Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi Slovenci 1. Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi – Slovenci. I. Štajerska, Porabje in Prekmurje, Koroška Naslov izvirnika: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Auf Anregung und unter Mitwirkung weiland Seiner kaiserl. und königl. Hoheit des durchlauchtigsten Kronprinzen Erzherzog Rudolf begonnen, [fortgesetzt unter dem Protectorate ihrer kaiserl. und königl. Hoheit der durchlauchtigsten Frau Kronprinzessin-Witwe Erzherzogin Stephanie]. K.­ k. Hof- und Staatsdruckerei, Alfred von Hölder, Wien, 1886–1902. Uredili: Monika Kropej Telban in Ingrid Slavec Gradišnik © 2016 Inštitut za slovensko narodopisje, Založba ZRC, ZRC SAZU Recenzenta: Jože Hudales in Katarina Keber Jezikovni pregled: Ingrid Slavec Gradišnik Prevod: Alenka Novak Spremna besedila: Maja Godina Golija, Monika Kropej Telban, Helena Ložar - Podlogar, Ingrid Slavec Gradišnik Oblikovanje in prelom: Jernej J. Kropej Izdajatelj: Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovensko narodopisje Zanj: Ingrid Slavec Gradišnik Založnik: Založba ZRC, ZRC SAZU Glavni urednik: Aleš Pogacnik Zanj: Oto Luthar Vse ilustracije v knjigi so presnetki iz izvirnika. Tisk: Cicero Begunje, d. o. o. Naklada: 400 izvodov 1. izdaja, 1. natis Ljubljana 2016 Knjiga je izšla s podporo Agencije za raziskovalno dejavnost RS za leto 2015. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 39(436-89=163.6) AVSTRO-ogrska monarhija v besedi in podobi : Slovenci. 1, Štajerska, Porabje in Prekmurje, Koroška / uredili Monika Kropej Telban in Ingrid Slavec Gradišnik ; [prevod Alenka Novak ; spremna besedila Maja Godina Golija ... et al.]. - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016 Prevod dela: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild ISBN 978-961-254-913-8 284965376 Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789612549138 Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi Slovenci 1. Štajerska, Porabje in Prekmurje, Koroška Uredili Monika Kropej Telban in Ingrid Slavec Gradišnik Ljubljana 2016 Kazalo Ingrid Slavec Gradišnik, Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi ................7 Uredniška opomba .................................................................................................... 27 AVSTRO-OGRSKA MONARHIJA V BESEDI IN PODOBI ŠTAJERSKA – K narodopisju .................................................................................. 31 Ljudsko življenje, šege in povedke Slovencev / Franz Hubad ........................ 31 Jezik Slovencev / Josef Šuman............................................................................ 55 Fizicne znacilnosti prebivalstva / Emil Zuckerkandl...................................... 73 ONSTRAN DONAVE .............................................................................................. 83 Vendi v Zalski in Žalski županiji / Valentin Bellosics..................................... 83 KOROŠKA – K narodopisju.................................................................................. 103 Ljudski znacaj, noše, šege in navade / Rudolf Waizer in Franz Franzisci.......103 Miti, povedke in ljudske pesmi Slovencev / Johann Scheinigg.................... 161 KOMENTARJI Helena Ložar - Podlogar, Slovenska ljudska kultura v delu Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi ................................................................................173 Maja Godina Golija, Materialna kultura Slovencev v delu Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi. Med politicnimi interesi in artefakti ................. 213 Monika Kropej Telban, Pripovedno in pesemsko izrocilo v delu Avstro­ ogrska monarhija v besedi in podobi.................................................................... 231 Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi K njiga Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi – Slovenci je komentiran prevod etnografskih poglavij o Slovencih1 iz knjižne zbirke Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Odlocitev za prevod teh poglavij je – poleg tega, da so bili dozdaj prispev­ki o Slovencih dosegljivi le v izvirniku – dolg ugotovitvam raziskovalcev zgodovine etnološke vede, da je bilo to delo s konca 19. stoletja do zadnjih desetletij spregledano. Glavni razlog za takšen spregled, ki sicer pri pisanju disciplinarnih zgodovin ni izjema, temvec prej pravilo, so specificni interesi, ki v vsaki dobi uokvirjajo poglede raziskovalcev na to, kaj je za »razvoj« vede pomembno in kaj ne. Zgodovino slovenske etnologije ali etnologije na Slovenskem, posebej pogled na njeno konstitutivno dobo v zadnjih dese­tletjih 19. stoletja (in prispevke zanjo pred tem), je do druge polovice 20. stoletja obvladovala narodopisna paradigma,2 sredi druge polovice stoletja jo je zamenjal modernisticni etnološki pogled in proti koncu naposled post­modernisticni. Prvi je razširil etnološko in folkloristicno obzorje posebej z vidika »predmeta« oziroma obravnavanih problematik in s tem presegel osredinjenost na preucevanje ljudske (kmecke) kulture, drugi je opozoril na pisce, konceptualizacijo raziskovanih vprašanj in žanre, v katerih široko 1 V tej knjigi so objavljena poglavja o Štajerski, Porabju in Prekmurju ter Koroški, sledijo jim ko­mentarji o obravnavah slovenske ljudske kulture (Helena Ložar - Podlogar), materialne kulture (Maja Godina Golija) ter pripovednega in pesemskega izrocila (Monika Kropej Telban). V drugi knjigi bodo sledila poglavja o Slovencih na Kranjskem in Primorskem. 2 Gl. npr. France Kotnik, Pregled slovenskega narodopisja. V: Rajko Ložar (ur.), Narodopisje Slovencev I. Ljubljana, 1944, 21–52; Vilko Novak, Slovenska ljudska kultura. Ljubljana, 1960. usmerjeno branje najde etnološko povedno gradivo.3 Šele s tem premikom je (bilo) mogoce premisliti, ne le kateri viri so relevantni za etnologijo, temvec tudi, v kakšnih obzorjih, perspektivah so nastajali in nastajajo še danes. V takšnem kontekstu je o vsakdanjem življenju in kulturi v preteklosti dano spregovoriti tudi besedilom, ki – z današnje perspektive – vendarle preteklost kot daljno deželo v drobcih delajo morda ne toliko domacnejšo kakor bolj vecplastno in barvitejšo, cetudi gre za besedila, ki sicer ostajajo ob robu katere od uveljavljenih disciplinarnih podob. Med takšna spregledana besedila so do pred nekaj desetletji sodili, na primer, potopisi, drobni opisi krajev in dogodkov, krajevne kronike, celo osebni zapiski4 ipd. in domoznanska besedila. Slednja so bila, seveda z izjemami, ob robu etnološkega interesa pravzaprav vse do casa, ko so se slovenski etnologi ob tematskih usmerili k bolj problemskim in posebej regionalnim, krajevnim raziskavam5 ter se 3 Pri prvem mislim posebej na številne prispevke Slavka Kremenška o zgodovini slovenske etnolo­gije, pri drugem na delo Jurija Fikfaka (Ljudstvo mora spoznati sebe. Ljubljana, 1999) o podobah narodopisja v drugi polovici 19. stoletja. 4 Npr. »odkritje« pisatelja Janeza Trdine kot »etnologa« (Uredniški odbor Glasnika SED, Janez Trdina – etnolog. Ljubljana, 1980), cemur je sledila komentirana izdaja njegovih zapisnih zvezkov (Igor Kramberger in Snežana Štabi (ur.), Podobe prednikov. Zapiski Janeza Trdine iz obdobja 1870–1879, 27 zvezkov rokopisa v 3 knjigah. Ljubljana, 1987). 5 Npr. v 70. letih v okviru projekta za Etnološko topografijo slovenskega etnicnega ozemlja ob pripravi obcinskih topografskih pregledov in krajevnih monografij. Mdr. je takrat Niko Kuret opozoril na dragoceno gradivo iz t. i. Göthove zbirke (Slovensko narodopisno gradivo v zamejskih zbirkah. Slovenski etnograf 30 (1977), 1979: 37–55), ki je nastala v prvi polovici 19. stoletja, in pokazal, kaj prinese njegova uporaba za obravnave konkretnega kraja (Dobje pri Planini, ok. 1840–1850. Poskus topografskega prikaza po gradivu »Göthove serije«. Slovenski etnograf 30 (1977), 1979: 56–60). Na tej podlagi je zacel v 80. letih prejšnjega stoletja to gradivo tudi prevajati v sloven-šcino (objavljeni so bili štirje zvezki pod naslovom Slovensko Štajersko pred marcno revolucijo 1848. Topografski podatki po odgovorih na vprašalnice nadvojvode Janeza (1818) in Georga Götha (1842). Ljubljana, 1985, 1987, 1989, 1993). List s posvetilom cesarju Francu Jožefu I. ob tem, med drugim, vprašali tudi o izvirih in koncepciji domoznanstva.6 Glavna znacilnost domoznanskih besedil je – ne glede na posebne žanrske ujetosti – težnja po celovitem upovedovanjem vsakdanjega in praznicnega življenja, tudi ne zgolj narodopisno ljudskega, ki ce že ne sámo razkriva, nakazuje vprašanja, ki jih na primer zgolj zbiralec ljudskih/narodnih pesmi ni mogel postaviti. Obzorja, na primer, krajepiscev, kronikov, domoznancev, so bila razlicna. Ali, preprosto receno, dobesedno in metaforicno: »V casu je neskoncno svetov.«7 In ti razlicni kronotopi so ujeti v razlicne žanre. Na žanrski in ob njem domoznanski vidik je smiselno posebej opo­zoriti, ker pomaga razumeti namen in domet velicastne besedne in likovne upodobitve avstro-ogrske monarhije in v njej tudi ozemlja, ki ga je nase­ljevalo vecinoma slovensko prebivalstvo. * Zbirka Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild je nastajala v zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja na pobudo prestolonaslednika nadvojvode Rudolfa (1858–1889); po njem se delo imenuje tudi Prestolonaslednikovo delo (Kronprinzenwerk), »spoštljivo posveceno« njegovemu cesarskemu in kraljevskemu velicanstvu Francu Jožefu I. Enciklopedicna zbirka je izšla v dveh redakcijah – avstrijski in madžarski. V nemšcini je na Dunaju izhajala skoraj 18 let, med decembrom 1885 in junijem 1902. 12.596 strani v 397 zvežcicih, ki so jih narocniki dobivali približno vsake dva do štiri tedne, je zvezanih v 24 knjigah. Nemško redakcijo zbirke je vodil pisatelj, profesor Gl. prispevke v: Slavko Kremenšek idr. (ur.), Etnologija in domoznanstvo. Ob 300-letnici Slave vojvodine Kranjske J. V. Valvasorja. Ljubljana, 1989; Jurij Fikfak, Nav. delo v op. 3, posebej 67–112. Albert Einstein, navedeno v Fikfak, Nav. delo v op. 3, 15. zgodovine in geografije ter ustanovitelj dunajskega Antropološkega društva Josef von Weilen, madžarsko (Az Osztrák-Magyar Monarchia írásban és képben), ki je izšla v Budimpešti v 21 knjigah (zadnji madžarski zvezek je izšel 1901), pa madžarski pisatelj in žurnalist Mór von Jókai. O ambicioznosti projekta poleg obsega govori število prispevkov (587) in ilustracij (4529), ki jih je pripravilo 432 sodelavcev iz vseh kronskih dežel.8 V nemški izdaji sta dva zvezka preglednega znacaja (o naravoslovju in o zgodo­vini, slednji na zacetku z »Etnografskim uvodom«9), v drugih 22 zvezkih pa so predstavljeni narodi, ki so živeli v takratnih kronskih deželah monarhije: Spodnji Avstriji, Zgornji Avstriji, na Tirolskem, Solnograškem, Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, v Primorju, Dalmaciji, Hrvaški, Ogrski, na Ceškem, Moravskem, v Šleziji, Galiciji in Bukovini. Nekatere dežele so bile deležne obravnave v vec zvezkih (npr. Dunaj in Spodnja Avstrija 1. in 4. zvezek, Ogrska 5., 9., 12., 16., 18., 21. in 23. zvezek, Ceška 14. in 15. zvezek), nekaj dežel je obravna­vanih skupaj v enem zvezku.10 Ker so ureditev narekovale deželne meje, ki 8 Podrobni podatki so navedeni v Sklepni besedi v zadnjem zvezku (Hrvaška in Slavonija). Gl. Schlußwort. V: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Bd. 24: Croatien und Slavonien. Wien, 1902, 1–16. 9 Avtorja sta Ferdinand Baron von Andrian-Werbung in Paul Hunfalvy. 10 Bd. 1: Wien und Niederösterreich, 1. Abtheilung: Wien, 1886; Bd. 2: Übersichtsband, 1. Abtheilung: Naturgeschichtlicher Theil, 1887; Bd. 3: Übersichtsband, 2. Abtheilung: Geschichtlicher Theil, 1887; Bd. 4: Wien und Niederösterreich, 2. Abtheilung: Niederösterreich, 1888; Bd. 5: Ungarn, Bd. 1, 1888; Bd. 6: Oberösterreich und Salzburg, 1889; Bd. 7: Steiermark, 1890; Bd. 8: Kärnten und Krain, 1891; Bd. 9: Ungarn, Bd. 2, 1891; Bd. 10: Das Kustenland (Görz, Gradiska, Triest und Istrien), 1891; Bd. 11: Dalmatien, 1892; Bd. 12: Ungarn, Bd. 3, 1893; Bd. 13: Tirol und Voralberg, 1893; Bd. 14: Böhmen, Bd. 1, 1896; Bd. 15: Böhmen, Bd. 2, 1896; Bd. 16: Ungarn, Bd. 4, 1896; Bd. 17: Mähren und Schlesien, 1897; Bd. 18: Ungarn, Bd. 5, 1. Abtheilung, 1898; Bd. 19: Galicien, 1898; Bd. 20: Bukowina, 1899; Bd. 21: Ungarn, Bd. 5, 2. Abtheilung, 1900; Bd. 22: Bosnien und Hercegowina, 1901; Bd. 23: Ungarn, Bd. 6, 1902; Bd. 24: Croatien und Slavonien, 1902. se niso prekrivale s tam živecimi narodnimi/etnicnimi skupinami, so Slovenci obravnavani v okviru petih kronovin, ki so dobile prostor v štirih knjigah: Štajerska (Bd. 7: Steiermark, 1890), Koroška in Kranjska (Bd. 8: Kärnten und Krain, 1891), Primorska (Bd. 10: Das Küstenland: (Görz, Gradiska, Triest und Istrien), 1891) in v 4. zvezku o Madžarski (Ungarn, 1896). Vsebina je v vseh knjigah razporejena v enotnem zaporedju poglavij o pokrajinskih znacilnostih, predzgodovini, zgodovini, narodopisju, glasbi, književnosti, arhitekturi, slikarstvu in kiparstvu, obrti in gospodarskem ži­vljenju. V tem pogledu je sicer med zvezki nekaj manjših razlik, vendar gre v celoti za znacilno domoznansko zasnovo, ki povezuje v naštetih poglavjih predstavljene vidike. Izcrpno želi zaobseci celoto. V splošnem delo velja za eno zadnjih velikih »zgodb cesarstva« in se žanrsko uvršca v nekakšno enciklopedicno domoznanstvo. * Enciklopedicni žanr ima v Evropi dolgo tradicijo, vsaj od humanizma, ce že ne od srednjeveških enciklopedij.11 Novoveška enciklopedistika je temeljila na »opisu celot z nizanjem opisov njenih delov,« na nacelu opisovanja z vidika osrednje ravni, ki je dolocila posamicne dele in jih podvrgla enotni opisni shemi, hkrati je s tem poudarila njihovo enakovrednost.12 Takšne 11 Srednjeveške enciklopedije so bile zasnovane razlicno (abecedno, tematsko ali kronološko), vendar so ne glede na takšno ali drugacno zasnovo zaželele zaobseci in urediti vse znanje o tedaj pozna­nem svetu, opirale pa so se tako na anticne vire kakor srednjeveško širjenje obzorja, najpogosteje utemeljeno na tedanji filozofsko-religiozni podobi sveta. 12 Justin Stagl, Das „Kronprinzenwerk“. Zur Einführung. V: Jurij Fikfak in Reinhard Johler (ur.), Ethnographie in Serie. Zu Produktion und Rezeption der „österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild“. Wien, 2008, 28. so bile, na primer, renesancne kozmografije, utemeljene na geografskem in zgodovinskem gledišcu, prizadevale so si raznovrstne pojave v naravi in cloveškem svetu vkljuciti v skupni okvir, ne glede na to, ali jih je povezoval koncept skupne zgodovine (biblijske ali evolucijske) ali pa, v zadnji instan­ci, zgolj pripadnost cloveškemu rodu.13 Tako kakor enciklopedije, ki so se scasoma specializirale (npr. v splošne, biografske, zgodovinske, regionalne in številne tematske), ima tudi domoznanska produkcija zelo heterogeno podobo, vendar jo z enciklopedistiko, ki zahteva visoko strokovno oziroma znanstveno raven obravnave,14 povezuje ambicija, »cim bolj podrobno in s cim vec strani opisati in raziskati naravno, zgodovinsko in kulturno podobo domace zemlje, njenih prebivalcev in njihove kulture.«15 Podobne intence je imel polihistorski koncept barocne historiografije, s katero je, na primer, J. J. Valvasor upodobil Slavo vojvodine Kranjske (1689). 13 Za zgled lahko služi Sebastiana Münstra Cosmographia: beschreibung aller lander (Basel, 1544), ki ni vec srednjeveška mapa mundi, temvec podoba »naravne zgodovine«: opisuje pokrajine, podnebje in reliefno oblikovanost in je hkrati zgodovina civilnega, ko govori o prebivalstvu, ureditvi družbe in navadah ljudi. V portretih okolja in ljudi bralca seznani z mejami vsake dežele, izvirom imena, topografskimi in politicnimi razdelitvami, rekami, gorami, rodovitnostjo in poljedelskimi pridelki, rastlinstvom in živalstvom, mesti, omenjeni so pomembni možje, verske obcine, univerze. Ne glede na hibe, ki jih gre pripisati obsegu znanja in iskanju primernih ureditvenih nacel, je bila kozmo­grafija tudi dom etnografije in etnologije. Njen temelj je študij cloveškega ravnanja v njegovem 'položaju'/kraju na zemeljski površini. Njeno sporocilo pa je, da ce želimo razumeti cloveštvo v vsej raznovrstnosti, ga moramo trdno uokviriti v geografijo, zgodovino in šege. Geografija brez zgodovine ni nic, je brez gibanja; zgodovina brez geografije pa je kakor mrtvo truplo brez življenja ali gibanja nasploh. – Podoben vzorec se je na mikroravni opazovanja in opisov posamicnih dežel za potrebe potovanj oblikoval v apodemiki in zbirkah šeg. Vec o tem npr. Margaret T. Hodgen, Early Anthropology in the Sixteenth and Seventeenth Centuries. Philadelphia, 1964; Justin Stagl, Eine Geschichte der Neugier. Die Kunst des Reisens 1550–1800. Wien, Köln in Weimar, 2002. 14 Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi se sicer od enciklopedicnih del mdr. loci tudi po tem, da je povsem opušcen znanstveni aparat, npr. navedbe virov in referencnih del. 15 Jurij Fikfak, Nav. delo v op. 3, 71. Pri premisleku o Avstro-ogrski monarhiji v besedi in podobi je torej treba upoštevati koncepte in metode iz starejše intelektualne zgodovine, v katero sodi tudi razsvetljenski žanr besedil o »deželah in ljudeh«. Primerno je opozoriti še na pomen besede domoznanstvo, ki z vidika obsega »doma« v nemšcini pozna dve ustreznici – Heimatkunde in Vaterlandskunde: prva se nanaša na portrete ožjih obmocij (krajev, pokrajin), druga na širšo domovino.16 Takšna ocetnjava, avstro-ogrsko cesarstvo, in delo o njej sta bili tudi podlaga za poslanstvo celotnega projekta, kakor ga je ubesedil njegov pobudnik in do zgodnje smrti leta 1889 tudi sodelavec prestolonaslednik Rudolf: Prestolonaslednik nadvojvoda Rudolf 16 Nav. delo, 70. - Ustrezna prevedka Heimat in Vaterland sta 'dom' in 'ocetnjava'. Avstro-ogrska monarhija kljub nekaterim dobrim preddelom pogreša etnografsko delo, ki na ravni sodobnega znanstvenega raziskovanja in s pomocjo dopolnjujocih umetniških reprodukcij, hkrati spodbujajoce in poucno ponuja vseobsegajoco splošno podobo naše ocetnjave in njenih ljudskih plemen[17]. Študij v mejah te monarhije živecih ljudstev[18] ni le zelo pomembno polje dejavnosti izobražencev, temvec ima tudi prakticno vrednost za dvig splošne ljubezni do ocetnjave. Z rastocim pogledom na odlike in posebnosti posamicnih etnograf­skih skupin in njihovo vzajemno in materialno odvisnost se mora bistveno okrepiti obcutek solidarnosti, ki naj povezuje vsa ljudstva naše ocetnjave. Vsako ljudstvo[19], ki se po jeziku, šegi in deloma locenem zgodo­vinskem razvoju cuti loceno od drugih narodnih delov, bo povsem pomirjeno z dejstvom, da je njena individualnost v znanstveni literaturi monarhije našla ustrezno razumevanje in priznanje, hkrati pa ga bo to spodbudilo, da bo iskalo svoje duhovno težišce v Avstro-Ogrski.20 Enotna razporeditev poglavij v vseh zvezkih je naceloma omogocala, da bi bili vsi narodi/ljudstva – veliki in majhni – predstavljeni enakovre­ dno in da bi se tako tudi pocutili. Takšno obcutje pa naj bi prispevalo h 17 V izv. Volksstämme. 18 V izv. Völker. 19 V izv. Volksgruppe. 20 Ehrherzog Rudolf, Einleitung. V: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Bd. 2: Übersichtsband, 1. Abtheilung: Naturgeschichtlicher Theil. Wien, 1887, 5–6. Podobno je bilo delo opisano tudi v sklepnem zvezku zbirke: gre za »celovito podobo« monarhije v »njeni geografiji, arheologiji, zgodovinski preteklosti, državnemu oblikovanju, ureditvi, njenem ljudskem življenju, duhovnih prizadevanjih v znanosti, pesništvu, umetniškem in arhitekturnem delovanju, kmetijski in industrijski dejavnosti, v njeni celotni kulturi.« (Schlußwort. V: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Bd. 24: Croatien und Slavonien. Wien, 1902, 6). Prva stran Rudolfovega Uvoda v Avstro-ogrsko monarhijo v besedi in podobi krepitvi pripadnosti dvojni monarhiji, ki se je nenehno spoprijemala ne le z »razlicnostjo v enosti«, temvec z raznovrstnimi sredobežnimi interesi. V tem smislu ni dosegla poslanstva, kakor si ga je zamislil nadvojvo­da Rudolf. Po mnenju nekaterih raziskovalcev, ki so podrobno preucili njeno vsebino, sam proces priprave in nastajanja dela ter posebej tudi sprejem med narodi monarhije, je imela celo nasproten ucinek. Marsikod je krepila partikularna, tj. nacionalna custva in politiko, in sicer iz vec razlogov: najprej niso bili vsi narodi monarhije obravnavani enakovre­dno, opazne so germanizacijske težnje, posplošitve, mestoma je šlo za pretirano iskanje podobnosti med narodi v škodo razlik, kjer pa so bile razlike poudarjene, so bile primerno orodje za »separatisticne« interese. Tako kakor predhodna sorodna dela – posebej Czoernigova etnografija avstrijske monarhije (1855–1857) in zbirka o ljudstvih Avstrije in Ogrske (1881–1883)21 – jo je motivirala centralisticna politika vzdrževanja enotnosti monarhije, v ta cilj pa so bile vprežene tudi znanstvene obravnave. Enakovredne obravnave ljudstev monarhije naj bi preprecile spore in omogocile spravo med razlicnimi ljudstvi. Pri Czoernigovem delu je imela ob administrativni statistiki osrednje mesto etnografija,22 Prochaskova zbirka pa je cesarstvo »v 21 Karl Freiherr von Czoernig, Ethnographie der österreichischen Monarchie v treh zvezkih (1855–1857) in Carl Prochaska (ur.), Die Völker Österreich-Ungarns. Ethnographische und Culturhistorische Schilderungen v 13. zvezkih (1881–1883). Pozneje je v tem duhu avstrijsko društvo inženirjev in arhitektov pripravilo delo Das Bauernhaus in Österreich-Ungarn und in seinen Grenzgebieten (1906), sprožena je bila akcija za zbiranje in objavo ljudskih pesmi Das Volkslied in Österreich. Podrobneje gl. Jurij Fikfak in Reinhard Johler, Einbegleitung. V: Nav. monografija v op. 12, 15; Justin Stagl, Nav. delo v op. 12, 29–32. 22 Czoernig je poznan tudi po etnografskem zemljevidu avstrijske monarhije – „Vertheilung der Völkerstämme und ihrer Gruppen in der Österreichischen Monarchie.“ Objavil ga je v prvem zvezku in nato še posebej leta 1856 (ponatis v: Die Slawischen Sprachen 15, 1988: 79–138). Na njem je oznacenih 137 »ljudskih plemen« iz 22 »jezikovnih plemen«, ki je uvrstil v štiri velike jezikovne družine (Germani, Romani, Slovani in »Azijati«, tj. Madžari, Armenci in Romi). duhu pomiritve« opisala v monografijah o ljudstvih, vendar ucinkuje kot konglomerat samozadostnih in zaradi tega tudi med sabo locenih ljudstev.23 Pri obeh tudi ni odvec opozoriti na tradicijo kameralistike in opisov »dežel in ljudi«. Prestolonaslednik Rudolf teh del v Uvodu ni omenil, opozoril pa je, da je nekaj del o posamicnih »ljudskih plemenih«, le da so ostala razkropljena v ucenih strokovnih listih in casopisju ter neuporabljena ali pa so žal prepogosto romala v publikacije v tujini. * Nadvojvoda Rudolf je bil deležen široke humanisticne izobrazbe, njegovi ucitelji so bili vecinoma liberalno usmerjeni: njegovi glavni nazorski vre­dnoti sta bili nepristranost in poudarjen protinacionalizem (in tudi proti antisemitizem), saj je želel monarhijo rešiti pred propadom z rešitvijo na­cionalnih problemov – sovraštvo in zavist med narodi v monarhiji naj bi zamenjali vzajemni pozornost, naklonjenost in ponos. Justin Stagl je med drugim opozoril, da je zbirka privzela pogled nepristranosti, vidno tudi v tem, da je bil namesto oznak ljudstvo in narodov uporabljen termin »ljudsko pleme« (Volksstamm).24 Rudolf tudi ni želel predstaviti cesarstva po Prochaskovi podobi, temvec so mu bile izhodišce dežele, ki so bile ve-cinoma etnicno mešane, vendar: »Nacelo opisovanja po kronskih deželah je povzdignilo multietnicne sovisnosti na regionalno raven, s tem pa je preprecilo individualizacijo ljudstev.«25 Poleg tega tudi ni mogla biti ure­snicena njegova zamisel, da bi bilo vsako ljudstvo razkrito »od znotraj«, da bi ga torej predstavili njegovi ucenjaki in umetniki.26 23 Vec o tem Justin Stagl, Nav. delo v op. 12, 30–32. 24 V smislu, da ima pac vsako ljudstvo svoje posebnosti, ki naj jih vsako spoštuje tudi pri drugih. Nav. delo, 34. 25 Nav. delo, 36. Pa vendar je Rudolf zbral okrog sebe ugledne poznavalce življenja v kronskih deželah in lojalne monarhiji. Poleg liberalnih aristokratov je bilo veliko visokih uradnikov. Vsi ti so delovali v duhu jožefinske tradicije in »harmonicnih nacel«, ki so se v Avstriji ohranjala dolgo v 19. stoletje. Šele v poznejših zvezkih so se pojavili tudi malomešcanski sodelavci z mestoma nacionalisticnimi toni.27 Pisce za slovensko ozemlje je »izmed razmeroma najpomembnejših piscev in raziskovalcev slovenske ljudske kulture« pripo­rocil takrat dvorni svetovalec profesor Fran Miklošic,28 po njegovi smrti ga je v uredništvu nasledil profesor Vatroslav Jagic.29 Publikacija je imela ob omenjenih dveh redakcijah uredniški, financni in umetniški odbor ter direkcijski svet.30 Med sodelavci je bilo veliko število clanov cesarske hi­še.31 Po Rudolfovi smrti je na željo cesarja Franca Jožefa I., ki mu je bilo 26 Takšen nacrt je v osnovi najprej preprecila razdelitev na dve redakciji – na cislajtansko in tran­slajtansko; redakcija v Budimpešti je npr. v prvem zvezku o Ogrski predstavila le Madžare, kakor da tam sploh ne bi živelo nobeno drugo ljudstvo ali narod. 27 Justin Stagl, Nav. delo v op. 12 , 38–39. 28 O tem je v Ljubljanskem zvonu (1887: 764–765) porocal Fran Levec. 29 Jurij Fikfak, Nav. delo v op. 3, 11. V tej knjigi so pisci prispevkov o Slovencih podrobneje pred­stavljeni v prispevku Helene Ložar - Podlogar Slovenska ljudska kultura v delu Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi. 30 Ta je skrbel za usklajenost med nemško in madžarsko izdajo. Vec o tem Regina Bendix, Zwischen Weitsicht und Druckbodenpedanterie. Die Veralltäglichung einer intellektuellen, politischen und ästhetischen Vision. V: Nav. monografija v op. 12, 42–59. 31 To so bili sam prestolonaslednik, nadvojvoda Janez Salvator (temu je pripisan osnutek zamisli za zbirko), raziskovalec Romov nadvojvoda Jožef, med ilustratorji pa nadvojvodinja Klotilda, nad­vojvodinja Marija Doroteja in prestolonaslednikova vdova nadvojvodinja Štefanija (Jurij Fikfak in Reinhard Johler, Nav. delo v op. 21, 11). delo posveceno, protektorat nad serijo z zvezkom o Zgornji Avstriji in Solnograškem prevzela prestolonaslednikova vdova, nadvojvodinja Štefanija, ki pa ni posegala v besedila. Že na prvi pogled je iz vsebine zvezkov razvidno, da je imela skladno s predstavljenimi cilji in zasnovo dela osrednje mesto etnografija. Zato je še posebej v naši ocetnjavi zelo pomembno gojiti etnografijo in njene pomožne vede, ker te neodvisno od vseh nezrelih teorij in strankarskih strasti zbirajo gradivo, iz katerega lahko izhajata objek­tivna primerjava in vrednotenje razlicnih ljudstev. To se doslej še ni zgodilo ali vsaj ne v nakazani smeri. Ne smemo prikrivati, da je prav v Avstro-Ogrski etnografija precej manj podprta kakor v Nemciji, Angliji in Franciji in v zadnjem casu tudi v Rusiji, ceprav imamo najbrž tako kakor v drugih državah ena­ko množico takšnih specialistov, ki bi bili za to povsem primerni.32 In njeno snov je postavil na prvo mesto: Ljudsko življenje in posebnosti ljudstev, kakor so nastale in se ohra­nile, skupaj z znacajem dežele, s podnebjem, naravo in oblikovanostjo tal – so prava snov tega dela.33 Etnografijo je Rudolf razumel kot patrioticno disciplino, od katere je bilo mogoce pricakovati, da lahko predstavi monarhijo v vsej pisanosti in da iz enotnega opisa poudari tudi skupne znacilnosti, da ucinkuje v duhu sprave. Notranja napetost v zbirki je razpeta med pozornost na posebnosti 32 Rudolfov Uvod, Nav. delo v op. 20, 6–7. 33 Nav. delo, 15. in enkratnosti posamicnih ljudstev v takratnih politicnih razmerah ter za­okroženo skupno podobo. Rudolf je to mimogrede nakazal v Uvodu, kjer je med drugim tudi zapisal: Kje obstaja država, ki je tako bogata z nasprotji v oblikovanosti ozemlja, ki v svojih mejah v pogledu naravne zgodovine, pokrajine in podnebja združuje tako cudovito raznovrstnost, ki lahko v etnografski sestavi razlicnih ljudstev prispeva k velikemu delu tako zanimive podobe?34 »Skupno« pa je naposled ostalo troje: najprej dejstvo, tako rekoc naj­manjši skupni imenovalec, da je šlo za dežele in ljudi pod oblastjo cesarja Franca Jožefa I., drugic, dvojnost monarhije sta zastopali dve redakciji zbirke, in, tretjic, format zbirke, tj. ureditev besedil in podob. Kakor kaže podroben pogled v odkrite dokumente, ki razgrinjajo dnevno delo urednikov in uredniških odborov,35 je bil njihov vložek enormen. Ker naj bi bila to »ljudska knjiga«, je njena podoba težila k všecnosti; prestolonaslednik je namrec v uvodu vabil in spodbujal k »potovanju po širni, širni deželi, med vecjezicnimi narodi,« med menjajocimi se podobami.36 Skladno s tem sta bila literarni in likovni slog popularna. Justin Stagl je opozoril na naslovno enakovrednost ilustracij in besed. Ilustracije so zelo raznovrstne (iniciale, okrasni robovi, obrobne podobe, alegoricne figure), slogovno sodijo veci­noma v historizem, z nekaj prvinami jugendstila. Precej je tudi risb, saj je tedaj k delu geografov, prazgodovinarjev, etnografov in drugih strokovnjakov spadalo tudi risanje. Ilustracije odlocilno prispevajo k šarmu zbirke, tudi zaradi tega, ker so bolj pitoreskne kakor eksaktne. Podobne znacilnosti veljajo tudi za besedila: z nekaj presežnimi izjemami je slog tekoc, feljtoni­sticen, celo nekoliko samovšecen. Slog je bil, po Staglovem mnenju, orodje poenotenja, ustvarjanja iluzije, da je raznovrstnost ukrocena. K temu pa je prispevalo tudi dejstvo, da v ospredju obravnav ni bila politika,37 temvec geografske, prazgodovinske, etnografske in gospodarske teme.38 Za splošno karakterizacijo sloga je povedna napetost med »etnografsko novelo« in »etnografskim opisom«, ki se je že ostril v oblikujocem narodopisju,39 ter kanoni znanstvenega pisanja, ki so takrat vecinoma izvirali iz filologije. 34 Nav. delo, 8. 35 Gl. Nav. delo v op. 30. 36 Nav. delo v op. 20, 8. Retoricne prvine sloga v zbirki je posebej obravnaval Jurij Fikfak,40 Konrad Köstlin pa je opozoril na elemente estetizacije, kakršne je vkljucno z ilustracijami omogocal v zbirki še prevladujoci etnografski slog, ki je ucinkoval kot lepilo za poenotenje raznovrstnosti, oplemenitenje ljudske kulture, da je bila pitoreskna in mikavna, kar je bila bistvena znacilnost takratne »etnografske paradigme« in instrumentalizacije izbranih fenomenov ljudske (podeželske, kmecke) kulture. 41 Nakazane znacilnosti so razvidne 37 Kadar pa je bila, so bile hitro težave, kar se je na primer pokazalo ob treh najdenih in nikoli objavljenih rokopisih (Ustava, Uprava, Ogrska uprava). O tem: Regina Bendix, Nav. delo v op. 30; Katharina Weigand, „Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild“. Ein kul­turpolitisches Instrument am Ende des 19. Jahrhunderts. V: Nav. monografija v op. 12, 62–80. 38 Justin Stagl, Nav. delo v op. 12, 39–40. 39 Jurij Fikfak in Reinhard Johler, Nav. delo v op. 21, 9. 40 O jeziku del Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Traditiones 28 (2), 1999: 259–266; Der Ethnograph und seine Sprache in der Beschreibung des ‚Anderen‘. V: Nav. monografija v op. 12, 81–94. 41 Konrad Köstlin, Ethnographie als ästhetischer Kitt. Nav. monografija v op. 12, 192–216; prim. Isti, Das ethnographische Paradigma und die Jahrhundertwenden. Ethnologia europaea 24 (1), 1994: 5–20. tudi iz besedil, ki govorijo o slovenskih deželah, narodopisje pa s te strani zožujejo na posplošujoc diskurz, naklonjen stereotipiziranju, estetiziranju in (samo)folklorizaciji.42 * Popularna zasnova je poleg samega namena knjižne zbirke Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi, najpogosteje oznacene z izrazom monumen­talna, krojila tudi njen sprejem. Dobro poldrugo desetletje po tem, ko je izšel zadnji zvezek, je monarhija razpadla. Kakor franc-jožefinska doba je bila zbirka že ob koncu izhajanja »staromodni relikt«.43 V splošnem velja, da je pozabljeno besedilo, in to ne glede na popularnost cesarske družine na eni strani, na drugi pa mikavno skrivnostnost Rudolfovega življenja. Že v casu izhajanja naj bi bila uspešnejša (tudi financno) v avstrijskem delu monarhije, bolje ga je tam sprejel liberalni kakor katoliški in nemško--nacionalni tisk, na Ceškem, Madžarskem in posebej v Romuniji pa je bil sprejem tako rekoc nikakršen ali izrazito odklonilen. Nasploh se je tako kakor o njenem pobudniku tudi o zbirki malo vedelo. V zadnjih desetletjih je bila odkrita v kontekstu zanimanja za Mitteleuropo, ko je bilo opozorjeno na njen multikulturni znacaj, in v postkolonialnem diskurzu o razlikah.44 Drugo vprašanje je – glede na osrednje mesto, ki ga je v obravnavah dežel imelo narodopisje – kakšna je (bila) recepcija v srednjeevropskih 42 Prim. Ingrid Slavec Gradišnik, Etnološki pogledi in podobe. K vprašanjem o produkciji znanja I. Traditiones 37 (2), 2008: 226. 43 Justin Stagl, Nav. delo v op. 12, 39. 44 Vec o tem: Jurij Fikfak in Reinhard Johler, Nav. delo v op. 21, 12–13, 18–19. O Rudolfu je na voljo biografija Brigitte Hamann, Rudolf. Kronprinz und Rebell. Wien in München, 1978 (2., predel. izd., Dunaj 2005). nacionalnih etnologijah. Do mednarodne konference v Gozdu Martuljku Ljudska kultura med državo in narodom leta 1998,45 so bile omembe ali sklici na zbirko bolj izjema kakor pravilo. Prav temeljit in kriticen pogled nanjo je bil namen omenjenega simpozija, ko so referenti premišljali o ko­respondencah med zbirko in narodopisjem/narodopisji v Srednji Evropi,46 tj. v deželah, ki so predstavljene v zbirki (poleg Slovenije na Hrvaškem, v Avstriji, na Madžarskem, Slovaškem, Ceškem, Poljskem). Zadnja desetletja 19. stoletja in prelom 19. v 20. stoletje so namrec cas, ko se je narodopisje (etnografija) polagoma, v nekaterih deželah nekoliko prej, drugod nekoliko pozneje, in cetudi v nacionalnih razlicicah, konstituiralo kot samostojna znanstvena disciplina – dobivalo je svoje ustanove, »ustanovitvene ocete« z njihovimi znanstvenimi povezavami, ostrilo »predmet in metode«, ka­noniziralo »akademske« žanre. Kako izostreno in kako usmerjeno je bilo narodopisje kot akademska disciplina, je mdr. bistveno vplivalo na to, kako je bila sprejeta zbirka ob izhajanju in pozneje.47 Nekoliko posplošeno je mogoce zapisati, da je (bila) za raziskovalce stoletje pozneje bolj kakor v etnografsko viroslovnem pogledu48 zanimiva z razlicnih vidikov, ki sodijo v obravnave zgodovine etnološke vede, njenih spoznavnih obzorij, nacinov 45 Gl. porocilo: Helena Ložar - Podlogar, Mednarodno posvetovanje Ljudska kultura med državo in narodom. Traditiones 28, 1998: 257–259. Desetletje pozneje je o tem izšla monografija Ethnographie in Serie. Zu Produktion und Rezeption der „österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild“. Wien, 2008. 46 Posebej o zbirki v kontekstu domoznanstva na Slovenskem gl. Jurij Fikfak, Nav. delo v op. 3, posebej 102–108. 47 Gl. monografijo, nav. v op. 45. 48 V narodopisnih poglavjih predstavljena snov in nacin, kakor je predstavljena – tako metodicno kakor žanrsko oz. retoricno – sta, z današnjega vidika, kakor kažejo tuji in deloma tudi slovenski komentarji, bolj kakor ne pomanjkljiva. raziskovanja in posredovanja njenih spoznanj. V slovenskih razmerah je prav v casu izhajanja zbirke narodopisje polagoma ostrilo svoje specifike v razmerju s filologijo, na drugi pa se je izvijalo iz domoznanskega sorodstva z geografijo in zgodovino. Tako se je, po mnenju Jurija Fikfaka, eden od tokov osamosvajanja/specializacije narodopisja zgodil prav v tej zbirki.49 S tega vidika lahko kljub pomanjkljivostim, ki so razvidne tudi iz sodobnih komentarjev v tej knjigi, v prispevkih o Slovencih v Avstro-ogrski monarhiji v besedi podobi vidimo prizadevanje za zaokrožene strokovne poglede na slovensko ljudsko kulturo ob koncu 19. stoletja. Zbirka ponuja priložnost za primerjalne poglede nanjo: tako s sosednjimi narodi, v širših primerjavah z drugimi slovanskimi in neslovanskimi narodi, kakor tudi na znacilnosti slovenskega ozemlja kot sticišca slovanskega, romanskega in germanskega sveta ter alpskega, panonskega in sredozemskega kulturnega obmocja. * Za sklep: Podoba o Slovencih, kakršno je proti koncu 19. stoletja ubese­dilo in upodobilo Prestolonaslednikovo delo, bi bila celovita, ko bi imeli prevedena tudi druga, ne zgolj narodopisna poglavja o kronskih deželah, kjer so živeli Slovenci in med njimi tudi drugi narodi. Tudi presoja zbirke Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi bi bila temeljitejša in tehtnejša s kriticnimi komentarji domoznanskih vsebin in bi jih kompetentno preso­dili naravoslovci, geografi, ekonomisti, pravniki, zgodovinarji, umetnostni, literarni in glasbeni zgodovinarji. Ingrid Slavec Gradišnik 49 Nav. delo v op. 3, 103. Uredniška opomba P revod narodopisnih poglavij o Slovencih iz Avstro-ogrske monarhije v besedi in podobi je bil kljub prej poljudnemu kakor zapletenemu znanstvenemu jeziku zahteven del priprave te izdaje. Najtežavnejše je bilo ustrezno prevajanje nemških narecnih, pogosto celo zelo lokalnih izrazov za poimenovanje kulturnega inventarja, od stavbarstva, noše, prehrane do šeg in ljudskega pesništva, pripovedništva in verovanja. Marsikatera od teh sestavin v slovenski etnološki literaturi sploh ni bila omenjena, še po­sebej ne tiste, ki so bile znacilne za nemško ljudsko kulturo na avstrijskem Koroškem in so poimenovane s starimi nemškimi izrazi. Le izjemoma je v izvirniku kdaj v oklepaju navedeno tudi slovensko poimenovanje. Takšne zadrege smo pojasnili v opombah. Zahtevno je bilo tudi preverjanje krajevnih imen, ki so v izvirniku dosledno zapisana v nemšcini. Krajevna imena v današnjih državnih mejah Slovenije so v prevodu poslovenjena, v opombi smo dodali izvirni zapis. Imena krajev na avstrijskem Koroškem, ki so danes uradno dvojezicna, smo prav tako zapisali v sodobni slovenski obliki, v opombah pa smo navedli iz izvirnika morebitni starejši toponim in pa današnji uradni dvojezicni zapis. Izvirno nemške toponime z nemškega jezikovnega obmocja smo ohranili, v opombi pa navedli morebitno neuradno slovensko razlicico. V opombah je tudi pojasnjeno, zakaj so v besedju ohranjeni za cas znacilni strokovni izrazi (npr. narod v pomenu ljudstvo, Vendi za Slovence na Madžarskem), posebej pa so opombe namenjene razlagam manj poznanih kulturnih objektivacij. Ob tem se iskreno zahvaljujeva kolegicam in kolegom, ki so poma­gali razvozlati in pojasniti omenjene težave – posebej mag. Heleni Ložar -Podlogar, dr. Mateju Gabrovcu, dr. Maji Godini Golija in dr. Katarini Šrimpf. Brez nesebicne pomoci mag. Martine Piko-Rustia in mag. Uši Sereinig iz Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu bi bilo skoraj nemogoce ustrezno ubesediti in komentirati poglavij o Koroški. Urednici S.tajerska K narodopisju Življenje, šege in povedke Slovencev* Franz Hubad južnem delu Štajerske živijo Slovenci. Prebivalci goratega obmocja Vso bolj cokate postave, tisti iz gricevnatih predelov in ravnice pa so vitkejši. Vsi pa se odlikujejo s poštenim znacajem, gostoljubjem in ustrežljivostjo do tujcev. V najlepši luci se kažejo tista podrocja, ki so bolj oddaljena od pomembnih prometnih poti, saj so prebivalci obmocij, ki so bližje svetu, navadno bolj zadržani, opazujejo pocasi in skrbno, kajti svet so spoznali bolje in pogosto ne ravno z najboljše strani. Ce trcimo na nezaupanje, smo lahko prepricani, da je to nasledek slabih izkušenj, ki si jih je clovek nabral. Za poduk vecina ni le dovzetna, temvec celo zelo hvaležna, ce ga dobi v ustrezni obliki in na razumljiv nacin in ce ucitelj ne gleda prevec zviška na svoje ucence. Od znacajskih lastnosti, ki odlikujejo to ljudstvo, sta na najvišjem mestu poštenost in zmernost; tudi marljivosti mu ni mogoce odreci, dokler lahko pricakuje, da bo pripeljala do želenega cilja. Ob izoblikovanem narodnem cutu pa mu manjka strpnosti do drugih ljudstev in druge veroizpovedi, zna pa prav dobro oceniti, koliko prednosti mu lahko prineseta znanje tujih jezikov in poznavanje tujcev, vendar pa * Prevod poglavja Volksleben, Sitten und Sagen der Slovenen. Iz: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. [Bd. 7] Steiermark. Zweitest Heft. Dunaj, 1890, 208–225. se pri tem neizkušen in polizobražen zlahka ujame v napako in se kiti s tujim perjem, da bi s tem pridobil dobro ime. Kljub svoji miroljubnosti je Slovenec zelo pogumen v boju za vla­dajoco dinastijo, posebej ko mu njegovi voditelji dajejo dober zgled in znajo ravnati z njim, saj dobra beseda nadrejenega pri njem zaleže bolj od opominov in kazni. Vernost je v srcih prebivalcev pognala globoke korenine. Ena od posledic tega je neomajno zaupanje, ki ga cutijo do dušnega pastirja, saj z njimi deli radosti in trpljenje; najveckrat izhaja iz istega stanu, pozna njihove potrebe in razume notranje bistvo in stremljenje njihovih duš. Zato ima duhovnik najmocnejši vpliv, posebej ce ne uci le z besedami, temvec tudi s srcem. Enako spoštovanje imajo tudi do oblasti in natanko vedo, kako se po­koriti zahtevam, ki jih posamezniku nalaga skupnost. Poleg tega v spominu še živijo sledi stare slovanske demokraticne ureditve, tako da se spori med clani skupnosti pogosto poravnajo s sodbo uglednih clanov obcine. Redki so primeri kljubovanja in upiranja zahtevam oblasti, sploh na obmocjih, kjer je bila narava radodarnejša, zagotovila vecje premoženje in varnost posesti; nasprotno pa se tam, kjer kmet zaradi neugodnih razmer izgubi posest in nekdanji lastnik pocasi postane delavec brez posesti, posledice nazadovanja vsekakor kažejo tudi v telesnih in duševnih lastnostih ljudstva. Tam samoza-vest usahne in vcasih jo nadomesti že kar prevec podložen znacaj, s katerim gresta z roko v roki odpor do dela in prizadevanje po cim vecji koristi zase. Vecinoma je to mogoce opaziti v vinorodnih krajih, ki so zaradi slabih letin obubožali, kjer je marsikateri nekdanji lastnik postal vinicar, ker je bil v casu dobrih letin pod vplivom srece nekoliko prelahkomiseln in ni pomislil na sušne letine. Prav na teh obdarjenih obmocjih se pogosto kažejo hitre spre­membe v zemljiški posesti, saj je bil srecni lastnik obcasno kar predobrosrcen do sebe in drugih in je presegel primerno mero pri izkazovanju gostolju­bja. Vendar bi bili krivicni, ce bi zato vse ljudstvo razglasili za zapravljivo; v njem še dandanes živi spomin na staro hišno in družinsko skupnost, v kateri je bil vsak hišni tovariš enakopraven z drugimi in so zapoved gosto­ljubja pojmovali tako strogo, da je vsa skupnost pomagala siromaku, da bi tako izpolnila to obveznost. Prav tako tudi danes tistemu, ki ga prizadene nesreca, sosedje priskocijo na pomoc ne le z oskrbo z dobrinami, temvec tudi z delom. To še kako olajša boj za obstanek, saj se socialna vprašanja, ki zaposlujejo svet, kratko in jedrnato odpravijo po sicer preprostem, v praksi pa grenkem nacelu: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Rocno delo varuje pred revšcino in žensko enaci z moškim, zato se mladina že od otroških nog navaja na delo. Slovenca pri delu podpirata iznajdljiva glava in precejšnja nadarjenost ne le za telesne spretnosti, temvec tudi za umska dela. Tako si lahko razložimo razmeroma velik naval mladih podeželanov na srednje in visoke šole in v razlicne poklice. Poleg tega se na vasi neredko najdejo samouki najrazlicnejših vej obrti in celo umetnosti, zaradi njihove spretnosti je obžalovanja vredno, da niso imeli priložnosti za boljše izobraževanje. Najdemo jih tudi na duhovnem podrocju. Skoraj vsaka obcina ima kakšnega priljubljenega pesnika samouka, ki upesnjuje najrazlicnejše dogodke in cigar pete pesmi – kmetu so pesmi brez petja nezamisljive – potujejo od ust do ust in ohranjajo ljudsko pesem, da ne bi izumrla. Priljubljenost petja je znacilna lastnost slovenskega ljudstva; pastir na pašniku in delavke na polju si lajšajo dnevno delo in bremena s pesmimi, katerih otožni znacaj opazovalcu takoj zbudi pozornost. Med inštrumenti najdemo zlasti cevno flavto (žveglja),1 v goratih predelih pa citre in tudi še Žvegla, lesena pišcal, razširjena zlasti v Halozah. harmonike. Razlicni virtuozi so seveda vsi brez izjeme samouki, prav tako mnogi, ki se preskušajo v risanju in slikanju. Staro nošo še najvztrajneje ohranjajo prebivalci odrocnih predelov, sicer se je zaradi živahnih stikov v obeh smereh tudi tod uveljavila težnja po enotnosti, ki cedalje bolj spodriva nekdanjo raznovrstnost. Še nedavno so se samska dekleta od porocenih žensk razlocevala po dolgih kitah, ki so si jih slednje pritrdile na glavi, kakor to še lahko vidimo pri prebivalkah sosednjega Murinsla. V pesmi se neporoceno dekle še zdaj pritožuje, da »mora še nositi kite«. Kako stara je ta navada, gotovo najjasneje potrjuje, da je že Ulrich von Lichtenstein »slovensko žensko«,2 ki se mu je zoperstavila v boju pri Kindbergu, opisal takole: imela je dolgi, do sedla segajoci kiti, oblecena je bila v »godehse« (godeži je še zdaj ime za vrsto krila),3 znacilno oblacilo vendskih žensk, in je imela nosila bogat in dragocen »šepel«.4 Te razlike zdaj ni vec. V prvi polovici tega stoletja so ženske v Savinjski dolini5 ob praznikih nosile velike, zadaj razširjene avbe,6 izvezene z zlatom in srebrom, ob delavnikih pa manjše. V marsikateri hiši se še najdejo kot družinski spominek. Lase so si vezale nazaj z žametnimi trakovi (parta7), kakor še danes, nosile so še pas, ki je bil okrašen z zlatom in srebrom in je bil navadno družinska dedišcina. Moški pa so nosili usnjene hlace, ki so segale le do kolen, in visoke škornje. Pod kratkim suknjicem je bil viden crn žametni telovnik, ki ga je poleti nadomestil bel. Zapenjal se je z vrsto gosto drug ob drugem prišitimi srebrnimi gumbi, spod njega je kukal rdec, 2 V izv. „windisch wîp“. 3 Godeže, vrhnje žensko oblacilo (Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar, 1894, spletna izdaja 2014; Slovenski pravopis, 1962). 4 V izv. „Schepel“, tj. šapelj, dekliški ali nevestin naglavni okras v obliki traku, venca ali krone. 5 Nem. Sannthal. 6 V izv. „große, nach rüchwärts sich verbreiternde Hauben (avbe)“; nazaj razširjeni del avbe, ki pokriva zadnji del glave, je oglavje (narejeno iz belega, po vecini presojnega blaga, ter utrjeno s kartonasto ali tekstilno podlogo v plosko ali izboceno obliko). Del avbe, okrašen z belo, crno ali zlato vezenino, je celnik, ki je pravokotno ukrojen iz vzorcastega brokata ali svile. 7 Naglavni trak, ki so ga predvsem dekleta nosile zavezanega prek cela. Slovenska kmecka hiša s shrambo (Ferdinand Wüst) precej širok trak, izrezan iz škrlatno rdece rute. Glavo so si pokrili s fino svileno cepico z visecim cofom in s širokokrajnim klobukom, ki je hkrati služil kot dežnik. Nekateri so si za dež spletli tudi klobuke iz brezovega licja,8 medtem ko so se ženske zašcitile tako, da so si glavo in ramena Z brezovim licjem so najverjetneje mišljeni tanki trakovi lesa, ki so jih naredili tako, da so dele debel namakali v vodi in jih nato olupili v tanke trakove. pokrile s platneno rjuho. Srajca je imela širok ovratnik, ki so ga zavihali cez svileno ovratno ruto, tako da je bila vidna le spredaj. Splošno obuvalo za delovne dni so bile v goratih predelih cokle, ka­kor še danes v marsikaterih krajih, zato v ljudski pesmi še danes prevarani ljubcek toži, kako je izgubil na stotine žebljev, ko je hodil pod okno ljubice, in koliko cokel je unicil. Obleke so bile narejene iz lodna, ki so ga izdelo­vali sami, šivi so bili pokriti z zelenimi trakovi, srajcni ovratnik pa obšit z rdeco nitjo. Pozimi so bile v rabi dolge suknje z nazaj zavihanim spodnjim sprednjim delom ali kožuhi. V goratih predelih na meji s Koroško nosijo ženske ob delovnikih ruto in ob nedeljah ceznjo še klobuk. V Slovenskih Goricah9 so se še ohranila platnena oblacila. Prebivalci Pesniške doline10 so nekdaj nosili zelene žametne kape z zavihkom zadaj,11 pozimi zeleno ali modro sukneno kapo s krznenima zavihkoma, ki si ju je bilo mogoce potegniti cez ušesa. Stari ljudje takšne kape nosijo še dandanes. Ne preširoke lanene hlace – »bize«, iz tega imena so izpeljani zelo pogosti priimki Bezjak, Bizjak (Wesiag, Wisiag) – segajo cez kolena. Cez hlace pada do kolen segajoca, iz domacega platna narejena srajca, ki je v Šcavniški dolini12 nekoliko krajša. Prepašejo jo z rdecim pasom. Gornji del telesa ob nedeljah in pozimi šciti rdec, do pasu segajoc telovnik. V Pesniški dolini oblacila dopolnjuje moder plašc, v Šcavniški dolini crn kožuh, vendar se nekateri zadovoljijo tudi s kratkim špenzerjem. Ženske so nosile modre suknene jopice z debelimi rdecimi obrobami in visoke škornje z visokimi lesenimi petami. Glavo še zdaj pokrivajo z belimi rutami, katerih robovi so barvno obšiti. Tudi pri Polstrauu (Središce13) se oblacijo vecinoma v platno; ženske si glavo pokrivajo z belo ruto, zgornji del telesa z do sredine ledij segajoco jopico. Do kolen segajoce krilo, zavezano z rumenimi vrvicami, so imenovali »december«; moški so lanene hlace vtaknili v cevaste škornje. 9 Nem. Windische Bühel. 10 Nem. Pößnitzthal. 11 Najverjetneje so s tem mišljene kape s povišanim zadnjim delom. 12 Nem. Stainzthal. Dokler niso prišli v rabo dežniki, sta bili edini zašciti pred dežjem širokokrajni klobuk pri moških in platnena rjuha pri ženskah, pastirji pa so si izdelali dežni plašc iz locja ali lipovega licja (šeprun), tako da so na vrvico, dolgo za širino vratu, privezali licje, ki je potem viselo cez roke in trup, podobno kakor skušajo zašcititi senene in slamnate kope pred mokroto tako, da okrog navzgor štrlece palice privežejo šop slame, ki ob straneh visi navzdol. Na obmocju Rogatca so bila nekdaj pri ženskah priljubljena široka krila z velikimi cvetlicnimi vzorci, gospodinje pa so na verižici s pasu nosile nožicek. Osnovni tip hiše sestoji iz veže, ki obenem služi kot kuhinja, iz katere se pride na eni strani v izbo, na drugi pa v shrambo. Le redke kmetije imajo kuhinjo posebej, saj se v veliki peci, ki se kuri iz predprostora, hkrati tudi kuha, le na Pohorju14 se tu in tam še najde ognjišce sredi izbe; nad njim opecnata streha prestreza dim in ga odvaja. Na splošno pa je opaziti prizadevanje po cim udobnejši ureditvi bivalne hiše in vpeljavi izboljšav tudi v gospodarskih prostorih, tako da se na bogatejših obmocjih marsikateri kmetiji ni treba sramovati pred imenitnim obiskom. Kjer je živinoreja na višji stopnji, se tudi v hlevih kaže prizadevanje za kolikor mogoco racionalno ureditev. Kot gradbeni material je priljubljen 13 Zdaj Središce ob Dravi. 14 Nem. Bachergebirge. posebej les, ker bolje zadržuje toploto in je z njim lažje graditi, pri novo­gradnjah pa imata prednost kamen in opeka ali pa les vsaj omecejo z malto. Na nekaterih obmocjih, kjer ni veliko lesa in kamna, naredijo stranske stene iz zbite zemlje, pomešane s slamo. Za kritino uporabljajo slamo, ceprav je opecna streha gospodarju v ponos, skodlam pa se zaradi nevarnosti požara raje izogibajo. V goratih predelih, kjer je za stanovanjsko hišo in pomožne stavbe težko najti dovolj velik raven prostor, skednje in shrambe za slamo in seno pogosto prestavijo v prvo nadstropje in do njih uredijo dovozne poti. Ce je zgornji prostor primeren za bivanje, radi dodajo navzven odprt hodnik, ki se uporablja tudi za sušenje poljskih pridelkov in perila, ali pa za ta namen postavijo samostojen, tako imenovani kozolec. To se dogaja zlasti v krajih, kjer so padavine pogostejše in zato ni mogoce, da bi se žita posušila na polju. Posebno pozornost namenijo zunanjosti hiše; ženske pre­bivalke menijo, da je njihova prva dolžnost skrbeti za cistost in urejenost – saj je prikupna hiša najboljše priporocilo za hcer, ki je godna za možitev. Zato spomladi tudi lesene hiše sveže pobelijo, s temno barvo pa pobarvajo cokel, in nekatere so prav spretne v okraševanju hiše z barvnimi crtami in okraski. Nekaj skrbno negovanih lonckov z nageljni in rožmarinom še dopolni prijeten vtis, ki ga tako okrašen dom zbudi v popotniku. Tu in tam lahko še opazimo že redko navado, namrec, da poleg stanovanjske zgradbe postavijo na brunu shrambe za meso v obliki golobnjaka, do katerega je mogoce priti le z lestvijo. Notranja oprema je res preprosta, pohištvo sestavljajo miza, skri­nje, posteljno ogrodje in nekaj omar; okrog sten in peci so široke klopi, na katerih pozimi pogosto tudi spijo. V kotu, kjer stoji miza, je razpelo, na njegovi desni in levi pa podobe svetnikov. Premožnejši seveda bolje poskrbijo za svoje udobje, nekateri imajo celo z vsem potrebnim dobro opremljene tujske sobe. Kmet živi skoraj izkljucno od sadov, ki mu jih daje njegova zemljiška posest, nekateri celo meljejo žito na lastnih rocnih mlinih (žrmlja) in si tudi kašo pripravijo na lastnih stopah, ki jih poganjajo z nogami. Vsaka skrbna gospodinja poskrbi tudi za to, da ima v omari vedno zadostno zalogo lastnega prediva in domacega platna. Pri hrani so Slovenci zelo zmerni. V hribovitih predelih imajo radi krepko zabeljene jedi in jedo veckrat na dan, v vinorodnih krajih so – re-všcini primerno – pravi zgled skromnosti, saj navadno kuhajo samo enkrat dnevno in se pri drugih obrokih zadovoljijo z ostanki. Meso je na mizi le ob praznikih in v pustnem casu, ko vsak, ki si to lahko za silo privošci, zakolje enega ali vec prašicev, da se z mesom in mastjo oskrbi za vse leto. Marsikateri pa pozabi na sušno prihodnost in se veselo in z božjim blago­slovom masti, dokler shramba ni predcasno prazna. Med mocnatimi jedmi so najbolj priljubljene »gibanice« iz vec plasti tankega testa, med katere namažejo skuto in smetano z dodatkom orehov ali cim podobnim, ter pe-cene »kvasenice«15 in »krapci«,16 namazane z jajci, skuto ali cim podobnim. Življenje tukajšnjega cloveka prežema slovensko ljudsko verovanje z vsakovrstnimi koristnimi starodavnimi šegami, katerih smisel in namen sicer nista vec razumljiva in jih že ne jemlje vec prav resno, a jih vendarle spoštuje, cetudi z nejevernim nasmeškom. Tako so še žive pripovedi o cu­dežnem gospodovanju »rojenic« in »sojenic«, ki romarju na zemeljski poti takoj ob rojstvu napovedo usodo. V goratih predelih se imenujejo bele žene in domujejo na najvišjih gorskih vrhovih, po postavi so vitke, imajo dolge lase, oblecene so v belo in lahko letijo po zraku. 15 Pogaca iz tankega kvašenega testa, potresena s skuto, smetano ali jabolki. 16 Mocnata jed iz tankega testa, potresena s skuto. Priljubljeni so predvsem v Prlekiji. Najbolj poznani so hajdinski, tj. ajdovi krapci. Ko nastopi 'težka ura',17 kmetica poklice v hišo botro in babico, ki iz sobe odslovita vse stanovalce, da bi zavarovali otroka pred nepoklicani­mi18 pogledi. V prvo kopel vržejo nekaj kovancev, ki naj bi otroku prinesli bogastvo. Krst se opravi kolikor mogoce hitro, botra drži otroka, babica pa steklenico, sveco in bel prtic. Za otrocnico mora v steklenici prinesti najmocnejšega vina, sveca se prižge, ko se kdo približa, da ne bi dobil moci nad otrokom, saj se otrok najraje navzame tega, kar si mimoidoci mislijo o nekršcenem; bel prtic pa naj bi bil znamenje, da h krstu nesejo nedol­žnega otroka. Šele po svetem dejanju mati podoji otroka, ce bi ga podojila prej, bi lahko postal nenasiten. Po enem tednu botra pošlje materi v dar velika hlebca belega kruha (pogaca) in dva lakta finega lanu, kršcencu pa nekaj laktov platna. Otrocnici do njene blagoslovitve strežejo z vinom in ne sme prestopiti hišnega praga, da ne bi nad hišo prišla nesreca; otroka moškega spola radi zavijejo v moška oblacila, da se pozneje ne bi prevec poželjivo oziral za lepšo polovico cloveštva; podobno skušajo obvarovati tudi deklice. Prvih šest tednov se otroka ne sme pustiti samega, da ga ne bi odnesla ali celo zadušila divja žena. Po ljudskem verovanju postane boter kršcencu tesen sorodnik, po ljudski pesmi so bile na Marijino priprošnjo iz pekla izpušcene vse duše razen tistih, ki so ubile zakonca, se pregrešile nad botrom ali obupale nad Bogom. 17 V izv. „schwere Stunde“, cas poroda. 18 »Hudi«, »zli« pogledi, s katerimi otroka urocijo. Ko se za fanta približuje cas, da ga bo poklical cesar, da mu zaupa obrambo ocetnjave, se že sme pomešati med mlade, ki ob sobotnih vecerih prepevajo na vaškem trgu. Vendar mora tudi tu dokazati, da je primeren. Tako je ležal in še leži npr. v Gornjem Gradu19 pred hišo 150 starih funtov20 težak kamen, na katerem je moral fant najprej preskusiti svoje moci, preden so ga starejši tovariši sprejeli za enakovrednega. Zdaj sme tudi pod okno ljubice, vendar zaživa nikakor ne zunaj svoje obcine, kajti ce bi ga zalotili, bi sledila vsaj hladna kopel v najbližjem koritu vodnjaka ali še manj prije­tni opomini – fantje so vsi bojeviti in ne trpijo vsiljivcev. S težkim srcem gre nato še na nabor; sposobnemu za vojaško službo ni prav prijetno, da mora domacim za nekaj let reci zbogom, pri preskusu pa sploh nihce ne bi želel doživeti neuspeh. Koncno je tudi brezhibni prestal cas služenja vo­jaškega roka, z razširjenim obzorjem in obilo izkušnjami se zreli mož vrne k domacim in se spet veselo oprime obicajnih opravil, kajti zdaj ga že caka možnost, da bo kmalu postal sam svoj gospod, ce mu bodo starši prepustili posestvo in ne bi rajši še naprej sami gospodarili v hiši. Pri izbiri življenj­ske družice je ljubezen navadno manj pomembna, saj hiša ne potrebuje le sposobne gospodinje, temvec tudi primerno doto. Zato navadno starši sami ali skrbnik poglede kandidata za zakonski stan usmerijo na ustrezno dekle. Fant gre v sredo ali soboto zvecer v spremstvu izkušenega, uglednega in v govorjenju spretnega moža na oglede (na ogledi). Govornik po ovinkih izrazi prošnjo in dobi privolitev, ki si jo je praviloma zagotovil že vnaprej. Potem ko je opravljeno vse potrebno v uradih, se zacnejo priprave. Ženin si izbere dva druga (družba), nevesta družici (svatevca) in oba skupaj dva 19 Nem. Oberburg. 20 Funt, utežna enota, pribl. pol kilograma. pozvacina (pozavcin). Ta še posebej resno jemljeta svojo nalogo. Klobuke krasijo naravne ali umetne rože, z ramen plapolajo dolgi svileni trakovi, iz žepka na suknjicu visi pisan robcek. Pri Ormožu21 nosita palico, na kateri sta pritrjena šopek in zvoncek. V okolici Mure dobita boben in trobento, med bobnanjem, piskanjem in trušcem hodita s polno steklenico od hiše do hiše in vabita svate. V dolgem šaljivem govoru pozdravita hišne prebivalce in naposled izreceta povabilo, po obilni pogostitvi pa nadaljujeta pot. S tem pa njuna naloga še ni opravljena, saj sta dolžna priskrbeti tudi potrebno meso, vino, mize in stole in vse za na mizo. Na predvecer poroke pri že­ninu med veselo pojedino dolocijo razvrstitev v slavnostnem sprevodu in naslednje jutro slavnostni sprevod z obcinsko zastavo na celu – v Šcavniški in deloma tudi v Pesniški dolini ima vsaka vas svoj, navadno šaljiv grb – krene ob pokanju pištol z glasbeno spremljavo. Pri Ormožu se vcasih še z volovsko cetverovprego zapeljejo okrog gostov. Vrata nevestine hiše so zaprta in se odprejo šele po smešnem pregovarjanju; na zahodu dežele se nevesta naposled le prikaže s kozarcem vina in vejico rožmarina v roki in vino izroci ženinu, ta pa starešini, ki ga spije na zdravje para in gostov. Medtem ko se nevesta poslavlja od domacih, pojejo posebne pesmi, dokler se sprevod koncno ne zacne premikati proti cerkvi, fantje iz vasi, skoz katere gre sprevod, pa uganjajo norcije. Pri Ptuju22 med ženitovanjem zastavonoša23 pred cerkvijo pleše s svojo zastavo. Ta se tu in tam pojavi tudi na konju. Za obmocja ob Muri je znacilno, da si prizadevajo ženitovanjski sprevod usmeriti tako, da gredo proti vzhajajocemu soncu in so za to pripravljeni ubrati celo daljšo pot. Ko v cerkvi spijejo blagoslovljeno vino, pospremijo nevesto v nov dom. Na hišnem pragu jo sprejmejo s hlebcem kruha, ki ga mora razrezati, to je znamenje, da prevzema gospodinjstvo. Ponekod mora iti najprej v kuhinjo in tam poskusiti kislo zelje, da bo zelje dobro uspevalo, ob tem razdeli med dekle darila ali, tako kakor v Halozah,24 vrže kovanec v ogenj, to je star spomin na daritev ognju. Slavnostna pojedina navadno traja vec dni, zato ponekod sosedje zbirajo za siromake. Drugo jutro skušajo šaljivci iz hiš najbližjih gostov neopazno odnesti raznovrstne predmete, da jih potem v vsesplošno veselje prodajajo na dražbi. Seveda vsak lastnik odkupi svoje nazaj in lahko ostane tudi dolžan placila. A tudi tatovi ne ostanejo nekaznovani; neusmiljeno jih obsodijo na udarce s pa-lico, pred posledicami izvršbe delinkventa obvaruje le podložena blazina, ce se ne najde šaljivec, ki jo pred zadnjim udarcem bliskovito izmakne in ubogemu grešniku vendarle še pomaga do kazni. Tako mineva praznovanje s kratkocasnimi zabavami, med plesom, petjem in pokanjem, dokler gostje ne odidejo. Prvo nedeljo po poroki mladi par pogosti posle in starešino. – Ženitovanjska pogaca, okrašena z lastnorocno izdelanimi umetnimi rožicami in figuricami domacih živali, se imenuje »bosman«. Preden gre spat, jo starešina nevesti položi v narocje, ženske gostje pa ob tem zapojejo kakšno staro pesem. Nevesta pogaco izroci ženinu in zdaj moški zapojejo pesem, s katero ženinu želijo sreco in blagoslov. Ta naposled pogaco položi na mizo. Med drugimi pesmimi, ki odmevajo ob tej priložnosti, jih ni malo, ki spominjajo na stare, zdaj že zginule šege, na primer na obdarovanje gostov itn., kakršne še obstajajo pri Južnih Slovanih. 21 Nem. Friedau. 22 Nem. Pettau. 23 Na Štajerskem im. zastavnjak, banderaš, kopjaš. 24 Nem. Kollos. Smrt si predstavljajo kot zelo hitro belo ženo (smrt, ženskega spola). Pojavlja se na križpotjih, kjer se zbirajo tudi duše preminulih. Zvecer se sosedje zberejo v hiši žalosti, molijo za pokojnikovo dušo in prepevajo. Na dan pogreba zgodaj položijo pokojnega v krsto in jo postavijo pred hišna vrata, kjer spreten govornik slavi dobre pokojnikove lastnosti in se od njega poslovi. Tudi živalim naznanijo, da bodo truplo odnesli. Pogreb je nava­dno dopoldne, ker pridejo opoldne pokojni pozdravit novega prišleka in je zanj lažje sprejeti takšen obisk podnevi kakor ponoci. V okolici Slovenskih Konjic25 vlada prepricanje, da mora zadnji pokopani tako dolgo stražiti pri pokopaliških vratih, dokler ne pokopljejo naslednjega. Po pogrebu se sorodniki zberejo na pogrebšcini (»sedmina«, ob Muri »karmine«), spomin na stare poganske šege ob smrti. Duše nekršcenih umrlih otrok zvecer švigajo po zraku, sikajo in žviž­gajo. Ljudstvo jih imenuje »movje« ali »žive«. Kdor jih sliši in jih poškropi z vodo iz cistega potoka in ob tem izrece še krstni obrazec, jih lahko odreši. Nikakor pa ne sme žvižgati, kadar se jih sliši, ali se jim posmehovati, sicer bi se slabo koncalo. Ljudstvo zelo rado poje in vso naravo vidi s pesniškimi ocmi. Petje ptic mu govori razumljivo, kobilar pove pastirju, kje se je izgubila kobila, škrjanec klice kmeta k setvi in delu, prepelica se posmehuje delavcem, ki zamujajo pri delu; najnenavadnejše pa je, da škrjancu pripisujejo, da je ob vzletanju pel, da naj bi ubil Boga, vendar se je tega pocetja pokesal in se ob spušcanju tako rekoc opravicil, da je pozabil kij. Tudi v koledarju cerkvenih praznikov je še mogoce spoznati stara poganska gledanja na naravo, ki so zaradi vpliva kršcanstva idealizirana. 25 Nem. Gonobitz. Božic (božic, pomanjševalnica iz Bog) je tako svet, da tisti, ki na ta dan umre, pride naravnost v nebesa. Zato je posebej primeren tudi za napove­dovanje prihodnosti. Ce pred odhodom k polnocnici razkoljejo šest bukovih klad, jih eno poleg druge položijo po zaporedju mesecev od vzhoda proti zahodu in na vsak kos natresejo kupcek soli, lahko spoznajo, kateri meseci v prihodnjem letu bodi vlažni in deževni, ker se je na teh kladah sol sto­pila. To lahko ugotovijo tudi s cebulnimi polovicami. Za praznike ponekod še specejo praznicni »kuc-kruh«,26 vendar le malo gospodinj pozna zanj potrebne sestavine. Hišo okrasijo, v kot sobe postavijo jaslice in nad mizo obesijo goloba kot simbol Svetega duha. Zvecer pogrnejo mizo in položijo nanjo tri hlebce kruha, enega iz ržene, drugega iz ajdove in tretjega iz bele moke. Slednji se imenuje božicni kruh (božicnik), pa tudi mocni kruh, in se ga sme razrezati šele na praznik svetih treh kraljev, medtem ko prva dva lahko razrežejo že na novoletni dan. Dvanajst noci med božicem in tremi kralji imenujejo volcje noci, kajti v tem casu ima »Cert«, zli duh, moc nad slabimi ljudmi. Pride k hiši in svoje odpelje, jih nažene v veliko vodo in potem spremeni v volkove. V tem casu hodijo od hiše do hiše novoletni pevci (koledniki), decki, katerih število mora biti sodo, njihov vodja se v nekaterih pokrajinah imenuje »Volcko« (volkec), in s pesmijo vošcijo, za kar so obdarjeni. Prav tako hodijo okrog trije kralji, ob svecenici pa »svecari« (pevci ob svecenici). Zadnji dan si skušajo zagotoviti sreco in blagoslov tako, da si zjutraj, cim vstanejo, z blagoslovljeno tanko sveco trikrat obkrožijo prsi, trikrat vsako roko in trikrat vsako nogo (cuckanje). 26 Sadni kruh, imenovan tudi klecenbrot (nem. Kletzenbrot), specen iz krhljev suhega sadja, orehov in temnega krušnega testa. Pust je cas splošnega veselja, fantje pokajo z dolgimi bici in pri­pravijo za pustni torek raznovrstne maske. Oraci (oraci) imajo na hrbtu navzkriž privezano ruto, njihovi klobuki pa so okrašeni s trakovi, in tako se s plugom pomikajo skoz vas. Fant, oblecen v staro babo, zbira darove v nahrbtnem košu; spremlja jih »kurent«, oblecen v narobe obrnjen kožuh, z masko in mogocnimi rogovi na glavi in s kravjim zvoncem za pasom, oborožen s palico, ki ima na koncu z žebljem pritrjeno ježevino; vcasih se jim pridruži tudi truma v ženske oblecenih jahajocih fantov. Na dvorišcu delajo brazde v sneg in sejejo repo (navaden pesek), da bo debela. Komaj oraci odidejo, že pridejo kamele (gambela) in podobne pošasti, ki imajo posebej na muhi otroke. Vecer pa se sklene s slavnostno pojedino in mar-sikdo si privošci prevec dobrega, saj za postni cas ne sme ostati nic mesa. Sredi posta »prežagajo babo« (babo žagati). Na mostu prežagajo slamnato lutko v podobi stare babe in jo potem vržejo v vodo. Na cvetno nedeljo pa se ne sme pozabiti na blagoslov ivinih macic, saj blagoslovljeni les varuje hišo pred ognjem in strelo. Za veliko noc specejo kolace v obliki kolesa (kolac), jajca pobarvajo rdece, in oboje skupaj z mesnimi jedmi odnesejo k blagoslovu. Navsezgodaj po hribih žarijo velikonocni kresovi in pokanje pištol pozdravlja praznik, ki se v slovenšcini v spomin na Gospodovo vstajenje imenuje »velika noc«. Pravi spomladanski zavetnik je sveti Jurij. Na njegov praznik živino za pašo okrasijo s svežimi venci in naokrog hodi »zeleni Jurij« (zeleni Juri). Tako se namrec imenuje fant, ki ga ovijejo z zelenimi bukovimi vejami ali cvetjem, in v spremstvu muzikantov hodi po vasi; pred vsako hišo zapleše in vihti palico, okrašeno s trakovi in cvetjem, medtem ko njegovi spremljevalci pojejo in prosijo za jajca in maslo. Pred tem dnem kace še nimajo strupa. Obhod »zelenega Jurija« (Jurij Šubic) Na dan svetega Florjana zjutraj ognja ne smejo zanetiti ženske, temvec pridejo fantje in poskrbijo za to, za kar jih pogostijo s pecenjakom. Binkošti praznujejo na poseben nacin tudi pastirji. Za ta dan rezer­virajo del pašnika in kdor prvi prižene živino, lahko tam pase. Ce pa pride najprej kako dekle, jo okrasijo z vencki in jo pojoc in vriskajoc odpeljejo domov. Imenuje se »lepa Leksa« in je pastirska kraljica do naslednjega leta. V središcu poletnih praznovanj so kresovanja (kres). Na ta dan so še pred leti deklice hodile v gaj, zanetile ogenj in plesale okrog njega, nakar so si privošcile praznicni obed. Ta cas velja med ljudstvom za najsvetejšega v letu, ogenj naj bi prižgali v cast Kresniku, tudi Krstniku, ki naj bi nek­daj, ko so zemljo še pokrivali gozdovi in mocvirja, pobil veliko pošasti in strupenih kac. Ženske mecejo v žerjavico sporiš, da bi bile zašcitene pred nesreco, fantje pa skušajo poškropiti dekleta z vodo in skacejo cez ogenj, cezenj pred tem naženejo tudi živino. Težko poletno delo sklene praznik po koncani mlatvi (domlatki); jeseni se s trgatvijo in z veseljem, ki ga ta prinaša, konca delo v vinorodnih krajih, medtem ko v goratih predelih konec dela praznujejo po spravilu stelje za zalogo. Tako se približuje zima, ki z Martinom in Nikolajem tako mladim kot starim prinese vesele case mirovanja, ob božicu pa se spet vkljuci v letni koledar cerkvenih praznikov. Ljudstvo se vecinoma ukvarja s poljedelstvom, industrija ni pomemb­na, rudarstvo daje samo premog. Še ne tako davno so ob Dravi pa vse do Ptuja izpirali zlato. Obcasno tudi zdaj še prihajajo sem izpiralci zlata s Hrvaškega, domacini pa so to panogo opustili kot premalo donosno, tako da nanjo spominja le še ime vasi »Zlatolicje« (Golldorf, popacenka iz Golddorf) pri Ptuju. Iskalci zlata se pripeljejo na vozovih, na katere so natovorili coln in orodje, nato pošljejo vozila nazaj in se lotijo dela. Po trije skupaj odstranjujejo grobi gramoz in delajo kupe drobnega peska. Debelo desko, široko približno 70 do 80 centimetrov in dolgo 1 do 2 me-tra, na njeni površini so vidni vodoravni vrezi žage, namestijo kot pošev-no ravnino, na katero en delavec mece pesek, medtem ko drugi na pesek zliva vodo in ga tako odplakuje. Zlata zrna, ki ostanejo v vrezinah, potem amalgamirajo v živo srebro in jih prodajo kovnici v Cakovcu.27 Zaslužek posamicnega delavca se ocenjuje na približno 80 krajcarjev dnevno, v posebno ugodnih razmerah se prihodek poveca morda celo na 2 guldna28 27 V izv. Csakathurn; pravilno Tschakturn. 28 Srebrni gulden, denarna enota v Avstro-ogrski monarhiji, 1857–1892, vreden 100 krajcarjev. Rocni mlin (Jurij Šubic) dnevno. Med ljudstvom še živijo številne legende in pravljice, ki deloma še cakajo raziskovalca. Narodni junak Slovencev je »Kralj Matjaž« (kralj Matija), njegova prapodoba verjetno sega v cas sivega poganskega starega veka, kar dokazujejo podobne znacilnosti v razlicnih drugih slovanskih in neslovanskih pripovedkah. Na njeno oblikovanje so mocno vplivala dejanja kralja Matije Korvina in Celjskih grofov. V najbližjem sorodstvu je južno­slovanska pripovedka o kraljevem sinu Marku (Marko Kraljevic), ki tudi Slovencem ni nepoznana. Junak Matija si je pridobil ljubezen ljudstva s pravicnostjo in pogumom v boju proti Turkom. Tako kakor Barbarossa in Marko tudi on ni umrl, temvec spi s svojo vojsko v sveti gori (Sveta gora) in bo nekoc spet prišel, premagal vse sovražnike in prinesel svetu vecni mir. Med drugimi pripovedmi je povsod razširjena pripovedka o stekleni gori. Ta je nekje dalec na Jutrovem. Na njej stoji zlati Krsnikov grad, pred njim pa drevo z zlatimi sadeži. Kdor pride do tam in odtrga jabolko, ne umre. Na Pohorju še domuje »Vehtra baba«, ki ne prenese pasjega laježa, in pastirjem blagoslavlja crede, ce ji prinesejo lan, ki ga rada prede. Njo tudi zaprosijo za dež, tako da kako deklico odenejo v plašc iz licja, jo polivajo z vodo in pojejo pesem, s katero Vehtro babo prosijo za dež in ji obljubljajo lan. Ko se bliska in grmi, se spopadata Kombalov in Krsnikov duh. Po drugi razlicici pa Bog preganja hudica s strelo, zato se nekaterim ne zdi primerno, da bi se med bliskanjem pokrižali, saj se hudic rad skrije za takšnega cloveka, da ga ne bi zadela strela. V gozdovih nori Catež, pol clovek pol kozel, tam prebivajo tudi divje žene, Dimek, crna pošast, Laber, prijazen bel škrat, divji mož, polkonji (pol konji pol ljudje) in pesoglavci (pasjeglavci), poleti se opoldne prikaže »preglavica«, ženska brez glave, zvecer straši ljudi puga, po hišah uganjajo grdobije škratje (Šetek, Dedek), torklja preganja ženske, ki v soboto zvecer predolgo delajo, škrat prinese denar tistemu, ki mu zapiše svojo dušo; v vodi se zadržuje vodnar (povodnji mož ali gestrin), njemu mora ribic vreci v vodo darila, ce si želi bogatega ulova. Tako je vsa narava polna raznovrstnih dobrih in slabih duhov, ki živijo le še v ljudskem spominu, verovanje vanje je izginilo. Jezik Slovencev* Josef Šuman S lovenci svoj jezik imenujejo slovenski jezik. Nemški sosedje mu recejo vindiški jezik,1 v ucenih knjigah tudi novoslovenski jezik. Vindiški, slovenski, novoslovenski so tri imena za eno in isto stvar. Vendar vsako od imen ta jezik oznacuje z drugacnega vidika. Potemtakem bi bilo primerno najprej povzeti dejstva o vsakem od teh imen, nato pa okarakterizirati sam jezik. Ime Vindiš2 je izpeljano iz samostalnika Vend.3 Od 6. do 12. stoletja so zahodni pisci, zlasti nemški, Slovane imenovali Vendi, Vindi,4 v latinicni obliki Venedi, Vinidae. Tudi dandanes se še govori in piše o Vendih ob reki Spree, o Vendih v Lužici, Vendih na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Primorskem. O tem, kako dalec v zgodovino sega ime Vend, je mogoce reci naslednje. Pri Pliniju starejšem, Tacitu, pa Ptolemeju in po Peutingerjevem * Prevod poglavja Die Sprache der Slowenen. Iz: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. [Bd. 7] Steiermark. Zweitest Heft. Dunaj, 1890, 225–238. 1 V izv. nem. Windische Sprache. 2 V izv. Windisch. 3 V izv. Wende. 4 V izv. Wenden, Winden. zemljevidu5 se na vzhodu Evrope neko ljudstvo imenuje Venedi, Oůe..d... Tacit ne ve prav dobro, ali naj to ljudstvo prišteje h Germanom ali Sarmatom. Današnji etnografi nimajo težav s tem, da bi omenjene Venede pri­znali za slovansko pleme. In ker vemo, da so se naši Vendi v 6. stoletju priseljevali z vzhoda navzgor po dolini Donave in Drave na panonska in Staroslovenšcina: starejša glagolica (X. stoletje) severna obmocja, lahko Venede iz 1. stoletja povežemo s poznejšimi Venedi, Vinidae in z našimi Vendi. Z imenom Vend so torej najprej Nemci oznacili slovansko pleme nasploh, in tako navadno še dandanes zlasti v Avstriji oznacujejo Slovence na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Primorskem. S tem se pojasni ime slovenski jezik, prav tako razlicna imena pokrajin in naselij, ki jih še zdaj naseljuje pleme naših Vendov ali jih je naseljevalo nekoc. Tako na primer v zgodovini Slovensko krajino,6 pa današnja obmocja in kraje Slovenske Gorice, Slovenska Bistrica, Slovenj Gradec7 in tako na­prej. Celo na Tirolskem je še kraj Windisch Matrei,8 prav tako v Zgornji Avstriji Windisch Garsten.9 5 Tabula Peutingeriana je nastala v 4. ali 5. stoletju in je osnovana na zemljevidu, ki ga je pripra­ vil Agripa v casu Avgustovega cesarstva. Ohranjena kopija je iz 13. stoletja. 6 Nem. Windische Marken. Staroslovenšcina: mlajša glagolica (XI. stoletje) Ime slovenski jezik, slovenski jezik, so jeziku dali domacini, sloven-ski je kot pridevnik nastal iz imena Sloven. To ime je bilo v tej obliki še v casu reformacije v Trubarjevih in Dalmatinovih spisih uporabljeno za oznako pripadnika slovenskega ljudstva. Dandanes se za to oznako upo­rablja oblika Slovenec. Sicer je mogoce imenu v vec oblikovnih razlicicah s precejšnjo verjetnostjo slediti do Ptolemeja 175 po Kr., zagotovo pa do Cezarja Nazianškega 525 po Kr.10 Osnova za ime Sloven je torej pridevnik slovenski, kakor so svoj jezik imenovali domacini. Podobno kot Sloven zvenijo imena ljudstev Slovak, Slovan in ime dežele Slavonija. Vse te be-sede spadajo v isto besedno družino. Še vec. Tudi Slovak zacuda svoj jezik imenuje slovenský jazyk, torej natanko tako kot Slovenec. Ime slovenski jezik, ki ga uporabljajo tako Slovenci kot Slovaki, zato spominja na case Velikomoravske države in slovanskih apostolov svetih Cirila in Metoda, ki 7 Nem. Windischen Büchel, Windisch-Feistriz, Windisch-Graz. 8 Slovenski Matrej. 9 Slovensko Hrastno. Staroslovenšcina: starejša cirilska pisava (XIV. stoletje) sta ljudstvu v Panoniji in po Moravskem oznanjala evangelij v njegovem jeziku in so ju razumeli tako na Moravskem kot tudi v Panoniji. Tudi ta jezik, ki sta ga uporabljala Ciril in Metod, se imenuje sloven.skyj jezyk.. 10 Sv. Cezar iz Nazianza. Nazianz (gr. Nazianzos) je bilo mestece nekdanje rimske province Cappadocia Tertia. Cezar je bil pomemben zdravnik in politik, v vzhodni pravoslavni in katoli­ški cerkvi je bil povzdignjen v svetnika. Živel je pribl. med letoma 331 in 368. – V tukajšnjem besedilu gre za avtorjevo napako. V imenu slovenski jezik je torej del zgodovine, ce pomislimo, da se s tem imenom oznacuje obenem jezik današnjih Slovencev in Slovakov in jezik moravsko-panonskih prebivalcev v 9. stoletju. Zgodovina 9. stoletja izrecno potrjuje, da sta leta 867 brata Ciril in Metod v Panoniji in na dvoru panonskega kneza Koclja pridigala kršcan­ Staroslovensšcina: mlajša cirilska pisava (XV. stoletje) stvo in da je Metod v letih od 869 do 885 deloval kot nadškof Panonije in Moravske. Metod ni le pridigal v ljudskem jeziku, temvec je v slovenskem jezi­ku opravljal tudi sveto mašo in vse bogoslužje, ki je bilo sicer obicajno v latinskem jeziku. Papež Hadrijan II. je leta 879 izrecno privolil v uvedbo slovanskega bogoslužja, papež Janez VIII. pa je leta 880 dovoljenje obnovil. Zaradi uvedbe slovanske liturgije so zadevne knjige in spise prevajali v slovenšcino. Sam Ciril je v ta namen iznašel ali vsaj izpopolnil slovenskemu jeziku ustrezne foneticne znake, glagolico, predhodnico cirilice, in tako se je v 9. stoletju na moravsko-panonskih tleh razvila popolna kršcanska literatura v slovenskem, torej staroslovenskem jeziku. Spomeniki tega jezika so jezikovno zelo zanimivi in so povedne price o dejavnosti obeh svetnikov, Cirila in Metoda, v Panoniji in na Moravskem. S svojo posebnostjo namrec dokazujejo, da je liturgicni jezik svetega Cirila in Metoda nastal v Panoniji. Zato se po pravici tudi imenujejo panonski spomeniki in se jim pripisuje enak pomen, kakor ga ima izraz staroslovenski spomeniki. Predstavljajo starejši jezik od jezika drugih cerkvenoslovanskih spomenikov iz poznejšega casa in jih poznamo in oznacujemo kot bolgarski, hrvaški, srbski in ruski. V teh starejših cerkvenoslovanskih spomenikih so ohranjeni liturgicni izrazi, ki nakazujejo, da spomeniki ne izvirajo od tam, kjer je vladal grški jezik, temvec so nastali tu, kjer je bila prej bodisi v sami deželi ali neposredni bližini obicajna latinska liturgija. Ta znacilnost pa velja le za Panonijo, kamor so prodrli nemški verski ucitelji z Bavarskega in iz Karantanije. Poleg liturgicnih izrazov ima jezik panonskih spomeni­kov sam po sebi dolocene znacilnosti, ki ne oznacujejo le njegove starosti, temvec tudi vez z današnjim slovenskim jezikom, torej ozemlje njegovega izvira. Med takšnimi znacilnostmi sta med drugim nosnika a in e. Samo v panonskih spomenikih so namrec nosniki pravilno uporabljeni. In še v današnjem casu se v slovenskem jeziku vsak staroslovenski a izrazi z o, e pa z e in nic drugace, ceprav se je dandanes nazaliranje, razen redkih ostankov, izgubilo. Na sreco je še druga zgovorna prica, ki dokazuje, da je liturgicni jezik svetega Cirila in Metoda moral nastati v Panoniji. Tudi ta prica je spomenik iz starega casa, iz 10. stoletja. To so Brižinski spomeniki. Spomeniki vsebujejo slovenski spovedni molitvi in slovensko pridigo o grehu, in sicer v jeziku takratnih karantanskih Slovencev. Ker so nedvomno slovenski in tako podobni jeziku panonskih spomenikov kot noben drug slovanski spomenik, je jasno, da z druge strani na novo osvetljujejo tudi same panonske spomenike, kar dopušca spoznanje, da so slednji morali nastati v njihovi krajevni bližini tudi zato, ker je njihov jezik tako podoben jeziku Brižinskih spomenikov. Ti posebni slovanski spomeniki, ki niso ne bolgarski, ne hrvaški, ne srbski, ne ruski, ob tem pa tako podobni slovenskemu jeziku, kot je ohranjen v Brižinskih spomenikih, torej niso mogli nastati nikjer drugje kakor v bližini Karantanije, v Panoniji. Ne le zgodovina, temvec tudi jezikoslovje opozarja torej na to, da so v 9. stoletju v Panoniji govorili zadevni liturgicni jezik, staroslovenski jezik in da je v casu svetega Cirila in Metoda bogoslužje potekalo v tem jeziku. Vendar pa je bila ta smer razvoja v Panoniji le zacasna. Po Metodovi smrti so njegove ucence pregnali iz Panonije, Panonija je preživljala vihar­ne case, z vzhoda so prodirali Madžari, s severozahoda nemška plemena. Zdaj živijo Slovenci na Madžarskem le še na zahodnem robu dežele in se v okolici Radgone stikajo s Slovenci južne Štajerske. Ti Slovenci, kolikor namrec živijo na nekdanjih panonskih tleh, to so Slovenci na Madžarskem in na vzhodnem Štajerskem, in tudi ostanki slovenskega prebivalstva v hrvaški Slavoniji, spadajo torej še k potomcem starih panonskih Slovencev. Kakor takrat govorijo slovenski jezik. Vendar je današnji jezik nekoliko spremenjen, kajti tudi jezik ne pozna mirovanja, temvec se spreminja »kot listje na drevju, ki jeseni odpada, spomladi pa znova požene«. Ucenjaki zato jezik zdajšnjih Slovencev imenujejo novoslovenski za razlocek od jezika Slovencev v 9. stoletju, ki ga imenujejo staroslovenski. Ko je govor o novoslovenskem jeziku, je treba upoštevati še en vidik. Ce namrec danes novoslovenski jezik oznacuje tudi knjižni jezik vseh Slovencev, je treba poudariti dejstvo, da se je že za casa Cirila in Metoda jezik nori­ško-karantanskih in panonskih Slovencev narecno razlikoval. Ta drugacnost je ocitna že v Brižinskih spomenikih. Novoslovenski jezik je sprva narecje, ki se je že zgodaj izoblikovalo na nekdanjih noriških ali zlasti karantanskih tleh, in sicer izvirno ob narecju panonskih Slovencev, in je potem odlocilno vplivalo na razvoj današnjega slovenskega knjižnega jezika. Zapišemo lahko torej, da je slovenski jezik najbližji liturgicnemu jeziku svetega Cirila in Metoda in da prebivalci vzhodnega slovenskega jezikovnega podrocja ta jezik govorijo še danes s spremembami in poenostavitvami, ki so v jeziku nastale v nekajstoletnem intervalu. Nazadnje ne smemo pozabiti omeniti, da poleg imena in podane teorije o staroslovenskem jeziku obstaja še druga teorija, ki pravi, da je bila domovina liturgicnega jezika 9. stoletja Bolgarija in bi ga zato lahko imenovali starobolgarski. Toda najodlicnejši raziskovalci na tem podrocju, kot so Kopitar, Miklošic in v zadnjih letih svojega življenja tudi Šafarik, so zgoraj podano mnenje o panonski domo­vini liturgicnega jezika zagovarjali in dokazovali z zgodovinskimi dejstvi in znacajem jezikovnih spomenikov. In ta pogled se tem bolj uveljavlja, kolikor bolj se širi poznavanje teh spomenikov. Na tej podlagi Slovenci vztrajajo pri tem, da je bila zibelka cerkve­noslovanske literature v njihovi domovini in da so se od tod po Metodovi smrti prek njegovih ucencev kršcanstvo in liturgicni jezik in z njim nemara tudi ime plemena širili k drugim Slovanom. Medtem ko se je torej liturgicni jezik v prvi domovini uveljavljal le kratek cas in so ga neugodne razmere zgodaj pregnale, je bil potem pri kristjanih na vzhodu od Crne gore do Petrograda dolgo casa izkljucni knjižni jezik in je šele v novejšem casu naredil prostor tudi za ljudska narecja, najprej za poimenovanje vsakdanjih predmetov. Toda prva in prvotna domovina tega jezika je bila Panonija in ostanki panonskih Slovencev spadajo k neposrednim potomcem tistih Slovanov, v katerih jeziku so bile najprej zasnovane in napisane liturgicne knjige svetih Cirila in Metoda. Kar zadeva znacaj slovenskega jezika, so nekatere znacilnosti skupne z drugimi južnoslovanskimi jeziki, spet druge pa oznacujejo njegove poseb­nosti. Tako se v vseh južnoslovanskih jezikih zobnika d in t pred navadnim i-jem ne zmehcata. Torej v slovenšcini, kot tudi v drugih južnoslovanskih jezikih, glasova d in t na primer v besedi voditi zvenita cisto, drugace kakor v severnoslovanskih jezikih, ki zobnike pred i mehcajo. Enako se zgodi pri glasu r: zveni torej cisto, npr. pri in ne pri ali przy kot v cešcini in poljšcini. Slovaški r je glede tega trenutno še na enaki stopnji kot slo­venski. Nadalje je slovenskemu jeziku, drugim južnoslovanskim jezikom in ceškemu jeziku skupna glasovna skupina re in le pred soglasnikom, ce je ta glasovna skupina izšla iz prvotnega er in el: beseda gora zveni torej breg. Tudi vrinek l-ja po ustnicnih glasovih pred jotiranimi vokali je posebnost slovenšcine in srbohrvašcine, tako npr. Slovenci in Srbo-Hrvati recejo zemlja, Cehi in tudi Bolgari pa zeme. Odstopanje ob italijanski meji, kjer l zveni kot i, temelji na italijanskih vplivih. Izgovarjava zobnikov pred jotiranimi vokali je že v slovenšcini drugacna kakor v drugih južnoslovanskih jezikih. Medtem ko se glasovna skupina, ki izhaja iz prvotnega *tja, v hrvašcini in srbšcini izgovarja z nepopolno palatalizacijo kot ca, v slovenšcini vecinoma zveni popolnoma palatalno kot ca: primerjaj srbohrvaški hocete in sloven-ski hocete. Staroslovenski zapis št, npr. hoštete, kaže to glasovno skupino v metateticnem zaporedju glasov. V glasovni skupini, ki nastane iz *dja, je mogoce ugotoviti še eno razliko. Medtem ko namrec v hrvašcini in srbšcini analogno ca-ju zveni kot d'a, v slovenšcini zobnik izpade, nebnik, ki ostane, pa se izgovori cisto in nezvenece: *dja torej zveni v slovenšcini ja. To je tisti glasovni pojav, o katerem je govor vselej, ko naj bi izrazili dvom o povezanosti novoslovenšcine s staroslovenšcino. Staroslovenski jezik namrec zadevno glasovno skupino oznacuje z žda. Torej je v staroslovenšcini j postal ž in zamenjal mesto s predhodnim d-jem, medtem ko, kot smo omenili, v novoslovenšcini d pred j izpade. Staroslovenski rožden. (rojen) iz *rodjen. v novoslovenšcini zveni rojen, v srbohrvašcini pa rod'en, v bolgaršcini prav tako rožden in v rušcini rožen, in v cešcini in poljšcini rozen. Kot posamicen pojav je treba omeniti prehod glasu ž, omehcan iz g-ja, v r. To se namrec zgodi pri glagolu morem, staroslovensko moga, možeši, nadalje v besedi uboren iz ubožen in v priponi re iz že, npr. tore iz tože (zato). V zadnjem primeru je ta prehod obicajen tudi v hrvašcini. Do te mere je mogoce dolociti lastnosti soglasnikov. Pri samoglasnikih je na splošno opaziti njihovo poenostavljanje. Staroslovenska polglasnika ., . se v novoslovenšcini v nepoudarjenih zlogih vecinoma izpušcata, v poudarjenih pa ju nadomešca a ali e, staroslovenski d.n. (dan) se glasi den ali dan. Za trdi y in mehki i je podan glas i. Trdi y je deloma še mogoce spoznati v foneticnih zakonih, a komaj kdaj v izgovarjavi, primerjaj na primer otroci in z otroki iz z otroky. Glas e se pojavlja v treh razlicicah. Obstaja kratek poudarjen ali nepoudarjen e in v poudarjenih zlogih dvojni dolgi e, od katerih se eden nagiba k i-ju, drugi se na nekaterih mestih izgovori kot nizek dolg e, drugod pa se nagiba k a-ju, v nekaterih se izgovori tako rekoc kot a, primerjaj svet (svet11) in svet 11 Nem. die Welt. (svet12). Ta drugi e je v poudarjenih zlogih odsev stroslovenskega nosnika en, medtem ko e, ki se nagiba k i-ju, v poudarjenih zlogih nadomesti sta­roslovenski jat; v nepoudarjenih zlogih se staroslovenski en in jat znižata v zgoraj omenjeni kratki e. Poleg teh treh vrst e-ja obstaja še nemi e, ki v zadnjih zlogih v doloceni meri nadomešca staroslovenska polglasnika . in .: primerjaj dober, mocen. Tudi staroslovenski nosni a, ki se v hrvašcini in srbšcini izrazi z u, se še veckrat v poudarjenih zlogih razlikuje od enojne­ga o-ja zaradi svoje dolžine, ceprav ni mogoce zanikati, da tudi navadni (nenosni) o, ce se poudari, lahko postane dolg in imata oba v poudarjenih zlogih na nekaterih obmocjih tudi zvocno barvo uo-ja in u-ja; nepoudarjeno ali skrajšano zazveni kot navadni o. Na Koroškem, pri beneških Slovencih in deloma na vzhodnem go-vornem obmocju je nosnik deloma še ohranjen, na Koroškem se beseda veci (vecji) izgovarja kot venci, dob (hrast) kot domb. Enako v Beneciji, v okrožju Sv. Petra najdemo venci, v Reziji vinci, na Štajerskem se beseda mesec13 glasi mesenc. Kakor pri glasovnih pojavih je v novoslovenskem jeziku v primerjavi s staroslovenšcino opaziti poenostavitev tudi pri oblikotvorju. V današnjem jeziku je mogoce dokazati skoraj vse vrste oblik, kakršne so obstajale v staroslovenšcini, ceprav so nekatere le še ostanki in izumirajo. Zato pa je povsod opazna nagnjenost k poenostavljanju, tako v sklanjatvi kot tudi v spregatvi. Še obstajajo specificne koncnice slovanske sklanjatve, mestnik, orodnik in tudi zvalnik, tudi tri števila, ednina, množina in dvojina. Vendar je zvalnik že omejen na posamicne besede, dvojina izgublja rodilnik in 12 Nem. heilig. 13 V pomenu nebesnega telesa. mestnik in ta sklona nadomešca z množino, le na vzhodu jezikovnega ob-mocja so ti skloni še ohranjeni, in sicer vecinoma tudi samo pri zaimku. Zaradi napredujocega poenostavljanja se opušcajo celo posamicni foneticni zakoni. Tako ima na primer ajevska sklanjatev v staroslovenšcini po trdem korenskem soglasniku v rodilniku ednine in potem v imenovalniku in to-žilniku množine koncnico y, medtem ko ima v besednih deblih z mehkimi soglasniki e: raky (roki), duše (duši). Današnji slovenski jezik ima le eno koncnico e: roke, duše in se tako sploh ne meni vec za foneticni zakon, ki se upošteva pri besedotvorju in tudi sicer ter po katerem se k pred e in e zmehca. Enako se zgodi tudi v tožilniku množine pri .-sklanjatvi. Ijevska sklanjatev pa se je po drugi strani predvsem v ednini ohranila pri ženskih samostalnikih. Koncnice soglasniške sklanjatve se oblikujejo vecinoma po .-sklanjatvi ali ajevski sklanjatvi, s cimer se sklanjanje poenostavi. Sklonske koncnice so se izenacile tudi pri trdih in mehkih zaimenskih osnovah, kjer je prav tako prevladala koncnica mehkih osnov, tako da je iz toga (tega) nastal tega kot pri vsega (vsak). Znacilnost trdih osnov se je ohranila le na vzhodu jezikovnega podrocja in v vprašalnici koga (cigav). Podobno je dvojno sklanjatev izgubil tudi pridevnik in z izjemo ne­kaj primerov vecinoma pozna le eno sklanjatev. Pridevnik staroslovenskega jezika ima namrec imensko in sestavljeno sklanjatev, pri cemer druga nado­mešca uporabo clena pri drugih jezikih, današnji slovenski jezik pa pozna le sestavljeno sklanjatev. Obe sklanjatvi sta ohranjeni le v imenovalniku in tožilniku ednine moškega spola, poleg tega so ostanki imenske sklanjatve v reklih in prislovnih izrazih. – Enako poenostavljena je spregatev glagola. Imperfekt se dandanes izraža s perfektom nedovršnega glagola, podobno kot se aorist deloma s sedanjikom, deloma s perfektom dovršnega glagola. Tako sta imperfekt in aorist zdaj postala odvec in sta vecinoma izumrla. Obstajala pa sta tudi v novoslovenskem jeziku, kakor to kažejo ne le Brižinski spo­meniki, temvec tudi poznejši spisi 15. in 16. stoletja, imperfekt pa narecno deloma celo še obstaja. Ohranila se je raznovrstnost glagolskih osnov, tudi spregatvene koncnice. Le v prvi osebi ednine najdemo povsod koncnico -m. Medtem ko so torej v staroslovenšcini razlikovali npr. med nesa (nesem) in vem. (vem), se v današnjem jeziku oba glagola koncata na m: nesem, vem. A nic manj ni najti tudi zadevnih narecnih ostankov z o-oblikami. Od vseh deležnikov je izumrl samo pasivni deležnik sedanjega casa; takšne tvorbe kakor ženim (ženin) se obcutijo kot samostalniki. Navedeni deležnik nadomesti pasivni deležnik perfekta nedovršnega glagola. Ce sta torej po­enostavljanje in združevanje oblik znacilnosti razvijajocega se slovenskega jezika, pa se je bistveno jedro ohranilo tako v bogastvu korenov kot tudi imenskih in glagolskih osnov. Posebnost slovenskih glagolskih osnov, s katerimi se izrazi vrsta dejanja, ki je lahko trenutno, trajno, enkratno, po­navljajoce se, enkratno trajajoce, ponovno trajajoce, zacetno, dovršeno, pa se ni le ohranila, temvec se je deloma zaradi tvorb na -évam za izražanje ponovitev iz navade celo še razširila. – Druge posebnosti je mogoce nakazati. Navadnih prislovov ne oblikujejo iz mestnika kot v staroslovenšcini, temvec iz tožilnika pridevnika srednjega spola: ne lepe (lepo), temvec lepo. Nekatere zaimkovne osnove so izumrle ali so ohranjene le v reklih ali zloženkah. V izrazu do sih mal (do tega casa) ali letos (letos) je vsebovan zaimek s., si, se, ki sicer ni vec živ. Zato pa najdemo nove zaimke, npr. vprašalnico kaj (kaj) za staroslovenski c.to. Podobne novosti so opazne tudi pri nekaterih veznikih in clenkih. V jeziku Slovencev je mogoce razlikovati dve skupini narecij, seve­rozahodno in jugovzhodno. Severozahodna skupina zajema na Štajerskem obmocje, ki leži zahodno od nekdanje panonske meje, razen Savske ravnine med spodnjo Sotlo in Savo, nadalje slovensko Koroško, potem Gorenjsko, severni del Goriškega in slovensko obmocje v Beneciji. Jugovzhodna skupina obsega ostala slovenska obmocja, tako najprej v nekdanji Panoniji podrocje madžarskih, nato štajerskih in hrvaških Slovencev in Belih Krajncev v okraju Crnomelj,14 nadalje Dolenjsko in Notranjsko, potem slovenski del Istre in obmocja Trsta in južni del Goriškega. Posebnosti narecij je težko oznaciti, saj so razlocki pogosto neznatni in se širijo postopno. Vecinoma so opazni v izgovarjavi samoglasnikov, deloma tudi soglasnikov, manj pomembna sta pregibanje in besedni zaklad. Razlika v jeziku, ki oznacuje skupini, se najprej nanaša na izgovarjavo staroslovenskega jat. Medtem ko se namrec ta glas v primerih, ko ostane dolg, v jugovzhodni skupini izgovori kot e, to je kot dolgi e, ki se nagiba k i ali k ej, mestoma celo aj, dobi v narecjih severozahodne skupine gla­sovno obliko je, ie in i. Beseda zvezda (zvezda) npr. zveni pri Slovencih na Madžarskem in sosednjih Štajercih zvejzda, prav tako na Dolenjskem zvejzda, med hrvaškimi Slovenci zvezda, pri Rogatcu na Štajerskem zvajzda, na Koroškem pa zvjezda, pri Tolminu zviezda, pri Cerknem na Goriškem zvizda, prav tako tudi v Beneciji zvizda. Enaka glasovna razmerja imajo beseda beseda, cvet (cvet) in podobne stare besede z dolgim e-jem. Naslednja znacilnost narecij obeh skupin je nacin oblikovanja glasov dl in tl v deležniku. V severnozahodni skupini zobnik pred l ostane, med-tem ko v narecjih jugovzhodne skupine vecinoma izpade. Tako recejo na primer na Koroškem padla je, na panonskem Štajerskem in Dolenjskem pa pala. Podobno je na eni strani pletla sem in na drugi plela, tako tudi vsi podobni primeri. Poleg tega se v narecjih severnozahodne skupine h 14 V izv. Cernembl. izgovarja tam, kjer je izvirno in v narecjih jugovzhodne skupine g. Beseda gora na primer zveni v narecjih severnozahodne skupine hora, v narecjih jugovzhodne pa gora, prav tako beseda goreti, tam horeti, tu goreti, in druge podobne besede. Navedene tri znacilnostih omogocajo spoznati razlocke v jeziku obeh skupin. Obstajajo pa še druge, ki oznacujejo jezik posamicnih delov obeh skupin. Tako se, na primer, v panonskem delu Štajerskega, razen na obmocju Središca ob Dravi in med madžarskimi Slovenci, u iz­govarja kot ü: duh se glasi düh, kruh krüh in tako naprej. Takšen izgovor je mogoce opaziti tudi na posamicnih obmocjih Dolenjskega, Notranjskega in Goriškega. Staroslovenska polglasnika . in . v poudarjenih zlogih pri Slovencih na Koroškem in Štajerskem, razen tistih v Savski ravnini in Savinjski dolini, nadomešca samoglasnik e, pri vseh drugih Slovencih pa a. Tako na primer staroslovenski d.n. na prvem podrocju zveni den, na Kranjskem, Goriškem, v Beneciji, v štajerski Savski ravnini in v Savinjski dolini pa dan. Prav tako beseda v.s. (vas) pri prvih ves, pri drugih vas, ali vzemem vzamem, meša maša (maša) in tako naprej. V Rezijanski dolini se poleg oblike dan pojavlja tudi oblika din, vsaj v reklih, recimo din anu nuc (dan in noc). Glasovna skupina šc iz *skj ali *stj se na panonskem Štajerskem, Dolenjskem in Notranjskem vecinoma izgovori v celoti, sicer pa kot ostri š, na primer pušcam (pustim) zveni tako v panonskem delu Štajerskega, tudi na Dolenjskem in Notranjskem, na Gorenjskem in Koroškem pa pu­šam. Tam je okrog Tolmina slišati npr. tudi smetišce (prostor za smeti), v štajerski Savski ravnini pa smetiše. Iz teh primerov izhaja, da so posamicni pojavi omejeni na dolocena podrocja skupine, obenem pa prehajajo na dele druge skupine. Tako ver­jetno ni nakljucje, da e nadomešca staroslovanski polglasnik prav na tistih podrocjih, ki so bližja severnim Slovanom, kjer imajo enako nadomestilo, medtem ko ga a nadomešca na drugih podrocjih, ki mejijo na Hrvate. Ce hocemo na kratko oznaciti jezik posamicnih narecij, je mogoce o jeziku panonskih Slovencev trditi, da je najcisteje ohranil samoglasnike in soglasnike. Enako velja za pregibne oblike. Glagoli na -noti so le tu ohra­njeni v prvotni obliki, sicer je ta oblika oslabljena v -n'ti, -niti in izenacena z izpeljanimi glagoli cetrtega razreda. Potemtakem panonski Slovenci še razlikujejo mignoti (mahati) in polniti, medtem ko sicer glagoli z enakimi koncnicami zvenijo migniti in polniti. Ce se v sklanjatvi v ljudskem izgo­voru koncnica u oslabi v i, bi ta pojav utegnil temeljiti na izgovoru u kot ü: njemi (njemu) iz njemü. V gorenjskem narecju se trdi in deloma tudi srednji l izgovarja kot u ali w ne le na koncu besede in pred soglasniki, temvec tudi pred samo­glasniki. Beseda glava se v izgovoru Gorenjcev glasi guava, lehek (lahek) kot woh'k. V veczložnih besedah marsikateri samoglasnik popolnoma izgi­ne zaradi izrazitega poudarka in nagnjenja k naglaševanju zadnjega zloga. Slednje se pogosto zgodi tudi v izglasju, kadar ni poudarjen, primerjaj dobr vin' namesto dobro vino. Za jezik dolenjskega narecja je poleg splošnih znacilnosti jugovzhodne skupine znacilen tudi izgovor poudarjenega o, ki se glasi u. Na Dolenjskem recejo torej gospúd, búg in tako naprej. Ta izgovarjava je obicajna tudi v Reziji v Beneciji. Sicer se o glasi cisto ali pri madžarskih in sosednjih šta­jerskih Slovencih kot ou, pri beneških Slovencih okrožja Sv. Petra pa kot uo. Narecje, kakor ga govorijo na Dolenjskem, prevladuje vecinoma tudi na Notranjskem, na slovenskih obmocjih Istre, na tržaškem ozemlju in na južnem Goriškem. V narecju Slovencev v Istri je opaziti vpliv hrvaškega jezika. Nasploh je jezik na obrobju zaradi vpliva sosednjih tujih jezikov manj cist. V okrožju Sv. Petra koncnica -ac za sicer obicajni -ec v besedah kot na primer pievac (pevec), jazbac (jazbec) kaže na podobnost s hrvaškim jezikom, prav tako izgovor c-ja v besedah kot je reci, ki zveni kot recj. Koncno še narecje, ki se govori na Koroškem, vsebuje posebnosti gorenjšcine. Za navrh pa ima še znacilnost, zaradi katere je jezik Korošcev posebej težko razumljiv, glas k se namrec v izgovoru le nakaže: za kako se zdi, da se sliši kot 'a'o. Samoglasnik pogosto postane nejasen, tako da stavek koze pase zveni kot 'aze pose. Te podobe narecja, h katerim bi bilo treba v lokalnih narecjih Podjunske, Rožanske in Ziljske doline dodati še nadrobnosti, so posebnosti, ki se bolj ali manj pripisujejo okornim gorjancem. Poleg teh posebnosti se najdejo tudi zanimivi arhaizmi in lokalizmi, ki so presenetljivi. K slednjim je mogoce prištevati predpono vi (ven) v cešcini in slovašcini, ki se na slovenskem jezikovnem obmocju pojavi samo na Koroškem, v Beneciji in obcasno tudi na obmocjih Štajerskega, ki mejijo na Koroško. K arhaizmom bi lahko prišteli oblike imperfekta pomožnega glagola be, besta in tako naprej, ki se razen na Koroškem najdejo samo še pri hrvaških Slovencih. Kar zadeva porazdelitev narecij, sodi jezik prebivalcev Pohorja, zgornjih Slovenskih Goric, Kozjaka, zgornje Dravske in Mislinjske doline h koroškemu narecju, jezik prebivalcev Savinjske doline k narecju Gorenjskega in koncno jezik prebivalcev Savske ravnine k narecju Dolenjskega. Jezik Slovencev na Koroškem, na Gorenjskem in na sosednjih ob-mocjih Štajerskega velja za nadaljevanje tistega jezika, ki je ohranjen v Brižinskih spomenikih. Fizicne znacilnosti prebivalstva* Emil Zuckerkandl a Štajersko prideta v poštev dve plemeni: Nemci in Slovenci. Prvi, ki Zpredstavljajo 64 odstotkov celotnega prebivalstva, naseljujejo celotno Zgornjo in Srednjo Štajersko, drugi pa le Spodnjo Štajersko, kjer so razen v mestih Maribor, Ptuj in Celje1 in še nekaterih vecjih naseljih vecinoma slovenski prebivalci. N e m c i na Štajerskem so mešano ljudstvo, podobno kakor vecina drugih kulturnih ljudstev. Takšen pogled potrjujejo tako statisticni rezultati o barvi oci in las lakor tudi opazne razlike v obliki lobanje. Po barvi oci in las locimo pri štajerskih Nemcih med svetlim in temnim tipom, prvi prevladuje med otroki, drugi med odraslimi. Med obdobjem odrašcanja torej svetla kompleksija2 preide v temno, ta prehod pa dokazuje, ce ga raz­lagamo atavisticno, da je bila nekoc plavolasa rasa med štajerskimi Nemci zastopana mocneje kot v zdajšnjem casu in kaže na križanje plavolase rase z rjavolasim ljudstvom. * Prevod poglavja Phisische Beschaffenheit der Bevölkerung. Iz: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. [Bd. 7] Steiermark. Zweites Heft. Dunaj, 1890, 238–244. 1 Nem. Marburg, Pettau, Cilli. 2 Skladnost barve las, šarenice in kože. Kakor nas poucijo naslednje številke, svetla kompleksija preide v temno dokaj hitro. V osnovni šoli je plavolasih 56 odstotkov nemških otrok, v srednji šoli le še 47,6 odstotkov, med odraslimi pa se je odstotek svetlolasih spustil še mnogo nižje, kakor je videti na prvi pogled. Žal o barvi oci in las odraslih ni zapisov. Porazdelitev svetlolasih in rjavolasih ni enakomerna, temvec se spreminja po okrajih. Tako ima na primer en okraj srednje Štajerske (Voitsberg) ob 445 rjavolasih 555 svetlolasih šolarjev, drugi (Kirchbach) pa ob 239 rjavolasih kar 711 svetlolasih. Podobne rezultate je pokazala raziskava o barvi oci. Enako kot barva oci in las tudi razlicnost oblike lobanje dokazuje, da so se nemški Štajerci izoblikovali iz znacilnosti vec razlicnih ljudstev. Med novodobnim štajersko-nemškim prebivalstvom najdemo najrazlicnejše oblike lobanje, od katerih pa prevladujeta dve: kratkoglava oziroma širokoglava (brahikefalna) in dolgoglava oziroma ozkoglava (dolihokefalna). Za kratko­glavo obliko so znacilne naslednje lastnosti: gledano od zgoraj je lobanja kratka in široka, v profilu pa srednje visoka; profil tudi jasno pokaže, da je skrajšan vecinoma le del možganskega dna za ušesno odprtino, njegova zadnja stena je, mimogrede, znatno bolj splošcena. Obraz je po opazova­nju na živem cloveku navadno dolg in ovalen, saj se spodnja celjustnica le zanemarljivo razširi. Nos je raven in mocno izstopa, profil obraza je manj izbocen, od cela proti zobem namrec pada precej navpicno (ortogonalnost). Vhoda v ocesno votlino sta v okostju pri vecini široko odprta, vhod v nosno votlino je dolg in ozek. Neredki pa so primeri, ko se zdijo omenjeni deli skrajšani in razširjeni, te posebnosti se najveckrat pojavijo kombinirano s cokato zgradbo obraznega okostja. Pri dolgoglavi obliki je lobanja gledano od zgoraj dolga in ozka, v profilu pa srednje visoka. V tem pogledu je tudi opaziti, da je možgansko dno spet pretežno podaljšano v delu za odprtino ušesa in da je njegova zadnja stena mocno izbocena. Obraz je navadno dolg in ozek, vcasih pa, tako kot tudi pri kratkoglavi obliki, razmeroma širok in izbocen; v tem primeru sta vhod v ocesno votlino in zunanja nosna odprtina nizka in široka. Vrh tega je treba pri dolgoglavih razlikovati med zmerno dolihekofalno (mezokefalno) – razmerje dolžina : širina = 100 : 75,1 in vse do 100 : 79,9 – in pravo dolihokefalno obliko. Pri slednji je skupina lobanj, pri katerih višina presega širino in za katero je znacilen obraz, ki je podaljšan zaradi široko odprtih ocesnih votlin in ozke nosne votline. To obliko je vredno prav posebej poudariti zaradi skladnosti z obliko dolgoglavcev, ki so jih našli v germanskih vrstnih grobovih. Med 1400 lobanjami iz nemških okrajev Štajerske sem torej našel: 76,4 odstotkov kratkoglavih (od tega 23 odstotkov visoke stopnje, hiper­brahikefalnih, razmerje dolžina : širina = 100 : 85,0 ali celo višje), 23,6 odstotkov dolgoglavih (od tega pravzaprav le 4,2 odstotka dolihokefalnih, drugi mezokefalni). Po teh številkah bi bilo vec kot tri cetrtine štajerskih Nemcev kratkoglavih. Vendar je to število morda previsoko, saj se med lobanjami, ki po razmerju med dolžino do širino še spadajo v skupino kratkoglavih, posamicne zelo približujejo dolgoglavosti. Ob upoštevanju teh dvomljivih primerov bi utegnilo biti dolgoglavih približno 35 odstotkov štajerskih Nemcev. Vsekakor so dolihokefalni v manjšini, zlasti ce skupino ekstremne dolihokefalnosti (4,2 odstotka) izlocimo iz vrste dolihokefalnosti zmerne stopnje (mezokefalni). Porazdelitev teh dveh oblik se spreminja po krajih. Gorjanci so na splošno bolj brahikefalni kakor prebivalci ravnine. Na Zgornjem Štajerskem sem našel: 80,2 odstotka kratkoglavih in 19,8 odstot­kov dolgoglavih; na Srednjem Štajerskem pa le 73,5 odstotkov brahikefalnih in 26,5 odstotkov dolihokefalnih. Razlicna porazdelitev pa se spreminja za 40 odstotkov celo v ozkih mejah. Tako je v Adriachu (pri Frohnleitenu) 90,6 odstotkov brahikefalnih in 9,4 odstotkov dolhokefalnih, v bližnjem Gratweinu pa 53 odstotkov brahikefalnih in 47 odstotkov dolihokefalnih, v Gomilici3 (na jezikovni meji) je 60,9 odstotkov kratkoglavih in 39,1 od­stotka dolgoglavih. Na vprašanje, ali se od dveh tipov las in oci kateri od njiju ustaljeno kombinira z doloceno obliko lobanje, moram odgovoriti nikalno. Toda še pred kratkim je bilo precej razširjeno naziranje o visokem, plavolasem, dolgoglavem tipu, ki so ga postavili v nasprotje z rjavolasim, kratkogla-vim tipom cokate konstitucije, in z doloceno naklonjenostjo so opozarjali na visoke, svetlolase dolgoglavce kot na germanski tip. Vendar so stati­sticne raziskave to prepricanje zelo omajale. Najbrž je bil res cas, ko sta oba tipa strnjeno sobivala drug ob drugem; tudi ni mogoce zanikati, da se oba tipa pojavljata še danes. Vendar pa za veliko vecino Nemcev na Štajerskem ne veljata vec. Tu opa­žamo, da so navedeni telesni atributi dodobra premešani in poleg majhne­ga, plavolasega, svetlookega kratkoglavca hodi visoki, rjavolasi dolihokefal. Razlog za opisane telesne razlicnosti med sodobnimi štajerskimi Nemci je treba iskati predvsem v križanju nekoc enotnejših germanskih elementov Nem. Gamlizt. s tujimi elementi, za kar se je ponujala priložnost celo še na Štajerskem. Kajti nekoc so Germani pri množicnem naseljevanju na Štajerskem trcili na Slovane, ki so se naselili že prej, potem pa so prišli v stik tudi še z ostanki Keltov in Romanov, ki so se rešili pred slovanskim vsrkanjem. A zdi se, da so germanski priseljenci prišli v našo deželo že kot mešanci, saj so bili med Bavarci (z njihovo kolonizacijo je Štajerska postala vecinoma nemška) kratkoglavci že dalec pred priselitvijo na Štajersko, kakor nas poucijo najdbe iz najstarejših bavarskih grobišc. Na Štajerskem pa je število kratkoglavcev lahko naraslo zaradi stika s Slovani in iz tega vira Nemcem še danes pri­tekajo brahikefalni elementi. Morebiti so svoje prispevali tudi Kelti, saj ni izkljuceno, da so že bili brahikefalci tudi med njimi. Kakor bo razvidno iz poznejše navedbe, so prej omenjeni cokati tip obraza med štajerskimi Nemci zelo verjetno prevzeli od Slovanov. Marsikaj govori za to, da ozkoglava oblika (dolihokefalna in mezokefalna) predstavlja cisti germanski tip. Toda ce naj bi ekstremno ozki dolihokefalci, ki se v germanskih vrstnih grobovih tako pogosto ponavljajo, predstavljali izkljucno germanski element, o cemer sicer smemo dvomiti, potem bi se po žilah sodobnih nemških prebivalcev Štajerske pretakalo le še malo ne­pomešane germanske krvi. S l o v e n c i na Štajerskem so prav tako mešano ljudstvo. Tudi med Slovenci se poleg rjavolasega tipa uveljavlja plavolasi; slednji je pogostejši pri otrocih, prvi pri odraslih, in spreminjanje svetle kompleksije v temno poteka podobno hitro kot pri Nemcih. Vendar med slovenskimi otroki splošno prevladujejo temnolasi in modrooki, drugace kakor pri nemških, med katerimi je vec plavolasih. Ta razmerja pa veljajo le na splošno, kajti ce gledamo posamicne primere, se za nekatere nemške in slovenske okraje pokažejo skoraj iste vrednosti. Tako je na primer v slovenskem okraju Brežice4 enako število plavolasih in rjavolasih kot v nemškim okraju Oberwölz. Iz slednjega bi bilo drzno sklepati, da se je tu dogajala germanizacija Slovanov; zdi se, da sprememba svetle kompleksije v temno bolj govori za to, da so Slovenci, enako kakor Nemci, potomci prvotno popolnoma svetlolase rase, saj uveljavitve svetle kompleksije med slovenskimi otroki gotovo ni mogoce razlagati drugace kot pri nemških otrocih. Tudi variabilnost oblik lobanj, ki jih najdemo med Slovenci, pritrjuje naziranju, da so Slovenci mešano ljudstvo. Tudi pri Slovencih se pojavljajo najrazlicnejše oblike lobanj, ki pa se, ce jih razporejamo po razmerju med dolžino in širino, vecinoma uvršcajo v skupino kratkoglavcev. Kratkoglavci se nadalje združujejo v dve skupini; v prvo, ki se ujema z nemško brahikefalijo, in v drugo, za katero sta znacilni pomembnejša višina možganskega dna in posebna zgradba obraznega okostja. V mnogih primerih ima široko, cokato, izboceno obrazno okostje pogosteje kakor pri Nemcih nizke vhode v ocesne votline, štrlece licnice, mocno izstopajoca licna mosticka, široke, zaokrožene celjusti, v korenu sedlasto vdrt, sicer pa izstopajoc nosni greben, in kratko, široko razprto zunanjo nosno odprtino. Enako zgradbo je najti tudi med Nem. Rann. Nemci, vendar redkeje kot med Slovenci, in zdi se, da je na prve prešla s križanjem. Dolgoglavci med Slovenci se pridružujejo nemškim mezokefalcem, vendar imajo pogosteje cokato konstitucijo obraznih kosti. Pravi dolgoglavci so izredno redki, za obliko, ki je opisana kot tip v vrstnih grobovih, pa se zdi, da se sploh ne pojavlja. Med 425 štajerskimi Slovenci sem našel: 79,5 odstotkov kratkoglavcev, 20,5 odstotkov dolgoglavcev (mezokefalnih), to so odstotki, ki se približno ujemajo z dobljenimi vrednostmi za Nemce. Ceprav na splošno prevladujejo rjavolasi brahikefalci, pa glede kombinacije oblike lobanje z barvo oci in las ni mogoce postaviti nobenega zakona. V zvezi z izvirom slovenskih oblik lobanj bi bilo treba odgovoriti na zdaj komaj rešljivo vprašanje, ali manjšina dolgoglavcev, ki se pojavlja med Slovenci, skriva zadnje ostanke prvotnega slovenskega tipa ali gre tu za pre­ostanke predslovanskega prebivalstva Štajerske ali celo za rezultat križanja z Germani. Podobna vprašanja je mogoce naceti tudi glede brahikefalcev, le da bi morali biti potem ljudski elementi, ki bi prišli v poštev, rjavolasi. Povsem brez opornih tock bi bili, ce ne bi cokata konstitucija obraznega skeleta in sprememba svetle kompleksije v rjavolaso pri mnogih Slovencih opozarjali na križanje Slovencev z rjavolasim plemenom, ki je imel že opisano obrazno konstitucijo. Ker ta tip obraza nikakor ni kavkaškega izvira, obenem pred­stavlja dokaz, da so Slovencem primešani tuji, verjetno mongolski elementi; navedena konstitucija lobanje predstavlja namrec specificno mongolski atribut. Potemtakem bi bilo treba pomisliti na rjavolaso mongolsko pleme, cigar temna kompleksija, konstitucija obraza in morda tudi lobanje so prešle na Slovence. Nazadnje poglejmo še telesno konstitucijo obeh opisanih narodov. Glede tega je treba upoštevati (vzrocne momente bomo tu opustili), da telesna konstitucija tudi kot rasna znacilnost vsebujeta marsikaj znacilnega in da so po izkušnjah v tej deželi gorjanci na splošno krepkejši od prebivalcev v nižinah. Ce po podatkih vojaško-statisticnega letopisa za leto 1885 zdaj primerjamo še štajerske Nemce s štajerskimi Slovenci in te z njihovimi slovenskimi sosedi na Kranjskem, se pokaže naslednje: od 1000 pregledanih na naboru sta bila v mejnem okraju Gradec kot premajhna (nižja od 155,4 centimetrov) izlocena 102, v mejnem okraju Maribor je bilo izlocenih 71, v mejnem okraju Ljubljana pa 36. Od 1000 preucenih prijavljencev, ki so dosegli višino 155,4 cm, je bilo majhnih (do 160 centimetrov) v Gradcu 178, v Mariboru 139, v Ljubljani 102; srednjevelikih (160 do 170 cm) v Gradcu 603, v Mariboru 598, v Ljubljani 573; velikih (višjih od 170 centi­metrov) v Gradcu 219, v Mariboru 263, v Ljubljani 325. Ceprav se v treh mejnih okrajih na nabor ne javljajo izkljucno Nemci oziroma Slovenci in gre dostikrat za osebe, katerih rast še ni koncana, pa vendarle iz navedenih številk izhaja, da, prvic, pri obeh narodih prevladujejo srednjeveliki, drugic, da je med Nemci vec podmernih in majhnih kot med Slovenci, in tretjic, da Slovenci predstavljajo vecji kontingent visokoraslih ljudi. Štajersko prebivalstvo bi lahko v vsakem pogledu imeli za privilegirano, ce ne bi bilo hudo prizadeto zaradi kretinizma, katerega vzrok je še dokaj zavit v temo. Center kretinizma je v osrednjem masivu Alp ob meji s Salzburgom in Koroško, od koder ta izroditev v radialnem stopnjevanju pojenja proti vzhodu, vendar ne da bi povsem prizanesla nižinam. Dokaj brez kretenov sta vzhodni pas province in nižina z izjemo okraja Slovenj Gradec, ki spada v osrednje gorovje. Na Štajerskem je na vsakih 100.000 prebivalcev povprecno 240 kretenov. Ce k temu prištejemo še pol- in cetrtkretene, ki jih je ta kuga prizadela v manjši meri, je treba Štajersko imeti za eno od »najpomembnejših dežel Evrope po številu kretenov«. Patrioticna dolžnost je bojevati se proti tej hudi tegobi in zlasti bi bilo treba uporabiti primerna sredstva, da bi zmanjšali odstotek kretenov, ki je posledica sokrvnosti kretenskih individuumov. Onstran Donave Onstran Donave Vendi v Zalski in Železni županiji* Valentin Bellosics e n d e 1 (pravilneje Slovence), ki živijo v jugozahodnem kotu Železne Vžupanije2 in v zahodnem kotu Zalske županije,3 so sosednji Madžari imenovali Bömhéci in Tóti4 (po pokrajini Tot/Tótság); Hrvati ob Muri pa so jim rekli Böhnjeci. V Železni županiji se meje z vendskim ljudstvom naseljenega obmocja vecinoma pokrivajo z mejami murskosoboškega okraja (Olsnitz). Na severovzhodu to obmocje meji na Stražno krajino.5 Menijo, * Prevod poglavja, Die Wenden in Zalaer und Eisenburger Comitat. Iz: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. [Bd. 16] Ungarn (IV. Band). Dunaj, 1896, 259–270. To poglavje je v slovenšcino že prevedel Albert Halász pod naslovom Vendi v Županiji Zala in Železni županiji (e-knjiga, Lendava, 2013; dostopno na ). Prevodne razlike s tukajšnjim prevodom gre mdr. pripisati dejstvu, da je Halászov prevod nastal na podlagi madžarske izdaje Avstro-ogrske monarhije v besedi in podobi (Bellosics Bálint, A zala- és vasmegyei vendek. V: Az Osztrák-Magyar Monarchia írásban és képben. Magyarország IV. kötete. Budimpešta, 1896, 251–261). – V tem poglavju obravnavano obmocje se ujema z zgodovinsko Slovensko krajino (gl. npr. Slovenska krajina (ur. Vilko Novak). Beltinci, 1935). 1 Nem. Die Wenden. Med oklepajema zapisani izrazi so iz izvirnika. 2 Nem. Eisenburger Comitat. 3 Nem. Zalaer Comitat. 4 V prevodu ležece zapisani izrazi so v izvirniku zapisani pokoncno v sodobni latinici za razlocek od besedila v gotici. 5 Madž. Orség. da obmocje Stražne krajine sega do Kerce,6 onkraj Kerce, proti jugu, pa »se madžarska molitev konca« in zacne se vendstvo.7 Ob koncu 6. stoletja so omenjeno obmocje, kjer so živeli Langobardi pred odselitvijo v Italijo, zasedli Slovenci (Winden), ki so se v zahodno Panonijo naselili skupaj z Avari. Njihovi potomci so Vendi Zalske in Železne županije; na gricevnatem obmocju Železne županije se imenujejo goricanci, v ravninskem predelu istega obmocja dolinci, na ravnici Zalske županije ravenci.8 Njihov jezik je najbolj podoben jeziku štajerskih Slovencev in naj-cisteje zveni vzdolž madžarsko-štajerske meje. V vzhodnih in jugovzhodnih predelih obmocja je opaziti stik z Madžari ne le v izgovorjavi, temvec tudi v besednem zakladu. Po padcu avarske oblasti je tudi vendski narod9 prešel pod franko­vsko oblast; takrat so pod Pribino in Kocljem prevzeli tudi kršcanstvo in višjo kulturo. Stik slovenskega ljudstva s severno od Donave živecimi ljudstvi mo-ravskega kraljestva sta pretrgala nemški klin in po prihodu Madžarov tudi madžarsko obmocje v Stražni krajini, od vzhodnih sorodnikov pa so jih odrezali göcsejski in heteški Madžari. Slovensko prebivalstvo se je pome­šalo z madžarskim in je obstalo le tam, kjer je bilo v nenehnem stiku z 6 Kraj blizu Lendave, madž. Kercaszomoród. 7 Nem. Wendenthum. 8 Avtor zapiše »revenci«. 9 V izv. Wendenvolk je tu prevedeno kot vendski narod skladno z v 19. stoletju in še pozneje pre­vladujoco rabo besede 'narod' v pomenu ljudstvo/narod. Prav tako so skladno s historicno rabo Wenden prevedeni z Vendi. Prim. Marija Kozar, Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem / A Mygyarországi Szlovének néprakzi szótára. Monošter in Szombathely, 1996, 169–170. vecjim številom Slovencev in z madžarskimi Hrvati v Medžimurju. Proces stapljanja se nadaljuje še danes. Vendi so mocni in mišicasti. Vecina je sicer srednje velika, vendar je veliko tudi vitkih in na ravnini so nekateri prav visoki. Glava je jajcasta, obraz je gladek, ni košcen, oci živahne, vecinoma modre, lasje so svetli ali rjavi, polt je rumenkasta, pa tudi rjava. Pri ženskah je pogost bunkast nos. Moški, posebej starejši, ne nosijo ne brkov ne brade. Vendar se je mlajši rod že spoprijateljil z brki, bradi pa je še nekoliko nenaklonjen. Vendske ženske so lepe, kakor nasploh južnoslovanske; najlepše so tiste, ki živijo v ravnini. Vendar svežina lepote ni trajna, mlade žene hitro venijo, lepa starka je redkost. Vendski kmet je pameten, vedoželjen, premeten, sebicen. Ni iznaj­dljiv, pac pa hitro spozna in dojame dobro zamisel koga drugega ter jo skuša kar najbolje uporabiti v svoj prid. Do tujcev je nezaupljiv in zaprt. Njegov temperament je pretežno melanholicen. Hvalevredne lastnosti tega ljudstva so nežno custveno življenje, verski cut, umirjena domacnost in posebej izjemna marljivost. Njihovo zdravstveno stanje ni najboljše. Na gricevnatem predelu trpijo zaradi skromne prehrane, tisti v ravnini zaradi vlažnosti tal, na katerih gradijo svoje domove. V vaseh ob Muri (Melinci, Ižakovci, Bistrica10) je pogosta golša. Do petdesetih in šestdesetih let se noša vendskih prebivalcev obeh županij ni posebej razlikovala. Dotlej prevladujoce belo oblacilo sta sesta­vljala belo krilo in prav takšen bel platnen suknjic, cezenj so ob hladnem vremenu oblekli še tako imenovani zobon (madžarsko zubbony). To je bila 10 V izv. Melincz, Izsakocz, Bisztricze. neprilegajoca se in do kolen segajoca suknja brez rokavov iz belega frizeja,11 spodaj in na robovih obrobljena z rdecim trakom. Moški nosijo ozke gatya (spodnje hlace) iz lanenega ali konopljenega platna, vcasih segajo dokaj nizko pod koleno. Srajco pa imajo radi kratko. Za nedeljo ima zdaj že vsak slovenski fant v trgovini kupljeno poškrobljeno srajco in pisano ovratno ruto. Ob hladnem vremenu in tudi ob praznicnih priložnostih nosijo suknjo iz temnega blaga, na katero so na razlicnih mestih prišiti gumbki. Vend pozimi nosi hlace in namesto starejšega kratkega ködmöna (jopic z rokavi iz ovcje kože) dolg suknen plašc ter v zadnjem casu ob hudem mrazu veliko ruto, ki si jo po žensko zaveže okrog života. Nizki škornji s stisnjenim golenišcem so najveckrat okrašeni z vezenjem iz rdecega in zelenega sukanca. Ženska noša je bolj podvržena Vendski gospodar (Mathias Jantyik) modi in prav cedna. Nekoc je bila znacilna namiznemu prtu podobna rjuha, ki so jo za praznike nosile namesto ogrinjala. Ob delavnikih so bile napravljene precej preprosteje. Tako žene kot dekleta nosijo dolgo, preprosto vzorcasto, zgoraj nabrano krilo, ki ima na zgornjem robu pritrjen 12 do 15 cm širok kollér (pas); ob delavnikih 11 V izv. nem. Fries, nakosmatena volna. krilo nosijo tudi z navzven obrnjeno notranjo stranjo. Ovratnik je na sed­mih mestih polkrožno zarezan in utrjen z ribjo kostjo. Med tednom ženske nosijo srajce iz belega platna ali barvastega blaga, na prsih so okrašene s cipkami in vezeninami; ob nedeljah pa si oblecejo srajco iz batista ali kambrika. Pozimi prek te oblecejo kratko jopico iz crnega blaga ali žameta, ki jo zadaj krasi trak s pentljo. Naglavne rute si ne zavežejo pod brado, temvec zadaj. Na nogah nosijo škornje, še pogosteje pa fine, okrašene cevlje. Nekdaj so si vendske ženske ob poroki lase ostrigle tik ob glavi in si jo pokrile s fesu podobno rdeco ka­pico (pocilica, prej pociu). Tudi to nošo je že redko videti in ni vec modna. Mlade ženske se lahko cešejo, kakor želijo. Pozimi nosijo moški in ženske za zašcito proti mrazu do kolen segajoc oprijet kožuh iz crne ovcje kože (koži), ki ga je že zamenjal cenejši suknen plašc. Moški, ki so se vrnili s služenja vojašcine, radi še naprej nosijo Vendska nevesta (Mathias Jantyik) vojaško kapo in suknjo. Hiše so vecinoma zgrajene pravokotno, tako da en krak vogala z okni izbe gleda proti ulici. Material, s katerim gradijo, je les, s slamo pomešana ilovica ali opeka. Zelo spretno znajo postavljati stene iz ilovice, pomešane s slamo, tako da jih za tovrstna dela vabijo tudi v sosednje madžarske pokrajine. Izba je obrnjena k cesti, medtem ko se njena vrata odpirajo v preddverje, ki je pogosto podprto s stebri. Siromašnejši Vend prebiva v eni sobi, premožnejši ima na voljo dve, celo tri sobe. Poleg izbe je temna, sajasta kuhinja, in ker hiša nima dimnika, dim navadno uhaja samo skoz vrata. Skoz kuhinjo se pride v shrambo. V vogalu drugega kraka pravokotne stavbe se proti zadnji strani odpira pojata. V njej stoji stopa, ki jo uporabljajo za drobljenje prosa, ajde in koruze. Stavba se konca s hlevom in skednjem. Majhne, temacne izbe so prenapolnjene s preprostim, okornim pohi­štvom in z ogromno pecjo. Ena ali dve postelji iz smrekovega lesa, nebar­vanega ali okrašenega s cvetlicami, sta do stropa naloženi s posteljnino; v enem kotu stoji miza, preostalo stanovanjsko opremo sestavlja nekaj stolov in skrinja. Ob dveh straneh mize stojijo ob stenah klopi. Po potrebi sodijo k pohištvu še zibelka ali korito za isto rabo in kolovrat; pozimi gospodinje postavijo tudi statve. Živopisnosti zelo naklonjen Vend na stene svoje izbe rad obeša cenene, na steklo naslikane svete podobe in pisane papirnate vencke. Velika pec je najljubši del opreme Vendovega bivališca. Na njej obicajno suši poljske pridelke, tam dobi pozimi kateri od družinskih clanov svoje ležišce, na klopi okrog peci sedijo ob pustih zimskih vecerih in si krajšajo cas s pravljicami. Tla v izbah so vecinoma ilovnata, šele v zadnjem casu se uveljavljajo lesene podnice. Stene znotraj in zunaj pobelijo snežno belo; zunaj je spodnji rob sten obrobljen z dva pednja široko obrobo v crni, rjavi ali rumeni barvi, na katero vendske žene ali dekleta z veseljem naslikajo drobne cvetlice. Strehe so slamnate in na strešno sleme pritrdijo težke »lesene vojake«,12 da veter ne bi razmršil slame. Zatrepno procelje, ki je obrnjeno k cesti, je iz pisanih desk, sredi zatrepa stoji križ ali pa naslikan sveti Florijan, medtem ko je na obrobni deski napisano ime lastnika z letnico zgraditve. Za stavbo 12 Lesene klade. Vendska stanovanjska hiša (Valentin Bellosics) je travnik z bogatim sadovnjakom. Dvorišce obdaja živa meja, na katero natresejo posušene brinove veje, ki jih obtežijo s crepinjami loncev. Vrata so spletena iz vrbovih šib in se premikajo na majhnem kolesu; poleg tega vrata navadno zamenjajo z leso, ki jo je mogoce zlahka prestopiti. Pred hišo je bujen cvetlicni vrticek, v katerem na zidani klopci pod okni pogo-sto stoji nekaj pletenih cebelnih panjev. V zadnjem casu gradijo preproste kamnite hiše. Družinsko življenje Vendov je patriarhalno, vendar se je ta sistem tudi tu že zacel mocno rahljati. V zadnjem casu je pri njih zelo pogosta delitev posestva, tako kakor pri sosednjih Madžarih. Vend, ki se odloci, da bo razdelil premoženje, je zaradi majhne zemljiške posesti prisiljen, da se odseli v svoj vinograd ali si kupi posest pri sosednjih Madžarih. Nerad se oddalji od rodne grude. Že od nekdaj se je rad naseljeval v madžarski okolici. Ostanek patriarhalnega življenja je tudi navada, da ko kdo želi prekriti streho s slamo, to preprosto oznani v vasi. Nato vsak lastnik pred svojo hišo postavi snop slame in tisti, ki potrebuje streho, vse odnese do-mov. Kdaj drugic, ko se kdo drug znajde v podobnem položaju, mu pomoc vrnejo na enak nacin. Ob krstu otroka je navadno tudi Vend rad praznoval, zdaj pa je to preprosteje. Pri tem ima staro ljudsko verovanje pomembno vlogo. Že po poroki, še preden nevesta prestopi hišni prag, vzame njena mati ali kaka druga ženska v roke jajce in klobcic sukanca. Pri veži zakotali klobcic sukanca proti nevesti in na tla položi jajce. Nevesta stopi nanj z desno nogo in ga razbije; tako zlahka, kakor ga razbije, tako zlahka bo rojevala. V izbi položijo na mizo košcek kruha in vino. Miza ne sme biti prazna, da se pricakovanemu otroku ne bi zgodilo nic slabega. Ko pride na svet, ga pogosto zavitega v vzglavnik položijo pod mizo, da bo debel. S krstom pohitijo le, ce je otrok bolehen, da v primeru smrti ne bi bil izgubljen; ce pa je zdrav, pocakajo, da si mati opomore, da se tudi ona lahko udeleži gostije ob krstu (krstitje). Smrt, nacin prehoda v onstranstvo, nudi praznoverju še bogatejšo snov. Ko umre gospodar ali gospodinja, truplo odnesejo iz izbe, nekdo od domacih stece iz hiše, spusti živino iz hleva, v shrambi premeša žito, shra­njeno za setev; tako bo živina ostala zdrava in bo letina obilna. Po vrnitvi s pogreba pohitijo iz hiše vsi, ki so ostali doma, da bi prvi videli vracajoce se pogrebce; bali so se, da bi se drugace pokojni vracal na dom. Tisti, ki so nosili mrlica, si roke umijejo v loncu vode in si jih osušijo z belim prtom. Grobar nato lonec odvrže na hišo. Z voza, na katerem so peljali mrlica, snamejo kolesa in jih za tri dni pustijo pri pokojnikovi hiši, pa tudi potem kolesa skrivaj odnesejo domov. Pogostitev v cast umrlemu ni vec pogosta, je pa v navadi nocno bedenje ob starejših pokojnikih, pri cemer tudi jedo in pijejo ter si krajšajo cas s petjem posebej za to priložnost namenjenih pesmi. V nekaterih krajih si Vendi še v casu življenja kupijo temno ruto, ki jo uporabijo za mrtvaški prt. Posebej pri prebivalcih gricevja vendska vdova tri ali štiri dni po pogrebu zjutraj in zvecer stoji pred hišo in pred vso vasjo objokuje umrlega soproga. Tudi ženitovanjske slovesnosti postajajo preprostejše. Zaroko sklenejo starši in sorodniki, odloca njihova volja. Starši izbirajo dekle za sina in fanta za hcer ne glede na lepoto in urejenost, pac pa le po marljivosti; strogo pazijo, da je premoženje obeh uravnoteženo. Srcna stran je drugotnega pomena. Sreca je, ce mlada srca lahko sprejmejo izbiro staršev, a tudi dru­gace se mora mladi par dobro ujeti v skupnih skrbeh in delu. Sicer pa ni redko, da dekle fantu neopazno nakaže, da bi želela postati njegova žena. Snubitev se zacne po predhodnih ogledih. Predvideni pomocniki13 se z mladenicem odpravijo k dekletu in jo zaprosijo za roko. Snubitev mora izreci snubac (starišina). V primeru pritrdilnega odgovora takoj dolocijo cas zaroke in svatbe. Tudi zaroka se zgodi pred duhovnikom in le redko poteka brez veselice, še posebej ce zarocenca ne živita v isti župniji in je treba na poti mimo kakšne krcme. Svate na gostijo povabi pozvac.14 Njegov klobuk ali iz trdega papirja izdelana stožcasta kapa sta okrašena z barvnimi trakovi in umetelnimi cvetlicami; pas, ramena in prsi mu cez in cez pokrijejo s pisanimi robci; škornji so pogosto ovešeni s kraguljcki. Ob bokih mu visita 13 V izv. Beistände, pomocniki, v Porabju im. pricniki (Marija Kozar, Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem /A Mygyarországi Szlovének néprakzi szótára. Monošter in Szombathely, 1996, 146). 14 Pozvacin, im. tudi zvác, drüžban. cutari, v eni je vino, v drugi proso. Ko se hoce s kom pošaliti, mu najprej ponudi proso in šele, ko mu ta nasede, mu ponudi tudi vino, da pijeta na zdravje mladega para. Nosi leseno sekiro, katere rezilo je prevleceno z bodeco ježevo kožo; s tem šaljivim orožjem uganja norcije med ženskami in straši vsiljivo trumo otrok. Pri luteranskih Vendih pozvacin stopi v hišo tistega, ki ga namerava povabiti, in prebere priljubljene ženitovanjske verze, nakar ga pogostijo in obdarijo z denarjem. Vloga pozvaca pa se ne konca z vabljenjem, saj ima odlocilno besedo tudi pri svatbi. Poroko praznujejo z velikim bli-šcem, kolikor to dopušcajo premo­ženjske razmere. Poroka je v nedeljo, da so lahko navzoci pri maši zbrani verniki. Po zajtrku v nevestini hiši se v praznicnih oblacilih in vedno peš odpravijo v Božji hram. Med potjo jih spremljajo glasba, glasno vriska­nje in ples, vmes je slišati streljanje pištol. Skoraj vsak gost vzame na to pot steklenico vina. Na celu sprevoda je pozvac v prisrcno barviti noši, sledi mu nekaj nevestinih družic (posvalbice) in med njimi nevesta (sneja), nato ženin (mladoženec), obdan z vec svatbenimi drugi (drüžbani), naposled pa starši Vendski pozvac (Mathias Jantyik) mladega para in gostje, skoraj vsi v parih. Vendi so tudi drugace nadvse veselo ljudstvece, ko pa se s svatbe vracajo domov, so dobesedno razuzdani. Cikcakasto poplesujejo od enega do drugega roba ceste in vriskajo na vse grlo. Z vriskanjem sprejmejo tudi goste, ki se zbirajo pri nevestini hiši. A to so le nevestini gostje. Ženinovi povabljenci se zberejo pri njegovi hiši. Utrujeni svatje med zvenecim igra­njem sedejo h kosilu. Glasbeniki se ne smejo utruditi, zdržati morajo vse popoldne do vecera, saj gostiji sledi ples. Vecji del ženitovanjskih šeg zapolnijo verski obredi, ki so priljubljeni tudi pri hrvaških svatbah v Medžimurju. V nekaterih krajih je tradicija, da se pošalijo z nevesto. Po šali pomocnik prime ženina za roko, ta prime nevesto, nevesta pa družice, in tako se skupaj odpravijo h glavni mizi. Tudi drugi gostje se posedejo in zacne se porocna vecerja. Še pred vecer­jo zacne pozvac spet opravljati svojo nalogo. Je zabavljivec, zato mora biti primerno šaljiv, vesel clovek. Njegovi verzi pospremijo tudi vsako skledo, ki pride na mizo. Opolnoci pospremijo nevesto k ženinovi hiši, tam pa najdejo zaklenjena vrata in zrecitirati je treba mnogo verzov, da smejo vstopiti, ker so pred tem skušali vstopiti nekoliko na silo. V nekaterih krajih ženin sam pripelje nevesto v hišo, in sicer ponoci in po skrivni poti, da ju nihce ne bi videl; verjamejo namrec, da lahko mladoporocenca za vse življenje onesreci tisti, ki bi se na zacetku njunega novega življenja prvi srecal z njima. V ženi­novi hiši se pogostitev znova zacne, dokler ne koncajo z jedjo iz prosene kaše, kar izrazijo s »coki kaša!«.15 Teden pozneje se gostje znova zberejo, da pojedo ostanke svatbene gostije. Temu pravijo prvucivanje. 15 Nem. „Genug des Schlemmens!“ – »Dovolj razkošja!« Vendi v Železni županiji, ki naseljujejo ravnino (revenci), in tisti, ki živijo v Dobri,16 so po veroizpovedi vecinoma rimski katolicani, le majhen del (približno 20.000) evangelicani. V Zalski županiji so vsi katolicani. Vendsko ljudstvo je vraževerno. Ce zboli otrok, mu je škodovalo »oko«, je urocen. Bolnega otroka potem umivajo in kopajo, da bi ozdravel. Umivajo tudi živali. Obstaja cela vrsta starih žensk mazack, ki se posebej spoznajo na pripravo takšne vode za umivanje. Ce krava daje krvavo mleko, takoj osumijo kakšno starko, ki velja za carovnico, da je kravo zacarala. Ce se na nebu grmadijo oblaki in se bojijo škodljivega neurja, zvonijo »pred oblake« in postavijo na dež omelo, lopar za polaganje kruha v pec, grebljo in cel hleb kruha, da bi poljske pridelke zašcitili pred toco. Verjamejo, da plamene, ki se kot lucke prikazujejo v mocvirju, prižigajo blodeci možicki.17 Ponoci švigajo po zraku carovnice. Vendi se zelo bojijo carovnic in njihove moci, ki jo lahko uporabijo v škodljive namene; zato na dan sv. Jurija na okna in pletena dvorišcna vrata zataknejo brezove veje. Poleg vraž ob poroki in smrti poznajo tudi vraže ob številnih drugih priložnostih in praznovanjih. Ob božicu prinesejo v sobo opremo za konje, plug in drugo kmecko orodje ter žita. Vsi ti predmeti ostanejo tam do treh kraljev, da bo pridelek boljši. Razširjeno je tudi vraževerje, povezano s kmetovanjem. Ko krava po­vrže telicka ali svinja skoti, jima dajo piti vodo iz treh vrelcev, da bi imeli 16 V izv. Dobraer Hügel. – Dobra (nem. Neuhaus am Klausenbach, madž. Vasdobra), trg v okraju Jennesdorf (slov. Ženavci) na južnem Gradišcanskem v Avstriji. Leži v trikotniku trideželnega krajinskega parka Raab-Orség-Goricko. Še v 17., 18. stoletju so tod živeli vecinoma Slovenci, nato mešano z Nemci. Do konca prve svetovne je ozemlje spadalo k ogrskemu delu monarhije, po sanžermenski in trianonski pogodbi pa je pripadlo Avstriji. 17 Nem. Irrwischmännchen bi lahko bili t. i. liderci, škratom podobna bajeslovna bitja, znacilni za madžarsko folkloro. Prikazujejo se ponoci v podobi blodece lucke. (Prim. Linda Dégh, Legend and Belief. V: Dialects of Folklore Genre. Bloomingron, 2001, 103.) obilo mleka. Preden Vend kupi konja ali govedo in ga prižene domov, ne pozabi pred dvorišcna vrata položiti vzglavnika ali sekire. S sekiro zamahne v obliki križa živali cez glavo, nato pa sekiro položi ob vzglavnik, da bo žival debela kakor vzglavnik in zdrava kakor sekira. Ko gre spomladi pr­vic na polje orat, položi na plug kruh, da bi Bog blagoslovil njegovo delo. Preden požene vprežene konje ali vole, z bicem dvakrat naredi pred njimi na zemlji križ in rece: »Jezus pomagaj!« Njegov naivni predstavni svet pa ni tako bogat s poosebljenimi liki kakor pri njegovih zahodnih sosedih. Stvaritve njegovega ljudskega pesni­štva so drugod komaj poznane. Posvetnih pesmi je opazno malo, in celo te maloštevilne so prišle k njim vecinoma od štajerskih sorodnikov. Pa vendar imajo ti Vendi tudi svoje lastno pesništvo. Glavni predmet njihovih pesmi je ljubezen, enakovredna z njo je tudi vera. Medtem ko njihovi zahodni sorodniki v pesniško snov vpletejo tudi naravne lepote svojega kraja, je pri madžarskih Vendih narava le redko celo samo za ozadje, bolj uporabijo le tisto, kar tudi v preprostem okolju pricara poezijo, npr. ptica, priljubljena žival vendskega pesništva: kukovica (kukavica), žunica (kobilar) in golubica (golob). Imajo tudi nekaj lepih balad in romanc. Za zgled navedimo njihovo romanci podobno pesem. »Sinek Martinek, [»Sinek Martinek,] paj kam si hodo ti?« Pa ka so delale?« »Oh lüba moja mati, [»Oh lüba moja mati,] na zelene travnike.« Rože so bralę.« »Sinek Martinek, [»Sinek Martinek,] pa ka si delao tami?« Pa ka do r rožami?« »Oh lüba moja mati, [»Oh lüba moja mati,] žrebeta pasel sem na travici.« Vence plele so.« [»Sinek Martinek,] Pa ka si vidio tam?« [»Oh lüba moja mati,] Tri bele deklice.« [»Sinek Martinek,] Pa ka do z vencami?« [»Oh lüba moja mati,] Mariji do j dale.« »Sinek Martinek, Pa ka s ti delale?« »Perlüba moja mati, srce so mi vzelę.«18 Številne so žalostinke ob smrti, navadno dolge vec kitic in z malen­kostnimi razlikami grajene po enem kopitu. V pesmih se pevci v imenu staršev, sorodnikov ali sovašcanov poslavljajo od fanta, umrlega na tujem, od vojaka, umrlega v daljni kasarni ali v nezgodi preminulega znanca ali rojaka (pesem od Košija Josefa idr.). Tako kakor v teh poslovilnih pesmih je tudi v vseh drugih stvaritvah vendskega ljudskega pesništva blagoglasna verska vsebina. Ker imajo tako malo posvetnih pesmi, po drugi strani pa so nagnjeni k pobožnosti, izredno radi prepevajo cerkvene pesmi. Žene in dekleta jih pojejo zjutraj in zvecer na polju, ob teritvi konoplje in lanu in 18 V. izv. „Martin, mein Söhnchen, / Sag‘, wo du gewesen!“ / „„O lieb süß Mütterchen,/Auf der grünen Wiesen.““ // „Martin, mein Söhnchen, / Was thatst aud der Wiesen?“ / „„O lieb süß Mütterchen, / hab‘ Fohlen ausgetrieben.““ // „Martin, mein Söhnchen, / Sag‘, was du dort gesehen.“ / „„O lieb süß Mütterchen, / Drei Mägdlein weiß sah ich stehen.““ // „Martin, mein Söhnchen, / Was thaten die Mägdlein?“ / „„O lieb süß Mütterchen, / Sie pflückten schöne Röslein.““ // „Martin, mein Söhnchen, / Wozu pflückten sie Röslein?“ / „„O lieb süß Mütterchen, / Sie wanden ein Kränzlein.““ // „Mein Söhn, was thun die Mägdlein / Mit dem Kranz von Rosen?“ / „„O lieb süß Mütterchen, / Er liegt in Maria’s Schooße.““ // „Martin, mein Söhnchen, / Sag‘ was dir sie gethan.“ / „„O lieb süß Mütterchen, / Sie rührten sad Herz mir an.““ – Za prevod je tu ponatisnjen Belošicev zapis iz Prekmurja pred letom 1887, objavljen v Ethnologische Mitteilungen aus Ungarn [Budimpešta] 1 (3): 361–361, ponatisnjen v Slovenske ljudske pesmi I. Ljubljana, 1970, 135 (št. 23/4). Druga razlicica je objavljena v prevodu iz madžarske predloge (gl. uvodno opombo) na str. 260. okrog peci za sušenje konoplje, postavljeni na koncu vasi, oba spola pa ob ropotu parnega stroja, pesmi odmevajo celo v gostilni. Ko starejši Vend žene živino s sejma domov, hodi za njo s klobukom v roki in poje. Luteranski Vend iz Železne županije (goricanec), ki ga siromašna zemlja prisili, da se poleti kot žanjec udinja v Šomodski županiji,19 Zali ali Slavoniji, se med nedeljskim pocitkom bodri s psalmi. Številne pesmi je prevzel od slovenskih prebivalcev sosednje Štajerske, s katerimi ima pogoste stike. Veliko pevcev živi zlasti na obmocju med Heiligenkreuzem in St. Georgenom. Od njih so madžarski Vendi, ki so vneti romarji, prinesli marsikatero pesem, ki so si jo potem kmalu priredili. Redki narodi na Madžarskem poznajo madžarske ljudske pesmi tako dobro kot Vendi. Goricanec, ki žanje v madžarski okolici, in zalski Vend, cigar vinograd se stika z madžarskim, se hitro naucita sosedovih viž, z besedilom ali brez njega, vendar k melodiji tudi sama spesnita svoje verze. Poleg glasbe je Vend zelo navdušen nad plesom. Ce se želi dobro pove­seliti, potem pleše, in to prav spretno. Najbolj priljubljen ples je štajerski »dreher«,20 izvirno si je prilagodil tudi polko, tako da plesalci po dolocenih poskokih polke obstanejo, se spogledujejo stopicljaje desno in levo in nato spet plešejo polko. Priljubljen je tudi cardaš. Med plesom odmevajo veseli plesni vzkliki mladenicev in refren vendske pesmi: »drajlilirajlam, drajlamlo­ja!« Ce se hoce plesalec med plesom lociti od soplesalke, ji najprej poišce drugega plesalca; ce bi jo preprosto pustil sredi plesišca, bi dekle osramotil. 19 Šomodska županija (madž. Somogy megye) je županija južno od Blatnega jezera. Tod so nekdaj živeli prekmurski Slovenci, ki so zbežali pred Turki, pozneje pa so se sem preselili protestantski Prekmurci. 20 Valcek oz. štajeriš. Vend je izredno marljiv in opravlja številne dejavnosti. Vendar je poljedelstvo njegovo prastaro in najbolj razširjeno delo. Vend je premišljen, spreten, neutruden poljedelec. Njegovi posest in zemlja sta skromni, a si kljub temu priskrbi parno mlatilnico in veliko drugih poljedelskih strojev, ker se je preprical o njihovi koristnosti. Stanje živine je dobro, njihovi prekrasni konji so celo zelo iskani. Po travo in seno gredo celo dva do tri dni dalec. Žene so spretne vrtnarice. Pridelujejo vrtna semena in cebulo, ki jih nosijo celo na hrvaške in štajerske sejme. V okolici mest trgujejo z mlekom, maslom in kruhom. Nasploh Vendi radi trgujejo. Med njimi je veliko trgovcev z živino in perutnino; s kletko za zbiranje perutnine na hrbtu prehodijo dolge razdalje. Za obrt se jih odloci malo, vendar se tudi pri tem izkažejo z marlji­vostjo in spretnostjo. Ob Muri so ribici ali brodarji. Luteranski gorjanski Vendi, katerim nerodovitna zemlja ne daje dovolj, pogosto pustijo svoje vasi povsem prazne in se pod vodstvom bogatejšega rojaka odpravijo na žetev v Zalsko, Železno in Šomodsko županijo, pa tudi na Hrvaško. Jeseni se po podeželskih cestah Zalske in Železne županije valijo proti domu cele karavane; shujšani in ožgani od sonca, z žuljavimi dlanmi, vendar dobro razpoloženi se vracajo domov s pesmijo in šalo na ustih. Ob težkem delu je Vend zelo skromen. Njegova hrana je preprosta, da si bolj ni mogoce misliti, in niti malo raznovrstna. Glavna živila so koruza, krompir, prosena in ajdova kaša, mleko. V revnih hribovitih predelih, pa tudi v drugace premožnejši ravnini, zmeljejo koruzne storže (kocenja) in jih vmesijo v kruh. Znacilni jedi sta gibanica in krapci.21 Vend je željan ucenja, bodisi kot poljedelec ali trgovec in obrtnik. Za šolanje z veseljem odšteje denar in svoje otroke rade volje in redno pošilja v šolo. Ucitelja visoko spoštuje. Ce vendski decek nadaljuje šolanje, postane Za pripravo krapcev so na testo položili nadev iz prosene kaše in skute. Vcasih so dodali preliv iz mletih orehov in kisle smetane. duhovnik ali ucitelj. Na splošno so Vendi, ki jih je približno 70.000 in ki kot preostanek slovenskega prebivalstva nekdanje Panonije živijo v Železni in Zalski županiji, sposobno, delavno in domoljubno ljudstvo. Vendski dekleti (Mathias Jantyik) Getenberski rudarski praznik, ziljski pas, zlata in koroška avba (Felician von Myrbach) Koros.ka K narodopisju Ljudski znacaj, noše, šege in navade* Rudolf Waizer in Franz Franzisci C .udovito alpsko deželo Koroško naseljujeta dve narodni skupini, namrec Nemci in Slovenci.1 Slovenci imajo svoja naselja na desnem bregu Drave2 v jugovzhodnih, južnih in jugozahodnih delih dežele. Nemci naseljujejo preostala podrocja Koroške. Ce bi želeli oznaciti znacaj nemškega Korošca, bi ga morali na splošno opisati kot nadvse poštenega, prizadevnega, prijaznega in cutnega cloveka. V podrobnostih pa imajo prebivalci koroških dolin in gora izviren osnovni znacaj, po katerem se med seboj ostro razlikujejo. Medtem ko je Korošec iz dolin rek Molne,3 Jezernice4 in Drave preracunljiv, pameten, stvaren in * Prevod poglavja Volkscharakter, Trachten, Sitten und Bräuche. Iz: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. [Bd. 8] Erstes Heft. Dunaj, 1891, 97–131. 1 V tem poglavju avtorja za Slovence vecinoma uporabljata izraz die Slovenen, kar na Koroškem in Štajerskem ni bilo pogosto v rabi. Vecinoma so namrec Slovence imenovali die Wenden/Winden ali Windische, ustrezna pridevnika sta bila wendisch in windisch. V izvirniku sta izraza uporabljena redko. V teh primerih sta zaradi zvestobe izvirniku sta omenjeni poimenovanji Slovencev preve­dena z Vendi in »Vindiši«, pridevnika z vendski in vindiški. Na Koroškem sta bila kot historicni poimenovanji za Slovence pogosteje v rabi Windische in Windisch. 2 Nem. Drau. 3 V izv. Möllthal; Möll, slov. Molna, tudi Mela, Bela. – Vsa imena dolin so v izvirniku zapisana s -thal (Lieserthal, Drauthal, Kanalthal, Gailthal, Rosenthal, Jaunthal itn.) in ne s -tal, kakor je pravilno danes (Liesertal, Drautal, Kanaltal, Gailtal, Rosental, Jauntal itn.). 4 Nem. Liesertal. vedoželjen, je Korošec iz doline Glane kot tudi oni iz doline Krke,5 razen v zgornjem delu, recimo na Krapskem polju,6 lahkoživejši, rad poje, je bolj razposajen in vcasih tudi pretepaški. Medtem ko se prebivalec iz okolice in iz okraja Trg7 bolj ali manj koristno odlikuje po nekakšni mestnosti in prijaznosti, pa se duševno manj nadarjen prebivalec Labotske doline8 rad pravda in je mocno nagnjen k cutnim užitkom. Ideal custvenega Korošca je njegova pesem. Vanjo položi svoje veselje in svojo bolecino, svoje upanje in ljubezen, svoje trpljenje in sovraštvo. Pesem je zaradi izvirnosti pridobila doloceno slavo in jo castijo dalec on-kraj avstrijskih krajin. Slovenci, ki pomešani z Nemci živijo v Kanalski dolini, spodnji Ziljski dolini, od Beljaka navzgor proti Rožu, v Podjuni in deloma v Labotski do-lini pri Labotu9 in Dravogradu,10 so dalec skromnejši in manj zahtevni od nemških Korošcev. Zadovoljni so že, ko sta ajda in proso dobro obrodili, kajti žganci in kaša sta glavni jedi tukajšnjih Vendov. Skrajni »Vindiši«,11 to so ljudje, ki govorijo samo vindiško,12 so redki. Vecina slovanskega prebivalstva popolnoma ali deloma obvlada nemški jezik. Vindiški kmet neredko pošlje svoje otroke na nemško stran, da bi v šoli in med Nemci osvojili nemški jezik. Eni od glavnih kreposti Slovencev sta razumevanje in složnost. »Vindiši« in Nemci prav dobro shajajo drug z drugim. 5 Nem. Glantal in Gurktal. 6 Nem. Krappfeld. 7 Feldkirchen/Trg. – V tem prevodu zapisujemo krajevna imena in druge toponime s slovenskim imenom. Pri krajevnih imenih na dvojezicnem obmocju v opombi navajamo dvojezicno ime v zapisu s poševnico. V primerih, da slovensko ime ni na dvojezicnem obmocju, je v opombi zapisano samo nemško ime. Enako velja za druge toponime. 8 Nem. Lavantal, slov. redko Lavantinska dolina. 9 Kanalska dolina, ital. Val Canale, nem. Kanaltal; Ziljska dolina, nem. Gailtal; Villach/Beljak; Rož, nem. Rosental; Podjuna, nem. Jauntal; Lavamünd/Labot. 10 V izv. nem. Unterdrauburg. 11 V izv. Stockwindische. 12 Tj. slovensko koroško narecje. V dnu duše obeh narodnosti je globoko zakoreninjena ljubezen do domovine in cesarske hiše. Korošec je lojalen in zanesljiv domoljub. Zastave domacega pogumnega regimenta so bile že velikokrat na bojišcu in marsika­teri listic avstrijskega lovorjevega venca je prispeval Korošec. – Nemec je po pridnosti in cistosti pred Slovencem, Zgornji Korošec13 pa glede tega dalec prekaša Spodnjega Korošca. Gorjanci, posebej iz doline Molne, so globoko verni in tako kot prebivalci Labotske doline nagnjeni tudi k vraževerju. Glavna hrana Korošca v višavju so ovsena kaša,14 zabeljeni krapi15 in mocnik, v Zilji pa polenta in frika,16 medtem ko so na Spodnjem Koroškem najpogostejša jed ajdovi in koruzni žganci, zatem pa prosena kaša. Za pijaco v Labotski dolini ponudijo mošt, drugace pa vecinoma žganje. V okolici Celovca, npr. v Otocah, Harbachu in Kurlicah17 še varijo »kameno pivo«,18 13 Meja med Zgornjo in Spodnjo Koroško poteka po crti Podklošter–Beljak–Trg–Krka. 14 V izv. „Habertalge“, iz Talgen (posušeno žito, kosmici), jed iz ovsene moke, vroce vode in mleka. 15 Nem. „Schmalzraunken“. 16 Frika je v alpskem svetu razširjena jed iz sira in jajc ali krompirja. Ponekod je tudi zabela za polento in žgance, pripravljena iz svežega sira in slanine. 17 Danes je Waidmannsdorf/Otoce del Celovca; Harbach, zastar. Kazaze; Kurlice, nem. Gurlitsch. 18 Nem. Steinbier, tudi Trogbier. Kameno pivo, tj. bilo na Koroškem ovseno pivo brez hmelja, so varili po posebnem postopku, preden so zaceli uporabljati kotle. V drozgovnik so polagali raz­ beljene kamne, da je drozga zavrela (o postopku gl. Vladislav Fabjancic, Ljubljanski pivovarji od XVI. do XIX. stoletja. Kronika slovenskih mest. Ljubljana, 1937, 137). Kameno pivo je bilo do zgodnjega 20. stoletja najbolj razširjena vrsta piva na Koroškem, kjer je bilo mdr. tudi glavna pijaca na ženitovanjskih gostijah. specialiteto, za katero prevretek pridobijo iz ovsenega sladu med razbeljenimi kamni, njegova osnovna sestavina je koritnjak. Tudi s sosedi ob meji se Korošec dobro razume. Prebivalci doline Molne in Lesne doline19 najbolj simpatizirajo s Tirolci, tisti iz doline reke Jezernice20 in doline Katschtal s Salzburžani, Korošec Kanalske doline z Ladini21 ter prebivalci Labotske doline in doline reke Motnice22 s Štajerci. Podjuncan in Rožanec nimata nic proti Kranjcu. O mešcanski noši je mogoce porocati le skopo. Kultivira se francoska moda in nosijo se po revijah, posebej ženske. Drugace je pri kmecki noši, ki ji je tudi že blizu izguba njene izvirnosti. Omejena je na razlicne doline. V vsakem dolinskem obmocju se najde kaj posebnega. Na splošno je danes redko najti kmete ali kmetice, oblecene v izvirno deželno nošo. – Pred 300 leti je bil na Koroškem zakonski oblacilni red, ki je bil izdan za casa vla­davine nadvojvode Karla II. leta 1587 in so ga strogo upoštevali. Zajemal je v s e s t a n o v e . V današnjem casu se še najizvirneje oblacijo prebivalci spodnje Zilje. Fantje nosijo pod klobukom iz mehke polsti, okrašenim s šopkom rož in peresi ruševca, svileno cepico s cofom,23 okrog vratu pisano svileno ovratno ruto, nato telovnik kricecih barv z okroglimi srebrnimi ali kositrnimi gumbi, temnomoder ali temnozelen suknen jopic, pumparice in visoke, nad kolena segajoce škornje. Hlace so najveckrat iz jelenovega ali gamsovega usnja in njihovi stranski šivi so okrasno pošiti s svileno nitjo. 19 V izv. Lessachthal, zdaj Lesachtal. 20 Nem. Lieser. 21 Nem. die Wälschen. 22 Nem. Metnitztal. 23 Nem. Zipfelmütze, svilena cepica trikotne oblike, nosili so jo pod klobukom. Ob praznicnih priložnostih nosi Ziljan bele nogavice in nizke cevlje. Ženska noša je bolj posebna od moške. Ob slovesnostih nosijo belo grebenasto cipkasto avbo, ki spominja na kranjsko peco, navadno pa svileno ruto, belo bluzo z nabranimi rokavi in cipkastimi manšetami, životec in široko vratno nabornico in v tri vogale zganjeno naprsno ruto, katere spodnja konca sta ovita okrog pasu in zadaj zavezana, medtem ko je vrh rute spredaj na zgornji srajci pritrjen s sponko ob vratni nabornici. Okoli pasu ima usnjen pas z vezenino24 in prek širokih bokov pada bogato nagubano raševinasto krilce, ki sega komajda cez kolena, tako da je mogoce videti tudi podveze. Cez krilo nosijo bogato izvezen predpasnik, pod njim pa bela obrobljena spodnja krila. Izvirno nošo dopolnijo bele bombažne, umetelno spletene nogavice in licni nizki cevlji. Pozimi nosijo krzneno krilo iz ovcje kože. Videti je, da se Korošci iz Lesne doline25 in doline Molne držijo prastarega reka »Najlepša kmecka noša je doma spredena, doma narejena.« Sami izdelujejo in nosijo srajco iz konopljenega platna, lahko volneno obleko in lodnast plašcek.26 Fantje nosijo vecinoma rjave lodnaste jopice z zeleno paspulo,27 rdec prsnik28 in zelene naramnice, lodnaste ali irhaste pumparice, modre ali bele volnene nogavice in s trdnimi žeblji okovane gojzarje. V Lesni dolini v bližini deželne meje pri Železju29 in Luggauu nosijo »klobuk do oblakov«,30 to je tirolski klobuk, v dolini Molne pa podobno polsteno pokrivalo. Okrog pasu zelo pogosto nosijo usnjene trebušne pasove,31 iz­vezene s pavjimi peresi. Ženske iz doline Molne nosijo dolge nagubane volnene obleke v rjavi ali zeleni barvi, velike predpasnike, špenzerje32 z napihnjenimi rokavi in širok polsten klobuk; pri ženskah iz Lesne doline predpasnik pokriva tudi boke. Oboje nosijo okrog vratu pisane svilene rute. V Labotski dolini se zdaj oblacijo malodane popolnoma po modi. Tu in tam se najde še kakšen parcek, ki predstavlja staro nošo. Še nedavno je fant nosil nizek polsten klobuk, pod njim zeleno žametno kapico, kratek suknen suknjic, žameten telovnik s srebrnimi gumbi, irhaste pumparice, modre nogavice in robustne puncohe.33 Ženske iz Labotske doline zdaj namesto »koroške avbice« (crna avbica z zlato vezenino in težkimi trakovi) in cudovitih nizkih, s svilo prevlecenih plošcatih slamnikov nad naglav-no ruto nosijo brezoblicen moški polsten klobuk. Sicer je noša podobna štajerski. Noša Korošcev iz dolin Gline, Jezernice, Krapskega polja, doline Krke in Dravske doline nima posebnih znacilnosti. Ženska iz doline Gline se od drugih razlikuje po nizkem klobuku.34 Rožanec po noši spominja na Kranjca, prav tako Ziljan. Moški nosijo visoke kranjske škornje,35 ženske bele naglavne rute in svilene ovratne rute z resami. 24 Usnjeni pasovi so bili vezeni z vitrami, narejenimi iz pavjih ali gosjih peres oz. tulcev. 25 Nem. Lesachtal. 26 V izv. domaci izrazi: „rupfenes Pfoad“, „ raßenen Kittl“, „lodene Gwandl“. Avtor je te izraze pojasnil v opombi pod crto, tu so uporabljeni v glavnem besedilu. 27 Poševno urezan trak za obrobljanje in okras oblacila. 28 Nem. „Brustfleck“, tj. kos blaga, poznan predvsem na Koroškem in Štajerskem, pokrival je sprednji del života, nosili so ga tako moški kot ženske nad srajco ali rokavci. 29 Nem. Liesing. 30 V izv. „Wolkenreißer“. 31 Nem. Bauchgürtel, poseben pas, oblikovan kot mošnja, v kateri so zlasti furmani shranjevali denar. 32 Oprijeto krojen in do pasu segajoc jopic. 33 Nem. Bundschuhe, visoki cevlji z vezalkami. 34 V izv. „nudelgupfeter Hut“, najverjetneje so s tem mišljeni ploski krožnikasti klobuki z zelo nizkim oglavjem. 35 Visoki nadkolenski škornji, lahko so segali tudi do sredine stegen. Ljudske noše s Koroške: ziljska in labotska ženska noša (Felician von Myrbach, pobarvano pri C. Angerer & Göschl) Lovci in planšarji, gozdarji in oglarji, nabiralci rastlin in encijana36 so ponavadi v celoti obleceni v loden, za klobukom pa nosijo prava peresa ruševca in gamsovo brado. Šege in navade, ki se še dandanes vecinoma vkljucujejo v ciklus raz­licnih obdobij p r a z n i c n e g a l e t a dokazujejo, da se Korošec še dokaj vztrajno drži izrocila. Praznicno leto se zacne z enim najskrivnostnejših in najsvetejših casov – z b o ž i c e m . Sveti vecer z božicem je jedro prazni­ka, cas pred svetim vecerom do vkljucno treh kraljev – imenovan volcje noci37 – pa velja za podaljšano praznovanje. V tem casu mora kmet, preden gre k pocitku, pogledat še vse ljudi v hiši, v hlevu vso živino poškropi z blagoslovljeno vodo, kmetica pa obhodi hišo z žareco ponvijo, po kateri potrese slanino in kadilo. Hlapci in dekle med zvonjenjem k molitvi nava­dno vedežujejo, to pomeni, da ugotavljajo svojo usodo z vlivanjem svinca, metanjem cevljev cez ramo, z nošenjem polen,38 z metanjem venckov cez ramo, gledanjem pod klobuke ipd. Na tomaževo (21. december) vlada v deželi prepricanje, da dekle, ki se na predvecer umije po celem telesu in zleze v posteljo najprej z levo nogo, v sanjah zagleda bodocega moža. V božicnih dneh mora biti hiša pospravljena in cista, zato v dneh pred pra­znikom temeljito pometajo in cistijo. Gorjanci v Labotski dolini postavijo hišno opremo, na primer posodo in ponve, ceber za mešanje in glinasti lonec, pod jedilno mizo in vse obdajo z verigo, da bo pridelek v naslednjih letih dober in bo imela kmetica sreco v gospodinjstvu. Na vrata naredijo tri križe ali morino znamenje.39 Od tomaževega do božica se strogo postijo. Na božicni vecer prižgejo svecke na božicnem drevescu in postavijo jaslice. 36 V izv. Enzler, encijanovo žganje; v tem primeru verjetno nabiralci encijana, ki so potem iz njega kuhali žganje. 37 V izv. Rauchnächte, v nem. tudi Rauhnacht, v slov. dvanajstere noci, divja jaga, kor. bile. 38 Za vec o vedeževanju v tem casu gl. Niko Kuret, Praznicno leto Slovencev 2. Ljubljana, 1998, 259–262. Ponoci med bogoslužjem, polnocnico – tako verjamejo – se živali pogovarjajo med seboj, divji lovec uliva krogle, ki ne zgrešijo cilja, iskalec zakladov odreže bajalico in ljudje, ki naj bi v prihodnjem letu v fari umrli, preckajo pokopališce. Na sveti vecer v zgornjem Rožu in Žabnicah40 Slovenci pogrnejo mizo s slovenskim prtom, to je z belim lanenim prtom, ki ima rdece in belo progaste cipke, po sredini pa rdeco borduro, in nanj položijo » m i ž n j a k « , to je božicni kruh, ter nekaj kadila in žita. To pustijo cez noc na mizi do poldneva božicnega dne. Na štefanovo41 v vsaki vaški cerkvi blagoslovijo sol in vodo. Štefanova voda in sol sta preverjeni sredstvi proti hudicevim skušnjavam in proti »urokom«, zato živini dajo sol. Na šentjanževo42 pijejo z vinom Janezov blagoslov.43 Na dan nedolžnih otrok gredo nemški in vindiški otroci s šibo ali s smrekovo ali jelkino vejico (šapelica) od hiše do hiše in tepežkajo, šapajo44 ali vošcijo: »Frišni bodte, zdravi bodte!« (slovensko šápati)45 in tepejo odrasle, medtem ko recitirajo: 39 V izv. „Trudenfuss“, trotamora, trutamora, morina taca. 40 Ital. Camporosso in Valcanale, nem. Saifnitz. 41 Dan sv. Štefana, 26. decembra. 42 Dan sv. Janeza evangelista, 27. decembra. 43 Tudi »sv. Janeza/Janža žegen«, vino se imenuje šentjanževec (nem. Johanniswein), ker je blago­slovljeno na ta dan. Veljalo je za obredno praznicno pijaco. 44 Nem. schappen, šapanje je koroški izraz za tepežkanje. Šapali so na Zilji, v Rožu, na Gurah in Zgornji Podjuni, drugod – v Spodnji Podjuni, južno od Drave, okoli Pliberka – pa so otepali. Skladno s tem so tudi praznik imenovali razlicno: v Podjuni otrocje, na Zilji, v Rožu in na Gurah šepeljca, šaplja, šapanje. Vec o tepežkanju (šapanju, otepanju) na Koroškem gl. Niko Kuret, Praznicno leto Slovencev 2. Ljubljana, 1998, 403–419, posebej na Koroškem 414–419. 45 „Frisch und g'sund geben“, znacilen rek oz. vošcilo ob tepežkanju. Veselo šapamo sveži in zdravi! Dolgo živite, zdravi ostanite, imejte se radi!46 Slovenci recejo: Šip, šap, Bog daj zdravja in srece, da bi bili veseli kot ptic v gozdu, zdravi kakor riba v vodi, mocni kakor medved v gori, in da bi imeli toliko otrok, kolikor je na drevesu vej.47 Za to dobijo darove, to so suhe hruške, orehi, jabolka ali denar. Pri Slovencih na Zilji ne tepežkajo le otroci, temvec tudi fantje. V zgornji Ziljski dolini gredo o polnoci fantje skoz vas in trkajo po hišnih vratih, dokler jim ne odprejo. S smrekovimi vejicami rinejo v sobe, da bi šibali48 ljudi, za kar jih pogostijo s kavo in žganjem. Ponekod kmet otepe ali šiba s šibo tudi slive, da bodo v prihodnji jeseni zares bogato obrodile. 46 „Pließen lustig / Frisch und g'sund! / Lang löbn, / G'sund bleibn, / Gern habn!“ 47 „Šip, šap, Gott gebe Gesundheit und Glück, / Daß sie wären fröhlich wie der Vogel im Walde, / Gesund wie die Fische im Wasser, / Stark wie der Bär im Gehölze, / Und daß sie hätten so viel Kindlein / Als der Baum Ästlein“. Prim. Niko Kuret, Praznicno leto Slovencev 2. Ljubljana, 1998, 416. 48 V izv. „‘pišnan‘ (züchtigen)“. Na predvecer treh kraljev hodi po gozdovih »divja jaga«. Na ta vecer je bilo v Radni vasi49 v Ziljski dolini v navadi »tekanje z zvonovi«; otroci so z zvoncki tekali po vasi in glasno zvonili. Po vecernem zvonjenju se jih ni smelo vec slišati, zvonce so trdno držali v rokah; ce se je kdo spozabil in je zazvonil, je bil v nevarnosti, tako so rekli, da ga bo raztrgala »div­ja baba«.50 Na Pehtrin dan (slovensko pernahti) po dolini Molne »Pehtra baba« pregleduje prostore, kjer ženske predejo, koledniki in trikraljevski pevci hodijo od hiše do hiše in v nekaterih dolinah, zlasti v Rožu, dolini Jezernice in Labotski dolini, in potem v okolici Prevalj51 še v polnem obsegu uprizarjajo pastirske igre. Koroški Slovenci imajo enako kot Nemci navado, da v dvanajsteronocju (dvanajst noci od božica do treh kraljev) kadijo in na sveti vecer tudi že na marsikateri kmetiji v lesketu luci zažari drevesce globoke božicne poezije. Slovenci praznujejo kolédo, božicni praznik, na Kristusov vecer, na silvestrski vecer in na vecer pred svetimi tremi kralji. Cerkveni in drugi pevci hodijo po vasi od hiše do hiše in pred hišnimi vrati zapojejo kolédnice, za kar dobijo darila, recimo klobase in prekajeno meso. Slovenci verjamejo, da je vec srece pri hiši, zlasti pri živini, ce ko­ledniki pocastijo hišo s svojim obiskom. Kakor Nemci pecejo svoj klecenbrot,52 tako Slovenci iz ajdove moke pecejo ajdnik ,53 ki ga posujejo z makom in pomažejo z medom. 49 V izv. Rattendorf, zdaj Radendorf/Radna vas. 50 V izv. „Wilde Höre“. 51 V izv. nem. Prävali. 52 V izv. „Kletzenbrote“, kruh s suhim sadjem in orehi. 53 V izv. „Hadnnikl“ (iz der Heiden, ajda), kruh iz ajdove moke z makom in medom. Na prvo nedeljo po prazniku treh kraljev praznujejo ob devetih zvecer v Volšperku54 tako imenovano tepežno nedeljo55 v spomin na izgon Judov iz mesta leta 1339. V spomin na izgon Judov se je še do danes ohranilo vecerno »zvo­njenje ob deveti uri« (imenovano zvonjenje za Jude).56 Prav tako je zvonilo leta 1339, ko je bil to znak za napad na Jude, da bi jih pregnali iz mesta. Na tepežno nedeljo je kip ženske na trgu v Volšperku obložen z umetni-mi klobasami in kmecki fant si na ta dan zagotovi »posedovanje svojega dekleta«57 za eno leto tako, da v gostilni tako rekoc za aro postavi pred njo pecenko in vino, dekle58 pa se oddolži s klobaso. Nekdaj so dekleta na kip ženske obesile tiste klobase, ki so pri peki odpadle s špile, kar je pomenilo nezvestobo ljubega. O nastanku te šege govori pripovedka, po kateri je judovsko dekle s klobaso, ki jo je obesilo na kip ženske, sporocilo svojemu ljubemu, kršcan­skemu mesarskemu vajencu, da Judje nacrtujejo napad na kristjane, nakar so kristjani napadli in pregnali Jude. Ob svecnici, ko se zmraci, v nemški oazi Železne Kaple59 otroci in odrasli nesejo raznovrstne, pisano pobarvane in s svecami razsvetljene kartonaste cerkvice od trga proti gradu Hagenegg ob reki navzgor in jih z 54 Kor. pogovorno, uradno nem. Wolfsberg. 55 V izv. „Prügelsonntag (Priglsuntig)“. 56 Nem. Judenglocke. 57 V izv. „Schean“. 58 V izv. „Diandl“ (iz bavarske nem.), dekle. 59 Bad Eisenkappel/Železna Kapla. mostu izrocijo reki Beli.60 Izdelovalci sledijo plavajocim cerkvicam, na celu procesije gre star moški, ki poje stihe Simeonove hvalnice: »Nunc dimittis servum tuum«.61 Nato zbor odgovori: »Gloria patri«. Šega naj bi spominjala na nevarnost pred veliko povodnijo, ki je pred 200 do 300 leti ogrožala trg Železne Kaple in so jo odvrnili tako, da so v vodo Bele spustili svetlo žarece osvetljeno cerkev, narejeno iz desk in lepenke. Na dan svete Agate (5. februar)62 ali naslednjo nedeljo se zberejo ljudje iz okolice krajev Grabštanj, Djekše, Globasnica, Velikovec, Šentvid, Mohlice, Zagorje, Škrbinja, Galicija, Dobrla vas, Škocjan v Podjuni, Šentlipš63 idr. skupaj z domacini in 500 do 600 reveži, ki se zlivajo z vse Koroške, pred cerkvijo na Kamnu,64 ki ima lepo lego in ponuja ocarljiv razgled. Po slovesnem bogoslužju se opravi »daritev in nahranitev revežev« po želji tu pokopane grofice Hildegarde, soproge mejnega grofa Albuina, ki je umrla – cašcena kot svetnica – 5. februarja 1027, stara skoraj 100 let, in je v oporoki vse svoje premoženje namenila revežem. Daritev se razvije v pravo ljudsko veselico. Kruh, ki ga z dolocenim deležem rži sami specejo v župnišcu v Kamnu in blagoslovijo, kamenški župnik in cerkveni komorniki razdelijo med reveže. 60 Nem. Vellach, reka izvira v Kamniških Alpah, tece v Podjuni in se izlije v Dravo. 61 »[Gospodar,] zdaj odpušcaš svojega služabnika …« (Lk 2,29). 62 Na Koroškem jo imenujejo Liharda. 63 Grafenstein/Grabštanj, Diex/Djekše, Globasnitz/Globasnica, Völkermarkt/Velikovec, Sankt Veit im Jauntal/Šentvid v Podjuni, Möchling/Mohlice, Saager/Zagorje, Skarbin/Škrbinja, Gallizien im Jauntal/Galicija v Podjuni, Eberndorf/ Dobrla vas, Sankt Kanzian (am Klopeiner See)/ Škocjan v Podjuni, St. Philippen/Šentlipš. 64 Stein im Jauntal/Kamen. Tudi tako imenovane »Lihardine štrucke«65 pecejo iz ržene moke; so približno tako velike kot laški oreh. Župnik, cerkveni komorniki in pevci jih spred cerkvenega dvorišca v velikih kolicinah mecejo številnim zbranim deželanom. Ker hlebckom pripisujejo cudežne in zdravilne ucinke, se ljudje pulijo zanje. Hlebcki so dobro sredstvo proti boleznim živine, varujejo pred uroki, pred strelo in padcem z visoke planine. Ce zacne hlebcek pri tistem, ki ga je pri metanju ujel, plesneti, to pomeni nic manj kakor smrt. Metanje hlebckov je še vedno zelo razširjeno in hlebcke hranijo kot talisman od enega do drugega leta in jih zelo castijo. V zadnjih pustnih dneh postanejo karnevalske norcije skupno dobro vseh. Z debelim cetrtkom,66 to je cetrtek pred pepelnicno sredo, se zacne pravi nori cas. Ta teden se imenuje tudi »debeli teden«,67 saj takrat jedo obilne in mastne jedi. V dolinah rek Molne in Jezernice je pustni ponedeljek debeli ali mastni ponedeljek.68 Na ta dan postrežejo z obilo testeninami s slanino. Od ponedeljka do pepelnicne srede se na kmetih opravi le najnujnejše delo. Na pustno nedeljo, imenovano tudi »fantovska nedelja«,69 v vsaki vaški tocilnici odmeva glasba in, cetudi 65 V izv. „Agathenstrüzl“, im. tudi „Agathenstriezl“, majhni rženi kruhki, ki so jih na dan sv. Agate/ blažene Liharde po slovesni maši metali med množico s hodnika ob župnišcu. Ljudje so jih pobirali in nekaj shranili kot apotropejsko sredstvo, saj so verjeli v njihovo zdravilno in obrambno moc. Pri šegi gre za zlitje dveh izrocil, povezanih s koroško blaženo Lihardo in mucenko Sv. Agato s Sicilije, ki je živela v 3. stoletju in je nadomestila pogansko boginjo rodovitnosti. Po prenosu cašcenja v Srednjo Evropo se je Agata priljubila kot »krušna svetnica« in so blagoslavljali moko in (Agatin) kruh. Vsekakor obe godujeta na isti dan. (gl. Niko Kuret, Praznicno leto Slovencev 2. Ljubljana, 541–542). 66 V izv. „foastn Pfingstag“. 67 Pustni teden, v izv. „foaste Wochn“. 68 V izv. „Specknudl-montig“. 69 V izv. „Burschensunti“. 117 le z orglicami, vabi na ples. Na pustni torek, ljudje mu pravijo tudi pust, trapasti ali nori torek, je pustni tek ali pustni lov, ki se ga udeležijo vsi domaci fantje, poslikani s sajami in angelsko rdecim ali opecnim prahom. Na vindiških obmocjih »vlecejo ploh«.70 To je šega, ki ni prijetna za dekleta, ki bi se rada porocila, a se ne omožijo ali zavrnejo snubca. »Vlecenje ploha« uprizorijo tako, da vec fantov, oblecenih v dekleta, privlece lesen hlod ali 70 V izv. „Blockziagen“. še pogosteje svinjsko korito,71 na katerem leži v »staro babo« oblecen fant, pred hišo takšnega dekleta in si jo tam privošcijo s posmehljivimi pesmimi in zbadljivkami. Dekle se seveda ne sme prikazati, ker bi jo zasuli s poplavo žaljivk in nesramnosti. Na Zilji »jahajo šimeljna«. Pri vsaki hiši, mimo katere gre maskiran sprevod, »podkujejo« belca in zato poberejo napitnino. Ce se v kakem kraju v celem letu ne poroci nobeno dekle, morajo na Zilji vsa dekleta,72 godna za zakon, ob najbolj boleci kazni, ki jim jo je mogoce naložiti – izlocijo jih namrec iz plesa – , z vrvmi vleci skoz vas težak lesen ploh, fantje pa hodijo ob njih pokajoc z bici. V Dolah73 na Zilji sedi na plohu slamnata lutka, ki jo nazadnje vržejo v vodnjak. Ploh prodajo na licitaciji, izkupicek pa skupaj zapijejo.74 V Muti75 hodijo po ulicah maskirani fantje s kovacem, ki ima kladivo in klešce in vsakemu, ki jim ne da napitnine, odtrga podplat! Pri Slovencih Mežiške doline v Crni na Koroškem, Javorju, Topli, Koprivni76 itn. pelje na pustni torek vsak kmet kmetico, otroke in vso služincad v gostilno, kjer sta glasba in ples. Na ta »trapasti dan« mora vsaka ženska, naj bo še tako bolehna ali stara, zaplesati, da bo uspevalo korenje, koleraba in repa. Kolikor na široko plapolajo krila pri plesu, toliko debelejša bo repa. 71 V izv. „Sautrog“. 72 V izv. „Gitschen“. 73 Dellach/Dole. 74 Prim. Niko Kuret, Praznicno leto Slovencev 1. Ljubljana, 1998, 43–44. 75 Nem. Mauthen. 76 V izv. nem. Schwarzenbach, Jaborje, Topla, Koprein. Na veliki cetrtek77 imajo na Spodnjem Koroškem cvetlicne sejme, na mizo pride »letošnja« zelenjava in v cerkvi poteka »ropotna maša«,78 med-tem ko pred cerkvenimi vrati ragljarji cakajo, da bo izzvenel zadnji psalm. Na veliki cetrtek izvaljenim kokošjim jajcem pravijo »jajca za odpustek«79 in jim pripisujejo zdravilne in carne ucinke. V velikonocni noci v Labotski dolini kmet med molitvijo in petjem nabožnih pesmi prižge »velikonocni kres«, ki je pripravljen iz ogromnih skladovnic lesa. Po hribih in dolinah tedaj sveti na stotine ta­kšnih velikonocnih plamenov in ponujajo velicasten prizor, tako lepega kod drugod zlepa ni mogoce opazovati. Na slovenskem podrocju med Celovcem in Velikovcem, posebej okrog Tinj,80 gredo po vstajenju kmecki fantje ob pokanju z možnarji z goreci-mi baklami od vasi do vasi in z vrtenjem na razne nacine ustvarijo res lepe svetlobne ucinke. Ker šteje ta ravnina vec kot sto naselij in vsak kraj odpošlje sprevod z baklami, si je o ucinku tega prizora komajda mogoce ustvariti pravo predstavo. 77 V izv. Gründonnerstag, zeleni cetrtek; v izv. je dodano, da mu pravijo tudi „Antlos Pfingsti“ (iz Antlaßtag, Antlaß = Ablaß, odpustek). 78 V izv. „Pumpermette, auch Finstermette benamset“; popoldanska oz. vecerna maša na veliki cetrtek, ko je bilo v navadi obredno ropotanje z udarjanjem po cerkvenih klopeh (gl. npr. Pumpermette, , Polterbräuche, ). 79 V izv. „Antlos Oar“. „Oar“ je v nekaterih krajih narecni izgovor nem. „Ei“, jajce. – Niko Kuret (Praznicno leto Slovencev 1. Ljubljana, 1998, 157) omenja, da na Koroškem v cetrtek zvecer za cas »zavezanih« zvonov kokoši zaprejo, da ne bi delale prevec trušca in da se postijo; tj. nekakšen kokošji post, ki jih naj bi v prihodnje obvaroval pred jastrebi, lisicami idr. sovražniki. 80 Tainach/Tinje. Na alpskih obmocjih dekleta k blagoslovu velikonocnih jedi na veliko ali velikonocno soboto pogosto prinesejo ogromne, lepo okrašene maslene krogle z velikonocnim jagnjem na vrhu. Udeleženci morajo od »žegna« cerkovniku pustiti klobaso, ministrantu dve rdece pobarvani jajci. Na Zilji se pri blagoslovu mesa odigra živahen prizor. Komaj je blagoslov izrecen, že planejo žene in dekleta na z belim platnom pokrite košare in odhitijo domov; vsaka hoce biti prva, saj pravijo, da je »tista, ki prva pride, tudi prva pri delu«. V zgornjem Rožu dekleta za veliko noc prinesejo svojemu ljubcku v znamenje naklonjenosti kos šarklja81 in rdeci jajci; fant, ki dobi najvec kosov šarklja, velja za vaškega Adonisa. Na velikonocni ponedeljek v nekaterih krajih v dolini reke Gline uprizarjajo pasijonske igre. Slovenec obhaja veliko noc prav posebej slovesno. Šege v velikonocnem tednu so enake kot pri Nemcih. Velikonocno pecivo se imenuje kolac82 in je iz pšenicne moke s cimetom in sladkorjem. Drugi petek po veliki noci na Koroškem imenujejo »praznik treh žebljev«.83 Pravzaprav bi ga morali imenovati »praznik štirih žebljev«, saj je dobil ime, ko je Karel IV. našel cetrti žebelj s Kristusovega križa. Na ta dan se v nekaterih krajih zaradi romarjev zacnejo prave selitve narodov. V Podjuni so cilj številnih romanj cerkve Božjega groba pri Nonci vasi, na Djekšah pri Velikovcu, na Lisni gori pri Rudi,84 v Mislinjski dolini 81 V izv. „Reindling“, tj. koroški šarkelj iz zavitega kvašenega testa z rozinami in cimetom. 82 Šarkelj, šartelj. 83 V izv. „Dreinaglfreitag“. 84 Božji grob, krajevno Humec, zaselek s cerkvijo in šolo, nem. Heiligengrab; Einersdorf/Nonca vas, Diex/Djekše, Lisnabeg bei Ruden/Lisna gora pri Rudi. 121 Velikonocni vecer (Felician von Myrbach) pa tista na Uršlji gori.85 Glavna posebnost vseh romarjev tega dne pa so štirje vrhovi,86 ki jih omenja že Megiser v Kroniki Koroške87 iz leta 1612. Romarji iz okolice Celovca, Šentvida ob Glini88 in Krapskega polja se ob polnoci s cetrtka na petek treh žebljev zberejo v cerkvi na Štalenski gori,89 kjer je slovesna maša. Cim se konca, že v soju bakel iz trsk odhitijo romarji s klobuki, ovencanimi z gorskim listjem, po gori navzdol cez travnike in polja, da do jutranjega zvonjenja pridejo k drugi maši v Porecah90 na Šenturški gori.91 Po tej gre romarski sprevod zelo prizadevno naprej proti Krnskemu gradu,92 potem v Zweikirchen in od tam na Wasai.93 V vseh treh krajih bere duhovnik mašo. Poldne je že mimo, a romanje še ni koncano, kajti gredo še na Šentviško goro,94 od tam na Gradinik,95 nato navzgor na Sörg96 in 85 V izv. nem Mißlingthal, Ursulaberg. 86 Gre za t. i. tek na štiri vrhove (gore) (nem. Vierberglauf), poznan tudi kot leteca procesija. Šega z avstrijskega Koroškega ima korenine v poganskih casih in se je asimilirala in ohranila kot kršcansko romanje oz. božjepotna procesija do treh ali štirih cerkvic na vrhu hribov. Poteka na veliki drugi petek po veliki noci (petek treh žebljev). Božjepotniki se morajo v dvanajstih urah oz. v eni noci povzpeti na Štalensko (Magdalensko) goro, Šenturški (Šenturhov), Šentviški ali Kozji vrh in Šentlovrenško goro, kjer so bila nekdaj poganska svetišca (gl. Niko Kuret, Praznicno leto Slovencev 1. Ljubljana, 1998, 250–252). 87 Annales Carinthiae, das ist Chronica, des löblichen Ertzhertzogthumbs Khärndten … Leipzig, 1612. 88 Sankt Veit an der Glan/Šentvid ob Glini. 89 Nem. Magdalensberg. 90 Danes Pörtschach am Berg/Porece na Gori. 91 Nem. Ulrichsberg. 92 Nem. Karnburg. 93 Nem. Waseberg. 94 Nem. Veitsberg. 95 Nem. Gradenegg. 96 Zahodno od Šentvida ob Glini. Tek na štiri vrhove (Felician von Myrbach) nazadnje na Šentlovrenško goro,97 kjer je ob petih bla­goslov. Po blagoslovu sledi spust v Šentvid ob Glini, kjer se romarji razidejo. V štiriindvajsetih urah je treba opraviti to dolgo in naporno pot. Zakaj se morajo vzpenjati prav na te gore, je mogoce pojasniti s tem, da se na Štalenski gori casti križ, na Šenturški gori trnova krona, na Šentviški gori sulica in na Šentlovrenški gori žeblji s Kristusovega križa. Na vsaki 97 Nem. Lorenziberg. gori romar zamenja okrasje na klobuku, tako imenovano »gorsko listje«;98 na Štalenski gori nosi brinov šopek, na Šenturški gori bršljan, na Šentviški gori smrekovo vejico in na Šentlovrenški gori pušpan. V vseh cerkvah se bogato daruje, na Štalenski in Šentlovrenški gori poleg denarja tudi žito. To položijo na oltar v spomin na staro pripovedko zlasti romarji s Krapskega polja. Slovenec iz Podjune in Roža praznuje svetega Jurija kot glasnika pomladi. Zanj je Jurijev dan praznicni dan. Na Spodnjem Koroškem pra­znujejo Slovenci na levem bregu Drave jurjevo 23., tisti na desnem bregu pa 24. aprila, ker si je po legendi sveta Marjeta, ki se vedno pojavlja skupaj s svetim Jurijem, priberacila denar za prevoz prek Mure pozneje kot Jurij in je tako prišla z desnega na levi breg Drave dan pozneje. Pastirji in vaški fantje se na jurjevo proti veceru zberejo na obcin­skem travniku. Enega zavijejo v slamo, ta predstavlja pomlad, recejo mu sveti Jurij;99 drugi imajo pri sebi kravje zvonce, rogove itn.; zacnejo zdaj zvoniti, zdaj trobiti in se odpravijo v vas. Pred vsako hišo zapojejo pesem »Šent Juri trka na duri itn.«. Dajejo jim darila, to so jajca, mast, pšenicni kruh, zaseka, klobase idr. Za to se zahvalijo z novim verzom in gredo k naslednji hiši. Za kmeta bi bilo sramotno, ce bi jurjevega pevca pustil oditi brez darila. Bati bi se bilo nesrece; kjer fante odpravijo brez darila, ti grdo prekolnejo hišo, živino in družino. Naslednjega dne se jurijevi pevci zberejo v eno od hiš hiši, tam kuhajo in cvrejo darila, posebej cortje100 (jajca in zaseka), in se na vse mogoce nacine kratkocasijo. 98 Nem. Berglaub. 99 Kor. Šentjuri. 100 Cvrtje. Ob binkoštih za okenske mreže zataknejo brezove veje, maje. Po vsej dolini reke Molne od Möllbrücka do Heiligenbluta, po dolini reke Jezernice in reke Malte101 na binkoštno soboto nenehno tlijo kupcki lesa,102 tako imenovani »binkoštni kres«, ki so zaviti v gost dim. Na binkoštno nedeljo zjutraj žerjavico razgrebejo, da ogenj svetlo zagori, okrog njega zaplešejo hlapci in dekle. Ce plamena švigajo visoko, pravijo: »Vrocina požiga zimo in prihaja pomlad.« Tistega, ki pride k binkoštnemu kresu zadnji, okronajo z vencem iz kopriv in ga razglasijo za binkoštnega kralja. V dolini reke Jezernice pravijo tistemu, ki najdlje spi, »binkoštna zguba«.103 Nemci in Slovenci v alpskih predelih poznajo »binkoštno poka­nje«, skoraj melodicno pokanje z dolgimi, s smolo namazanimi bici. Na binkošti Slovenec svoj bic namaže z blagoslovljenim voskom. Pokanje s takimi bici prežene carovnice. Na tek za nevesto104 in majsko ježo105 starih Nemcev spominja »ježa za vencek v Weitensfeldu« 106 (dolina Krke), ki jo vsako leto uprizorijo tudi na binkoštni ponedeljek. Šega temelji na povedki. V casu kuge je bilo samo cvetoci Turnhoferjevi grajski hceri 101 Nem. Maltatal. 102 Gre za žarece oglje, nanj položijo cvetje, tj. les cvetne butare in nekaj brinja, vse pocasi tli in se kadi; ni namrec bistven ogenj, ampak dim, ki na njivah odganja duhove in cara bogato žetev (gl. Niko Kuret, Praznicno leto Slovencev 1. Ljubljana, 1998, 330–331). 103 V izv. „Pfingstluszl“. 104 V nem. Brautlauf. Tek za nevesto je poznan predvsem v germanskih in nordijskih deželah, v Islandiji ga imenujejo Brudlaup, Danci Bryllup, staronemško je Brutloufti. Gre za ženitovanjsko šego, omenjeno že v nordijskih sagah. Izraz se je udomacil, ker so morali snubci po stari šegi pridobiti nevesto (npr. Brunhildo pri Nibelungih) v tekmovalnih igrah (tek, skoki, metanje ipd.). Ponekod v Nemciji še danes na porocni dan uprizarjajo tekaško tekmo od cerkve do gostilne. 105 Nem. Mairitt. 106 Nem. Kranzlreiten in Weitensfeld. prizaneseno, da ni umrla. Tedaj so prišli trije snubci in težko se ji je bilo odlociti, katerega naj vzame. Pa se je domislila, da bi priredila tekmovanje, sebe je dolocila za nagrado in najhitrejši jo je dobil za ženo. Zdaj je cilj tekmecev steber vodnjaka na trgu v Weitensfeldu, okrašen z devico (izrezljana iz lesa). Obcina nameni tri nagrade. Prva je deviški vencek z vodnjaka in dukat, druga par volnenih nogavic in svilena ovra­tna ruta, tretja pa šopek svinjskih šcetin, zato se tudi imenuje »svinjska nagrada«. Trije najspretnejši jezdeci, navadno mešcanski sinovi iz Weitensfelda ali ugledni kmecki sinovi iz doline reke Krke, se za nagrado borijo najprej visoko na konju. Nato sledijo tekaci. Dirkalna steza se razteza od enega do drugega konca mestnega trga. Tekaci nosijo lahek kostum iz cvili­ ha107 z rdeco svileno ruto okrog pasu in precno cez prsi položeno ruto, ki jo trdno zvežejo pod roko. Na glavi nimajo pokrival in navadno so bosi. Vsi jezdeci in tekaci se morajo pred proceduro predstaviti sodišcu, ki odloca o nagradah. Prvi zmagovalec med bucnim glasbenim tušem prejme iz županovih rok deviški vencek z vodnjaka. Postopek se ponovi pri naslednjem zmagovalcu. Vsak se je seveda pripravljen odreci svinjski nagradi. Po podelitvi nagrad gredo z godci na celu v gostilno in praznik se veselo konca na – plesišcu. Podobno šego najdemo v Ziljskih Alpah. Pastirji postavijo »maje«108 in potem z dolocene razdalje tecejo proti temu cilju. Tisti, ki prvi pritece, je »binkoštni kralj«, zadnji dobi kakšen sramotilni vzdevek. Ko se zmraci, postavijo okrog mlaja skladovnico lesa in jo skupaj z mlajem sežgejo. 107 Sukneno blago. 108 Mlaj, nem. Maibaum. 127 Tek v Weitensfeldu (Felician von Myrbach) Vsako leto na nedeljo sv. Trojice109 so nekoc v Getenbergu110 pra­znovali knapovski praznik s plesom z obrocem.111 V zadnjem casu ta praznik, ki izvira iz srednjega veka, obhajajo le še vsako tretje leto. Obleceni v rudarske noše se ga udeležijo vsi rudarji iz Hefta, Löllinga, zgornjega in spodnjega Knappenberga. Plesalci gredo ob spremlja-vi getenberške godbe pod vodstvom mož s klobuki, ki jim sledijo številni 109 Nedelja po binkoštih, im. tudi trojicka nedelja (Bog Oce, Bog Sin in Sveti Duh). Praznik je nasta­jal je od konca 4. stoletja, cerkev pa je praznik sv. Trojice uvedla šele leta 1334 (gl. Niko Kuret, Praznicno leto Slovencev 1. Ljubljana, 1989, 345). 110 Nem. Hüttenberg v okrožju St. Veit an der Glan/Šentvid ob Glini. 111 Nem. Reiftanz. razposajeni norci, po komisarja gorskega sodišca112 in devico z vencem. Z njima odidejo na zgornji trg, kjer stoji iz vej narejena in z listjem pokrita koca, v kateri so se zbrali trški veljaki. Po tej koci se praznik imenuje tudi praznik v listnati koci.113 Ples z obrocem traja približno dve uri. Plesalci se postavijo nasproti v dve vrsti in s cvetnimi obroci uprizarjajo cetvorkinim podobne figure. Rudarje, ki niso udeleženi pri plesu, pogostijo; rudniški gospodje pijejo iz zlatega kozarca, ki ga je leta 1604 podaril lastnik rudnika Fellner, in na koncu nazdravijo s knapovskim pozdravom »srecno«. Plesalci so po plesu deležni obilne osvežitve. Koca iz vej in listja lahko stoji le do lepe nedelje.114 Ponedeljek po prazniku se imenuje »razposajeni ponedeljek«.115 Na ta dan vsak rudar, ki pride ven brez pripasanega kosa usnja, dobi tri udarce in je prisiljen zbežati, da se reši naslednje porcije batin. Praznik svetega Rešnjega telesa je ljudstvo poimenovalo »Gottleimastag« ali »Antlasstag«.116 V krajih Šentvid ob Glini, Sovodenj117 idr. so na dan svetega Rešnjega telesa mešcanke nosile še zlate avbe in v starem vojvodskem mestu118 na ta dan odkoraka tudi g a r d a t r a b a n t o v 119 – ustanovljena leta 1596. 112 Gorsko sodišce (nem. Berggericht) je bilo pristojno sodišce za revirske sodne primere in urejanje pravic rudarjev ob nesrecah v rudnikih. 113 Laubhüttenfest. 114 Nem. „Schönsonntag“. 115 Nem. Pritschen-Montag. Nem. Pritsche, lesen bat ali kij, ki so ga imeli norci. 116 Antlasstag, iz. Antlaß, Ablaß (prim op. 77); v slov. im. tudi telovo, cetrtek po nedelji sv. Trojice. 117 Gmünd/Sovodenj. 118 Nem. Herozgstadt imenujejo Šentvid ob Glini. 119 Nem. Trabantengarde, iz trabant, nekdaj telesni stražar pomembne osebe (SSKJ), torej castna garda. V Himmelbergu, Tiffenu in Gnesauu, kjer so strelišca, odkorakajo strelci pod vodstvom svojega vodnika. V Gnesauu po cerkvenem obredu uprizorijo tako imenovano v r t e n j e z a s t a v e .120 Družba strelcev, ki se udeleži praznovanja, se po koncu procesije postavi v vrsto. Na vodnikove ukaze uprizorijo razlicne figure. Po mimohodu v eni in dveh vrstah, po oblikovanju zvezdastih figur in arabesk, skupina ustvari krog, v sredino stopi zastavonoša in se postavi z vrtenjem zastave. Vsi z napeto radovednostjo opazujejo umetelnost zastavonoše, ki mora zastavo obracati tako spretno, da njena konica nikoli ne zadene ob tla. Prvemu »zastavonoši« sledi drugi, nato tretji in tako naprej in tisti, ki najbolje opravi svojo nalogo, dobi od najlepše vašcanke šopek rož. Med »vrtenjem zastave« vodja med gledalci pobira denar za smodnik za salve. Šega bi utegnila biti ostanek kakšne stare podeželske igre. V noci pred dnevom svetega Rešnjega telesa koroški Slovenci pred hišo svoje najdražje postavijo m l a j . Zato izberejo visoke, vitke smreke, ki jih popolnoma olupijo in okrasijo s cvetlicami in vencki. Na vrh drevesa pritrdijo lesenega petelina in pod petelina pribijejo leseni sablji v obliki križa. Drevo strogo stražijo, da ne bi kdo odžagal vrha, kar bi pomenilo sramoto. Na predvecer 24. junija in v noci tega dne na vrhovih gora prižigajo solsticijske ognje ali kresove. Fantje in dekleta plešejo okrog ognja in ga tudi preskakujejo, da ne bi dobili vrocine in bi lan dobro obrodil. Na kresni vecer tudi vedežujejo in nabirajo praprotno seme, s katerimi lahko postaneš nevi-den. V številnih krajih poleg kresovanja tudi mecejo žarece šibe,121 120 V izv. „Fohndrahn“. 121 V izv. „Scheibenschlagen“. Metanje, proženje žarecih šib oz. šajb; šibe so v kresnem ognju razžar­ jene lesene pravokotne ali okrogle plošcice. Za podroben opis šege, znacilne za Vzhodne Alpe, gl. Niko Kuret, Praznicno leto Slovencev 1. Ljubljana, 1998, 391–396. tedaj navajajo cutne, pogosto tudi kvantaške stihe. V zgornji (nemški) Ziljski dolini se n o b e n o d e k l e ne sme približati kresu. Skrivajo se v grmovju, za ograjami, da p r i s l u š k u j e j o fantovskim hudomušnostim. Pri Slovencih je soncni obrat (kres122) eden najvecjih praznikov. Beseda kres izvira iz besede kresati,123 kar pomeni prižigati ogenj. Na Zilji popoldne 23. junija nabirajo razlicne cvetlice, posebej nebino,124 kraljico travnikov (Kresnica), ki je tako kot sonce v sredini rumena, okrog in okrog pa ima bele listice, kakor bi imela žarke. Cvetlice posujejo po veži in sobi, kjer jih pustijo ležati do na­slednjega jutra. Za vrata tudi postavijo toliko cvetlic, kolikor je ljudi v hiši. Cigar cvetlica cez noc najbolj ovene, bo najprej umrl. Pred okna postavijo cvetove brestovolistnega oslada.125 Cudežne zeli so semena brestovolistnega oslada in štiriperesne deteljice. Kdor v vreci nosi omenjeno seme, je neviden. Dobiš ga, ce razprostreš pod stebliko belo rutico, ki jo je stkala sedemletna deklica. Štiriperesno deteljico je treba z usti odtrgati pred soncnim vzhodom. Zvecer se staro in mlado zbere na mestu, kjer naj bi gorel kresni ogenj. Prižge ga nedolžno dekle. Fantje in dekleta pojejo in vriskajo ali se zabavajo s proženjem žarecih šib. Vsak mora od kresnega ognja odnesti domov goreco trsko in jo postaviti v zelišcni vrt, da prežene gosenice. Kresni ogenj gori v cast soncu. Slovenec nasploh goji nekakšen soncni kult. Ko Slovenci v družbi nazdravijo, naredijo to v smeri sonca; ko snubci pripravijo ženitno pogodbo, ženin nevesto v sobi trikrat zasuka po soncevi poti. Na poroko najprej povabijo goste, ki živijo na vzhodni strani. Na Zilji 122 V izv. Kreš. 123 V izv. Krešati. 124 Aster bellidiastrum, marjeticastolistna nebina, imenovana tudi ivanjšcica. 125 Filipendula ulmari. pojejo ob kresnem ognju staro pesem: »O, sijaj, sijaj, soncece« itn. V Rožu poznajo lepo kresno pesem, ki opisuje snubitev soncevega sina in jo bomo obravnavali na drugem mestu. Na Koroškem je posebej pomemben »veliki šmaren«126 (M a r i jin o vnebovzetje), ko je v mnogih krajih blagoslov zelišc. V Lesni dolini in dolini reke Malte se ta dan imenuje tudi »Marijin blagoslov zelišc«. Vsak kmet na ta dan poveže v šopek devet zelišc, da ga blagoslovi dušni pastir.127 Takšni posveceni šopki pomagajo proti urocitvi in zacaranju128 živine, zato nekaj zeli iz šopka vmešajo v krmo, in ce z blagoslovljenimi zelmi kadijo po hiši, to odganja carovnice in oblake, ki prinašajo toco. Z dnevoma vseh svetih in vseh vernih duš se konca kmetovo praznicno leto. Tedaj se z globokim spoštovanjem spominjajo »ubogih duš« in preminulih. Na dan vseh svetih prižgejo »lucko za duše v vicah«,129 ki cez noc stoji na mizi, da si lahko uboge duše namažejo opekline. Na predvecer izbo pometejo in jo okadijo z brinom, to je dobro za bolece oci ubogih duš. Pred vsemi svetimi in na dan vseh vernih duš hodijo po vaseh Lesne doline in Zilje cele gruce ubogih otrok, da bi pobrali štrucke za vse svete.130 Na dan vseh 126 V izv. „der große Frauentag“. 127 Blagoslov zelišc na veliki šmaren je stara šega in sega v 10. stoletje. Ljudje so v cerkev prinašali šopke raznih rož in zelišc, duhovnik pa jih je blagoslovil s posebnim obredom (Niko Kuret, Praznicno leto Slovencev 1. Ljubljana, 1998, 530–531). 128 V izv. „gegen das ‚Vermanen‘ und ‚Verzabern‘ des Viehs“. 129 V izv. „‘s Armensünderlichtl“. 130 V izv. im. „Allerheiligenstrüzl“, v slov. im. tudi prešice ali vahtici. Na slovenskem Koroškem so za vse svete pekli sirkovec, kruh iz turšcice (koruze), ali mižnjak, kruhek iz rži, ali ajdovec, kruh iz ajde, mleka in strdi, ki so ga potresli z makom. To so delili ubogim (Niko Kuret, Praznicno leto Slovencev 2. Ljubljana, 1998, 96, 99). svetih recejo: »Prosim za petelina«.131 Po vseh svetih pride 25. novembra sveta Katarina, ki upocasni vrtenje kolesa in je predhodnica adventa. Potem pride 6. decembra Nikolaj, ki kakor drugod skuša tudi po Koroškem z brado prestrašiti velike in majhne otroke. Je osrednji lik v praznicnem letu. Na žeg n a n j e 132 pripravijo posebne žegnanjske jedi: v zgornji dolini Drave ocvrte krape (specene iz testa za krofe)133 z medom in mlekom, v vecini krajev Spodnje Koroške priljubljene ocvrte miške (narejene iz moke, masti in rozin),134 na Zilji mlecno kašo z rozinami.135 Žegen je n a Z i l j i pravi ljudski praznik; v vsaki hiši pecejo »žegnanjske krofe«136 in na vecjih domacijah »beraško pecivo«.137 Cele trume siromakov in otrok z vrecami na ramenih hodijo na predvecer praznika po vasi, da bi si ga nabrali. Vsak od služincadi v hiši dobi deset do dvanajst parov krofov in hlebec kruha. Praznik se zacne s streli iz možnarja in »zborom«138 pred gostilno, kjer naj bi bil ples. 131 V izv. „Bitt um an Hahn“. 132 V izv. nem. Kirchtag, žegnanje, na avstrijskem Koroškem im. žegen, cerkvanje, semenj, lepa nedelja, je krajevno praznovanje godu cerkvenega zavetnika ali patrona (patrocinij) ali obletnice posvetitve cerkve. Praznuje se v nedeljo po svetnikovem koledarskem godu, še pogosteje jeseni. 133 Nem. Nigalan, ocvrte okrogle pogacice iz kvašenega testa brez nadeva, podobne krofom. 134 Nem. Schmalzmaus. 135 V izv. „Lunkmus“ 136 Nem. „Kirchtagskrapfen“, krofi ali flancati, na Zilji tudi kroglice, specene iz kvašenega testa, ki jih dajo na cisavo župo, t. i. kriehelci. 137 Nem. Bettlerzeltn, plošcato pecivo, podobno preprostim keksom in medenjakom. 138 Nem. Hofrecht, lex familiae, tj. pri domaciji veljavna pravica. V srednjeveškem nemškem pravu je urejalo razmerja med gospodi in podložniki ter med samimi podložniki. Poznano je bilo v viteški (ritterliche Hofrecht) in kmecki razlicici (bäuerliche Hofrecht); v slednji je urejalo družbena in lastninska razmerja med kmeti. Niko Kuret (Praznicno leto Slovencev 2. Ljubljana, 1998, 145) omenja, da so bila žegnanja »priložnost za ljudske sodne in volilne zbore, torej za javnopravna Ko izzvenijo vecerni zvonovi, gredo muzikanti skoz vas vse do naj­ višje ležecih domacij na gorskih hrbtih, da »obredejo« »pivske bratce« – pri vsaki hiši, pred katero se ustavijo in zaigrajo eno »vižo«, za njimi narašca truma fantov, s suknjici cez rame in s klobuki, okrašenimi z roženkravtom in nageljni. Dekleta » z a p r o s i j o « takole: nekaj fantov vstopi s stekle­nico vina v sobo in povabi na castni ples. Med salvami iz možnarjev se v gostilno selijo »pivski bratci«, katerim sledi pisana drušcina deklet. Tu zdaj zrak valovi. Zrak trepece od petja, vriskanja in glasbe. Pred cerkvijo je nenehno živahno; kramarji hvalijo svojo kramo in pripravljajo svetilke, kajti njihov posel zares zacveti šele ponoci. Pri ziljskih Slovencih je v navadi, da se žegnanjsko veselje razvije okrog lipe pred cerkvijo. Na lesenem odru pod lipo sedijo muzikanti. V Sv. Štefanu na Zilji139 so stranice odra okrašene s »štirivrsticnicami«140 v nemškem in slovenskem jeziku in z nekaj slikami: upodobljena sta Ziljan z zastavo in Ziljanka v žegnanjski praznicni opravi. Pod lipo je dovoljeno plesati le ob žegnanju. Vindiški Ziljani lipo še vedno zelo castijo. Pod njo po maši pojejo narodne pesmi. Ples se zacne šele popoldne z »otvoritvenim plesom«. Fantje, vecinoma robustnih postav, se zberejo okrog lipe, ob neutrudni spremljavi opravila), Georg Graber (Volksleben in Kärnten. Gradec, 1934, 392) pa, da so z izrazoma Hofrecht in Hofricht oznacevali fantovšcino in deklišcino zaradi podoknic, ki so jih sosedje z godci priredili ženinu, nevesti in svatom. – Ob tem je mogoce, da je ta institut dolocal tudi dogovorjene plesne pravice oz. plesni red. 139 Sankt Stefan im Gailtail/Štefan na Zilji. 140 (Op. v izv.) Pod lipo je veselo, / pri plesu cudovito / in jaz za celo košaro / ljubic še vem. (Izv. Unter den Linden ist es lußtig, beim Tanzen ist es toll / und i was no Lieblan / an Bucklkorb voll. // Lip'ca moja, ti si meni draga, / Cvetje tvoje zelo diši) (Izv. Linde meine, du bist mir theuer, / Deine Blüten busten sehr.) glasbenikov na lesenem odru brez premora pojejo slovenske »štirivrsticnice«. Prva pesem je verske vsebine in se zacne z verzom: Bog daj en dober cas Gott gib uns eine gute Zeit, Ta pervi rej zaceti! Den ersten Tanz zu beginnen. Dekleta v slikoviti ziljski noši sedijo in stojijo ob strani, stisnjene v gruci, fantje jim že nazdravljajo z vinom, jih vabijo na ples in dodeljujejo plesalcem. »Otvoritveni ples« zahteva veliko casa in se ponovi, ce se smejo plesa udeležiti fantje iz sosednjih krajev, pri cemer je treba trdno vztrajati pri tradicionalnem redu, kajti zaradi sporov in prepirov lipa ne sme biti oskrunjena. Prvi ples se imenuje »prvi rej«,141 sledijo obicajni plesi, kon-cajo pa s poskocnim »visokim rejem«, ki traja le nekaj minut in ga trikrat ponovijo. Ko se znoci, nehajo plesati pod milim nebom in se umaknejo v gostilno, kjer se še naprej predajajo plesnemu užitku. Posebna je šega, da smejo na prvi dan žegnanjskega praznika pod lipo plesati le neporoceni in da dekleta ne smejo plesati brez tesno oprije­tega »rajavca«.142 Na »dan nedolžnih otrocicev« dekleta v priznanje svojim plesalcem izrocijo razna darila: svileno ruto, srajco ali cigare. Na žegnanjski ponedeljek imajo v nekaterih slovenskih krajih ob množicni udeležbi ljudstva zadušnico z darovanjskim spevom in škroplje­njem grobov na pokopališcu. Na stare borilne igre Slovencev, kakršne so bile nekdaj v navadi zlasti ob praznikih, ki so povezani s smrtjo, spominja 141 V izv. „Pervo“. 142 Rajovc je drugo, ozko spodnje krilo, ki ga oblecejo samo za ples. V izv. „eng anligende Leibchen 'Rajavec'“; „Leibchen“ je sicer životec. Ples pod lipo (Felician von Myrbach) štehvanje, ki ga na ta dan uprizarjajo samo še v vindiški Bistrici in vcasih v naselju Trata.143 Na binkoštni ponedeljek popoldne, ko nebo prijazno gleda in se Alpe vsenaokrog sve­tijo v zlatem soncnem siju, se Trata pri Bistrici napolni z radovedneži, ki peš ali na vozovih prihitijo z vseh strani. V sredini Trate stoji 143 V izv. Windisch-Feistriz, zdaj Feistritz an der Gail/Bistrica na Zilji; Trata, zdaj Tratten/Pešišce v obcini St. Stefan and der Gail/Štefan na Zilji. lesen kol,144 na katerem je nasajen sod. Fantje na težkih furmanskih konjih, pokritih z barvnimi volnenimi koci, galopirajo mimo soda in ga skušajo udariti ali suniti s težko železno palico.145 Vsak zamah v prazno pospremi glasen smeh, vsak zanesljiv zadetek pa veselo vriskanje. Samoumevno je, da glasbeniki ob tem veselo zaigrajo. Vcasih se zgodi, da se železna palica odbije in oplazi konja, tako da ta z opotekajocim se jezdecem oddirja cez drn in strn. To merjenje moci ponavljajo tako dolgo, dokler obroci ne od­padejo in doge ne popadejo iz spojev. Odpadle obroce pobere kak fant in jih enega za drugim natakne na kol. Jezdeci pridrvijo v dirkalnem galopu in jih snamejo z železno palico. Zmagovalca, ki razbije sod z enim silovitim udarcem, devica okinca z venckom iz umetnih rož. Nekoliko proc v zgornji Ziljski dolini najdemo » r a z b i j a n j e l o n c a « , pristno ljudsko igro, ki jo fantje igrajo že od prastarih casov in poteka vsako leto na drugo oktobrsko nedeljo na mocvirnatem travniku v bližini vasi Dole. Z zvenecim igranjem se fantje v strnjenih vrstah selijo na travnik, kjer se je utaborilo že veliko zijal – na celu je kot zastavono­ša nosilec nagrad z gladko pooblano leseno palico, na kateri so pritrjene razlicne »nagrade«. Fantje sklenejo tesen krog okrog zasajene »najboljše palice«146 in poznana igra se zacne. Cilj je na kolec pritrjen lonec iz crne gline, premazan z apnom – pravzaprav ukradena stvar. Na predvecer pri­reditve fantje pretaknejo dimnice, da bi kje za hrbtom kake gospodinje, kateri je ta prastara šega dobro poznana, zvijacno izmaknili nekaj loncev. Denar za nagrado in skupno pijaco zberejo fantje. 144 Drog, kor. štebeh. 145 Kor. štehvan, kuvlec, kolc. 146 V izv. „Beststock“, ker je na njej visela prva nagrada. V nekaterih krajih v zgornji Ziljski dolini, ki jih ogroža in pogosto opustoši hudournik, že od nekdaj prirejajo poseben praznik, ki ni zapisan v nobenem koledarju, »r e cni p razni k«.147 Na pepelnato siv delovni dan se krajani, dekleta s pisanimi naglavnimi rutami, dopoldne zberejo v vaški cerkvi, da bi bili navzoci pri maši z nabirko,148 in popoldne med zvonjenjem zvonov v procesiji ob molitvi – spredaj je preprost lesen križ – obhodijo z gramozom in grušcem pokrito obrežje hudournika. Po koncu jesenske žetve prirejajo na Koroškem razne žetvene praznike. Pri pripravah pomagajo dekleta in fantje. Ljubko dekle ponazarja Cerero, zavaljen fant predstavlja Bakha,149 žanjci in kosci pa spremljajo bogato oblo­žen voz s pridelki. V sprevodu ne manjka niti veselih teric in planšarjev. V alpskih predelih sta praznika odgon živine v planino (15. junij) in s planine (8. september). Rejec žene mlado živino,150 prašice in goveda v planino. Krava na celu je ovencana in ovešena z zvoncem. Preden odidejo, da kmet vsaki živali blagoslovljeno sol in cvetnonedeljsko vejico s šentjan­ževcem, nato odhajajoce poškropi s štefanovo ali trikraljevsko vodo, da se živini na planini ne bo zgodilo nic hudega.. Na koncu vrste gre planšarica s planšarskim vozickom.151 Preden rejci in planšarji odidejo, jih zasujejo s kruhom z mastjo in krofi. 147 V izv. Bachfeiertag. 148 V izv. Scharmesse (das Meßgeld wird geschart, das ist gesammelt). 149 Cerera, tudi Ceres, dvojnica grške Demetre, rimska boginja rastlinstva in rodovitnosti, še zlasti žita; Bakh, tudi Bakhus, rimski bog vina in plodnosti. 150 V izv. das „Galtach“, die „Frischen“ und „Miadalan“: „das ‚Galtach‘“, mlada živina, ki še ne daje mleka, „die ‚Frischen‘“, mlade ovce ali svinje. 151 V izv. „Almgratlan“; v izv. op. Almwägelchen. Ko ženejo s planine navzdol, temu recejo »odgon«,152 takrat rejci pokajo (tleskajo) z bici, živino okrasijo z alpskimi cvetlicami in gredo po blagoslovu in zaprtju staj v dolino. Poletje mineva in zdaj gredo veseli in listje pada z dreves, planšarji domov.153 Planšarica med tiste, ki srecajo sprevod, razdeli posebno pecivo, ki ga v dolini Jezernice imenujejo Schottschimpfl, v Katschtalu Schnuraus in v dolini Gline Roflnudl.154 Kmet in kmetica v vasi sprejmeta svojo ljubo živino z velikim veseljem in krepak obrok poveže pastirje v veliki hišni izbi. D e l o v n e š e g e . Na jedrtino155 (17. marec) se zacnejo dela na polju. Slovenci v Podjuni ob tem casu ohranjajo šego, ki jo imenujejo »vlacenje pluga«. Ta predstavlja uvod v delo na polju. Hlapci vlecejo plug od hiše do hiše in režejo brazde v zemljo. Zakrinkan fant vodi vlacilce pluga, medtem ko drugi pobira darove, ki jih skupaj pojedo in zapijejo. V dolini reke Molne iz vrbovih šib spletejo »setveni obroc« (»rink«)156 in ga položijo v semensko žito; sejalec jemlje zrnje za setev samo skoz ta obroc. Verjamejo, da bo žito tako obvarovano pred toco in bo bolje uspevalo. Ko je pridelek pod streho, se v dolini Molne zacne » m l a t e v o b l uci«;157 kmalu po polnoci hiša oživi in prebivalci alpskih dolin se po 152 V izv. „abgeföldet“, iz abfödeln, odganti živino, premestiti, preseliti. 153 „Da Summa geht uma / und 's Lab fallt von Bam, // und hiaz ziagn die lustign / Sennderleut ham.“ 154 Majhni ocvrti krofi, krapi, ocvrte testene kroglice. 155 Nem. Gertrude. 156 V izv. „'Saaring' (Säering)“. 157 V izv. „Lichtdreschen“. kratkem nocnem pocitku zberejo na gumnu, kjer v soju hlevske svetilke nadaljujejo z monotonim težaškim delom, dokler se ne zdani. Ko gre mla­tev h koncu in pod cepec padajo zadnji snopi, se cepec odvrti najhitreje, in ko na gumnu izzveni zadnji udarec, vsak mlatic in vsaka mlatilka hiti obešat cepec na njegovo mesto. Najpocasnejšega pozdravijo (v dolini zgor­nje Molne) z veselim vriskom kot »pocasneta« in ga v posmeh okrasijo s slamnatim vencem. Med malico je bilo pocasnetovo mesto pod mizo, in ce so ga nazadnje ovešenega s kravjim zvoncem na vrvi vodili skoz vas, je moral pretrpeti tudi to. Pri sekanju repe na Zilji dekleta, ki oborožena z dolgimi ostrimi noži stojijo okrog velikega štirioglatega lesenega korita in tolcejo po mocno dišeci nagrmadeni repi, vabijo mimoidoce k »pihanju repe«158 ali prosijo za »repi­nega viteza«, da bo repa tanjše narezana, to je za prispevek k skupni pijaci. V pozni jeseni, ko megla ovije kopaste vrhove in po dolini potegne ledeno mrzel zrak, napoci cas za teritev. Tudi s tem prašnim opravilom so povezane posebne šege. Gospodinji so lanena vlakna zelo prirasla k srcu. Že v globoki zimi misli na nežne lanene rastlinice in na cesanje preje, kakršno je bilo nekdaj v navadi na Zilji. Pravijo, da »kolikor dlje se pelješ za svete tri kralje, toliko daljši bo lan«. Na »kresni vecer«, ko se vse naokoli po južnem pobocju Ziljskih Alp159 in hribih razplamtijo ogenjcki, gospodinja vtakne brekovo palicico160 z venckom iz poljskih cvetic, posvecenim na dan svetega Rešnjega telesa, na sredino lanenega polja, ki stoji s svojimi 158 (Op. v izv.) Del repine kaše piramidasto zložijo, kdor gre pihat, mu vanjo potisnejo obraz. 159 Nem. Jauken, podolžen gorski masiv Ziljskih Alp; Jauk, kor. jug. 160 V izv. „Elfenstäbchen“, knjiž. Elsenstäbchen, iz Elsbeerbaum, slov. brek (Sorbus torminalis), vrsta jerebike. bledo modrimi cvetovi kot tiha voda med valujocim žitom. Verjamejo, da »cvetlicni venec vlece lanena stebla«, in pravijo, da »tako kolikor je visoka palica, tako visok bo lan«. Poleg tega vencka vidimo na marsikaterem la-nenem polju v njegovih treh kotih tudi sveže brekove vejice ali križcke161 za odganjanje mrcesa, ki odide skozi odprti kot. »Ko pride cas teritve, gre naš Bog na Laško.« Ljudski rek dobro ozna-cuje objestno razvratnost teric, teh prašnih carovnic, ko delajo v paštbi162 ali zunanjem teritvenem prostoru. Celo nedolžnega mimoidocega potegnejo v svoj carovni krog in mora dovoliti, da ga povežejo, da mu torej s šopom prediva ovijejo roko ali vrat; ce se upira, ga od glave do pete posujejo s pezdirjem, ki nastane pri teritvi. V Lesni dolini imajo navado, da kadar kdo prihaja po poti, nanjo položijo predivo s šopkom cvetlic; tisti, ki ga pobere, mora placati napitnino. Ko se terice pozno ponoci vracajo domov, jih fantje strašijo z vsemi mogocimi glasovi. V Rižah163 za njimi celo pokajo z bici, kakor da bi se bližala »divja jaga«. Pri »teritveni gostiji« je zelo živahno; kar je delala trlica za lan, delajo zdaj jeziki, razdirajo prostaške šale, in gorje fantu, ki si upa nepovabljen stopiti v sobo; tako ga zasujejo z zbadljivkami in »natepejo«, da je vesel, ce se mu jo posreci pocvirnati. 161 Na cvetno nedeljo blagoslovljene šibe, tudi veje iz butarice, za katere so verjeli, da imajo carno moc. Zatikali so jih v zemljo – na njive in travnike, zataknili so jih na vrata za svete tri kralje, na tramove, da so varovali hišo, pritrdili na prvo ostrv za žito itn. (vec gl. v Niko Kuret, Praznicno leto Slovencev 1. Ljubljana, 1998, 123–124). 162 Iz nem. Badstube, kopalnica, ali Backstube. V paštbi je bila pec, zato je lahko služila tudi kot sušilnica lanu, konoplje in sadja. Vcasih so jo uporabljali tudi za peko kruha ali kot preužitkarsko hišo za ostarele sorodnike. 163 Nem. Reisach. V dolini reke Gline vcasih v sobo prijezdi »teritveni vitez« 164 na šimeljnu, ki ga sestavljata fanta pod laneno rjuho; (obicajno se pojavi v srajci z belimi rokavi, s pisano šerpo165 in s poškrobljenim klobukom, okrašenim s slamnatim lišpom). Terice pozdravi z donecim glasom: Vse vaše stole in klopi na stran, teritveni šimelj pride k vam. Prijezdim zdaj na teritveno gostijo, pozdravljam mater teritvene neveste in njene goste! Prek devetih planin prijezdil sem, Prek globokih jarkov in visokih plotov.166 Mati teritvene neveste, odrezavo dekle, odvrne: Ce ti teritvena nevesta ni všec, cemu prijezdil si s planine?167 164 V izv. „Brechlritter“. Pavle Zablatnik (Teritev na Koroškem, Traditiones 3, 1974: 149–153) navaja nekoliko drugacen opis teritvenega »ženina«: fantje so naštimali šimeljna, dva sta stala drug za drugim, tretji je legel ceznju, tako da se je prvega oprijel z rokami, drugega z nogami, nato pa so vse tri pokrili z belo rjuho. Spredaj so mu pritaknili konjsko glavo, narejeno iz rjuhe, ki so jo natlacili z otavo. Na šimeljna je sedel ženin in prijezdil v izbo, kjer so se gostile terice. Ena od teric je bila napravljena kot nevesta. Med ženinom in nevesto se je potem razvilo nekakšno obredno ženitovanje. 165 Naglavna pravokotna ruta. 166 „Thut's weg enkre Stühl' und Bänk', / Der Brechlschimmel kommt zu enk. / Ich reit herein zum Brechlfest, / Grüß die Brechlbrautmutter und ihre Gäst'! / Über neun Alm reit' ich herein, / Über tiefe Gräben und hohe Zain.“ 167 „Thut dir die Brechlbraut nit g'falln, / Was reitest herab von der Alm?“ Tako se besedni boj odvija vse živahneje in kolikor robatejše so šale, toliko vecje je vsesplošno veselo razpoloženje. Ves spor se vrti okrog »teri­tvene neveste«, košarice, napolnjene s šarkljem, krofi, jabolki in cvetlicnimi šopki, ki jo mati teritvene neveste skriva za mizo. Ce je mati teritvene neveste sveža, naj cez mizo stopi.168 Na ta vitezov poziv dekle vstane in se s košarico na glavi povzpne na mizo. Vitez skoci s kljuseta, prevzame košarico in zaklice muzikantom: Muzikanti so iz Crne, zaceli bodo po velikem petku.169 Muzikanti se ne pustijo dvakrat prositi in zaigrajo »lendler«,170 ki gre vitezu tako silno v noge, da v objemu odpelje mater teritvene neveste na plesišce in se z njo zavrti, da se vse kadi, in tako odpre na podeželju obicajno plesno zabavo. V vindiški Ziljski dolini se tericam ne sme približati nobena »mo­ška podoba«, kakor furije ga napadejo in obsujejo s pezdirjem. Ce pa se približa imenitna oseba, se vedejo popolnoma uglajeno, poplesujejo sem in tja ter pojejo slovenske »poskocnice«.171 Tisti, ki mu zacnejo tako peti in 168 „Ist die Brechelbrautmutter frisch, / So geht sie über'n Tisch.“ 169 „Spielleut sein d' Schwarzenbacher, / Aufmach'n werd'n sie am Charfreitag nacher.“ 170 V izv. „Ländler“, štajerišu soroden ples. 171 V izv. „Pläpperlieder“, poskocne šaljive in zabavne pesmi, ki se pojejo pri plesu. ga obdarijo s povesmom prediva, mora seveda nekoliko globlje seci v žep. Preden koncajo delo, pošlje hišna hci svojemu ljubemu ali kakemu druge-mu vaškemu fantu »rógow«,172 palico ali smrekov vršicek, na katerem visijo cigare, cigaretni ustnik, pipe, jabolka in podobno, to je izvirno povabilo na obilno pojedino po teritvi. Fant je zdaj dolžan zvecer pripeljati »potujocega pevca« in fante iz vasi, da lahko prašno delo in izdaten obed sklenejo z veselim plesom. Pri tem ne pozabijo na »mazanje s kašo«.173 Pred fanta postavijo skledo s proseno kašo in žlico in zahtevajo, naj kašo poje, ce se upira, mu z njo namažejo roke in obraz, kar je glavna zabava. Zima izvabi ljudi iz alpskih dolin na zasnežena gorske razpoke, kjer jih lahko opazujemo tudi pri spravilu visokogorskega sena, ki so ga v smrtni nevarnosti pokosili in zložili v ostrvi v visokem poletju. V dolini Molne to zimsko spravilo sena imenujejo »hazen«, pri tem udeležene delavce pa »hazerji«. »Hazerji«, opremljeni s kratko, z železom okovano palico, s kr­pljami, pripomocki za spravilo in derezami, se ponavadi odpravijo na pot v kakšni lepi decembrski noci. Po vecurni hoji po zasneženih visokogorskih pašnikih ob svitu prispejo do skladišc sena in ostrvi. Pred leti so pri spravilu sena tekmovali. Vsak je hotel biti na poti nazaj prvi, kajti prvega je cakal ogromen krof,174 imenovan „Spitzkrapfen“ (Heiligenblut). Spust v dolino je zabaven, vendar ne brez nevarnosti. Le redko se pripeti nezgoda, a vendar 172 V izv. „Rogou“, rogelj, tudi rogu, rogla, rogljica, tj. tudi suh cešpljev vrh, na katerega so nasadili jabolko, v jabolko spet vršicek itn. (Boris Orel, Slovenski ljudski obicaji. V: Ivan Grafenauer in Boris Orel (ur.), Narodopisje Slovencev 2. Ljubljana, 1952, 154; Niko Kuret, Praznicno leto Slovencev 2. Ljubljana, 1998, 57, 63). 173 V izv. „Breineinreiben“. 174 Ali: flancat; ti so lahko razlicnih oblik. clovek ne gleda povsem brez strahu, kako seneni tovori kakor crne pike drsijo po slepece belih snežnih pobocjih. Ko seneni tovor prispe na dno doline, ga okrasijo s smrekovimi ve­jicami in zložijo v skednje domacij; »hazerji« pa si odpocijejo od naporov ob »hazerski pojedini« s cmoki in zeljem, krofi in štravbi.175 Šege ob krstu. Ko se rodi otrok, ga kolikor je le mogoce hitro, celo v nevihti in neurju, nesejo h krstu v župnijsko cerkev, cetudi oddaljeno vec ur hoda, kajti pogana ni dovoljeno imeti dolgo v hiši. »Mladonedeljski otrok«, to je otrok, ki pride na svet na nedeljo ob mladi luni, lahko prica­kuje veliko srece. Poleg babice hodi boter (gotej) ali botra (gotica).176 Med potjo kršcenec ne sme biti izpostavljen soncnim žarkom, ker bo sicer pegast. V dolini reke Jezernice dajo osebi, ki jo najprej srecajo na poti k cerkvi, žemljo, ki ji pravijo „Plappersemmel“,177 ker naj bi držalo, da je omenjena oseba praviloma prava klepetulja. V vaško gostilno zavijejo, da bi malo »pocivali«. Pri krstu ne smejo pozabiti vtakniti »žepnine« v odejo povitega otroka, navadno tolar, da ga tudi blagoslovijo; tolar potem skrbno shranijo kot zaklad. Pri ziljskih Slovencih se priloži tudi popisan list papirja, do bo otrok nekoc pameten in bogat. Po krstu gredo z novim svetovljanom spet naravnost v gostilno, kjer si privošcijo dober obed. Manj premožni se morajo zadovoljiti z vinom in kavo. Vsi veseli se potem vracajo domov; babica zdaj mnogo lažje nosi otroka, saj je iz pogana postal kristjan. Zdaj pohitijo, da 175 Nem. Strauben, v ponvi peceno pecivo, podobno flancatom. 176 V izv. „Gödl“ in „Gotl“; drugi kor. izrazi za botra so koter, kotrc, kotrej, za botro pa kotrca (Boris Orel, Slovenski ljudski obicaji. V: Rajko Ložar (ur.), Narodopisje Slovencev 1. Ljubljana, 1944, 270; Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana, 2002, 42), tudi gotej in goca. 177 Nem. plappern, klepetati. bi se vrnili domov pred zvonjenjem k molitvi, kajti po vecernem zvonjenju se otroka ne sme vec nositi na prostem, sicer bo podmenek.178 Pri ziljskih Slovencih je tretji dan po krstu posebno obredno kopanje, pri katerem dajo otroku v roko kljuc, rožni venec in lucko. Po rahlem ali krepkejšem stisku roke, s katerim otrok prime te predmete, razpoznajo njegove zmožnosti in nagnjenja. Kljuc pokaže na varcnost, rožni venec na pobožnost, lucka na zgodnjo smrt. Ljudje na Zilji prvemu krstu po veliki noci recejo novi krst in še nedavno je bilo treba zanj župniku dati poseben dar, v zadnjem casu srebrni tolar – spomin na velikonocnega kozlicka179 – pod imenom hircus paschalis180 poznan dar pro primo infante baptizando.181 Dolžnosti in pravice botrov so v alpskih deželah povsod enake. Tudi v koroških hribih poznajo prvo obdaritev (na krstni dan) in teden ali dva pozneje naknadno obdaritev, ko dajo otrocnici ob drugih darovih tudi petelina ali kokoš in kršcencu krstno srajcko in krilce, v dolini reke Jezernice »križemnik«182 in pleteno kapico. V dolini Jezernice podarijo tudi vec janeževih hlebcev in velik rogljic, ki mu pravijo „Fingerstrich“. V dolini Jezernice in na Zilji pridejo na posvetitev tudi sosedje in prinesejo vsemogoce darove, za katere jih pogostijo s »štravbami«, kavo in podobnim. 178 Podmenek je po ljudskem verovanju zamenjan, podtaknjen otrok, ki ga kako bajeslovno bitje podtakne namesto ukradenega otroka. 179 V izv. „Osterbock“. 180 Velikonocni kozlicek. 181 Za prvega kršcenega otroka. 182 V izv. „Kröffenhemdl“ (Chrisamhemd), belo krstno oblacilo, na Kor. im. tudi križmovnek, križev­ nik, križovniek, križmanek (Boris Orel, Slovenski ljudski obicaji. V: Rajko Ložar (ur.), Narodopisje Slovencev 1. Ljubljana, 1944, 272–273). Vsako leto dobijo kršcenci od botrov za veliko noc šarkelj in nekaj po­ barvanih jajc, za božic in vse svete pa botrovo štruco;183 tako se to nadaljuje, dokler ne dopolnijo dvanajstega ali štirinajstega leta, ko se dolžnost botrov s podaritvijo »botrove obleke«184 konca, vendar s tem njihov vpliv na varovance ne preneha, vse življenje so njihovi svetovalci, in ko je cas poroke, imajo predpra­vico, da jih kot price spremljajo k oltarju. Pri Slovencih dobijo kršcenci enkrat za vselej srajco z rdecimi cipkami. V Borovljah185 je v navadi tudi birmanska srajca, ki jo boter podari birmancu na prvo velikonocno nedeljo po birmi. Botrsko razmerje je tudi med Slovenci zelo spoštovano. Prickanje z botri je velik greh. Pregovor: »Poroci se kolikor moreš blizu, botre pa išci kolikor mogoce dalec,« namrec svetuje, da vzemi nevesto, ki jo dobro poznaš, od botra pa bodi toliko oddaljen, da se ne ujameš v prepir. Spolno grešiti z botrom spada med tri najhujše grehe. Legenda pripoveduje, da je sveta Marija odpeljala uboge duše iz vic in je morala tam pustiti samo tri, namrec tisto, ki je dvomila v Boga, morilca, in tisto, ki se je pregrešila z botrom. S v a t b e n e š e g e . Še preden fant doseže starost vojaškega obveznika, se pridruži drugim fantom v vasi. Ko ima enkrat cedro, verižico za uro in »trofejo«186 na klobuku, mora imeti tudi svojo ljubico, vendar je do poroke še lep cas, kajti dokler so starši pri moceh, nocejo nic slišati o predaji doma-cije.187 Ko naposled pride pricakovani dan, zavladata v hiši radost in veselje. 183 V izv. „Gotnstrützl“. 184 V izv. „Gotngwandl“. 185 Ferlach/Borovlje. 186 V izv. „Schneid“. Nem. Schneid, pogum, odlocnost; morda je mišljen gamsov cop na klobuku kot znak fantovske odraslosti. 187 V izv. „Hamatl“. V Labotski dolini in v dolini Jezernice pošlje fant, potem ko je na­šel dekle, ki mu je všec, »dva mendirarja prosit«, to pomeni, da za fanta snubita nevesto in se z njenimi starši ustno dogovorita o opremi in doti. V Lesni in Ziljski dolini se fant sam z mendirarjema odpravi na »snubitev«. Ce jo dekle sprejme, ji da bodoci ženin tolar za aro, snubce pa pogostijo s slanino in zeljem; ce pa prednje postavijo skodelo kislega mleka188 in kruh, je to nema zavrnitev ženitne ponudbe. Ko si sežejo v roke in je vse urejeno, zacnejo vabiti svate; vabovec189 je znacilna figura v ljudskem življenju. Ponosno koraka s klobukom, ozalj­šanim s trakovi, s trstenikovo palico, okrašeno z rdeco pentljo, v roki, v dolini Molne v težkem lodnastem plašcu, neredko ima namesto alpske palice jelenovec z neokrašenim držalom, kakor da bi moral svate peljati skoz sovražni tabor. »V nedeljo na vencanje, v ponedeljek na poroko,«190 se glasi njegovo povabilo, ko vstopi v sobo. V dolini Molne pri vencanju pripeljejo na ženinovo domacijo » b a l i š « ,191 pisano pobarvano nevestino skrinjo s kolovratom. Na meji naselja postavijo šrango,192 cestno pregrado iz svežih smrek, okrašeno s pisanimi rutami in zaprto z verigo, kjer v kostume oblecena straža ustavi »bališ« in zacne se dramaticna burka. 188 V izv. „Stölzl g'stockte Milch“. 189 V izv. „Ladmann“. 190 „Af'n Sonntag af's Kranzelpint, af'n Montag af ' die Hochzeit.“ 191 Bala, na Kor. im. tudi banka (Zilja), fantora (Rož). 192 V izv. „Klause“, na Kor. im. tudi muta, zapenjalca. Kdo prihaja v pozni noci od vsepovsod k straži naši?193 zavpije stražar šrange. Z blagom dekleta in porocnim razkošjem prihajamo k straži vaši,194 odgovori voznik bale. To mora biti prepovedano blago, ker ga ne vozite pri belem dnevu.195 Tako se napleta dialog z vse vecjo živahnostjo. Ob tem pa turski veter žvižga na vse viže, blešcav mesecev sij196 osvetljuje s snežnimi gmo­tami obdano prizorišce, streli pištol pretresajo zrak. Po placilu cestnine in ko poglavar, ki se šopiri v stari vojaški uniformi, izda potni list, se zapore odprejo in vozniki bale se z »nevestino opremo« pojoc in vriskajoc skozi smrekovo vratarnico odpeljejo naprej. Po lepi navadi, ki izvira iz pristnih sosedskih odnosov, mlademu paru v dolini Molne pri vencanju prinesejo, da bi malo pomagali njunemu gospodinjstvu, najrazlicnejša darila („Weisat“) v žitu, maslo, sir itn., ki jih posebej zato imenovani »popisovalec daril«197 prevzame in postavi v shrambo, 193 „Wer kommt bei später Nacht / Allher auf uns're Wacht?“ 194 „Mit Zung frauwaar' und Heiratspracht / Kommen wir auf eure Wacht.“ 195 „Das muß verbotne Waare sein, / Weil ihr nit fahrt bei Sonnenschein.“ 196 V izv. metaforicno „greller Buchtelschein“. 197 Nem. „Schüsselschreiber“. Verjetno je popisal, kar je nevesta dobila v dar. kjer so zloženi flancati razlicnih vrst in oblik.198 Potem v prazne košare in sklede položijo listek z imenom darovalca, da mu jih vrnejo, napolnjene s tem svojevrstnim alpskim pecivom. V cerkev gredo po tem, ko v nevestini hiši »prosijo za odpustek«, ki je v navadi v vecini dolin koroškega višavja in pri katerem se orosi vsako oko. Vsi svatje se zberejo na župnijskem dvorišcu in okrog njega, vcasih, glede na okolišcine, tudi v gostilni, od koder se zacne premikati sprevod. Svatovski sprevod je še vedno prizor, ki pritegne številne gledalce. V hribih doline Molne ga že od dalec naznanja pokanje pištol. V prvih vrstah so vaški muzikanti. Veseli, mišicasti fantje z okrašenimi klobuki, ki se jim pridružijo nevestini spremljevalci, imajo vec kot prevec dela, da poskrbijo za pištole za zabavo z rafali, pospremljeni z vriskanjem. Iz teh strelcev v svatbenem sprevodu veje pustna norcavost, medtem ko lahko z obrazov naslednjih v sprevodu razberemo pomembnost in resnost praznicnega dogodka. Poleg vabovca umirjeno koraka ženin, sledijo mendirarji, dekleta, nazadnje pa z nevesto njen spremljevalec v lodnasti obleki, tesno zapeti pod brado. Edino nevestino okrasje je rdec trak, ovit okoli vrha klobuka. Na koncu sprevoda je nevestina mati z ostalimi gostjami. Na Zilji nosi nevesta belo tancico, ki ji zastira glavo, in srebrn ali pozlacen pas, vsak samski svat pa rdec trak na zgornjem robu klobuka. Pred nevesto družice na blešcecem krožniku nosijo njen vencek in porocna prstana. Ko se obred v cerkvi konca in spijejo »šentjanžev žegen«,199 vrže ženin ali nevestin spremljevalec v prezbiteriju ali pred cerkvenim portalom bakrene kovance med zbrano številno vaško mladino, ki se po tleh grebe 198 V izv. „Spitzkrapfen“, „Blattl'n und Hischg'stäng“. 199 Šentjanževec velja tudi za vino zakonske ljubezni. zanje, šega, ki na Zilji zaradi ohranjanja hišnega žegna ne sme manjkati na nobeni poroki. Pri porocni pojedini, ki jo praviloma sestavlja dvanajst »riht« in traja globoko v noc, se po vsaki »rihti« veselo zapleše, ima vsaka svatovka svojega prisednika, ki jo odpelje na plesišce; za to prijateljsko uslugo dobi od nje zavojcek cigar. Po castnih plesih se zacne »kraja neveste«. Nevesto odpeljejo v najbližjo gostilno, kjer na racun nevestinega spremljevalca po­pivajo, nazadnje pa z glasbo pridejo ponjo. Na poti domov se mladi par zavrti v veži gostilne, kjer že stojijo muzikanti, ki zaigrajo »štajeriš«, ples, ljudsko izrocilo pravi, da zato, da ne bomo poslušali, kako se potem vlece križ. Ko prispejo domov, sta vhod in vrata zaprta, šele po dolgem besednem boju se hišna vrata odprejo in stara mati ali kdor je pac pripravil obed, ki ga ob vsem obilju še pojedo v hiši, izroci nevesti hlebec kruha, kljuc in kokoš, ki jo mora nevesta hitro spustiti. Ce kokoš ostane v hiši, to pomeni sreco v zakonu. V Lesni dolini je bilo v navadi »metanje pasu«.200 Preden so šli v cerkev, je ženin nevesto opasal s srebrnim pasom, hkrati ji je skušal pas vreci cez glavo, kar je skušala prepreciti. Ce se mu je posrecilo, je bilo to znamenje, da gospodar v hiši ne bo »ona« (ženska), temvec ženin. Na Zilji snubcu, ki je bil zavrnjen, ponoci na zunanjo steno hiše s smolnatim oljem naslikajo macolo (kladivo), ki namiguje na njegovo ponesreceno snubitev. »Dobil je macolo«, je stalno reklo. V casu po poroki v nekaterih krajih zgornje Ziljske doline » m e c e j o s k le de«.201 Teden po poroki hodijo fantje od hiše do hiše in prosijo za poškodovano kuhinjsko posodo; ce jim je ne dajo prostovoljno, jo skrivoma 200 V izv. „Gürtelwerfen“. 201 V izv. „Schüsselwerfen“. izmaknejo. Ko je košara polna, se v pozni nocni uri odpravijo pred hišo novoporocencev, priplazijo se v vežo, se postavijo v krog pred vrata kamre in uberejo monotono pesem. Tale za pokušino: Vse že spi, Želimo vama zdravja ljubega ko tu potrkamo, vse ure in vse dni. dneva je konec, poroka je koncana. Za konec vama zapojemo, da sklenemo veselo, Ženin in nevesta toliko kot loncenih je crepinj, v imenu božjem spita. toliko naj se vama otrok rodi.202 Po vsaki kitici silovito mecejo loncene sklede in druge posode v vrata kamre, tako da crepinje letijo dalec naokrog. Ropot priklice sosede. Po koncu pesmi pridrobencljajo mladi in stari cez kup crepinj v zdaj od­prto kamro mladega para, kjer je pripravljena miza s kruhom in žganjem za pevce. Niso pozabili na oprekelj203 ali harmoniko in tako popivajo in plešejo pozno v noc. Tudi v dolini reke Jezernice in v Labotski dolini »ukradejo nevesto«. Mati se ne sme udeležiti hcerinega praznika, zato jo zastopa tujka.204 Med ljudstvom velja, da ce prava mati ni bila navzoca pri hcerkinem krstu, zakaj naj bi bila pri poroki. Po poroki pijejo »janžev žegen«. Ko prispejo v gostilno, se nova zakonska žena poda v kuhinjo in v navzocnosti družic 202 „Es schläft Alles schon, / Wo wir hiaz klopfen an, / Der Tag hat sich geendet, / Die Hochzeit is vollendet. // Braut und Bräutigam / Gchlafts nun in Gottsnam. // Wir wünschen euch den lieben G'sund / Alle Tag und alle Stund. u. s. w. // Wir singen euch zum B'schluß, / Mit einem Freudenb'schluß, / Soviel als Häfenscherben / Soviel soll'n Kinder werden.“ 203 V izv. „Hackbrett“. 204 Na Koroškem so jo imenovali rjušna ali rjušenca. in nevestine matere posoli porocno juho. Ob tej priložnosti spusti v ceber za sol tolar, ki pripada kuharici. V dolini reke Jezernice je nevestin spremljevalec veseljak in duša družbe, v Labotski dolini pa mora za zabavo poskrbeti kontrabasist. Ko prideta mladoporocenca na svoj dom, se znajdeta pred zaprtimi hišnimi vrati. Po mocnem trkanju in pregovarjanju v rimah se vrata odprejo, iz veže stopijo posli in glavna dekla (majerica)205 na blešcece cistem krožniku slovesno izroci kljuko in pozdravi novo kmetico. Ponekod obsujejo novo gospodinjo tudi z žitom, simbolom bodoce blaginje. Od porocne mize dobi vsak gost svoj »šajdesen«.206 Po pojedini, v Labotski dolini že med pojedino, uprizorijo castni ples, po polnoci pa »vencek dol rajajo«.207 Zanimiv je svatbeni obred vindiških Ziljanov; zanj je znacilno, da na poroko prijezdijo, celo vabovec208 se s „Sapo“,209 pozlace­nim vencem, ki krasi klobuk, pojavi na konju in pred hišnimi vrati izvede svoje povabilo; dajo mu hlebec kruha, da si odreže od njega krajec, kot je v Ziljski dolini na splošno šega, da vsakemu gostu, ki vstopi v sobo, ponudijo hlebec kruha in nož. Pri prevažanju nevestine skrinje je mogoce sklepati o njenem premoženjskem stanju, saj je njena oprema in vse, kar prinaša v zakon, razstavljeno na vozu. 205 V izv. die Altdirn (Maierin). 206 V izv. „Bschadessen“. 207 V izv. „Kranzlabtanen“. 208 V izv. „Lader“. 209 Morda šapelj, ki je sicer ženski naglavni okras, po Pleteršniku (iz bav. schappel) vencek iz mirte ali drugih cvetlic, prepleten z zlatimi blešcicami. Porocni dan sam ponuja barvito sliko. Poglejmo še enkrat mladopo- rocenca v praznicnem okrasju. Nevesta se prikaže v obicajni ziljski noši, s kratkim krilom in pisano naprsno ruto, le da nosi bel vezen predpasnik, okrog pasu bogato obšit usnjen pas, na glavi pa nagubano avbo (peca)210 ali barvnopisano ruto in ceznjo polsten klobucek, ovit z debelo srebrno vrvico. Cez blešcece bel srajcni ovratnik padajoce kite so prepletene s cveticami in trakovi. Ženin je napravljen manj opazno. Navadno nosi dolg plašc z ovratnikom, pisan svilen telovnik s srebrnimi kroglicastimi gumbi, visoke škornje in nizek polsten klobuk, ovit z vecbarvno svileno vrvico. Na porocno jutro se fantje pojavijo visoko na konjih, pogosto jih je okrog trideset, delovni konji so ljubko ozaljšani z rdecimi trakci, sedlo sploh ne pride v poštev, nadomešca ga preprost »volnen koc«. Na celu jezdi »zastavonoša«211 z ženinom. Zastavonoša nosi rdeco zastavico, ki je ne sme dati iz roke, dokler ne izzveni koncna melodija. V hitrem drncu se spravi konjeniška skupina v gibanje, po nevesto, ki pogosto živi v oddaljenem kraju. Pred nevestino hišo se ustavijo in zapojejo narodno pesem, ženin in zastavonoša skocita s konja, da bi vstopila v hišo, toda naproti jima pride stražnik z grebljo in ju nagovori: »Kdo sta in kaj hoceta?« Zastavonoša zah­teva izrocitev neveste, namesto nje se ponavadi pojavi kakšna grda starka, ki se ob glasnem smehu hitro oddalji. Nato pripeljejo družico,212 koncno se pokaže nevesta, ki jo ženin pozdravi s stiskom roke. 210 Avtor najbrž misli pintl, tj. žensko kmecko, predvsem pražnje belo pokrivalo, ki spada k avbam. Sestavljata ga trikotno oblikovana ruta (kot pri zavijacki) in kreželj, tj. do 16 m dolg in 7–10 cm širok trak iz organdija ali cipkastega blaga, v nagubani obliki je prišit na sprednji rob rute. 211 Med kor. Slovenci im. ca(v)mar, mendirar. 212 Pri tem gre za t. i. lažno nevesto; prizor so razlagali kot obrambno carno dejanje (gl. Boris Orel, Slovenski ljudski obicaji. V: Rajko Ložar (ur.), Narodopisje Slovencev 1. Ljubljana, 1944, 288). Ce se nevesta poroci zunaj svojega kraja, jo na poti v cerkev ustavijo. Fanta cez pot držita verigo, drugi se postavijo v vrsto na desno in levo. Nevesta se mora »odkupiti« primerno svojim premoženjskim razmeram. Ce noce placati zahtevane vsote, pustijo, da gre sprevod neovirano mimo, za njenim hrbtom pa zažgejo šop slame. Kadar se fant poroci v drug kraj, naredijo šrango dekleta. Odkupnino porabijo za plesno zabavo v nedeljo po poroki, in tedaj dekleta povabijo fante, da jih pogostijo in jim narocijo pesmice,213 skratka, vlogo fantov igrajo do mraka, ko te pravice spet prepu­stijo fantom. Ustavijo se pri vsaki gostilni. Ves zapitek za mendirarja placa »zastavonoša«, fantje ne placajo nicesar. Pri darovanju v cerkvi ima prednost zastavonoša. Nevestina mati za daritev na oltar položi hlebec kruha in klobaso. Po poroki v nekaterih krajih šentjanževca ne pijejo iz kozarcev, temvec iz oltarnega zvoncka, ki zakroži med svati. Pri odhodu iz cerkve mladi par obstane pri vratih, kjer od svatov prevzame drobna darila. Nevesta jih nekaj vrže nazaj, ženin pa naprej med ljudi, da bosta blagoslovljena s številnim potomstvom, ostanek pa odvržeta v korito za vodo. Od cerkve gre sprevod najprej na ženinov dom, kjer pride mlademu paru naproti gospodinja s hlebcem kruha, na katerem ležita prekrižana kljuca. Nevesta razreže kruh na košcke in ga razdeli med reveže, ki sto­jijo okrog. V zadnji košcek vtakne srebrn kovanec, decek pa stece z njim okrog hiše, da bo ostala varna pred nesreco. Nato stara mati prinese kokoš in jo spusti, da cez nevestino glavo odleti v hišo; to kokoš razumejo kot spravno žrtev, ki od bodoce gospodinje odvrne vse morebitne uroke. Šele zdaj nevesta vstopi v hišo in z blagoslovljeno vodo pokropi vse prostore. 213 V izv. „Lidlan aufgeben“. Pri porocni gostiji smeta nevesta in ženin uporabljati samo eno žlico in en krožnik. Nevesta si prizadeva, da bi sedela na škricih ženinovega suknjica, da bo, vsaj tako menijo, ohranila prevlado v hiši, se pravi, da bo imela moža pod copato. Izvirno je »dajanje napitnine« za kuharico. Nevestin spremljevalec prinese iz kuhinje palico z vejami, na katerih so nataknjene najrazlicnejše jedi, ženin in nevesta jih pokušata in vtikata vanje napitnino za kuharico. Nevestin spremljevalec odnese z denarjem pretaknjeno palico v kuhinjo in jo izroci kuhinjskemu osebju. Na koncu gostije, ko pojedo hrenovo omako, muzikanti koncujejo z igranjem, pri tem ob glasbeni spremljavi zapojejo v krogu, zastavica »zastavonoše« potuje iz roke v roko. Ko gresta ženin in nevesta ponoci domov, imata za spremstvo varuha in ta nevesto opomni, da mora po stari navadi prve tri noci po poroki (Tobijeve noci)214 prespati na klopi. Navade ob smrti. Posebne so tudi šege, ki jih ponekod v ko­roškem hribovju poznajo ob smrti. Ko se bolnik približuje slovesu, prihitijo sosedje, da bi mu pomagali in molili zanj. Prižgejo posveceno vošceno sveco in z Marjetinim zvonckom215 nenehno zvonijo pod posteljo, pod mizo in klopjo (zgornja Ziljska dolina); pravijo, da tako dalec kakor se sliši zven zvoncka, hudic nima moci, in ko umirajoci odide, ga med zvonckljanjen trikrat obhodijo; potem ga umijejo z blagoslovljeno vodo, dajo na pare, po­ 214 Tobijeve noci so porocni post oz. spolna vzdržnost vsaj tri dni po poroki, ko nevesta ni smela spati v ženinovi hiši. Ime šege izvira iz Svetega pisma: Tobija namrec prebije prvo porocno noc z ženo Saro ob molitvi in jo s tem reši zlega duha, ki ji je pomoril že sedem ženinov (Tobit 3,7-15, 7,15-8,9). Gl. Boris Orel, Slovenski ljudski obicaji. V: Rajko Ložar (ur.), Narodopisje Slovencev 1. Ljubljana, 1944, 302; Pavle Zablatnik, Od zibelke do groba. Celovec, 1982, 93–94. 215 V izv. nem. Margarethenglöcklein. krijejo z mrliškim prtom (kos lanenega platna) in od glave do pete ovijejo s sukneno nitjo, ki jo pritrdijo s tremi križcki, ki so jih naredili iz tankih rdecih vošcenih svec. Posoda z blagoslovljeno vodo, ki je služila za umivanje mrlica, ne sme ostati v hiši, temvec jo je treba »zavreci«. Nazadnje premi­nulemu vtaknejo v žep še nekaj blagoslovljenih cvetnonedeljskih macic in postavijo poleg njega posodo s kropilno vejico, lesen križ h glavi in lucko, ki je niso smeli cistiti. Zvecer se soba spet napolni z ljudmi, ki so prišli »vahtat« mrlica. Vso noc molijo ali pojejo. Proti polnoci »vahtarjem« po­nudijo žganje in kavo, da ostanejo budni, kajti kjer nekdo »leži na zemlji«, se ne sme spati. Dokler je mrlic v hiši, lahko opravijo le najnujnejša dela, da ne bi motili pokojnikovega miru. Na sam dan pogreba gredo k pokopu;216 tedaj pridejo sosedje, soro­dniki in znanci, pogosto iz odrocnih far, da bi preminulemu izkazali zadnjo cast. Preden zapustijo hišo žalosti, navadno postrežejo s kavo. Zavrnitev ponujenega se razume kot žalitev. Ko še zadnji prispeli izprazni svojo sko­delico kave, odnesejo krsto, potem ko so se od umrlega poslovili, v vežo, na pragu jo trikrat spustijo in dvignejo in nosaci recejo: »Hvaljen bodi, Jezus Kristus, sem se vec ne vrne.« Pri podjunskih in ziljskih Slovencih položijo na prag butarico in po njej s krsto trikrat podrsajo sem in tja, da bi preminulemu preprecili vrnitev v hišo; v Labotski dolini dajo moškemu mrlicu v grob tudi klobuk. Omeniti je treba še, da navadno pošljejo tako rekoc za popotnico preminulemu v hišo, ki leži v bližini pokopališca, tri darove: moko, mast in kruh. V dolini peljejo krsto na lojtrniku, v hribih z dvokolesnikom, pozimi pa s sanmi, na katere z vrvmi privežejo krsto, pokrito z mrliškim prtom. 216 V izv. „B'stattung“, pogreb, pokop. Zaprežejo par volov ali konja in tako se premakne sprevod, ki mu sledijo žalujoci; spredaj hodi moški z laterno ali lesenim križem za novi grob – preprost, prav nic razkošen pogrebni sprevod, ki nikakor ne sme skreniti s tako imenovane cerkvene ali mrliške poti. V dolini reke Molne verjamejo, da konji veliko lažje vlecejo, ce na krsto sede kakšen decek ali deklica. Po pokopu – na Zilji je razširjen izraz „Untermachen“217 – in po žalni službi božji v vaški cerkvi, med katero za uboge duše dogorijo ob klecalnikih prilepljene vošcene svece, na pokopališcu pa razdelijo revežem pšenicni kruh – v dolini reke Gline se pri premožnejših pokojnikih pogosto nabere vec kot sto revežev, ki jih vse pogostijo – poteka v gostilni pogrebšcina,218 z žganjem, vinom in kruhom, ki v koroškem hribovju predstavlja sklep vsake pogrebne slovesnosti. Slovenci na Spodnjem Koroškem, kot tudi Nemci Spodnje Koroške, posebej v Labotski dolini, pripravijo pogrebno gostijo (sedmina ali karmina) v gostilni. Tam pridejo poleg vina in piva na mizo tudi juha, svinjsko meso in kislo zelje in potem kava. V kratkih odmorih med prinašanjem jedi na mizo navadno molijo rožni venec. Kakor je razvidno iz vsega povedanega, veje skozi šege in navade bavarska posebnost in v njih se izraža pesniško bogat, pošten koroški narod, ki ga dobro oznacuje naslednja štirivrsticnica: Korošci so zvesti in pošteni, in koroška pesem odmeva v srcu!219 217 Dobesedno »dol dajati«, med kor. Slovenci izraz ni v rabi. 218 V izv. „Leichentrunk“. 219 „Die karntnerisch'n Leutlan / Seint treu und bidar, / Und a karntnerisches Liadl / Hallt im Herz'n widar!“ Miti, povedke in ljudske pesmi Slovencev* Johann Scheinigg P ravljice koroških Slovencev se po vsebini v nicemer ne razlikujejo od pravljic njihovih plemenskih bratov onkraj Karavank. Pa vendar sta sosedstvo Nemcev, od katerih jih ne loci nobena naravna meja, in vec stoletij trajajoci proces germanizacije tako vplivala na tradicionalno literaturo Slovencev, da je marsikaj, kar je na Kranjskem še zelo živo, tu že popolnoma zašlo v pozabo (catež, volkodlak) ali pa je izrocilo nejasno in fragmentarno (zgodovinska ljudska pesem); prevzeti pa so sorodni liki iz nemške zakladnice pravljic (žalik žene, pehtra), ki so zamenjali prvotno izrocilo. Miti o soncu govorijo o stekleni gori, o kraljevem sinu, ki gre iskat tri zlata peresa steklenega moža; o soncevem princu, ki si pribori zlato princeso iz zlatega gradu, potem ko je domov prinesel vodo življenja, ki ima moc, da ozdravi bolne in oživi mrtve. Številne so pravljice o odcaranju »zacarane«, v kaco zaklete deklice (Gradcenica, Sopotnica, Hodiše, Ribnica, Strmec1). Skupna jim je znacilnost, da tisti, ki je poklican za rešitelja, iz * Prevod poglavja Mythen, Sagen und Volkslieder der Slovenen. Iz: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. [Bd. 8] Erstes Heft. Dunaj, 1891, 151–157. Gracenica/Gratschenitzen, Sapotnica/Sopotnica, Keutschach/Hodiše, Reifniz/Ribnica, Sternberg/ Strmec. strahu pobegne in tako odrešitev spodleti; šoja bo na zemljo odvrgla oreh, iz katerega bo kvišku zrastlo drevo, iz tega bodo stesali zibelko in prvi otrok, ki ga bodo zibali v tej zibelki, bo rešitelj. Kaca je v ljudskem izro-cilu pogosto tudi kacja kraljica z diamantno krono na glavi, zaradi tega so pripovedi o »kacji kroni« vcasih vpletene v pravljice o odcaranju princese. Tako kot v izrocilu kranjskih Slovencev so tudi na Koroškem pogoste povedke o hudicu (Sopotnica, Gospa Sveta, Globasnica2); pravljice o hudob­ni macehi, o beli kaci; Indija Koromandija; kurent, ki se pojavlja tudi kot mož na mesecu; torklja, Alp, tu imenovan truta-mora; Vedomec (Kanalska dolina); trije kmeti,3 od katerih tretji, ki velja za neumnega, prelisici starejša dva, ki veljata za modra in izkušena; povodni mož domuje po vsem Rožu v valovih Drave, v globinah Vrbskega in Klopinjskega jezera.4 Leskova šiba se pojavlja kot bajalica v pravljicah o torku in cetrtku (Rož, Podjuna5). K likom iz povedk, ki so se med Slovenci udomacile pod nemškim vplivom, spadajo tudi divji mož (gorni mož), divja jaga, škopnik, škrat, Pehtra baba, kateri se je moralo umakniti zimsko bajeslovno bitje Slovencev Jaga baba, zlasti pa žalik žene.6 V Rožu se imenujejo žalik žene, Ziljani jih imenujejo bele ali castljive žene, tudi sibile-prerokile. Zasencile so le ime, ne pa tudi bistva rojenic in vil Slovencev. Žalik žene živijo na vzpetinah, ob izvirih, najraje v jamah in na skalnih terasah, imenovanih police. Razumejo pomen sanj, predvidevajo prihodnost in posegajo v najpomembnejše trenutke clovekovega življenja: rojstvo, poroko, smrt; kmetu stojijo ob strani z na­sveti in dejanji ter poskrbijo, da je njegovo gospodinjstvo deležno blaginje in uspeha. Središca pripovedk o žalik ženah so obmocje med Grebinjem, Vovbrami in Trušnjami,7 spodnji in zgornji Rož (Kocuha,8 Ostrova, Vrtin, Orel, Tabor pri Pecnici), hribovje Gure9 (Podgrad, Škrbinja, Žihpolje, Bilcovs, Kotmara vas,10 Babja Cerkvica). 2 Nem. Maria Saal/Gospa Sveta, Globasnitz/Globasnica. 3 To so trije brati. 4 Wörther See/Vrbsko jezero in Klopeiner See/Klopinjsko jezero. 5 Rosental/Rož, Jauntal/Podjuna (v izv. Rosenthal, Jaunthal). 6 V izv. salige Frauen. Med pravljicami, ki naj bi deloma pojasnile naravne pojave, po na­ivnem ljudskem pojmovanju pa deloma tudi druge pojave, naj omenimo le tiste, ki pojasnjujejo: zakaj se bliska; zakaj duhovniki nosijo crne nogavice in zakaj je kraljevski orel crn; zakaj zacnejo ptici peti ob veliki noci in utihnejo ob soncevem obratu (Ziljska dolina). Pesnjenje legend je bilo tudi na Koroškem zelo plodovito. V Ziljski dolini ljudje na porokah skoraj vsakemu svetniku na cast zapojejo kako legendarno pesem. Posebno so priljubljene legende o svetem Ožboltu in o spokorjenem grešniku. Med izjemno številnimi krajevnimi povedkami zasluži posebno omembo tista o nastanku Vrbskega jezera: na njegovem dnu pociva zvon, ki je takrat, ko so orgle prodali Gospe Sveti, sam od sebe skocil iz zvonika v valove. Pripovedke o jezeru so ohranjene v Labotski dolini, v Mariji na Jezeru11 7 Griffen/Grebinj, Haimburg/Vovbre (v izv. Hainburg), Trixen/Trušnje. 8 Gotschuchen/Kocuha. 9 Sattnitz /Gure. 10 Pugrad/Podgrad, Skarbin/Škrbinja (v izv. Škrbin), Maria Rain/Žihpolje, Ludmannsdorf/Bilcovs, Köttmannsdorf/Kotmara vas. 11 Nem. Maria am See. Verjetno cerkev Device Marije na Jezeru na Fari pri Prevaljah. Gl. . in pri majhnem gorskem jezeru nad Bajdišami.12 Na Celovec in okolico se navezuje vsesplošno poznana povedka o zmaju, ki je pripomogla našemu deželnemu glavnemu mestu do grba.13 Druge krajevne pripovedke pripo­vedujejo o nastanku romarskega kraja Višarje,14 graditvi slovenske cerkve na Dobracu,15 samostana v Vetrinju.16 Na slovenskih obmocjih so gradovi tema prav tako pogostnih povedk, njihova razclenitev nas vcasih pripelje do miticnih sestavin, tako v povedki o pobožni Hildegardi na gradu Prosnica in povedki o »srcni trati«17 na gradu Leonstein pri Porecah;18 v obeh se pojavi motiv ljubosumnega viteza, ki ubije brata lastne soproge.19 Visoko starost in literarno priredbo v romanticno obarvanih novelah so doživele 12 V izv. Weidisch, Waidisch/Bajdiše. 13 Povedke o celovškem zmaju pripovedujejo, da je bilo med Dravo in Vrbskim jezerom mocvirje, v katerem je živel zmaj. Vojvoda Karast s Krnskega gradu je razpisal nagrado za njegovo glavo. Ubilo ga je vec mož tako, da so mu v zvonik nastavili bika, po drugi razlicici pa ga je ubil ribic in dobil za nagrado vojvodovo hcer in grad. Na mestu, kjer je bil zmaj ubit, je vojvoda dal postaviti grad in okoli je zraslo mesto. So pa tudi druge razlicice te pravljice. 14 V izv. Maria-Luschari; slov. Svete Višarje, it. Monte Santo di Lussari, furl. La Mont Sante di Lussari, nem. Luschariberg. 15 Dobratsch/Dobrac. 16 V izv. Siegeskloster zu Viktring. Cistercijanski samostan v Vetrinju je bil ustanovljen leta 1142 in bil do ukinitve pod Jožefom II. leta 1786 versko in kulturno središce današnjega širšega celovškega obmocja. 17 V izv. Herzwiese, tudi Herztratte, trata v obliki srca, ki vedno zeleni v spomin na dobrotnico Ludmillo von Reifnitz in njeno tragicno usodo. Gl. . 18 Pörtschach am Wörther See/Porece ob Vrbskem jezeru. 19 Ne vemo, na katere variante teh pripovedi se tu sklicuje Scheinigg. Po poznanih legendah je sv. Hildegardo mož grof Albuin iz ljubosumja vrgel skoz okno, potem, ko jo je zapeljeval njegov lastni brat, ta pa je pregrehe obtožil Hildegardo. V apokrifnih legendah o sv. Hemi pa je žrtev nasilja Hemin in Viljemov sin, ki so ga ubili nespodobni rudarji. pripovedi, ki so govorile o zacetkih slovenskega naseljevanja, njegovem blišcu in izgubi državne samostojnosti v poznejših bojih z Bavarci. V njih še živi spomin, da je bilo nekdaj drugace in bolje, ter obenem upanje, da nekoc bo drugace in bolje: poudarjeni so kralj Samo, vojvoda Inko in njegovo znamenje, Magdalenska cerkvica na Lurnškem polju.20 Tudi Hema, pobo­žna ustanoviteljica stolnice v Krki,21 je postala ljudski lik, ki še naprej živi v povedki in legendi. Na podrocju Karavank prav tako pogosto najdemo pripovedi o »beneškem možicku«.22 Te povedke govorijo o beneških iskalcih zlata, ki so obcasno prihajali na naša obmocja, da bi izkorišcali ležišca zlata, za katera so vedeli samo oni. V takšnih pripovedih se je ohranil spomin na nekoc bogate, pozneje pa opušcene rudnike plemenitih kovin. Vecina slovenskih ljudskih povedk spada v cas turških vpadov. Nic se ni v ljudski spomin vtisnilo tako globoko kot turška nadloga. V Kanalski dolini, skoraj v vsakem kraju Roža, Podjune in v okolici Železne Kaple23 si pripovedujejo o nenavadnih dogodkih iz tistih dni stiske in bede. Podobno pogostna je povedka o Turkih v Šentjakobu,24 kjer so Turki kljub junaški obrambi zavzeli in unicili cerkev in pokopališce. Tu je domovina Serajnikove Zalike (Miklova Zala), ki so jo kot komaj poroceno nevesto ugrabili Turki in je po dolgem ujetništvu ubežala, ceprav so jo zasledovali pesjani,25 baje­slovna bitja z eno nogo in enim ocesom sredi cela, in se je vendarle vrnila v domovino prav na dan, ko je njen soprog hotel drugic stopiti pred oltar; v odlocilnem trenutku se je pustila spoznati in nacrtovano porocno slavje se je spremenilo v vesel praznik ponovnega snidenja. 20 Nem. Lurnfeld. 21 Nem. Gurk. 22 V izv. „Venedigermandl“. 23 Bad Eisenkappel/Železna Kapla. 24 Sankt Jakob/Šentjakob. 25 Pesoglavci, pasjeglavci. Prav tako so vojne s Turki spodbudile nastanek povedk o miticni in zgodovinski osebi, Kralju Matjažu; še toliko bolj, ker so se vojske Matije Korvina borile tudi na Koroškem. Na spodnjem Koroškem pripoveduje­jo, da je bil kralj Matjaž po stari šegi ustolicen za vojvodo na knežjem kamnu in je imel sedež v Krnskem gradu.26 Bil je zašcitnik pravice, oce ubogih in nebogljenih. Koval je samo zlate dukate: »Cas kralja Matjaža je bil zlati cas.« Bil je idealen lik vladarja, pod njegovim žezlom se je in se bo zlasti kmeckemu stanu dobro godilo. Kajti kralj Matjaž ni umrl: spi v mogocnem triglavskem skalovju ali pod Peco na Koroškem ali doli globo­ko na Madžarskem. Ko bo njegova brada tako dolga, da se bo devetkrat ovila okoli mize, za katero sedi s svojimi junaki, bo spet prišel njegov cas. Vcasih se pokaže cloveku, kakor tistemu Korošcu, ki je z Madžarske peljal domov vinski tovor. Presenecenemu vozniku voza je zaukazal, naj mu cez rame pogleda skoz majhno okno v neko hišo. Tedaj je voznik zagledal široko ravan do zob oboroženih vojšcakov in obrzdanih konj, a vse je bilo negibno, nic se ni premaknilo. Ko pa je Kralj Matjaž do polovice potegnil sabljo iz tulca in, glej, vsa vojska je oživela: vojšcaki so zgrabili za orožje, konji so dvignili glave in topotali s kopiti. »To je moja crna vojska«,27 je govoril junak; »ne bo vec dolgo in uprl se bom. Blage sape bodo zapihale in vse ljudi navdale z mislijo, naj varujejo staro sveto vero. Staro in mlado bo tedaj zgrabilo za orožje; boj bo krvav, vendar kratek.« Na Spodnjem 26 Karnburg/Krnski Grad. 27 V izv. Volksheer (crna vojska); Volksherr, ljudska vojska. Koroškem kroži pravljica, da naj bi pred votlino, v kateri spi kralj Matjaž, na sveti vecer zrasla zelena lipa. Od polnoci do ene ure bo sladko dišece cvetela in nato se bo posušila. Na Jurijev dan (zacetek pomladi) se bo junak zbudil in na posušeno lipo obesil svoj šcit, nakar se bo drevo znova olistilo. To je zanesljivo znamenje boljše prihodnosti. Kralj Matjaž bo premagal vse sovražnike, s sveta pregnal vso krivico in znova ustvaril zlato dobo. Ljudske pesmi koroških Slovencev se delijo v dve skupini. Tista iz starejšega casa tako vsebinsko kakor oblikovno sledi skupnemu tipu slo­venskih ljudskih pesmi. To je bodisi cerkvena pesem in legenda, zbirko teh pesmi je leta 1843 izdal Matija Majar;28 bodisi epsko-zgodovinski spev, ki se navezuje na cas Turkov, in lirska, ki opeva domace ljudsko življenje. Pripomniti je treba, da se tu propad starejše ljudske poezije razkriva še ocitneje kakor na Kranjskem. Kajti tisto, kar onkraj Karavank še polno in mocno cveti, je na Koroškem ohranjeno le v drobcih ali je razpadlo v prozo. Tako je vrnitev Miklove Zale, ki je bila nekoc prikazana v pesmi, zdaj mogoce najti le še v prozni pripovedi; podobno velja za pesnitev o mrtvem, ki pride po ljubico.29 Posebno dobro so se ohranile pesmi, ki so jih igrali in peli pod vaško lipo. Omembe vredna sestavina starih koroških ljudskih pesmi so pesmi ob šegah, ki so se ohranile še iz poganskega praznicnega koledarja, seveda v kršcanski preinterpretaciji. Takšne pesmi poudarjajo oba sonceva obrata 28 Matija Majar, Pesmarica cerkvena, ali svete pesme, ki jih pojó ilirski Slovenci na Štajerskim, Krajnskim, Koroškim, Goriškim in Benatskim in nektere molitvice, litanije in svet križoven pot / zbral in na svet izdal Matija Majar. Celovec, 1846. Celovec, 1846. – Pri navedbi letnice izida gre za Scheiniggovo napako. 29 V izv. „Todtenritt“; gre za motiv iz Lenore, v slovenskem izrocilu poznan kot Mrtvi pride po ljubico, v verzih in prozi. in Jurijev dan, ki naznanja zacetek pomladi; tako božicne pesmi (kolednice), jurjevska pesem in ob kresu (poletni kres) pete pesmi. Kresna pesem poje, kako prijezdi kraljevi sin iz devete dežele in vzame za ženo eno od sirot (kresnica), ki plešejo okrog kresnega ognja. Ce se vprašamo o razširjenosti ljudske pesmi, opazimo nenavaden pojav. Številcno najšibkejši Ziljani, ki so kljub temu do današnjih dni naji­zvirneje ohranili svoje šege in navade, se lahko pohvalijo tudi z bogatostjo zakladnice ljudskih pesmi; njihove pesmi so same po sebi izvirne: domovina njihovih starih balad in romanc je spodnja Ziljska dolina. Sledi jim pesmi veseli Rož, domovina številnih naravnih pesnikov in zvonkih glasov: Rožan je rojen pevec, pravi pregovor. Najmanj pesmi lahko pokaže Podjuna, ce­prav je slovenstvo tam naseljeno strnjeno, šteje približno 50.000 duš in je še najmanj podvrženo nemškemu vplivu. Potem ko je utihnila zgodovinska pesem, se je v enakih okolišcinah kot pri nemških deželnih sosedih razvila nova vrsta ljudske pesmi, štiri­vrsticnica, ki je pod imenom koroška pesem danes že svetovno poznana. Okolica Celovca velja za Slovence kot kraj nastanka in središce, iz katerega se je »poskocnica«30 širila v sosednje pokrajine. Kar imamo za znacilnosti nemške štirivrsticnice, velja tudi za njeno slovensko dvojnico. Tudi ta je produkt trenutka, njen obicajen kraj rojstva je plesišce, prevladujoca vse­bina pa ljubezensko življenje. Kar stara pesem slika in popisuje na epsko izcrpen nacin, je v poskocnici zgošceno v epigramski kracini na skopem prostoru zgolj štirih vrstic. Takšna pesmica je lahko samo šlager, le pou­dari, vsakršna izcrpnost je izkljucena. Naj nekaj primerov ponazori duha slovenskih poskocnic. 30 V izv. „Schnadahüpfel“. Samo sem ji rekel: Kaj stojiš, kaj stojiš »Cemú mi boš ti?« pod oknom tam zunaj? Pa že je imela Ko vendarle veš, ko vendarle veš, vse rosne oci. da v hišo ne smeš. Samo sem ji rekel: Le cez lestev se moraš »Ti ljub’ca si moja!« na desno skloniti, In v hipu vesela le macke vprašati, je v srcu bila! kje dekleta ležijo. Brez belga papirja, Naj kamrica gori, brez tinte crnila naj gori in žari, zapisal sem ljubico naj ostane le posteljca, si v srce. kjer ljubica spi. O molite, prosite Na lepem polju župniki za me, meglica stoji, kar druge ženske imajo sredi meglice hotela bi tudi zasé. moj ljubcek kosi. Slovenska besedila štirivrsticnic se pogosto opirajo na nemška, na­sprotno pa je razmerje pri melodijah. Napevi nemških koroških pesmi se obcasno zgledujejo po slovenskih, marsikatera melodija je vzeta iz slovenske ljudske pesmi in prilagojena nemškemu besedilu, tako da po deželi na isti napev odzvanjajo nemške in slovenske ljudske pesmi in razveseljujejo srca. Komentarji Slovenska ljudska kultura v delu Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi * Helena Ložar - Podlogar Z a Slovence, manjšo, vendar raznovrstno etnicno skupino v nekdanji Avstro-ogrski monarhiji, bi, gledano z današnjega stališca, upraviceno lahko pricakovali, da bi bili v monumentalnem monografskem delu Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi (Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild), predstavljeni kot enoten narod, vsi skupaj v samostojnem zvezku. Pa ni tako. Med 24 obsežnimi knjigami, s 397 snopici, skupaj 12.596 strani besedila in 4529 ilustracij, so raztreseni kar v štirih knjigah: Štajerska, Koroška in Kranjska, Primorska in v eni od sedmih knjig o Madžarski.1 Hrvatje so svoj del izdali v hrvaškem jeziku, Slovenci, vse tako kaže, na to nismo nikoli mislili. Dejstvo, da Slovenci v delu nadvojvode Rudolfa nismo predstavljeni v skupnem zvezku, bi lahko opravicili z geografsko lego in s kulturno * Besedilo je uredniško redigirana razlicica razprave Slovenska ljudska kultura v delu Die östere­ichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild, objavljene v Traditiones 31 (1), 2002: 99–124. Razlicica v nemšcini Die slowenische Volkskultur im „Kronprinzenwerk“ je bila objavljena v: Jurij Fikfak in Reinhard Johler (ur.), Ethnographie in Serie. Zu Produktion und Rezepzion der „österreischisch-ungarische mMonarchie in Wort und Bild“. Wien, 2008, 217–241. Band 7: Steiermark, 1890; Band 8: Kärnten und Krain, 1891; Band 10: Das Küstenland (Görz, Gradiska, Triest und Istrien), 1891; Band 16: Ungarn, Band 4, 1896. raznovrstnostjo slovenske etnije. Velik del slovenskega etnicnega obmocja leži v alpskem svetu in je zgodovinsko povezan z neslovanskimi alpskimi deželami (germanskimi in romanskimi), kar odseva tudi v slovenski ma-terialni in duhovni kulturi. Na alpskem kulturnem obmocju tako najdemo splošne zahodnoevropske kakor tudi bolj ali manj modificirane retoro­manske kulturne elemente, pa tudi tiste, ki so v enakih okolišcinah nastali povsem avtohtono. V severovzhodnem predelu Slovenije je cutiti vplive dedišcine prvotnih prebivalcev in vplive madžarske kulture, ki pa je tudi sama prevzela kar nekaj kulturnih elementov prvotnih naseljencev. V tem je iskati vzroke, da je v slovenski ljudski kulturi tega obmocja najti tudi orientalske kulturne prvine (npr. pri noši szür). Tudi na slovenskem sre­dozemskem obmocju je mnogo kulturnih elementov prevzetih od prvotnih romaniziranih prebivalcev in nekateri so se razširili dalec v notranjost t. i. osrednjeslovenskega prostora. Za zgodovino etnološke vede zbirka Avstro-ogrska monarhija v be-sedi in podobi ponuja pregled tega, kar so v desetletjih zbrali in zapisali narodopisni ljubitelji, duhovniki, ucitelji, uradniki, predvsem pa, kar so raziskovali filologi in dialektologi, seveda z znanstvenimi metodami svojih ved. Slovence in deželo so tako v delu predstavili razlicni avtorji, predvsem taki, ki ne samo, da po rodu niso bili Slovenci, temvec tudi niso govorili slovensko. Kdo jih je pritegnil k sodelovanju, danes ne moremo vedeti. V Obravnavah deželnega zbora kranjskega v Ljubljani2 sicer v letnem porocilu na strani 130 (v slovenšcini) oz. 131 (v nemšcini) beremo: Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani (Bericht über die Verhandlungen des krainischen Landtages zu Laibach). Zv. 27, od 24. novembra 1887 do 23. januarja 1888. Ljubljana/Laibach, 1888. Koncno se poroca še to, da je njegova cesarska Visokost prevzvišeni prestolonaslednik nadvojvoda Rudolf blagovolil narociti gospodu muzej­nemu kustozu Deschmannu, da izdela predzgodovino dežele Kranjske za pod Njegovim pokroviteljstvom izhajajoce delo: Avstrijsko-ogerske monarhija v besedi in podobi. Samo pogojno bi lahko razmišljali, ali je Karel Dežman bil tudi sve­tovalec ali predlagatelj drugih sodelavcev, pac glede na to, da je bil od leta 1852 kustos in je potem do smrti 1889 vodil deželni muzej. Ob prehodu 19. v 20. stoletje, ko je delo izhajalo, pravzaprav še ne moremo govoriti o slovenskem narodopisju kot samostojni znanstveni disci­plini. Vsak s svojo znanstveno metodo so se z narodopisno snovjo ukvarjali filologi, zgodovinarji, geografi, umetnostni zgodovinarji, celo pravniki. Tudi avtorji, ki so v delu nadvojvode porocali o ljudskem življenju pri Slovencih, o njihovih šegah in navadah, o mitih, povedkah, pravljicah, o ljudski pesmi in glasbi, niso bili narodopisci v današnjem pomenu besede, kaj šele etnolo­gi, ceprav jim nekateri biografski leksikoni oz. pisci posamicnih prispevkov (predvsem od druge polovice 20. stoletja) pripisujejo tak naziv. Po poklicu so bili predvsem ucitelji, duhovniki ali uradniki, ki pa so imeli naravni dar opazovanja, ki so znali ljudem prisluhniti in to, kar so videli in slišali, tudi zapisati, in predvsem tisti, ki so imeli tudi možnost, da so svoja opažanja in zapise objavili v takratnih casopisih in drugih publikacijah. In prav zato so nam kot ljubitelji ljudske kulture, kot zbiralci in raziskovalci t. i. narodnega blaga in navsezadnje kot informatorji zelo dobrodošli. Virov, iz katerih so crpali snov, pa praviloma ne navajajo. Štajerska Ce sledimo kronologiji izhajanja posamicnih zvezkov, moramo zaceti s Štajersko (Steiermark,1890). O ljudskem življenju, šegah in navadah in o ljudskem slovstvu je pisal Franc Hubad (1849–1916), »narodopisni pisatelj«, kakor ga je oznacil Janko Šlebinger.3 Rodil se je v Skarucni pod Šmarno goro, umrl v Ljubljani. Gimnazijo je obiskoval v Trstu in v Ljubljani, na graški univerzi študiral klasicno filologijo in slavistiko, bil sprva suplent na I. državni gimnaziji v Gradcu, potem profesor na ptujski gimnaziji in njen zacasni ravnatelj. Od tod je bil kot profesor spet premešcen nazaj v Gradec na I. državno gimnazijo, postal je referent na ministrstvu za znanost na Dunaju, prevzel ravnateljstvo obeh uciteljišc v Ljubljani ter postal deželni šolski nadzornik ljudskih in mešcanskih šol in uciteljišc. Za zasluge v šol­stvu je bil celo odlikovan z viteškim redom železne krone in dve leti pred upokojitvijo postal dvorni svetnik. Za preucevanje slovanskega narodopisja ga je navdušil Gregor Krek. Hubadove prispevke najdemo v Letopisu Matice slovenske med letoma 1877 in 1881, v casopis Kres je pisal v slovenskem, v Globusu, v Magazin für Literatur des Auslandes in v casopisu Das Ausland pa je objavljal v nemškem jeziku (npr. o Ciganih v Crni gori, o iskanju tatu s pomocjo soka, moža, ki so ga najeli, da je iskal tatu in ga preprical, da bi vrnil ukradeno in ga tako ne bi bilo treba prijaviti sodniku). Opisoval je verske razmere v Bosni in Hercegovini, pisal o srbski slavi (cešcenje hišnega zavetnika), o jurjevem, o praznovanju božica pri Srbih, o pomladnih šegah Janko Šlebinger, Hubad Franc. V: Slovenski biografski leksikon. 3. zv. (ur. Izidor Cankar idr.). Ljubljana, 1928, 355–356, dostopno na: . in o t. i. odnašanju smrti iz vasi (v pomenu izgona zime), opisoval dodole in prporuše oz. prošnje za dež, ženitovanjske šege pri Bolgarih itn. Zanimal se je predvsem za ljudsko življenje in razlicna podrocja slovenske ljudske kulture na Štajerskem, tako za nošo kakor tudi šege in navade, predvsem pa šege življenjskega kroga. Poglavje K narodopisju Štajerske (Zur Volkskunde Steiermarks, 139–260)4 predstavlja ljudsko življenje celotne Štajerske: v prvem delu na 70 straneh Johann Krainz piše o nemški narodni skupnosti na Štajerskem, Hubad pa v samostojnem poglavju »Ljudsko življenje, šege in povedke Slovencev« (Volksleben, Sitten und Sagen der Slovenen, 208–225) predstavlja štajerske Slovence. Hubadov prispevek dopolnjuje dragoceno slikovno gradivo Ferdinanda Wüsta in slovenskega slikarja in ilustratorja Jurija Šubica (1855–1890). Štajerske Slovence Hubad predstavi kot skromne, poštene, verne, gostoljubne in ustrežljive, tudi do tujcev prijazne in zaupljive, zavedajoc se prednosti in koristi, ki jim jih lahko prinese znanje tujih jezikov. Kot rokodelci so spretni, pogosto samouki na razlicnih podrocjih obrti in ume­tnosti, žal pa nimajo možnosti za šolanje. Nadarjeni so tudi na duhovnem podrocju: Hubad ugotavlja, da premore tako rekoc vsaka pokrajina kakšnega ljudskega pesnika, da pa si ljudje sploh ne morejo predstavljati pesmi brez melodije. Pesmi potujejo »od ust do ust«, nastajajo razlicice, mnoge so zapisane in tako se ljudska pesem tudi ohranja za naslednje rodove in se je ohranila do današnjih dni. Ljubezen do petja pa je sploh slovenska poseb­nost, vendar je vecina pesmi otožnih, kar poslušalec takoj zacuti. Omenja tudi nekaj ljudskih glasbil – žvegljo, citre in seveda harmoniko, godci pa so po pravilu vsi samouki. Med oklepajema navedene strani se nanašajo na izvirnik. V nadaljevanju je kratek vpogled v materialno kulturo južne Štajerske, vendar se je Hubad omejil le na opis osnovnega tipa hiše in njene notranje opreme, gospodarske stavbe je le omenil, nekaj pozornosti pa je namenil tudi živinoreji in prehrani. Bralca opozori na estetski videz celotne vasi in posamicnih hiš, na lepo pospravljena dvorišca, rože na oknih, praviloma nagelj in rožmarin, kar da slutiti, da so v hiši za možitev godna dekleta. Lesene hiše so vsako leto na novo premazane, robovi pa prebarvani z barvnimi bordurami in okrašeni z arabeskami. Opis kmeckega doma do-polnjuje ilustracija Ferdinanda Wüsta, ki ne predstavlja zgolj s slamo krite »slovenske kmecke hiše«, kašce na koleh in tipicnega panonskega vodnja­ka, temvec tudi del življenja: ob vodnjaku stoji žena v domaci noši, med hišo in kašco kmet v voz vprega vole, otrok ga opazuje. Pri hrani naj bi bili Štajerci zmerni, vecino je pridelajo sami, zrnje meljejo v žrmljah, kar ponazarja Šubiceva ilustracija, meso je na mizi le ob praznikih in o pustu, ko so koline, od mocnatih jedi pa omenja gibanice, kvasenice in krapce. Natancnejši pa je pri opisu iz domacega platna narejene slovenske štajer­ske noše. Posebej poudarja razlike med obleko porocenih in neporocenih, pri ženskah opozarja tudi na razlocke v priceskah (pravi, da se zaljubljena dekleta celo pritožujejo, ker morajo do poroke imeti lase spletene v kite), omenja avbo in parte, tj. trakove za lase, bele, na robovih vezene rute, janke, škornje z visoko peto. Seveda se pri ženski noši omejuje na praznicno, o vsakdanji pa, kar je pri starejših opisih noše skoraj pravilo, ne pove nic. Poleg nemških navaja za dele obleke tudi slovenska imena. Moško nošo opiše natancneje, nekaj zvemo o delovni obleki hlapcev in pastirjev, narejeni iz doma izdelanega lodna; sicer moški nosijo široke lanene hlace, bize (iz imena izpeljuje priimek Bezjak, Bizjak; po bezjakih, pribežnikih iz Slavonije), kot delovno obuvalo omenja cokle. Fantje so v njih, kakor govorijo ljudske pesmi, hodili tudi vasovat; tako se menda prevarani fant v taki pesmi pri­tožuje, koliko žebljev je zgubil pod dekletovim oknom in koliko cokel je unicil, ko je zaman hodil vasovat. Moški klobuki imajo široke krajce, kar je bilo posebno prakticno v casih, ko še niso imeli dežnikov. Pred dežjem je ženske varovala le lanena ruta, pastirji pa so imeli nekakšne dežne plašce, ogrinjala, pravi jim šepron, narejena iz locja, licja ali lipovih vlaken. Obleka, praznicna in vsakdanja, moška, ženska in otroška, je predstavljena na treh Šubicevih ilustracijah, ki sicer dopolnjujejo poglavje o šegah; najprej je tu motiv sprejema neveste na ženinovem domu, ki je lahko dragocen vir za preucevalca ljudske noše: ne samo obleka ženina in neveste, družice, obeh družbanov in pozvacina, temvec tudi starejših in mlajših svatov, otrok, pa tudi nakljucnih opazovalcev dogajanja. Druga slika prikazuje pustno oranje s kurentom kot plužarjem, v ozadju, ob kmecki hiši, koruznjaku in kašci pa ljudi v vsakdanjih zimskih oblacilih. Podobno povedna je slika, ki prikazuje obhod zelenega Jurija v spremstvu bobnarja, piskaca na žveglo in pobiralca darov ter množico opazovalcev. Obsežneje se Hubad razpiše o ljudskem verovanju, s katerim povezuje, kakor sam pravi, tudi starodavne ljudske šege in navade. Opozori, da ljudje še vedno, ceprav z »nejevernim nasmeškom«, pripovedujejo o rojenicah in sojenicah, ki cloveku že ob rojstvu dolocijo usodo, še je slišati o dolgolasih belih ženah, katerih kraljestvo so najvišji vrhovi južnoštajerskega pogorja, s katerega se kot meglice spušcajo v doline, in o divjih ženah, ki slabe starše kaznujejo tako, da ugrabijo tistega otroka, ki so ga pustili samega. Nasploh naj bi ljudje gledali na naravo s »pesniškimi ocmi«. Nekateri, pravi, celo razumejo govorico ptic: tako pastirju ptic kobilar pomaga najti zgubljeno kobilo, prepelica naj bi zmerjala pocasnega delavca, o škrjancku pravijo, da tedaj, ko poleti v nebo, grozi, da bo ubil boga, vendar si nenadoma premisli in opravici, ceš da je pozabil kij. Sicer pa naj bi škrjancek opozarjal kmeta na cas setve. Kar tri strani je Hubad namenil šegam življenjskega kroga (rojstvo in krst, ljubezen in poroka, smrt in pogreb). Pri vsaki šegi so poudar­jene predvsem tiste znacilnosti, ki so povezane z mitologijo in ljudskim verovanjem. Tako naj bi ob porodu, torej »ko pride 'težka ura'«, babica in botra, vse domace najprej »nagnali iz hiše, da bi novorojenca zašcitili pred hudim pogledom.« Posebno je bilo treba paziti, da so v prvo kopel vrgli nekaj kovancev in da so otroka povili v kakšen del obleke drugega spola. Pomembno je bilo pravilno ravnanje porodnice, ki je otroka smela podojiti šele po krstu, saj bi drugace postal nenasiten, sama pa pred vpeljevanjem sploh ni smela iz hiše, da ne bi priklicala nesrece. Botra naj bi po dolžnosti darovala sveco, laneno platno za otroka in steklenico vina za mater, cez teden dni pa je morala prinesti še pogaco. Prvih šest tednov otroka niso smeli pustiti samega, saj bi ga odnesla divja žena. Opis svatbenih šeg zacne z ljubeznijo, s petjem na vasi, pod oknom dekleta, z vasovanjem (pred tem pa se mora fant izkazati ob sprejemu v fantovsko družbo, to pa se zgodi šele, ko je vpoklican na nabor). Po vrsti se potem sprehodi skozi vse pomembnejše dogodke vse do konca ženi­tovanjske gostije. Ne pozabi omeniti, da ljubezen pri sklepanju porok ni posebej pomembna, da imajo odlocilno besedo starši, bala in dota, snublje­nje imenuje »na ogledi«, našteje, s slovenskimi imeni v oklepaju, vse tiste svate, ki imajo pri poroki (in pred njo) doloceno funkcijo: dva družbana, dve svatevci, pozvacin (natancno opiše njegovo obleko in nacin vabljenja na gostijo). Menda je bila nekoc dolžnost pozvacinov, da so priskrbeli vse potrebno za gostijo: meso, vino, mize stole in vso posodo, torej so bili, ce verjamemo avtorju, nekakšni tehnicni organizatorji. Na dan poroke se pred zaprtimi vrati nevestine hiše dogaja »smešno pregovarjanje« za nevesto, lažne neveste pa posebej ne omenja, prav tako ne šrange, pac pa govori o fantovskih norcijah in opozori na kakšno lokalno posebnost. Tako naj bi, npr., na Ptujskem polju med porocnim obredom zastavonoša z zastavo plesal pred cerkvijo, na Murskem polju pa je treba sprevod v cerkev organizirati tako, da gre vedno v smeri sonca, pa ceprav je zato pot precej daljša. Po obredu se gre takoj na novi dom, kjer na pragu nevesto sprejme ženinova mati s hlebcem kruha (že omenjena ilustracija Jurija Šubica), nato mora nevesta vse domace, tudi posle, obdariti, v kuhinji poskusiti jedi (najveckrat kislo zelje), vreci kovanec v ogenj. Gostija traja vec dni, tudi pri revnejših, za katere so navadno priredili nabirko. Opisane so razlicne šale in zaba­ve med gostijo (od kraje predmetov in potem dražbe, ko je moral vsak lastnik svoje odkupiti), našteti so plesi in pesmi, ki naj bi spominjali na »stare, zdaj že zginule šege, /…/ kakršne še obstajajo pri Južnih Slovanih«, posebnost so napitnice, družabne igre, obilna hrana, ki prihaja na mizo v »vec rihtah«, nepogrešljiv na gostiji pa je z umetnimi rožami in s teste­nimi figurami okrašen bosman, ki si ga med izmenicnim petjem moških in žensk podajo: starešina nevesti v krilo (pojejo ženske), nevesta ženinu (pojejo moški), ženin na mizo. Smrt je pri Slovencih ženskega spola – torej bela žena. S smrtjo povezano verovanje je na deželi še zelo živo in ljudje se držijo ustaljenih šeg in navad, kar potrjujejo tudi današnje raziskave. Sosedje in sorodniki se vsak vecer zberejo v hiši rajnega, kjer ob molitvi in petju ob njem pre-cujejo noc. Od njega se poslovijo na hišnem pragu, kjer dober govornik našteje vse pokojnikove vrline. Pogreb pa mora biti dopoldne, saj naj bi novega »prebivalca« pokopališca ob 12. uri prišli pozdravit drugi rajni in bolje je, da se to zgodi podnevi. Zadnji pokopani namrec na pokopališcu toliko casa straži, dokler ne pokopljejo novega mrlica. Omenja še sedmino in karmine. Živa naj bi bila vera, da so križišca zbirališca duš umrlih in zato še posebej nevarna. O mraku po zraku švigajo in sikajo tudi nemirne duše umrlih nekršcenih otrok, t. i. movje ali žive; odreši se jih lahko s simbolicnim krstom tako, da se v cistem potoku zajame vodo in ob molitvi krstnega besedila za njimi pokropi. Letne šege so, v primerjavi z življenjskimi, predstavljene skromneje. Hubad opozarja na mnoge poganske prvine, katerih prvotni pomen je sicer pozabljen, saj jim je kršcanstvo dalo novo vsebino. O božicu postavljajo v bogkov kot jaslice, nad mizo obesijo golobcka kot simbol svetega duha, na mizo položijo tri božicne kruhe, poprtnike: ajdovega, rženega in pšenicnega, zadnji se imenuje tudi božicnik ali mocni kruh, razrezati pa se sme šele na predvecer praznika svetih treh kraljev; štajerska posebnost je kuc-kruh, ki pa ga ne zna vec speci vsaka gospodinja. V ljudskem verovanju naj bi bil božic tako svet dan, da tisti, ki na ta dan umre, pride naravnost v nebesa; zato je to tudi zelo primeren cas za vsestransko, predvsem pa vremensko prerokovanje. Omenja božicno-novoletne, trikraljevske pa tudi svecniške kolednike, svecare, ki po hišah nabirajo denar za cerkveno svecavo. Za sreco in blagoslov si je zadnji dan obhoda treba s tenko blagoslovljeno sveco trikrat obkrožiti telo, noge in roke, kar imenujejo cuckanje. Posebnost kolednikov naj bi bil Volcko, njihov vodja, ki ga Hubad povezuje z volcji-mi nocmi (dvanajst noci med božicem in tremi kralji) in z zlim duhom »Certom«; ta naj bi po ljudskem izrocilu zle duhove nagnal v vodo in jih spremenil v volkove, eden izmed njih pa naj bi bil postal vodja kolednikov. Podatek, da je tudi na Štajerskem med koledniki nastopal našemljenec v živalski podobi, ostaja bolj kakor ne osamljen in nepotrjen. Bil pa bi zani­miv, ce bi ga lahko povezali s šemljenjem v božicno-novoletnem casu, ki je znacilno za ves alpski svet, na Slovenskem pa se je do danes ohranilo le še v bohinjskem kotu (novoletne šeme, otepovci), kjer v živalske kože oblece­ni koledniki predstavljajo duše prednikov, in še danes na štefanovo (Stara Fužina, Studor) oz. na silvestrovo (Srednja vas, Cešnjica, Jereka) obišcejo vsako hišo, vošcijo sreco v novem letu in dobijo darove.5 Slovensko ljudsko izrocilo sicer pozna Volcka, vendar predvsem v vlogi ovcjega pastirja. Za pustni cas so znacilni pokanje z bici in obhodi oracev (skupina fantov, ki vlecejo plug, obraz jim zakrivajo trakovi, ki jim visijo s klobu­kov, na hrbtu pa imajo prišite pisane rute). Spremlja jih Kurent, oblecen v narobe obrnjen kožuh, cez obraz ima krinko, na glavi mogocne rogove, za pasom zvonec, oborožen pa je z ježevko. Sejalec v snežne brazde za »debelo repo« potrosi pesek. Omenjena je še pustna žival kamela oz. gambela in znacilna sredpostna šega – žaganje babe, ko s slamo natlaceno žensko lutko prežagajo in jo vržejo v vodo. Od pomladnih šeg samo omeni blagoslov zelenja (macic) na cvetno nedeljo, da bo hiša obvarovana ognja in strele, velikonocni blagoslov jedi (predvsem mesa, kolaca in rdecih jajc), streljanje iz možnarjev in kurjenje velikonocnih kresov. O jurjevem godci od hiše do hiše spremljajo zelenega Jurija, na florjanovo obhodniki vsaki gospodinji posebej zakurijo na ognjišcu, binkošti pa so pastirski praznik, s pastirski-mi igrami in izbiranjem »lepe Lekse«, kraljice pastirjev. Središce poletnega praznovanja je kurjenje kresa na cast Janezu Krstniku z vero v carno moc ognja. Sicer pa je poletje cas težkega kmeckega dela, ki ga spremljajo raz­licne šege, sklene pa ga praznovanje domlatkov, v vinogradniških predelih trgatev, v gorskih pa košnja. Leto se obrne z martinovim in miklavževim. Prim.: Helena Ložar - Podlogar, Bohinjske šeme. Traditiones 1, 1972: 65–92. Prispevek Franca Hubada o ljudskem življenju štajerskih Slovencev je v bistvu skrajšana oblika tistega, kar je že leta pred tem objavil v delu Josefa Šumana Die Slovenen.6 Kljub temu je pregleden, natancen in zanesljiv in za zgodovino vede nepogrešljiv. Koroška in Kranjska Koroški in Kranjski, kjer živi »vecina slovanskega prebivalstva v monarhi­ji« s sedežem gospostva »v srednji Dravski dolini v okolici Celovca«7 je v tem monumentalnem delu namenjena za Slovence morda najpomembnejša knjiga Kärnten und Krain (1891). Vsaki pokrajini je posvecen samostojni del, z narodopisnega stališca pa oba dela vsebinsko nista enakovredna in uravnotežena. Medtem ko je prispevek o Kranjski resda obsežen, a nesi­stematicen in daje vtis neurejenosti, pa je poglavje o Koroški že majhna monografija, kar je razumljivo, saj velja avtor Franz Franzisci (1825–1920)8 za utemeljitelja koroškega narodopisja. Rojen je bil v Celovcu kot sin ko­larja. Na materino željo in po mnogih notranjih bojih je le privolil v študij teologije, v sebi pa je cutil umetniško in znanstveno poslanstvo, ki ga je 6 Sitten und Gebräuche der Slovenen. V: Joseph Šuman, Die Slovenen. V: Die Völker Österreich-Ungarns. Ethnographische und culturhistorische Schilderungen. Dunaj in Teschen, 1881, 79–105. 7 Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Übersichtsband, 2. Abteilung: Geschichtlicher Theil. Ethnographische Einleitung. Wien, 1887, 11. 8 Franzisci Franz. V: Österreichisches biographisches Lexikon I., 1815–1950. Gradec in Köln, 1957, 353, dostopno na: ; Georg Graber, Franz Franzisci, Carinthia I., Jg. 112, Klagenfurt 1922, 125–127 (nekrolog); Franz Franzisci. Sein Wesen und Wirken aus Anlaß der 100. Wiederkehr seines Geburtstages geschildert von Prof. Dr. Oswin Moro. Kärntner Südmarkkalender zugleich Kärntner Jahrbuch 52 (1925): 85 sl. poslej izpolnjeval kot dušni pastir na samotnih poteh po razlicnih koroških župnijah, vse do smrti v od sveta odmaknjeni župniji Grafendorf v Ziljski dolini (v visoki starosti 95 let). Poklicno je bil navezan na podeželje, znal je opazovati in prisluhniti vsem skrivnostim bitja in žitja preprostih ljudi. Zaradi zaslug za koroško kulturno zgodovino je bil leta 1905 imenovan za castnega clana zgodovinskega društva. Na Koroškem je raziskal skoraj vse narodopisne teme. Poleg prispevka za obravnavano delo nadvojvode Rudolfa in številnih narodopisnih prispevkov, ki jih je v letih 1853 do 1913 objavljal v Carinthii I, je Franzisci nekaj svojih narodopisno obarvanih del združil v samostojne knjižice. Najprej je na Dunaju izšlo delo Aus den Kärntner Alpen- Kultur­und Lebensbildern nebst Kärntner Volkssagen im Anhang (b. n. l.), vendar je tu samo mimogrede omenil tudi Ziljane. Vec prostora jim je namenil v delu Cultur-Studien über Volksleben, Sitten und Bräuche in Kärnten, ki veljajo za osnovo koroškemu narodopisju in so po prvi izdaji leta 1879, ki ji je predgovor napisal Peter Rosegger, še veckrat izšle spopolnjene (zadnjic 1908). Obravnave v posebnem poglavju so deležne ženitovanjske šege ko­roških Slovencev. Druga pomembnejša Franziscijeva dela so še Touristische Farbenskizzen und Volkslebensbilder aus Kärnten (Dunaj, 1885), Kärntner Alpenfahrten. Landschaft und Leute – Sitten und Bräuche in Kärnten (Dunaj, 1892). Omeniti je treba še knjižici Märchen aus Kärnten in Sagen und Märchen aus Kärnten, ki sta izšli v Celovcu pri založbi Leon v seriji »Kärntner Volksbücher«.9 Raziskati življenje Franza Franziscija, ovrednotiti njegovo vsestransko delovanje in pomen za koroško narodopisje, je lahko pravi izziv za kakega mladega etnologa. V zvezku o Koroški in Kranjski je poglavje »H koroškemu narodo­pisju. Ljudski znacaj, noša, šege in navade« (Zur Volkskunde Kärntens. Volkscharakter, Trachten, Sitten und Bräuche, 97–131) Franzisci napisal skupaj z Rudolfom Waizerjem (1842–1897),10 tudi dobrim poznavalcem koroške ljudske kulture, poznanem po delu Cultur- und Lebensbilder aus Kärnten (Celovec, 1881) in nekaterih objavah v Jahrbuch des österreichischen (und deutschen) Alpenvereins,11 vendar o njegovem življenju in poklicnem delu ne vemo prav veliko. V prvi izdaji akademijskega avstrijskega biografskega leksikona (Österreichisches Biographisches Lexicon) ni obravnavan, ceprav se pojavlja med viri in literaturo nekaterih poznanih avstrijskih narodopiscev,12 verjetno pa ga bodo morali nekoc predstaviti in njegovo delo ovrednotiti raziskovalci šeg na Koroškem. Ob poznavanju del obeh avtorjev, njunih interesov in del je težavno presoditi, kaj je kdo od njiju napisal, ceprav vemo, da je bil Franzisci zelo dober poznavalec življenjskih in letnih šeg. Pomembno je, da so poudarjene posamicne pokrajinske znacilnosti Zilje, Podjune, Roža in celo Kanalske doline. Posebej pa velja poudariti, da avtorja skoraj vedno 10 Dober poznavalec Koroške in nestor nemškega in avstrijskega gorništva. Pisal je pesmi in prozo, zgodovine vasi, raziskoval zgodovino in navade na Koroškem, objavljal, mdr. tudi v Carinthii, prispevke o ljudskem življenju (šege življenjskega kroga, koroške ljudske pripovedi, pastirsko življenje), veliko tudi o turizmu na Koroškem. Vec o njem: Rudolf Waizer ; Waizer Rudolf . (Op. ur.) 11 Prim.: Der Lieserthaler und seine Hochzeitsbräuche. V: Jahrbuch des österreichischen Alpen-Vereines 9 (1873): 156-165; In der Brechelzeit. V: Zeitschrift des österreichischen und deutschen Alpenvereins 13 (1882): 116-121; Kärntnerische Gebräuche bei Geburt und Tod. V: Zeitschrift des Deutschen und Österreichischen Alpenvereins 17 (1886): 216-221. 12 Npr. Georg Graber, Volksleben in Kärnten. (3., dop. izd.) Gradec in Dunaj, 1949. govorita o Slovencih, veckrat sta uporabila pridevnik »slovenski« kot »windisch«, in le enkrat »stockwindisch«, s cimer so bili oznaceni tisti maloštevilni Korošci, ki »govorijo samo vindiško«, torej samo slovensko koroško narecje. Že v uvodu sta Waizer in Franzisci zapisala: »Cudovito alpsko deželo Koroško naseljujeta dve narodni skupini, namrec Nemci in Slovenci. Slovenci imajo svoja naselja na desnem bregu Drave, na jugovzhodnem, južnem in jugozahodnem delu dežele. /.../ pomešani z Nemci [pa] živijo v Kanalski dolini, spodnji Ziljski dolini, od Beljaka navzgor proti Rožu, v Podjuni in deloma v Labotski dolini pri Labotu in Dravogradu.« Primerjata znacaj pripadnikov obeh narodnosti, pri cemer velja za Slovence, da so »skro­mnejši in manj zahtevni«, povsem zadovoljni, »ko sta ajda in proso dobro obrodila, kajti žganci in kaša sta glavni jedi«. Ker so Slovenci spravljivi in složni (to je njihova »Cardinaltugend«, glavna krepost), se obe etnicni skupini dobro razumeta. Slovenski otroci hodijo v nemške šole le zato, da bi se naucili jezika. Sicer pa so na splošno vsi Korošci domoljubni, globoko verni pa tudi vraževerni, Nemci pa marljivejši in snažnejši (redoljubnejši) od Slovencev. V opisu šeg in navad v glavnem ne locujeta med sloven-skimi in nemškimi, Koroško predstavljata kot celoto, tu in tam pa kakšno znacilnost posamicnega naroda posebej poudarita (npr. pri hrani ajdove in koruzne žgance kot glavno jed Slovencev na Spodnjem Koroškem, pri Ziljanih pa polento in friko, pri noši je natancno opisana praznicna obleka Ziljanke, le omenjeni sta rožanska in jezérska, za vse tri pa naj bi veljalo, da so zelo podobne kranjski noši). Za dogodke ali predmete k nemškemu pripišeta tudi slovensko ime, npr. koritnjak za osnovno sestavino, iz katere so delali t. i. Stein- oz. Trogbier, posebno kameno pivo, ki so ga kuhali med žarecimi kamni (od tod ime „Steinbier“) in je bilo nekoc glavna pijaca na ženitovanjskih gostijah. Božicni kruh se imenuje mižnjak, Slovenci pa naj bi namesto nemškega sadnega kruha („kletzenbrote“), pekli ajdov kruh z makom in medom, ki mu pravi „hadnnikl“ (iz der Heiden, ajda; das Heidenmehl, ajdova moka). Šege in navade dokazujejo, da se Korošci še zvesto držijo starega izrocila. Praznicno leto se zacne z božicem kot »najskrivnostnejšim in najsvetejšim casom«; na sveti vecer gospodar in gospodinja kadita in z blagoslovljeno vodo kropita po hiši in gospodarskih poslopjih, služincad pa med vecernim zvonjenjem na razlicne nacine (vlivanje svinca, metanje cevlja ali venca cez ramo, gledanje pod klobuke) vedežuje o svoji priho­dnosti; verjamejo pa tudi, da se živina v hlevu med polnocnico pogovarja. Tudi pri Slovencih je, po zgledu nemških sovašcanov, že tedaj »v lesketu luci zažar[elo] drevesce globoke božicne poezije.« Posebnost božicnega vecera pa je bil »slovenski prt«, narejen iz belega platna, z rdeco borduro po sredini in z rdece-belimi cipkami; z njim pogrnejo mizo, preden nanjo položijo božicni kruh, mižnjak. Na štefanovo blagoslovijo vodo in sol, na šentjanževo pa vino, na dan nedolžnih otrocicev hodijo po hišah tepežkat tako nemški („Frisch und g'sund geben“), kot slovenski (šapati) otroci, vsak s svojo pesmico. Žal je tudi slovenska objavljena le v nemškem prevodu. Poudarjata pa, da na Zilji poleg otrok hodijo šapat tudi slovenski fantje, vendar šele opolnoci. Tudi koledniki, ki na božicni in silvestrov vecer ter na predvecer svetih treh kraljev od hiše do hiše prepevajo kolednice, naj bi bili slovenska posebnost. Po starem izrocilu so Slovenci namrec verovali, da koledniki v hišo prinesejo sreco, zato jih tudi bogato obdarijo. Predvecer sv. treh kraljev pa je tudi vecer divje jage, pehtre babe (slovensko pernahti), ko se otroci, kar je v navadi še danes, z zvonci podijo po vasi. O spušcanju razsvetljenih cerkvic po vodi pravita, da je to šega, katere korenine segajo 300 let v preteklost, v cas hude poplave, in jo na svecnico iz zaobljube prirejajo vsako leto v Železni Kapli, ki jo imenujeta »nemška oaza« sredi slovenskega ozemlja, po cemer lahko sklepamo, da šegi pripisujeta zgolj nemški izvir. V Podjuni (Grabštajn, Globasnica, Djekše, Velikovec, Dobrla ves) je pravi ljudski praznik dan sv. Agate (5. februar): pri cerkvici na Kamnu, kjer se je ohranila šega obdarovanja revežev, se zbere množica ljudi s cele Koroške; grofica Hildegarda je namrec z oporoko vse svoje premoženje namenila revežem. Vse do danes se je tako ohranila šega, da po slovesni maši z lesenega hodnika ob župnišcu mecejo med množico majhne ržene kruhke, ki jim pravijo Agatine oz. Lihardine štrucke. Ljudje jih pobirajo in nekaj shranijo kot talisman, saj verjamejo v njihovo zdravilno in obrambno moc. O pustu je bilo pri Slovencih v navadi le vlacenje ploha, šega, ki neporocenim in vendar za poroko godnim dekletom, ni bila prav nic prijetna. V dekleta preobleceni fantje ob petju zbadljivk vlecejo pred hiše neporocenih deklet hlod ali še pogosteje svinjsko korito, v katerem sedi v staro žensko preoblecen fant; motiv iz Ziljske doline je prikazan na ilustraciji slikarja Feliciana von Myrbacha. V Mežiški dolini pa je bila še v 19. stoletja navada, da je kmet vso družino, skupaj s posli, za pusta povabil v gostilno na ples; plesati so morale predvsem vse ženske, in ce so krila vihrala na vse strani, so napovedovali, da bo tudi repa dobro obrodila. Pri veliki noci opozarjata na nekaj izkljucno slovenskih šeg: v Ziljski dolini po blagoslovu jedi dekleta z jerbasom na glavi hitijo domov, kajti prva se bo še tisto leto porocila, v Podjuni pa imajo slovenski fantje navado, da po vstajenjski procesiji zgodaj zjutraj, med streljanjem iz topicev, z baklami tecejo od vasi do vasi. Posebej so omenjeni zelo velik kolac in velikonocni kresovi, ki jih kurijo na okoliških vrhovih. Drugi petek po veliki noci je na Koroškem petek treh žebljev, v navadi so romanja, predvsem pa tek na štiri vrhove (omenjen že Megiserjevi Kroniki Koroške iz leta 1612; še danes ga prirejajo vsako leto). Zacne se na Magdalenski gori s polnocno mašo, od tod tecejo cez drn in strn na štiri okoliške vrhove in v 24 urah mora biti tek koncan. Kot posebej slovenske šege opisujeta še »Šentjurja peti«, ko koledniki na jurjevo po hišah pojejo jurjevsko pesem, v zahvalo dobijo jajca in drugi dan pecejo cvrtje (zapisano je »cortje«, kar je verje­tno tiskovna napaka), na binkošti, ki so pastirski praznik, pa poleg raznih pastirskih iger in izbiranja pastirskega (binkoštnega) kralja tudi pokanje z bici, kar naj bi pregnalo carovnice. Opišeta tudi izgon živine na planino (15. junij) in vracanje domov (8. september). Posebno slovesne pa so na Koroškem procesije Rešnjega telesa, ko posebno Slovenci na predvecer tega dne vhode hiš in hlevov okrasijo z brezovimi vejami in drevesci (to je še v navadi), o kresu postavljajo mlaje in kurijo kresne ognje, t. i. ivanjske kresove (zapisano je sicer »kreš«, »krešati«). Ogenj prižge nedolžno dekle. Kot posebno kresno šego omenita še proženje gorecih kolesc, ki je prav pri Slovencih povezana s posebnim soncnim kultom, kar dokazujejo tako obredna pesem »Sijaj, sijaj, soncece« kakor tudi nekatere druge navade, npr. da si nazdravljajo v smeri soncne poti, da fant hodi v smeri soncne poti, ko gre snubit, enako nevesta, ko se pred poroko poslavlja od sova-šcanov, trosenje soncu podobnih ivanjskih rož – kresnic, marjetic, po veži in izbi itn. Pisca zelo natancno in obsežno porocata o ziljskem farnem prazniku, žegnanju, s štehvanjem in s prvim (visokim) rejem pod lipo, ki jo Slovenci zelo castijo in pod njo pogosto pojejo slovenske pesmi, kot npr. »Lip'ca moja, si draga, cvetje tvoje zlo diši«. Tudi med plesom (prvi ples se imenuje pervo, sledijo pa mu obicajni plesi, zadnji pa je visoki rej, »ki traja le nekaj minut in ga trikrat ponovijo«), ob spremljavi godcev fantje ves cas pojejo le »slovensko« štirivrsticno obredno pesem »Bog nam daj en dober cas, Ta pervi raj zaceti!« (k obema pesmicama je Franzisci dodal tudi prevod). Posebej poudarjata, da lahko na sam žegnanjski dan plešejo le neporoceni in da morajo pri plesu dekleta pod širokim in kratkim krilom nositi ozek rajavec. Ker pa je štehvanje, kakor zatrjujeta, kot ostanek nekdanjih bo­rilnih iger Slovencev vcasih v navadi ob prazniku mrtvih, dodata, da je v nekaterih slovenskih vaseh tudi navada, da so na ponedeljek po žegnanju po maši za pokojne posebej blagoslovili tudi grobove. Z letnimi šegami so povezane nekatere delovne šege: omenjeno je oranje, poudarjeno pa teritev s šalami teric in po koncanem delu pojedina. Kakor omenjeno, je to poglavje po vsej verjetnosti prispeval Rudolf Waizer. Poudarja, da so slovenske terice moškim nevarne, nobeden se jim ne sme približati, ker ga napadejo »kakor furije«. Ce pa se jim približa kakšna castitljiva oseba, so takoj spodobne, lepo plešejo in pojo slovenske pesmi. Ko koncajo, glavna terica fantom pošlje »rógu«. Omenja še zimsko spravilo sena s planine in tekmovanje s sanmi. S tem je sklenjen letni krog in šege, ki ga spremljajo. Sledijo obsežni in natancni opisi šeg življenjskega kroga, najvecja pozor­nost pa je namenjena svatbenim šegam Ziljanov, ki so v literaturi najpogosteje omenjene, verjetno prav zaradi slikovite ziljske noše. Franz Franzisci, ki je tudi sicer vec in natancneje pisal o Ziljanih, saj je na Zilji preživel velik del življenja, neposredno spoznaval ljudi in sam spremljal in doživljal njihove šege in navade, je svatbo opisal podobno kakor že veckrat prej, opozoriti pa je vsekakor treba, da je v tem prispevku mnogo natancnejši posebej pri navedbi slovenskih poimenovanj; v tem popravlja celo svoja lastna starejša porocila. Prav zato je njegov prispevek toliko zanesljivejši. O ziljski svatbi je bilo že veliko napisano, vse doslej poznane opise in porocila sem sama razclenila in ovrednotila,13 tako tudi Franziscijev prispevek. Poudariti pa je treba, da med vsemi kritikami razlicnih piscev in porocevalcev ni bilo dozdaj zaslediti nobene, ki bi negativno ocenila Franziscijevo delo. Pri krstnih šegah poudari vlogo botrov, ki so pri Slovencih vedno zelo v casteh, veliko pa pove tudi o ljudskem verovanju in praznoverju, o tem, kaj se vrže v vodo za prvo kopanje, kaj se zavije v plenice, ko otroka nesejo h krstu, kakšen pomen ima vsak tak predmet, kakšne nevarnosti grozijo otroku med potjo h krstu. Za prvi krst po veliki noci je treba krstitelju dati poseben dar, celo srebrnik. Dolžnosti botrov so take kakor drugod v alpskem svetu. Pri šegah ob smrti govori najprej na splošno in ne poudarja znacilnosti posamicne etnicne skupine. To je sicer razumljivo, saj so si ravno obsmrtne šege tudi pri drugih narodih zelo podobne. Tu in tam pa le omeni kakšno slovensko posebnost, npr. da v Podjuni na prag položijo žegnano butaro, ko nesejo krsto iz hiše, in krsto trikrat porinejo cez žegnan les, da se pokojni ne bi vracal, da v hišo blizu pokopališca nesejo tri darove: mast, moko in kruh, krsto vozijo na vozu z dvema kolesoma ali na saneh, spredaj gre mož z lucjo ali s križem, sprevod mora naravnost na pokopališce in ne sme delati ovinkov ali krajšati poti. Po pogrebu je v navadi obdarovanje revežev ob pokopaliških vratih s hlebcki kruha, na pojedini (sedmini, karmini) pa poleg vina in piva postrežejo z juho, kislim zeljem in svinjskim mesom, na koncu pa še s kavo. 13 Prim.: Helena Ložar - Podlogar, V adventu snubiti – o pustu ženiti. Svatbene šege Ziljanov. Celovec, 1995 (poglavje Pretres porocil o svatbi pri Ziljanih od konca 18. stoletja do danes, 14–57). V drugem delu knjige Zur Volkskunde Krains (352–389) opisuje ljudsko življenje Wilhelm (Viljem) Urbas (1831–1900).14 Kot nezakonski sin služkinje se je rodil v Ljubljani, kjer je tudi hodil v osnovno šolo in gimnazijo. Kaj in kje je študiral, doslej ni ugotovljeno. Služboval je naj­prej v Ljubljani, v licejski knjižnici in nato je bil na Mahrovi trgovski šoli profesor nemšcine, francošcine in slovenšcine, v Trstu pa še zemljepisa, zgodovine, matematike, bil je zacasni šolski nadzornik za okraja Koper in Porec in zunanji clan odbora Matice slovenske. Kot clan nemškega in avstrijskega planinskega društva je leta 1882 predaval o Cicariji in Cicih v Istri; predavanje »Die Tschitscherei und die Tschitschen« je bilo pozneje objavljeno v Zeitschrift des Deutschen und Österreichischen Alpen-Vereins (1884). Pokoj je delovno preživljal v Gradcu, kjer je še naprej pouceval na zasebni gimnaziji vse do smrti. Že v zgodnji mladosti je pisal pesmi in krajšo prozo, z narodopisnega podrocja so ga zanimali slovenski pregovori in prilike (v nadaljevanjih jih je v letih 1869–1870 objavljal v Novicah, gospodarskih, obrtniških in narodnih), pisal je o povedkah in pravljicah (»Über Sagen und Märchen«, Jahrbuch der deutschen Staats-Oberschule in Triest, 1887/88), o vražah in praznih verah (»Aberglaube der Slowenen«, Zeitschrift für österreichische Volkskunde, 1898), pomembnejše pa je njegovo obsežno delo »Die Slowenen. Ethnographische Skizze«, ki je 1873. leta izšlo v Trstu v Dritter Jahresbereicht der deutschen Staats-Oberrealschule für das Jahr 1873. Ceprav ga Slovenski biografski leksikon oznaci za »etnologa« (in ne morda narodopisnega ali domoznanskega pisca) in ga predstavlja kot Marija Stanonik, Urbas Viljem. V: Slovenski biografski leksikon. 13. zv. (ur. Alfons Gspan, Jože Munda in Fran Petre). Ljubljana, 1982, 303–304, dostopno na: . »resnega in odgovornega, s suverenim poznavanjem predmeta in literature, ki jo je vedno kriticno upošteval«, kot cloveka, ki se je »od slovenskega kulturnega kroga locil tudi po svojem etnološkem konceptu,« – z Urbasom naj bi se zacela »realisticna smer slovenske etnološke misli /.../ že 25 let pred Murkom,« so kljub temu »raziskovalci slovenske etnologije šli mimo njega«. To vrzel je, kolikor je bilo mogoce, zapolnila Marija Stanonik.15 Manj plodovit pa je bil Urbas v prispevku, ki ga je o ljudskem življenju na Kranjskem napisal za delo Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi. Najprej oznaci Kranjce po posamicnih pokrajinah in poudarja vplive okolja na njihov znacaj: Gorenjci so mocne postave, inteligentni in željni znanja, Dolenjci so slabotnejši, zato pa dobrodušni, vendar tudi lahkomi­selni, Notranjci zaprti vase, odlocni, zviti in preracunljivi. Na splošno imajo Kranjci prirojen cut za pobožnost in bogabojecnost, zanje je znacilna ljubezen do domovine in vladarja po geslu »Vse za vero, domovino in cesarja«. Ce kmet pošlje sina v šole, ga pošlje na gimnazijo, da bi potem postal gospod, – tj. duhovnik, saj je primicija velika cast za celo vas. »Gospoda«, in tudi starše, preprosti ljudje onikajo (Urbas pravi, da z njim govorijo v množini). Znamenja ljudske pobožnosti je videti na vseh hribih in hribckih, na katerih stoje cerkvice in kapele, na križišcih in na polju so leseni križi in zname­nja, kaže pa se tudi v šegah ob cerkvenih praznikih. Njegovi opisi šeg so resda zelo gostobesedni, vendar neurejeni in nesistematicni, predvsem pa splošni, ne da bi pri posamicni šegi locil oz. poudaril kakšno pokrajinsko (gorenjsko, dolenjsko z belokranjsko itn.) znacilnost, mnogo opisanega se nanaša na Štajersko, ki pa je bila zunaj meja Kranjske. Samo mimogrede omeni, da imajo pokrajine tudi svoje razlicice, pomanjkljivost je tudi, da se 15 Marija Stanonik, Viljem Urbas. Slovenski etnograf 30, 1977: 27–36. ne potrudi, vsaj tu in tam povedati kaj v slovenskem jeziku in celo slovenske pesmi (kresne in svatbene) objavlja samo v nemškem prevodu. Urbas na kratko opiše božicne šege, poudari predvsem obredno kajenje in kropljenje po hiši in gospodarskih poslopjih na vse tri svete vecere, omenja jaslice v bogkovem kotu, nekoliko vec pove o jedeh: omenja potice in povitice, ki jih premožnejši nadevajo z orehi in medom (za opisani klecenbrot, nare­jen iz drobno narezanega suhega sadja, vemo, da ni kranjska znacilnost), božicni kruhi so trije: ržen, ajdov, tretji – poprtnik, ki je iz pšenicne moke, okrašen z okraski in ga nacnejo šele na praznik svetih treh kraljev. Poudarja, da Slovenci okrašenega božicnega drevesa sicer ne poznajo, tako tudi ni božicnih daril (ki jih verjetno drugi narodi postavljajo pod božicno drevo), poznajo pa na (!) Štajerskem (mar res samo tam?) obdarovanje ob miklavževem. Omenja kolednike, belo oblecene otroke, ki ne smejo biti na pare, hodijo pa od hiše do hiše in pojejo božicne, novoletne ali trikralje­vske kolednice. Poudari, da je šega poganska, saj naj bi po starih podatkih pesmi obhodnikov ne bile verske, temvec le šaljive vsebine. Ljudstvo tudi veruje, da se v božicni noci živina pogovarja in napoveduje prihodnost. Od blagoslovov skozi vse leto omenja blagoslov svec na svecnico, Blažev blagoslov, pepeljenje in blagoslov zelenja na cvetno nedeljo s pripombo, da Slovencem pac »primanjkuje palm, zato nosijo k blagoslovu oljcne vejice, šopke leske, vrbovja ali drugega lesa, na katerega je privezano brinje ali drugo zimzeleno rastlinje«. Za te šopke oz. butare ne navede nobenega imena. Poleg božica je najpomembnejši praznik velika noc, kar se vidi že po tem, da je celo hišo treba pocistiti in da vsak, ce je le mogoce, na ta dan lahko oblece novo obleko. Celo ime praznika (velika noc in veliki teden) dobesedno prevede v nemšcino kot „hohe Nacht“ in „hohe Woche“, za jedi v velikonocnem žegnu razloži simbolni pomen (kraca simbolizira Kristusovo telo, repni olupki oz. aleluja vrvi, kolac je krona, klobase so rane, hren je kis in žolc). Omeniti tudi ne pozabi iger s pirhi (turcanje, sekanje). Za procesijo Rešnjega telesa, ki je od vseh procesij najbolj v casteh, se ljudje oblecejo v najlepšo obleko, kot posebnost pa omeni t. i. Ahacijevo procesijo v Idriji (22. junij) kot spomin, ko so na ta dan leta 1508 v Idriji našli živo srebro. Tedaj je mesto okrašeno z mlaji in venci, postavijo tudi štiri oltarje, pri katerih se bere štiri evangelije, na oltarje pa otroci trosijo cvetlice. Potem piše o žegnanjih, farnih praznikih in o romanjih. Za Notranjsko pravi, da nima nobene pomembne romarske cerkve, Dolenjska ima Zaplaz, Primskovo in Metliko, Gorenjska pa kar »pol ducata«. Na starodavno cešcenje sonca spominja janževo, ki združuje pogan­ske in kršcanske šege. Po tleh v sobi je treba razprostreti praprot, za okna zatakniti rože, streljati z možnarji, na okoliških hribih zakuriti kresove, cez kres je treba skakati, cezenj pa tudi nagnati živino, vse za sreco in zdravje. Ob kresu pojejo obredne pesmi (v nemšcini zapiše dve kitici kresne pesmi, ki verjetno ni slovenska). V »deželi ob Kolpi« so o kresu v navadi obhodi kresnic, ki so oblecene podobno kakor božicni koledniki ali pa »maskirane v nacinu orientalskih žensk«. Ce ne dobijo darov, se mašcujejo s sramotilno pesmijo. Velika maša (15. avgust) je cas, ko se na sadnem drevju skrivajo kace, med mašami (med veliko in malo mašo) pa naj bi bil zrak najbolj cist, zato je tedaj treba zraciti zimsko obleko. In ob Marijinem prazniku se spomni na najpogostejša slovenska imena: poleg Marije, Mice, Micke in Maricke, našteje še Nežo, Uršo, Katarino idr. Pravi, da je kar polovici Slovenk ime Marija v razlicnih oblikah, za moške pa je vec izbire (Janez, Jože, Tone, Franc, Matija, Andrej itn.). Godovniku priredijo ofreht z macjo muziko, za katero trdi, da je tudi prežitek poganskih casov. Našteje pa še nekaj starih verovanj: tako je, na primer, za lepo polt in zdravo kožo treba na veliko soboto prvo zvonjenje pricakati ob studencu in se hitro umiti. Ko piše o ljudskem verovanju, omeni še povodnega moža in tatrmana, pa tavanje duš nekršcenih otrok (movje, navje), ko je v zrak treba pljusniti vodo, da se jih odreši, dalje duhove in strahove, med katerimi je tudi mora, ki se je lahko ubranijo tako, da na vratih zadelajo odprtino za kljuc. Carovnice ne prenesejo zvonjenja cerkvenih zvonov, zato je dobro pred nevihto zvo­niti, njihovo moc pa lahko unicijo crnošolci (»crne šole dijaki«), ki so tudi sicer povezani s samim hudicem. Nekaj ostankov ljudskega verovanja se je ohranilo v izrekih in pregovorih, npr. Petek – slab zacetek; Kdor se na petek smeje, se v nedeljo joce; Le tisti, ki mu streha pušca, prosi za lepo vreme; Zlato orožje – zanesljiva zmaga; Kruh je drag le tam, kjer ni denarja; Okoli mušice pajek ne prede mreže,16 in nekaj zbadljivk: »avša«, »šentana para«, »božji volek«. Pri šegah življenjskega kroga je spet najvec prostora namenjenega svatbi. Dokaz, da »Slovenec sovraži pohajkovanje«, najde v trditvi, da naj bi »fant svoje neveste ne bil spoznal na plesišcu, temvec pri delu,« menda tudi ne hodi vasovat (v pravem pomenu besede), temvec raje dekle obišce kar na domu in ji dela družbo pri preji. Sinu nevesto izberejo starši, odlo-cilna je dota, za katero tudi posrednik najprej vpraša že tedaj, ko pride na oglede še brez ženina, šele ko se nacelno dogovorijo, pride snubit skupaj s fantovim ocetom. Dolocili so dan poroke (sreda, sobota), mlada sta nato šla na izpraševanje v župnišce. Ženin si izbere dva druga, nevesta pa dve svatevci, oba skupaj pa še pozvacina (!). 16 Pravo zakladnico slovenskih ljudskih modrosti je Urbas, a samo v nemškem jeziku, objavil v delu Die Slovenen. Ethnographische Skizze v: Dritter Jahresbericht der deutschen Staats-Oberrealschule in Triest für das Jahr 1873, v pogl. Des Volkes Weisheit und Thorheit, 30–45. Ob tem je neogiben pomislek, da tega Urbasovega prispevka ne mo-remo obravnavati nekriticno; pozvacin je namrec posebnost s slovenskega severovzhoda in ga na Kranjskem ne poznajo; tudi vabovec ni nikjer oblecen tako, kakor ga opiše Urbas. Pozvacina je natancno opisal in predstavil nje­govo vabljenje na svatbo že 1890. leta v isti seriji Franz Hubad, ko je pisal o ženitovanjskih šegah štajerskih Slovencev (gl. zgoraj). In prav ta obsežni Hubadov opis je Urbas skoraj dobesedno prepisal, kar seveda zbuja dvome o verodostojnosti njegovega porocanja. Nadaljevanje opisa je manj problematicno že zato, ker opiše prvine, ki so splošno znacilne tako za alpski kakor osrednjeslovenski kulturni prostor, od zbiranja svatov in zajtrk pri ženinu, pokanja in streljanja, do odhoda proti nevestini hiši na okrašenih vozovih. Po stari šegi so vrata nevestine hiše zaklenjena, treba je reševati uganke, na prag privedejo eno ali vec lažnih nevest, odhod od doma v cerkev, šranga na koncu vasi, ob šranganju pa fantje pojejo, kakor zapiše Urbas, „Spotlieder“ (zmerljivke ?), ceprav ne razumemo prav, kaj je s tem mislil: besedilo ene takih pesmi je zapisal v nemšcini, vendar ji med slovenskimi svatbenimi pesmimi ne najdemo vzporednice. Na pragu novega doma nevesto sprejme (spet smo lahko zacudeni) kuharica (!) s hlebom kruha in nožem na njem. Nevesta hlebec prereže v znamenje, da ga bo odslej pekla in rezala ona, nakar jo ženin odpelje k staršem s prošnjo, naj jo sprejmejo. Med gostijo se vrstijo napitnice, pripovedujejo anekdote, zastavljajo si uganke (Po kateri cesti se ni še nihce vozil – po mlecni, rimski; Kaj vsi naredimo preden vsta­nemo – gremo spat, ležemo; Kaj manjka enemu dobremu cevlju – dober par). Vmes plešejo, pojejo, starešina skrbi za prijetno razpoloženje, zbirajo darove za nevesto, za godce, za kuharico. K darovanju povabijo godci, be-sedilo je navedeno spet le v nemšcini, slovenska so tokrat poimenovanja poklicanih, npr. vojarna, tovarš. Na gostijo pridejo kot nepovabljeni gostje tudi voglarji, vendar po Urbasu le tedaj, ce se je kdo porocil že drugic (npr. vdove, vdovci). Gostije trajajo od ponedeljka (vcasih od nedelje) do petka, zadnja jed, s katero postrežejo, pa je pogaca ali pa štruklji. Seveda pa take gostije lahko prirejajo le bogati, pri revnejših pa je vse preproste­je, imajo le enega godca. Razlike so tudi po pokrajinah. Slovenci nimajo svojih izvirnih plesov, pleše se le polko, valcek, kolo kot južnoslovanski ples pa le pod Gorjanci. Tudi nevestina obleka je vedno preprosta, a ne bela, najveckrat temna, predvsem pa enobarvna, lepši je naglavni okras s trakovi, vpletenimi v kite, belokranjske neveste imajo šapelj z blešcicami, notranjske pa celni trak. Zelo kratko so predstavljene šege ob rojstvu in krstu. Zacudeni smo, da krstitke (misli verjetno krstno gostijo) osmi dan po krstu imenuje kar sedmina. Za Kranjce pravi, da imajo otroke sicer radi, imajo jih navadno vec, vendar jim ne posvecajo prevelike pozornosti; prva leta jih pustijo te­kati okoli le v srajcki, edino, cesar jih naucijo je, da znajo moliti, s petimi leti pa so že pastirji. Na Kranjskem naj ne bi poznali skupnih obcinskih pastirjev, zato morajo to delo prevzeti otroci in starci, ki za drugo delo niso vec sposobni. Od otroških iger omenja rihtarja biti, ristanc (poskakovanje po eni nogi), klinckanje, razne igre z žogo (med otroške igre pa seveda ne sodi plezanje na mlaj, ki je fantovska šega), omeni še miklavževanje, tepežkanje in celo snežaka s pipo v ustih, ki ga naredijo za pusta. Na pustni torek nabašejo stare obleke s slamo in takega kurenta sežgejo ali vržejo v vodo, na pepelnicno sredo pa vlacijo ploh. Od šeg ob smrti omeni cutje pri mrlicu in jokavke oz. naricalke v Beli krajini, s pripombo, da šega že zamira. Uskoki imajo navado, da mrtvemu, ko ga položijo v krsto, dajo na obraz majhno masko (morda je mislil mrtvaški prt), pa tudi sicer naj bi v krsto priložili kakšen predmet, ki ga je imel pokojni rad. Natancneje poroca tudi o polšjem lovu in o pasteh, brez pokrajinskih znacilnosti opiše moško nošo in polhovko kot splošno moško pokrivalo, pri prehrani navede zelje, repo, mocnate jedi, predvsem ajdove žgance, pri gospodarstvu pa vinogradništvo in vinske kleti, ki so ob dobri letini vsem na stežaj odprte, vendar pa so ljudje tam, kjer je doma vino, »nasilni, nezau­pljivi, trmasti«, po drugi strani pa »pošteni in odkriti, pripravljeni pomagati sosedom«. Pri trgovini omenja mešetarje in likof po sklenjeni kupciji, pri obrteh pa suhorobarstvo (Ribnica) in sitarstvo (Stražišce pri Kranju). Poglavje o mitih, povedkah in ljudskih pesmih Slovencev, je tako za Koroško kakor tudi za Kranjsko je napisal jezikoslovec, dialektolog, slovstveni zgodovinar in narodopisec Johann Scheinigg (Janez Šajnik) (1851–1919).17 Rodil se je v Borovljah, v gimnazijo je hodil v Celovcu, študiral je v Gradcu, bil profesor najprej v Beljaku, nato pa do upokojitve leta 1877 profesor za latinšcino, gršcino in slovenšcino na celovški gimnaziji; umrl je v Celovcu. Kot jezikoslovca in dialektologa ga je posebej zanimalo slovensko rožansko narecje (o tem je pisal v Kresu in to je bilo veckrat ponatisnjeno), izzivala so ga tudi etimološka vprašanja (npr. izvir imena Celovec), razpravljal je o osebnih in krajevnih imenih boroveljskega okraja. Raziskoval je koroško slovensko slovstveno zgodovino in pisal v Kresu o Urbanu Jarniku, Matiji Ahaclu, Ožbaldu Gutsmannu, o ljudskem pesniku in dramatiku Andreju Šusterju Drabosnjaku. Posebno pozoren je bil do slovenskega ljudskega France Kotnik, Scheinigg (Šajnik) Janez. V: Slovenski biografski leksikon. 9. zv. (ur. Alfons Gspan). Ljubljana 1960, 214–215, dostopno na: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi540755/# slovenski-biografski-leksikon>. izrocila, šeg in navad, ljudskih pripovedi, pregovorov, rekov, ugank, predvsem pa ljudskih pesmi. Zapisoval jih je v krajevnih govorih in tako je nastala zbirka Narodne pesni koroških Slovencev,18 ki vsebuje na skoraj 470 straneh malega oktavnega formata nad 900 pesmi. Ob vsaki je zapisano, kje jo je zapisal, oziroma kje jo je našel že zapisano, in jo prevzel za svojo zbirko. Scheiniggov prispevek v delu nadvojvode Rudolfa bi zaslužil posebno pozornost posebej raziskovalcev mitoloških vprašanj. Kot najvažnejše omenja soncne mite, boj luci in teme: pravi, da se ta boj pojavlja trikratno, kot boj sonca z nevihtnimi oblaki, vsakodnevni boj dneva in noci in enkrat letno, ko sonce skoraj zgubi moc in mu pomaga mlado pomladansko sonce, ki premaga zle zimske demone. In to je po njegovem mnenju glavna vsebina vseh soncnih mitov. V nadaljevanju razpreda misli o nebeški svetlobi, o zlatem jabolku, ki ga ukrade vila ali vedomec - zlatoper, vse je povezano z zlatom, cudežni konj iz devete dežele z zlato grivo, zlata tekocina, s katero si junak pozlati lase – vse to so simboli soncne svetlobe. Na drugi strani usihajoc studenec, odmirajoca jablana, speca princeska, ki jo junak – vitez z zlatim orožjem reši, pa v ljudski domišljiji ponazarjajo umirajoce sonca. Narava, ki jo premaga zima, je devica, ki je žrtev zmaja (maceha žrtvuje pastorko Marjetico zmaju, brat sveti Jurij pa jo reši). Našteva pa še druge motive – Trdoglava, Psoglavce, kot nov motiv so okameneli in v živali zacarani, macehe, ki preganjajo pastorke. Nadaljuje z mitom lune, kovaca v luni oz. Kurenta, ki je prelisicil smrt in poslej ne more ne v nebesa ne v pekel. Govori o motivu Lepe Vide in navede dva verza v nemšcini. Med bogovi omeni gromovnika Peruna, nadalje tri sestre rojenice (posebno pri Narodne pesni koroških Slovencev (zbral in na svetlo dal J. Scheinigg). Ljubljana, 1889. Povecan in s predgovorom opremljen natis je leta 1980 v Celovcu izdala Kršcanska kulturna zveza. Slovencih), ki pridejo k zibeli novorojenca in mu dolocijo usodo, nazorno opisane vile so zanj personificirani oblaki, prebivalci gozdov so škratje, divji možje, gorni možje, na Koroškem in na Gorenjskem je doma Pehtra, Pehtra baba, v Bohinjskem jezeru so vodni možje, ki potegnejo marsikatero dekle k sebi v globino. Razpiše se o jezerskih zgodbah, nadaljuje z verovanjem v volkodlake in vampirje, ki jim je sorodna mora – boginja smrti pri starih Slovanih, drugi demoni pa so še netek, glodež, torka, torklja, kurent (pravi mu slovenski Bakhus), Jutrman. Za vsakega navede njegove znacilnosti, oz. kako po ljudskem verovanju ljudem škoduje oz. pomaga. Posebna skupina, ki ji namenja pozornost, so pravljice, tiste o kacah, od hišnih (ož, vož) do kacje kraljice, bele kace, in pravljice o vragu, pa živalske pravljice in legende. Pri pripovedkah o turških bojih lahko sprosti pot svoji ljubezni do etimologije: lokalne povedke mu razložijo imena Crna Prst, Tabor, Mehovo, kot najvecje junake omenja Štempiharja, Lamberga, Martina Krpana, od humoristov pa Pavliho kot slovenskega Eulenspiegla in trapa kot neumnega Hansa pri Nemcih. Slovenci poznajo tudi zgodbe o desetem bratu in desetnici. Posebno poudarja slovensko ljudsko pesem. Piše, da Slovencem izvir ljudskih pesmi nikoli ne presahne. Ljudske pesmi deli na religiozne (po­gansko vsebino je prekril kršcanski duh), zgodovinske (predvsem turški boji), legendarne, balade, romance. Pri vsakem tipu navede nekaj primerov. Vec pove o pesmih o kralju Matjažu, splošno pa tudi o nacinu petja in prav na koncu našteje še nekaj raziskovalcev oz. zbiralcev slovenskih ljud­skih pesmi, od najstarejšega vira, tj. furlanskega zgodovinarja Nicolettija, Valvasorja do Dizme Zakotnika, Vodnika in njegovih posnemalcev, kakor pravi, Smoleta, Rudeža, Ravnikarja, Kastelca, vse do Prešerna, Stanka Vraza, Anastasiusa Grüna. V knjigi o Koroški in Kranjski je tudi poglavje o Kocevarjih, ki ga je napisal Karl Julius Schröer (1825–1900),19 ki je svoj prispevek najver­jetneje priredil po delih Jožefa Rudeža. Pri nekaterih objavah Schröer to tudi prizna, za druge pa so mu to dokazali (npr. Adolf Hauffen) s ponati­som Rudeževega izvirnega zapisa. Poglavje o Kocevarjih vsebuje v glavnem kocevarsko zgodovino, narecje, nekaj je podatkov o noši (neveste so brez nakita), govori o t. i. hauzirarjih, potujocih trgovcih, najvec pa o ljudskem slovstvu, ljudski cerkveni in posvetni pesmi, predvsem o baladah. Ne gre prezreti, da je knjiga Kärnten und Krain bogato ilustrirana: vecina ilustracij z narodopisno tematiko (noša, šege, predstave o bajnih bitjih itd.) je delo Jurija Šubica. Primorska Leta 1891 je v zbirki izšla kot naslednja knjiga Küstenland (Primorska), ki obravnava Goriško, Gradiško, Trst in Istro. Porocilo o ljudskem življenju na Goriškem (161–190) je prispeval grof in politik Franc Coronini-Cronberg (1833–1901).20 Rodil se je v Gorici, študiral filozofijo in pravo in bil dolgo 19 Avstrijski filolog, rojen v Bratislavi, umrl na Dunaju. Veliko se je ukvarjal z Nemci na Madžarskem, mdr. je napisal knjigo o njihovi božicnih igrah (1862) in dve o narecjih (1863, 1864), besednjak kocevarskega narecja (Wörterbuch der Mundart von Gottschee. Dunaj, 1870) in knjigo o Nemcih v Avstro-ogrski monarhiji (Die Deutschen in Österreich-Ungarn und ihre Bedeutung für die Monarchie. Berlin, 1879). Gl. Karl Julius Schröer . Omenjen je ob Jožefu Rudežu; gl. Milena Uršic, Rudež Jožef. V: Slovenski biografski leksikon. 9. zv. (ur. Alfonz Gspan). Ljubljana, 1960, 156, dostopno na: . (Op. ur.) 20 Avgust Pirjevec, Coronini-Cronberg Franz Karel, grof. V: Slovenski biografski leksikon. 1. zv. (ur. župan v Šempetru pri Gorici, predsednik kmecke družbe in Slovencem na­klonjen goriški deželni glavar, ki je slovel po popolni objektivnosti, ceprav ni mogel prepreciti narašcajocega nacionalnega boja; prav zato naj bi leta 1899 odstopil. Njegov oce je bil vzgojitelj Franca Jožefa in sam Coronini je bil njegov mladostni tovariš. Govoril je štiri jezike. Coronini ocenjuje Slovence kot družabne, prisrcne in dobrosrcne. Pravi, da so prebivalci Goriške med seboj že tako pomešani, da je posameznike težko pripisati doloceni etnicni skupini (italijanski, slovanski, germanski). Kot posebnost poudarja, da si mnoge ženske služijo svoj kruh z delom v Egiptu, kamor so hodile kot dojilje, nekatere pa so se menda, tako Coronini, udinjale tudi dvomljivim poklicem. V prispevku je pregledno predstavil vsa podrocja ljudske kulture, tako tisti del, ki govori o raziskovanju ljudskega slovstva, kakor tudi ljudsko verovanje in z njim povezane šege in navade. Pripovedko o Zlatorogu razlaga kot eno najlepših povedk, govori o triglavski roži, o Bogatinu in njegovih zakladih, svoja raziskovanja usmerja v motive, npr. Faustov motiv, Lenorin motiv, zanimajo ga zgodbe o Turkih in še po­sebej po Turkih imenovani kraji (Turški križ, Turški klanec). Pripoveduje zgodbe o Kristusu, svetem Petru in svetem Janezu ali o Kristusu, ki ga spremlja hudic. Prav na široko pa govori o »resnicni« (tako sam) zgodbi o Tonettu Busettu (spominja na eno najljubših otroških knjig Tonca iz lonca, ki je pred drugo svetovno vojno izšla v zbirki Slovenceve knjižnice). Prebivalci tega dela dežele spoštujejo izrocilo prednikov, kar se naj­bolje kaže v verovanju v rojenice in druge vile, ki imajo po ljudski veri Izidor Cankar in Franc Ksaver Lukman). Ljubljana, 1925, 85; Rudolf Klinec, Coronini-Cronberg, Franz Karel, grof. V: Primorski slovenski biografski leksikon. 1. snopic. Gorica, 1974. Oboje dostopno na: . svojo moc tudi nad živimi bitji. Pri šegah najvec govori o romanjih in o procesijah v colnih, opisuje tudi šagro, ljudske plese in ljudske igre, sicer pa zopet najvec izvemo o svatbenih šegah. Coronini ne govori na splošno, temvec je pozoren na razlocke med pokrajinami tega obmocja, tako npr. posebej omeni Soško dolino, Vipavsko dolino vse do Furlanije in do dolin pod Triglavom. Za Trst je glavne znacilnosti predstavil Peter (Pietro) Tomasin (1864–1925),21 katerega prispevek o tržaških Slovencih je pisan zelo custve-no in naklonjeno: vedno znova poudarja njihovo religioznost in globoko vero in na tej osnovi gradi porocilo o ljudskem življenju in kulturi. Pravi, da se kmet že takoj zjutraj, ko vstane, pokriža, in potem še pred jedjo in pred zacetkom vsakega dela, vse zato, da bi priklical božji blagoslov, rad hodi na romanja v svete kraje, predvsem k Mariji na Sveto goro, vsak dan hodi k maši in se udeležuje vseh procesij (Rešnjega telesa, velikonocne in prošnjih procesij). Veruje, da pri vsaki nesreci lahko cloveku pomagajo za­kramentali (blagoslovljena voda in sveca, cvetnonedeljska butara). Na drugi strani pa je Slovenec tudi vraževeren: verjame v carovnice (coprnice), ki da se srecujejo pri hudicevem plesu, verjame v zli pogled in v moro, ki tlaci cloveka v spanju. Edina zabava, ki jo poznajo, je praznik vaškega patrona, 21 Petra (Pietra, Petrusa) Tomasina ne omenja noben biografski leksikon. Iz dostopnih bibliografskih dejstev je razvidno, da se je ukvarjal posebej z zgodovino Trsta (Reminiscenze storiche di Trieste dal secolo IV al secolo XIX, 1890), pisal je o narodnostih v Trstu (Die Volksstämmen im Gebiet Triest und in Istrien,1889; o tem je pod istim naslovom s podnaslovom Eine ethnographische Skizze pisal tudi v 19. letnem porocilu nemške državne višje realke v Trstu 1889), o zgodovini pošte (Die Post und ihre historische Entwicklung, 1894), o cerkvi in kapucinskem samostanu (La Chiesa e l'antico Convento dei frati Cappucini fuori di Porta Cavana a Trieste, 1896). Njegova zapušcina je shranjena v tržaškem arhivu, ki mu je že v casu življenja podaril precej knjig in dokumentov, drugi so prišli v arhiv po njegovi smrti. (Op. ur.) tj. šagra, in veselje na svatbah, ko celo plešejo, pojejo in pijejo. Življenje pa je težko, polja so slabo obdelana, zato mnogi zapušcajo domaci kraj in se podajo cez morje, da bi v daljnih deželah našli sreco. Tisti, ki ostanejo doma, delajo kot zidarji in kamnarji, ženske pa kot prodajalke zelenjave in rož, perice in mlekarice. Poudarja, da so Slovenci šele pod Jožefom II. ponekod dobili nekaj samostojnih fará in nekaj slovenskih šol, vendar jim ocita, da bi lahko bili tako jezikovno kakor tudi kulturno popolnoma samostojni, pa so, z redkimi izjemami, posebej po šegah in navadah bolj podobni Italijanom kakor drugim slovanskim narodom. Ljudsko življenje Slovanov v Istri (Das Volksleben der Slaven in Istrien, 208–230), na splošno vseh v Istri živecih prebivalcev slovanskega rodu, ne pa morda posebej Slovencev, obravnava politik, publicist, profesor in duhovnik Alois (Vjekoslav) Spincic (1848–1933).22 Rodil se je v Spincicih v Istri, umrl na Sušaku (Reka). V Gorici in Trstu je študiral teologijo, bil leta 1871 sicer posvecen, vendar je v Pragi in na Dunaju nadaljeval študij zgodovine in geografije, postal profesor v Kopru in v Gorici in šolski nad­zornik za okraj Koper. Leta 1892 je bil odpušcen, preselil se je v Opatijo, pozneje pa je skoraj do smrti živel v Zagrebu pri škofu dr. A. Bauerju. Deloval je na šolskem in kulturnem podrocju, bil soustanovitelj koprske in goriške citalnice, predsednik Ciril-Metodove družbe. S podporo slovenskih prijateljev se je bojeval za vsestranske pravice narodnih skupin v Istri in imel pomembne politicne funkcije. Kot profesor v Kopru je spodbujal in krepil narodno zavest tamkajšnjih Slovencev. Vsako prosto uro je izrabil, Petar Strcic, Spincic Vjekoslav. V: Primorski slovenski biografski leksikon. 14. snopic (ur. Martin Jevnikar). Gorica, 1988, 428–429. da je spoznaval istrske vasi, pokrajino in kulturo, da se je lahko pogovarjal z ljudmi in jim prisluhnil. In tako so prav preprosti ljudje, poleg njegovih študentov, postali njegovi najboljši agitatorji. Italijanska zasedba tega ozemlja je zanj pomenila tragicen konec bogatega življenjskega delovanja. V splošnem prispevku o življenju Istranov so posebej omenjene Šavrinke, ki so iz notranjosti Istre vsak dan prehodile dolgo pot do tržaške tržnice, kamor so na plecih nosile mleko, kruh sadje, zelenjavo in celo kurjavo, in tako preživljale družine. Na splošno piše o romanjih, o praznikih skozi vse leto, posebej pa o božicu in kolednikih, o petju pasijona in obredih velikega tedna, o velikonocni procesiji in posebej o velikonocnih jedeh, pri cemer posamicne našteje (pogaco, kuhano šunko ali ovcjo pecenko, pece­nega purana, cesen ali hren, torej vse, kar je bilo po starem izrocilu treba darovati soncnemu bogu). Udeležba pri telovski procesiji je obvezna za vse clane družine, razen za gospodinjo. Cvetlice, ki so jih trosili okoli cerkve, so potem pobrali in z njimi doma pokadili bolnike ali jih zažgali pred ne­urjem. Enako moc naj bi imele tudi na cvetno nedeljo blagoslovljene oljke. Poseben pomen imajo tudi žegnanja in letni sejmi, ko trgovci postavijo svoje stojnice, ljudstvo pa na prostem pleše in poje. Edini praznik, ki ni povezan s cerkvenim letom, je pust: skupine maskiranih moških, z rogovi na glavi in z do štiri kilograme težkimi zvonci za pasom (od tod ime zvoncarji), plešejo po vaseh. Poudarja, da se je ta tradicija v Istri in okolici ohranila do današnjih dni in jo še vedno vsako leto organizira fantovska skupnost. Pove še, da so zvoncarji »antipod« slovenskim škoromatom iz bližnjih Brkinov, ki držijo v eni roki gorjaco, v drugi pa vreco pepela, s katerim obmetavajo ženske in otroke. Poseben lik pa je Pust, s cunjami nagacena lutka, ki jo na pepelnicno sredo sežgejo ali zakopljejo. Tudi ko poroca o navadah in šegah od zibeli do groba, se ne ustavlja ob vsaki etnicni skupini posebej. Pri porodu na splošno pomaga vašcan­ka, ki ji zaupajo, »slovanske žene« pa so zavracale celo izprašane babice. Otroka morata oce in boter takoj nesti h krstu, tudi pozimi, pa naj bo pot do cerkve še tako dolga, porodnica pa nekaj tednov ne sme iz hiše. Fantje so smeli na obisk k dekletu šele po sprejemu v fantovsko družbo, pri izbiri zakonskega druga je bilo treba upoštevati voljo staršev, odgovor na snubljenje je bil simbolicen: šopek je pomenil privolitev, pelinova vejica pa zavrnitev. Porocni dan je opisan natancno, po prvinah, zacenši s prihodom ženina na nevestin dom in s predstavljanjem ene ali vec lažnih nevest, z metanjem konfetov ali hlebckov kruha med gledalce, sledijo porocna go-stija, obdarovanje in nocni odhod novoporocencev v novi dom. Opisani so posamezniki, ki so imeli na svatbi dolocene naloge, zanje pa so praviloma navedena le hrvaška poimenovanja (barjaktar, stari svat, starejšina). Ob bolezni se zatekajo k domacim zdravilom in k domacim zdravilcem. Pred smrtjo je treba paziti, da umirajoci ni sam, da poklicejo duhovnika, ki mu podeli poslednje maziljenje. Žalno obleko morajo sorodniki nositi vse leto, ženske naj bi nosile dolgo žalno ogrinjalo. Stara navada je glasno jokanje, ki se ponavlja v casovnih presledkih, med tem ko leži rajni na mrtvaškem odru, nato ponovno, ko ga položijo v krsto in celo med pogrebno mašo. Do samega groba smejo samo moški, ženske pa se vrnejo domov, kjer se glasno objokovanje nadaljuje s pesmimi, v katerih pokojnega hvalijo in ga prosijo, naj pozdravi vse sorodnike, ki so že v onstranstvu. Na koncu Spincic še poudari, da se Slovenci v Istri skoraj ne razlikujejo od Hrvatov: ne samo, da so oboji postavni in mocni, da dosegajo visoko starost, vsi so tudi zelo delavni, tenkocutni, nadarjeni in vedoželjni. Slovenci v Zalski in Železni županiji Madžarska je v delu nadvojvode Rudolfa obravnavana kar v sedmih knjigah, ki so izhajale med letoma 1888 in 1902. Porabski Slovenci so našli svoje mesto v IV. knjigi (1896) te madžarske serije. V prispevku »Vendi v Zalski in Železni županiji« (Die Wenden im Zalaer und Eisenburger Comitat, 259–270) jih je predstavil ucitelj Bálint (Valentin) Bellosics (1867–1916).23 Rodil se je v Redicu (Rëdics) v Zalski županiji, oce je bil zemljiški najemnik pri Eszterhazyju, mama Karolina Pentek pa je bila iz slovenske družine. Po osnovni šoli je šel na uciteljišce v Budim (del Budimpešte), potem pa zaradi zdravstvenih težav v Cakovec, tam maturiral, se vrnil v Budimpešto na pe­dagoško akademijo, kjer je študiral madžaršcino in zgodovino. Za zbiranje narodopisnega gradiva ga je v Budimpešti navdušil dr. Herrmann Antal. Rad bi bil pouceval v Cakovcu, vendar so ga poslali v Bajo na mejo s Hrvaško. V prostem casu, predvsem poleti, je obhodil vse samotne kmetije obmocja, kjer je kmetoval njegov oce, in ker je bil v stalnem stiku z ljudmi, veljajo njegovi zapisi za zelo verodostojne. Spoznaval je navade, zapisoval pesmi in pravljice, raziskoval jezik in pisal o nacinu življenja tamkajšnjega prebival­stva. V madžarskih strokovnih revijah je objavljenih vec kot 100 njegovih clankov o narodnostih na Madžarskem, o pravljicah, slovenskih baladah, predstavil je Nemce v Backi in Južne Slovane: Slovence, Šokce, Bunjevce, Srbe. V Avstro-ogrski monarhiji v besedi in podobi imenuje prebivalce Porabja najprej Vendi, potem pa se takoj popravi: »pravilno Slovenci«. Poleg opisa Halász Albert, Hommage ŕ Bellosics Bálint. Lendava: Madžarska samoupravna skupnost obcine Lendava, 2013, madžarsko-slovenska e-knjiga, dostopna na: . (Op. ur.) noše in hiše razlaga patriarhalno družinsko življenje, se dotakne šeg ob krstu in ob smrti in je zelo natancen pri opisu ženitovanja, posebno kar zadeva slovenska poimenovanja za svate, ki imajo na svatbi posebne vloge. Za sklep V »prestolonaslednikovem delu« (Kronprinzenwerk), kakor tudi imenujejo enciklopedicno zbirko Avstro-ogrska monografija v besedi in podobi, imajo za preucevanje ljudskega življenja poseben pomen tudi zelo realisticne ilu­stracije, tako predstavitve naselij in hiš, gospodarskih poslopij, orodja, noš, kakor tudi mnoge graficne ponazoritve šeg. Prav ilustracije bi lahko bile izziv za umetnostnega zgodovinarja in verjetno bi pri nas na tem podrocju zaoral ledino. Zanimivo bi bilo vedeti, od kod ilustratorjem, posebno tistim, ki niso slovenskega rodu, táko poznavanje gradiva. Enega od odgovorov najdemo ponovno v že omenjenih Obravnavah deželnega zbora kranjskega; v letnem porocilu o zbirkah (1888) beremo: Za najširše kroge namenjena razprava s podobami najlepših prazgo­dovinskih predmetov deželnega muzeja priobcila se bode v cesarjevi-cevej knjigi; s tem delom pooblašceni slavni Dunajski umetnik Hugo Charlemond je letošnjo pomlad v muzeju posnel doticne zbirke in ji s popolno umetnostjo dovršil slike.24 24 Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani (Bericht über die Verhandlungen des krainischen Landtages zu Laibach). Zv. 28, od 20. januarja do –21. junija. Ljubljana/Laibach 1888, 138 (slov.), 139 (nem.). Letno porocilo. Prav omenjenega slikarja, poleg Jurija Šubica in Feliciana Myrbacha, najveckrat zasledimo kot avtorja ilustracij s slovenskimi motivi.25 Kako odmevno je bilo delo Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi za zgodovino slovenske etnologije? Morda gradiva, ki ga ponuja za preu-cevanje ljudskega življenja 19. stoletja doslej še nismo dovolj ovrednotili. Vedno znova se vracamo k Valvasorju, Hacquetu in Linhartu, k Murku in Štreklju. Tako npr. v zborniku, posvecenemu stoletnemu razvoju slovenske etnologije26 delo ni nikjer omenjeno. Naposled vsaj s prevodom narodopisnih poglavij nadomešcamo to vrzel tudi z mislijo, da bo to spodbudilo poglobljenejši interes tako etnologov kakor strokovnjakov drugih ved, ki so v tej zbirki prispevale k spoznavanju Slovencev, kakor so jih videli pisci ob koncu 19. stoletja. 25 Po nakljucju sem leta 1991 odkrila, kako si je slovenski slikar, ilustrator in karikaturist Hinko Smrekar (1883–1942) pomagal prav z ilustracijami iz obravnavanega dela, ko je zasnoval motive za igralne karte Slovanski tarok. Karte so bile zaradi slikarjeve panslavisticne usmeritve z odlokom 14. avgusta 1916 prepovedane, januarja 1918 pa spet dovoljene. Izbral je motive iz ljudskega življenja vseh slovanskih narodov, predvsem šeg in noše, glasbil in plesov. Gl. Helena Ložar - Podlogar, Narodopisni motivi na tarok kartah Hinka Smrekarja. V: Smrekarjev tarok (Priloga h kartam). Ljubljana, 1992, 19–41. 26 Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj. Zbornik prispevkov s kongresa Ljubljana, 24–27. oktobra 1995 (ur. Rajko Muršic in Mojca Ramšak). Ljubljana 1995. Materialna kultura Slovencev v delu Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi Med politicnimi interesi in artefakti* Maja Godina Golija Uvod S vet materialnega je podrocje bivanja, ki za razlocek od drugih po­drocij cloveške eksistence obsega predmetno, to je svet artefaktov iz vsakdanjega, nedeljskega in praznicnega življenja, s krajšo ali daljšo življenjsko dobo, z vecjim ali manjšim pomenom za pripadnike družbenih in etnicnih skupin, pa tudi z vecjo ali z manjšo pricevalnostjo o njihovi kulturi in življenju.1 Zaradi lažje delitve in organizacije raziskovalnega ter muzejskega dela in scasoma tudi že zaradi znanstveno zgodovinskih razlo-gov se je v etnologiji za to podrocje raziskovalnega zanimanja izoblikovalo * Besedilo je razlicica poglavja Die Materielle Kultur der Slowenen im „Kronprinzenwerk“, objavlje­nega v: Jurij Fikfak in Reinhard Johler (ur.), Ethnographie in Serie. Zu Produktion und Rezepzion der „österreischisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild“. Wien, 2008, 242–254. Avtorica je podrobneje obravnavala tudi Stavbarstvo slovenskega etnicnega ozemlja v delu Die östereichisch--ungarische Monarchie in Wort und Bild, obj. v: Traditiones 31 (1), 2002: 91–98. (Op. ur.) Thomas K. Schippers, Od predmetov do simbolov. Spreminjajoce se perspektive pri proucevanju materialne kulture. Etnolog 12, 2002: 134. ime materialna kultura.2 Že od njenih zacetkov je v posameznih evropskih deželah to podrocje – poleg sestavin duhovnega življenja – pritegnilo raz­iskovalce ljudske kulture. Noša in stavbarstvo sta bili že v 19. stoletju zelo priljubljeni temi raziskovanja evropskih narodopiscev, ki so prav na osnovi preucevanja teh sestavin predmetnega sveta dolocali etnogenezo in kulturni razvoj posamicnih narodov, pa tudi njihov estetski cut in umetniško ustvar­jalnost, ter jih razvršcali v razlicne kulturne tipe in kulturna obmocja.3 V ospredju zanimanja tedanjih raziskovalcev so bili le nekatere znacilnosti materialne kulture: predvsem njihova izvirna oblika in starost, estetska vrednost in slikovitost, materialna vrednost in posebnost, le redko funkcija. Zato se je z razvojem etnoloških metodoloških izhodišc in s spre­minjanjem raziskovalnih pogledov po drugi svetovni vojni, pa tudi zaradi naglega spreminjanja materialnega sveta zaradi industrializacije, urbanizacije in globalizacije zanimanje za tako usmerjeno raziskovanje materialne kulture zmanjšalo. Že leta 1967 je Sigurd Erixon v clanku »Evropska etnologija v našem casu« opozoril na ponovne potrebe po raziskovanju materialne kulture, vendar s sodobnejših, do tedaj zanemarjenih izhodišc: »Kar je zdaj potrebno, je predvsem študij materialne kulture na obeh ravneh, na kon­kretni in na abstraktni, in to v njenem razmerju z navadami in obmocji duševnih zamisli.«4 2 Karl-Sigismund Kramer, „Materielle“ und „geistige“ Volkskultur. V: Bayeriches Jahrbuch für Volkskunde (1969) 1970, 82. 3 Maja Godina Golija, Contemporary appropriations of culinary tradition in Slovenia. Traditiones 41 (2), 2012: 101. 4 Sigurd Erixon, European Ethnology in our Time. Ethnologia Europaea 1, 1967: 10. Povecano zanimanje za to tematiko se je nadaljevalo in oživelo zlasti v 70. in 80. letih 20. stoletja, ko je nastala vrsta razprav o metodoloških izhodišcih raziskovanja materialne kulture. Nove paradigme so opredeljevale obravnavo posameznih objektov materialne kulture z vidika njihove nekda­nje in sodobne uporabne vloge ter njihove povezave z drugimi kulturnimi sestavinami in dogajanji.5 Danes etnologija razume objekte in materialni svet v njihovem širokem pomenu, kot indikatorje oz. znake za razumevanje in raziskovanje kulturnih procesov in družbenih dogajanj. Predmeti iz materi­alnega sveta torej niso nikoli opazovani zgolj zaradi njih samih (npr. zgolj kot objekti izredne estetske ali materialne vrednosti), temvec kot mogoce poti za razumevanje družbeno-ekonomskih oz družbeno-kulturnih procesov.6 V obsežnem delu Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi (1885– 1902) so avtorji namenili precejšnjo pozornost predstavitvi materialne kul­ture v monarhiji živecih narodov. Želeli so si namrec, da bi bile te izcrpne in bogato ilustrirane knjige etnografsko delo, ki po svojih dosežkih ne bi zaostajalo za strokovno ravnijo drugih etnografskih študij, hkrati pa naj bi bile knjige za bralce tudi spodbudne in poucne, predstavljale naj bi celotno podobo domovine in v njej živecih ljudstev, bogastvo njihovih kultur. To pa naj bi okrepilo obcutek pripadnosti monarhiji. Materialno kulturo posamicnih ljudstev so avtorji obravnavali v raz­delku »K narodopisju« (Zur Volkskunde), in to v poglavjih o ljudski kulturi, 5 Prim. Karl-Sigismund Kramer, Nav. delo v op. 2; Sergei A. Tokarev, Von einigen Aufgaben der ethnographischen Erforschung der materiellen Kultur. Ethnologia Europaea 2, 1972: 163–178; Günther Wiegelmann, „Materielle“« und „geistige“ Volkskultur. Zur den Gliederungsprinzipen der Volkskunde. Ethnologia Europaea 4, 1970: 187–193. 6 Bernhard Tschofen, Sach-Geschihten. Über Sammlungen und die Kunst der Dingerzählung. V: Österreichischen Museum für Volkskunde 1969–1994. Wien 1994, 11–12. šegah, pa tudi v poglavjih zunaj tega razdelka, npr. v poglavju o ljudskem gospodarstvu. Obravnave so vpete v ideološka in politicna izhodišca, ki so zaznamovala nastanek tega dela in jih lahko razberemo iz uvodnega besedila nadvojvode Rudolfa k drugemu zvezku Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi: Zato je še posebej v naši ocetnjavi zelo pomembno gojiti etnografijo in njene pomožne vede, ker neodvisno od nezrelih teorij in stran­karskih strasti zbirajo gradivo, iz katerega lahko izhajata objektivna primerjava in vrednotenje razlicnih ljudstev.7 Etnografija in njene pomožne znanosti naj bi torej služile zbiranju materiala, pa tudi razlicnih virov o sestavinah materialne kulture, posebej noše, orožja, stavbarstva in nekaterih znacilnih, zlasti praznicnih, sestavin prehrane, to pa naj bi kar najbolj ustrezalo tedanjim politicnim ciljem in državnim interesom. Tako zbran in podan material, predstavljen v obsežnem in bogato ilustriranem knjižnem delu, naj bi prinesel tako v in tudi zunaj monarhije cast njeni celoti in tudi njenim delom. Prebivalcem monarhije pa naj bi spodbudil samozavedanje o lastnem znanstvenem in umetniškem pomenu.8 Avtorji besedil so upoštevali življenje prebivalcev monarhije in ljudske posebnosti, ki so po njihovem mnenju najpomembnejša tema tega dela. Te znacilnosti so nastale in se obdržale v odvisnosti od znacilnosti dežel, podne­bja, narave in sestave tal. Ali, kakor je bilo poudarjeno v uvodnem besedilu: 7 Erherzog Rudolf, Einleitung. V: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. [Bd. 2] Übersichtsband. Wien, 1886, 6. 8 Nav. delo, 7. Vsi ti narodi in plemena, ti posamicni tipi, njihovi tako spreminjajoci se dialekti in navade, nacini življenja. bivališca, razlicni viri zaslužka, njihova praznovanja, zabave in šege, stare noše in orožje, znanje, ljudska poezija, njihov razcvet in uspeh v mejah te monarhije – vse to bomo skušali podati v teh knjigah, kakor je bilo zvesto prisluhnjeno življenju.9 Metodološka izhodišca, ki so vodila pisce, so bila še pod mocnim vplivom romanticnih nazorov o ljudski kulturi, le v manjši meri so bila razsvetljenska in pozitivisticno naravnana. Zanimalo jih je predvsem boga­stvo ljudske kulture posamicnih narodov, enkratnost njihovega ustvarjanja in duhovnega življenja, starost, slikovitost in ohranjenost tradicije. Tovrstni model znanstvene obravnave prebivalcev avstro-ogrske monarhije pa je ustrezal tudi njenim politicnim ciljem. S prikazovanjem pomembnosti in bogastva ljudskih kultur se je vecal in krepil tudi njen ugled kot celote – ugled monarhije, pravicne in velikodušne matere vseh narodov. Še posebej so bila ta izhodišca pomembna za majhne narode, npr. Slovence, ki so se z bogastvom in slikovitostjo svoje ljudske kulture lahko vsaj navidez kosali s številcnejšimi in politicno vplivnejšimi narodi v monar­hiji. Zaradi tega so zacutili tudi vecjo pripadnost k monarhiji in mocnejšo spodbudo za skupno bivanju v njej. Vsaka nacionalna skupina, ki se po jeziku, šegah in deloma drugacnem zgodovinskem razvoju cuti locena od drugih narodnih delov, bo pov­sem pomirjena z dejstvom, da je njena individualnost našla ustrezno razumevanje in priznavanje v znanstveni literaturi monarhije, hkrati pa bo s tem povabljena, da išce svoje duhovno težišce v Avstro-Ogrski.10 9 Nav. delo, 15. 10 Nav. delo, 6. Materialna kultura Slovencev Materialna kultura, tudi materialna kultura Slovencev, ki je poglavitni predmet našega zanimanja, je v delu Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi obrav­navana na nacin, znacilen za številna etnografska in topografska dela, ki so nastala v 19. stoletju. Pisci so jo obravnavali v razlicnih zvezkih Kronprinzenwerk loceno, tako da je podoba materialne kulture Slovencev razdrobljena med obravnave pokrajin (npr. Kranjske, Koroške, Štajerske, Goriške itn.) in izbra­nih kulturnih sestavin (stavbarstva, noše, prehrane, delno gospodarstva idr.). Pri tem so iskali tipicnost ljudske, tako tudi materialne kulture Slovencev, le delno so upoštevali krajevne in casovne razlike med kulturnimi pojavi, popolnoma prezrta je bila v obravnavi socialna razsežnost gmotnega sveta. O Ljudskem stavbarstvu Tako je Johannn Franke pri obravnavi kmecke hiše na Kranjskem podal le formalni opis hiše velikega kmeta - posestnika, ki je z družinskimi clani in posli živel v nadstropni, mogocni zidani hiši, z vec sobami. Številcno pomembnejših drugih skupin slovenskega prebivalstva v osrednji Sloveniji ni obravnaval. Mogocni kmecki dom, ki naj bi bil znacilen za ljudsko stavbarstvo na Kranjskem, je podrobno opisal po prostorih. Vanj vstopimo skozi portal, narejen iz pešcenjaka, ki ga krasi letnica zidave hiše. Prvi prostor je veža, ki se razteza po celotni širini hiše. V njenem gornjem kotu je ognjišce, ki je povezano s pecjo, postavljeno v glavni sobi – »hiši«. Poleg njega so še štedilnik in kotli za pripravo svinjske hrane ter razlicna kuhinjska oprema in posode. Iz veže levo vodijo vrata v vecjo sobo, ki je glavni bivalni prostor. Podrobno je opisano pohištvo in njegova postavitev v prostoru, pec in stensko okrasje. Desno vodijo vrata v kamro, kjer so zakonska postelja, pisano pobarvane omare za oblacila in cebri za meso. Pod vežo je klet, iz veže pa vodijo stopnice v prvo nadstropje, kjer so spal-nice hcerk in dekel ter njihove skrinje za obleko. Nad shrambo v pritlicju je v prvem nadstropju shramba za žito s skrinjami. Poleg kmecke hiše je Franke opisal tudi glavna gospodarska poslopja, ki so bila znacilna samo za velike kmete na Kranjskem, manjši takšne posesti niso imeli. Kot mogoce vzroke za razlike od opisanega – tipicnega kmeckega doma je omenil le delitev parcel in sestavo ter obliko zemljišc, ki so lahko bile razlog, da je bil kmecki dom postavljen ob cesto s krajšo - celno stranjo, drugi vzroki za razlike v kmeckem stavbarstvu niso omenjeni.11 Na koncu opisa stavbarstva na Kranjskem je kratko opisal kmecke domove na Krasu in v Beli krajini ter hrvaške vplive na ljudsko stavbarstvo. Obravnavana kmecka hiša in gospodarska poslopja niso predstavljena v povezavi z življenjem kmecke družine na posestvu in njenimi gospodarskimi dejavnostmi ter potrebami, torej s funkcionalnega vidika. Naj omenim, da so v skupnem poglavju o kmeckem domu na Kranjskem in na Koroškem obravnavane tudi nekatere grajske stavbe in tipologija naselij v teh dveh pokrajinah.12 Na kratko so opisane tudi znacilnosti stavbarstva v mestih in trgih v teh pokrajinah, za katere je avtor menil, da se ne locijo zelo od znacilnosti stavb premožnih kmetov. Podoben nacin obravnave kmeckega stavbarstva je znacilen tudi za obravnavo drugod živecega slovenskega kmeckega prebivalstva. Podan je opis osnovnega tipa hiše: ta je sestavljena iz veže, kuhinje, sobe in sprednje kamre, opisani so pohištvo, peci in ognjišca, stensko in hišno okrasje.13 Hiše so opisane staticno in sinhrono, brez vkljucitve diahronega vidika in sprememb ter inovacij, ki so bile znacilne prav za obdobje, ko je nastalo delo Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi. 11 Johann Franke, Burgen, Ortsanlagen und Typen von Bauernhäusern. V: Die österreichisch-unga­ rische Monarchie in Wort und Bild. [Bd. 8] Kärnten und Krain. Wien, 1891, 397. 12 Nav. delo, 396. Konec 19. stoletja je namrec cas, ko so tudi na slovenskem podeželju premožnejši kmetje namesto ognjišc in crnih kuhinj uvajali zidane, neko­liko pozneje tudi železne štedilnike. Štedilnik se je v kmeckih domovih na Slovenskem zacel pojavljati v petdesetih letih 19. stoletja, torej je pomembno oznacil spremembo ljudskega stavbarstva v casu nastanka Kronprinzenwerk. Najprej se je ta inovacija uveljavila v domovih premožnejših kmetov, vendar jo je moc zaslediti v drugi polovici 19. stoletja tudi pri novih stavbah.14 Slamnate strehe in strehe iz skodl so najprej zaceli zamenjevati z opecnimi premožni kmetje, saj so že navzven kazale na premožnost gospodarja, po­stopno so se razširile tudi pri drugih hišnih posestnikih. Tudi pri notranji opremi bivalnih prostorov so se pri premožnejšem kmeckem prebivalstvu že uveljavljali tedaj modni in od mešcanov prevzeti pohištveni kosi. To so bile razlicne omare, kredence in stoli, ki so nadomešcali do tedaj na podeželju bolj priljubljene klopi. O hrani Hrana slovenskega prebivalstva monarhije, predvsem vsakdanje jedi in jedilni obroki, je v navedenem delu obravnavana na kratko. Opisi se razlikujejo od zvezka do zvezka, to je od obravnave ene pokrajine do druge. Nekateri pisci so se odlocili, da njene poglavitne znacilnosti podajo strnjeno v krajših odstavkih besedila, drugi, da jo obravnavajo sproti v povezavi s sestavina-mi ljudske kulture, predvsem z razlicnimi praznovanji in šegami. Zato so predstavljene zlasti nekatere praznicne jedi, malo pa izvemo o preprostih jedeh, ki jih je vecinsko prebivalstvo uživalo ob delavnikih. Veckrat so podane samo sestavine, iz katerih jih pripravljajo. 13 Nav. delo, 401 in 402. 14 Irena Keršic, Oris stanovanjske kulture slovenskega kmeckega prebivalstva v 19. stoletju. Slovenski etnograf 23–24, 1991: 346. Po opisih so Slovenci ob delavnikih najveckrat uživali jedi, skuhane iz strocnic, korenovk in zelja. Poleg tega so pojedli še veliko mocnika in zelo priljubljenih ajdovih žgancev, Primorci in Kraševci pa polente. Hrana je bila na hribovitih obmocjih alpskega in obalpskega sveta bogato zabeljena, na vinorodnih obmocjih pa je bila manj izdatna in pogosto pomanjkljiva. Tu so gospodinje zaradi zahtevnega dela v vinogradih kuhale le enkrat na dan, za druge obroke so uživali ostanke jedi glavnega jedilnega obroka. Za koroške Slovence sta Franzisci in Waizer zapisala, da so njihove glavne jedi žganci in kaše, kadar je letina ajde in prosa dobra, so tudi Korošci zadovoljni. Na Spodnjem Koroškem so bili pomembna jed zlasti ajdovi in koruzni žganci, v Zilji pa frika in polenta. Slovenci so ob koncu 19. stoletja meso uživali redko, najveckrat le za praznike in pustne dni, ko so bili jedilni obroki pestrejši in obilnejši. Razlicne mocnate jedi, predvsem iz kvašenega in vlecenega testa, so pripravljali za koledarske in osebne praznike. Najbolj priljubljene so bile raznovrstne gibanice, kvasenice in krapci, za poroke pa pogace in štruklji. Veckrat so omenjeni tudi božicni kruhi, peceni iz ajdove, ržene in pšenicne moke, ki so bili sestavina bo­žicnih šeg v razlicnih pokrajinah, naseljenih s Slovenci.15 Na Koroškem 15 Wilhelm Urbas, Zur Volkskunde; Das Volksleben der Slovenen. V: Die osterreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. [Bd. 8] Kärntnen und Krain. Erstes Heft. Wien, 1891, 345. so namesto nemškega klecenbrota pekli praznicni ajdov kruh z makom in medom, imenovan hadnnnikl. za veliko noc pa praznicni kolac s cimetom in sladkorjem, imenovani koroški šarkelj. V tej pokrajini so bile priljubljene praznicne jedi tudi flancati, nudelni in razlicni krapi. Hrana je v delu Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi obrav­navana na kratko, opisane so predvsem njene stare in praznicne sestavine, številne novosti v prehrani na Slovenskem, znacilne za konec 19. stoletja, pa so ostale popolnoma prezrte. Med novostmi, ki jih pisci niso navedli, so uveljavitev krompirja v dnevnih obrokih in uživanje številnih krompir­jevih jedi v kmeckih in mestnih družinah ter pitje kave za zajtrk, ob tem pa so uživali kruh in ne žgance, kar je bilo zagotovo uveljavljeno vsaj pri premožnejših slovenskih kmetih. Zanimivi pa so razmeroma obsežni opisi odnosov Slovencev do hrane in njeno vrednotenje, kar avtorji besedil po­nazarjajo s številnimi pregovori in ljudskimi modrostmi, ki kažejo na velik pomen hrane v vsakdanjem, predvsem pa praznicnem življenju Slovencev. Hubad je za štajerske Slovence navedel, da je morala biti hrana za svatbo obilna in najboljša ter da so za revne zbirali živila. V 19. stoletju so poroke na Slovenskem trajale vec dni, zlasti pri bogatih kmetih. Ponekod je svatba trajala celo od nedelje do petka. Na bližnjo okolico, predvsem sorodnike in sosede, so morale narediti kar najboljši vtis in prikazati gostitelja kot ekonomsko mocnega, radodarnega in okolici naklonjenega gospodarja.16 Razsipnost s hrano in pijaco je bila med slavji v mocnem nasprotju z vsakdanjo skromnostjo in enolicnostjo jedilnih obrokov na Slovenskem.17 16 Nav. delo, 368. 17 Nav. delo, 366. O oblacenju Noša ali oblacilni videz sta v opisu ljudske kulture Slovencev predstavljena nekoliko obsežneje kot prehrana. To lahko pojasnimo s še vedno vplivni-mi romanticnimi izhodišci piscev, ki so tudi v noši iskali oblike ljudske ustvarjalnosti, izvirnost in bogastvo tradicije ter estetski cut posameznih narodov. Tako je v uvodu Kronprinzenwerk zapisano, da želijo bralcem v sliki in besedi predstaviti življenje narodov monarhije, z vsem bogastvom njihovih šeg in noš, pa tako tudi Slovence, za katere so znacilne pisane in slikovite noše.18 Vendar z obžalovanjem ugotavljajo, da so v casu obravnave na slikovito in znacilno podobo oblacilnega videza že vplivale industrializacija in boljše komunikacijske poti, ki so tudi prebivalcem slovenskih pokrajin prinesle nove vrste blaga, modne dodatke in kroje oblek. Kljub temu so pisci obravnavali samo staro, nespremenjeno podobo noše, za katero so bili na vecini kranjskega ozemlja pri moških znacilni visoki, ozki škornji, usnjene hlace do kolen, kratek suknjic - kamižola, pod katero so oblekli belo srajco in brezrokavnik s številnimi kovinskimi gumbi. Pozimi so se še vedno pokrivali s pokrivali iz ovcje kože in s polhovkami. Za ženske so bile znacilno pokrivalo avbe, s širokim crnim ali bogato vezenim zlatim trakom, ki pa so vedno bolj izginjale, medtem ko so se še ohranile pece, velike bele naglavne rute. Priljubljene so bile tudi svilene rute, ki so po­krivale prsi in tilnik. Na delu vzhodnega in južnega slovenskega etnicnega ozemlja se je ohranila še bela - lanena noša. To so pri moških sestavljale znacilne široke hlace, cez katere so oblekli dolgo srajco, ki so jo prepasali s širokim rdecim pasom. Ceznjo so pozimi in ob praznikih oblekli rdec brezrokavnik. V hladnejšem vremenu so moški cez lanena oblacila nosili še 18 Nav. delo v op. 7, 14. krajše plašce ali suknjice v temnejših barvah. Ženske so bile na tem obmocju oblecene v modre suknene brezrokavne obleke, pod katerimi so nosile bele rokavce. Glavo so si pokrivale z ruto, ki je imela bogato izvezene robove. Razširjeni so bili tudi dolgi ženski suknjici, ki so jih oblekle cez do kolen segajoca nagubana krila. Franz Hubad je za Štajersko omenil, da so bile v casu nastanka opisa noše še zelo priljubljeno obuvalo Slovencev cokle, ki so jih izdelovali domaci mojstri. Predvsem so bile razširjene na hribovitih vzhodnoslovenskih obmocjih. Tu so izdelovali tudi loden, ki so ga pogosto uporabljali za izdelavo vrhnjih oblacil. Tudi v opisu kmecke noše na Koroškem sta Waizer in Franzisci zapi­sala, da pocasi izginja in da je omejena zlasti na razlicne doline, ki se med seboj locijo po posamicnih oblacilnih kosih. Menila sta, da se najizvirneje oblacijo Ziljani. Moški so nosili usnjene hlace do kolen in škornje, opazne telovnike s srebrnimi in kositrnimi gumbi, okrog vratu so si zavezali pisano svileno ruto, na glavi pa so nosili svileno cepico s cofom in klobuk iz klo­bucevine, okrašen s cvetjem in perjem. Še bolj posebna je bila po njunem mnenju noša Ziljank, ki so oblacile belo bluzo z bogato nabranimi rokavi in kratko, nabrano krilce, ki je segalo komaj cez kolena. Cez so nosile še bogato izvezen predpasnik, pod krilom pa bela in bogato okrašena spodnja krila. Krilo so stisnile z okrašenim pasom, cez prsi pa so si na poseben nacin položile ruto, ki so jo spredaj spele z okrasno sponko. Licno podobo Ziljank so dopolnili še cipkasta avba, umetelno pletene bele bombažne no-gavice in nizki cevlji. V drugih koroških dolinah sta zasledila že mocnejši vpliv mestne mode. Tudi med Korošci je bila priljubljena tkanina loden, uporabljali so ga za izdelavo moških oblacil, predvsem lovcev, gozdarjev, planšarjev in oglarjev. Nekatere znacilnosti noše prebivalcev slovenskih pokrajin so obravnavane tudi pri opisu šeg, npr. poroke, vendar so vzroki za poglavitne znacilnosti in spremembe v oblacilnem videzu, podobno kot pri drugih sestavinah kulture, ostali nepojasnjeni. Splošno o gospodarstvu Gospodarsko življenje posameznih narodov monarhije je v obsežnem delu Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi obravnavano v posebnih razdel­kih na koncu obravnave vsake dežele in ne kot del vsakdanjega življenja in kulture, kakor je danes obicajno v etnoloških monografskih delih. To je glede na izhodišca in zasnovo tega dela tudi razumljivo. Gospodarstvo jih ni zanimalo kot del narodove dejavnosti in ustvarjalnosti, ampak kot osnovno delovanje razlicnih subjektov, ki zagotavlja ekonomsko in politicno moc monarhije. Takšen je tudi nacin predstavitve. Poleg zgodovinske in etnološke obravnave posamicnih gospodarskih dejavnosti so podani tudi nekateri statisticni podatki o razširjenosti razlicnih proizvodnih dejavnosti in o njihovem deležu v gospodarstvu monarhije. Tako imamo v razdelkih »Narodnogospodarsko življenje« (Volkswirtschaftliches Leben) opise sta­rih - tradicionalnih gospodarskih dejavnosti, ki so imele pri posamicnih narodih v monarhiji še vedno velik ekonomski pomen, poleg teh pa tudi opise tedaj najsodobnejših in najrazvitejših industrijskih obratov, rudnikov, trgovine in prometa. Opis gospodarske dejavnosti Slovencev je povezan z opisom geo­grafskih znacilnosti nekaterih pokrajin, kjer so živeli, in z opisom naj­znacilnejših kmeckih stavb in gospodarskih poslopij. Med slednjimi je še posebej poudarjen in natancno opisan kozolec (Fruchtharfe), ki so ga zlasti na Gorenjskem, v osrednji Sloveniji in na Dolenjskem uporabljali za sušenje požetih žit, detelje in sena. V gospodarstvu Slovencev je bilo zelo pomembno pomembno poljedelstvo. Najvec so pridelali pšenice, koruze, ovsa, ajde, strocnic, krompirja, zelja in repe. Sadjarstvo še ni bilo posebej razvito, kakor bi po mnenju avtorja lahko bilo glede na ugodne klimatske razmere. Najpomembnejše je bilo v Vipavski dolini, kjer so zaradi ugodnega podnebja pridelali veliko cešenj, marelic in grozdja. V drugih slovenskih pokrajinah so gojili predvsem jablane, hruške in slive. Vinogradništvo je bilo pomembna in stara kmetijska dejavnost Slovencev, v vzhodnih in juž­nih pokrajinah je bila celo njihova osnovna gospodarska dejavnost. Zelo razširjeno je bilo tudi vrtnarstvo, saj so si skušali na podeželju in v okolici mest pridelati vrtnine za lastne potrebe sami. V ljubljanskem Krakovem in v Vipavski dolini pa je bilo osnovna gospodarska dejavnost, s katero so se preživljale številne družine, saj so vrtnine izvažali celo v tujino. Zelo pomembna kmetijska dejavnost Slovencev je bila tudi živinoreja, predvsem govedoreja, konjereja in prašicereja. Manjši pomen sta imeli ov-carstvo in kozjereja, razširjeni predvsem na kraških obmocjih in ob morju. V vseh pokrajinah pa je bila zelo razširjena gojitev perutnine zaradi jajc, ki so jih v vecjem številu tudi izvažali. Za slovensko prebivalstvo je imelo velik gospodarski pomen še cebelarstvo, saj so v tej panogi dosegli visoko strokovno raven, priznano tudi v tujini. Slovenski cebelar Janša je bil celo ucitelj cebelarstva na Dunaju. Gospodarsko zelo pomembno je bilo še goz­darstvo, saj so gozdovi na Kranjskem obsegali kar 44,4 % ozemlja.19 Manj gospodarsko pomembna sta bila lov in ribolov. Poleg obsežnih poglavij o rudarstvu in plavžih so za etnologe zani­mivejša in poucnejša poglavja o industriji, trgovini in prometu v posamic­nih pokrajinah monarhije. Zanimivi podatki so v prikazu nekaterih hišnih Gustav Pirc, Land- und Fortswirtschaft, Jagd und Fischerei. V: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. [Bd. 8] Kärnten und Krain. Erstes Heft. Wien, 1891, 488. industrijskih panog oz. domacih obrti, predvsem v izdelavi lesenih predmetov, lanenih izdelkov in sukna. V Idriji je bilo zelo pomembno tudi cipkarstvo, na Gorenjskem kovaštvo, v Kropi pa žebljarstvo. Steklarstvo, pohištvena industrija in usnjarstvo so imeli v tedanji industriji manjši obseg, saj so posamicni obrati prodajali najveckrat le na domacem tržišcu. Podobno je bilo tudi z izdelki kemicne in živilske industrije. Nekdaj cvetoce mlinarstvo in trgovina z žitom sta nekoliko zamrli zaradi spremenjenih prevoznih tarif, novih prometnih povezav in s tem povezane vecje konkurence sosednjih pokrajin. Zelo veliki gospodarski pomen so imeli žimarstvo, sitarstvo in slamnikarstvo, saj so od teh dejavnosti živele številne slovenske družine. Žimarstvo ni bilo pomembno le na slovenskem ozemlju, temvec je bilo po obsegu proizvodnje najpomembnejše v celotni monarhiji. Z njim se je ukvarjalo prek 1000 oseb, ki so po domovih izdelovale žimnice in mreže za sita. V kamniški okolici je bilo zelo pomembno tudi slamnikarstvo. Letno so iz kranjskih, florentinskih, beneških, švicarskih in kitajskih slamnatih kit na tem obmocju izdelali okrog 1,5 milijona slamnikov.20 Poleg tega so iz slame izdelovali tudi prticke, torbice in razlicne košarice. S to dejavnostjo je bilo tesno povezano pletenje slamnatih kit po domovih, s katero se je v teh krajih ukvarjalo vec tisoc moških, žensk in otrok. Vecino slamnatih izdelkov so zaradi odlicne kakovosti izvozili, podobno pa je bilo tudi z nekaterimi drugimi izvoznimi izdelki, npr. kovaškimi, livarskimi, tekstilnimi in kmetijskimi pridelki. Pred zgraditvijo cest in južne železnice je veliko prometa potekalo po rekah. V casu cesarja Karla IV. so mocno povecali in izgradili cestno Johann Murnik, Industrie, Handel und Verkehr. V: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. [Bd. 8] Kärnten und Krain. Erstes Heft. Wien 1891, 506. omrežje, ki je povezalo ne le Dunaj z Jadranskim morjem, temvec tudi številne slovenske kraje. Trgovino je še posebej pospešila zgraditev južne železnice sredi 19. stoletja, ko je slovensko ozemlje povezala po eni strani s središcem monarhije, po drugi strani pa z njenimi mejnimi pokrajinami. Na ozemlju, kjer je prevladovalo slovensko prebivalstvo, so imela medna­rodni trgovski pomen le nekatera vecja mesta, vecina trgovanja in sejmov pa je imela lokalni znacaj.21 Za sklep Obsežno delo Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi je s svojo zasnovo, natancnostjo in bogastvom vsebine ter likovne opreme najpomembnejše delo za razumevanje življenja narodov monarhije ob prehodu 19. v 20. stoletje. Ceprav je nastalo iz jasnih ideoloških in politicnih interesov, ki jih je moc razbrati tako v uvodnem delu kot pri obravnavi posamicnih sestavin kul­ture in življenja narodov v monarhiji, je z obravnavami obogatilo poznava­nje njihovega nacina življenja. Še posebej je to pomembno za poznavanje etnoloških znacilnosti majhnih narodov, ki so bili v casu nastanka tega dela še brez obsežnejših študij svoje ljudske kulture in življenja vecinskega prebivalstva. Slovenci so prvo sinteticno etnološko delo o svoji ljudski kul­turi dobili šele cez dobrih pet desetletij, ko je leta 1944 izšel prvi zvezek Narodopisja Slovencev. Ceprav se niso uresnicila pricakovanja in napovedi avtorjev besedil, da Kronprinzenwerk po svojih dosežkih ne bo zaostajalo za strokovnostjo tedanjih znanstvenih del, pa so deli posameznih knjig zaradi 21 Nav. delo, 508. izvirnosti, natancnosti in izcrpnosti še danes nepogrešljiva strokovna literatura za poznavanje nekaterih podrocij ljudske kulture in zgodovine gospodarstva. Materialna kultura je v delu Kronprinzenwerk obravnavana v skladu s tedaj prevladujocimi strokovnimi izhodišci, ki so nihala med še vedno živimi romanticnimi naceli in izhodišci mitološke šole na eni strani in le nekaterimi vplivi pozitivisticnih pogledov na drugi strani. Najveckrat so podani opisi le najopaznejših, po estetskem merilu najbogatejših in najzani­mivejših sestavin materialne kulture (npr. najlepših kmeckih hiš, najzanimi­vejših gospodarskih poslopij in slikovitih elementov noš), medtem ko druga podrocja materialne kulture niso obravnavana ali o njih izvemo le malo (npr. hrana, nabiralništvo, bivanjske in higienske razmere itn.). Zanimivo je, da je gospodarstvo obravnavano posebej in ne kot del etnološke tematike. Opisi ljudske kulture posameznih narodov pogosto ne presegajo polju­dnih prispevkov iz tedanjih casopisov in literature, kar nekoliko zmanjšuje vrednost dela Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi. Prava vrednost tega obsežnega dela je predvsem v premišljeno zasnovani celovitosti obravnave življenja, umetniškega ustvarjanja in kulture posamicnih narodov, vse podano v pisani besedi in bogatih ilustracijah.22 Na enem mestu so izcrpno podane naravne znacilnosti življenjskega okolja, kot tudi arheologija, zgodovina, etno­logija, fizicna antropologija, arhitektura, slikarstvo, kiparstvo, umetna obrt, literatura in gospodarstvo narodov v Avstro-Ogrski. To delo je torej izjemen dosežek skupine avtorjev v zadnjih, politicno zahtevnih desetletjih monarhije, s katerim se tudi sto let pozneje lahko pohvalijo le redke evropske države. 22 R. Bendix, Zwischen Weitsicht und Druckbogenpedanterie. Der Veralltäglichung einer intellektu­ellen, politischen und ästhetischen Vision. V: Ethnographie in Serie. Zur Produktion und Rezeption der „österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild“ (ur. Jurij Fikfak in Reinhard Johler). Wien, 2008, 60. Pripovedno in pesemsko izrocilo v delu Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi Monika Kropej Telban Uvod V casu nastajanja monografske zbirke Avstro-ogrska monarhija v be-sedi in podobi je imelo raziskovanje in zbiranje ljudskega slovstva že dolgoletno tradicijo. Na Slovenskem so zaceli v casu prebujenja narodov izobraženci spodbujati zbiranje narodopisnega – posebej pesemske­ga – izrocila slovenskega naroda. Prve smernice strokovnemu zbiranju in raziskovanju slovenskega ljudskega slovstva je zastavil Jernej Kopitar, ki je usmerjal tudi razvoj slavistike na graškem vseucilišcu. Po ustanovitvi slavisticne stolice na Dunaju (1849) je k razvoju filološke vede veliko prispeval Fran Miklošic, ki je sledil Kopitarjevemu prepricanju o pomenu ljudskega jezika za jezikoslovje. Raziskave ljudskega pripovednega in pesemskega izrocila so se v tem casu razmahnile, bile pa so še vedno pod vplivom mitološke šole, kar je opazno tudi v poglavjih o slovstvenem izrocilu v tej zbirki. Slovensko ljudsko pripovedništvo in pesništvo je v zbirki Avstro­ogrska monarhija v besedi in podobi predstavljeno precej neenakomerno. Medtem ko je Kranjski in Koroški odmerjeno samostojno poglavje o mitih, pripovedih in ljudskih pesmih spod peresa Janeza Scheinigga, je za druga obmocja monarhije ljudskemu pripovedništvu in pesništvu namenjenih le nekaj skromnih strani v poglavjih o narodopisju teh dežel. Pri obravnavi ljudskega slovstva so bili posamezni avtorji razlicno izcrpni: Franz Hubad, na primer, ki je pisal o narodopisni podobi Štajerske, je tej tematiki namenil sorazmerno dosti prostora, prav tako tudi Valentin Bellosics v prispevku o Slovencih na Madžarskem. Razmeroma skromno je ljudsko pripovedno in pesemsko izrocilo Kocevarjev opisal Karl Julius Schröer. Najmanj pa je predstavljeno ljudsko pesništvo Primorske. Medtem ko je Franz Coronini-Cronberg še z zgledi predstavil ljudske pesmi na Goriškem in v okolici Gradeža, pa skoraj nicesar ne izvemo o ustnem izrocilu Slovencev v Istri in Trstu z okolico iz prispevka, ki ga je napisal Alois Spincic. V Avstro-ogrski monarhiji v besedi in podobi sta tudi poglavji o jeziku in literaturi slovanskih ljudstev: o slovenski književnosti je pisal profesor na graškem vseucilišcu Gregor Krek,1 priznan slavist tistega casa. Hrvaški jezikoslovec in literat Anton Klodic pa je predstavil jezik in literaturo Istranov,2 a se je pri tem osredinil le na literaturo hrvaško govorecih pre­bivalcev tega polotoka. Kakor se zdi, je bil Janez Scheinigg pritegnjen k tej monumentalni izdaji predvsem kot poznana avtoriteta za koroško in kranjsko ljudsko slovstvo tistega casa, saj je knjiga izšla leta 1891, torej pred izidom prvega snopica Štrekljevih Slovenskih narodnih pesmi,3 vemo pa, da je bil Scheinigg 1 Pogl. Die slovenische Literatur. V: Die Österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. [Bd. 8] Kärnten und Krain. Erstes Heft. Dunaj, 1891, 429–448. 2 Pogl. Slavische Sprache und Literatur. V: Die Österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. [Bd. 10] Das Küstenland. Zwetes Heft. Wien, 1891, 231–249. 3 Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi I–IV. Ljubljana, 1895–1923 (zadnja snopica je uredil Joža Glonar); odslej Š. pred tem nekaj casa tudi kandidat za urednika te zbirke. V njegovih po­ glavjih o mitih, pripovedih in ljudskih pesmih Kranjske in Koroške je še mocno cutiti romanticni pogled na ljudsko pesništvo v duhu mitološke šole Gregorja Kreka in Davorina Trstenjaka, ki je bila v tistem casu še zelo odmevna. Kranjska Tako je Janez Scheinigg že na zacetku poglavja o pripovednem izrocilu na Kranjskem poudaril pomen ostankov mitoloških pojmovanj in starih poganskih verovanj v bogove, pri tem pa ni pozabil povedati, da je stare bogove uspešno zatrlo kršcanstvo. Spremenilo jih je v nekakšne demonske sile ali pa jih je v celoti spodrinilo. Nasprotno pa so se v ljudski domišljiji ohranila nižja mitološka bitja, na katera je bila cerkev precej manj pozorna. Pri tem je mislil zlasti na bitja, ki jih je ljudska domišljija videla v naravi – v gorovju, gozdovih, dolinah in jezerih. V duhu tedaj prevladujocih razlag je poudaril, da zavzema najvišje mesto v predstavah ljudi mit o Soncu. Poudaril je mit o boju med svetlobo in temo, torej med Soncem in zimskimi demoni. Ta mit je, kakor je zapi­sal, mogoce zaslediti tudi v pravljicah, kjer se pogosto pojavi vitez v zlati opravi, ki gre v svet po zlato jabolko, zlato ptico ali pa po tri zlata peresa gospodarja Steklene gore, da bi rešil hirajoco princeso. Tudi pesemsko izrocilo o Trdoglavu in Marjetici je razložil v luci omenjenega poganskega soncnega mita. S tem je povezana tudi poroka, ki sledi odrešitvi princese, simbolizira namrec združitev Sonca in Zemlje. Med bitja teme je prištel celo pravljicni lik macehe, ki hoce uniciti pastorko, in razvijal svojo interpretacijo naprej tako, da priskocijo na pomoc pastorki živali, ki poosebljajo Kristusa in ji pomagajo zato, ker je bila z njimi prijazna. Da bi podprl t. i. solarno teorijo, je pritegnil tudi druge pravljice, npr. pravljico o »Cudežnem begu« (ATU 313), kjer naj bi carovnik – Scheinigg mu je nadel podobo hudica – zasledoval soncevega junaka; prav tako tudi pravljico »Deklica brez rok« (ATU 706), v kateri so temne sile poosebljene v tašci ali ljubosumni sestri, pa tudi pravljice »Trije zlatolasi otroci« (ATU 707), »Voda življenja« (ATU 551) ter »Ptica, konj in zlata princesa« (ATU 550). V ljudskih pravljicah in pesmih je Scheinigg odkrival tudi mit o mesecu in tako je, na primer, razložil Lepo Vido kot boginjo meseca, ki potuje od morja do morja, pravljico o »Cloveku v mesecu« (ATU 330) pa kot lunarnega kovaca, ki nenehno kuje in se mora dvanajstkrat v letu pomladiti. Med poganskimi bogovi je omenil Peruna, ki je bil staroslovanski bog groma, in spomin nanj se je ohranil v legendi o sv. Eliji, kar je v stroki še danes veljavna razlaga. Med božanstvi je naštel še Rojenice kot boginje usode, ki naj bi bile – kot je zapisal – tri sestre z gorecimi svecami v ro­kah. Dalje je navedel bajeslovna bitja narave in demone, med njimi vile, ki so po njegovi razlagi personifikacije oblakov in privzemajo najrazlicnejše podobe, zemlji pa prinašajo vlago, vcasih lahko tudi povzrocijo nevihte, grom in strele. Catež – pol clovek, pol kozel – naj bi bil slovanski Pan, Kurent pa slovanski Bakh. Med ostalimi bajeslovnimi bitji so še škrati malik - palcek, ki prinaša v domove sreco, moro, divjega moža, divjo jago in Pehtro babo. Ta bajeslovna bitja naj bi Slovenci prevzeli od nemško govorecih sosedov. Po njegovi presoji so slovanskemu izrocilu bliže liki, kot so torka, juterman, mital, netek ali glodež, hišna kaca ož ali gož, kacja kraljica in bela kaca, hudic ter izrocilo o carovnicah in carovnikih ter o volkodlakih, vampirjih in povodnih možeh.4 Pri tem Scheinigg ni pozabil opozoriti na motiv ugrabitve necimrne lepotice, ki jo v nekaterih ljudskih pesmih povodni mož odnese v vodne globocine, v duhu Prešernove pesmi o Urški in Povodnem možu. Tuj izvir je pripisal tudi bajeslovnim likom, kot so pesoglavci, polkonji, velikani in šembilje, ki da so prišli med Slovence pod vplivom anticnih izrocil. Omenil je tudi legende, predvsem pesmi in pripovedi o sv. Juriju, ki ubije zmaja; pripovedi o sv. Alojziju – cloveku v mesecu; izrocilo o sv. Andreju, ki je bil dvakrat rojen in o katerem je pozneje v disertaciji »Sežgani in prerojen clovek« obširno pisal Milko Maticetov.5 Ni pozabil na sv. Matijo in ga je primerjal z anticnim Ojdipom, kakor razlagajo ta motiv še danes.6 Med zgodovinskimi povedkami je Scheinigg omenil pripovedi o turških vpadih; predstavil je tudi ljudske junake, predvsem mocne junake, kot so Peter Klepec, Martin Krpan in Štempihar; med šaljivimi liki ni pozabil na Trapa ali Pavliho, ki ga je imenoval slovenski Til Eulenspiegel. Omenil je tudi pesmi in pripovedi o desetem bratu in desetnici. V nadaljevanju je predstavil ljudsko pesništvo in pri tem poudaril, da se Slovenci strastno predajajo petju. V zgodovinskih epskih pesmih pojejo o boju proti Turkom in številnih plemicih, ki so se izkazali v boju. Omenil je celo pesmi o bitki pred obleganim Siskom leta 1594, kjer so se borili Andrej Turjaški in Adam Ravbar. Posebej je poudaril pesmi o 4 Danes vemo, da so sorodnosti bajeslovnega izrocila zaznavne pri vseh evropskih narodih in da je zatorej težko iskati izvir katerega od bajeslovnih bitij ali motiva le pri sosednjem narodu. Vec o tem Monika Kropej, Od ajda do zlatoroga. Slovenska bajeslovna bitja. Celovec 2008. 5 Milko Maticetov, Sežgani in prerojeni clovek (Dela 15, Razred II SAZU). Ljubljana, 1961. 6 O tem je v tistem casu pisal že Franz Hubad, Pravljica o Oedipu v slovanskej obleki. Kres 1, 1881: 277–279. kralju Matjažu in pri tem naštel razlicne motive v teh pesmih, npr. o kralju Matjažu in Alencici, o kralju Matjažu, ki ga osvobodi Marjetica, najmlajša hci turškega cesarja (Lincica Turkincica) in o kralju Matjažu v vlogi godca pred peklom.7 V analiticnem delu tega prispevka je povezal kralja Matjaža z ogrskim Matijo Korvinom ter Frederikom II. in Ulrikom III.8 Pesmi oz. odlomke pesmi, ki jih je navedel kot zglede, je prevedel v nemški jezik, ni pa dodal slovenskih izvirnikov, kar je pomanjkljivost vecine prispevkov v Avstro-ogrski monarhiji v besedi in podobi. Poleg zgodovinsko-epskih pesmi imajo Slovenci obilo balad in romanc – tako je v duhu tistega casa poimenoval lirsko-epske pesmi –, prav tako pa tudi veliko pesmi ob šegah. Dotaknil se je tudi forme ljudskih pesmi in zapisal, da je metrum v stoletnem razvoju popustil, najpogostejši so šti­ristopicni jambi in troheji, ter poudaril znacilni slog s pomanjševalnicami, naštevanjem in epskost slovenskih ljudskih pesmi. Zanimivo je, da je v tem poglavju Scheinigg namenil nekaj vrstic tudi zgodovinskim virom ter zbiranju in objavljanju slovenskih ljudski pesmi. Za prvi vir je navedel zapis Marcantonia Nicolettija, cedadskega kanclerja, ki je sredi 16. stoletja v porocilu o tolminskih šegah in navadah omenil, da Tolminci radi pojejo ljudske pesmi v svojem jeziku, med njimi tudi pesmi o kralju Matjažu.9 Ni pozabil zapisati, da je Janez Vajkard Valvasor 7 Vec o matjaževskem izrocilu v slovenskih pesmih gl. Zmaga Kumer idr. (ur.), Slovenske ljudske pesmi I. Ljubljana, 1970, 18–51; odslej SLP I. 8 To Scheiniggovo primerjavo sta pozneje potrdila tudi Ivan Grafenauer in Milko Maticetov v študi­jah o kralju Matjažu. Gl. Ivan Grafenauer, Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu (Dela 4, Razred II, SAZU). Ljubljana, 1951; Milko Maticetov, Kralj Matjaž v luci novega slovenskega gradiva in novih raziskovanj. V: Razprave 4 (Razred II). Ljubljana, 1958, 65–200. 9 O porocilu Marcantonia Nicolettija (1536–1589) o Tolmincih je porocal Simon Rutar najprej v Zvonu (1879, 139), nato pa še v Zgodovini Tolminskega (Ljubljana, 1882, 245). v Slavi vojvodine Kranjske med drugim pisal tudi o ljudski pesmi o Pegamu in Lambergarju. Kot prvega, ki je objavil zbirko ljudske pesmi, je navedel Dizmo Zakotnika, nato pa je naštel še nekatere druge zbiralce in zapisovalce ljudskih pesmi, kot so Valentin Vodnik, Andrej Smole, Anton Rudež, Matija Ravnikar - Požencan, Matija Kastelic, France Prešeren, Anastasius Grün, Emil Korytko in Stanko Vraz. Nazadnje pa je kot pomembno kulturno ustanovo omenil tudi Matico slovensko v Ljubljani. Koroška Drugi Scheiniggov prispevek o mitih, pripovedih in pesmih se nanaša na Koroško in tamkajšnje slovstveno izrocilo. Upoštevaje, da je bil Scheinigg slovenskega rodu, se zdi dokaj nenavadno, da je že takoj na zacetku pri­spevka poudaril mocan vpliv nemškega izrocila na koroško pesništvo in pripovedništvo. Menil je, da je pri koroških Slovencih cutiti mocnejši vpliv nemškega izrocila v primerjavi z izrocilom maticnega kranjskega naroda onkraj Karavank. Nemški izvir je pripisal bajeslovnim bitjem, kot so žalik žene (salige Frauen), bele ali castitljive žene in Pehtra baba (Percht); bi-tja, kot so catež in volkodlak, ki so poznana na Kranjskem, pa da so na Koroškem že pozabljena. Tako kot v kranjskem izrocilu, je tudi v koroškem poudaril soncni mit in pri tem navedel podobne pravljice kot pri Kranjcih. Tako je videl ostanke soncnega mita tudi v pravljicnem tipu ATU 461 »Tri zlata peresa gospoda Steklene gore«. Omenil je tudi pravljice o odcaranju v kaco zaklete kraljicne, v kate­rih mora mladenic z leskovimi šibami ali pa kar s poljubom rešiti zakleto kraljicno v kacji podobi. Ce mu to spodleti, bo morala zakleta kraljicna pocakati na rešitelja, ki se bo zibal v zibelki, stesani iz leskovega drevesa, ki bo šele zraslo iz lešnika, ki bo padel ptici iz kljuna. Pri Korošcih je naštel sorodno pripovedno izrocilo kakor pri kranjskih pravljicah in povedkah. Tako je tudi tu omenil pravljice o beli kaci in njeni kronici, o hudobni macehi in pastorki ter o Indiji Koromandiji. Ni pozabil na številne pripovedi o Kurentu (možu v luni), torklji ali torki in cetrtki. Pisal je tudi o pripovedih o hudicu, ki naj bi bile podobne kranjskim. Med bajeslovnimi bitji, ki jim je pripisal nemški vpliv, je omenil še Alpa, ki ga Slovenci imenujejo truta-mora, gornega moža, škopnjaka in škrata. Med bajeslovnimi liki je omenil tudi Jago babo, ki je koroški Slovenci v svojem izrocilu niso poznali, Scheinigg pa je menil, da je Jaga baba zimski demon, ki se je razvil iz predstav o divji jagi in Pehtri babi. Za vedomce je zapisal, da jih poznajo v Kanalski dolini. Povodnega moža pa naj bi poznali predvsem v Rožu. Med zgodovinskimi povedkami je navedel pripovedi o beneškem možicku (Venedigermandl), ki naj bi, po pripovedovanju ljudi, kopal zlato v Karavankah. Izrocilo je nastalo na podlagi virov o Benecanih, ki so iskali zlato rudo v Julijskih Alpah in Karavankah, poznali so skrivna najdišca zlata in so navdihnili tudi mit o Zlatorogu, ki ga v tem prispevku ni omenil, ter pripovedi o rudniških škratih in palckih. Med drugim pripovednim izrocilom je pisal tudi o razlagalnih po­vedkah in o legendah, ki so si jih ljudje takrat še vedno radi pripovedovali. Med njimi je poudaril legendo o sv. Ožboltu (sv. Osvald, Ožbald)10 in spo­ 10 O sv. Ožboltu je pisal Matija Majar Ziljski v Slovenski Bceli 1, 1850: 122. O sv. Osvaldu so peli in pripovedovali na Koroškem in Štajerskem, da je bil pušcavnik v gozdu, dokler ni priletel bel korjenem grešniku. Omenil je tudi krajevno povedko o Vrbskem jezeru, ki pripoveduje, da na dnu jezera pociva zvon, ki je takrat, ko so iz Otoc/Maria Wörth orgle prodali Gospe Sveti, sam od sebe skocil iz zvonika v valove.11 Med krajevnimi povedkami Scheinigg ni pozabil pripovedi o celov­škem zmaju, ki so mu Celovcani postavili kip na mestnem trgu. Vsebine teh pripovedi ni navedel, ker pa danes niso vec tako poznane kot vcasih, naj omenim vsaj dve razlicici. Bolj zgodovinsko obarvana povedka pri­poveduje, kako je bila v casu vladavine vojvode Karasta, ki je živel na Krnskem gradu pri Gospe Sveti, dolina med Dravo in Vrbskim jezerom zelo mocvirnata. Po bližnjih hribih se je pasla živina in ce je katera od živali zašla v mocvirje, jo je požrl zmaj. Vojvoda je dal razglasiti, da bo tisti, ki bo zmaja pokoncal, dobil nagrado. Nekaj možakov je na veliki stolp potegnilo bika, zmaj je priletel, ga požrl in se nasadil na železni kavelj na koncu vrvi, tako da so ga lahko možje pokoncali. Na mestu, kjer je bilo prej mocvirje, pa je vojvoda dal postaviti grad in okoli je kmalu zraslo mesto Celovec. Druga razlicica pa pravi, da je zmaja ubil ribic z obrobja Osojskega jezera in vojvoda mu je podaril grad in hcer za ženo.12 Povsem drugacna pa je razlicica, ki pripoveduje, da je celovško jezero nastalo zato, golobcek in ga nagovoril, naj se vrne, ker doma ni gospoda. Osvald mu je dal zlat prstan, da ga ponese nevesti, lepi zamorki prek morja. Nad morjem je golobcku prstan padel iz kljuna, a ga je še pravocasno ujel, od strahu pa je pocrnel. Sv. Ožbolt je zavetnik pomoršcakov in ga upo­dabljajo z vranom ali crnim golobckom z zlatim prstanom v kljuncku. – Osvald je bil angleški kralj (604–625), ki je vneto razširjal kršcanstvo, padel je v boju proti poganskim Mercijevcem. Razširjene so bile nemške srednjeveške pesmi o njem, ki so vplivale tudi na naše izrocilo. Vec o njem gl. Franc Kotnik, Slovenske starosvetnosti. Ljubljana, 1943, 79–87. 11 To povedko je J. Scheinigg objavil v prispevku Dve narodni z Rožanskega. 1 Otóšc‘ zuen. Kres 2, 1882: 207. 12 Objavljeno v: Mir 8 (17), 1889: 160–161. ker so ljudje postali prevzetni, veseljacili so in niso poslušali starcka, ki jih je opozarjal, naj tega ne pocno. Nazadnje je starcek odcepil sod in razlila se je voda, iz katere je nastalo jezero, v jezeru pa se je zaredil zmaj, ki je ogrožal okoliško prebivalstvo. Premagal ga je junak Herkules in zato so mu Celovcani postavili kip sredi mesta.13 Med povedkami, ki so povezane s cerkvami in gradovi, je Scheinigg omenil pripovedi o Marijini cerkvi na Višarjah (Maria-Luschari), o cerkvici na Dobracu, o cistercijanskem samostanu v Vetrinju, o cerkvi sv. Heme, ki je ustanovila samostan na Krki/Gurk14 ter o cerkvici na Magdalenski gori. Scheiniggova mitološka usmeritev pride do izraza tudi pri razlagi zgodovinskih povedk o sv. Hildegardi z gradu Prosnica15 in o »srcni trati« 13 Josip Šašel, Celovški lintver. Vestnik [Maribor] 1, (2. 1. 1951): 4; Ponatis: Roberto Dapit in Monika Kropej (ur.), Zlatorogovi cudežni vrtovi. Slovenske pripovedi o zmajih, belih gamsih, zlatih pticah in drugih bajnih živalih. Radovljica, 2004, 38, št. 23. 14 Hema (Ema) se je rodila na gradu Pilštanj in se je porocila s plemicem Viljemom, mejnim grofom v Savinjski dolini. Imela sta številna posestva. Po legendi naj bi njun sin Viljem, ki je nadzoro-val delo v rudniku srebra, nekoc dal usmrtiti rudarja, ki se je hudo pregrešil. Iz mašcevanja so Viljema nato ubili delavci. Hema se je takrat odlocila, da bo vse svoje imetje porabila v dobre namene, ustanovila je benediktinski samostan sv. Blaža v Admontu, nato pa še nunski samostan v Krki. Cerkev Matere božje in samostan je na veliki šmaren leta 1043 posvetil salzburški nadškof Balduin. 15 Grofica Hildegarda (blažena Liharda ali sv. Riharda) je bila rojena v gradu Prosnica in je bila omožena s celjskim grofom Albuinom, ki je bil koroški mejni grof. O njej so pripovedovali, da jo je nekoc, ko je bil mož na poti, skušal zapeljati njegov brat. Hildegarda je bila krepostna in se je pred njim z otroki in zvesto služabnico Dorotejo zaprla pred zunanjim svetom in se posvetila molitvi. Ko se je mož vrnil, je brat našcuval deklo Lupo, da mu je lagala o ženini nezvestobi. Besni grof se je zagnal proti gradu, vlomil vrata in vrgel ženo in Dorotejo v prepad. Ko se je zavedel, kaj je po krivici storil, je skocil k oknu, pogledal navzdol ter zagledal globoko na nedo­stopnem skalnem robu ženo in njeno zvesto služabnico nedotaknjeni klecati in moliti. Zdaj so angeli odnesli Hildegardo, obdano z nebeško svetlobo na breg onstran Drave, kjer je dala sezidati cerkev sv. Lovrenca na Kamnu. Premoženje je porabila deloma za zidavo cerkva in za dobrodelne ustanove pri teh cerkvah, umrla pa naj bi leta 1024. Grof Albuin si je naložil hudo pokoro, dal ob gradu Leonstein v Porecah/Pörtschach pri Vrbskem jezeru,16 v katerih je videl mitološke osnove. Nasprotno pa pripovedi, ki pricajo o kralju Samu in vojvodi Inku, obravnava kot zgodovinske, saj ohranjajo spomin na narodovo boljšo preteklost, ko so imeli še svojo državo oz. vojvodino. Scheinigg je opozoril tudi na številne povedke in pricevanja o Turkih, med njimi pripoved o najbolj opevani koroški junakinji Miklovi Zali, mladi nevesti, ki so jo ugrabili Turki, a se ji je s pomocjo rojaka Marka posrecilo pobegniti iz turškega ujetništva. Izrocilo o njej se je na Koroškem širilo tudi zaradi zelo priljubljene literarne priredbe Jakoba Sketa.17 Med koroškimi ljudskim pesmimi je omenil ljudske balade, ki so se širile tudi zaradi Bürgerjeve »Lenore« (1773), ki jo je leta 1824 prevedel France Prešeren (prvic objavljena v Kranjski cbelici 1830) Po njej so nastale številne ljudske pesmi o junaku, ki je padel v boju s Turki in se je nato mrtev na konju vrnil po svojo ljubico, da sta skupaj odjezdila v onstranske poljane.18 si je iztakniti oci in odšel na sedemletno romanje, v Mohlicah pa je dal postaviti cerkev v cast spreobrnjenja sv. Pavla (Blažena Liharda, koroška svetnica [podlistek]. Mir 37 (7), 15. 2. 1918: 29; Mir 37 (9), 1. 3. 1918: 42; Mir 37 (11), 15. 3. 1918:, 53–54). Legenda je zelo podobna legendnim pravljicam mednarodnega tipa ATU 712 »Crescentia«. 16 Po ljudskem izrocilu naj bi pred davnimi casi ljubosumni grašcak z gradu Leonstein, ko je zagledal v grajskem parku svojo ženo v pogovoru z nekim tujim mladenicem, z mecem ubil neznanca, ob tem dejanju se je nesrecna žena z vzklikom »O, moj brat!« vrgla na mrtvega mladenica. Grajska gospa se je poslej umaknila v samoto in se posvetila dobrodelnosti, vsak dan je revežem delila hrano. Ko je umrla, je na tistem mestu naslal cudežni travnik v obliki srca, ki je vecno zelenel. Ko je grajski gospod videl, kaj je naredil, se je skesan odpravil v Rim po odvezo, vendar je ni dobil. Vrnil se je v Porece in živel na kacjem otoku na Vrbskem jezeru, da bi bil blizu svoji ženi. Na dan groficine smrti se je vrnil na grad in umrl sklonjen nad ženino krsto. Pokopali so ju skupaj. (Franz Pehr, Kärntner Sagen. Klagenfurt, 1913 (5. izd., 1960, 25, št. 10). 17 Jakob Sket, Miklova Zala. Povest iz turških casov. Celovec, 1884. 18 Mrtvec pride po ljubico. V: Slovenske ljudske pesmi 1. Ljubljana, 1970, 318–327, št. 59, 60. Po mednarodni klasifikaciji je ta motiv uvršcen k pravljicnemu tipu ATU 365. Kot piše Scheinigg, so se na Koroškem v tem casu ohranile le še v prozni obliki. O pripovedih s tem motivom je tedaj pisal predvsem Matija Valjavec,19 posamicne variante pa so bile objavljene tudi v Carinthii. Tako kot pri kranjskem pripovednem izrocilu se je Scheinigg tudi pri koroškem ustavil ob pripovedih in pesmih o kralju Matjažu, ki so bile na Koroškem še številnejše. Tako so na Spodnjem Koroškem pripovedo­vali, da je bil kralj Matjaž ustolicen za vojvodo pri knežjem kamnu pri Krnskem gradu in da je pomagal revežem, da so ljudje pripovedovali, da ni umrl, pac pa spi pod mogocnim Triglavom ali v gori Peci. Ko se mu bo brada devetkrat ovila okoli mize, se bo vrnil med ljudi. Ni spregledal prerokovanja, ki napoveduje bitko pri lipi, in kaj je videl voznik skoz okna Matjaževe votline. Prek matjaževskega izrocila je prešel k ljudskim pesmim, ki jih je razdelil v dve skupini. Starejša skupina po njegovem pripada slovenskemu skupnemu tipu pesmi in med drugim pripoveduje tudi o turških casih. Novejša skupina pa je, v nasprotju s prvo, ki je bolj epska, pretežno liric­na, vec je balad in romanc; tako je Scheinigg tudi v tem poglavju oznacil lirsko-epske pesmi. Prav tako številne pa so bile tudi pesmi, ki so jih peli pod lipo in ob razlicnih praznikih in so bile povezane s šegami in obred­jem »ajdovskega koledarja«. Med njimi so številne jurjevske pesmi, kresne pesmi, med katerimi je omenil pesem o treh kresnicah in o kraljevicu, ki je prijezdil iz devete dežele.20 V zadnjem casu je opazil, da so se razširile razlicne štirivrsticne pesmi z melodijo, podobno šlagerjem, ki so jih Slovenci prevzeli od sosednjega 19 V predgovoru h knjigi Narodne pripovijedke skupio u i oko Varaždina M. Kracmanov. Varaždin, 1858. 20 Š 297: Device tri kresujejo iz Podgorja v Rožu, zapisal Matija Majar. nemškega prebivalstva. Pri tem je navedel nekaj primerov, vendar le v nemškem prevodu. Štajerska Medtem ko je Scheinigg v omenjenih samostojnih poglavjih za Kranjsko in Koroško še razmeroma zaokroženo opisal pripovedništvo in pesništvo v teh deželah, pa se je Franz Hubad pri opisu ljudskega slovstva na Štajerskem, ki je vkljucen v splošni narodopisni pregled, precej bolj omejil le na nekaj drobcev bajeslovnega izrocila, povezanega predvsem z ljudskimi verskimi predstavami. Med drugim je omenil verovanja v bajeslovna bitja, kot so movje in žive, v katerih so videli duše umrlih nekršcenih otrok. Zapisal je tudi, da so verjeli, da tisti, ki umrejo na božic, pridejo naravnost v nebesa. V casu dvanajsterih ali volcjih noci naj bi imel zli duh – Cert – moc nad svojimi ljudmi. Prišel naj bi k hišam in tiste, ki so bili rojeni kot volkodlaki, spremenil v volkove, da so skupaj strašili po deželi. Hubad ni veliko napisal o teh verskih predstavah, zanimivo pa je, da je omenil ime Cert za lik, ki je sicer v slovenskem izrocilu poznan kot volcji pastir in ga je Mirjam Mencej, ki je o teh verovanjih pisala ob primerjavi z drugim slovanskim gradivom, oznacila kot gospodarja volkov.21 Hubad tudi ni poimenoval tistih, ki so volcjemu pastirju pripadali kot volkodlaki ali vedomci, kakor je ohranjeno v izrocilu, in ni navedel znakov, ki so jih zaznamovali ob rojstvu, npr. skupaj zarašcene obrvi, rojstvo v srajcki oz. placenti, rojstvo z nogami naprej. V tem poglavju so namrec skoraj vedno bajeslovni liki 21 Mirjam Mencej, Gospodar volkov v slovanski mitologiji. Ljubljana, 2001. le našteti. Ljudje naj bi tudi verjeli v puge, to so prikazni v podobi ženske brez glave, ki so v poznih vecernih urah strašile ljudi. V nadaljevanju je med bajeslovnimi bitji omenil cateža, povodnega moža ali gestrina, škrate in njim sorodnega labra, hišnega zavetnika dedka, torkljo in Vehtro babo, ki so jo poznali na Pohorju, ter spopade kombalov in kresnikov, kadar se bliska in grmi. O Kresniku je zapisal, da je njegov grad nekje dalec na jutrovem na stekleni gori. Tudi Hubad je pisal o izrocilu o kralju Matjažu, ki naj bi spal – po štajerskem izrocilu – v Sveti gori. Pri tem pa se je razpisal, da izvira njegova prapodoba še iz poganstva, pozneje pa so na ta lik vplivala zgodovinska izrocila o Matiji Korvinu in o celjskih grofih. Ponekod naj bi bil opazen tudi vpliv južnoslovanskih izrocil o kraljevicu Marku. Med šegami, povezanimi z ljudskimi verskimi predstavami, je omenil, da skušajo ljudje na Štajerskem napovedati vreme s pomocjo bukovih klad. Ob svecnici hodijo svecari blagoslavljat svece, ljudje pa si na ta dan skušajo zagotoviti zdravje s svecami, s katerimi si obkrožajo telo in ude. Hubad je omenil tudi kratke folklorne žanre, zapisal je namrec, kako ljudje oponašajo ptice in si razlagajo, kaj ptici pojo: kobilar pripoveduje pastirju, kje se je izgubila kobila; škrjanec klice kmeta k setvi in delu; prepelica pa se posmehuje delavcem, ki zamujajo na delo. Ceprav je Hubadova predstavitev kratka, je omenil tudi pravljice in legende in pri tem dodal, da so še žive, da pa še cakajo na raziskovalca, ki jih bo ustrezno zbral in raziskal. Ob branju Hubadove predstavitve bajeslovnega izrocila štajerskih Slovencev lahko opazimo vpliv Davorina Trstenjaka in njegovih objav v tistem casu. Trstenjak je namrec veliko pisal o mitologiji štajerskih Slovencev, ni pa obravnaval ljudskih pravljic. Porabje in Prekmurje Valentin Bellosics, ki je pisal o Slovencih v Porabju in delno v Prekmurju, je predstavil, podobno kakor Hubad, le ljudske verske predstave in delno bajeslovje tistega casa. Tako je med drugim zapisal, da je ljudstvo precej vraževerno. Ce, na primer, zboli otrok, takoj pomislijo, da mu je »škodovalo oko« oz. da mu je bilo zavdano z zlim pogledom (zle oci). Tudi ce ima krava krvavo mleko, takoj obtožijo kakšno vaško žensko – vracico, da je žival zacoprala. V carovništvo še mocno verjamejo, zato tudi na okna in vrata zatikajo brezove veje, ker verjamejo, da se bodo s tem ubranili pred carovnicami in njihovimi uroki. Med bajeslovnimi bitji je omenil škrate oz. možicke, ki se ob poznih vecernih urah prikazujejo kot plamen v mocvirju in povzrocajo, da se clovek izgubi. Domnevamo, da je imel v mislih t. i. liderce, škratom podobna bitja z lucko madžarskega izvira, ceprav jih ni poimenoval z izvirnim imenom. Nekoliko bolj se je razpisal o ljudskih pesmih, v katerih naj bi bila glavna motiva ljubezen in vera. Razširjene so bile pesmi ob slovesu fantov, ko so odhajali v vojsko, za zgled je omenil pesem o »slovesu od Košija Jozefa«. Prav tako številne naj bi bile v tistem casu žalostinke ob smrti. Med Slovenci na Madžarskem so bile pogoste balade in romance; kakor je bilo tedaj splošno v navadi, je tako poimenoval lirsko-epske pesmi. Za zgled je v nemšcini navedel ljudsko pesem »Sinek Martinek«. Pesem se v resnici uvr-šca med obredne pesmi in Karel Štrekelj je variante te pesmi poimenoval s skupnim naslovom »Srce iz prsi vzeto« (Š 159; SLP I, 23), navezujejo pa se, kakor domnevamo danes, na stara predkršcanska anticna verstva in obrede.22 22 Prim. Monika Kropej, The Horse as a Cosmological Creature in the Slovene Mythopoetic Heritage. Studia mythologica Slavica 1, 1998: 153–167; tu 157. Bellosics je tudi zapisal, da je pesem spremljala Slovenca povsod, ne le ob praznovanjih, pac pa tudi ob delu in ko se je utrujen vracal domov s sezonskega dela. Prav tako pa so zelo radi tudi plesali, še posebej valcke – štajerski dreher ali štajeriš. Kocevsko Tudi folklorno izrocilo kocevskih Nemcev je predstavljeno skromno, name-njenih mu je le nekaj odstavkov v kratkem poglavju o prebivalcih Kocevja, ki ga je napisal Karl Julius Schröer. V njem je predstavil predvsem ljudsko pesništvo, ljudske pravljice in povedke pa le omenil. Med razlicnimi zvrstmi pesmi je poudaril prevlado legendnih pesmi in pesmi z nabožno vsebino. Balade pogosto opevajo slovo fanta, ki odhaja v vojsko, ali pa pripovedujejo o socialnih razlikah v razmerju macehe z lastno hcerjo in pastorko. Navedel je tudi nekaj zgledov nemških pesmi, med njimi tudi dobro poznano kocevsko pesem »Die schöne Meererin«, ki jo je po vsej verjetnosti prevzel po zapisu Jožefa Rudeža.23 Balada obravnava podobno tematiko kot pesmi o »Lepi Vidi«,24 zato so jo slovenski etnomuzikologi pogosto primerjali in menili, da se je v Kocevju udomacila pod slovenskim vplivom. Nasprotno pa so nemški etnomuzikologi trdili, da ima pesem nemške korenine. Karl Julius Schröer se do tega ni opredelil, priznal pa je vpliv tako slovenske kot nemške tradicije. 23 To pesem je J. Rudež objavil v opisu Kocevarjev „Das Herzogthum Gottschee, besprochen durch Prof. Richter und von Rudesch“. Vorzeit und Gegenwart [Posen] 1 (3), 1823: 257–278. Pozneje se ji je posvetil Jakob Kelemina, Die Meererin. Südostforschungen [Leipzig] 6, 1941, 823–831. 24 Zvijacna ugrabitev mlade matere (Lepa Vida): V: Slovenske ljudske pesmi 5. Ljubljana, 2007, 73–90, št. 244. Primorska O primorskem pripovednem in pesemskem izrocilu je pisal v poglavju o narodopisni podobi Goriške in Gradeža Franz Coronini-Cronberg. Pri tem je omenil le pesmi, ceš da jih Južni Slovani poznajo v izobilju. Ni pozabil pripomniti, da v zadnjem casu pesmi izgubljajo izvirnost, nasprotno pa se krepi umetniška izvedba. Le za vzorec je navedel zglede slovenske, italijanske in furlanske pesmi iz teh krajev, pri tem pa je pohvalno, da jih je objavil dvojezicno – v izvirnem jeziku in nemškem prevodu, cesar pri drugih piscih – z izjemo nekaj koroških kratkih kitic – ne zasledimo. Za zgled slovenske pesmi je navedel liricno pesem »Lahko noc« iz Rocinja v Soški dolini, ki jo je zapisal Jožef Cejan; ta je pošiljal folklorno gradivo Štreklju in Štrekelj jo je pozneje tudi objavil v zbirki Slovenske narodne pesmi v skupini »Ljubica na vrticu rožce sadi« pod naslovom »Ljubca na zelenem vrtu stoji« (Š 2044). Peter Tomasin je za okolico Trsta pisal le o italijanski pesmi; Alois Spincic, ki je pial o Slovanih v Istri, pa sploh ni obravnaval pripovednega in pesemskega izrocila tamkaj živecih ljudstev. Za sklep V obravnavanih poglavjih Avstro-ogrske monarhije v besedi in podobi so opisi pripovednega in pesemskega izrocila razlicnih avtorjev tistega casa resda kratki, vendar je z današnjega gledišca gradivo s konca 19. stoletja zanimivo že zato, ker iz njih lahko spoznamo ljudsko slovstveno kulturo, ki je bila tedaj še živa, in seveda tudi zato, ker je na enem mestu zbrana folklorna podoba slovenskih pokrajin tistega casa. Poleg tega je iz posamic­nih prispevkov mogoce razbrati tedanje strokovne poglede na folkloristicne vsebine in probleme.