Rajko |unaj je ležala vas, vsa pokrita z belim, mehkim snegom. In še vedno so naletavale snežinke. V šolski sobi pa je bilo topio; na oknih je bila rosa, in dečki so jo brisali z žepnimi robci, da so zrli na vas, ki je bila odeta v tako lep, srebrno blesteč plašč... Nebo je bilo sivo — kakor potreseno s pepelom, in milijarde motnih pikic se je porajalo na njem. Te so se večale in padale na zemljo v podobi malih, belih vejic, zvezdic in kolobarčkov. Bil je to sneg, in z vc-seljem so ga opazovali otroci iz tople šolske sobe. A kmalu vstopi gospod učitelj, in hitro poskačejo učenci na svojc prostore. Ko odmolijo, jih popraša gospod učitelj, kdo manjka. Hitro se pogledajo po klopeh, a se takoj začudenja pogledajo. Da, tam v tretji vrsti je sedež prazen; nekaj jih glasno zakliče: »Rajkota ni!"1 Tudi gospod učitelj poglcda nekako začudeno, kot da ne veruje klicu dečkov; a sedež, kjer je sedel Rajko, je bil resnično prazen . . . ,Kaj mu je?!" popraša hitro gospod učitelj in se ozre po učencih. A vsi molče. Nihče ne ve pravega odgovora. Prične se pouk . . . Rajko, ki je bil najpridnejši učcnec v celem raz-redu in najljubkejši otrok v celi vasi, je ležal tačas v mali, snažni postelji in se vcnomer oziral proti oknu... Mati, ki ga je nad vse Ijubila, je scdela pri njem in ga zdajpazdaj skrbno popraševala: ali mu je že kaj bolje, ali česa želi, in še mnogo drugega. — Rajkovi starši so bili premožni: oče je bil župan, in Rajko edini sin. Užival je zato vso Ijubezen in vso skrb dobrega očeta in Ijubečc matere. -¦ ,,Mamica, rad bi šel v šolo!" In otožno se ozre Rajko skozi okno na vas, ki pa( je bila vsa pregrnjena s srebrnoblestečim prtom... nNe moreš, Rajko!" ga potolaži mati in mu po-gladi Črne kodre raz visoko, belo čelo. Rajku pa se žalosti potemni lice. Rad bi šel v šolo, da ne zamudi ©r 27 53 nauka; a ko se hoče dvigniti v postelji, se mu zavrti v glavi. Kakor tema mu zabega pred očmi in omahne nazaj v blazine. — Materi pa bojazni zatrepeta srce. Morda ji hudo oboli edini sinček. Skrbno opazuje vsako njegovo gibanje; gleda mu jeztček, ki pa je vcs bel kakor po-tresen z moko, in hudo jo zaskrbi ... V noči je čula, kako se je fantiČ nemirno premetaval, včasih celo za-ječal; medtem ko je drugače spal tako tnirno, da sqfl je komaj čulo rahlo njegovo dihanje. Ob deseti uri, ko je bila šota končana, so prišli Rajkovi součenci, da ga obiščejo, kcr Rajko jim je bil vedno dober prijateli. Zato so ga vsi spoštovali in Ijubili. Tiho — brez bcsed obstopijo njegovo posteljo, kot da ga hočejo zastražiti. S pomilovalnim pogledom ga zrč, ko leži pred njimi tako bled in tako izpreme-njen. Drugače so mu žarela lica kakor rdeče jabelko, in ustnice so iru vedno krožile v nasmeh; a sedaj je Rajko tako miren, upalega lica, le zre jih z očmi; pa ludi te so radi prečute noči rdeCe obrobljene. nKaj li je, Rajko?" ga vpraša sosedov Tončel ki mu je bil največji prijatelj. Tudi sta v šoli sedel^ v istj kiopi. Jutri prtdem zopet v šolo!" jim obljubi Rajko. S tcm so bili učenci nekoliko pomirjeni: a vendar so odhajali tihi — skoro žaloslni, ker se jim je zdelo vse nekako prazno in samotno. Niso imeli v svoji sredi veseltga Rajka. Proti poldnevu pa sta prišla na obisk gospod boječ se, da sinček resno ne oboli. j Prccej dolgo je bolnička preiskava! zdravnik, 1 gledal in tipal; a videč, da Rajku že silijo soize v oči, ga je potolažiL da kmalu ozdravi in kmalu pojde v šolo ... V veži pa je narofil zdravnik matcri in očetu, ki sta vsa skrbna težko pričakovala njegovega sporo-Cila, naj dobro pazijo na bolnika, naj mu dajejo mrzle obkladke na čelo, in mu kuhajo Čaj. Gospod učitelj je sedel še dolgo pri Rajku in ga tolažil, da se je prehladil, in mu obljubil vehko knjigo z lepimi podobami, da mu ne bo dolgfčas. To 1 P je Rajka tako razveselilo, da so se mu zaokrožile blede ustnice v vesel nasmeh . . . »Gospod učitelj, ne pozabite knjige!" je še za-klical, ko je odhajal. UČttelj mu je moral trdno oblju-biti, da mu po kosilu princse knjigo. Popoldne je res dobil Rajko veliko knjigo s pisanimi podobami. Nekaj časa je zadovoljen listal po nji in ogledoval barvane slike; a kmalu mu je omah-nila iz rok, in položil jo je poleg sebe. Nič se mu ni Ijubilo — celo velike trobente, ki mu je bila sicer v največje veselje — ni pogledal. Tudi jesti ni maral, a mati ga je le silila, da bi pl vsaj čaj, kakor je naroči) zdravnik. A pri vsakem požirku je Rajko poprosil: »Mamica, saj je že dovolj!" Mati ga je gledala z bolestnim pogledom in ga mnogokrat opominjala: ^Rajko, ako ne boš pil čaja, boš umrl!" A Rajko ni veroval materinim besedam. Kar hitro je mamico Ijubko potolažil: »Mamica, saj ne bom umrl! Pri tcbi bom ostal!" Materi je zatrepetalo srce, oko se ji je porosilo in vstran se je morala obrniti, da priknje solze, ki so ji iz bojazni in hkiati iz materinske Ijubezni pripolzele po licu. Proti večeru je Rajko nekoliko zaspal; a kmalu je v spanju bolestno zavzdihnil in se prebudil. »Kaj ti je, Rajko?" ga popraša prestrašena mati. »Tu me boli!" ji pošepne in pritisne ročico na prsi . . . Ponoči se je Rajko zopet premetaval tako ne-mirno, da je moraia mati mnogokrat vstati iz postelje in hiteti k njemu. Šele proti jutru je bolnik zopet zaspal. Drugi dan Rajko še ni mogel v Šolo. Prišel in minil je tretji in četrti dan, a Rajku se bolezen še ni izboljšala. Proti opoldnevu petega dne pa je prišel zopet zdravnik, a nič dolgo ni ogledoval Rajkota; samo po-božal ga je in potolažil; rnateri in očetu pa je obljubil, da bolezen kmalu mine. Pa nista oče in mati verovala, ker otrokovo lice je bilo resno, in oči so govorile vse drugače. Tudi učenci so Rajka obiskali z učiteljem Sl 29 IS vred in vsem je bilo hudo pri srcu, ko so videli, da se Rajku le noče izbolišati bolezen. Rajko je moičč zrl vanje, potem pa jih poprosil, naj zapojo tisto pesetn, ki mu je bila najmilejša in jo je tako rad pel z njimi. In dečki so se pod vodstvom gospoda učitelja vsto-pili v kolobar in so zapeli tnilo: Ko pomlad cvetofa pride MM in odklene temna vrata — ^H z radostjo nas vse obide, ^H zora nam zasije zlata . . . ^H Ljubi maj, krasni maj, ^H konec zime je sedaj! ^H Vsa hiša je poslušala s solzami v očeh. Učenci pa so zrli na bledega Rajka, ki bi bil tako rad pel z njimi, a ni mogel ... . | »Spomladi boš pel zopet z nami!" ga potolaži Tonček in pogladi po velem licu. wBomr jim obljubi Rajko in poda vsakemu učencu posebej roko, ko so odhajali. j Na večer pa je postalo Rajku silno slabo. Bo- I lestno se je zvijal med pernicami, in mati ni vedela, ali naj joče ali kliče ljudi. Le vzdihovala in molila je goreče, da ji dobri Bog ohrani ljubljenega sinka . . . Oče je sedel ob bolnikovem zglavju; tiho mu je glcdal v bledo, suhljato lice, in solza je trepetala v njegovem očesu. Ko pa je pozvonilo ,,Ave", sta pri-stavila z bolničkom pobožno in zaupno očenaš za zdravje . . . Drugo jutro pa je Rajko trdo in dolgo spal. Ves okrepljen se je prebudil. Poklical je z veselim glasom po mamici, in ko je prihitela k njemu, se je je radostno oklenil z obema rokama in ji dahnil: BMamica, ne bom umrl. Pri tebi bom ostal pa v šolo bom hodil. Spet sem čisto zdrav!" Ščitomir