F OSb Lepoznanski list. Let« 1. Na Dunaji 15. marcija 1870. List 6. Vse misli se verte ob tebi. Če delo me je utrudilo, Da že me nič ne veseli, Per6 omočim spet v černilo, Ko list pred manoj bel leži. Na list pokladam misli svoje, Ki vse ob tebi se verte; Šumi studenec pesmi moje, V njej tvoje sveti se ime. S tebdj se derznem govoriti, Kako te imam serčno rad, Da te ne morem pozabiti, Ne morem ti slovesa dat'. Presladke obid(5 me sanje, Da v rokah otroče deržim, Oziram se prijazno vanje, Prijazno razgovarjam z njim. Poljubljam ga v cvetoče lice, Nedolžen smeh na njem igra, In stiskam bele mu ročice, Lase mu gladim od senca. Ko duh se mi iz sanj poverne, Odpr6 telesne spet oči, Tedaj se jasno mi odgerne, Da ta otrok si bila ti. Svarilo deklici. Da bil bi jaz tvoj brat, Posvaril bi te: „pazi! Med zlatim cvetjem lazi Skrivaj s prijaznimi očmi Rujavopisan gad, Ki strup meden imi, Oplete raj serca Z bahanjem in z lažmi." Sorislat. Zori n. vi. Jesenski veter je otresal rumeno perje z dreves. Kakor so prihajali dnevi kraji in hladneji, popuščale so čede svoje prejšnje daljnje pašnike ter pasle se če dalje bliže okrog doma po travnikih in senožetih, zadnjič po njivah in vertih. Povsod po polji in po njivah so goreli prijazni ognji, okrog njih so čepeli pastirji, v mraku pa so prihajali tudi odraščeni, ki so pobirali zadnji sadež po njivah, ogrevat si oterpnene roke. Tudi Dela in jaz sva kurila, sedela sva včasi pri ognji notri do terde noči. O sladki spomini, ko sem sedel se svojo prijateljico pri svojem pervem in pač tudi zadnjem lastnem ognjišči! Ne boj se, ljubi moj, ne bom ti tu zopet na drobno razlagal in na tanko popisoval, kaj sva delala, kako sva govorila — saj se moram tako že bati, da mi boš nejevoljen, ko prejmeš iz velicega, živega mesta dolgo pismo, napolnjeno se samimi otročarijami in sanjarijami, katere vendar ne morejo biti mari ne tebi ne drugemu nikomur, le meni samemu! Pa človek je že tdk, kar je imenitno njemu, pa meni, da mora biti tudi drugemu. Če se veseli sam, mora se veseliti ž njim, kar živi; če je žalosten, pa ne umč, kako more biti le kaka stvar vesela na sveti; žalovati morajo ž njim tiče pod nebom, cvetice na polji, žalostno mu mora šumljati med otožnimi verbami potok. Kaj bo drugemu, kaj bo tebi moja otročja sreča; saj je, kakor bi komu sanje pripovedoval, pa naj bodo še tako lepe! Ti imaš dobro serce, ti jih boš poslušal, če ne zvesto, pa vsaj mirno; prebral boš z veliko poterpežljivostjo to pismo do konca, potem pa položil ga iz roke, brez nejevolje morda, gotovo pa se bodeš smehljal, če ne zaničljivo, pa vsaj pomilovalno. Ker si pa imel do zdaj toliko poterpljenja, imej ga še malo, ne bom te dolgo mudil, kmalu bom pri kraji. Bilo je v nedeljo popoldne, lepo, gorko jesensko popoldne. Po klopeh pred hišami so počivaje praznovali vaščani. Jaz sem ležal v travi pod košato jablano na vertu, ter brez posebne misli zerl tje po polji. Kar priderdra po cesti gosposka kočija; s ceste krene naravnost proti naši vasi. Kakor bi trenil je tu; voz je zapert, na strani neznanega voznika sedi farovški hlapec; ta d£ znamenje vozniku, da bi ustavil blizu hiše našega soseda. Kočija se odpre, iz nje se prikaže tuj gospod, za njim gospa, lepa, belega obraza, pa vsa v černo oblečena; še nikoli nisem videl take, zdela se mi je, kakor kraljica. Pa čudno, skerbno se ozira in pazi okrog, kakor bi koga iskala. V sosedovo hišo naravnost £ gredo. Meni je glasno prerokovalo serce, kaj bo ; pa ni mi bilo moči geniti se z mesta. Kakor pribit sem stal pa čakal, kaj bo iz tega. Vse tiho. čez nekaj časa zaslišim iz hiše govorjenje, glasneje in glasneje; narbolj pa se je razlegal glas naše sosede, vmes čudni, tuji glasovi, na to vpitje, kakor v prepiru, kričanje, ihtenje, jok! »Moja je, vpije soseda, in nikoli je nisem slišal vpiti tako, pa govoriti tako lepo, tako meni iz serca; tu mi je bilo pervič očito, kaj je materino, kaj je žensko serce! moja je, jaz sem jo izredila, se svojim mlekom dojila, jaz sem njena mati! Vsaka vlačuga bi lehko prišla zdaj, pa dejala, jaz sem njena mati, z mano pojde. — Kaj? — Jaz ne prodajem za denar svojega otroka, na! tu ga imaš, poberi ga, pa kupi si zanj zlata, da ga boš še več imela. Kaj meni mari ti papirji, tu le jih imaš v koscih pred nogami; piše se, kar se če. Tukaj je pisano, in to pisanje ne laže, da sem jaz njena mati! Dela, slišiš Dela! povej, govori, katera je tvoja mati? jaz, ali ta ženska, pa naj bo še tako lepo, po o-osposko oblečena! Kedo te je pestoval, kedo rad te imel, jaz ali ta? Ali boš mene zapustila, pa me dej, če si taka! pa pojdeš s to žensko, ki seje zdaj še le spomnila, da ima otroka, prej pa ni hotela vedeti zate; ni ji bilo mari, ali živiš, in kje, če si zdrava ali bolna, ali si pri poštenih ali malopridnih ljudeh? Dela! kaj jo gledaš po strani?sem pojdi, jaz sem tvoja mati, dasi te ne znam tako prilizljivo vabiti, tako milo gledati; o to zna to, tega se učijo take! V tem hipu pridivja tujka iz hiše z Delo v naročji, za njo pa, kakor divja zver, soseda; na vso moč jo ustavlja tuji gospod. Žena njegova plane z otrokom v kočijo. Dela vsa bleda, objokana — nikoli ne pozabim tega pogleda! — oklepa z eno roko vrat svoji pravi materi, po kateri je tolikanj hrepenela, katero je denes našla, z drugo pa je podajala slovo ženi, katera jo je zredila, in kakor seje videlo zdaj, ljubila tako, kakor ne ljubi vsaka mati otroka, ki ga je pod sercem nosila, njej je z mokrimi očmi podajala slovo, in — tudi meni? —- Mene ni videla, mene! Voz se zapre, voznik udari po konjih, kočija zderči, kakor blisk, soseda pa za njo v tčk! kmalu pa se spotakne, pade na obraz in obleži. — Meni se stori čern svet pred očmi; kaj je bilo po tem z mano, ne vem. V postelji še le se zavem; hude vročine so me spreletavale; vrelo mije in mešalo se po glavi, nikogar nisem poznal; strašne sanje sem imel po noči in po dnevi; mati mi ni šla od postelje, njena skerb mi je rešila življenje. — Dele nisem videl več. Nikedar več? O ni mogoče, ni mogoče, ne vara me oko, in ko bi me oko, ne vara me serce! Videl sem jo, videl, in od tega pogleda mi še trepeče duša in telo! — Ni mi moči dalje pisati, ura bije tli, lehko noč! 16. julija. Denes sem bil v Fontainebleau; pa ne misli, da sem šel gledat kraljev grad in izbujat si zgodovinske spomine. Silno hrepenenje me je gnalo iz večnega mestnega hrupa, ki mi ni bil nikoli tako zopern, naravi v mirno, tiho naročje, v sloveči gozd nad gradom. Ne vem, koliko časa sem pohajal vse vprek po prelepem hrastovji. Kakomajhenega, kako pohlevnega se čuti človek, vendar ga to čutilo nikakor ne znižuje, ne tlači, ko stoji pred takim čverstim, velikanskim drevesom. Koliko viharjev je bučalo čez njegovo glavo, plaha seje skrivala zver po jaz-bah, plah seje stiskal človek v svoje zidovje — ti pa si stal, kraljevski 6 * hrast, krepko svojili tAl se derže, nepremakljiv, neginljiv, le tvoji lasje so bili vetru igrača. Sto in sto let stojiš tu nespremenjen, pod tabo pa gine v dolini rod za rodom; koliko si videl med njimi terpljenja, sam nedotakljiv, neobčutljiv! Popoludne proti večeru že pridem na trato; truden ležem v cvetoče resje. Vse tiho, vse mirno! le zdaj pa zdaj brenči poleg mene čmerl, ki pridno obira cvet za cvetom po resji; ko pride do mene, obletava me, nevoljno brenČe, nekaj časa v vedno širjih krogih, potem pa zleti naravnost k svoji družini. Beli sneženi oblački so plavali proti zapadli tu pa tam po jasnem nebesu. Ni ga morda pogleda, ki bi zbujal s tako rahlo močjo človeku mirno otožne misli. Ni čuda, da so se mi jele snovati tam, kjer so bile prenehale sinoči. Kaj je človek sam na sebi, kako moč imajo do njega okolnosti, kedo se more utegniti njihovi oblasti? Kak bi bil neki jaz, ko bi ne bil našel v pervi mladosti tega čudnega otroka ? Kar se vsadi v tem času v otročje serce, to se pač terdno ukorenini. Um se razvija po svojih postavah od dne do dne, spreminja ga vsaka prikazen; serce pa rado ohrani svojo pervo podobo, le uterjuje se bolj in bolj, in le prerado se nazadnje popolnoma uterdi. Ko bi ne bil poznal Dele? Res mi je z leti jela temneti bolj in bolj njena telesna podoba, zadnjič mi je v hrupu življenja čisto izginila izpred oči; vendar je bil duh tega dekleta čudno združen z vsem mojim mišljenjem in čutenjem. Kedor pozna človeško serce, kolikor ga more poznati človek, on se ne bo čudil, če pravim, daje bila ta rejenka moja perva učenica,moja perva odgojiteljica. Ali ji čem biti hvaležeu? Ali bi ne bil šel brez nje skozi življenje, kakor sem jih videl iti tisoč in tisoč okrog sebe? — „Bodi pošten, da te ne zapro; pridobivaj in uživaj ; drobtine pa, ki ti padajo s polne mize, pusti, naj jih pobira pes, pusti naj jih pobira berač, ako pride, da imaš mir; daj mu tudi kruhovo skorjo, oglodano kost, da ti ne moti se svojim moledovanjem uživanja! Vsak zase, bog pa za vse! Saj ni moči vsem pomagati; kaj hočemo, da je svet tiik, ne belimo si glave, mi ga ne bomo prenaredili!" In take imenujemo še dobre, modre! Ali bi bil tudi jaz mislil in čutil tako? In ko bi bil, ali bi ne bilo to bolje zame, za druge pa tudi ne slabše? Saj kaj pa pomaga nesrečnemu vse pomilovanje? Kaj te tvoje rane skelč menj, če vidiš, da skele tudi mene? Žalostna tolažba, revna pomoč! In če vendar človek ne more drugače? Ali bi ne bil brez njenega znanstva čisto drugače gledal sveta? Kaka nesrečna, demonična moč sili človeka, da se mu zdi vse nepo -polno, pomanjkljivo, popačeno, kar vidi okrog sebe, narava in človek! Zakaj je tdko, zakaj ni drugačno ? človek bi mu moral biti angelj ! In celo ženska! Ta bi mu že čisto morala biti neko vzvišeno, čisto bitje brez madeža, brez zemeljske teže, neka lepa, jasna prikazen, ki mu je priplavala z nebes, da mu prinese tolažbo, mir, srečo, da se zateka k njej v stiski in težavi, da ji toži svoje bolečine, da si počije v njenem mehkem naročji, truden, preganjan, nesrečen! Kar je lepega, blazega, dobrega, vse mora biti njena last. Ona mu je lepota, sreča, ideal! Stokrat in stokrat se prepriča, da so to le lepe sanje; vendar se zaprede vanje, v njih živi; in ko mu jih prežene dan, čuti se neskončno nesrečnega; tega pa ne pomisli, da nima nikakoršne pravice zahtevati, da bi bilo drugače. O ti nesrečni, ti nepoboljšljivi idealizem, ti bolni otrok, neozdravljiv, ker se braniš zdravila! Pač bi bilo nespametno reči, da mi je Dela vcepila to bolezen, saj jo imajo tudi drugi, in za boga! ne nar slabši možjč! Vendar pa, to čutim, da bi se ne bila brez njč tako silno razvila,in polastila se vseh mojih moči. Kje bi našel zdravila tej bolezni, ki je ne bom mogel dolgo več prenašati? Pri njej? — Oe sem jo res videl, ali je hočem iskati, saj ni nemogoče najti jo. In če jo najdem? Ali me bo poznala? In če me noče poznati? Ko bi seji otročje, smešno zdelo najino nekedanje prijateljstvo ? In kako bi moglo biti drugače? Kaj je preživela v tem času? Ali je pa moško, navezavati vse svoje bitje, svoje življenje — da, tu gre za moje življenje — na podobo, ki se mi je v sanjah prikazala? Ko hrepenim objeti svojo srečo, svoj ideal, če pa objamem oblak, meglo, ki se mi raztopi na hrepenečih persih? Strašen dvom! O človek, o mož, ti krona stvarjenju, osodi igrača! Pri teh mislih mi je ugasnilo solnce za večerno goro; ko bi tako ugasnilo moje življenje, mirno, rahlo, brez bolečine raztopilo se moje bitje! Boris Miran. Pravi uzroki francozke revolucije. (Dalje) Literarno gibanje v teh časih je bilo tako obsežno, po svojih nasledkih tako pomenljivo, da moramo vsaj nekoliko spregovoriti o njem. Ne bomo spominjali, kako so se takrat razvijale eksaktne vednosti in kake nasledke je to imelo; ne bomo govorili, kako se je v filozofiji namesto Kartesijevega idealizma s časom vrinil Locke-jev sen-sualizem ter potem razvil se v Holbachov, Helvecijev in Condillacov materializem, a hočemo se malo pomuditi pri oni filozofiji, ki premišlja človeka v njegovi etični razmeri proti ostalemu svetu, in ki se torej posebno peči s problemi (vprašanji) deržavnega in socialnega življenja — pri filozofiji prava. Ta del filozofije so takrat največi možje francoskega naroda tehtno premišljali in preiskavah ter sad svojih študij hranili nam v znamenitih knjigah deržavnopravnih naukov in sistem, ki so imeli jako velik vpliv na prekucijo konci 18. stoletja. Kako gnjil in bolan je bil ves organizem, to je bilo vsem očito, kako pa ozdraviti ga, v tem so si nasprotovali duhovi! Po treh različnih potih je hodila takratna francoska pravna filozofija. Ne moremo je v njenih nasprotjih bolje zaznamovati, kakor če jo premišljamo po njenih treh glavnih zastopnikih, in ti so: Montesquieu, Rousseau in Voltaire. Charles Montesquieu (1689—1755) je zastopnik 6ne verste pravnih filozofov in doktrinarjev, ki s& zgodovinskega stališča iščejo oblik za deržavo in za človeško družbo, ki pa vendar nikdar niso umeli zgodovine, ki nikdar niso dobro premišljali večnih njenih naukov, katere podaje mislečemu duhu. Med svojim daljšem bivanjem na Angleškem, kjer seje bil seznanil tudi z Bolingbrokom, študiral je z velikim veseljem tako lepo vre-jeno angležko ustavo, in ker se mu je oblika deržave zdela njeno bistvo, položil je angleško ustavo z njenimi omejenimi pravicami in z njeno dvozborniško sistemo za temelj svoji teoriji o deržavi, katero nam je razložil v znani knjigi, „l'esprit des lois." Pri tem pak je storil dvojno napako. Pred vsem je krivo razumel angleško zgodovino ter tako v njej našel deržavnih oblasti trojno delitev, katere nemarno v nobeni zgodovinski ustavi torej tudi v angleški ne. V tem svojem napačnem mnenji je postavil ta princip, da deržavne oblasti se morajo ločiti, da vladarju se mora izročiti izveršilna,—parlamentu,obstoječemu iz gosposke in poslanske zbornice, postavodajna, a judicielna oblast sodniškim, nekaj voljenim, nekaj dednim tribunalom. Posamezne oblasti, tako ločene, omejevale bi druga drugo ter v lepem ravnotežji stvarile v deržavi red in harmonijo. Pri tej umetni in zviti teoriji pak je Montesquieu pozabil, da vsak faktor v deržavi in v človeški družbi, če ima le kaj zdravih elementov v sebi, želi se že po svoji naravi na škodo družili faktorjev razviti in razširiti; namesto mišljenega ravnotežja stopi konflikt in boj, v katerem le en faktor dospe do odločne nadvlade. V zgodovini se Človeštvo razvija ter hiti dalje po svojih potih, nikdar pa mirno ne stoji; trajajočega redu, ki bi bil enak stagnaciji, tega ona ne pozna. Taka stagnacija pa bi morala nastati, da bi se mogla uresničiti Montesquieu-jeva deržava, in že v tem leži dokaz zoper te teorije, zoper ta znotraj puhli doktrinarizem, če je tudi izrečen s takim ostroumjem, takim talentom, kakor ga moramo priznati Montesquieu-ju. Montesquieu-jevi nazori pa tudi zato niso mogli imeti v tedanjem času nobenega uspeha, ker so bili čisto nasprotni njegovega stoletja in francoskega naroda težnjam in tendencijam. Francoski narod, katerega so svoboščine privilegiranih stanov silile v uboštvo in dušni propad, zahteval je že po svojem notranjem nagibu, da bi se prenaredile socialne razmere, da bi se podelile vsem enake pravice, da bi se odpravile privilegije — in Montesquieu mu je namesto tega ponujal sistemo, kije dosedanjo neenakost stalno>uterjevala! Če se je ta sistema tudi na Angleškem za dobro skazala, vendar Franciji ni mogla zadostiti, pomagati ter jo rešiti; na Angleškem je bila produkt stoletnega razvoja, sad mnogokrat silovitih prakucij in kervavih notranjih bojev, sad truda polnega dela, katero sta jako pospeševala insularna leža Angleške in paposebni značaj britskega naroda; ali na Francoskem so bili narodov značaj, socialne razmere in zgodovinski razvoj enakomerno Montesquieu-jevim teorijam nasproti. Za angleško ustavo, s katero je Montesguieu hotel Francoze osrečiti, ni mu druzega manjkalo kakor — angleškega nahoda! Če seje tudi Montesquieu-jeva sistema višim stanovom, posebno plemstvu, kateremu je zavarovala vse svoboščine, zdela pravo politično evangelje, vendar se iz povedanih uzrokov ni mogla priljubiti narodu samemu; zatorej vidimo precej v začetku revolucije, da morajo največi. prijatelji te sisteme: Necker, Mounier, Lally-Tollendal, stopiti z deja-lišča političnih dogodeb ter prostor prepustiti spoznavalcem svobodnejših principov, (Dalje.) Fr. Šuklje. Žensko orožje. Ne dahneš, da se ne zbudim, Oeš: „zdaj le bom ga!" — prav po babje. Počasi tiho krog vratu Z mehko ročico me objameš, Da ne pokličem na pomoč, Pa z usti usta mi zapahneš. Po licu, čelu vsiplješ mi Lase nemarno razvozlane. Kako bi si pomagal bil, To je preveč, saj nisem kamen! — Le bahaj, in ponašaj se, To so zares prav ženske zmage. Kdo bi se neki branil bil, Takrt, ko jaz, od zad zasačen! Pa le mi tiho bodi ti, Brez plače to ti ne ostane! Kar ti si mi, ti storil bom, To bo mi sladko maščevanje! Solze. Solze te videl sem točiti, Nevidne drugim vsem očem; Moč' mi je bilo jih vtešiti, Pa gledal sem te miren, nem. Nikar zapirati jim vira, To blagodejne so solze; Ljubezen, ki mi že umira, Mord& jo zopet ožive, Kotan. To pa je res že prava reč, Veseli zmage se junaške! Kako se sladko smeje v pest! Sram bi me bilo take zmage. — Dejal sem, že ne vem, zakaj, Da nikdar več te ne objamem, Zarotil sem se bil celi3, Da poljubiti še ne dam se. — Popoldne vležem se na klop Tje v senco jablane košate, Kakor sem vajen slednji dan, Bog ve, da nisem mislil nAte. Prijetni hlad in perja šum Zazibal me je v sladko spanje. Ko reva jaz tako ležim, Nič hudega pričakovaje, Tedaj pa tiho, tiho ti, Ko tat, po perstih se prikradel; Lipe. Povest. IV. Mirna, tiha, upanja polna ljubezen se tiho razvija. K večemu opazijo prozajične kramarske duše tega suhega sveta, da je med tema ali tema dvema „znanje",in delajo dovtipne in suhe opombe ter preudarjajo in ugibljejo večidel nedobrovoljno, kakov bo pač konec. Kar pa se tiče ljubezni same, zve k večemu kakov dober prijatelj, kako je in kaj (saj : česar je polno serce, usta rada govorč) in dober prijatelj nese to z nedovoljeno postrežnostjo drugim dobrim prijateljem. Lipe ni imel nobenega dobrega prijatelja. Kje bi ga bil dobil okrog Rodovja? O pervih poljubih, o sladkih besedah, govorjenih na samem, o sreči zdanji in prihodnji; o vsem tem ni mogel nikomur praviti. Le se svojo domišljijo, se svojim sercem je govoril, pa ž njo, ke-dar jo je mogel obiskati na večer. Dolgo je celo mislil, da nihče drug ne ve ničesar, razen njega in nje, in pa njene matere, katerej ni skrivala ona, torej tudi on ni mogel. Ali bil je tu učitelj, ta Gonoba. Ni nehal zahajati k vdovi Kri-žanovi. Lipe je vedel od svoje Marice, da ga ona ne mara; kolikokrat mu je morala to zaterditi in poterditi. Lipe je verjel, bil je prijazen ž njim in dober, ali vendar ga ni mogel videti. Ni vedel zakaj. Pač ! To mu ni bilo po volji, daje imel gospod Gonoba toliko z materjo govoriti. In gotovo je bil Gonoba kriv, gotovo je on mater našuntal, da je neke-daj Lipeta, ko sta bila sama, tako-le izpovedovati začela: Gospod Filip, vi ste še mladi. Jaz poznam svet. Ne bodite hudi, če vam ne zaupam prav. Dobro premislite. Saj vam menda ni treba praviti, kak namen ima in mora imeti ljubezen. Ko bi pa vaš oče ne dal se pogovoriti? Ali, ko bi se vi premislili, in mojo hčer popustili? Veste, kaj ste jej dolžni pred svojo vestjo, pred bogom in pred ljudmi? Jaz se le bojim .... Lipe je prisegal, obetal, zagotavljal. Mati Križanova mu je v časi verjela, v časi ne. E, pač dobro je dejala materinemu sercu misel, da bo njena hči enkrat bogata gospodinja! Ali žena je vedela, kako omahljiv je ves svet, lehko pozabi obljube, zataji serce in hodi za denarjem. Zato je rada videla, daje učitelj še in še zahajal v hišo. Mislila sije, morda bo še dober, zato mu ni jemala vsega upanja, temuč modro popravljala, kar je hčerka kazila. Gonoba pak je bil hvaležen. Pridno ji je našteval vse napake Lipetove, vedno ji bil na ušesih. Tako je Lipeta vedno opominjala, vedno dvomila. Lipe pak, ki je moral »čakati", bilje dostikrat žalosten. Ko je zvedel pozneje oče njegov o stvari in hudoval se in klel, imel je Lipe uzrokov precej , misliti, daje opravil učitelj Gonoba Iju-beznjivi posel, da je stari baš vedel. Zvedela je tudi vdova Križanova, kako nelepo je kerstil stari njo in njeno hčer: kako je prepovedal sinu kratko in malo zahajati okoli tacih beračij. Gospa Križanova je bila občutljiva. Lipeta je takoj pervi večer, ko je prišel spet, oštevala in mu merzlo povedala, daje bolje, ako ga ni blizu. „Mi smo pošteni, nikomur se ne silimo, pa tudi nočemo, da bi se zarad nas oče in sin pulila. Moja hči se bo možila. Vam pa dohodi oče pozlačeno nevesto. Ne hodite več k nam. Ne motite mojega dekleta in samega sebe, take reči niso za kratek čas." Kako je bilo Lipetu hudo! Zdelo se mu je, da žena prav govori. Upanja ni bilo, ker Rodovšeak se je rotil, da zapiše raji vse premoženje deržavi, kakor da bi ga delila hči pisarjeva z Lipetom. Že je imel Lipe misel deklici reči: „moži se, bodi srečna, slušaj mater, pa pusti mene moji nesreči!" Ali laže je misliti, kakor storiti. Ko sta se sešla z Marico, začela je ona jokati, in še njemu so prišle solz^, in konec je bil ta, da je rekel: »tebe ali pa nobene", — in ona — ravno tako! Matere pa so dobre vse, z vsemi se dd pogovoriti. Gonoba še ni bil ženin, pa obupal ni. Lipe pa je, bolj skrivaj ko prej, obiskoval svojo izvoljeno ter se čutil zdaj srečnega, zdaj neizrečeno nesrečnega, kakor so že taki ljudje. Tako je bila stvar, katero smo povzeli od kraja. V. Prišla je zopet pomlad v deželo, mlada, lepa, zelena, poezije polna. Kar se je zaveda in ne, vse se je veseli, kar raste in upanje ima na božji zemlji! Lep dan je bil. Po senožeti so cvele perve rože med mlado travo, po rebri sta hlapca počasno brazdo rezala. Ob robovji bližnjega loga se je veselila Eodovščakova živina po dolgi zimi prostega zraka; za njo je stal stari pastir in brez misli podpiral suho brado ob palico. Doli po loki je tropa ženskih razgrabljala kupe, katere je naril jesenski kert, da bode gladko tekla kosa o kresu. In nad vsem, kar blizu in daleč po ravnem in stermem delavno gomazf, razpenja se prijazno nebo, blagoslov obeta gorko solnce. Lep dan je, lep je svet, ali za Lipeta Rodovščaka bi bil lehko lepši, lehko. Veseli ga zelena loka, Teseli pisano berdo in prijetna pomladnja sapa, vendar otožen^edi na kupcu obrezanega lesa tik loga ter stermi v dol v nasprotne hribe. Obraz mu je spremenjen, oči so vderte in osuhlo lice nima barve prave zdravosti. Pred enimi dnevi še le je vstal po dolgi bolezni, in zdaj je namenjen v terg —- k njej. Dolgo je ni videl, tudi ne mogel videti. Denes je bil oče z domu, na konjskem semnji, več ur hoda proč. Gnalo gaje tje, pa vendar je sedel tu na rebri, blizu pasoče se čede svojega očeta, blizu delavcev. Bilo je čez poludne še prezgodaj za v terg; tega in onega ni hotel pri belem poludnevi srečati; tudi se je tu čez dolgo na solncu tako lepo sedelo, in premišljal je; kako lep je svet in kako še le bode! Zakašljal je. K omenjeni misli je v hipu prišla še druga, in ni je hotel ne mogel misliti. Lice mu je zarudčlo, bolj ko prej gaje zapeklo v persih. Podpre glavo in čuti, da se mu je približal stari pastir, ki mu je delal piščalke, ko se je še hoditi učil. Stari, suhljasti možiček molčč gleda sedečega. „Ni dobro, ni dobro,« pravi. — Lipe povzdigne glavo in videč starca vpraša: „Kaj ni dobro?" Bolni ste, bolni. In zdaj s pomladi tista huda zimska sokervca, ki dela, da sneg škriplje, in iz zemlje kipi. Če se zdrav s pomladi na zemljo uleže, zajč se mu v gerlo; nikar pa govoriti o bolnem človeku. Ta sokervca --—." „Saj jaz nisem bolan!" reče Lipe. „Kaj pak, kaj pak. Le ljudi poslušaj (pravi starec, ki je Lipeta včasi tikal, včasi vikal.) Kjer pelinov germ divji raste, tje pojdi, tam poklekni pa verhove pogrizi, ki so v enem letu zrasli in snej. To ti bo pomagalo. Tudi kedar pojdeš mimo mravljišča, kjer so tisti veliki mravljinci, vzemi jih eno pest, pre-teri jih in diši tisto. Kader bodo tavžentrože rasle, pil jih boš kuhaue. Sladke koreninice so dobre. Potlej pa eno zobčasto zčl jaz poznam, ki na grobčh raste, tista ..." „Strašno apoteko imaš!" „Apotejko? I varuj me bog doktorjev. Jaz sem star, poslušal sem dosti in slišal, kaj so skušali ljudje, ki niso mladi umirali. Vi imate tak suh kašelj, kakor tisti mlinar pri nas, ki je lani umeri." Lipe hitro vstane in odhaja ob hosti. Umeri!? Ta beseda Lipeta pretresne. On bi umeri, zdaj v mladosti! Vse, kar je bilo za njim, bila je puščava brez ternja in napotja, pa tudi brez veselega cvetja. Kaj je ljubezen dobre matere, zvestega brata in rahlo čuteče sestre, tega vedeti mu osoda ni dala. Oče? Dober je bil, skerbljiv zanj; in vendar je Lipe čutil, dasi ni premišljal, da bi tudi ta utegnil drugačen biti! Umreti? Vse želje, ki so se komaj razvile v mladem sercu, imele bi poginiti neizpolnjene, nezadovoljene. Malo se mu je potrebno zdelo doseči, da bi bil srečen. In to je bil že zagledal pred seboj. Jam za goro je svetlo," in dasi mu pot do tje ni bil po vsem gladek, imel je živo upanje in zaupanje. To bi presekala, vzela bi ves lep užitek , ki mu ga je življenje začelo obetati — prozajična bolezen in smert? 7 Obraz Lipetov zarudi in potne kaplje mu stopijo na čelo, ko se mu je m6ra tacih misli ulegla na dušo. Tesno mu je bilo v persih, noge so se mu zdele strašno težke — strašna neizprosljiva smert se mu je zdela gotova. (Dalje.) X Juriii. Obrazi iz narave. III. Kos. Odveč bi bilo popisovati kosa, kako černo ima perje, kako rumen kljun, in kako čversto, kakor iz sreberne piščali, glasi se njegova pesem tudi po mestnih ulicah. Saj ravno ta odlični dar, pevska žila in gerlo, ta sta marsikateremu kosu na pogubo vsem stvarem tolikanj mile prostosti! Tam v tesni kletki ga vidiš, kako sklonjen čepi, trudnih oči pobitega serca in včs skesan ,nosi koš', pa dremoten sanja o zelenem, svobodnem gozdu, o ljubih tovariših, ki tamkaj prosto letajo ter se radujejo, in pa o izvoljeni, svoji — izgubljeni! Pleši, pleši, eerni kos! Kak' bi plesal, ko sem bos? Kam pa čevlje si dejdl? Svoji ljubi sem jih dal, itd. Toda sčasoma pominejo tudi njega taki otožni spomini. Kakor sladke sanje iz srečnih mladostnih dni mu prihaja na misel mili materin glas, kakor ga je še mladič v gnjezdu poslušal, in posihmal se skuša ž njim vedriti. Obiščimo le pomladanjskega večera kosa ondi, kjer prostovoljno najraji prebiva: v podkraji mračnega gozda. Ondi v senčnatem zatišji, kjer bister potok šumljd, kjer se tožue verbe in jelše verstč, kjer se zlaticam žar6 rumene glavice popisani loki: — tam je kos doma. Tukaj na hladni vodotoč leta žejo si gasit in se kopat; na vlažna tla, najrajši na senožet, pa skakat in stikat za hrano. Kedar zagleda kaj neznanega, berž osupnen ostermi, opre se na rep, spne kvišku glavo in zleti v bližnjo goščavo. Iž nje pak, zvest in zanesljiv čuvaj vsem krilatim in štironogatim živalim, zakliče jim glasno: ,čudno, čudno, čudno!' opominjajo jih, naj se le varujejo! Tod tudi s pomladi na vse zgodaj, ko je vse še oterplo in dremotno, in predno še zeleni bukova veja, sporočuje v hrepenečih pesmih sladka čutila ljubezni, tod si išče neveste in vabi v svate, obhaja ženitev pa napravlja si zakonsko posteljico, kakor naš Vodnik temu naz nanj evalcu pomladi tako ljubo jemlje prav iz serca: Kos prepeva, gnjezdo znaša, ,„Kdo bo branil kosu peti? Lepo brezen gori gre, Ženil se je včeraj brat; Smeje se in kosa vpraša: Jutri mislim ljubo vzeti, „Poješ tako zgodaj že?" Ravno vabim, bodi svilt!"" Temnokrilati kos, zvesti prijatelj le senčnatemu gozdu, ljubi tudi za svojo sladko pomirjajočo pesem še posebno tihi, večerni mrak. Solnce zahaja, tako daleč, daleč tam v tožno-zavišn^li meglini tone za gore, in odsevajoči zor že rudeč trepeče skozi gosto vejevje gozdu notri v pomračeni hram, poln prijetnih dišav doli s hojevja. V bukovji pozna mavrasta pivka še bobna po operdlem deblu, da votel majnik leti po lesovji, zaljubljena gerlica gruli v hosti, in drobni steržek pa rahlo žgoleva v germu. Na senožeti že rosna kaplja belemu zvončku objema dremotno sklonjeno glavico. Vse sanjdvo medli, krotek mir kraljuje vse vprek po dolu in dobravi, — in jaz sam v tem skrivnostnem gozdnem svetišči, na mehkem, zelenem mahu po tleh, štejem lastnega serca rahle udarce: kako zapored hitč, kakor minule ure, nekedaj posvečene vzvišenim čutom! Kar — glasna pesem nad manoj! To je kos, ki začenja večerno pesem svoji izvoljeni, katera otorej tam na nizki smrečici sedeč v gnjezdu na topli zalegi tako sladko sanja o svoji prihodnji, drobni družinici. Ali on — kje je? Glej, sicer najrajši blizu tal, zletel je zdaj, kakorvsvesti si svojega prelepega glasil, visoki smreki gori na višek, da taleča in mirno glaseča se pesem svobodnemu pevcu iz gerla doni povprek prostranega loga nad zračnimi verhovi okrog in okrog na široko! Pa tudi k meni doli v mračno tišino lijo njegovi glasovi: kakor večerne zarje odsev, tako hrepeneči, kakor hlad in rosa večerna, tako dobrodejno krepčevalni, in prav kakor bi upali in se bali, tako sladkootožni! In gorko objemo moje serce; sanje mi zazibljejo dušo. Glej, kedo jo ta siva prikazen pred manoj? Tisti čudni menih iz pravlice, ki dvomi o večnosti, pa pride v gozd in tukaj tico posluša, ko tako čarobno poje! Sluša, da mu lasje devetkrat osivč in tisoč let mine, kakor en dihljaj njemu nad gerbavim čelom. Kos, čemi kos še prepeva; ali o čem neki res? Morda o prihodnjih, poznejih dnevih? ne mara, kaj pač na življenja večer, on, ki zna tako ljubo opevati večer? Kedo vč? Vendar, ko tako pozno uro v gozdu doni kosova pesem, povračujejo se poslušatelju kar nehote srečneji časi nekedanji na misel, dragi spomini mu sladč pričujoče tre-notke, in pesniku v serci se spet prijazno danf: Pri oknu sva molče slonela, Sladk6 je kos v goščavi pel; Sladki je v cvetji seč duhtela, Ki mrak jo tihi je objel. Tihi mrak ogrinja naravo. Zarja je ravno potelela tam na zapadu. Kos požvižgava še, pa tudi njemu se pesem zmerom rahleje in rableje topi, dokler počasi po polnem zmedli. Tedaj pa se spusti nazaj doli v tihi hram čut zraven svoje zaročnice v gnjezdu. Ali meni, le meni samotnemu pa v serci še in še tiho odmeva, tako čudno, tako čarobno, kakor bi vedno še sanjal. Da, sanjati mora poprej, kedor hoče, da razume kosovo pesem. Sanjati sanje najlepše, sanje mladostne ljubezni! Nad manoj se majejo košati verhovi, kakor nemi duhovi po noči, in po mračnem vejevji jim vleče nočni veter pa skrivnostno šepeče: Kdor brez ljube je na zemlji, Je le tujec, kamor gre! J. Ogrinec. Literarni pogovori, vi. Možje, katerim je izročila in priporočila slovenska dežela svoj blagor, spomnili so se vendar enkrat — n^0Ue pozno, ko nikoli" — zapuščene, zanemarjene samice, slovenske dramatike. Velika res ni odločena pomoč, saj je tudi majhena dežela, vendar je mora vesel biti vsak pošten Slovenec, kateri ne nosi samo na jeziku skerbi za pravo duševno omiko našega naroda, in kateri ne stavi, kakor neki eden tistih naših pervakov, umetnosti v eno versto s — krojištvom! kateri je nasproti prepričan, da umetnost je moč, ki pelje človeka, kakor Orfejeva pesem — z rahlo, pa mogočno silo do prave omike. Drugim umetnostim manjka, žalibog, pri nas materijalne podloge; ostaje nam poezija. Ta je človeku zvesta povsod, biva ž njim v nizki koči, kakor v svitli palači. Cvet, ali bolje: verhunec poezije pa je dramatika; saj izhaja tako rekoč iz epike in lirike, tako, da bi se smela imenovati dramatika neka kemična zveza epike in lirike. Gledišče je bilo nekedaj in mora nam biti tudi zdaj neko svetišče, kamor hodi človek, da se oddahne, počije, da se poživi po duhomornem dnevnem trudu, da se povzdiguje in navdušuje za vse, karjelepoin blago; gledišče bi moralo biti, in zakaj bi ne bilo? visoka šola, kjer se človeku kaže v resničnih, živih podobah življenje, kakšno je, in kakšno bi moralo biti; kjer se nam razkriva čednost, krepost v vsej svoji lepoti, da jo moramo čislati, ljubiti, posnemati; kjer se šiba, kar je smešnega, biča, kar je napačnega, v zaničevanje, do nazega slečena, postavlja pred vse ljudstvo hudobija, gerdobija, hinavstvo —visok tribunal, prava ljudska sodnija, po kateri ni apelacije. To je ideal, vemo; ideal se neda doseči, bližati se mu pa moramo vendar, kolikor mogoče. Nikedar pa nam vsaj ne sme gledišče biti kraj, kamor zahaja o dolzih zimskih večerih meščan, da si preganja dolg čas s praznimi šalami in neslanimi burkami, ali pa celo, da si daje šegetati oterple počutke z razuzdanim vedenjem, z umazanim govorjenjem! Res je ubožna naša dežela. Mora se na t&nko gledati, kam se oberne kak krajcar njenega premoženja. Pa kar se izda za pravo umetnost po pametnem poti, to ni zaverženo, če tudi ne nese toliko in toliko obresti na leto; to je izdano za pravo izobraženje, na korist narodu. Tudi to je prav, da so se razpisala za veči del določene podpore darila najboljšim dramam in operetam. Tako se ravni povsod z manjšim ali večim uspehom. Vendar tega veselja ne more čistega uživati, komur so znane naše domače zadeve. „Zvon" si šteje v dolžnost, resnico govoriti pri vsaki priložnosti, na vse strani. Vedno prikrivanje in polepšavanje naših slabosti, naše revščine — kam je nas pripeljalo? Ne slepimo se torej, sebe in druzih, saj nam nič ne pomaga! Ne bomo se spotikali tu ob čudno zmešeni stilizaciji pervega oznanila — naj ne bode to slab omen! Bolj resno pa sejiam zdi to, da se je razpisalo darilo za libreto in skladbo ob enem času. Skladatelj si bo moral še le iskati moža, da mu spiše pripravno igro za njegove muzikalne misli; če ga pa ne najde, kaj potem? Napačno in škodljivo se nam zdi tudi to, da se je v razpisu pisalcu preveč in nepotrebno omejilo polje: »predmeta obeh iger se morata vzeti iz slovenske ali obče slovanske povestnice, ali pa iz vsakdanjega slovenskega ali tudi obče slovanskega narodnega življenja." — Najbolje torej: slovensko-zgodovinska drama! Lepa narodno-zgodovin-ska drama je krasna reč, ponaša se ž njo vsak narod, kateri jo ima, pa koliko jih je za res lepih, pri vseh narodih? Lepa reč je le prerada tudi redka reč, težka reč. Izverstnih narodno-zgodovinskih in sploh zgodovinskih tragedij je malo tudi pri tacih narodih, ki se ponašajo se slavno zgodovino, visoko omiko, bogato literaturo in tudi materijalnim blagostanjem; saj, kakor nas uči zgodovina, vseh teh reči skupaj je treba, da se na tej podlogi razvija dramatika sama, posebno pa zgodovinska. Še celo izmed Shakespearovih dram ne stojč v pervi versti njegove narodno-zgodovinske. Po enacem razpisu bi ta velikan med dramatičnimi poeti ne bil dobil darila sč svojim Hamletom, Otelom, Romeom in Julijo, Julijem Cezarjem, k večemu morda še z Learom kraljem, dasi tudi on ni prav za prav angleško zgodovinsk. Drobno pesemco prijetno zapeti, to še marsikateri zadene, ali dobro igro spisati, ustvariti tragedijo, katero bo gledal in poslušal človek, da si bo komaj dihati upal; katera ga bo zibala med strahom in upom, med žalostjo in veseljem; katera mu bo pretresala serce, pa vendar povzdigovala, izbujala mu »strah in milovanje ter čistila mu strasti" — tako dela ustvariti je težavno, malokomu dano. Treba je tu globoke, vsestranske omike, srečnega zgodovinskega instinkta, da na pervi mah-ljaj zadene bogato žilo čistega zlata, in zadnjič nenavadne poetične energije. Redke lastnosti, redko združene v lepi harmoniji v enem človeku! Kaj pa hočemo reči s tem? Hočemo morda ostrašiti naše pesnike, da se ne lote težkega dela? —- Nikakor ne, poskušati se mora. Le to bi jim radi položili na serce, naj si ne mislijo prelahke te naloge, pred-no se je lot^, naj se dobro pripravljajo; učiti, vaditi se je treba, študij je treba na vse strani; časa je malo, dobro se mora porabiti. To se ve da, naj bo človek še tako učen, izobražen na vse strani, naj je prebral in predelal vse dramatike in estetike, za to še ne bo spisal dobre drame; imeti mora še drug dar, katerega si ne more pridobiti z največim trudom — biti mora umetnik, pesnik, rojen dramatik. Bog nam jih obilo daj! Lepa je misel, kije vodila deželni zbor pri razpisu, tudi v gledišči buditi narodno zavest. Ko bi le narodnost ne utegnila morda časi škoditi umetnosti. Umetnost mora biti prosta na vse strani, da se more razvijati po svojih lastnih postavah, drugih ne poznd. Umetnost je gospa, ne dekla; če hoče tako rekoč enkrat prostovoljno služiti kaki ideji, tem bolje, siliti se pa nikedar ne sme. Tako mislimo tudi, da bi bilo bolje, ko bi se bila razpisala darila za igre, eno žaloigro, en igro-kaz sploh brez posebnih pogodeb, kakor se ravnd drugod. Kakor reč zdaj stoji, b&ti se je, da planejo skoraj vsi konkurenti nad našo ubogo slovensko zgodovino. Valvasor bo imel veliko bralcev; če ne najdejo tam nič pripravnega, pa pojdejo iskat povsod okrog po zgodovinah slovanskih rodov. Bog daj, da tudi najdejo kaj, sebi in nam na korist in veselje! Igra mora biti iz slovanske zgodovine ali sploh slovanskega življenja. Neslovanski predmet je čisto izključen. Al bi ne bilo bolje, ko bi se bilo na prosto voljo dalo vsacemu, kak predmet si hoče izvoliti; saj mora sam vedeti najbolje, »kaj mu morejo rame nositi in kaj ne." Dobra, krepka zdrava igra, če je še tako preprosta, je boljša, kakor še tako ošabna, napihnena visoka drama, če je prazna, brez kervi in mesa, brez življenja; in tacih se nam je bati, kakor nas lastna izkušnja uči. Kaj svetuje mojster Goethe? V človeško sezi polno le življenje, In kjer ga zgrabiš, zanimivo bo! Pa kar je, to je; temu ni več pomagati; razpisa ni moči prena-rediti. Vendar se dd še nekaj popraviti. Ko bi imel „Zvon" kaj veljave pri moždh, kateri bodo sodili poslane igre (težavno delo!) svetoval bi jim, naj pri presojevanji gledajo pervič, drugič in tretjič na samo umetniško veljavo; še le tedaj, ko bi se našli dve igri enake pesniške vrednosti, naj se da prednost tisti, ki je tudi narodno-zgodovinska. Ni ravno treba, da bi morala biti reč, misel narodna, dovolj je, če je narodna le oblika, beseda. Lep predmet v čisti narodni obliki — to je dovolj. Omne tulit punetum. Naj se posluša „Zvonov« glas, ali ne — storil je svojo dolžnost; zdaj poje: vivos voco! bog daj, da mu ne bo kmalu treba peti: mortuos plango! g. Slovenski glasnik. * V Parizu je 21. jan. t. 1. po kratki bolezni v 58. letu svoje starosti umeri veliki Rus Aleksander Hertzen, kije živeč v pregnanstvu se svojimi v klasični ruščini pisanimi knjigami, posebno se svojim v Londonu tiskanim tednikom „Kolokolu (Zvon) po smerti carja Nikolaja do poljske revolucije, more se reči — Rusijo vladal, ter po svojem neizmernem vplivu na Ruskem največ pripomogel k vsem svobodnejšim napravam zadnjih let. Hertzen je bil navdušen Slovan, čist republikansk značaj in eden glavnih zastopnikov vse evropske demokratije. * Prof. L. Leger v Parizu bere na Sorbonni vsaki četertek o ruskem jeziku in slovstvu, in vsako soboto o povesti češke in poljske literature. — Prof. Aleks. Chodžko pa v College de France predava o razmerah stare slovenščine proti sedanjim slovanskim jezikom, in tolmači Nestorjev letopis. * Slovenska matica je izdala tri krasne karte kot začetek slovenskega atlantana sicer lepem, toda za atlant pretankem papirji: a) obraz cele zemlje v polutah, b) Evropo, c) Avstrijo. Vse zemljevide je vrezal na kamen in tiskal F. Koke na Dunaji. -.v/ ' ' "V. t Listnica vredoikovil, G. Dovnel. Vaše pismo, polno lepega navdušenja, nas je res razveselilo; o izdavanji almanaha smo Vaših misli — o priložnosti več o tem — kakor tudi o poslanih pesmih! — G. Z—t. v T. Dobro bi bilo res, ko bi vsi tak(5 govorili o našem početji; hvalo za prijazne verstiee! — Ceterto-šolcu v G. Neverjetna se Vam zdi izpeljava in prestava besede ,anathema'? Glejte, da je tako ne izpeljujete in prestavljate pred svojim učenikom! Kedor je le nekoliko pogledal v gerško slovnico, in je prišel do glagolov na fit, mora vedeti, da Ctva&rjua nikakor ne more izhajati iz ava-tefiv