----- 176 ----- Za kratek čas in poduk. Mojster skaza. (Konec.) Ako se po mestih mojstri-skaze najdejo in se ž njimi taka godi, — o rakova mast! kaj bo pa še le po deželi — po kmetih! Okoli po vaseh je več umnih, ročnih, brhkih in poštenih rokodelcev, kteri se še zelo mestnih ne vstrašijo; vendar število mojstrov-skaz povsod premaguje. Na deželi ni ti treba daleč iti, da bi videl leno zdelane, napak narejene in skažene reči. Izdelke boš videl večkrat prav iz debelega, brez nika-kih primer, da si jih žalosten, da te sreč boli. — Tukaj je ta močno občotal, zakaj? — pretesno obuvalo ga je zatišalo in hudo oglodalo, da naprej ne more. — Na unem tam-le vise oblačila kakor na drogu; kaj mu neki je? ali hira, se suši ali bo poginil? — o kratko nikar! nameril se je na neumnega krojača ali žnidlarja, ki nič ne zastopi. —- Ta ti britev nabrusi, da men j reže kakor popred, — uni ti za dobro plačilo konja zakuje, da ga 4 tedne več vpreči ne moreš. Mojster ti klobuk naredi; le enkrat greš ž njim na dež, pa ti je kakor cunja. Zidar spodbije pege izpod mosta, in most se pogrezne. Trdno peč ti lončar obeča, pa trikrat jo zakuriš in že vsa je razkuhana. Kolar ti svoje poštenje in dušo zastavi, da ti bo iz uzorjenega les& voz napravil; na njega besedo se zaneseš, draže mu ga plačaš in daš ga lepše okovati, pa za tri mesece se špice ob-južejo in plavajo v mazilu, da, od njega spečan, se sramuješ, jeziš in si prisiljen dati ga prekopati. Kakega imena so vsi taki in enaki rokodelci vredni? in uni, ki vam na vaših hišnih zidovih od zunaj s ceglovo moko trivoglate mamke božje in druge svetnike raarede, kteri s svojo grdobo memogredoče več žalijo kakor meČijo; ali kraški kamnarji, kteri kakor samouki,, na velike kamenene križe nekaj, kakor slečeno žabico (urha) iz-režejo, in to ima pomeniti? ne — tukaj ne — nam ni pripuščeno najsvetejšega imena izreči! Ali niso vsi ti mojstri-skaze? Od kod pa pride, da so rokodelci tako malo prida ali malo koristni? Eni so samouki; od tacih je težko misliti, da bi se bili rokodelstva prav učili, ker niso imeli priložnosti več časa gledati, kako pravi mojstri kako reč ročno, čisto in po pravih meralh izdelujejo. O tem, kar umeten rokodelec naredi v dveh urah, se mudi samouk večkrat celi dan, in vendar si dd zaslužek po zamujenem času plačati. Drugi so> se učili rokodelstva pri takih, kteri ga sami niso znali; so bili pri njih pogostoma več časa brez dela, in S'0 se ž njimi za uk na najkrajši čas, ki je mogoče bilo, zmenili. Komaj znd otročaj žaganico prežagati, in je še ne prav pooblati, pa že meni, da je mizar in da bi na svojo roko začel delati. — Tudi smeti in zvržki mestnih rokodelstev se po vaseh razpasejo. Leni delavci, kterim ni bilo mar, da bi se bili rokodelstva prav izučili in kteri niso imeli pri nobenem mojstru obstamka, pridejo na deželo; iz prvega se držč prešerno, pa hitro jim srce upade in tako pomnožijo očitno število miojstrov-skaz. Vsi ti, posebno pa poslednji, ki iz oiest pridejo, se sami uverijo, da je kmet zarobljen, d& nič ne razume, da je za-nj hitro kaj prav storjeno, in da se dd oslepariti. O neumni, zamazani rokodelci, kako sami sebe slepite! Kmet ni več tako neveden, kakor ga štejete. Kdor je vajen vsako kmetijsko delo> ne le samo prav, temuč tudi čisto in lično storiti, ko grč v mesto, vidi lepe, prav narejene in prijetne izdellke, popraša za njih kup, in v tem hipu se prepreča, da mora domd slabo narejene reči veliko draže plačevati. To ga ogreje, da sklene za naprej gorših rokodelcev si poiskati. Beštri fantje po deželi, kteri se snažno držujo, in ktere mika , tudi spravno nositi se, z bistrim očesom vkdle razložijo, kdo znd oblačilo ali obuvalo najbolj prav narediti. Vsaka novo izmišljena prav in po lepih merah narejena, ali bolj pripravna reč, naj bo or