Geografski vestnik, Ljubljana, LVIII (1986) UDK 910.1 = 863 UDC 910.1= 20 GEOGRAFIJA — HUMANISTIČNA VEDA* Igor V r i s e r * * Po veljavni klasifikaciji znanosti je geografija glede na svoje znanstvene cilje in zlasti glede na svoj predm et preučevanja — pokrajino (zemeljsko površje ali geo­ grafsko okolje) po eni strani naravoslovna, po drugi pa družboslovna veda. Po neka­ terih novejših klasifikacijah jo uvrščajo med tako imenovane vede o zemlji (geosci­ ences) ali prostorske vede. Po treh temeljnih obeležjih pa je geografija tudi humanistična znanstvena disci­ plina: 1. Pokrajina (zemeljsko površje), ki jo preučuje geografija, je neobhodna pod­ laga vsakemu človeškemu oziroma družbenemu obstoju in delovanju. S svojimi za­ koni, zgradbo ter odnosi med pojavi, ki jo tvorijo, ustvarja vsakokratnemu družbe­ nem u bivanju in delu poseben, samosvoj pečat, ki ga družbene skupnosti in njihova civilizacija ohranjajo skozi stoletja. 2. D ružbeno delovanje preobraža pokrajinsko stvarnost na zemeljskem površju. Iz dolgotrajnega medsebojnega »sožitja« in součinkovanja se je izoblikovalo sedanje geografsko okolje, ki je v osrčju geografskega preučevanja. Poudarek na sedanjosti pa ne pomeni, da geografska razlaga lahko zametuje naravne in historične razmere v preteklosti. Njihovo nepoznavanje bi geografsko eksplikacijo silno osiromašilo ali bi jo celo vodilo do spornih ali napačnih sklepov. Zaradi tega je velik del družbene ali socialne geografije, ki se ukvarja z družbeno vlogo pri preobrazbi geografskega okolja, pa tudi regionalne geografije, po svojem značaju humanistično in historično naravnan. Če je stopil ta vidik v sodobni geografiji (tudi slovenski) v ozadje pod vplivom nekaterih drugih usmeritev, to ne pomeni, da je bila prekinjena vez med geografijo in humanističnimi disciplinami. Ta zveza spremlja geografijo od njenih začetkov v antiki in je bila znova potrjena s H u m b o l d t o v o in R i t t e r j e - v o prenovo geografije v 19. stoletju. Lahko rečemo, da je bil humanistični vidik, poleg naravoslovnega in regionalnega, temeljnega pomena za geografsko znanost in misel, za njeno epistomologijo in metodiko. * Poročilo na posvetu o humanističnih vedah, ki ga je priredila Filozofska fakulteta v Ljubljani decembra 1985. ** D r., redni univ. profesor, O ddelek za geografijo, Filozofska fakulteta. Univerza Edvarda Kardelja, Aš­ kerčeva 12, 61000 Ljubljana, YU V slovenski geografiji je bilo to drugo obeležje vseskozi močno v ospredju. Prav posebej je prišlo do veljave v delih A. M e l i k a , S. 1 1 e š i č a, V. B r a č i č a, V. K o k o l e t a , V. K l e m e n č i č a , D. M e z e t a , J. M e d v e d a in I. V r i ­ š e r j a . V zadnjih dveh desetletjih pa je dobivala slovenska geografija čedalje bolj aplikativen, uporaben in izvedenski pomen, ob katerem je doslej poudarjena huma­ nistična usm eritev obledela in stopila v ozadje. 3. Posebno skupino humanističnih ved tvorijo tako imenovane »nacionalne ve­ de«, ki se ukvarjajo s preučevanjem prostorskih in družbenih razmer v sedanjosti in preteklosti na ozemlju, kjer biva določena nacionalna skupnost. Geografija je ekla­ tanten prim er nacionalne vede. Tudi slovenska geografija je to nalogo opravljala od svojih začetkov v 19. stoletju (P. K o z l e r , S. R u t a r , F. S e i d l itd.) in jo še okrepila z osnovanjem geografskih institutov na univerzi v Ljubljani (1. 1921) in pri Slovenski akadem iji znanosti in umetnosti (1947). Med obem a vojnama so to vlogo geografije razvijali zlasti A. M e 1 i k, R. S a v n i k, S. K r a n j e c, S. 1 1 e š i č, F. P 1 a n i n a, V. B o h i n e c in še nekateri. Tudi po drugi svetovni vojni to njeno delovanje ni zastalo, dobilo je le nove oblike in je razvilo nove metode ob preučeva­ nju razm er na Koroškem, Tržaškem, Goriškem, v Beneški Sloveniji in v Porabju (V. K l e m e n č i č , L. O l a s , M. K l e m e n č i č itd.). Iz vsega tega je mogoče razbrati, da je geografija vseskozi obdržala humanistič­ no naravo in da se je vključevala v široko zastavljeno pojmovanje humanističnih ved. Ugotovitev velja tudi za slovensko geografijo in njene dosedanje prispevke k bogatenju naše kulturne dediščine. Ob tem se zastavlja vprašanje, zakaj je v šestdesetih in sedemdesetih letih ope­ šalo geografsko sodelovanje pri humanističnem preučevanju oziroma se je posvečalo tem u vidiku manj pozornosti kot v preteklosti. E den poglavitnih razlogov je splošna usmerjenost sodobne družbe in še posebej jugoslovanske v praktične, zlasti tehnične in naravoslovne vede, od katerih se priča­ kuje stvarnih in učinkovitih rešitev za hitrejši družbeni razvoj. Ob tej spremembi družbene naravnanosti se je začelo gledati na sklop humanističnih ved kot na neuti- litaristične in manj potrebne. Dragoceno humanistično izročilo, ki je dolga stoletja bogatilo duhovno zakladnico vsakega naroda, tudi našega, je postalo v potrošniško naravnani družbi odvečno. V določeni meri so ti pogledi prišli do veljave tudi v geo­ grafiji. Ne dvomimo, da je bila usmeritev geografije v sodelovanje pri obravnavanju prostorskih problem ov (prostorsko planiranje, varstvo okolja, turizem) pravilna. Skoda je le, da nismo uspeli povezati in obogatiti izvedensko obravnavanje aktual­ nih prostorskih nalog s humanistično dediščino in miselnostjo ter tako dvigniti splo­ šno raven teh raziskav. Posledice opisane družbene usmeritve se kažejo v skromno dotiranih progra­ mih za tako imenovane fundam entalne preučitve, kamor sodijo večidel tudi huma­ nistični raziskovalni programi. Nisem prepričan, da bo takšna družbena politika na znanstvenem področju prinesla izjemno bogate in uporabljive izsledke. Vsekakor pa pom eni ob nizkem in padajočem deležu znanosti v družbeni potrošnji nadaljnje na­ zadovanje humanističnih ved in z njimi vred tudi geografije. Tako so nekateri te ­ meljni geografski znanstveni programi čedalje bolj vprašljivi, čeprav gre za resno za­ snovana večletna dela, kot je npr. izdelava geografske monografije o Sloveniji ali noveliranje in publiciranje atlasa SR Slovenije. Z zgoraj opisano naravnanostjo jugoslovanske in slovenske družbe je povezana tudi splošna težnja zoper »historizem«, ki naj bi bil, razen v nekaterih primerih, ne­ potreben balast, ki obrem enjuje znanstvena dela, študente in pedagoško in izobra­ ževalno delo. Za geografijo, ki ima pomembne informativne in vzgojne naloge, je takšno stališče nesprejemljivo. Daleč smo od tega, da bi zagovarjali zagledanost v preteklost, vendar vsaka razlaga mora biti tudi genetična in brez upoštevanja pre­ teklega razvoja je naša eksplikacija kaj siromašna. Še posebej velja to za nacionalne vede. Zaradi splošnega družbenega razvoja in napredka znanosti postaja raziskovanje čedalje bolj zahtevno in zapleteno. Časi, ko je posameznik lahko obvladoval obsež­ no znanstveno področje in napisal obširne kompendije, so očitno minili. Za uspešno znanstveno delo je potrebna temeljita podlaga; imenujmo jo znanstvena infrastruk­ tura, ki obsega poleg zbiranja in urejanja gradiva na terenu tudi odkup statističnih podatkov (npr. za geografske študije pri zavodu za statistiko, hidrometeorološkem zavodu itd.), laboratorijsko oprem o in čedalje bolj tudi računalniško obdelavo ter sodobno kartografsko opremo. Vsega tega nam primanjkuje in nas sili, da pri razis­ kovalnem delu porabim o večino časa za zbiranje in urejanje gradiva, ne pa za raz­ glabljanje o znanstveni metodi in znanstvenih izsledkih. Če k vsemu temu dodamo še om ejitve pri nakupu tujih znanstvenih knjig, potem nas ne sme presenečati, da geografi raziskovalci soglasno ugotavljajo, da postajamo znanstvena provinca in da ne m orem o več slediti svetovnemu napredku, kar pred desetimi leti ni bil primer. V takšnih delovnih pogojih je seveda nemogoče pričakovati, da bodo nastajala večja tem eljna dela. Raziskovalci so prisiljeni, da se lotevajo drobnih, sprotnih raz­ iskav, ki jim ob sedanjem sistemu financiranja znanstvenega dela nudijo še najboljše možnosti za delo ali preživetje. V takšnih okoliščinah tudi ni veliko možnosti, da bi nastajala dela, ki bi jih prežemala temeljitost, vsestranost in, ne nazadnje, tudi hu­ manistično izročilo. GEOGRAPHY A HUMANISTIC SCIENCE Igor V r i š e r (Summary) The article traits the role of geography as a humanistic science. Although bigger and bigger application, the author holds for geography to be a cultural, hu­ m anistic and educational science.