NaSe delo in plaiilo Prvih dvajset let svobode jc za nami, pred nami stoji stavba velike države, v kateri so dobili varno mcsto vsi dobrohoteči Jugo slovani. Neizmernega dela, truda in razumevanja je bilo treba delavcem, ki so jo gradili, da so ji ustvarili vse življenjske pogoje ter ji zagotovili bodočnost. Med onirni, ki so ob svitu zlate svobode z neomajeno silo poprijeli za delo, je bil tudi učiteljski stan. Razmetan po vseh krajih nove države in stoječ prav v sredini osvobojenega ljudstva, je najbolje razumel prve potrebe novih razmer, ob utripu narodove duše si je začrtal smernice za delo. Dvigal je narodno zavest, pobijal malodušnost, narodu jc kazal pot v boljšo bodočnost. Ob dvajsetletnici svobode se lahko z mirno vestjo ozre nazaj na svojc delo in čc je treba, stopi lahko tudi pred sodnika, da položi svoj obračun. Prvi njegov sodnik je naš narod sam. Učiteljstvo stoji med njim na tako razgledni točki, da je pri izvrševanju poklica vsak trenutek podvržen ostri kritiki: njegovo delo mora biti vedno pozitivno, mora iti vedno navzgor do uspehov. Narod jc z delom učiteljstva zadovoljen! Ako priložimo k obračunu učitcljskcga dela med narodom še laskave izjave merodajnih činiteljcv o pozitivnosti učiteljskih sil, ugotovimo, da je ta stan izvršcval svoj poklic v splošno zadovoljstvo. Pedagnško-didaktično delo v šoli se je moralo ob rojstvu naše države postaviti na čisto drugačne temelje, kakor je stalo do sedaj. Svoboda je pokazala nove poti, nova načela in nove cilje. Učiteljstvo je začelo študirati vasi, življenje otroka. socialno-gospo darske probleme, iz katerih izvira vse gorje; treba je bilo novih učnih knjig, novih učnih načrtov. Vsc te probleme je zgrabilo učiteljstvo s prave strani ter jih oblikovalo toliko časa, dokler niso dobili obliko, ki je ustrczala zahtevam naroda. Poleg strogo pedagoško-didaktičnega dela v šoli je ostalo odprto široko polje društvenega delovanja. V svojem poslanstvu učitelj tudi tega ni zanemarjal. Da je društveno delovanje zraslo prav pod njegovim vodstvom, dokazujejo vsakoletnc statistike. Iz teh lahko tudi razberemo, da ga ni kulturnega, socialnega, humanitarnega, strokovnega in nacionalncga društva, v katerem ne bi bilo učitelja. Posebno veliko nalogo opravlja naše učiteflstvo ob meji, kjer živi mejaš radi slabe gospodarske politike v nezadovoljstvu. To nezadovoljstvo otežkoča učiteljcvo delo. Naš Oiejaš meče oči preko meje, kjcr so razmere vsaj na videz rožnate! Doma beda, gospodarstvo v propadu, slabe šole, tam ... Učiteljstvo mora uporabiti vso svojo iznajdljivost ter s skromnimi sredstvi utrjevati mejo; reševati jnora, kar se rešiti da. Kakšno skrb posvečajo druge države svoji meji!? Učiteljstvo ni pozabilo otroka, ko ga je gospodarska kriza poti&nila v pomanjkanje in bedo. Organiziralo je zimsko pomoč po geslu »Otrok za otroka«, lajšalo s tem gorje zapuščenih in revnih, obenem pa vzbujalo v mladini smisel za pomoč bednim tovarišem. Ali jc učiteljstvo za vse to svoje delo primerno plačano? Ah živi samo tako, da se mu ni treba bati za golo življenjc? Pravijo, da v državnem proračunu ni vet primanjkljaja in da so se v našo državo vrnile boljše razmere. Pravijo, da imajo delavci zaslužek, da so milijardo razpisali za javna dela in da kmet svoje pridelke laže prodaja. Dan za dnem čitamo nove uredbe, ki lajšajo temu ali onemu sloju bridkost življenja, le učiteljstvo in ostali državni nastavljcnci ječijo še pod težo življenjske borbe. Ako jc država zavzela po dolgi borbi ugodnejši položaj, imajo pri tem delu zasluge tudi njeni nastavljenci in prav bi bilo, da bi se jih država spomnila. Učiteljstvo je doživelo mnogo redukcij svojih prejemkov, učiti je moralo prenatrpane razredc, dočim je mnogo učitcljskih abiturientov čakalo na službe. Odvzete so mu bile doklade za ženo, zmanjšale so sc mu dokladc za otroke. Doživljalo je mnoge prestavitve po službeni potrebi, poročenim učiteljicam so bili prikrajšani dohodki. Njihovo delo ni enakovredno delu njihovih stanovskih tovarišev. Z uredbo o delnem celibatu jc bila učitcljica ponovno ponižana! In kakor čitamo zadnje dni, je oblast posegla tudi po učiteljskih gospodarskih organizacijah (samopomoč), katere vzdržuje članstvo s svojimi sredstvi za pomoč v stiski. Zivljenjske razmere učiteljstva sc slabšajo iz dneva v dan, privedle so ga na poslednjo točko: do boTbe za golo življenje. Upoštevajoč njegovo poslanstvo med narodom in njegovo odgpvorno delo, je lahko ugotoviti kvaren vpliv teh razmer na vsesplošno delo učitelja - vzgojitelja. Kljub tcmu ne sme njegovo delo nikdar zastati, biti mora vedno pozitivno! Posebne pozornosti bi bilo potrebno učiteljstvo ob meji, ki premnogokrat deluje v obupnih razmerah za svojo domovino in lc težko vzdržuje do skrajne potankosti organiziran napad močnejšega soseda. Prepuščeno je svojim močem, da brez večje moralne in gmotnc" podpore rešuje iz tujčevega objema naše ljudi in zemljo. Učitelj - novinec se mora že v začetku spoprijazniti z borbo za golo življenje, s čimer je prisiljen oprijeti se — kruhoborstva. Učiteljska družina se zadolžujc preko mej svojih plačilnih možnosti, da si lahko nab-avi najnujnejša življenjska sredstva, svoje člane ne more vzgajati, kakor bi jih moriila. Skratka: učiteljstvo stoji v sedanjih razmerah na položaju, ki ne ustreza njegovemu poslanstvu in njegovemu delu in ako ne bo dospela rešitev pravočasno, mu bodo prizadejane rane, ki sc ne bodo dolgo časa zacelile. Učiteljstvo je po svojih stanovskih organizacijah večkrat prikazovalo potrebo zboljšanja svojih življenjskih razmer. Na vseh zborovanjih in skupščinah najde to vprašanje oster poudarek, vse resolucije so polne naših tožb in prošenj. Rešitev mora slej ko prej priti ter vzpostaviti znosnejše razmere, ki bodo ugodno vplivale na napredek učiteljskega dela med narodom. Vir