccova druga hčer* Ab i g ai 11 a. Vendar Ismael ljubi Feneno, ki ga je rešila iz
in s katero je zdaj pobegnil v svojo domovino.	0
Abigailla nastopi v spremstvu vojščakov in preseneti Fen#^ in Ismaila v razgovoru. Vsa divja od ljubosumja jima zagro®1 . smrtjo, a vendar skuša z obljubami pregovoriti Ismaela, d® Feneni odpove. Ismael pa se ne ukloni in Abigaiilo odločno zavTlL
Ana, Zaccarijeva sestra, judovski možje in žene se v hu zbirajo v templju, bežeč pred prodirajočimi Babilonci. Zacca^ jih bodri. Abigailla ustavi in zagrozi, da bo zabodel njegovo hčer Feneno, če se bo drznil oskruniti njihovo svetišče. Nabuceo r£UZJai,i) ko pa hoče Zaccardü svojo grožnjo izvršiti, plane Ismael vmes, iztrga bodalo ter tako reši Feneno smrti. V velikem finalu ukaže Nabuceo porušanje templja in jeruzalemskega mesta. w
2. slika. Kraljeva dvorana v Babilonu. — Abigailla je nila Nabuccu listino, v kateri stoji, da je ona hčerka suženj
38
GIUSEPPE VERDI (1813—1901)
matere. Zaroti se na maščevanje polsestri Feneni, ki ljubi Ismaele in očetu Nabuccu, ki je prepusitil vladanje Fenani. Babilonski veli^ duhoven prilliti Abigailli povedat, da je Fanena dala Judom svobodo in da od teh grozi nevarnost upora. Zato so vrgli med ljudstvo vest, da je Nabucco v boju padel in da naj Abigailla prevzame oblast Abigailla ponudbo navdušeno sprejme.
3. slika. Druga kraljevska dvorana. Noč. — Zaccaria moli z3 rešitev Judov. Zbor levitov zaradi izdajstva (rešitev Fenene!) pre-klinja Ismaela, ki obupano prosi milosti in odpuščanja. Ana P°' jasni in Zaccaria potrdi levitom, da Ismael ni izdajalec, ker ie rešil Feneno, ki je Judinja.
Nastopi stari Nabuccov častnik in naznani Fenani, da je kralj
—	njen oče — haje mrtev in da hoče narod Abigaülo za vladarico-Veliki duhoven in z njim babilonski velikaši že kličejo: »Slava Abigailli!« Abigailla nastopi in zahteva od Fenene krono, tod3 nenadoma se pojavi Nabucco, odvzame Abigailli krono in si }° sam posadi na glavo. Poln zamaknjenega samoveličja bahavo zavrže obe božanstvi — babilonsko in judovsko — ter proglasi sam sebe za edinega boga. Ta hip pa mu strela z jasnega zbije krono 1 glave na tla. Nabuccu se zmede um in ves skrušen na tleh objokuje svoj prevzetni napuh. Abigailla pa zmagoslavno dvigne in vzaroe padlo krono v svoje roke.
4. slika. Viseči vrtovi. — Abigailla na prestolu sprejema čaščenja babilonskih velikašev. Veliki duhoven zahteva smrt JudoVl med njimi tudi Fenene. Nabucco nastopi, razmršan in zmedef1’ ter zahteva mesto na svojem prestolu. Ko se na Abigaillin pozi'! vsi odstranijo, ostaneta Nabucco in Abigailla sama. Z zvijačo sej1 posreči, da dobi na listino, ki ukazuje Judom in Feneni sm1^ Nabuccov pečat. Ko Nabucoo sprevidi, da je na tem ukazu 23 usmrtitev tudi Fenena, njegova höi, ga popadeta strah in Abigaillo imenuje sužnjo, ta pa mu v obraz raztrga listino, J* priča o njenem suženjskem pokolanju. Abigailla triumf ira, Nabu#" pa spoznava svojo nemoč. Trombe že oznanjajo ukaz o usmrti^ Judov. Nabucco pozove straže, toda te so pod poveljstvom Abigai^ in ta ga da odvesti v zapor. Nabucco prosi Abigaillo za življenj' hčerke Fenene, toda Abigailla ostane v svojem srditem zmagoslaVJ kruta in neizprosna.
5. slika. Na bregu Evfrata. — Na bregovih mogočne reke vj suženjstvo odvedeni Judje tožno pojejo o domovini in izgublj®f svobodi. Veliki svečenik Zaccania pa v preroškem videnju oznai« skorajšnji propad Babilona in osvobojenje Judov.
6. slika. Kraljeva dvorana. — Sedeč v zaprti dvorani se Na' bucco polagoma prebuja iz mučnega srna. Kar zasliši s ceste kri^J ki vzklikajo smrt Judom in njegovi hčerki Feneni. V skrajn®^ obupu zaroti judovskega boga, da mu reši hčerko, sam pa se, oS^' ščen, postavi na čelo svojih zvestih vojščakov, s katerimi hiti os*0 bodit na smrt obsojeno Feneno.	.
7. slika. Viseči vrtovi. — Pripravljeno je morišče za usmrti*®, obsojenih Judov. Zaccaria jih blagoslavlja in tudi Fenena se P“j s lavi j a od življenja. Nenadoma pa se pojavi Nabucco s svoj1^ vojaki in zaukaže, da »končajo z obredom« in da »starejo babilonskega malika Bala v prah«. V tem trenutku pa se kip ^ od sebe zruši vase in razpade na kose. Vsi ostrmijo nad ^ »božanskim čudežem« in na kolenih zapojo hvalnico neizmerne11 Jehovi.
Na koncu nastopi še Abigailla, ki smrtno ranjena prosi boga ■m. vse odpuščanja, nato pa se zgrudi im umre.
Veliki svečenik Zaccaria pa zaključi z besedami: »Ce zvest boš Jehovi, ostal boš kraljev 'kralj«.
Na koncu še majhno, že sicer nekoliko obrabljeno in stereotipno režijsko ali scenično opombo.
Ze večkrat smo omenili, da imamo na našem odru z zborovskimi, velikimi operami kot so n. pr. »Aida«, »Hovanščina«, »Boris Godunov« in zdaj »Nabucco«, v režijskem in sceničnem pogledu hude, včasih skoro nepremostljive težave. Ce še tako »stiliziramo«, še tako »praznimo« prizorišče — nič ne pomaga: prostora vedno 'Primanjkuje. Vse zaradi premajhnih dimenzij, zaradi premajhne širine in odprtine odra. Ker nimamo širine in je globina za akustiko "«vama, si pomagamo s podstavki in lezemo v višino. Ker pa je jjaša hiša zvočno zelo slaba in ker želijo zato vsi dirigenti z najboljšo voljo ves zbor čimbolj spredaj (solisti pa morajo biti še bolj ^Predaj), se izkaže kmalu, da se pri vsem prizadevanju za »steupin-®ko razporedbo« pri velikih ansamblih vsi izvajalci znajdejo nenadoma v obupni gneči... V tem pogledu so na boljšem zdaj Beograd .in Zagreb, Rijeka in Sarajevo in kmalu bo tudii Skopje.
Tu ne vidim druge rešitve kot — nova gledališka stavba. (Ali vsaj sedanja temeljito aidaptirana).
Vprašanje je zdaj le: katera generacija jo bo doživela?
ffeor iz Janačkove opere »Iz mrtvega doma». (Dirigent: Demetrij Zebre, režiser : Hinko Leskovšek)
41
GIUSEPPE VERDI
je bil rojen leta 1813 v vasi Le Roncole (pri mestecu Bussetu v Parmi) v skromni gostilničarski družini. Glasba ga je veselila že v prvi mladosti. Ko pa se je hotel v svojem devetnajstem letu vpisati na milanski konservatorij, zaradi pomanjkljivega znanja klavirja ni bil sprejet. Zato je študiral s privatnim učiteljem Vi-cenzom Lavigno, hkrati pa je v Milanu spoznaval italijansko glasbeno gledališče.
Od 1836 do 1839 je bil v Bussetu mestni kapelnik, potem pa je odšel ponovno v Milan, kjer so 1839 z velikim uspehom izvedli njegovo prvo opero »Oborto conte di San Bonifazio«. Drugo delo, opera »Lažni Stanislav«, pa je doživelo popoln neuspeh. Verdi je namreč to opero pisal zaradi pogodbe, in sicer v veliki žalosti po smrti svoje žene. (Kmalu je izgubil tudi dvoje otrok).
Leta 1842 pa je bila uprizorjena opera »Nabucco«, delo, ki tudi po Verdijevih besedah pomeni pravi začetek njegove umetniške poti. Občinstvo je poleg glasbe razumelo tudi analogijo med zasužnjenimi Hebrejci in neosvobojenimi Italijani. Pomembno je, da je Veirdi že tedaj namenil zboru v operi pravo vlogo in videl v njen* močan simbol borbenosti in sile širokih ljudskih množic.
Tudi opera »Lombardije! v prvi križarski vojni« (1843) je pri' nesla Verdiju nov uspeh.
Z opero »Ernani« (1844, po istoimenskem Hugojevem delu) Je postal Verdijev sodelavec libretist F. M. Piave. To sodelovanj® razsvetljuje Verdijev odnos do libreta, katerega je vedno do na' drobnosti kritično ocenil. 2e v prvem razdobju svojega umetniške-ga ustvarjanja je v operah poudarjal dramski moment, dramsko resnico, stvarnost dejanja in značajev. Kdaj pa kdaj je libreto tudi sam skiciral in vnesel vanj ves načirt dogajanja.
Po »Ernaniju« je nastala vrsta manj pomembnih oper, od katerih sta bili najuspešnejši »Macbeth« in »Luisa Miller«.
Verdi je takrat popotoval v Pariz in London ter sklenil dolgo' letno vez s pevko Giuseppino Streppani, ki mu je postala drug3 žena in je živela z njim v nenavadnem razumevanju. Kupil ie posestvo Sant’Agata (na področju reke Pad in rojstnega kraja)’ Tam je najraje živel in najbolj mirno delal. Mnogo je bral in se seznanjal z najboljšimi deli svetovne književnosti. Ukvarjal pa se je tudi s poljedelstvom in užival v lepoti narave.
V letih 1851—1853 je Verdijevo ustvarjanje doseglo prvi bi®' ščeči vrhunec. Takrat so namreč nastala tri popularna dela: »Rig°' letto«, »Trubadur« dn »Traviata«.
V teh velikih delih je skladatelj dokazal ogromno bogastvi melodije in sposobnosti glasbene karakterizacije, hkrati pa je tu® globoko posegel v problematiko opernega teksta in prekinil " ustaljeno shematizacijo italijanske operne libretistikc. V omenjen trilogiji je privedel na oder dvorne šaljivce (»Rigol etto«) in žeIV iz polsveta (»Traviata«) ter s tem izredno poglobil sredstva svoje# dramskega izraza.	.
Po »Sicilskih večernicah« (1855), »Simonu Boccanegri« ' »Plesu v maskah« (1859), »Moči usode« (1862, predelana 1869) »Don Carlosu« (1867, predelan 1883) — je bila 1871 ob otvO riLtvi Sueškega prekopa v Kairu prvič izvedena »Aida«, ki J bila nova velika obogatitev italijanskega in evropskega opernefi
42
A
*h mrtvega doma«. (Scenograf Maks Kavčič, kostumograf Alenka Bartl - Serševa, koreograf Majna Sevnik)
gledališča. Razmišljanje o rezultatih Wagnerjeve reforme je Verdija postopoma privedlo do revizije lastnega gledanja na glasbeno Sledališče. Kljub vsemu spoštovanju Wagnerjeve veličine pa je v&dol, da njegove opere kot celote ni mogoče presaditi na italijanska tla. (Verdi: »Če so Nemci od Bacha prišli do Wagnerja, so to storili tot dobri Nemci in vse je v redu. Ce pa mi, nasledniki balestrine, oponašamo Wagnerja, počenjamo glasbeni zločin in denarno nekaj nekoristnega, če ne tudi škodljivega.«)
Verdi je v »Aidi« kljub večji vlogi orkestra in izkoriščanju Instrumentalnih efektov ohranil samostojnost glasov in tipične ‘talijanske izrazne oblike nasploh, ki so bile po reviziji obnovljene, «e pa upropaščene. »Aida« je dokazala Verdijevo neusahljivo melodijsko invencijo. V zmagoslavnem finalu drugega dejanja, kate-^mu po veličastnosti akustičnih efektov in raznovrstnosti uporaben ih sredstev morda ni enakega v celotni operni literaturi, je "fcrdi izpričal svoj izraziti smisel za polifonično izražanje. V tej °Peri nastopa tudi balet, ki ga je Verdi zaradi nepretrganega dram-®kega dogajanja v svojih operah dolgo odklanjal.
Po »Aidi« je skladateljeva operna dejavnost sicer popustila, ni ?a oslabela njegova ustvarjalna moč. Leta 1879 je spoznal pesnika i11 komponista Arriga Boita. Njuno sodelovanje je rodilo »Othella« 111 »Falataffa«. Tako je Verdi svoje operno delo zaključil ob Shake-sPearu, katerega dela je vse življenje proučeval in ljubil.
Obe operi dokazujeta umetnikovo dozorelost. Se bolj je izpolnil svoj orkester in opustil razpevanje v korist gibljive glasbene ^klamacije. V »Othellu« je na svojevrsten način spremenil opero glasbeno dramo in ustvaril globoko tragedijo, medtem ko je s
»Falstaffom« napisal svojo edino komično opero in svoj vedri pozdrav življenju z roba groba. To je nedvomno ena od najbolj duhovitih glasbenih komedij in morda edina, ki se more meriti z bogastvom Mozartovih, Donizettijevih, Rossinijevih in Wagner-jevih komičnih oper.
Čeprav je bdi Verdi prvenstveno operni komponist, je ustvarjal tudi na drugih glasbenih področjih. Med dela, ki niso namenjena gledališču, sodi njegov edini godalni kvartet, »Duhovne kompozicije« za zbar — in veličastni Requiem (1874).
Verdi svoje domovine ni zamenjal s tujino. Bil je otrok italijanske vaške hiše in je tak ostal do kraja. Vsi laskavi pozivi iz inozemstva niso v njem niti za hip omajali čustva vdanosti in ljubezni do zemlje, ki ga je rodila. Res je šel tu pa tam v tujino, vendar le kot umetnik, ki je prisostvoval odmevom svojih del v tujih deželah in spoznaval druga okolja.
S svojim umetniškim delom je pričel Verdi v času političnih krčev razcepljene in neosvobojene Italije, v času, ko je bila ideja
o	njenem osvobojenju in združenju živa in budna. Kot pristaš naprednih političnih prepričanj je v svojih prvih operah gledal revolucionarno politično orožje.
Verdi sodi med redke velike umetnike, ki ®o v življenju dosegli svetovno slavo. Pa tudi med redke umetnike, ki niso nikdar pokazali niti malo zavisti ali zlobe. Imel je čvrst značaj in se je zavedal veličine in moči umetnikovega poslanstva. Nanj niso vplivale niti muhe mogočnikov niti okus gledaliških ravnateljev ali publike. Neustrašeno se je upiral tudi zahtevam političnih oblasti in njihovi reakcionarni cenzuri. Bil je italijanski narodni umetnik-
Verdi je umrl leta 1901 v globoki starosti (89 let).
(Prev. in prir. M. S.)
Prizor iz opere »Iz mrtvega doma«
44
VERDIJEVE OPERE
Naslov:	Leto:	Dan prve izvedbe:	Kraj prve teredbe:
Oberto conte di S. Bonifazio	1839	17. november	Milan
Un giorno di regno	1840	5. september	Milan
Nabucodonosor (Nabucco)	1842	9. marec	Milan
I Lombardi	1843	11. februar	Milan
Ernani	1844	9. marec	Benetke
I due Foscari	1844	3. november	Rim
Giovanna d’Arco	1845	15. februar	Milan
Alzira	1845	12. avgust	Neapelj
Attila	1846	17. marec	Benetke
Macbeth	1847	14. marec	Florenca
I Masnadieri	1847	22. julij	London
Jerusalem	1847	26. november	Pariz
Il Corsaro	1848	25. oktober	Trsit
La Bataglia di Legno	1849	27. januar	Rim
Luisa Miller	1849	8. december	Neapelj
Stiffelio	1850	16. november	Trst
Rigoletto	1851	11. marec	Benetke
Il Trovatore	1853	19. januar	Rim
La Traviata	1853	6. marec	Benetke
Les Vèpres Siciliennes	1855	13. junij	Pariz
Simon Boccanegra	1857	12. marec	Benetke
Aroldo	1857	16. avgust	Rimini
Un Ballo in maschera	1859	17. februar	Rim
La Forza del Destino	1862	10. november	Petrograd
Macbeth	1865	21. april	Pariz
Lon Carlos	1867	11. marec	Pariz
Aida	1871	24. december	Kairo
Simon Boccanegra	1881	24. marec	Milan
Othello	1887	5. februar	Milan
Falstaff	1893	9. februar	Milan
Pojasnila
Prvo številko opernega Gledališkega lista v letošnja sezoni (»Iz Mrtvega doma«) je uredil režiser Hinko Leskovšek.
Gledališki liist za Egkovo opero »Revizor« je bil natisnjen že v fnaj-u, ko je bilia premiera zaradi bolezni v ansamblu preložena v letošnjo sezono. Gledališki list o »Revizorju« velja za drugo Štefko opernega Gledališkega lista v letošnji sezoni i(1959-60).
V	prvi številki Gledališkega lista na strani 24 pod naslovom nOVE UPRIZORITVE SO REŽIRALI, je treba popraviti: k Ciril Debevec 2 premieri (Cavalleria rusticana in Glumači, *es v masikah). Itd.
d Fotografije prizorov iz Janačkove opere »Iz mrtvega doma« so »r .akad. slikarja Marijana Pliberška, posnetki iz Egkove opere ^vizor« pa so delo Vlastje Simončiča.
45
NOVICE
VELIK USPEH HILDE HÖLZLOVE
Naše občinstvo je bilo o uspehu Hilde Hölzlove v Vercelliju obveščeno že po časopisju, vendar ne bo odveč, če ta poročila obnovimo.
V	Vercelliju (blizu Torina) je bil letos deseti mednarodni natečaj glasbe in petja, ki se ga je udeležilo čez dve sto tekmovalcev iz dvainštiridesetih držav vsega sveta, med njimi iz Jugoslavije članica naše Opere sopranistka Hilda Hölzlova. Med triinosemdesetimi pevkami se je poleg šestih drugih pevk uvrstila- v finale in prejela prvo zlato medaljo.
Na zaključnem koncertu pa je z nekim italijanskim tenorjem zapela duet iz Mascagnijeve Cavallerije rusticane.
Prva zlata medalja na največjii italijanski mednarodni kulturni prireditvi v Vercelliju je velik uspeh, h kateremu naši sopranistki iskreno čestitamo!
Nagrajenka v Vercelliju, sopranistka Hilda Hölzlora
46
JOSIP GOSTIC V OPERI ANDRÉ CHÉNIER
(Everett Helm, iz »Musical America«, sept. 1959.)
... Naslednji večer je bila slavnostna g ala -pr e dst a v a. Josip Gostič, eden najboljših jugoslovanskih tenorjev, čigar slava je razširjena daileč izven meja njegove domovine, je proslavljal tridesetletnico svojega sodelovanja z zagrebško Opero. Pred predstavo so predstavniki mnogih kulturnih organizacij, javni delavci in njegovi kolegi imeli kratke govore in povsem napolnili oder s cvetjem in venci. Poslušalci' pa so ga dobesedno zasuli s šopki. Ko se jim je Gostič zahvalil, je množica zagnala peklenski trušč, ki je trajal celih dvanajst minut; vsako njegovih arij med predstavo pa so poslušalci nagradili z navdušenim ploskanjem. Svojo vlogo je upodobil zares učinkovito in njegov glas je še vedno izredno svež in poln življenjske sile, kljub temu, da ima šestdeset let. Režija je bila popolnoma zadovoljiva; bila je to prava vélika opera v nekdanjem stilu. Kako naj bi sicer uprizorili opero »André Chenier«?
Posebej moram omeniti dirigenta Demetrija Zebreta, ki je uspešno vodil predstavo od začetka do konca. Tega nadarjenega dirigenta so nedavno imenovali za direktorja Opere v rodni Ljubljani, ki je glavno mesto Slovenije in kjer ni glasbeno življenje nič manj živahno kot v Zagrebu.
GOSPOD WILLIAM MARSHALL JE OBJAVIL
V	SEPTEMBRSKI ŠTEVILKI LONDONSKE GLEDALIŠKE REVIJE »OPERA« SLEDEČE:
LJUBLJANA. Končno neko jugoslovansko operno delo, ki ga lathko pohvalimo brez slehernega pridržka! »Črne maske« priporočam Covent Gardnu ali kateremu drugemu opernemu združenju, ki išče novo operno delo. Slovenec Marij Kogoj (1895—1956), — Schreckerjev in Schö-nbergov učenec, je napisal partituro, ki je dramatična in lirična hkrati, dovolj napredna, da zadovolji vsakršen zasičen okus in ne toliko »moderna«, da bi ogorčila ali dolgočasila sodobno operno poslušalstvo. Ko sem to delo vdrugič Poslušal po radiu, je potrdilo moj prvi vtis — in ta je, da dramatično vzdušje te opere ne zavisi le od vizualnih učinkov, čeprav nudi balet grotesknih mask nenavadno očarljiv prizor. Glasba je mojstrovina, pa naj bodo to pevske partije, spremljava ali govorni vložki, ki kakor v Fortnerjevi »Krvavii svatbi«, le še povečajo dramatični učinek.
Opera sloni na drami Leonida Andrejeva in opisuje zgodbo vojvode Lorenza, ki na maškaradi spozna razmerje svoje matere
—	kraljice in konjušnika, ki je izkoristil kraljevo odsotnost na križarskih vojnah. Lorenzo se odloči, da bo začel novo življenje *n umori starega Lorenza v simboličnem dvoboju s samim seboj. Nato se bori z nenehnimi dvomi, dokler dvorni norec, da bi pomagal Lorenzu, ne zažge palače. Preden ju zajamejo plameni, prežene Lorenzo, ki je končno osvobojen vseh vezi, svoje dvome in poje himno v slavo bogu. Režija je enakovredna delu. Samo Smerkolj, Lorenzo, ki je skoraj ves čas na odru, nikdar ne pretirava. Njegova Ogovarjava je zelo lepa in poje /jasno. Ljubo Kobal, Vanda Gerlo-vičeva, Ladko Korošec, Friderik Lupša, Miro Brajnik in velika množica ostalih solistov, ki vsi nastopajo v pomembnih vlogah, Pojejo dobro. Delo je z uspehom dirigiral Samo Hubad.
47
L
LUDVIK JERŠIN — petintrideset let pri vseh predstavah v naši Operi
Ce računamo, da izvede ljubljanska Opera v vsaki sezoni povprečno dve sto uprizoritev, potem je Ludvik Jeršin v petintridesetih letih približno sedem tisočkrat prisostvoval predstavam, ki so se v tem času zvrstile na našem odru. To je nedvomno edinstven jubilej, ki zasluži svoje častno mesito v kroniki našega opernega življenja in dela.
Višji šolski svetnik Vidic (kot talec je bil med okupacijo ustreljen v Kamniku) je Jeršinu, ki je bil uslužbenec v tedanji bainski upravi, svetoval, naj zaprosi za honorarno službo v Operi. Taiko je Jeršin 10. oktobra 1924 nastopil pot, ki ga še danes večer
za večerom vodi v operna hišo. Najprej je bil zaposlen kot biljeter na balkonu, v četrtem letu te službe pa je pastai vratar iin skoraj sleherni dan odpiral in odpira vrata opernega poslopja vsem, ki so bili iin so poslušalci in gledalci našega dela. {Taikrat je bil direktor Opere Rukavina. Leta 1925 je to mesto prevzel Mirko Polič). Po osvoboditvi je Jeršin (oktobra 1945) vstopil v stalno službo na Upravi SNG kot telefonist iitd., ostal pa je tudi vratar nri opernih predstavah in vodja biljeterjev maše Opere.
Ludvika Jeršina pozna vsa Ljubljana, najbolj seveda tisti del njenih ljudi, ki pogostno prihaja k izvedbam naših uprizoritev. Obiskovalci vodo in člani Opore vemo, da je Ludvik izredno reden, včasih strog, vodno pa točen in vesten. Vemo, da ima Ludvik zelo rad našo hišo in da je iskreno vesel vseh uspehov opernega ansambla. Sam je pripovedoval, da je najbolj vesel, kadar je hiša povsem polna poslušalcev Ln kadar aplavzi dokazujejo, da so zadovoljni
i	pevci i gledalci. Ludviku za Opero ni bilo nikdar žal časa. In ka-
48
dar je bil utrujen od dnevnega dela, se je ob večerih v Operi med ljudmi in med poslušanjem glasbe spet spočil.
Lahko si mislimo, koliko spominov hrani Jeršin na lepe in žalostne čase v razvoju naše hiše. Povedal je dva dogodka v zvezi z zdaj že pokojnim pesnikom in upravnikom SNG — Pavlom Golio. Ko je bil poet ravnatelj Drame in je dramski ansambel nekega večera gostoval v Operi, je Ludvik nekoliko glasneje stopal po hodniku. Golia mu je rekel: »Greš kot kakšen kanonir!« Ludvik pa: »Gotovo, saj sem	bil vaš kanonir v Galiciji!«	Seveda sta	se
smejala oba. In ko je	Jeršin	postal leta 1945 stalni	uslužbenec	na
Upravi SNG, je Golia	postal	upravnik. Zelo vesel je bil Ludvika:
»Lepo, da so prišli sèm tudi	moji stari vojaki!«
Tako je Ludvik Jeršin polnih petintrideset le»t zvesto in pošteno sipremljal delo našega gledališča in posebej naše Opere. In še vedno ga vidimo sleherni večer, kadar je predstaiva, kako natančno pol ure pred začetkom odpre vrata vsem, ki so žejni in željni glasbe in operne umetnosti. Prav gotovo je v tej službi nekaj lepega. Ce pa jo opravljaš petintrideset let, je to velika stvar!
Zato se obiskovalcem operne hiše ob Jeršinovem častnem jubileju pridružujemo tudi prav vsi člani Opere in se mu za njegovo zvestobo in predanost iz srca zahvaljujemo!
Režiser Hinko Leskoviek je pripravil prvo jugoslovansko uprizo-ritei> Janačkove opere »Iz mrtvega doma». Dirigent je D. Zebre
49
Dr. Fran Vatovec:
STILNA OPREDELITEV LJUBLJANSKIH FESTIVALOV
Na programski seji Upravnega odbora zavoda »Ljubljanski festival« je bila izčrpna diskusija o tem, ali naj sloni program VIII. Ljubljanskega festivala na tradicionalni zasnovi, 'ki naj zajema vse oblike umetniške ustvarjalnosti dn poustvarjalnosti (opera, drama, koncerti, balet dn folklora), ali pa naj ubere poit stilnega festivalnega programa. Odločitev izraža opredelitev v drugo smer. Stilni programski poudarek odseva v sklepu, da razpiše zavod »Ljubljanski festival« za VIII. Ljubljanski festival v 1. 1960 nagradno tekmovanje baletov opernih gledališč glavnih mest ljudskih republik, t. j. Beograda, Zaigreba, Ljubljane, Sarajeva in Skopja. Titograd nima svojega opernega baletnega ansambla.
To pomeni prelomnico na razvojni poti ljubljanskih festivalov. Pretrgana je tradicija festivalnih prireditev s splošnim umetniškim programom. Omenjeni razpis opozarja na novosadsko vzporednico Sterijinega pozorja, ki razvija stilni festivalni program v smeri dramske umetniške ustvarjalnosti in poustvarjalnosti. Umetniško tekmovanje imenovanih baletnih ansamblov naj bi bilo manifestacija kvalitete na področju baletne umetnosti. Sočasno naj bi vplivalo vzpodbudno na prizadevanja, ki se nanašajo na koreografijo in umetniške dosežke solistk in solistov. V ta namen je razpisanih devet nagrad, in sicer tri nagrade za najkvalitetnejšo koreografijo (250.000, 160.000 in 100.000 din) ter šest nagrad za najboljše baletne solistke in soliste (dve po 100.000, dve po 60.000 in dve po 30.000 din). O kvaliteti izvedbe bo sklepala posebna žirija petih strokovnjakov, v kateri naj bi bili po naši zamisli neprizadeti strokovnjaki iz vsakega republiškega glavnega mesta, kjer deluje operni balet.
Obvezna je za vsak sodelujoči baletni ansambel izvedba dveh baletnih umetnin po lastni presoji: domače in tuje. V izjemnih primerih, ko bi želela vodstva tekmujočih baletov iz upravičenih razlogov vrhunske kvalitete drugačen izbor, bi bil mogoč nastop tudi z dvema domačima ali dvema tujima deloma. Razglasitev tekmovalnega uspeha bi bila ob sklopu VIII. Ljubljanskega festivala.
Tako razpis. Ljubljanski festival si je naprtil s to odločitvijo izredno odgovornost. Na stilno opredelitev v tej smeri smo mislili že po III. Ljubljanskem festivalu 1955. Nekatere recenzije po VI. Ljubljanskem festivalu 1958 so nais vzpodbudile k prelomni zasnovi festivalnega programa. Seveda je sodaj vse odvisno od odziva petih opernih baletnih ansamblov. Zavod Ljubljanski festival jim nudi realne pogodbene pogoje. Upati je na njihovo sodelovanje, ki bi nedvomno pomagalo krepiti ugled in veljavo naših tradicionalnih festivalnih prireditev.
Seveda je še vprašanje, ali bo mogoče uveljaviti tak stilni festivalni program vsako loto. Verjetno bi šel nadaljnji razvoj v presledku bienalnih ali nemara celo trienalnih nadaljevanj. Nedvomno pa bi bili postavljeni ljubljanski festivali v ospredje državne pozornosti in veljave. Predvideti je, da bi baletni stilni poudarek prerasel okvir nastopov samih in bi se verjetno razširil na vzpo-
50
redne pobude v smeri organizacije kongresa koreografov, razstav o razvoju baleta in podobno. S takega izhodišča bd bilo tudi laže opozoriti koreografske strokovne kroge v inozemstvu na Ljubljano ter njene festivalne prireditve.
Domači in zunanji činitelji bi pospeševali in krepili njihovo rast, in razcvit.
Poveljnik taborišča — Ladko Korošec
>Iz mrtvega doma«
51
WALTER FELSENSTEIN O OPERNI REŽIJI
Walter Felsensteln. Intendant in šef-režiser Komične opere v Vzhodnem Berlinu, je danes prav gotovo eden najmočnejših pojavov na polju operne režije in stoji — poleg Wielanda Wagnerja — s svojimi storitvami v sredi svetovnega zanimanja kritike in gledališke javnosti Njegovi nazori o »glasbenem gledališču« se v mnogočem presenetljivo ujemajo s pojmovanji. ki jih že kakih dvajset let teoretično zastopamo in praktično — z večjim ali manjšim uspehom — skušamo uveljavljati tudi mi v našem °P?fnem delu. Ker se mi zdi umestno, naše gledališke sodelavce in naše občinstvo pobliže seznaniti s posebnim delom tega znamenitega opemo-gledališkega tvorca, bom o njem in o obeh njegovih predstavah: »Lisica Zvitorepka« in »Hoffmannove pripovedke«, ki sem jih videl, obširneje poročal v prihodnjih številkah našega lista. Za uvod in lažje razumevanje pa za zdaj navajam v prevodu nekaj značilnih odlomkov iz njegovega predavanja, ki ga je imel pred velikim številom francoskih gledaliških voditeljev in kritikov 29. maja 1957 ob priliki gostovanja Komične opere v Parizu v »Gledališču narodov«. — C. D.
»2e leta in leta so ob razpravah o temi »Operna režija« v ospredju vprašanja kakor:
»Ali naj se glasbena režija ravna bolj po zahtevah partiture ali bolj po zahtevah libreta?«
»Ali naj pevec postavlja igralsko nalogo na prvo mesto ali pu naj bo njegova igra narekovana od glasovnih problemov?«
»Ali naj operna predstava služi v prvi vrsti glasbi in petju ali pa naj ureja glasbo in petje v dramatično celoto?«
Na vsa pravkar navedena vprašanja so na različne načine v prilog glasbenemu gledališču že ponovno odgovarjali in zato se mi zdi neko drugo vprašanje važnejše, namreč: »Zakaj smo kljub tem dolgoletnim zahtevam po gledališki reformi opere dosegli v praksi tako malo rezultatov?« Ne manjka nam vedno na novo vračujočih se spornih razgovorov, vseskozi prepričljivih teorij tudi ne bolj ali manj uspešnih praktičnih poskusov. Toda prepričevalen predor do glasbenega gledališča se do danes še ni posrečil.
Zakaj? Mislim, da bi lahko navedel nekatere razloge. Ta stremljenja izhajajo samo od tistih ljudi - v dvorani kakor tudi na odru — ki gojijo do gledališča, do glasbe neko pristno ljubezensko razmerje in’ ki zato tudi v operi iščejo čisto gledališko doživetje. Pri tem pa pogosto pozabljajo, da je občinstvo neke operne predstave sestavljeno večinoma iz ljudi, ki velikega in pravega gledališkega doživetja v operi sploh ne iščejo, mogoče tudi sploh ne poznajo. Gledališka umetnost ima stare in stroge zakone. Osnovni predpogoj za nastanek gledališkega doživetja pa je pritegnitev gledalca v dramatičnost, v poezijo dogajanja na odru. Torej: razumljivost, verjetnost in brezpogojna resnica v ustvarjalnem igralskem postopku. Cisto gledališko doživetje ni odvisno od nobene igrske zvrsti. Pojavi se lahko v pantomimi, v operi ali v opereti natanko tako kakor v drami.
Ce se v kaki dramski predstavi ne pojavi pristno gledališko doživetje zato, ker dejansko ali pa pomanjkljivo podajanje igralca med dvoiano in odrom nista mogla ustvariti pravega razmerja, potem je publika izven zanimanja. Po izkušnjah vemo, da se uprizoritev kakega dobrega dela v slabi interpretaciji lahko ponesreči, z izredno igralsko umetnostjo pa lahko tudi uprizoritev slabega dela postane velik gledališki večer.
S2
Isto velja seveda tudi za uprizarjanje glasbenih del. Tu pa obstaja — v primeru, da manjkajo predpogoji za pravo gledališko doživetje — možnost za druge užitke, katerim so široki sloji občinstva zelo dostopni. Veselje nad blagozvočjem človeških glasov, nad plesno razgibanostjo, nad glasbenimi ogledi, so mednarodno daleč razširjeni užitki, ki so popolnoma upravičeni in za katerih zadostitev tudi skrbijo. Ti užitki pravega gledališkega doživetja ne izključujejo. Vendar pa na gledališko doživetje tudi niso vezani.
Mislim, jda bi bilo napačno, napraviti iz tega umetniški kriterij, kajti: tako dela kakor tudi predstave tradicionalne operne oblike ustrezajo neki resnični potrebi in so tu pa tam — če tudi ne v gledališkem smislu — izbrane umetnostne staritve. One imajo
— kakor vsaka umetnostna zvrst, ki je podvržena spemembam časa in okusa — svoj posebni razvoj. Tudi tu so bile in so še velike pevske osebnosti, ki so — izven kakšne stroge zakonitosti in na svoj način — posredovale velika gledališka doživetja. Publika tradicionalne operne oblike je jako zadovoljna in — po mojem mnenju
— ne želi nikakšnih bistvenih reform in novotarij. Izvajalci se za igralsko obogatitev povečini sicer zanimajo, vendar — z malimi izjemami — po svoji umetniški in tehnični vzgoji niso sposobni, prisvojiti si delovne metode kakor jih zahteva stroga zakonitost gledališke umetnosti.
Tudi operna literatura te okoliščine na široko upošteva in nikakor ni sestavljena samo iz oper, ki bi jih imeli ,diramaturško in formalno za dramatično — veljavno literaturo. Vendar pa je v operni literaturi zelo mnogo pomembnih del, ki jim je osnova prava gledališka vizija in katerih izvedba zakonom gledališča do zadnjega ustreza. Glasba takšnih del služi izključno samo dramskemu dogajanju in položaju. Petje izraža izključno samo delujočega človeka. Veljavno podajanje takih del v smislu avtorjev pa seveda zahteva umetniških osebnosti in delovne metode, ki jih v opernem poklicu na žalost le redko srečujemo. In zato interpretacija v večini primerov zaostaja za intencijami komponista in avtorja. Na tem mestu bi smel spomniti na izredno agresivne kritike pevcev in dirigentov kakor so nam izročena v izjavah in pismih Glucka. Verdija in Čajkovskega. Ce pa lahko uprizoritev mojstrovin nudi orkestralne in glasovne kvalitete, potem seveda ljubiteljem lepe glasbe in lepih glasov pripravi čisto veselje, ki jim gledališko doživetje — v kolikor so ga sploh iskali — popolnoma nadomesti. Tudi zahtevni gledališki navdušenec pride deloma na svoj račun. Kajti ta dela pripadajo po svoji zakonitosti pravemu in velikemu gledališču. In iz glasbe je čutiti globoko človeško in dramatično izpoved tudi tedaj, če je interpreti ne izpolnjujejo.
In iz teh činiteljev nastane potem paradoks, da imajo mojstrska dela operne literature velik uspeh in da so ostala kljub temu po večini neznana, ker so bile intencije komponista in avtorja nepopolno posredovana. Brez vsega je namreč mogoče, da izreden dirigent, ki razvije iz operne partiture virtuozno zvočno opojnost, sploh ne čuti potrebe, da bi dramatično izpoved dela prepričljivo Posredoval. In tako so zelo pogosto pevci zara,di lepote svojih glasov in svojega igralskega temperamenta deležni slavja, ne da bi namenom avtorja in komponista zadostili.
M
POLETNI FESTIVALI
EDINBURGH
PLES V MASKAH (24. 8. 1959)
Stockholmska verzija te opere, kot ona v Covent Gardenu in v Pariški operi, ustreza Verdijevim originalnim zasnovam in v predstavi je več švedskega vzdušja. Pevci igralsko niiso prepričevali, sicer pa o Švedih vemo, da ne razkrivajo svojih čustev. Zlasti v tej predstavi, kjer so Švedi igrali Švede, ni bilo nikakih južnjaških (izbruhov strasti im čustvena raven predstave je bila zelo nizka. Tega, nasprotno, ne moremo reči o glasbeni plati predstave, ki jo je odlično vodil dirigent Sixten Ehrling z znanjem, zanosom in iskrivostjo, kar je včasih spominjalo na Toscaninija.
Otvoritvena predstava nam je predstavila odličen stockholmski ansambel, nekako takšen, kot si ga je nekdaj želela uprava Covent Gardena: pevce svetovnega slovesa, ki sodelujejo z ostalimi, manj znanimi, na predstavah, ki jim po ustreznem številu vaj ni kaj očitati. Nekateri glasovi ansambla niso veliki, so pa skrbno izvež-bani. {Naslednji večer sano v »Rigolettu« mogli opaziti tudi slabe strani tega sistema.)
Scenerija Svena Ericka Skawoniusa je bila neambiciozna, toda prepričujoča in učinkovita. Režija Gorana Genteleja je bila dobro zamišljena, ne prehrupna in ustrezna. Erick Saeden, ki je pel grofa Holberga (Renata), glasovno ni biil svež, vendar je zrel in obvladan pevec. Biirgit Nilsson je bila sijajna Amelia, vendar bi od sopranistke njenega slovesa pričakovali globlji in domiselnejši vpogled v glasibo. Nehvaležno vlogo Ulrike je po svojih najboljših močeh upodobila Kerstin Meyer.
Vsi nastopajoči so zaslužili pohvalo — posebej še dirigent Ehrling — za uravnovešeno in jasno predstavo in za zanesljiv čut za hitrost in ritem, s katerim je vsak posemezen prizor obravnaval kot celoto. To je bil nenavaden »Ples v maskah« — povsem meitali-janski, vendar je nudil mnogo užitka.
ANIARA — ANGLEŠKA PREMIERA (3. 9. 1959)
Uprizoritev »Aniare« je bila najzanimivejši dogodek na edinburškem festivalu. Njen avtor je švedski skladatelj Karl - Birger Blomdahl in so jo prvikrat uprizorili letošnjega maja v Stockholmu. Je izredno domiselno delo, poetično zasnovano in dovršeno izdelano. Je zares novo in obravnava današnje družbene razvrstitve z najmodernejšimi pripomočki. Aniara je ogromna vesoljska ladja, na kateri, se peljejo emiiginamiti z Zemlje, ki jo je opustošila atomska bomba, na Mars. Spotoma 'trči ob asteroid in z zlomljenim krmilom skrene s poti. Potniki »o obsojeni, da za vselej blodijo po vesolju. To potovanje opisujejo 103 pesnitve švedskega pisatelja Harrya Martinsona.
Zgodba opisuje človeka kot posameznika in kat ded skupnosti, ko ni več vezan na čas in kraj kot nekoč. Opazujemo, kaiko se potniki z muko prilagajajo novemu načinu življenja: nastajajo tiranstva, okrutna in dobrohotna, kulti, religije in izprijenosti-Posamezni potniki spregovore v tonenu ostalih, katerih mnenje nastopajo: Daisy, brezskrben otrok, ki živi za zabavo. Slepa
Prizor iz Egkovega »Revizorja«. (Dirigent Samo Hubad, režiser Hinko Leskovšek)
Pesmica, kii se oklepa svojih duhovnih vizij, posadka Amare, katere poveljnik je bil na Zemlji mogočen politik, tu pa po despotsko poveljuje skupini tehnikov in izvežbanih kadetov din dr. Najpomembnejšo vlogo ima Mirna, znanstvenik, ki vzdržuje zvezo z zunanjim svetom. Dolgoletna potovanja po vesolju so zapustila v njem Človeško in filozofsko globlje naizore. Na koncu prvega dejanja prejme na grozo viseh potnikov sporočilo o popolnem razdejanju Zemlje in zadnje pozdrave ljudi. Potniki na Aniari ostanejo sami in samo ladjine stene jih lotijo od smrti, vesolja in večnosti. Istočasno pa jih te stene spominjajo na lastno nezadostno človečnost. Martiinsonova pesnitev (ki je povzročila pred leti, ko so jo objavili, mnogo hrupa) je bila Blotndahlu, ki se je pripravljal na svo.io prvo opero, izredno dobrodošla. Dve njegovi prejšnji deli — dva oratorija — tudi obravnavata snov, ki mu je draga: »Odnos posameznika do skupnosti v Ca su.« Njegov glasbeni slog se nagiba k silovitim vzponom, večji preprostosti in k dramatičnim nasprotjem. Ze v njegovi Tretji simfoniji dz leta 1950 se nam zdi, da čujemo »glasbo vesolja«.
Opera mora vsebovati dogodke. Zato je Erik Lindegren, ki je oblikoval libreto, drastično poenostavil originalno pesnitev in zgradil sedem prizorov. Razumno je presodil, koliko »filozofije« lahko obdrži, kaj lahko samo omeni in kaj naj opusti. Seveda je moral človek poznati švedski jezik ali pa vsaj prebrati besedilo v švedščini in nemščini, da je lahko spremljal dejanje, kajti precej Blomdahlove glasbe sloni na deklamaciji. Opera vsebuje tudi popevke in jazz, ko n. pr. potniki praznujejo to, kar je bilo nekoč na Zemlji kresni večer. Cuti je prav tako magnetofonske posnetke glasov in elektronsko glasbo, ki spremljajo Mimine izjave.
55
Prvo dejanje je zelo zanimivo ne samo z glasbenega vidika, temveč tudi zaradi svojih idej. Dogajanje je napeto. V drugem dejanju napetost popusti, in to v prizoru, ki opisuje razne kulte. To je deloma režiserjeva napaka, v večji meri pa je zanjo odgovoren skladatelj. Tu se je ujel v past in orisal topa in mračna izprijena nagnjenja s topo in mračno glasbo. Njegova »vesoljska« glasba pa je vselej lepa in poetična. Filozofske izjave so lirične in globoko občutene, jazzovski odlomki so spretno napisani in zbor je učinkovit, čeprav nekolikanj nerazločen. Vloge se dajo peti, vendarle je samo tenorjeva vloga »hvaležna« za pevoa.
Predstava je bila odlično pripravljena pod taktirko Sixtena Ehr tinga. Režija Gorana Gerateleja je bila dobra, vendar mislim, da sta bila on in scenograf v zmota in sta že takó »težko« delo napravila še težje. Režija opere, ki uporablja simbole, naj .bo realistična, kolikor je to le mogoče. Nadlegovati poslušalce s simboli simbolov (»abstraktna« scena) pa je neumestno. Spomnimo se, kako je v Covent Gardenu propadla Tippetova »Svatba kresne noči«! Različne dvorane na krovu Aniare so si bile vse preveč podobne in posadka je bila oblečena v nekakšne kostime za pantomimo, ne pa v prepričljive uniforme. Toda na splošno je bila režija preudarna (in dovršena in je vsebovala mnogo dobrih domislekov.
Opera je napravila močan vtis. Nepopustljiva je in brez vsakršne romantičnosti velikih oper. V njej ni ljubezni in opisovanja osebnih črstev, prav ničesar običajnega ne najdemo v njej. Obravnava misli, in ker so jo poslušali v tujem jeziku in s simbolično sceno, so jo poslušalci ocenili kot prizadevna, a dolgočasno. »Aniaira« pa bo ugajala poslušalcem, željnim stvaritev, katere jim dajo misliti.
PLES V MASKAH (4.9.1959)
O otvoritveni predstavi je bilo že poprej e govora. Seveda ni nikjer zapisano, da bi morale biiti vse režije »Plesa v maskah« enake. Toda, če so esitale opere prestavile dogajanje na Švedsko, zakaj me bi Švedi imeli pravice, da se še bolj verno drže svoje zgodovine?
Tokrat je Amelio pela Aase Nordmo - Löwberg, Hugo Hasslo pa je pel grofa Holberga (alias Renata). Norveška sopranistka je ugajala, prav tako Hasslo, ki nima tako obsežnega glasu, kot sem pričakoval, vendar je pel popolnoma v Verdijevem slogu in je svojo vlogo izoblikoval z velikim glasbenim čutom. Odlika švedskih pevcev je prav v njihovi muzlkalnosti in v strokovnem znanju.
VALKIRA (7. 9. 1959)
Katera opera na svetu se lahko baha, da ima tako zasedb» za »Valkiro« kot so: Nilsson, Nordmo-Löwberg, Meyer, Svanholm, Sigurd Bjocrling in Leon Björker, in niti enega goste?
Nilssonova je pela z blestečim glasom, sproščeno in silovito, da je poslušalce kar vzdigovalo s sedežev. Od leto 1957, ko je pela v Londonu, je zelo napredovala, njen glas jo postal toplejši in. polnejši. Njena Brünnhilda se lahko meri s Frido Leider, ki jo je pela pred vojno. Nordmo-Löwberg je bila Sieglinda iz dvajsetega stoletja, pela pa je veličastno. Tudi Kerstin Meyer je kmalu vzbudila naklonjenost poslušalcev. Njen gilas je itopel in žareč. Bila je manj podobna boginji kakor njena »lavna švedska prednica
56
Kerstin Thorborg, vendar je bila bolj človeška. Svianholm je bil v vlogi Siegmunda tako dober kot vselej in je bil glasovno zelo razpoložen. Ostala dva pevca sta prav tako ugajala.
Orkester, ki je šibka točka švedske Opere, je igral preglasno im praroibato. Bito je tudi nekaj spodrsljajev, ki pa se primerijo tudi najboljšim orkestrom. Sixten Ehrling sicer ni dirigent mednarodnega kova, je pa dober operni dirigent in je vešče izoblikoval stockholmski orkester. Njegovemu dirigiranju manjka poetičnosti in mehkobe, ne manjka mu pa dramatične sile.
Nova režija in scena Bengta Petersona in Tora Höriina sta racBočarali. Kostimi, posebno pokrivala, so bili grdi im projekcije na ozadje so bile brez pomena in večkrat smešne. Režijski prijemi so bili često neposrečeni, toda na koncu se nam to nd zdelo niti tako zelo važno, saj smo poslušali Nilssonovo, ki jd nii para med pevkami.
VOJICEK (8.9.1959)
Moč in učinkovitost Bergove opere »Vojiček« sta tolikšni, da ne moreta zgrešiti vtisa na občinstvo, razen če je predstava brezupno siaba. Uprizoritev stockholmske Opere prav gotovo ni bila slaba. Glasbeni plati je sicer primanjkovalo strumne jasnosti, ki jo ima komorna glasba, in to le tedaj, ako smo se domislili Klei-berjeviih predstav v Covent Gardenu. Režija in scena se mi nista zdeli primerni za veliko Biiohnerjevo tragedijo o človeku, preveč sta bili podobni slikanicam iz lepenke in Vajičkov svet more je bil obljuden s karikaturami, ne pa z groteskno prestrašenimi ljudmi. Kljub temu in kljub dejstvu, da opere niso peli v jeziku, ki bi bil
Elza Karlovčeva (Ana) in Nada Vidmarjeva (Marja) v naši uprizoritvi »Revizorja«
5T
razumljiv poslušalcem, ter kljub temu, da je več kot osemdeset odstotkov poslušalcev prvič v življenju videlo in slišalo to opero, sta Berg in Büchner slavila zmago.
Dejstvo, da je Erik Saeden upodobil Vojička prikupno, ne pa kot zaostalo, skoraj nečloveško pojavo, je zmanjšalo verjetnost ostalih likov. In ketr sta bili Kapitanova in Doktorjeva vloga pretirano prikazani, je Saedenav lik vzbudil manj sočutja, kot pa bi ga moral. Hvaležni smo režiserju in Elisabeth Söderstram, da nista Marie naslikala kolt vlačugo. Če bi ta odlična pevka hotela nekolikanj prikriti svoje aristokratsko obnašanje in vliti svoji vlogi mailo več topline, bi bila skorajda idealna Marija^ (Suizanne Danoo se pred desetimi leti v Neaplju ravno iz istih razlogov ni posrečilo oblikovati Marije in ji je le malo manjkalo do popolne življenjske prepričljivosti.)
Conny Söderström me je s svojo vlogo od vseh pevcev doslej najbolj prepričal. Širokoustil se je brez pretiravanja in vsakdo je mogel vedeti, zakaj je privlačeval Marijo. Sven Eri'k Vikström in Arne Tyren sita živo upodobila Kapitana in Doktorja, toda kot sem navedel, nista bila povsem na pravi poti. OstaM pevci niso pokazali kakšnih posebnih stvaritev in otroci v zadnjem prizoru so dokaj slabo izgovarjali naučene srtavke.
Vsi so srvoije vloge peli, in to tudi na mestih, kjer je skladatelj zahteval govorjeno petje. Imel sem občutek, da nii bilo pri roki nobenega izvedenca za Bergova dela, ki bi pevce posvetil v to umetnost. Prav tako se je zdelo, dia dirigent Sixten Ehrling ni imel pred seboj delo kot celoto, temveč je vsak prizor obdelal kot epizodo. Vendarle nam na koncu ni preostalo drugega» kot da smo občudovali in zavidali operno gledališče, ki ima to mojstrovino v svojem stalnem repertoarju.
RIGOLETTO (9. 9. 1959)
To je bila ena najmanj uspelih predstav stockholmskega opernega gledališča. Občudovali smo sicer glasbeno plat predstave, odličen zbor in sijajne pevce. Tudi dirigentu, gostu Fausitu Clevi ni bilo kaj očitati. Kljuib temu predstava ni bila tisto, kar bi morala biti. Primanjkovalo ji je občutenega petja in igranja. Hugo Hasslo je sicer pel z občutkom in je izoblikoval svojo vlogo kot pravi umetnik, vendarle je bil njegov Rigoletto mrtev in ni vzbujal eočultja, Margareta Hailiin je bila dokaj bleda Gilda, njem glas ni zvenel tako lepo kot v »Aniari« in videti je bilo, da je doma precej severneje od Mantove. Tako je preostal edinole Uno Sternqvi-st, mladi tenor, ki naj bi predstavi dal nekaj življenja. Njegov glas je podoben glasu Jussija Bjoerlinga pred vojno, je svež in možat, nikakor pa ni surov. Poje z neko neprisiljenostjo in tako očarljivo, da ga je veselje poslušati. Ne bi se hotel prenagliti, vendar menim, da ima mladi pevec pred seboj še veliko bodočnost.
Publika se je ta večer precej razlikovala od one prejšnjih večerov. Ljudje niso poznali dogajanja na odru in so ga eden drugemu glasno čiitali iz gledaliških listov, ali pa so si ga med seboj napak razlagali. Ploskanje je bilo mlačno in po najbolj znanih arijah in duetih je vladala mučna tišina. Tudi pri pireje omenjeni in isijajjni »V!alkin<< poslušalci niso pokazali tistega odobravanja, kot ga je zaslužila. Videti je bilo, dii edinburška publika potrebuje vzgoje tudi v tej smeri.
58
Lupša, Štrukelj, Janko, Korošec, Lipušček in Merlak v »Revizorju»
SALZBURG
Letošnji salzburški festival ni hil ravno eden najuspešnejših. Vse je bilo v znamenju priprav za otvoritev nove »Festspielhaus« v letu 1960 (čeravno ije dvomljivo, ali bo zgradba pravočasno gotova in ali bo akustika v njej boljša od sedanje).
Lanskoletni neuspeh Barberjeve opere »Vanessa« je bdil vsem še sveže v spominu, ko je padel zastor po uprizoritvi nove opere Heimoja Erbseja »Julietta«. Odločitev festivalske uprave, da vsako leto uprizori neko moderno opero, je hvalevredna, vendar bi bilo želerbi, da nekdo objektivno presodi nova, predložena operna dela, preden jih sprejmejo v program.
Erbsejeva »opera semiseria« sloni na Kleistern odlični noveli »Markiza von O...«, ta pa se je opiral na Cervantesa in Montaig-na. Novela je ob svojem izidu pred sto petdesetimi leti povzročila precej hrupa in lahko si zamislimo, kako je tedaj učinkoval naslednji odlomek (ki je osnovni problem zgodbe). Mankizu von O... je v časopisu priobčila vest: »Ne da bi vedela, sem zanosila; javi naj se otrokov oče, kajti odločila sem se, da se z njim poročim, ne oziraje se na svojo rodbino.«
Skladatelj ne verjame prispodobam in dogajanju pod površino, ki so ga kritiki (mislimo, da so imeli prav) zasledili v Kleistern noveli. Zanj je ta novela dmaniilna šala, ki vzbuja krohot. Napisal je svoj libreto, kjer obravnava Markizo von O..., da navedem njegove lastne besede, kot »veliko persiflažo« in v delo je uvedel
59
zbor, ki naj poudarja sarkastično plat libreta. V operi so sicer mesta, kjer nam postreže z duhovitim berlinskim kabaretnim humorjem, kot n. pr. v finalu pravega dejanja: značilno je, da je bilo iprav to edino mesto, kjer se je salzburška publika smejala. Ostalo pa dokazuje, da Erbse ni dorasel »veliki persiflaži« in da njegovo znanje ne odgovarja takemu libretu. In tako prikazuje seznam novih oper, uprizorjenih v Salzburgu od leta 1947 (i»Dan-tonova smrt«) do leta 1959, žal, sama drugorazredna {če ne tretjerazredna) neuspela dela. Zato se s precejšnjo nostalgijo oziramo nazaj k »Vojičku«, ki so ga v Salzburgu uprizorili pred leti. Škoda je bilo odličnih umetnikov {Rita Streich, Elisabeth Hoengen, Walter Berry, Sieglinde Wagner in Gerhard Stolze) za tako nepomembno glasbo. Dunajski filharmonični orkester in državni operni zbor je dirigiral Antal Dorati.
Druga novost v Salzburgu je bila Haydnova opera »II Mondo della Luna«, ki je požela velikanski uspeh na festivalih v Holandiji in Aixu. Peli so jo v nemškem jeziku, kar je bilo nepotrebno, saj so tudi »Orfeja« in »Cosi fan tutte« peli v italijanščini in so bili poslušali skoraj sami ameriški in angleški turisti, ki niso razumeli nobenega od obeh jezikov. Režija je bila provincialna in razen Anneliese Rothenberger ,in Oskarja Czerwenke so sodelovali sami nepomembni pevci. Dirigiral je Bernhard Conz, Karajanov asistent. S Haydnoivo partituro pa so se zgodile čudne reči: »simfonijo« iz tretjega dejanja in slavni ljubezenski duet so iz nerazumljivih razlogov vnesli v prvo dejanje, kamor sploh nista pristajala. Balet v drugem dejanju je bil nesmiseln in kostimi luninih prebivalcev so bili zasnovani brez domišljije. Scena, razsežno vijugasto stopnišče, je bila domiselna, režija pa, razen v nekaterih momentih, ni pokazaja kaj posebnega.
Dve operi, ki ju je bilo od začetka do konca užitek poslušati, sta bili »Cosi fan tutte« v Residenztheatru in Straussova »Molčeča žena« v Festspielhaus. Uspeh obeh je pripisati Karlu Böhmu, ki je predstavnik neblestečega, delovnega tipa dirigenta, brez osebnih tajnikov in dirkalnih Mercedesov.
Libreto »Molčeče žene«, M ga je napisal Stefan Zweig po Benu Jonsonu, je bil vzrok, da so nemške oblasti leta 1935 po dveh predstavah delo prepovedale. Po vojni so opero sicer uprizorili v New Yorku, vendar na drugih odrih nekako ni mogla zaživeti. Sedaj, po obnovitvi v Salzburgu, pa upamo, da jo bodo nemška operna gledališča spet sprejela v svoj repertoar.
Režija Günthenja Ronnerta in scena Tea Ottoja sta bili vzor dobrega okuisa in domišljije. Kako spretno so bili izdelani množični prizori! Glasba je očarljiva. Kadar človek naleti na katero od Straussovih zadnjih del, se vselej boji, da bo začul pogrete odlomke iz »Kavalirja z rožo«, drugače začinjene in na novo servirane. »Molčeča žena« pa je povsem nekaj drugega. Dejstvo, da je to operno delo več ali manj čista komedija, jo razlikuje od drugih Straussovih del. Pravim, več ali manj, kajti v operi je nekaj sadističnih elementov, ki pa jih je Strauss takoj razumel. Šala, ki jo zagodejo Siru Morašusu Bluntu, je zares 'kruta. Straussu moje besede najbrže ne bi laskale (nekemu okupacijskemu oficirju, ki se je leta 1945 v Garmischu zavzel zanj in mu skušal nekoliko olajšati ži/vljemje, je napisal posvetilo »Svojemu barbarskemu pri-jatelju« ...), vendar se mu je tokrat posrečilo ujeti nekaj tistega
60
ravnotežja, ki je značilno angleško, ravnotežja med zbadljivim (ali celo okrutnim) dovtipom, blagim humorjem in falstafovsko zvitostjo.
Hilde Güden je pela težko vlogo Aminte. Nasprotno večini Straussovih pevskih vlog se ta sploh ne meni za običajna pravila — naj jiim rečemo omejitve? — današnjih sopranskih vlog. Aminta je liriično-dramatična koloratuma sopranska vloga. Hans Hotter kot Morosus je bil glasovno učinkovit, ni bil pa vselej dovolj subtilen, kot bi bilo žaleiti. Vsakdo, ki je slišal njegovo Wotana pa ve, da je znal biti tudi takšen in morda bo njegov Morosus sčasoma postal blažji.
Režija opere »Orfej in Evridika«, o kateri so tolikanj govorili in ki jo je dirigiral Kairajan, je nekako razočarala. Prav tako Karajanu, po mojem mnenju, ne leži glasba, ki je nastala v dobi pred poznimi Mozartovimi deli. Njegovo lirično in zamišljeno podajanje partiture je bilo povsem romantično (ali je menil, da ima pred seboj Berliozovo instrumentacijo?), medtem, ko se mu
Orago Čuden (Hlestakov), Igor Hribar (Natakar) in Zdravko Kovač (Osip) v »Revizorju«
61
je po drugi strani na nekaterih mestih preveč mudilo. Orfej Simionatove je bil glasovno bogat .in dozorel, morebiti smo pogrešali le one poslednje dovršenosti, s katero je to vlogo oblikovala Kathleen Fender. Graziella Sciutti je v zadnjem hipu prevzela vlogo Amorja od Anne Moffo. Sena Jurinac je bila prikupna Evridika.
P,ri »Orfeju« se je pojavil osnovni problem, ki ni bil povsem glasbenega značaja: ali naj se delo uprizarja kot grška tragedija ali kot baročna opera. Ni pa mogoče delati najprej po prvem načinu in potem po drugem, kot je to napravil Schuh.
Otvoritvena festivalska predstava, je bila »Čarobna piščal« (dirigent: George! Szell, režiser: Günther Rennert, scena in kostimi: Ita Maximovna). Lisa della Casa si je zamislila Pamino kot preprosto in. odkritosrčno deklico. Niče>sar nimam proti .psihološkemu ^podajanju velikih opernih likov, mislim pa, da za psihologijo amaterjev ni prostora na odru — in soprani — pa. naj bodo njihove zasluge še itako velike — navadno nimajo posebnega vpogleda v globine moderne psihologije. Tega ne bi omenjal, če ne bi bilo članka, ki ga je gdč. della Casa priobčila v nekem lokalnem časopisu. Ako bi umetniki takšnega slovesa, kot je gdč. della Casa, bolj osredotočili svoje zanimanje na Mozarta in manj na Freuda, bi nam kmalu bilo dano znova občudovati izbrano čistost dn dostojanstvenost njenega glasu, ki sita ji prirojeni in po katerih slovi.
Simoneaujev Tamino je bil čudovit. Po eni strani je bila sprememba v zasedbi prijetna (popreje Dermota - Kunz), toda Walter Berry, glasovno učinkovitejši kot Kunz, je bil preveč naiven za Papagena. Ukrivljena usta dosežejo večji učinek, kakor vse poskakovanje in zasledovanje po lestvah (nov domislek režije). Nočna kraljica Erike Köth je bila ena njenih najboljših vlog in sčasoma bo postala druga Bergerjeva. Papagena je bila Graziella Sciutti.
Povsod so razpravljali o salzburških problemih in videti je, da je vsakomur postalo jasno, kako hitrih in korenitih posegov potrebuje salzburški festival, če hoče ohraniti svojo raven in mesto pred drugimi festivali v Holandiji, Aixu, Glyndebourneju ali Edinburghu. Oglasili so se nekateri, ki trde, da je letošnji salzburški festival začetek konca. Upamo, da to ne drži in da bodo našli nekoga, ki bo poskrbel za program festivalskih predstav.
GLYNDEBOURNE
Glyndebournška »Figarova svatba« ni komedija dogodkov in čustev, temveč drama resničnih ljudi z resničnimi težavami. Mnogo Grofic igra svojo vlogo s pravo resnobo, toda v zadnjem dejanju, ko Grof ljubimka z domnevno Suzano, positane položaj smešen.
V	Glyndobournu pa simo se zdrznili zaradi sočutja vzbujajoče bolečine grofice ob grofovih besedah. Opero je režiral Carl Ebert. Neštevilne majhne, skoraj nezapažene podrobnosti, so nakazovale odnos grofa dn grofice do služabnikov in predstava je bila čudovito enotna. Elisabeth Sodeirström je bila očarljiva in nenlavadna Suzana.
Nenavadna zato, ker ni subreta. Njen glas ni imel prilike, da se povzpne do srvojih liričnih lepot, kot smo jih slišali v »Ariadni« in »Kavalirju z rožo«. Kljub temu pa je bilo njeno petje tudi v »zmanjšanem« obsegu zelo privlačno in njen odrski
62
lik je bil očarujoč. Carlos Feiler je Figaru povsem odgovarjal. Pilar Lorengar je bila ganljiva Grofica in Michael Roux je pet Grofa z dokaj blagim glasom. Živahna, a ne pretirana Marcellina Johanne Peters zasluži posebno pohvalo, prav tako tudi Kerubin Josephine Veasey. Dirigent Peter Maag je vodil predstavo živahno in preudarno in vselej v skladu z notranjo napetostjo dogodkov. Predstava je bila lepo uravnovešena, brez enega samega zvezdnika, toda v nekem smislu je poslušalcem nudila še več kot so pričakovali.
VERONA
Letos so v Areni proslavljali sedemintridesetletnico sezone, uprizarjali so izbrane opere in mesto je bilo polno obiskovalcev iz vseh strani sveta.
Predstava opere »Moč usode« je bila bleščeča in peli so sami znani pevci. M .ada ameriška sopranistka Margherita Roberti, ki je
Ljubo Kobal (Miška) in Zdravko Kovač (Osip) v »Revizorju«. (Scena,- Viktor Molka, kostumi: Alenka Bartl - Serševa, koreografija: Majna Sevnikova)
63
m
prvič pela v Areni, je bila učinkovita Leonora in je zaslužila aplavz, s ka/terim so jo nagradili ob koncu predstave. Carlo Bergonzi je v vlogi Alvara potrdil lanskoletni uspeh, ki ga je dosegel z Raida-mesom. Njegova intonacija in dikcija bi lahko služili za vzor mnogim slavnejšim umetnikom. Aldo Pronti je izžareval neizčrpno moč kot Don Carlo, toda v duetih in ansamblih se ni mogel povzpeti nad druge pevce. Vrhunec večera je bil Ivo Vinco v vlogi Gvardijana. Najbrže je to eden od najboljših (če že ne najboljši) današnjih italijanskih basistov. Renato Capecchi je upodobil FTa Meliitoneja turobno in zelo uspešno. Miriam Pirazzini pa je zaigrala Preziosillo kot Carmen in njena intonacija je bila napačna. Zbor pod vodstvom Giulia Bertole je bil veličasten in Antonino Votto, ki je dirigiral, je bil v pravem razpoloženju. Režiser je bil Carlo Maestrini.
»Trubadur« ni tako uspel. Franco Corelli v vlogi Manrica se ni menil za zahteve libreta — na oder je prišel brez roga, s kaiterim naj bi sklical svoje privržence itd. To in pa prezgodnje oz. prepozne vstope v Veroni precej obsojajo, čeprav je treba priznati, da je dobro pel. Leonora je bila Gabriella Tucci, ki jo je pozneje zamenjala Leontyne Priče. Njej se, žal, ni posrečilo ponoviti lanskoletnega uspeha v »AJdi«. Giulietta Siminato je bila izredno uspela Azucena. Ettore Bastianini je bil izvrsten Luna. Dirigiral je Oliviero de FabritMs, režiral pa je Carlo Piccinato.
•»Faust«, ki so ga v Veroni zadnjikrat uprizorili pred dvanajstimi leti, je bila zadnja predstava poletne sezone in ves uspeh večera je treba pripisati dirigentu De Fabritiisu. Fausta je pel Gianni Poggi, čigar glas je bil izredno svež. Margareto je odlično upodobila Rosanna Carteri in je bila v zadnjem dejanju nadvse ganljiva. V vlogi Mefiiista je nastopil Cesare Siepi. Čeprav glasovno vlogi ni povsem ustrezal, je prikazal nenavaden lik. Mario Zanasi je pel Valentina, Marie Teresa Mandalari pa je pela Marto. »Val-purgino noč« je s pravim čutom pripravila Ria Teresa Legnani, režiral je Maestrini.
'uh
61
OPERNE NOVICE
ANGLIJA
London — Covent Garden. Sezona 1959-60 se je začela 28. oktobra z obnovljenim »Plesom v maskah«, ki so ga peli v italijanščini; Aase Nordmo-Löwberg, Joan Carlyle, Oralia Dominguez in dr. Dirigiral je Rudolf Kempe. 5. novembra je bila premiera »Borisa Godunova« z Borisom Christoffom v glavni vlogi ter z Edgarjem Evansom in Constanco Shacklock v njunih starih vlogah Dimitrija in Marine. Dirigiral je Jaroslav Krombholc. V novembru bodo uprizorili tudi »Salomo« z Inge Borkh v glavni vlogi. Peli jo bodo v nemškem jeziku. Sledile bodo: »Carmen« z Jen Vickers in Hansom Kaartom, »Aida« z Robertom Turrinijem in Jon Vickers, »Kavalir z rožo« z Elisabeth Schwarzkopf in Seno Jurinac (dir. Georg Solti), »Cavalleria-Glumači« z Amy Shuard in Charlesom Craigom v vlogi Santuzze in Turrida. V maju nameravajo uprizoriti »Seviljskega brivca«, kjer bo Rosino pela Teresa Berganza, glavno vlogo pa bo pel Rolando Panerai. V vlogi Rosine bo nastopila tudi Victoria de los Angeles.
Opera Sadlcr’s Wells. Otvoritvena predstava sezone je bila opera »Andre Chenier«, sledile pa so ji: »Pepelka« s Patricio Kern v glavni vlogi, »Don Juan« z Raitnundom Herincxem in Judith Pierce, »Leteči Holandec« s Rosino Baisbeck v vlogi Sente (die. Charles Grove). Maria Coliier in William McALpine bosta pela glavni vlogi v »Madam Butterfly« in Katjo in Borisa v »Katji Kabanovi«, ki jo bo dirigiral Charles Mackerras.
London Philharmonie Society bo v Royal Festival Hallu uprizorila dve koncertni izvedbi opernih del iz 20. stol., ki bosta prav gotovo vzbudili precej zanimanja. To sta: Busonijev »Doktor Faust« z Dietrichom Fischer-Dieskauom in Richardom Lewisem (dirigiral bo sir Adrian Boult) in Orffovo »Carmina Burana«, ki jo bo dirigiral Jaroslav Krombholc, pela pa bosta Maria Tau-borova in John Hauxwell.
The Welsh National Opera je konec avgusta teden dni gostovala v Llandudno, in sicer s »Faustom«, »Cavallerie«, »Glumači«, »Nabuccom« in »Madame Butterfly«, dirigirala sta Warwick Braithwaite in Ivor John. Zatem se je za dva tedna ustavila v Cardiffu, kjer je prvič (in po dolgem času v Angliji) uprizorila »Majsko noč« Rimskega-Korsakova. Na sporedu so bile opere: »Tosca«, »Seviljski brivec«, »Traviata«, »Nabucco,« »Faust« in »Madame Butterfly«.
Opera za vsakogar. Pod tem naslovom gostuje po deželi operna skupina, katere umetniški vodja je Douglas Craig. On je tudi režiral »Seviljskega brivca«, »Boheme« in »Pepelko«. Richard Doubleday bo režiral »Beraško opero«, Bryan Balkwill pa bo poskrbel za glasbeno izvedbo teh oper.
AMERIKA
Cincinnati. Poletna sezona je bila povsem obnovljena. Vodil jo je John Magro, pomagala pa sta mu scenograf Wolfgang Roth in režiser Dino Yannopoulos. Otvoritvena predstava je bila »Aida« z Mary Curtis-Vema, Nell Rankin, Piero Miranda Ferraro itd. Dirigiral je Fausto Cleva.
65
Illinois Ludwig Zirner je režiral in dirigiral »Rop Lukrecije« v lanski sezoni. Prav tako je režiral »Madame Butterfly«, ki jo je dirigiral Bernard Goodman.
San Francisco V letošnji sezoni ne bo več pela Rise Stevens, ker je prišlo do raznih nesoglasij med njo in Opero zaradi honorarja. Upravnik Opere je trdil, da je zahtevala več kakor Mario del Monaco, ki prejme za vsako predstavo 1750 dolarjetv, in sicer zaradi potnih stroškov iz Italije. Njen zagovornik pa je dejal, da je zahtevala v svoji pogodbi klavzulo, po kateri naj bi Rise Stevens prejemala višji honorar od vseh nastopajočih in če bi komu priznali dodatne stroške, bi se njen honorar moral ustrezno zvišati. Ta klavzula je bila dogovorjena, niso je pa vnesli v pogodbo. Namesto nje je v »Carmen« nastopila Gloria Lane. Tudi Elea-nor Stela in Leonie Rysanek sta morali odstopiti zaradi bolezni, nadomestovali ju bosta Marianne Schech in Edith Lang ter kasneje Gabriella Tucci.
Santa Fé (New Mexico). Najpodjetnejša med mladimi ameriškimi opernimi skupinami je Santa Fé Opera, ki je v svoji tretji poletni sezoni spet prikazala vrsto novih del. Morda je bila najuspešnejša ameriška premiera Donizettijeve opere »Anna Bolen a« (angleško verzijo je napisal Chester Kallmann). Odlična izvedba in visoke zmožnosti nastopajočih so zakrile nekaj tehničnih pomanjkljivosti dela samega. Čeprav v »Anni Boleni« ni tistih fines, ki odlikujejo poznejša Donizettijeva operna dela, je polna čustvenosti in nas vseeno preseneča. Prav gotovo ni zaslužila, da so jo tako zanemarjali. Druga svetla tečka v sezoni, ki je trajala 8 tednov in je vsebovala šestindvajset uprizoritev seštih predstav, je bila opera »Regina« (Marc Blitzstein). Vse predstave so se odlikovale po iznajdljivosti, fantaziji in dobremu okusu in so dokazale izredne zmožnosti dirigenta Johna Crosbyja, režiserja Roberta Ackarta in drugega osebja.
ARGENTINA
Buenos Aires. Sezo|na v Teatro Colon se je nadaljevala z »Rigolettom« in »Tosco«. Publiki je ugajal španski bariton Manuel Ausensi, ni pa bila zadovoljna z ostalimi nastopajočimi. Prav tako ji nista ugajala moderna režija in nova scenerija »Tosce«, ker se nista opirali na skladateljeve in libretistove zasnove. Orkester pod Martinijevo taktirko je revno zvenel in publika je protestirala zaradi nizke raivni predstave.
BRAZILIJA
Rio de Janeiro. V sezoni so izvajali vrsto nemških oper: »Kavalir z rožo« (dir. Alexander Krannhals in režiser Frank de Quell). Oba sta pripomogla do uspeha tudi »Valkiri«. »Figarova svatba« je razoračala zaradi nekaterih pevcev, pa tudi orkester s Krannhalsom na čelu je bil dokaj dolgočasen. Tem so sledile italijanske opere s pevci: Renata Scotto, Aureliana Beltrami, Nicola Monti, Gianni Poggi in drugi.
DANSKA
Kopenhagen. V minuli sezoni je v Operi nastopalo precej mladih pevcev, ki so ugajali v »Bohème«: Ellen-Margrethe Edlers, islandski tenor Magnus Jonsson, Kirsten Schultz, Bonna Söndberg!
«C
Prizor iz naše izvedbe Egkovega »Revizorja•, ki je bil j; Jugoslaviji prvič uprizorjen
Otte Svendsen in dingi. Režija Kaia Wiltona je bila zahtevna, a ni posebno učinkovala. Dirigiral je Johann Hye-Knudsen. Proti koncu sezone so uprizorili «-Beg iz Seraja«. Režija Holgarja Bo-landa je bila pretirana in dirigent Ame Hammelboe ni napravil Posebnega vtisa. V začetku poletja je bil v Kopenhagnu Festival danske glasbe in baleta. Gostoval je mladi, nadarjeni italijanski dirigent Bruno ‘Bartoletti. Poslušalci so tudi tedaj pogrešali sodobna dela, zlasti dve operni deli Carla Nielsena, ki so ju pričakovali.
FRANCIJA
Nica. V eni najtoplejših noči, kan- jih pomnijo, so letos uprizorili »Elektro«. Po zaslugi nekdanjega baritona, sedaj režiserja, Louisa Noguére, so se poslušalci znašli v pravem peloponeškem okolju. Astrid Varnay je s svojim glasom premagala vse akustične ovire Arene Cimieiz. Ugajali sta tudi Elsa Cavelti in Elsa Matheis. Bariton Paul Schöffler je izgubil nekolikanj one čudovite barve glasu, s katero nas je vznemirjal kot Jago in očaral v vlogi kralja Filipa. Kljub temu je bil veličasten! Dirigiral je Richard Blareau.
NEMČIJA
Berlin. Mestna Opera je začela sezono 16. avgusta s »Cainnen«, ki jo je dirigiral Märzendorfer, naslovno vlogo pa je pela Vera Little. V vlogi Joseja je nastopil Ernst Kozub. V novi izvedbi "Pelléasa in Mélisande« sta pela v naslovnih vlogah Pilar Lo-rengar in Roth-Ehrang.
Državna Opera je sezono začela nekoliko pozneje, in sicer 22. sept. s "Fi ga rovo svatbo«. Dirigiral je Franz Konwitschny, peli
67
pa so Clara Ebers, Ingeborg Wenglor, Sona Cervena in Rudolf Jc-dlieka, ki je nastopil tudi v naslovni vlogi opere «Evgenij Onjegim«.
Hamburg. Nova sezona v Državni Operi (prva pod1 upravnikom Rolfom Liebermannom) se je začela s «Carmen-« v režiji Wielanda Wagnerja. Carmen je pela Cvetka Ahlinova, Micaelo je upodobila Ria Urban, kot Don José je nastopil Ratko Delorko in vlogo Escamilla je pel Vladimir Ruždjak. Dirigiral je Albert Bittner. Naslovno vlogo »Salome« je pela Paula Brivkalne.
Mainz. Na Gutenberškem festivalu vselej nastopa nekaj odličnih pevcev. Tako je bilo tudi letos. Predstav je bilo manj, a so bile zato kvalitetnejše. V »Tristanu in Izoldi« sta pela Wolfgang Windgassen in Astrid Varnay. Bogat in topel glas ima tudi Peiter Roth-Ehrang. Karl Maria Zwissler je dirigiral skrbno in z občutkom. Se več uspeha so poželi »Mojstri pevci«. Ta opera v Mainzu vselej uspe, deloma zaradi odličnega zbora, ki ga vodi Martin Binger in deloma zato, ker dirigent Zwissler ljubi njeno bogato partituro, čeprav se nikdar ne izgublja v nadrobnostih. Iz Beyreutha poznamo že Otta Wienerja v vlogi Sachsa, prav tako Karla Schmitt-Walterja kot Bcckmesserja. Elisabeth Grümmer v vlogi Eve pa je bila neprekosljiva.
Leipzig. Operna sezona se je začela 12. avgusta s »Carjem in tesarjem«. Kmalu so uprizorili tudi že znano Bushovo opero »Možje iz Blackmoora« s pevci: Christa Maria Ziese (Clara), Elsa Fleischer (Jenny), Hans-Hebert Schulz (Adam Fletcher) in drugi.
München. Obnovljeno opero »Cosi fan tutte« v Prinzregenten-theatru (med festivalom v Cuvilliéstheatru) je dirigiral Lovro Matačič in režiral Rudolf Hartmann. Peli so: CI aire Watson, Lilian Benningsen, Hanny Stefek, Richard Holm in drugi. Scenograf: Helmut Jürgens.
ITALIJA
Milano. Poletna sezona v Scali se je začela z »Bohème« (Gabriella Tucci, Edda Vincenzi, Gianni Poggi, Tito Gobbi itd). Dirigirai je Antonino Votto. Altemirali so: Rosanna Carter), Giuliana Tavolaccini, Gianni Jaia, Ettore Bastianini in dirigent Alfredo Tonini. V »Mesečnici« je pela Renatta Scotto. Lualdijevo »Kraljevo hčer« je pela Nora de Rosa. Ob koncu sezone so uprizorili še »Carmen«, ki sta jo pela Simionato in Gloria Lane, dirigiral je Lovro Matačič.
V	»Teatro Lirico« je Carlo Tagliabue pel Rigoletta, Celia Drovandi Gildo, dirigiral je Mario Braggio, Antonia Maizza Mecici je pela vlogo Co-čo-san v »Madame Butterfly«, medtem ko je Pinkertona pel Antonio Salvarezza. Dirigiral je Loris Gavarini.
Napoli. V Areni Flegrei se je sezona na prostem začela z »►Giocondo«, ki jo je dirigiral Vincenzo Bellezza. Glavno vlogo je pela Luciana Serafini. Uprizorili so še »Madame Butterfly« in »Lucio di Lammermoor«.
Rim. Med poletno sezono'so poslušalci lahko obiskovali obe gledališči — Teatro Sistina in Teatro Eliseo. Uprizorili so »Tosco« z Adrianno Guerrini in Salvarezzo, »Rigoletta« s Felicem Schiavi, ter vrsto poznanih italijanskih oper. V Termah Caracalla so na prostem izvajali »Lohengrina« s Sandorjem Konya v naslovni vlogi in dirigentom Capuano. Sledila mu je »Tosca« z Antonietto Stella in Ferruccicm Tagliaviniem. Dirigiral je Napoleone Anno-vazzi. V »Aidi« je pela Floriana Cavalli.
6»
Torre del Lago. Med vsakoletne uprizoritve Puccinijevih oper v skladateljevem rojstnem kraju so letos uvrstili »-Madame Butterfly« in »-Bohème«. Co-čo-san je pela Antonietta Stella, Mimi pa Ofelia di Marco. Dirigirala sta Napoleone Annovazzi in Ottavio Zi ino.
IZRAEL
Tel-Aviv. Izraelska Filharmonija je zaključila sezono 1959 s koncertno izvedbo »Plesa v maskah«, ki so ga peli v italijanskem jeziku: Lucilie Udovick, Carol Loraine, Lucretia West, Eugene To-bm in Kostas Paskalis. Dirigiral je Nino Sanzogno.
Po vsaki predstavi obiščite
LJUBLJANSKA Q
St A D
Pred predstavo in po predstavi se lahko okrepčate v našem biieju na Cankarjevi cesti pri Operi
in druge naše poslovalnice v mestu, označene s tem znakom, Vas solidno postrežejo z vsem delikatesnim blagom in izbranimi pijačami
G»
V	naših lepo urejenih poslovalnicah TELEFON 27-18 vedno postrežemo z dobrim blagom po najugodnejših cenah!
Il A\ IL IE
Dostavljamo tudi na dom. Sprejemamo telefonska naročila!
PRED PREDSTAVO IN PO NJEJ OBIŠČITE
Tavčarjev hram
LJ UBLJANA
ŠENTVID 20
K O IL O N
TELEHOlilUniHRCilE
INDUSTRIJSKO
PODJETJE
ZA EIjEKTROZ VEZE
toplo priporoča svoje proizvode, posebno pa svojo bogato izbiro radijskih sprejemnikov:	VESNA	58	A	in	B	SAVICA	58	A	IN	B
SOCA Si A In B, z UK valovnimi področjem
TRIGLAV 58 A In B z UK valovnim področjem In gramofonom Televizijski sprejemniki TV PANORAMA 58
Prikupna oblilka naših sprejemnikov v klasični ali modemi izvedbi •ter njihovo priznano kvalitetno podajanje radijskih oddaj ustrezajo najzahtevnejšim okusom naših radijskih poslušalcev ZAHTEVAJTE KAKOVOST
Podjetje za uvoz elektrooipremc in elektroniateriala, nakuip in iprodaju proizvodov elektroindustrije KI. K J
Ljubljana, Resljeva 18-II
Tclofoni: 31-058, 31-03'), telegram: Eloktronnbuva L jul»! jan« Sklmlišfo: Crnučc-tcl. 382172
dobavlja ves električni material iz uvoza in domačega trga
7t>
TOVARNA KOVINSKE EMBALAŽE
LJUBLJANA
PROIZVAJA VSE VRSTE LITOGRAFIRANE EMBALAŽE — KOT EMBALAŽO ZA PRE-HRANBENO INDUSTRIJO, GOSPODINJSKO EMBALAŽO, BONBONIERE ZA ČOKOLADO, KAKAO IN BONBONE TER RAZNE VRSTE LITOGRAFIRANIH IN PONIKLJANIH PLADNJEV. RAZEN TEGA PROIZVAJAMO ELEKTRIČNE APARATE ZA GOSPODINJSTVA KOT N. PR. ELEKTRIČNE PECI.
☆
IZDELUJEMO TUDI PRIBOR ZA AVTOMOBILE IN KOLESA, IN SICER AVTOMOBILSKE ŽAROMETE, VELIKE IN MALE, ZADNJE SVETILKE, STOP-SVETILKE, ZRAČNE ZGOSCE-VALKE ZA AVTOMOBILE IN KOLESA TER ZVONCE ZA KOLESA. IZDELUJEMO TUDI PLOČEVINASTE LITOGRAFIRANE OTROŠKE IGRAČE.
Schwarzkopf izdelke za nego las proizvaja tovarna »ZLATOROG« v Mariboru
KRAS
RUM'KO!
odlična kombinacija za Vas ■
RUM'KO!
izvrsten čokoladni desert, polnjen z rumom ali konjakom !
RUM'KO!
proizvaja „KRAŠ“!
TOVARNA BABV IN LAKOV
»
CoJLox
i
MEDVODE
SLOVENIJA
JUGOSLAVIJA
Izdeluje firneie. oljnate barve, podvodne barve, lake, emajle, steklariki kit, umetne «mole, nltre-lake, Spiritile lake, trdil* za obutev.
COMMERCE
Zastopstvo inozemskih tvrdk LJUBLJANA, Dolničar Jeva 1
tel. št. 20-761	22-241
20-762
20-763
20-764
Zastopamo renomira-ne inozemske firme, ki oskrbujejo našo kemično, tekstilno, papirno, gradbeno in druge industrije s surovinami, stroji in orodji ter naše kmetijstvo z umetnimi gnojili in rastlinskimi zaščitnimi sredstvi.
74
i
j VSE, KAR POTREBUJETE ZA DOM IN DRUŽINO LAHKO KUPITE POD ENO STREHO!
VELEBLAGOVNICA
V LJUBLJANI PRED POŠTO
VAS VABI, DA SI OGLEDATE BOGATO IZBIRO
VSEH VRST TEKSTILA, MODNE KONFEKCIJE, PERILA IN GALANTERIJE, OBUTVE,
MODERNIH GOSPODINJSKIH APARATOV, ŠTEDILNIKOV, POHIŠTVA, ŠIVALNIH STROJEV, KOLES ITD.
BLAGO LAHKO KUPITE TUDI NA KREDIT ALI NA BARIRANE CEKE.
OBIŠČITE NAS IN ZADOVOLJNI BOSTE S HITRO POSTREŽBO.
75
TOVARNA KLEJA
LJUBLJANA
ŠMARTINSKA CESTA 50
Telefoni: 30-368 in 30-611 Brzojav: »OSSA«
Proizvaja : kostne in kožne kleje, želatino tehnično in prečiščeno, tehnične maščobe, gnojila ia krmila
Pri j avite pravočasno svoje potrebe, ker vas med letom zaradi omejene proizvodnje ne bomo mogli upoštevati
"WV VN /■
TRGOVSKO PODJETJE
>SvlLcz
(BIVŠI URBANC)
o Ljubljani
pri Prešernovem spomeniku
priporoča obiskovalcem gledališča spoje bogate zaloge spile in drugih tkanin!
TRGOVSKO PODJETJE	0	ß
LJUBLJANA, TRUBARJEVA ULICA 32
S svojimi poslovalnicami:
Stritarjeva ul. 6, Celovška c. 56, Karlovška c. 13, Ajdovščina, Čopova ul. — (Perlon), Miklošičeva c.
nudi potrošnikom raznovrstno žensko in moško perilo, volnene izdelke in galanterijo po zmernih cenah.
Se priporoča kolektiv »CVETE«
DRŽAVNA
ZALOŽBA
SLOVENIJE
je te dni svojim bralcem dala zbirko » TOKOV T CASA« z naslednjimi deli:
Ione Pavček:
SANJE ŽIVIJO DALJE
Marjan Rožanc:
MRTVI IN VSI OSTALI
Smiljan Rozman:
OBALA
\ ladimiir Kavčič:
NE VRAČAJ SE SAM
Al.
S S temi deli je založba predstavila na£e ninotnike mlade generacije
Laatnik In lidajatrlj: liprava Hlovenakrga narodnega (ledallita v I.Jub-Ijaal. Predatavnlk: Smiljan Samte. Urednik: Mit Ja ftarabon. — Tl»k Cu*plu«|> padjatja »Delo«, — Val v I.JiiblJanl.