Januš Golec; Spreobrnjenje. Lepo ter hvalevredno je, če vidimo v hramu božjem v gorečo molitev zatopljen žen&ki spol. Spodbudna je v cerkvi moška pobožnost. Ganljivo je v svetišču zahvalno moleče obnašanje spokornika. Pri nas tam doli ob Sotli ljudje niti verjeti niso hoteli, da bi bil romal Preglejev Pepič od Sv. Katarine v hrvatskem Zagorju k Mariji Bistrici. Vera v resnično poboljšanje poprej javnega bogokletneža je dobivala korenine ter rasla, ko je vse videlo in se uverilo na lastne oči, kako je klečal dolgi Pepič v f arni cerkvi s povzdignjenimi rokami med deco pri glavnem oltarju in prejemal v prahu ponižnosti Gospoda pod podobo kruha vsako nedeljo ter praznik. Saj Preglejev Pepič ni bila fcaka lahkoverna ter cmerigava ženščina, ne kak Ikričavi vižar pri romarskih procesijah, ne — doslužen — vojak, kleparski mojster, >ki je bil daleč po svetu ter je priznaval, da mu je Bog nekaj, česar ni videl in ne čul, pop pa navaden ljudski slepar! Je bil oženjen Pepa, a joj boljši pol-ovici, če se je vrnil domov v objemu preobilne pijače! V takih slučajih je bila ženi rešitev pobeg vnaprej, sicer jo je ptepel ikakor hodno štrenjo. Preglej je bil iskan klepar za zvonikc, stavbe in drobnarijo ali s strokovnim izrazom — galanterijo. Zaslužil je lepo, še več pa zapravil v vcscli družbi, ki je poslušala radevolje njegovo zagorsko samohvalo, ikvante ter zabavljanje na vse, kar bi naj bilo več, nego dolgopeti Preglej iz Plaviča. Taisti, ki. so se zalivali z njegovim vinom, so ga hvalili; žena in treznejši so bili mnenja: Preglej je sam bognasvaruj, katerega se je treba s'krbno ogniti na daleč ter krog in krog. Prav so iineli oboji. Preglejev Pepič je bil eden od številnih predvojnih prikazni, ki so rade živele pri lahkem delu in zmernem zaslužku na veliki nogi in robantile na vse, kar se jim ni klanjalo do tal. Tak je bil Pepa: lahkomiselna duša, ki je zagazila pri litru vina >v surovost in bila prepričana, da plava visoko nad drugimi. Da bo obeležena Preglejeva slika točn-o ter jasno, bodi povedano: Pepa je bil uprav v slovenskem smislu eden onih številnih liberalcev ali naprednjakov, katerim je bil nekak življenski cilj: smešenje Boga ter Cerkve in klevetanje duhovščine. Glejte, takle prosvitljcnec naenkrat poklekne med otročjad pri glavnem oltarju, 'kleče premoli celo sveto mašo in prejme sv. obhajilo! Pri pogledu na očitnega spokornika Pepiča se je vse čudilo, spraševalo: Odkod, zakaj in povrh še kar čez noč, ko ni bilo tedaj ne na hrvatski in ne na štajerski strani sv. misijona ali večjega božjepotnega romanja? Pepič je čutil radovednost sorojakov na dno duše, a molčal o vzroku preokrenitve napravo pot. Z vzgledom, ki je deloval stokrat bolj nego najbolj ognjevita misijonsfca pridiga, je botel dokazati, da je in bo ostalo njegovo poboljšanje trajno. Bog je Uidi blagoslovil vidno Preglejevo spreobrnjenje. Poprej je delal in zaslužek sproti zapravljal; sedaj je osfajal sad njegovcga dela doma v družini ter sc razcvital v ljubezni do žene in v rastočem imetju. Zatonila so leta, predno je potegnil eden od Zagorcev slučajno za pravi konec Preglejevega vozla. Mrkšev Halič iz Puš je letal kot mešctar za boljšo vin- sko kapljico po znanem vinorodnem Virštajnu. Po virštajnskih goricah so ga spraševali, če še živi oni zaviškasti Hrvat Pepič, katerega je otel čudežno slaboten in nedolžen otrok gotove — strašne smrti. Že tudi pokojni Mrkšev Hala je znal povedati tole: Klepar Pepa iz Plaviča preko Sotle je pritrjeval nove strešne žlebe na precej visoko vilo vinograda g. Tomšiča v Virštajnu. Pri dobri pijači in postrežbi se je pomudil pri gostoljubnem gospodarju dalje, nego je bilo potrebno radi dela. Preglej je Preglej in povrh še Pepič, je pač postavil rušt ali ogredje krog visokega poslopja za pritrditev žlebov površno v dobri veri, da njega bo že držalo. Na jesen se je mudil Pepa v Virštajnu in je imel nekega popoldne opravfca ob strehi pročelja vile nad brajdami in na najvišjem mestu. Kratki, a močni nalivi so ga prekinjali ono popoldnc pri delu, katerega je namenil končati proti večeru, da bostaobhajala z gospodarjem »likof«. Pepa se je vlekel po dolgi lestvi na vrh ogredja, stari Tomšič jo odcokotal po vsled dežja slinasti ilovici v Olimje po meso in tobak. Komaj je prestopil iklepar z lestve na rušt, so se pc dežju zrahljani visoki podporniki sumIjivo zagugali. Dokler je stal na sredini zgornje deske, je bila gugalnica uravnotežena. Pa Pepič Preglej je že visel tolikokrat za vrv z najbolj visokega zvonika, a ni so bal. Izpod podsti^ešja boljšega vinskega hrama bi naj utekel kot zajec! Ni se zmenil za svareče pozibavanje ogredja. Posel ga je zval iz srcdine proti desni k zadnjemu kavlju, katerega je hotel očuvati s piočevino proti rjavenju. Prestavil je nogo samo enkrat in že se je nagnilo za njim visoko ogredje. Jedva je hlastnil po toliko duhaprisotnosti, da se je obdržal z obema ro^kama za žleb ter oni zadnji kavelj in že se je zrušilo pod njim podporno hlodovje in osmeknilo seboj tudi lestvo. Cela ogrodna ropotija sc je razletela po vinogradu. Dolgi in precej tožki Pepa jf obvisel za žleb in kavelj med ostrešjerr: ter brajdami. Nad glavo neskončno nebo in pod seboj brajde z zaostrenim koljem. Čc popustita žleb in kavelj, se bo nasadil na kolce in umiral počasi ter mučno kot Kristus na križu. Take in enakc misli so spreletavale sicer neplašljivega Pepiča, ko mu je pošepnila žo pojomajoča moč v rokah, da niso ustvarjene za držalo med nebom in zemljo. Bogznaj kedaj se zna vrniti gospodar, iki bi mu edini lahko pristavil dolgo lestvo in ga otel sigurne smrti. V brezupnem položaju je uprl Pepa oči proti nebu z božjim prestolom, Itaterega je preziral ter smešil v življenju. Pod seboj je zagledal pekel grozovite smrti! Kaj mu je preostalo druzega, če ne Majka božja Bistriška. Trenutno ga je prešinilo tcr prevzelo zaupanje v Marijino pomoč v najveeji sili in v zadnjih trenutkih. Zbral je vse moči in kriknil z glasom s smrtjo se borečega: »Marija! Pomagajte!« Krik je zletel prcko vrhov v grabe, odjeknil v praznino od par strani in se razgubil, kakor bi ne bil odposlan s po- slednjimi močmi . Žleb in kavelj sta se že pripogibala pod težo navzdol in grczila vsak hip z utrganjem in s strašno pogibeljo . Pepiča je ob- lival smrtni znoj in je iskal komaj polglasno ter v šepetu pomoči pri Mariji Bistriški... Roke so se mu tresle od napora, kavelj je že bil domala zravnan in tedaj se oglasi spodaj pod brajdami nežen otroški glasek: »Štric, prislonil bom lestvo.« Fantek, ki je tičal v prvih hlačkah, se Je spravil nad dolgo ter težko lestvo, ki je bila za dvoje krepkib — moškili rok. Iznad opolzke ilovice se je pričela lestva dvigati pod rokami otroka in je prilezla čudežno obupanemu pod noge. Pepič, začutivši pod seboj oporo, je stopil trdno na klin in se oddahnil globoko. Z obema rokama se je oklenil lestve, zbral že razbežane moči in bil že tedaj uverjen, da mu je poslala pomoč Marija Bistriška. Z molitvico najtoplejše zahvale v srcu in na ustnicah se je spuščal počasi navzdol, da bi objel rešilnega angela v podobi otroka. Ko je stopil na tla in se ozrl po fantku, nikjer žive duše . Hipno se mu je zazdelo, da je dosanjal doživljaj smrtnega strahu in odrešenja, pa mu je obvisel pogled na porušenem ogredju ter ga poučil o prebridki in čudežno prestani istini! Otroka, onega dečka, ki mu je pristavil lestvo, nikjer in — nikjer! Zgrudil se je Preglejev Pepič na mokra tla in prisegel poboljšanje za celo življenje. Tudi gospodarju Tomšiču je bila in ostala uganka: Čigav bi naj bil dečko in odkod bi naj bil pritekel na samo en klic? Približno tako je tolmačil spreobrnjenje Preglejevega Pepiča Mrkšev Mihal. Preglcj sam je molčal, kedaj in na kak način je postal dosmrtni dolžnik Majke božje Bistriške. Njcgova glasno pridigujoča bogoljubna dejanja so kazala vsem, ki so poznali Pregleja prej ter poznejc, kako nerazumljiva in čudovita so pota božjc previdnosti.