|7|
PRVI LJUDJE V ALPAH
Najstarejše sledi
Le skala, kamen in kost!
Besedilo: dr. Matija Turk
Današnja podoba Alp se je izoblikovala med ledeno dobo 
ali pleistocenom. V skoraj dveh milijonih let dolgem 
obdobju se je zvrstilo več mrzlih dob ali poledenitev, 
ki so jih prekinjala krajša toplejša obdobja ali medledene 
dobe. Štiri velike alpske poledenitve, ki sta jih pred 
1. svetovno vojno na podlagi proučevanja rečnih teras 
in ledeniških moren ugotovila avstrijska geologa 
A. Penck in E. Brückner, nosijo imena alpskih rek: günz, 
mindel, riss in würm. Iz zadnje, würmske poledenitve 
poznamo najstarejše sledove človeka v Alpah.
Alpe in ljudje v ledeni dobi
Pred dobrim stoletjem je veljalo pre-
pričanje, da je bilo v času posamezne 
poledenitve podnebje vseskozi hladno 
ter da so bile gore zaradi ledenega 
pokrova za življenje neprimerne. Zato 
so kamnita orodja neandertalcev, 
ki so jih našli visoko v švicarskih 
jamah, napačno uvrščali v zadnjo 
medledeno dobo. Leta 1928 je prišlo 
do prelomnega odkritja v Potočki 
zijalki, ko je profesor Srečko Brodar 
naletel na prve paleolitske najdbe, ki 
so bile, glede na nadmorsko višino 
jame, veliko presenečenje. Bile so 
prvi dokaz, da je v zadnji ledeni dobi 
obstajal toplejši presledek, ki je ljudem 
omogočil bivanje v gorskem svetu. 
Dejansko je bilo takšnih toplej-
ših presledkov, ko se je led umaknil 
iz alpskih dolin in krnic pod 
najvišje vrhove, več. Rastlinstvu in 
živalstvu se je začasno odprl nov 
življenjski prostor. Sledeč živalim 
so v gore prodirali paleolitski 
lovci. Ljudem so postale dostopne 
jame, ki ležijo več kot 2000 m 
visoko, o čemer pričajo najdbe iz 
jame Salzofenhöhle (2068 m) v 
pogorju Totes Gebirge v Avstriji. 
Kosti jamskega medveda so v jami 
Conturines v Dolomitih odkrili 
celo na višini 2800 m. Vsa alpska 
paleolitska najdišča sodijo v to-
plejša obdobja zadnje poledenitve, 
v čas med 60.000 in 30.000 leti pr. 
Kr. Zatem je sledila nova ohladitev, 
ki je bila hladnejša kot vse prejšnje. 
S postopno otoplitvijo tik pred 
koncem ledne dobe so se ljudje 
pred 15.000 leti ponovno vrnili ob 
vznožje Alp in jih do danes v celoti 
kolonizirali.
Izkopavanje mezolitskega tabora 
na planini Pretovč pod Mrzlim 
vrhom pri Tolminu Foto: Ivan Turk

|8| Planinski vestnik | MaReC 2013
Najstarejši sledovi človeka 
v slovenskih gorah
Paleolitska arheologija ima največ 
možnosti za odkritje najdišč v 
ravnih, suhih jamah in spodmolih, 
kjer si še danes ob slabem vremenu 
poiščemo zavetja. V njih so sedi-
menti zaščiteni pred uničujočimi 
naravnimi silami in skoraj vse, kar 
je človek v njih nekoč zapustil, se 
nam je z malo sreče lahko ohranilo 
do danes. Pred desetletji je poskusno 
kopanje v več gorskih jamah in spod-
molih prineslo le skromne rezultate. 
Redke arheološke najdbe so pripada-
le veliko mlajšim obdobjem.
Prvi ljudje, ki so poseljevali 
ozemlje današnje Slovenije, so 
bili neandertalci. Skoraj vso prvo 
polovico zadnje ledene dobe (med 
115.000 in 50.000 leti pr. Kr.) so bili 
prisotni v predgorju Julijskih Alp, o 
čemer pričajo najdbe iz jame Divje 
babe I nad dolino Idrijce. O njihovi 
prisotnosti v višjih predelih zaenkrat 
ni trdnih dokazov. Omeniti pa velja 
najdbe kamnitih orodij v Bohinjskih 
gorah, ki oblikovno ustrezajo nean-
dertalskim. Ker gre za posamezne 
najdbe na odprtem, ne moremo z go-
tovostjo potrditi njihove pripadnosti 
neandertalcem.
Anatomsko moderni človek 
(kromanjonec), ki se je pojavil v 
Evropi pred 40.000 leti, je zaenkrat 
edini, za katerega lahko z gotovostjo 
trdimo, da je zahajal v naš gorski 
svet. Njegovo zapuščino so razen v 
Potočki zijalki odkrili še v Mokriški 
jami, kjer je kosti jamskega medveda 
že leta 1839 izkopaval Henrik Freyer. 
Kot kustos Deželnega muzeja za 
Kranjsko je namreč želel sestaviti 
popoln skelet te, pri nas najbolj 
razširjene ledenodobne zveri. Šele v 
petdesetih letih preteklega stoletja 
je sledove paleolitskega človeka v 
Mokriški jami odkril Brodar. 
Po sledeh jamskega medveda
Tako v Potočki zijalki kot v Mokriški 
jami so odkrili koščene konice in 
kamnito orodje. Radiokarbonsko 
datiranje nekaterih konic je pokazalo 
starost med 36.000 in 33.000 leti. 
Večina konic, ki so bile sestavni 
del sulic ali kopij, je bila izdelana iz 
kosti jamskega medveda, nekaj pa iz 
rogovja jelena in iz mamutovine. Ne-
katere, ki so bile pri uporabi poško-
dovane, so skrajšali in ponovno pri-
ostrili. Omeniti velja še preluknjano 
spodnjo čeljust jamskega medveda, iz 
katere se da izvabiti zvoke. 
Tedanji ljudje zagotovo niso mno-
žično lovili jamskih medvedov, ker je 
bilo to početje zanje smrtno nevarno, 
občasno pa so lahko pokončali 
obnemoglega medveda ali mladiča. 
Lovili so gamse, jelene, kozoroge in 
volkove, katerih kostni ostanki so 
v primerjavi z jamskim medvedom 
neznatni. Pri Potočki zijalki se 
Paleolitski lovci pred  
Mokriško jamo Slika: Milan Meden
Koščene konice iz Potočke zijalke 
Foto: France Stele

|9|
postavlja vprašanje, zakaj tolikšna 
količina koščenih konic in tako malo 
ostankov za plen primernih živali. 
Ljudi je jama privlačila kot grobišče 
jamskih medvedov, ki so tam pogi-
njali med prezimovanjem. Stikali 
so za kostmi medvedov, jih odbirali 
in uporabljali za izdelavo koščenih 
izdelkov ali pa jih preprosto razbijali 
in iz njih strgali maščobe in kostni 
mozeg. Koščene konice so bile preveč 
dragocene, da bi jih izgubljali. Morda 
je jama služila kot delavnica konic, 
kjer so jih tudi spravljali, nato pa 
se v nekem trenutku niso več vrnili 
ponje. Ali pa je bil to sveti kraj, kjer 
so ob ognjih izvajali obrede in daro-
vali konice? Vendar so to za sedaj le 
ugibanja, ki puščajo domišljiji prosto 
pot.
Poslednji lovci 
Iz zaključnega obdobja ledene dobe 
(15.000–8.000 pr. Kr.) nimamo 
nobenih znakov o prisotnosti 
človeka. Vendar odkritja v jami Polj-
šiška cerkev pri Bledu in v Babji jami 
pri Domžalah kažejo, da so se ljudje 
z umikanjem ledenikov ponovno po-
javili ob vznožju gora. Med živalskim 
plenom so v Poljšiški cerkvi prisotne 
kosti gamsa in kozoroga, v Babji jami 
pa kosti alpskega svizca. 
Po koncu ledene dobe nastopi 
nekaj tisočletij dolgo obdobje mezo-
litika. Do nedavnega smo iz tega 
obdobja v Julijskih Alpah poznali le 
dve skromni najdišči. V Jamnikovem 
spodmolu pri Kočni je bila najdena 
koščena harpuna, v Jami za skalami 
nad Staro Fužino pa kurišče in dva 
kamnita odbitka.
V zadnjem desetletju je bilo na 
območju krnskih planin odkritih 
več mezolitskih najdišč na planem. 
Odkritju kamnitih orodij na 
planini Kašina so sledila odkritja na 
planinah Kuhinja, Zaslap, Pretovč, 
Zapleč in Zaprikraj. Z arheološkim 
izkopavanjem so podrobneje 
raziskali zadnje tri. Mikrolitska 
kamnita orodja potrjujejo, da je šlo 
za tabore lovcev, ki so v poletnih 
mesecih na gorskih pašnikih zale-
zovali kozoroge, gamse in svizce. 
Mikroliti, le okoli 2 cm velika 
kamnita rezilca, so bili sestavni del 
puščic za lok, ki se je v mezolitiku 
uveljavil kot glavno lovsko orožje. 
Mezolitski lovci so iz doline prinesli 
tudi prodnike roženca, iz katerih so 
Mokriška jama, zavetišče paleolitskih lovcev in 
brlog jamskega medveda Foto: France Stele
izdelovali rezilca in po potrebi obna-
vljali zalogo "streliva". Mezolitskih 
najdišč v dolini Soče zaenkrat še ne 
poznamo. Edino takšno najdišče 
je spodmol pri Bjarču (Riparo di 
Biarzo) v dolini Nadiže.
Mezolitik se zaključi z razvojem 
poljedelstva in živinoreje, ko lov in 
nabiralništvo nista več glavna načina 
preživljanja. Lovci so postali pastirji 
in kmalu za njimi so s pojavom 
kovinskih obdobij v gore prišli rudo-
sledci. A lovska tradicija se nadaljuje. 
Nad planino Pretovč so sodobni lovci 
postavili svojo kočo prav v bližini 
nekdanjega mezolitskega tabora.  m