»o

SVETOVNA VOJNA

ODGOVORNOST

S OCIALIZM A

Spisal Etbin Kristan

CENA 80c

Izdala in založila

Jugoslovanska Delavska Tiskovna Družba

CHICAGO, ILL.

ODGOVORNOST

SOCIALIZMA

Spisal Etbin Kristan

CENA 80c

Izdala in založila

Jugoslovanska Delavska Tiskovna Družba

CHICAGO, ILL.

C£

UVOD.

Nasprotniki socializma so zopet enkrat spo¬
znali, da je treba “kači streti glavo” in “rešiti
družbo rdeče nevarnosti”. Prav v času, ko po¬
staja socializem realen, kakor še nikdar ni bil, ko
se v vzhodni Evropi organizira velika država na
socialistični podlagi in pripravlja živ zgled social¬
ne prihodnosti, v času, ko ne morejo vlade vpričo
gigantičnih nalog svetovne vojne izhajati z instru¬
menti obstoječega sistema, pa si boljinbolj izpo¬
sojajo sredstva iz socialističnega arzenala, v času,
ko slikajo veliki državniki kakor ameriški pred¬
sednik Wilson konture sveta po vojni s potezami,
ki jih je risal socializem, v času, ko je vsakemu
trezno in realno mislečemu človeku jasno, da sto¬
pa socializem s področja pasivne teorije s krep¬
kimi koraki na tla aktivnega udejstvovanja, se
sanja dušam, ki mislijo, da mesijo testo sveta, o
poginu in pokončanju neizogibnega rezultata so¬
cialnega razvoja.

Metode, katerih se poslužujejo pri tem uni¬
čevanju socializma, so včasi bolj komične, kakor
strašne. Značilen zgled takega boja daje knjiga,
ki jo je bivši avstrijski konzul dr. Goričar objavil
pod naslovom: “Kako so nemški socialisti izdali
socializem.”

Njegova bojevitost ni posebno originalna.
Način in argumentacija se vračata pri mnogo -
številnih pokončevalcih socializma v sedanjih
dneh in če polemiziramo z drjem. Goričarjem, od-

3

govarjamo obenem celi vrsti njegovih tovarišev
v duhu.

Postala je nekako moda, da kažejo ljudje so¬
cializmu navidez simpatije in si skušajo na ta na¬
čin ugladiti pot do svojega cilja, ki je — proti¬
socialističen. Tako si je tudi dr. Goričar izbral
za svojo knjigo naslov, ki lahko privabi mnogo
čitateljev — morda še največ med socialisti sa -
mirni, ki imajo zoper taktiko nemške socialistične
večine — vsaj njih parlamentarne večine — več
ugovorov in bolj utemeljenih ugovorov, kakor
njih nesocialistični kritičarji, ki bi jih pogostoma
pravzaprav morali hvaliti, če bi hoteli ostati do -
sledni. Taktika Scheidemannove skupine je s so¬
cialističnega stališča nadvtse žalostna — izza ru¬
ske tragedije se res lahko reče izdajalska.

Ali Goričarju in njemu enakim ne gre za to,
da bi vzeli socializem v zaščito pred tistimi, ki so
ga izdali, pa pokazali dejstva v pravi luči. Pri¬
kupi jivi naslov je le camouflage; za krinko se
skriva poizkus, da napade in diskreditira sociali¬
zem sploh.

Tako delo ne more imeti veliko sreče.

Socializem se faktično prav vsled sedanje
vojne razvija tako hitro v veliko moč, ka¬
kor nikdar prej ne. Če dr. Goričar tega ne verja¬
me, naj se poglobi v vzroke in namen konferen¬
ce, ki so jo imeli internacionalni finančniki leta
1917. v Švici; naj preštudira papeževo mirov¬
no noto, v kateri se izraža strah pred “izrastki
demokracije’’, po domače pred socializmom; naj-
se spomni na L;loyd Georgeve izjave o revoluciji,
ki jo pozvroči sedanja vojna; naj čita merodajne
kapitalistične liste, ki niso, odkar izhajajo, posve-

4

ee-vali socializmu toliko prostora, kolikor sedaj;
naj opazuje razvoj v Rusiji, ki ima toliko soci¬
alistične sile v sebi, da je niti utopični boljševiški
eksperimenti ne morejo pokončati; naj pre-
vdari, zakaj se nemška vlada z vsemi štirimi upi¬
ra vsem demokratičnim reformam, o katerih ne
ve, kje (bi se ustavile; naj premisli, kako je kapi¬
talistični sistem v času krize, ki jo je ustvarila
vojna, bankrotiral in 'kako so se morale vlade v
deželah najbolj posvečene privatne lastnine poslu-
žiti sredstev iz socialistične zaloge, in sicer deloma
zelo radikalnih sredstev.

Boj zoper socializem je imel svoje ugodnosti,
dokler je socialistična stranka vsega sveta izgle-
dala kakor maloštevilna sekta, in se je ljudem,
ki niso poznali sile gospodarskih zakonov, zdelo,
da zadostuje par biričev in par vislic za zator
vsega gibanja. Danes je pa to nehvaležno početje,
kajti gospodarski pogoji, ki zahtevajo sociali¬
zem, dozorevajo ; in prav sedanja vojna pospešuje
razvoj — dejal bi — s čarovniško močjo.

Socializem prihaja. Ne zato, ker ga hočejo
nekateri ljudje, ki se imenujejo socialisti, ampak
zato, ker ga zahtevajo razmere; zato, ker ga po¬
trebuje svet, ki si ne bo mogel po tej vojni več
dolgo pomagati brez njega; zato, ker je dala voj¬
na delavskemu razredu veliko lekcij o; zato, ker
si ne bodo mogle države nabaviti niti sredstev za
odplačevanje dolgov, še manj pa sredstev za nuj¬
na velikanska konstruktivna dela, če vztrajajo na
podlagi privatnega kapitalizma; zato, ker bo visel
nad njimi Damoklejev meč nove strašne vojne, če
ne urede internacionalnih razmer po načelih so¬
cializma.

5

Povedali smo kdove kolikokrat, da se ne stri¬
njamo s taktiko Sclieidemannove frakcije. Kriti¬
zirali smo njeno glasovanje za vojne kredite, nje¬
no popustljivost napram Bethmann Hollwegu,
pozneje napram njegovim naslednikom, zlasti pa
njeno obnašanje v vprašanju Rusije.

Pri tem se pa ne sme pozabiti, da je krivično,
če se govori o “nemških socialistih” sploh, kadar
se sodi vojnopolitična taktika. Dr. Goričar ve ka¬
kor ves svet, da s.toji v rajhstagu proti socialistič¬
ni večini socialistična manjšina; ne ve pa on, ka¬
kor ne vemo mi, ali nima parlamentarna manjšina
več pristašev kakor večina.

To dejstvo samo po sebi že prepoveduje govo¬
riti o “izdajstvu nemških socialistov”.Liebknecht
ni bil edini, ki so ga mučili v ječi zaradi njegove
opozicije. “Vorwaerts” v Berlinu je bil prega¬
njan in neštetokrat suspendiran, dokler ga niso
iztrgali socialistični opoziciji iz rok; in v Berlinu
je bilo videti, da je bila ta opozicija v večini. Celo
vrsto socialističnih listov so popolnoma zatrli. V
vseh teh slučajih se gotovo ne more govoriti o
izdajstvu socializma in povsem nedopustno je, da
dr. Goričar generalizira, kjer bi že poštenost za¬
htevala razlikovanje.

Veliki, če tudi ponesrečeni štrajk meseca fe¬
bruarja v Nemčiji je pokazal, da živi med nem¬
škim delavstvom vse drugačen duh, kakor v
Scheidemannovi frakciji. Sila nemškega milita¬
rizma je bila močnejša od delavstva in krvnička
grožnja je pognala proletariat nazaj v suženjske
delavnice kajzerjevega imperializma. Vojna so¬
dišča izrekajo še danes brutalne sodbe zoper mo-

6

ške in ženske, ki so se skušale upreti volji vojnih
lordov.

Sredstva, katerih se je posluževala revolta v
mornarici in revolta v tovarnah, so bila morda
zgrešena; revolucionarna odločnost je bila morda
premajhna; strah pred silo gospodarjev je bil
morda prevelik. Ali poizkusi upora so zgovorni.
Krivično je torej metati nemške socialiste brez
razlike v en koš, soditi Liebknechta tako kakor
Scheidemanna, Dittmanna tako kakor Molken -
buhrja; še bolj krivično pa je tendenciozno mešati
sedanjost s preteklostjo in kar Marxa brez obzira
na zgodovinsko resnico predstavljati svetu kot
Scheidemannovca.

To pa počenja knjiga, o kateri govorimo in
to je postala med sodobnimi križarji zoper socia¬
lizem splošna moda. Zato je treba nekoliko besed
— ne za zagovor Scheidemanna, pač pa za obram¬
bo resnice.

7

SOCIALIZEM IN VOJNA.

V svojem uvodu pravi dr. Goričar:

“Cela sila ,Marxovega socializma sloni na za¬
govarjanju miru in boja proti vojni”.

Ta trditev je zelo zapeljiva; kljub temu je
napačna. Dr. Goričar si pa na zelo laliak način
pomaga. Da mu ni treba dokazati, kar je dejal,
pravi enostavno: “V dokaz te trditve je povsem
nepotrebno naštevati posamezne avtorje glede te¬
ga predmeta”. On proglaša torej svojo trditev za
aksiom in se tako izogne dokazom.

Ali ker je ta trditev predpostavka ,iz katere
hoče izvajati svoje sklepe, je pisec ne bi bil smel
jemati tako lahko. Zakaj iz napačne predpostav¬
ke morejo izhajati le napačni sklepi.

In njegova predpostavka je napačna.

Vsa sila Marxovega socializma sloni na spo¬
znanju gospodarskega razvoja.

Marx je izvršil na polju družabne vede to,
kar je storil Darwin v prirodoslovju. Razkril in
opisal je, kako se je družba razvijala; predočil
je zakone tega razvoja, vsled katerih je moral biti
socialni razvoj ravno tak, kakršen je bil. In do¬
gnal je, da je gonilna sila sedanjega socialnega
razvoja nasprotje med interesi kapitalističnega
razreda in delavskega razreda. Iz tega nasprotja
izvira neizogiben razreden boj; rezultat tega, boja
bo nova družba, ki jo imenujemo socialistično.

Dr. Goričar si pa pomaga iz zagate s tem, da
zamenjava pojme. On pravi:

8

“Vsled vztrajne in »motrene propagande se
je pred vojno splošno smatralo socializem (mimo¬
grede: Slovensko se ne pravi “smatralo se je so¬
cializem”, ampak “socializem se je smatral”. To
‘smatralo" je germanizem; “man hielt den Sozia-
lismus”; slovenski “se” pa ni nemški “man“).
za splošno in edino sredstvo proti vojni. Celo da¬
nes se povdarja to od strani nemških propagator-
jev in par zapeljanih prijateljev Nemčije. Eden
vodilnih ameriških socijalistov, Rev. Prosser, je
pred kratkim pisal v svojem pamfletu “Militari¬
zem”:

— Vir vojne- leži v kapitalizmu in zdravilno
sredstvo proti vojni je — socijalizem. Vojna je
učinek, ki ga je mogoče izločiti le z odpravljenjem
temeljnega vzroka”.

Če ni dr. Goričar namenoma zapisal neresnice,
tedaj se zelo temeljito moti. Tega ne p-ovdarjajo
“nemški propagatorji” in “zapeljani prijatelji
Nemčije”. Mi nismo ne nemški propagatorji, ne
prijatelji Nemčije, vsaj ne oficielne, s katero se ne
sme zamenjavati nemško ljudstvo, pa tudi trdi¬
mo, da je socializem zdravilno sredstvo zoper voj¬
no. Trdimo, da je vojna učinek kapitalističnega
sistema in da svet ne bo varen pred vojno, dokler
se ne odpravi temeljni vzrok, to je kapitalistični
sistem.

To namreč trdi in o tem je prepričan vsak so¬
cialist.

Ampak treba je napraviti razliko — ki jo dr.
Goričar namenoma ali nenamenoma prezira —
med socialističnim gibanjem in socializmom.

Drju. Goričarju ne moremo prihraniti očitka
velike površnosti. Kdor podvzame tako delo, ka-

9

kršnega se je on lotil s svojo kritiko socializma,
se mora vsaj o njegovili temeljnih naukih pou¬
čiti. Socialistične teorije niso s sedmerimi pečati
zapečatene skrivnosti. Pri najmlajšem članu kak¬
šnega socialističnega kluba bi se uničevalec socia¬
lizma lahko poučil, pa bi zvedel sledeče:

Industrija v rokah privatnega kapitalizma
ne producira blaga za potrebo, ampak za profit.
Kdor več proda, ima več profita. Torej gre vsak
kapitalist, posameznik, družba ali korporacija, za
tem, da proda čim več. V tem oziru je Petrovo
stremljenje enako Pavlovemu. Peter in Pavel kon¬
kurirata. To pomeni, da si njiju interesi naspro¬
tujejo. Petrov in Pavlov je še več; tudi Andreji
in Jur ji in Matevži prihajajo zraven. Konkuren¬
ca še poostruje, nasprotja se komplicirajo. Kon¬
kurenca se širi na večja področja. Nemška indu¬
strija konkurira z angleško itd. Kapitalistična
gospodarska moč se prenaša na politično polje;
'kapitalistični razred, ki izpodrine fevdalnega, dr¬
ži državno oblast v svojih rokah. Direktno ali in¬
direktno razpolaga na ta način z oboroženo silo
dežele. Kadar ne more doseči svojih gospodar¬
skih ciljev z mirovnimi sredstvi, seže po nasilnih.
Kadar se ne morejo konkurenčna nasprotja reši¬
ti z dogovorom in spravo, se rešujejo z vojno.

Kapitalizem je miru tem nevarnejši, čimbolj
je razvit. V deželi, kjer je industrija .— glavno
sredstvo kapitalizma — še slaba, sili državno u-
pravo, da jo varuje. Njeni produkti se porabijo
na domačem trgu. Kadar se okrepča, postane to
nemogoče. Na eni strani so prirodni pogoji in¬
dustrije v raznih krajih neenaki. V eni deželi je

10

za gotovo panogo toliko virov, da ni doma po¬
trebe za vse izdelke.

Na drugi strani postaja domače prebivalstvo
tem manj sposobno za porabo izdelkov, cim bolj
se stopnjuje industrijska produkcija in čim bolj
se vsled tega množi proletariat. Delavstvo pro¬
ducira blago in dobiva za to gotovo plačo. Kapi¬
talizem gleda, da potlači plače čimbolj navzdol
in da navije ceno izdelkov čimbolj navzgor. Jasno
je torej kakor beli dan, da ne more delavstvo,
ki je v industrijski deželi glavni konsument, po¬
kupiti, kar je produciralo. Tudi to je jasno, da
je doma neprodani prebitek produktov tem večji,
čimbolj je razvita industrija, čim obilnejša je to¬
rej produkcija.

Kaj naj se pa zgodi s produkti, ki se ne pro¬
dajo, doma?

Iščejo se novi trgi izven dežele, zlasti tam,
kjer ne izdelujejo takih produktov. Pa ne samo
tam. V Ameriko so prihajali pred vojno tudi iz¬
delki, ki jih Amerika sama fabricira, če je bilo
upanja, da se bo moglo s tukajšnjimi konkurira¬
ti. Da se varuje domači kapitalizem take tuje
konkurence, vpeljejo carine. Dežela onkraj mor¬
ja odgovarja na enak način. Že tu nastajajo ne¬
soglasja in nasprotja. Še večja so pa tam, kjer
iščejo kapitalisti raznih držav nove trge in si sku¬
šajo odpirati nova pota do njih. Nemčija pač ni
gradila bagdadske železnice zato, da bodo Turki
ugodneje potovali.

Boj za nove trge in nova pota dobiva tembolj
političen značaj, čimbolj so udeleženi veliki kapi-
tali raznih dežel. Ultima ratio tega konkurenč¬
nega boja je pa dreadnought, puška in top.

ll


r

Dokler obstane kapitalistični sistem, je svet
v nevarnosti vojne, ki je zadnje sredstvo kon¬
kurence.

Da izgine ta nevarnost, se mora odstraniti
temeljni vzrok. V tem ima Prosser popolnoma
prav. Na mesto konkurenčnega sistema pa mora
priti sistem organizirane kooperacije; na mesto
produciranja za profit mora priti izdelovanje za
potrebo.

To je socializem.

Torej je popolnoma pravilno rečeno, da je
socializem zdravilno sredstvo zoper vojno.

12

POSTRANSKI VPLIVI.

Ne pravimo, da je kapitalistična konkurenca
absolutno edini vzrok vsake vojne. Toliko zgodo¬
vine pozna vsak socialist, da lahko našteje razne
vojne iz časov, ko še ni bilo kapitalističnega siste¬
ma. Tudi danes igrajo poleg glavnega, konkurenč¬
nega vzroka še drugi motivi svojo vlogo, zlasti o-
stanki iz predkapitalistične dobe, ki so se rešili v
sedanjost. Avtokratično cesarstvo je tak ostanek
fevdalizma. Kajzerski imperializem izhaja iz ce-
zarske ideje, iz stremljenja po obvladavanju sve¬
ta. Toda ne kajzer ne car ne bi mogel začeti vojne
iz same pohlepnosti po večjem sijaju svoje krone,
če ne bi bili pri tem prizadeti interesi vladajo¬
čega razreda v tem zmislu, da bi videli v vojni
svojo korist.

V tako vojno se lahko zapletejo tudi drža¬
ve, ki niso kapitalistične. Kapitalističnega vira pa
to vendar ne zamaši. Italija je napadla Tripoli-
tanijo, ki gotovo nima modernega industrij alne-
ga kapitalizma. Toda nameni Italije so bili ka¬
pitalistično osvojevalni, in to je dalo vojni zna¬
čaj. Tako je v sedanji vojni z balkanskimi deže¬
lami, ki niso kaj posebno kapitalistične. Ali na¬
men Nemčije je bil izsiljenje poti čez Balkan za
svoj kapitalizem. ,

Tudi narodna nasprotja imajo v vojni svoj
pomen. Toda če se prevrta skorja in pogleda bolj
na dno, se spozna, da zakrivajo narodna naspro¬
tja večinoma gospodarska nasprotja. Madjarska

13

nadvlada na Ogrskem na primer je notorična.
Vendar pa ni to nadvlada madjarskega naroda
nad slovaškim, rumunskim, srbskim itd., temveč
nadvlada madjarskega gospodujočega razreda,
madjarskih veleposestnikov in kapitalistov. To
dobi seveda obliko narodnega zatiranja, podžiga
narodno sovraštvo in zavija gospodarska naspro¬
tja v temo. Tako ustvarjeno narodno sovraštvo
olajšuje gospodujočim razredom vojno; ali na dnu
ležečih gospodarskih interesov ne odpravlja, tem¬
več jih le zatemnjuje.

Sedanja vojna se ni pričela zato na Balka¬
nu, ker smatrajo Nemci balkanske narode za in¬
feriorne, za niže stoječe.; saj so pritegnili balkan¬
ske Bolgare in Turke v svoj krog. Ampak go¬
spodarske aspiracije Nemčije in Avstrije leže na
Balkanu; to je vzrok, da se je vojna prav tam
začela.

Gospodarske razmere so torej podlaga. Ce se
ta tako uredi, da izginejo nasprotja, tedaj je za
druge diference malo skrbi. V socialistično orga¬
nizirani družbi, v edini, v kateri se izravnajo go¬
spodarska nasprotja, ker postanejo interesi vse
družbe enaki, je. politična in narodna -—- in če ho¬
čete, tudi verska — enakopravnost nujna in lo¬
gična posledica. V taki družbi ni prostora za fev¬
dalne institucije, za kajzerje in carje. Torej od¬
padejo s kapitalističnim sistemom tudi podreje¬
ni vzroki vojne, in zato se. logično pravi: Sociali¬
zem prinese mir na zemljo.

Ampak socializem kot gibanje in socializem
kot gotovo dejstvo — to je razlika.

To razliko je dr. Goričar vrgel v koš. On oči¬
ta socialističnemu gibanju, da ni preprečilo voj-

14

ne, pa izvaja iz tega, da ni socializem zdravilno
sredstvo zoper vojno.

To ni nikakršna metoda dokazovanja.

Socialistična teorija nči, da odpravi vojno
socialistični sistem. To se pa more šele tedaj zgo¬
diti, kadar bo ta sistem uveljavljen. Dr. Goričar
pa gotovo ne more reči, da je že sedanji svet so¬
cialističen. Zahtevati od socializma v kapitalistič¬
ni družbi, kar obljubuje v socialistični, ki še le
pride, ni ne pravično, ne logično, če obljubim ko¬
mu prijetno stanovanje, kadar bo hiša sezidana,
me ne more nahruliti, da nima takega stanovanja,
ko se šele zbiraj o zidarji.

Seveda — socialistične -stranke so tudi danes
načeloma nasprotne vojni. Med njihove naloge
spada, da skušajo preprečiti vojno. Ampak več
kakor poizkus se ne more zahtevati od njih. Vzrok
ie zelo enostaven: Od nikogar se ne more zahte¬
vati, kar presega njegovo moč.

Tudi drju. Goričarju je gotovo znano, da ni
danes nobena dežela na svetu socialistična. Niti
uprava ni v nobeni popolnoma v socialističnih ro¬
kah. Edino v Rusiji ima socializem izza revolu¬
cije pretežno moč, ampak niti tam ne more vla¬
dati po čisto socialističnih načelih, ker ni še po¬
gojev za to; dežela, ki jo je prevzel iz rok avto-
kratičnega carizma, se ne more kar čez noč izpre-
meniti v socialistično.

Toda sedanji ruski socializem ne prihaja v
poštev, če se govori o postanku svetovne vojne.
Kajti takrat je bila njegova politična moč komaj
nekaj nad ničlo.

Mednarodni socialistični kongresi niso soci¬
alističnim strankam nikdar nalagali, da morajo

15

preprečiti vojno. Kaj takega niso mogli sklepati,
kajti z enako logiko bi jim bili la:hko naložili, naj
v določenem času izvrše socialno revolucijo. Kar
so sklepali mednarodni kongresi — dr. Goričar je
tudi v teni netočen, da govori o takem kongresu
dne 14. junija 1915. v Parizu, katerega ni bilo —
je to, da morajo socialistične stranke porabiti
sredstva, ki so jim na razpolago,, da se upro voj¬
ni. Kakšen more biti rezultat takega napora, je
pa drugo vprašanje, če se vzame v poštev, da so
socialisti v vsaki deželi v manjšini in da niso ime¬
li takrat zlasti v odločilnih deželah-skoraj nobe¬
nega vpliva na militaristično mašinerijo.

Zahteva, da naj bi bil socializem ali pa celo
socialistična stranka kakšne dežele za vsako ce¬
no preprečila vojno, je absurdna. Kar se more po
pravici vprašati, je le to: Ali so socialistične
stranke storile vse, kar bi bile mogle, da prepre¬
čijo vojno?

Na to vprašanje se lahko odgovori, da bi bi¬
le morda lahko kaj več storile. Toda kdor tako
odgovarja, bi moral tudi povedati, kaj bi bile mo¬
gle storiti, česar niso storile.

Tega dr. Goričar doslej še ni povedal. Tudi
drugi njegovi somišljeniki ostajajo na dolgu glede
na to vprašanje.

Gotovo, lahko bi se bilo v posameznih sluča¬
jih storilo, kar se ni. Na primer: Nemški socialisti
v rajhstagu bi bili lahko glasovali proti vojnim
kreditom. Lahko bi bili namesto tiste izjave, s
katero so obrazložili svoje glasovanje, nastopili
z ostro kritiko vladne politike in pokazali pravi
značaj vojne — če jim je bil samim takrat jasen.

16

Da niso tega storili, smo jim že davno zame¬
rili. Zakaj niso tega storili, bodo morali pač še
Internacionali povedati.

Ampak dr. Goričar naj se nikar ne moti.
Kljub svojim 110 poslancem so bili socialisti v
rajhstagu v manjšini. Večina proti njim je bila
več kakor štirikratna, če bi bili glasovali proti
vojnim kreditom, kakor bi bila po našem mne¬
nju njih dolžnost, vendar ne bi bili s tem prepre¬
čili vojne. In če bi se bili vsi dali zapreti ali
pa postaviti ob zid pred kompanijo z nabitimi puš¬
kami, bi bilo v rajhstagu 110 glasov manj za voj¬
no, z vsemi ostalimi glasovi bi bila pa odobrena.

V Avstriji se je vojna napovedala in začela
in so se dovolili vojni krediti in poraba domo¬
branstva in črne vojske in podaljšanje vojnoob-
vezne dobe in novi nabori in zopet novi nabori —
vse brez parlameta. Kar je znal Stuergkh, bi bil
v slučaju potrebe znal tudi Bethmann Holhveg.
V centralnih državah ne bi bil mogel noben par¬
lament preprečiti vojne.

Kaj bi bili mogli socialisti storiti druzega?

Revolucijo!

To je beseda, ki jo včasi slišimo od najradi¬
kalnejših. Dr. Goričar menda ne spada mednje.

Revolucija se lahko zapiše in lahko izreče.
Izvršitev je pa druga stvar.

Če so bili kje pogoji za revolucijo, so bili
v Avstriji. Največ jih je bilo v narodnih razme¬
rah. V Bosni in Hercegovini, v Sremu, Bački in
Banatu, pa tudi po drugih jugoslovanskih krajih,
prav tako na Češkem in Moravskem so bile žive
simpatije za Srbijo. Druge narodnosti so bile so-

17

vražne Avstriji ali pa Ogrski. Vlada ni imela v
ljudstvu skoraj nobene zaslombe.

Kako da ni Avstrija z revolucijo preprečila
vojne?

Enostavno zato ne, ker ni mogla. Posameznih
rebelienih poizkusov je bilo dovolj. Ali tudi rab¬
ljev in vislic je bilo, in kjer je zadnjih zmanjkalo,
jih je nadomeščalo drevje. In če ni bilo dovolj vr¬
vi, so puške opravile delo.

Poizkus revolucije bi se bil tudi v Nemčiji la¬
hko napravil. Ali gotovo je, da bi bili socialisti
ostali osamljeni. Že poizkus se ne bi bil mogel iz¬
vršiti po vsej Nemčiji, kajti v nekaterih krajih je
socializem tako redko posejan, da se ne bi mogli
rdečkarji tam niti geniti; drugod je bilo zaneslji¬
vo vojaštvo nakupičeno; iz Avstrije bi bila lahko
prišla pomoč. Predvsem je pa militaristični sistem
v Nemčiji tak, da ne bi bila mogoča revolucija,
če ne bi imeli socialisti v armadi sami take veli¬
ke večine, da bi mogli ustrahovati nasprotnike.

S štetjem socialističnih glasov pri volitvah
se nič ne dokaže. V armadi, torej v posesti orož¬
ja, je bil le en del; druge so potrebovali v to¬
varnah, veliko jih je bilo nad vojaško dobo ali
pa nesposobnih za orožje. In naposled se ne more
vsakdo šteti za socialista, kdor je enkrat gla¬
soval za socialističnega kandidata. Med številom
socialističnih glasov in članov stranke je bila tu¬
di v Nemčiji velika razlika.

Ostalo bi še vprašanje generalnega štrajka.

Tudi to je konjiček mnogih radikalcev; a tu¬
di v to sredstvo ne verujemo. Generalni štrajk bi
mogel imeti pomen le kot uvod v generalno re¬
volucijo.

18

Ali tudi tisti, ki verujejo v to bojno sredstvo,
so se morali prepričati, da je Bebel imel prav, ko
je naglašal, da nastane z mobilizacijo vred veli¬
kanska brezposelnost, tako da ljudje, zahtevajo
dela, ne pa da bi ga opuščali.

Generalni štrajk je utopija, če nima sociali¬
zem. toliko moči, da bi mogel vplivati na vse de¬
lavstvo. A volitve, organizacija in parlamentar¬
no zastopstvo dokazujejo, da tudi v Nemčiji ni
vsak delavec socialist. Kaj pomeni moč bajone¬
tov, se je pa pokazalo v slučaju posameznih ve¬
likih štrajkov, ki so se tekom vojne uprizarjali
tudi v Nemčiji.

Taki štrajki so pač povzročili zmešnjave, de¬
lali vladi in vojni upravi sitnosti, ampak odtod
do preprečenja vojne je dolga pot.

Faktično ni doslej še nihče dokazal, da bi bili
socialisti mogli preprečiti vojno, le če bi bili
hoteli.

19

PROTISLOVJE V ENEM STAVKU.

Dr. Goričar piše:

“Zadnja slovesna obljuba cele nemške soci-
jalno-demokratične stranke, da bo napravila voj¬
no nemogočim, je bila storjena le šest tednov pred
izbruhom evropske vojne. Na mednarodnem so¬
cialističnem kongresu, ki se je vršil dne 14. juni¬
ja 1915 v Parizu, so izjavili najbolj odlični za¬
stopniki nemškega socializma, da nemški socialni
demokrati strogo nasprotujejo vojni, ker jo sma¬
trajo, da služi le interesom mednarodnega kapi¬
talizma. ’ ’

Predvsem bi nas zelo zanimalo, odkod je dr.
Goričar izvedel o mednarodnem socialističnem
kongresu dne 14. junija 1915 v Parizu.

Vemo, da je bil zadnji izredni mednarodni
socialistični kongres *leta 1912 vpričo balkanske
vojne v Bazlu v Švici. Vemo, da je bil reden med¬
naroden socialističen kongres nameravan za leto
1914, ampak ne za mesec juni, temveč za septem¬
ber ali oktober; vemo, da je bil sklican, ampak ne
v Pariz, temveč na Dunaj, kjer je bilo v ta namen
najeto poslopje glasbene akademije (Musik-Ver-
einshaus). In vemo, da je izbruhnila vojna pred
terminom tega kongresa in ga je onemogočila.

Kje je dobil dr. Goričar podatke o kongre¬
su, katerega ni bilo?

Menda smemo izreči, da je taka metoda raz¬
pravljanja kratkomalo nedopustna.

20

Toda pustimo za trenotek še to na stran, pa
čitajmo, kaj piše dr. Goričar.

“Najbolj odlični zastopniki nemškega socia¬
lizma — pravi — so izjavili, da nemški socialni
demokrati strogo nasprotujejo vojni, ker jo sma¬
trajo, da služi le interesom mednarodnega kapi¬
talizma. ’ ’

Treba bi bilo vedeti, kdo so bili tisti najod¬
ličnejši zastopniki nemškega socializma, o kate¬
rih dr. Goričar govori, ne da bi jih imenoval. Ali
če je že zamolčal imena, bi bil najbolje poslužil
javnosti, če bi bil naravnost in dobesedno nave¬
del njihove izreke.- Take obljube, ali kakor se že
hoče imenovati to, se navadno izražajo v resolu¬
cijah in dr. Goričar naj bi bil citiral resolucijo ti¬
stih najodličnejših zastopnikov nemškega socia¬
lizma, ki jih ne poznamo, s kongresa, katerega
ni bilo. Morda zamenjava neko sejo, ki pa v no¬
benem oziru ni imela kongresnega značaja, s svo¬
jim “kongresom”.

Avtor nam ni podal tega; odvisni smo torej
le od njegovih lastnih besed. Po njih so torej iz¬
javili, da “strogo nasprotujejo vojni.”

Toda v uvodnih besedah tega stavka in v
naslovu pravi pisatelj:

“Slovesno je obljubila vsa (ne cela!) nem¬
ška socialna demokracija, da . . . napravi vojno
nemogočo.”

Gospod doktor! “Strogo nasprotovati” in
“onemogočiti” je razlika. Vsak gimnazijalec niž¬
jih razredov jo pozna; vsak človek zdrave raz¬
sodbe je razume. Vi pa zamahnete z roko, pa ni
razlike.

21

Slovenski poslanci so odločno zahtevali usta¬
novitev slovenskega vseučilišča. Ali so ga ustano¬
vili? Socialistični poslanci in še nekateri z njimi
so v Avstriji na vso moč zahtevali uvoz argentin¬
skega mesa in neomejen uvoz srbske živine; ali
so ga dosegli? Ko je bil oderuški carinski tarif
na dnevnem redu, so mu strogo nasprotovali; ali
so ga preprečili?

Kaj so torej najodličnejši zastopniki nemške¬
ga socializma obljubili: Da bodo “strogo naspro¬
tovali vojni,” ali da jo “napravijo nemogo¬
čo?”—

Na mednarodnem socialističnem kongresu 14.
junija 1915. v Parizu niso obljubili ne enega ne
druzega. Razlog smo že povedali. Na mednarod¬
nih kongresih, ki so se resnično vršili, o katerih
pa ve dr. Goričar dozdevno mnogo, mnogo manj,
kakor o tistih, ki obstajajo le v njegovi fikciji, se
je pa govorilo in sklepalo o opoziciji proti voj¬
ni, o sredstvih, katerih naj bi se poslužila ta o-
pozicija, nikjer pa ni sklepa, ki bi govoril o apo-
diktičnem “onemogočenju vojne” -— izvzemši to,
da se je ponovno konstatiralo :■ “Kapitalizem ima
zarodke vojne v sebi; vojna izgine, kadar izgine
kapitalistični sistem. ’ ’

22

ODGOVORNOST SOCIALIZMA.

Kajpada; vsaka socialistična stranka — tako
zvanih krščansko-socialnih, nacionalno socialnih
in podobnih strank ne moremo šteti sem, ker sto¬
je vse na podlagi sedanjega gospodarskega siste¬
ma — vsaka socialistična stranka, ki je pridruže¬
na Internacionali, ima nalogo, da se bojuje za od¬
stranitev kapitalističnega sistema in za uveljav¬
ljenje socialističnega reda. To je obenem tudi boj
za onemogočenje vojne.

Pri tem je pa jasno sledeče:

Socializem vidi, da so v kapitalistični družbi
razmere nujno take, da vodijo do konfliktov, tu¬
di do skrajnega konflikta, to je do vojne.

Torej: Če hočete odpraviti vojno, odpravite
kapitalistični sistem.

Vsak otrok lahko razume: Kjer je vzrok in
njega učinek, mora izginiti vzrok, da ne bo več
učinka.

Ker je socializem prepričan, da so v kapi¬
talističnem sistemu vzroki vojne, mora prihajati
do zaključka, do katerega resnično prihaja: Po¬
goj je, da se odpjavi kapitalistični sistem; posle¬
dica bo, da minejo vojne.

Če je socialistična teorija taka — in taka je 1
— tedaj ne more socialist reči: Ves civilizirani
svet ima kapitalističen sistem; iz tega sistema iz¬
virajo -vojne; mi pa preprečimo vojne, kljub te¬
mu, da je sistem kapitalističen.

23

Dr. Goričar nam ne more navesti nobene re¬
solucije kateregakoli mednarodnega kongresa, ki
bi izrekala, da morejo socialisti, dokler ne zavla¬
da socialistični sistem, “onemogočiti vojno.”

Vse druga reč je z opozicijo zoper vojno. To
so mednarodni kongresi zahtevali, kajpada. Am¬
pak dr. Goričar predpostavlja “onemogočenje
vojne;” dokazal bi rad, da je socializem odgo¬
voren za vojno, ker je ni onemogočil; on trdi,
da je socializem obljuboval tako onemogočenje.
In če bi bila ta trditev resnična, bi bilo lahko do¬
kazati socialistično izdajstvo. Ampak prav ta nje¬
gova trditev ni resnična in zato padajo tudi skle¬
pi, ki jih izvaja iz nje.

Dejstvo je to: Socialistična Internacionala —
ne le nemška socialna demokracija, ampak vsa
Internacionala — je pozivala socialistične stran¬
ke, naj se bojujejo proti militarizmu in proti voj¬
ni; naravno, naj se bojujejo, kolikor dopuščajo
njih sredstva. Nikdar si ni Internacionala domiš¬
ljala in nikdar ni trdila, da je absolutno v njeni
moči preprečiti vojno.

Na bazelskem kongresu, ki je bil sklican spe¬
cialno zaradi vojne in se je torej najintenzivneje
bavil z njo, je Internacionala pozivala stranke,
naj se zoperstavljajo vojni. Znano je, da so bal¬
kanske socialistične stranke napenjale vse svoje
moči v tem zmislu; nasprotovale so prvi in dru¬
gi balkanski vojni. Preprečile niso ne prve ne
druge, ker niso mogle.

Nikdar ni Internacionala klicala balkanskih
socialističnih strank na odgovornost, zakaj da ni¬
so onemogočile vojne, ampak vse bratske stran¬
ke so jim izrekale največje priznanje in obču-

24

dovanje zaradi njih junaških naporov, ki so pa
vendar ostali brez uspeha.

Da se je Internacionala zavedala meja socia¬
listične moči, je razvidno že iz tega:

Resolucija, ki poziva stranke, naj naspro¬
tujejo vojni, pravi v nadaljnem odstavku: “Če
pa ostane napor za preprečenje konflikta brez¬
uspešen in izbruhne vojna kljub njemu, naj si
stranke prizadevajo, da se čim prej konča preliva¬
nje krvi in sklene mir.’’

S tem je pač dovolj jasno izrečeno, da si ni
Internacionala pripisovala tiste čudežne moči, ki
bi bila potrebna, da bi mogla zanesljivo prepre¬
čiti vojno. Povsem logično je, če smatra, da je
prvi napor lahko brezuspešen, da je tudi z dru¬
gim lahko tako.

Socializem ni obljuboval, da prepreči vojno.
Ne more se mu torej očitati, da je “dopustil’’ se¬
danjo vojno. Ne more se iz tega dokazati, kar bi
dr. Goričar rad dokazal, da je socializem zmota.
Navidez merijo njegovi napadi, izvirajoči iz te
napačne predpostavke, na nemško socialno de¬
mokracijo; ampak popolnoma se vendar ne more
zatajiti in hote ali nehote izdaja, da bi rad uda¬
ril socializem sploh.

Razglabajoč vzroke, ki so dovedli nemško
socialno demokracijo do tega, da je začela podpi¬
rati vlado, kar smo tudi mi vedno kritizirali, pri¬
haja po zelo površnem opravku do sledečega za¬
ključka :

“Vse kaže, da se je neuspešnost socialno-de
mokratičnega evangelija tako nenadoma predoči-
la duhu mas socialnih demokratov, da so hitro
in voljno zapustili vrste svoje stranke ter v ma-

25

sah dezertirali v tabor vsenemških in militaristič¬
nih strank po prvi priliki, ki so jim nudili možje,
katerim so se skozi celo življenje trdovratno upi¬
rali. ’ ’

Ta stavek je značilen za vso razpravo. “Ne¬
uspešnost soeialno-demokratičnega evangelija se
je nenadoma predočila duhu mas socialnih demo¬
kratov. ”

Socialno demokratični evangelij — kaj je to ?
Nič druzega se ne more s tem označevati, kakor
teorija socializma. Če jo dr. Goričar imenuje “e-
vangelij,” se iz tega precej zanesljivo lahko skle¬
pa, da jo hoče osmešiti ali pa vsaj, da jo smatra
za nauk brez podlage. To je tem bolj gotovo, ker
govori o “neuspešnosti” tega “evangelija.”

Ne gre torej za “izdajstvo socializma.” Če
se masam predoči “neuspešnost” socializma in ga
zato opuste, se jim ne more očitati, da so ga izda¬
le. Na “neuspešnosti” je povdarek.

Ampak dr. Goričar je tudi v tej stvari nedo¬
sleden. Pred navedenimi besedami o “neuspešno¬
sti” ima sledeči odstavek:

“Edin sklep, do katerega se lahko pride na
podlagi teh vseh dogodkov, je ta, da ni bila nem¬
ška socialna demokracija nikdar globoko vkore-
ninjena v srcu nemškega proletarijata in da ni
socialna demokracija nikdar našla odmeva v du¬
ši nemškega naroda, temveč, da je ostala le votla
obljuba zemeljskega paradiža za nemški narod in
to brez vsakega pričakovanja, da bo ta paradiž
vdejstven potom enega izmed navadnih stredstev,
ki jih priporoča socialnodemokratična stranka,
temveč potom sil, katere so tako vstrajno in potr^

26

pežljivo razlagali ljudem profesorji nemškega
militarizma. ’ ’

Težko se je zamisliti v ta stavek.

“Nemška socialna demokracija ni bila ni¬
kdar globoko vkoreninjena v srcu nemškega prole
tariata.” (Menda se hoče s tem reči,-da ni bil
socializem vkoreninjen; socialna demokracija je
stranka, ne pa nauk.)

“Socialna demokracija ni nikdar našla od¬
meva v duši nemškega naroda.”

“Ostala je le votla obljuba zemeljskega pa¬
radiža za nemški narod.”

In potem dr. Goričarjevo razlaganje pričako¬
vanja, kako bo ta “paradiž” udejstven.

Če veruje dr. Goričar v besede, ki jih je tu
zapisal, tedaj misli, da ni nemški proletariat ni¬
kdar količkaj bolj globoko razmišljal o socializmu
Kako se mu je torej mogla nenadoma “predočiti
brezuspešnost” tega, o česar uspešnosti ali brez-
uspešnosti si ni nikdar belil glave?

Nadalje: Nemški proletariat je le pričakoval
zemeljski paradiž za nemški narod, ampak pri¬
čakoval ni, da se ta paradiž uresniči z navad¬
nimi sredstvi, ki jih priporoča socialna demokra¬
cija (torej menda z razrednim bojem na gospo¬
darskem in političnem polju), ampak s silami, ki
jih je učil militarizem.

To sicer vse skupaj ni res. Ampak recimo za
trenotek, da bi bilo res.

Dr. Goričar pa pravi v drugem stavku, da se
je duhu mas nenadoma — namreč ob izbruhu
vojne — predočila neuspešnost socialističnega e
v angeli j a, in ta predočba neuspešnosti je povzro¬
čila, da so v masah dezertirali iz stranke ■— po

27

prvi priliki, ki so jim jo dali možje (militaristi),
katerim so se vse življenje trdovratno upirali.

Primerjajmo.

Avtor pravi, da je nemški proletariat vedno
pričakoval uresničenje zemeljskega paradiža le
od militarističnih sil.

Avtor pravi, da se je nemški proletariat ved¬
no trdovratno upiral militaristom.

Ali se ne bi človek prijel za glavo?

Nemški socialni demokratje — tako uči naš
avtor -— so od vojne pričakovali udejstvovanje
“zemeljskega paradiža.” Če je tako, tedaj jim
ni mogla vojna predočiti neuspešnosti njihovega
evangelija. Po besedah drja. Goričarja je bil ta
evangelij zanje sploh militarističen; torej bi bili
morali smatrati vojno le za njega izpolnitev.

V resnici vse to ni tako, kakor slika dr. Go¬
ričar.

Kaj je socialne demokrate v rajhstagu na¬
potilo, da so ravnali tako, kakor po našem mne¬
nju ni bilo prav, tega ne vemo dovolj natančno
mi, tega tudi ne ve dr. Goričar. Kaj pa ima člo¬
vek danes na razpolago, da si more napraviti
mnenje? Nekoliko časnikarskih vesti. Nekoliko iz¬
jav nekaterih posameznikov.

Zopet pa pravimo: Dokler ne bo sklenjen
mir, ne bo najbrže ne vsa nemška socialna demo¬
kracija skupaj, ne Scheidemannova frakcija zase
imela prilike, da pojasnijo vse, kar se pričakuje
od njih. In dokler ne bo teh pojasnil, je zaključ¬
na sodba nemogoča.

Toda dr. Goričar nam govori o prejšnjih ča¬
sih, ki jih pač poznamo. Po njegovih besedah ni
bila nemška socialna demokracija sploh nikdar

28

nič prida. Ostala je le votla obljuba zemeljskega
paradiža za nemški narod.

Kaj se to pravi? Če govori naš uničevalec
socializma o nemškem narodu kot celoti, ne sme
govoriti- v eni sapi o socialni demokraciji, ka¬
kor da je oboje eno. Socialna demokracija gotovo
ni imela večine nemškega naroda na svoji stra¬
ni. Tudi ne vemo, da bi bila kdaj trdila to.

Politična moč kakšne stranke se izraža na eni
strani v njeni organizaciji, na drugi pri volitvah.
V zadnjem slučaju pač manj zanesljivo, kakor
v prvem. V Nemčiji velja sistem ožjih volitev.
Tukaj ne dajo rezultati nobene prave slike. Am¬
pak tudi če se jemljejo prve volitve v poštev, se
ne more vsak volilec smatrati za pristaša tiste
stranke, za katere kandidate je glasoval. Marsikaj
je le uspeh volilne agitacije; ta ali oni glasuje le
zato z drugo stranko, ker se mu je prva zameri¬
la; nešteti vplivi se uveljavljajo pri volitvah, ta¬
ko da se ne morejo glasovi enostavno šteti za pri¬
staše.

Kljub temu vemo, da je bila socialna demo¬
kracija na Nemškem močna stranka. Ni pa bila
v večini. V rajhstagu je imela približno eno pe¬
tino sedežev.

Med njenimi volilci je bilo gotovo dosti ta¬
kih, ki niso imeli nobenega pravega pojma o
socializmu. Nedvomno pa tudi njeni pristaši niso
bili same jasne glave in sami teoretični veljaki.
Ampak tiste stranke danes sploh še ni na svetu,
ki bi se mogla pobahati, da so vsi njeni člani do¬
vršeni politični učenjaki.

Če sodimo stranko, se ne smemo posluževati
takih neopredeljenih pojmov, kakor dela dr. Go-

29

ričar. Nemška socialna demokracija stoji pred na¬
mi v svoji organizaciji, v svoji literaturi, v svo¬
jem časopisju, v svojem strokovnem, gospodar¬
skem in parlamentarnem delu. In na to se moramo
ozirati, če liočemo vedeti, kaj je stranka zastopa¬
la in učila, torej kakšen je bil — kakor pravi
dr. Goričar — njen evangelij.

S tega edino pravega stališča se ne more
nemški socialni demokraciji na noben, način očita¬
ti “obljuba zemeljskega paradiža.” Kako priha¬
ja dr. Goričar do tega zaključka, naj vrag razu¬
me. Dejstvo je namreč to, da je vsa nemška lite¬
ratura socializma izza Marxovih časov prosta u-
topije. Dr. Goričar naj nam citira le eno mesto iz
Marxovih, Engelsovih, Beblovih, Liebknechtovih,
Kautskyjevih, Bernsteinovih, sploh iz spisov pri¬
znanih nemških socialističnih teoretičarjev, ki ob-
ljubuje kaj takega kakor paradiž. Nasprotno so
vedno pobijali trditev, da obljubuje socializem
nebesa na zemlji in so strogo ločili mogoče od ne¬
mogočega.

Lahko bi rekli, da ni bila nobena socialistič¬
na stranka tako do suhoparnosti trezna, kakor
nemška.

Kadar se pa govori o odmevu, ki ga je našla
socialna demokracija v “duši nemškega naroda”,
je stvar taka: Večina nemškega naroda je bila
socialni demokraciji nasprotna. V takozvanih viš¬
jih slojih bi se bili pristaši stranke lahko skoraj
na prstih prešteli. Poljedelsko prebivalstvo ni bi¬
lo socialistično. Kar se tiče delavstva, je bilo ti¬
sto, kar ga je bilo v državni službi, n. pr. železni¬
čarji, pismonoše itd. vsled znane nemške discipli¬
ne ločeno od stranke. Ostali proletariat je bil pa

30

tudi razdeljen; saj niti strokovna organizacija ni
bila enotna. Poleg socialističnih so bile katoliške,
evangelične, Hirsch-Dunkerjeve in nacionalno so¬
cialne.

Vse to je bilo socialni demokraciji nasprotno.
To torej ni verjelo v zemeljski paradiž socialne
demokracije. In za vse to tudi ne more biti so¬
cialna demokracija odgovorna. Če je bilo ljudstvo
militaristično, ni bilo tako pod vplivom socialne
demokracije, ampak zato, ker ga njen vpliv še ni
dosegel.

Kar je pa bilo socialnih demokratov, ni pri¬
čakovalo “zemeljskega paradiža,” ker jim ga
stranka ni obljubovala in ga ni učila.

Ta del nemškega naroda, resnično socialistič¬
ni del, pa tudi ni bil militarističen. O tem bomo
pozneje več govorili, kajti dr. Goričar skuša v
nadaljnih izvajanjih napraviti vtisk, kakor da je
bila nemška socialna demokracija ves čas, prav
od svojega rojstva, le orodje nemške vlade, Bis¬
marcka in kajzerjev, in bije zgodovinski resnici
tako brezobzirno v obraz, da se je treba o tem po¬
sebej pomeniti.

Na tem mestu moramo le še na eno reč upo-
zoriti. Dr. Goričar pravi, da so mase socialnih de¬
mokratov hitro in voljno zapustile vrste svoje
stranke ter v masah dezertirale v tabor vsenem-
ških in militarističnih strank.

To je zopet ena tistih Goričarjevih trditev,
za katere ne podaja niti najmanjšega dokaza. Pa
bi bilo zanimivo, kaj ve dr. Goričar o tem.

Mi vemo, da je parlamentarno zastopstvo so¬
cialno demokratične stranke v kritičnem trenot-
ku omedlelo. Tudi ono je sicer do tistega trenot-

31

ka nastopalo proti vojni. Vodstvo stranke je
strastno obsojalo avstrijski ultimatum. Dolžilo je
javno avstrijsko vlado, da namenoma provocira
vojno, ker zahteva od Srbije reči, katerim se ne
more vdati nobena vlada. Postavljalo se je proti
temn, da bi ji dala Nemčija le najmanjšo pod¬
poro.

Ves ta čas se je stranka tako obnašala, da se
ni moglo prigovarjati njenemu nastopu. Kar bi se
moglo iz one dobe kritizirati, je le to, da ni sku¬
šala na kakšen način aktivno pritisniti na vlado.
Treba se je pa spomniti, da ni bilo to v duhu nem¬
ške stranke, ki ni imela niti tistih stikov z vlado,
kakršne so imeli n. pr. francoski in angleški so¬
cialisti. Dober del tega je pripisati nemškemu av-
tokratičnemu sistemu, do katerega niso imeli na¬
vadni, zlasti socialistični poslanci niti pristopa,
kaj še le vpliv.

Toda 4. avgusta, torej v času, ko je bila voj¬
na že napovedana, se je izvršil znani preobrat.
Poslanci so glasovali za vojni kredit in utemelji¬
li svoje glasovanje z izjavo, ki je presenetila in
razočarala socialiste v vseh drugih deželah.

To so storili poslanci.

Kako more človek iz tega sklepati, da so
mase dezertirale iz stranke v militaristični tabor?

Kako so takrat mislile mase socialne demo¬
kracije v Nemčiji, tega ne ve dr. Goričar, tega
ne vemo mi, tega ne ve ne Scheidemann ne Lieb-
knecht. Le nekatera znamenja vidimo. Po njih
bi se lahko sklepalo, da je večina strankinih pri¬
stašev obsojala postopanje svojih parlamentarnih
zastopnikov. Ampak kakorkoli je bilo, pomagati
si ti ljudje gotovo niso mogli.

32

Predsednik Wilsoii, ki tudi ni socialist, ima
za te reči jasnejši pogled kakor dr. Goričar, ki bi
rad nastopal kot poznavalec socializma. Predsed¬
nik Wilson dolži nemško avtokracijo in njen mi¬
litarizem, in ima stokrat bolj prav, kakor Gori¬
čar. Nemci, med njimi socialisti, so šli pod orožje,
ker ni bilo drugače. O, če bi bil ves narod socia¬
lističen, bi se bilo lahko drugače pelo. Ampak te¬
daj ne bi bilo treba upora proti kajzerju in voj¬
ni, ker kajzerja sploh ne bi bilo in vojne tudi ne.

Socializem ni bil kriv, da ni bila država v
njegovih rokah, da ni obvladaval parlamenta,
da ni disponiral z orožjem. Socialisti so delali na¬
pake, ampak nihče ne more zaradi grehov posa¬
meznikov dolžiti vse stranke. Drju. Goričarju to
ne teži srca. Njegovim namenom služi trditev, pa
jo izreka brez dokazov in celo brez skrbnega ob¬
zira na resnične okolščine. Boj proti socializmu
mu je bolj pri srcu, kakor boj zoper kajzerja in
avtokracijo.

33

MIL JARD A PRED VOJNO.

Dr. Goričar si dela svojo nalogo vseskozi ta¬
ko lahko, kakor je začel. On vrsti trditve za trdit¬
vami brez konca in kraja, dokazov pa ne dopri¬
nese nikjer. In kadar služi te njegovim namenom,
tepta resnico tako brezobzirno, kakor da sploh
ni zgodovinskih faktov, s katerimi se lahko do¬
kaže njegova 'netočnost, njegovo zavijanje, včasi
pa tudi direktna neresnica.

Brez skrbi zapiše n. pr. sledeče:

“Kljub vsem ugovorom z ozirom na razmere,
katere navaja socialno-demokratična stranka v
svojo obrambo, ostaja vendar nepobitno dejstvo,
da je igrala dvojno ulogo tekom cele dobe svoje
nadvlade, da je namreč na zunaj pridigovala pa¬
cifizem, doma v svoji domovini pa izvajala — mi¬
litarizem. ’ ’

Dragi dr. Goričar, z besedo, da je nekaj “ne¬
pobitno dejstvo,” ni nič, absolutno nič dokazano.
Če se pa postavi taka trditev, kakršno Vi v tem
stavku izrekate, tedaj jo je treba dokazati.

Niti sence dokaza ni dr. Goričar doprinesel,
pa vendar se upa dolžiti vso nemško socialno de¬
mokracijo, s tem pa indirektno tudi vso Inter¬
nacionalo, očitajoč ji najhujše, kar se more do-
tični stranki očitati, namreč licemerstvo in pre¬
varo.

“Socialno demokratična stranka je v svoji
domovini ves čas izvajala militarizem” — pravi
dr. Goričar.

34

Z dokazi na dan!

Če ne more dokazati take trditve, tedaj se
ne bo mogel obvarovati obdolžitve, da obrekuje.
Zdi se pa, da ne bo mogel tega nikdar dokazati;
kajti dejstva govore ravno nasprotno.

Avtor bi moral povedati, kdaj je nemška soci¬
alna demokracija — pred izbruhom vojne seveda
— glasovala za vojni proračun; kdaj je odobra¬
vala militarizem; kdaj in na kakšen način ga je
sploh “izvajala.”

Dr. Goričar ne more podati dokazov, pa si
zaradi tega pomaga s prijaznim — falsifikatom.
To stori s sledečo istorijo, ki jo pripoveduje v
svoji razpravi:

“Dne 3. julija leta 1913, to je trinajst mese¬
cev pred izbruhom sedanje vojne, so bili glasovi
socialno-demokratične stranke odgovorni za spre¬
jem postave, katero se je v luči poznejšega raz¬
voja smatralo za prvi korak poznejše napovedi
svetovne vojne od strani Nemčije.

Onega značilnega dne je naprosil Bethmann
Hollweg nemški parlament, naj sprejme postavo,
ki naj bi dala vladi polnomoč, da naloži narodu
davek enega biljona mark, s katerimi naj bi se
pokrilo izvanredne vojaške izdatke.

Nemški socialisti so bili v onem času priprav
Ijeni dati vladi na razpolago slična posojila tudi
za bodoča leta. Vsled tega ni prav nič čudno, da
so nemški socialisti dne 4. avgusta 1914 v držav¬
nem zboru soglasno glasovali za velike vojaške
kredite, katere je zahtevala nemška vlada, da
otvori svoje sovražnosti proti Rusiji.”

Ta Goričarjeva povest je neresnična. Mogoče,
da je za to odgovorna njegova površnost. Am-

35

pak kdor se loti take naloge, ne sme biti povr¬
šen, ker je površnost v takem slučaju greh, zlasti
če je njena posledica laž.

Kako je bilo v resnici s tisto miljardo mark?

Nemška vlada jo je bila res zahtevala za iz¬
redne vojaške potrebe. Resnica je—in dr. Goričar
bi jo moral poznati, če piše o tej stvari in bi jo
moral tudi priznati—da se je socialna demokraci¬
ja v časopisju, na shodih in v rajhstagu na vso
moč upirala tej zahtevi in v zbornici tudi glaso
vala proti njej. Toda bila je poražena. Meščan¬
ske stranke so glasovale za miljardo izrednih vo¬
jaških izdatkov in vlada je dobila večino, ki jo
je potrebovala.

To je bila gotova in neizpremenljiva reč.

Ostalo je le še vprašanje, na kakšen način
naj se ta ogromni izdatek pokrije. Vlada je te¬
daj predložila zakon o enkratnem davku na pre¬
moženje in davku na dedščine. Slutila je namreč,
da bi se ji pri novih volitvah najbrže prav slabo
godilo, če bi tudi to breme natovorila širokim ma¬
sam na pleča; iz strahu, da bi to utegnilo koristi¬
ti socialni demokraciji, je izjemoma enkrat za¬
htevala nekoliko žrtev od bogastva.

Takoj se je pa pojavil egoizem kapitala.
Jurikerji in veleindustrijalci so složno začeli vo¬
diti zagrižen boj — ne proti miljardnemu izdat¬
ku, ampak proti temu, da bi se stroški pokrili iz
njihovih žepov.

Za ta zakon je socialna demokracija gla¬
sovala.

Ampak to ni tisto, kar trdi br. Goričar. Za¬
kon o izrednem vojaškem kreditu je ena reč. Ako
hi bili socialisti glasovali za to, da se vladi dovo-

36

li ta miljarda, bi se jim lahko očitalo, da so gla¬
sovali militaristično. Tega pa niso storili.

Ko je bila miljarda odglasovana, ni mogel
nihče več preprečiti tega stroška. Edino vpraša¬
nje, ki je še ostalo, ni imelo z izdatkom samim
nič več opraviti, ampak je šlo le še za tem, kje
naj se vzame denar. Ako se ne bi bil davek nalo-
' žil bogatinom, bi se bil naprtil delavskim slo¬
jem. Če bi bili socialisti glasovali zoper “Ver-
moegens und Erbschafts Steuer,” bi bili s tem
le pomagali junkerjem in kapitalistom.

Taka je bila ta reč. Dr. Goričar bi jo pa rad
pokazal tako, kakor da so socialisti pomagali, da
se je izdatek v znesku ene mil jarde mark sploh
dovolil.

Taka pisava, ki postavlja resnico tako na
glavo, je nepoštena. In posluževati se je more le
človek, ki nima namena, da bi s svojim spisom po¬
magal resnici, ampak zasleduje popolnoma druge
cilje.

Kako prihaja Goričar nadalje do drzne tr¬
ditve, da so bili nemški socialisti v tistem ča¬
su pripravljeni dati vladi na razpolago slična
posojila tudi za bodoča leta? Kje je to pobral?
Kdaj, kje in kateri socialisti so to obljubili
vladi?

Dr. Goričar ne bo mogel povedati tega, ker
govore zapisniki nemškega rajhstaga ravno na¬
sprotno. Toda kaj je Goričarju mar za to! On
ima svoj namen, in ta mu posvečuje vsako sred¬
stvo, tudi najinfamnejše. Čim dalje prihajamo
v njegovi razpravi, tem jasnejša nam postaja
vsa podlost tega pisanja.

37

Kaj je hotel lahkoumni avtor s svojo zlagano
povestjo o socialno demokratičnem glasovanju
sploh doseči?

Odstavek, ki ga je postavil za uvod svoji
istoriji, nam to pove. Tam namreč pravi:

“Ni težko iznajti, kaj se je godilo za zavesa¬
mi in kaka pogajanja se je vršilo (kakšna barba-
rična slovenščina je to!) med nemškimi državni*
ki ter zastopniki socialno-demokratične stranke
v letu pred sedanjo svetovno vojno ter tudi te¬
kom meseca, ki je potekel neposredno pred voj¬
no. Vedno je obstajal stik med obema.”

Vse skupaj pa postavlja pod zaglavje:: “Taj¬
na pogodba nemških socialistov z nemško in av¬
strijsko vlado.”

Ali se dr. Goričar zaveda, kakšno brezdanjo
'nfamijo je tukaj zapisal?

^-^^,ecimo, da bi bil res kakšen dogovor med
nemškimi socialisti in obema cesarskima vlada¬
ma. To bi bilo tedaj resnično izdajstvo. To bi
bil razlog, da bi se morali dotični socialisti ab¬
solutno pognati iz Internacionale.

Bilo bi že drzno, če bi pisec dejal: “Jaz su¬
mim, da je bil kakšen sporazum med socialisti
in vlado.” Sum je prost. Seveda, če se javno iz¬
reče, se morajo tudi zanj navesti razlogi, ki ga
utemeljujejo. Toda ne le da ni dr. Goričar nave¬
del razlogov za sum; on je enostavno postavil
trditev, in zopet nam ne pove niti najmanjšega
dokaza zanjo.

Goričar se upa trditi: “Vedno je obstajal stik
med obema,” namreč med socialno demokracijo
in kajzerjevo vlado.

Kje se je pokazal ta stik?

38

Well — Goričar pravi, “kaj se je godilo za
zavesami.” Ko je to dejal, je dolžan povedati, kaj
je bilo tisto, kar se je godilo za zavesami. Na kak¬
šen način je on mogel videti, kaj je za zave¬
sami? Ali kdo mu je povedal, kaj se tam godi?

Dr. Goričar nima izgovora. Ali poda dokaze,
ali pa obvelja za obrekljivca.

Mi imamo pravico, da zahtevamo dokaze; on
ima dolžnost, da jih doprinese. Dokaze! Ne svoje
mnenje, ne trditve brez podlage, ampak trdne,
pravoveljavne dokaze.

Nemška socialna demokracija je en del In¬
ternacionale. Če je storila, kar Vi trdite, to se
pravi, če je pred vojno obljubovala vladi pod¬
poro za militarizem, če je imela tajne dogovore z
vlado, tedaj mora vsak drugi del Internacionale
nastopiti proti njej pred mednarodnim forumom.
Naša zadeva je to, zadeva vsega socializma. In za¬
to imamo vsi pravico, še več, imamo dolžnost za¬
htevati dokaze.

Kje jih imate, dr. Goričar?

Da se ne boste izgovarjali: Dokazati morate,
da so nemški socialisti storili pred vojno izdaj¬
stvo, ki jim ga očitate. Vse tisto, kar se je godilo
po izbruhu vojne, spada v drugo poglavje.

Z nasprotniki, ki tako mešajo pojme, kakor
dela dr. Goričar, in sicer očitno namenoma, je
treba zelo jasno govoriti. Taki polemičarji gledajo
navadno, da bi jim ostalo nekoliko stranskih in
zadnjih vratič, skozi katera bi mogli smukniti.

Zelo lehko bi se zgodilo, da bi avtor, na¬
mesto da odgovori na vprašanja, patetično zakli¬
cal: “Aha, vi zagovarjate Nemčijo!” To bi se

39

namreč popolnoma vjemalo z metodo, po kateri
je pisana njegova razprava.

Treba je torej, da povemo, česar ne bi bilo
treba praviti, ako ne bi opažali skokov v njegovi
razpravi. Razume se samo ob sebi, da nimamo za
oficielno Nemčijo ne ene dobre besede. Vse nje¬
ne grehe obsojamo, v kajzerizmu spoznavamo ne¬
varno ugrožavanje vsake svobode in vsega na¬
predka, in vse to smo tolikokrat in tako jasno
povedali, da ne more biti o tem niti najmanjšega
dvoma.

V naši polemiki sploh ne gre za Nemčijo in
za kajzerizem; dr. Goričar naj torej niti ne posku¬
ša, da bi to porabil za špansko steno, za katero
bi se skril. Za socializem gre in za stranke, ki
stoje na podlagi socializma.

Kar se tiče pri tem Nemčije, je kljub vsem
napakam in grehom, ki jih je storila socialistična
parlamentarna večina tekom vojne, vendar soci¬
alna demokracija edini faktor, na katerega mo¬
re za bodočnost računati demokratična ideja. Saj
ni Scheidemannova frakcija vse, kar je tam so¬
cialističnega; brez neodvisnih socialistov pa ni
niti sanjati o nemški revoluciji.

To, kar je po izjavah zaveznikov, prav po¬
sebno po izjavah predsednika Wilsona cilj vojne,
se more sploh le tedaj uresničiti, ako je v sami
Nemčiji kakšen dovolj močan faktor, ki soglaša
s temeljnim načelom teh izjav.

Dr. Goričar si menda sam ni napravil jasne
slike posledic, ki bi se logično morale izvajati iz
njegovega spisa, posledic, ki bi morale voditi na¬
ravnost v blaznost. On nam slika ves nemški na¬
rod kot krviželjno, gospodovalno in po svetovnem

40

gospodstvu stremeče pleme. Da porazi vsak dvom,
postavlja nemško socialno demokracijo na oder,
pa kriči:

“Poglej jo! To, kar je bilo po vašem mne¬
nju v nemškem narodu demokratičnega, je od
nekdaj prav tako imperialistično kakor kajzer
sam. Nemec je Nemec; tudi če je socialist, je v
duši militarist, imperialist in kajzerjevec.’’

Predsednik AVilson je dejal, da se bojuje A-
merika za demokracijo.

če bi dr. Goričar imel prav, bi bila AVilsono-
va zahteva nemogoča, ali pa bi se morala vojna
voditi tako dolgo, dokler ne bi bil ves nemški
narod iztrebljen, To pa spada precej med nemoč¬
nosti ; kajti dr. Goričar menda ve, koliko je nem¬
škega naroda v Evropi in bo razumel ,da bi se
svet izkrvavel, preden bi bila taka množina or¬
ganiziranih in oboroženih ljudi uničena.

Ampak predsednik Wilson je že takrat, ko
je kongresu priporočal, naj izreče, da je vojno
stanje med Nemčijo in Zedinjenimi državami, de¬
jal, da se bojuje Amerika z nemško vlado, ne
pa z nemškim ljudstvom.

Pri vsem tem pravi AVilson, da se bojuje A-
merika za demokracijo.

Prezident in vsi tisti, ki enako govore, mo¬
rajo torej biti prepričani, da so tudi v Nemči¬
ji tla za demokracijo. (Mi se namenoma ne po¬
zivamo tukaj na socialiste, da nam ne bo dr. Go¬
ričar očital pristranosti). Zmaga zaveznikov, če
bi bila dovolj popolna, bi lahko izsilila kot mi¬
rovni pogoj, da se odstavijo Hohenzollerni. Am¬
pak to ne bi vpeljalo in vzdržalo demokracije v
Nemčiji, če je v ljudstvu ne bi bilo.

41

Os. pa verjamemo v možnost demokratične
Evrope, se moramo vprašati: Na koga se more
v Nemčiji naslanjati demokracija?

Na junkerje ne, na Kruppa in njemn enake
ne, na Hindenburga in Ludendorffa ne. Na koga
torej f

Mi pravimo: Na zavedni del delavstva, ki je
socialističen in ki bo po izkušnjah sedanje vojne
mogočno pomnožen.

Dr. Goričar pravi: Na nikogar ne.

Čemu se torej po Goričerjevem mnenju vodi
vojna ?

42

“VRSTE SOCIALIZMA.’’

Vrnimo se nekoliko nazaj, da spoznamo, ka¬
ko luknjasto je znanje in kako plitva je vsa
sodba drja Goričarja o socializmu sploh. S po¬
nosno gesto historičnega raziskovalca nastopa,
razkriva pa ignoranco kakšnega vsakdanjega du¬
najskega krščanskega soeialca, ki ve o socializmu
približno toliko, da “hočejo rdečkarji vse deliti.”

Dr. Goričar filozofira o “treh vrstah soci¬
alizma,” ki so se po njegovem pripovedovanju
“tekom dobe, ki je bila pred francosko-nruskn
vojno,” borile za “nadvlado.”

To je vse zelo točno povedano! “V dobi, ki
je bila pred francosko-prusko vojno” . . . Hm,
kdaj se je začela ta doba? Ali misli dr. Gori¬
čar na dobo, ki je sledila ustanovitvi prve Inter¬
nacionale 1 , ali na dobo priprav, ali na še prej¬
šnjo, ali na vse skupaj?

čujmo, kaj nam ve naš učeni avtor poveda¬
ti o tem.

“Tedaj so se borile — tako nam pripoveduje
— v Evropi za nadvlado tri vrste socializma.

Prva vrsta je bil francoski kolekticizem, ko-
jega najodličnejši zastopnik je bil Proudhon.

Druga vrsta je bila nemška socialna demo¬
kracija, katero je vstanovil Marx in tretja je bil
ruski komunizem, anarhizem in nihilizem, ki ga
je uveljavil Bakunin, princ Krapotkin in drugi.

43

Tekom te dobe je nadvladovala francoska i-
deja. Nemška je sledila in ruska je ostala daleč
zadej.

Z napovedjo franeosko-pruske vojne je sto¬
pilo to tekmovanje med francoskimi in nemškimi
socialisti v svoj zadnji stadij. Francoski kolekti¬
vizem bi si bil ohranil nadvlado med nemškimi te¬
orijami o socialnih reformah, če bi ne porazila
Prusija francoskih armad.”

Torej “francoski kolekticizem” in njega naj-
odločnejši zastopnik Proudhon!

P. J. Proudhon je doslej vedno veljal za e-
nega izmed očetov — anarhizma. Njegova leta
1840. izdana knjiga “Qu’est ce que la Propriete”
(Kaj je lastnina), v kateri imenuje lastnino sploh
tatvino, je služila anarhistom za evangelij. Si¬
stem, ki ga razlaga v drugi knjigi “Systeme des
Contradictions Economiques” (Sistem gospodar¬
skih protislovij) je anarhičen.

Kar je bilo propagande na podlagi Proudho-
nove filozofije, ni nikdar nič zalegla, zlasti pa ni
štela toliko, da bi se Proudhonova teorija mogla
imenovati “francoski socializem.” Če bi že hotel
na vsak način konstatirati posebno “vrsto fran¬
coskega socializma,” bi moral seči nazaj v dobo
utopistov Saint. Simona ali Fouriera; lahko bi se
naslanjal na Babeufa; lahko bi govoril o Blan-
quiju in blankizmu; lahko bi naštel imena Louis
Blanc, Considerant, Leroux, Pecqueuer, Cabet.
Ampak če nam imenuje Proudhona najodličnejše¬
ga zastopnika francoskega kolektivizma, tedaj
postavlja stvari na glavo.

Spomniti se moramo, da se je šele v Marxovi
doti precizirala razlika med komunizmom in ko-

44

lektivizmom. Danes se navadno rabi prvi izraz,
če se hoče označiti skupna lastnina vsega, s kolek-
tivizmom se pa označuje sistem, ki se temelji na
skupni lastnini proizvajalnih, prometnih in raz-
deljevalnih sredstev.Prej se je rabila zdaj ta zdaj
ona beseda, ne da bi se vsaki pripisoval drug,
strogo določen pomen.

Proudhon je v svojih filozofičnih, gospodar¬
skih, historičnih in političnih spisih strahovito
napadal Louis Blanca, Consideranta, Fouriera in
sploh zastopnike komunizma in kolektivizma,
torej tiste, ki so vsi igrali znamenito vlogo v raz¬
voju socializma na Francoskem.

V knjigi “ Contradictions economiques” na
primer pravi:

“Komunisti so ostrige, ki tiče brez dela in
čuvstva skupaj na skali bratstva . . . Komuni¬
zem je nesrečno posojilo iz zaprašene meščanske
ropotarnice, gnus pred delom, dolgočasje vpričo
življenja, zatiranje misli, smrt osebnosti, pro-
klamacija ničnosti. Kakšna inteligentna in na¬
predna filozofija je pač komunizem . . . Komuni¬
zem je vera bede. Poberite se, komunisti! Vaša
navzočnost mi je smrdljiva ogabnost in vaš po¬
gled mi povzroča gnus!’’

O Fourieru pravi:

“Nihče ne ve, koliko neumnosti in ignorance
obsega falansterijski sistem.”

O Louis Blancu piše:

“Louis Blanc, ki stoji na meji socializma in
demagogije, za eno stopnjo izpod republike, dve
stopnji izpod gospola Barrota, tri izpod gospoda
Thiersa, je, pa naj pravi, kar hoče, vendar le v

45

četrtem kolenu potomec gospoda Guizota, dok-
trinar. ’ ’

Krivično bi bilo odrekati Proudhonu gotove
zasluge za socializem. Ali te zasluge so bile le v
njegovi kritiki, v silnih udarcih, ki jih je dajal
kapitalizmu in s tem rušil njegov ugled. Imeno¬
vati ga zastopnika francoskega socializma je pa
popolnoma napačno.

Proudhonov nauk, če se izlušči iz mnogih pro¬
tislovij, v katere ga je zapeljeval njegov na¬
čin mišljenja, je bil individualističen. Kar je glav¬
ni element komunizma ali kolektivizma, namreč
skupnost lastnine, se nikakor ne more izvajati iz
njegovih teorij. Kar je nekaj časa igralo praktič¬
no vlogo iz njegovih idej, so imenovali mutuali-
zem; to je bil nekakšen sistem vzajemne pomoči
z brezplačnim kreditom, čigar ustanove bi bile
kooperativne zadruge.

Dr Goričar postavlja francosko “vrsto soci¬
alizma” v nasprotje z “nemško socialno demo¬
kracijo,” katero je “ustanovil Mara.”

Zopet vidimo tukaj netočnost našega avtor¬
ja. Nemška socialna demokracija — stranka --
ni bila ustanovitev Karla Maraa, ki je živel v iz¬
gnanstvu na Angleškem in v Ameriki. Ta stran¬
ka, ki je do vojne eksistirala kot enota, se je
ustanovila leta 1875 na kongresu v Gothi, oziro¬
ma še pravilneje leta 1891 v Erfurtu po defini¬
tivni združitvi Eisenachovcev z Lassallovci. Eisen-
aška “Socialno demokratična delavska stranka”
se je ustanovila leta 1869. Tu je bilo torej do
francosko-pruske vojne veliko premalo časa za
kakšen boj med “francosko” in “nemško vrsto
socializma.”

46

Dr. Goričar bi pa menda rad označil boj med
teorijami.

Če bi se hotelo govoriti o specifično nemškem
socializmu, bi morali tako označiti Marxovo te¬
orijo. Njene korenine so v komunističnem mani¬
festu, ki ga je bil Marx izdelal z Engelsom. Ka¬
korkoli so se časi izpremenili od leta 1848. in
kakorkoli je v tem spisu marsikaj zastarelo, kar
sta Marx in Engels sama naglašala, je to ven¬
dar dokument, ki označuje začetek modernega,
na znanstvenih temeljih slonečega socializma.

Vprašanje je torej: Ali je med idejami komu¬
nističnega manifesta in terorijami priznanih fran¬
coskih socialistov tako nasprotje, da bi se po pra¬
vici smelo govoriti o “umstvenem boju za nad¬
vlado idej?”

Porekati Marxove zasluge za socializem in
njegov gigantični pomen za njegov nauk bi bila
otročarija. Toda niti Marx ni mogel skočiti v svet
ves gotov kakor Minerva iz Jupitrove glave. Svet
je bil že davno pred njim tukaj in preteklost je
morala vplivati tudi na Marxa. Tudi on ni mo¬
gel biti nič druzega, kakor produkt razvoja, četu¬
di zelo znamenit produkt.

Začetki dela, ki ga je Marx kronal zlasti u
svojim “Kapitalom,” se pa nahajajo baš — pri
francoskih socialistih.

Kar daje Marxovemu delu poseben pomen,
je njegov nazor o zgodovini, ki je krščen za “ma¬
teri jalistični nazor,” dasi bi bila označba “ekono¬
mični” boljša. Ne gre pa za ime. To se je vživelo
in vsakdo danes ve, kaj si ima misliti, če ga sli¬
ši. Česar pa ne smemo prezreti, je to, da se na¬
haja ta nazor, četudi še le v kali, že pri Saint-

47

Simonu. Marx ga je jasno preciziral in trdno pod¬
prl; priboril mu je veljavo; zato se Saint-Si-
monu vendar ne more odrekati njegov pomen.

Organizacija dela je ideja, ki jo je bil izre¬
kel Louis Blanc. V komunističnem manifestu na¬
hajamo kritiko konkurence, stroja, delitve dela,
razdejevalne tendence privatne lastnine; komu¬
nistični manifest razlaga, kako se sestavlja kapi¬
tal iz nad vrednosti, analizira delavsko mezdo;
komunistični manifest naglasa razredni boj in
socialno revolucijo ter povdarja, da mora delav¬
stvo kot razred osvojiti državno moč.

Če pregledujemo dela že omenjenih fran¬
coskih socialističnih pisateljev, ne najdemo sicer
pri njih sistematične celote, ki jo predstavlja Ko¬
munistični manifest, pač pa najdemo pri njih
glavne elemente, ki jih obsega — tega v tem, o-
nega v onem delu.

Komunistični manifest je takorekoč spopol-
njena sinteza idej, ki so jih izrekali francoski so¬
cialistični misleci, zlasti v dobi cd 1840. do 1848.
leta. Sam Proudhon je med njimi, ki je n. pr.
vlogo stroja v moderni družbi analiziral in kri¬
tiziral popolnoma v zmislu, ki se izraža v Komu¬
nističnem manifestu; njegova kritika lastnine je
takorekoč greda, na kateri se je razvil Marxov
“Kapital”; v njegovem “Capacite des classes
ouvrieres” je sijajno očrtan razredni boj.

Kjer govori dr. Goričar o “boju za nadvla¬
do,” je v resnici razvoj.

Govorilo bi se lahko o notranjih bojih v pr’-'
dobi Internacionale. Po mnenju dr j a. Goričarja
je bila to najbrže nemška ustanovitev, ker je
Marxovo ime z njo najtesneje spojeno. Ali tako

48

se ne more argumentirati. Začetniki dela za In¬
ternacionalo so bili pravzaprav angleški delavci,
in prvi, do katerih so se obrnili, so bili francoski
delavci. Na sestanku teh v Londonu se je pri¬
znala potreba mednarodne delavske solidarnosti
in primerne organizacije; tukaj je prišlo v t
tisto gibanje, iz katerega se je porodila prva In¬
ternacionala.

Ampak tudi tukaj se ne more govoriti o boju
za nadvlado med Francozi in Nemci. Za izdelanje
programa Internacionale sta bila določena Itali¬
jan Mazzini in Nemec Marx, ki pa je bil po svo¬
jem bivanju in po svojem duhu sam pravzaprav
bolj Anglež. Njegov program je bil sprejet, in če
bi že kdo po sili hotel spraviti “boj za nadvlado”
v to, bi kvečjemu mogel reči, da je podlegel
Italijan.

Po ustanovitvi so bili pač v Internacionali
boji. Ampak nikakor se ne more iz njih izvajati
boj za nadvlado med Nemci in Francozi.

Nasprotja so bila glavno med socialisti in
anarhisti, ampak to se ne more prenašati na na¬
rodna tla. Na Francoskem n. pr. so si eni in drugi
nasprotovali, ne glede na to, da so bili oboji Fran¬
cozi. V splošnem pa je bilo tukaj po revoluciji le¬
ta 1848^gibanje precej zatrto. V Nemčiji so bila
nasprotja med Lassallovci in Eisenachovci, torej
zopet boji, ki so se vodili v domačih mejah.

Kar pravi dr. Goričar o “ruski vrsti socializ¬
ma,” je toliko kolikor nič. “Tretja vrsta” po
njegovih besedah, “je bil ruski komunizem, an¬
arhizem in nihilizem, ki ga je uveljavil Bakunin,
princ Kropotkin in drugi.”

49

Dr. Goričar si menda sam ne domišlja, da je
s tem znanstveno označil ruski socializem. Če me¬
če komunizem, anarhizem in nihilizem vse v en
koš, pri tem pa ne poda nobene razlage in nobe¬
ne analize, pove s tem še manj kakor nič. Še po¬
sebno zgrešeno pa je, če kaže Bakunina kot pred¬
stavnika ‘ruskega socializma’. Bakunin je bil an¬
arhist in internacionalen revolucionar. Udele¬
ževal se je vstaj v Avstriji kakor na Ruskem, v
Franciji kakor na Nemškem.

Bakunin je bil duševni ustanovitelj “ Alb¬
ance Internationale de la Democratie socialiste;”
ta pa je imela po zapadni in južni Evropi prista¬
še, dočim se na Ruskem niso brigali zanjo.

Tudi Krapotkin se ne more imenovati pred¬
stavnik ruskega socializma. Anarhistične so v te¬
melju tudi njegove ideje, dasi se njegovi nauki
pogostoma zelo približujejo ali pa tudi popolno¬
ma strinjajo s socializmom. Med njim in Bakuni-
nom so razlike. Pristaši Krapotkinovih naukov ži¬
ve na Francoskem in na Angleškem in v Ameriki
in Španiji; dobe se tudi na Ruskem, ampak na no¬
ben način se ne more reči, da obsegajo njegove
teorije vsaj večino socialističnih idej na Ruskem.

Dr. Goričar pravi, da je tekom “tiste dobe”
nadvladovala francoska ideja. Nemška ji je sledi¬
la in ruska je ostala daleč zadej.

Najbolje je, kakor smo pokazali, da pusti
“rusko idejo” popolnoma pri miru.

Ampak absurdna je njegova trditev, da je
“nadvladovala francoska ideja.” Sodeč po nje¬
govih besedah, da je bil Proudhon najodličnejši
zastopnik francoske ideje, bi torej morali verje¬
ti, da je stal na prvem mestu — anarhizem.

50

Kje pa je bilo to? V Internacionali?

Internacionala je bila v “tisti dobi"—od svo¬
je ustanovitve ,pa do francosko-pruske vojne —
edina velika organizirana predstavnica razredno
zavednega proletariata. In kakor smo videli, je
stala na marksističnem temelju. Sprejela je Mar¬
iov program in ga priznavala. “Nadvladovala”
je torej — če se že rabi ta sicer prav neumestna
beseda — marksistična ideja.

Bakuninova “Alliance,” ki je stopila 1. 1869
v življenje, ni “nadvladovala,” ker je obsegala le
malo organizacij, predstavljala pa tudi ni ni¬
kakršne “francoske” ideje.

Ta “boj za nadvlado” in “hegemonijo fran¬
coske ideje” si je torej dr. Goričar skonstruiral,
po domače iz trte izvil, ker bi rad primazal in-
ternacionalizmu par klofut in prikazal nemške
socialiste kot nacionalne šoviniste od vsega za¬
četka.

Ko si je tako pripravil tla, prihaja dr. Gori¬
čar z novim cvetočim nezmislom:

“Z napovedjo francosko-pruske vojne — pra¬
vi — je stopilo to tekmovanje med francoskimi in
nemškimi socialisti v svoj zadnji stadij.”

Drju. Goričarju res ni nobena predebela. Am¬
pak ta neumnost spada že med najdebelejše.

Če se govori o nemški socialni demokraciji v
času prusko-francoske vojne, se ni treba posluže¬
vati takih splošnih in nedokazanih fraz, kakršne
rabi dr. Goričar, kajti na razpolago imamo trdna
dejstva, ki govore popolnoma razločno in osvet¬
ljujejo vso situacijo.

Kar se tiče vzrokov te vojne, se tukaj ni
mogoče obširno baviti z njimi; ali ker skuša dr.

51

Goričar napraviti vtisk, da je bila vsa krivica le
na nemški strani, je treba zgodovinski resnici na
ljubo vendar povedati, da pada velika butara
greha tudi na Napoleona III., ki je skušal z zu¬
nanjo vojno prebresti notranjo krizo. Bismarcko¬
va krivda se zaradi tega nič ne zmanjšuje; v nje¬
govih računih je bil konflikt s Francijo že davno.
Ali če se po pravici obsoja Bismarckova politika,
se ne sme enaka pravična obsodba odreči Napo¬
leonovi.

V parlamentu tedanje severonemške zveze je
bilo dne 21. julija 1870 na dnevnem redu glaso¬
vanje o vojnem kreditu, ki je znašal 120 miljonov
tolarjev. Patriotično navdušenje je bilo velikan¬
sko, edino dvojica socialnih demokratov ga je
kalila. To sta bila Bebel in Liebknecht. Oba sta
se vzdržala glasovanja, in da ni moglo biti o njiju
taktiki nobenega dvoma, sta podala izjavo, da
“se kot socialna republikanca in člana medna¬
rodne asociacije (Internacionale) ne moreta ne
direktno ne indirektno izreči za sedanjo vojno.”

To je bil nastop, za katerega je bilo treba po¬
guma. Šovinistična tolpa je napadala oba v parla¬
mentu s psovkami in jima grozila s pestmi; pred¬
sednik Sirnson se je tako spozabil, da je s svojega
mesta zmerjal Bebla. Pocestne tolpe so naščuvali
proti njima, tako da nista nikjer bila varna. Na¬
stopila je pa tudi državna oblast proti njima in
17. decembra je bila proti obema vložena tožba
zaradi “veleizdajstva”. Proces se je sicer zavla-
čil, tako da je prišel šele v času od 11. do 26.
marca 1872 pred sodišče. A dasi je bila vojna
takrat že končana in bi se lahko mislilo, da so se

52

strasti polegle, sta bila vendar obsojena, in sicer
vsak na dve leti trdnjave.

Kako je tn “stopilo tekmovanje med franco¬
skimi in nemškimi socialisti v svoj zadnji sta¬
dij ? ” Ob takem nesebičnem in energičnem izra¬
zu solidarnosti še govoriti o “tekmovanju’’ in
nasprotstvu, se pač pravi metati resnici vrečo čez
gl avo.

V svoji “Zgodovini pariške komune’’ piše
Lissagaray, Francoz in socialist:

“Dne 15. julija, tisto uro, ko je Ollivier lah¬
kega srca z govorniškega odra klical vojno, kora¬
kajo socialisti po bulvardih s klicem “Slava
miru” in s pesmijo:

Vsi narodi so bratje nam,
in naš sovražnik je tiranstvo.

Od Chateau-d’ Eau do Boulevard Saint Denis
so slišali odobravanje, ali na Boulevard Bonne
Nouvelle in Montmartre so jim žvižgali in prišlo
je do pretepa z vojne željnimi tolpami. Drugega
dne so se zopet zbrali pri bastili in korakali;
Ranvier, v Bellevillu dobro znan porcelanski
slikar, je nosil spredaj zastavo. Pri Faubourg
Montmatre so jih pa mestni seržanti naskočili z
golimi sabljami. Ker niso mogli ničesar opraviti
pri buržvaziji, so se obrnili do delavcev v Nemčiji,
kakor so bili storili že leta 1869: “Bratje, mi pro¬
testiramo proti vojni. Mi zahtevamo mir, dela in
svobodo! Bratje, ne poslušajte najetih glasov, ki
vas hočejo prevaliti o pravem duhu Francije.” —
In njih velikodušni klic je našel plačilo. Medtem
ko so berlinski dijaki leta 1869. na mirovno adre-
so pariških študentov odgovorili z žalitvijo, so
berlinski delavci leta 1870 odgovorili svojim bra-

53

tora v Franciji: “Tudi mi zahtevamo mir, dela m
svobodo. Vemo, da žive bratje ob obeb straneh
Rene. ’ ’

Dne 4. septembra ,ko je bil Pariz oblegan in
se je ljudstvo polastilo mestne hiše, je pariška
Internacionala skupno s sindikalnimi zbornica¬
mi zonet poslalo adreso nemškim delavcem. Po¬
tem se je pariški proletariat pripravil na obrambo.

Francoski socialisti niso bili taki ignoranti,
da ne bi bili vedeli, kaj se godi na Nemškem. Bili
so prav dobro poučeni. In če so pošiljali nemškim
delavcem svoje adrese, so vedeli, komu jih po¬
šiljajo in zakaj.

Kaj ima torej tukaj opraviti modrovanje o
“tekmovanju med francoskimi in nemškimi socia¬
listi?” A dr. Goričar še s tem “tekmovanjem” ni
zadovoljen, ampak pravi:.

“Nihče se ni bolj veselil izbruha francosko-
pruske vojne kot so se ga veselili socialistični
voditelji v Nemčiji, ki so nudili Bismarcku, Vilje¬
mu in Moltkeju veliko pomoč v bojih proti fran¬
coskim armadam.”

To niso več zmote. To je prosta falsifikacija
zgodovine, falsifikacija z nepoštenimi nameni.

Navedena dejstva, ki so že davno znana vsem
ljudem, ki se količkaj zanimajo za resnično zgo¬
dovino, pobijajo Goričarjevo pisarstvo od besede
do besede. Iz simpatije do Bismarcka si je dal
Liebknecht pobiti okna, kaj? Zaradi podpiranja
Bismarcka in Viljema — in celo Moltkeja!! — je
šel z Beblom v ječo, he? Ker so socialistični vodi¬
telji simpatizirali z vojno, je napisal Liebknecht
brošuro “Die Emser Depesche”, v kateri je

54

Bismarcku dokazal falsifikacijo telegrama in
Moltkeju odobravanje tega falsifikata?

Krasen zgodovinar je ta dr. Goričar, res!

Ampak učeni mož jih sipa kar iz rokava.

“Padec francoskega cesarstva je povzročil
tudi padec francoskega kolektivizma, kojega oče
je bil Proudhon” — je zopet ena Goričarjevih
iznajdb.

Zelo zanimivo bi bilo, če bi nam famozni hi-
storik kaj natančnejšega povedal o zvezi med
“padcem francoskega cesarstva” in “francoske¬
ga kolektivizma”.

V kakšnem razmerju sta bila Proudhon in
kolektivizem, smo že videli. Toda- kaj je imel
bonapartizem sploh opraviti s kolektivizmom?
Po navedenem stavku bi človek še mislil, da je
bil Napoleon III. sam socialist, proudhonist. Na
vsak način bi morali po Goričarjevi filozofiji
socialisti globoko obžalovati padec francoskega
cesarstva.

Čudne pojme ima gospod o socializmu sploh!
Čudno znanje o socialističnem gibanju!

V deželi, ki je prva v Evropi postala repub¬
lika — odštevši malo Švico — se zdi Goričarju
mogoče, da bi bili socialisti kaj druzega kakor
republikanci! In videti je, kakor da ne ve ničesar
o bojih francoskega socializma zoper Bourbone,
zoper orleanizem in zoper bonapartizem.

Padec francoskega cesarstva je bil ■— to ve
vsak petošolec — delo Francozov. Napoleon III.
je bil pri Sedanu vjet od Nemcev, ampak odstav¬
ljen je bil od Francozov in Francozi so prokla-
mirali republiko.

55

Kaj pa je dalo največ povoda komunardne-
mu gibanju? Seveda je bilo več vzrokov, glavni
je bil pa vendar v politiki monsieur Thiersa, ki je
vzbujala sum, da hoče zopet dvigniti monarhijo.
Pariška komuna je bila pač menda pristno fran¬
coska akcija. Bila je najmogočnejša kampanja
proti monarhizmu in bila je v svojih glavnih po¬
tezah socialistična.

Kje vidi dr. Goričar zvezo med francoskim
cesarstvom in francoskim socializmom?

No, naj že bo, kakor hoče. Pogledati moramo
še drugo Goričarjevo trditev.

“Središče delavskega gibanja se je premak¬
nilo iz poražene Francije v Nemčijo.”

Te besede ima avtor v enem stavku z “vese¬
ljem nemških socialističnih voditeljev zaradi iz¬
bruha vojne.”

Manjkalo je le še to, da bi bil dr. Goričar ob¬
tožil nemške socialiste, da so oni napravili vojno
s Francijo, zato da dobe “središče delavskega
gibanja”.

Radovedni smo, kako bi nam dr. Goričar raz¬
ložil, da je bilo središče delavskega gibanja do
padca francoskega cesarstva v Parizu. Organiza¬
cija Internacionale je imela svoj generalni svet,
torej centralo, v Londonu. Šele leta 1872. je bila
sklenjena premestitev sedeža v New York. Kon¬
gresi Internacionale pred vojno so bili v Ženevi,
v Lausanni, v Bruslju in v Bazlu; po vojni v
Haagu in v Ženevi. Ne pred vojno ne po vojni ni
bilo središče Internacionale ne na Francoskem
ne v Nemčiji; prav tako ni bilo v tistih časih
nobenega kongresa ne v eni ne v drugi teh dežel.

O kakšnem središču torej pravzaprav govori
naš zgodovinar? Zanimivo bi bilo, če bi to povedal.

Kajpada, mrtvega Marxa mora dr. Goričar
še posebej ubiti. Njega nam predstavlja kot sil¬
nega pangermana in moža, ki je hotel imeti vsak
dan po enega Francoza za zajtrk in vsaj po ene¬
ga Slovana, za večerjo.

Okrog ljudi, ki so kaj veljali v razvoju člo¬
veštva, se pletejo vsakovrstne legende. Le da ne
bi smel človek, ki hoče pisati resne študije, gradi¬
ti svoje stavbe na mitah in bajkah. Če ne ve dr.
Goričar nič o Marxu, naj ne piše o njem; če pa
hoče pisati, naj se pouči. Ampak ne iz pravljic,
kajti iz teh ne more nikdar izvedeti resnice.

Ako vprašuje o Marxu v nemških nacionali¬
stičnih krogih, lahko izve sledeče: Marx je bil

strupen sovražnik Nemčije; blatil je vse, kar je
bilo nenemškega; bil je frankoman, angloman,
izdajalec nemškega naroda. Nemščino je tako za¬
ničeval, da je večino svojih del pisal v angleščini

Med slovanskimi šovinisti pa lahko. spozna
Marxa kot najstrašnejšega slavofoba.

Vse te litanije so pa na eni in na drugi stra¬
ni zlagane. Marx je bil Nemec, ali ne nemški fa¬
natik; nemštva ni postavljal nad druge narode.
Politike pa ni sodil s stališča narodnosti, temveč
s stališča splošnega, internacionalnega napredka.

Če se spravlja dr. Goričar na to, da piše o
takih rečeh za tisk, bi moral vedeti, kakšno vlogo
je Marx igral v nemški revoluciji. Vsaka enciklo¬
pedija bi mu povedala, da je bil skoraj vse svoje
življenje izgnanec iz Nemčije, kjer so bili monar¬
hični rablji pripravljeni, da ga pograbijo tisti hip,
ko bi prestopil mejo. Nemška oficielno sovraštvo

57

ga je preganjalo še čez mejo, tako da ni imel mi¬
ru niti v Parizu niti v Bruslju.

Prvič, ko je moral zapustiti Nemčijo, je od¬
šel najprej v Pariz. Drugič, po zatrti revoluciji,
je zopet odšel v Pariz. To dokazuje njegovo stra¬
šno sovraštvi? dr vsega, kar je bilo francosko,
kajneda, dr. Goričar?

V času fraacosko-pruske vojne je nasproto¬
val Bismarcku, stal je pa akademično na strani
Nemčije; toda iz tega ne more dr. Goričar kova¬
ti kapitala, zakaj njegovega stališča ni določal
nacionalizem, temveč politični razlogi. Od voja¬
škega poraza Napoleona je pričakoval republiko
na Francoskem. In ko je bila po Sedanu res pro-
klarnirana republika v Parizu, je Marx pozival
francoske socialiste, naj — jo branijo.

“Pangerman” Marx je najodločneje prote¬
stiral proti nemški aneksiji Alzacije in Lorene.
Že takrat je naprtil Nemčiji odgovornost za voj¬
no, ki jo utegne povzročiti to vprašanje. Njego¬
va politična sodba je bila tako bistra, da je že ta¬
krat naglašal, da bo Franeija pognana v naročje
Rusije, ki je bila takrat pač največja trdnjava re¬
akcije.

Marx je imel osebne prijatelje med odlični¬
mi francoskimi socialisti. Njegova dela so se pre¬
vajala v francoščino in širila kakor poplava. To¬
da kaj je vse to drju. Goričarju mar? On potre¬
buje za svoje namene p ang e rmana, pa si ga na¬
pravi. Resnica se pa vrže prešičem v korito.

Podobna je bajka o Marxovem kanibalizmu
napram Slovanom. Razširjali so jo pač zelo, toda
če se kakšna laž tisočkrat ponovi, se zaradi tega
ne izpremeni v resnico.

58

Res je, da se je Mara enkrat zelo razjezil na
Slovane. To je bilo leta 1848—49, ko so podpirali
'reakcijo zoper revolucijo. Toda čudno bi se nam
moralo zdeti, če bi se dr. Goričar navduševal za
Jelačiča, ker je šel reševat habsburško dinastijo
in pobijat dunajsko demokracijo.

Če se sodi o človeku, je treba pravičnosti.
Mara je imel gotovo prav, da je obsojal habsbur¬
ške pomagače; saj ni le slovanskih, ampak nem¬
ške tudi.

Mara je pa tudi marsikaj napisal, za kar bi
mu bili Slovani, in specialno Jugoslovani lahko
hvaležni. Dr. Goričar se gotovo šteje med tiste,
ki vedo kaj o jugoslovanskem vprašanju. Ali ve,
kako ga je presojal Mara?

Njegovo v newyorški Tribuni objavljeno pi¬
smo o balkanskem vprašanju je važen dokument.
V njem imenuje Balkan naravno naseljevališče
Jugoslovanov, upozarja, da se še niso konstitui¬
rali kot narod, da pa imajo v Srbiji jedro za to.
Mara je zahteval rešitev balkanskega vprašanja
v jugoslovanskem zmislu in jim je priznaval celo
pravico do Carigrada.

Strašno je Mara sovražil Slovane, zlasti Ju¬
goslovane; kaj, dr. Goričar?

Mara je bil zelo izobražen človek, ki se je za¬
nimal tudi za nekatere reči izven svoje stroke.
Dr. Goričar mu bo najbrže težko odpustil, da je
bil kulturen človek; ampak ne da se pomagati.
Ni li na primer zelo neprijetno, da je ta strašni
“pangerman” visoko cenil srbsko narodno poe¬
zijo, ko je v njegovem času poprečna inteligenca
komaj verjela, da bi mogli taki “barbari” imeti
kaj umetnosti in kulture?

59

Če ne bi bilo vsega tega, bi si M,arxovo delo
vendar ohranilo svojo veliko vrednost, in če bi
bil imel devetindevetdeset napak, ne bi vse sku¬
paj za zgodovino odtehtale zasluge, ki si jo je
pridobil s tem, da je podal socializmu znanstven
temelj.

Seveda — prav ta zasluga je v očeh ljudi,
kakršen je dr. Goričar, največji greh. Ker ne ma¬
rajo tega naravnost povedati, pa brskajo po sme¬
tiščih historije, da bi tam nabrali drugih devet¬
indevetdeset grehov.

60

VLADNI HLAPCI.

Ubiti Marxa j« seveda Goričarju premalo.
Prepričan je, da je to temeljito storil. Njega nič
ne ovira dejstvo, da stoji skoraj ves socializem po
vseh deželah na marksistični podlagi, da mora bi¬
ti ta vražji marksizem torej zelo živ. On zatrdi
sam sebi, da ga je “fental”, pa basta.

Potem gre pa dalje s svojim triumfalnim u-
bijanjem.

Vsi socialni demokrat j e so sploh od nekdaj
zvesto služili svojini vladam, podpirali Bismar¬
cka in 'Caprivija in Bethmann Holhvega in Bacha
in Taaffeja in Stuergkha, in — vrag naj me vza¬
me — nazadnje nas še prepriča, da so socialisti
napravili sedanjo vojno.

Občudovanja vreden je n. pr. sledeči odsta¬
vek njegovega spisa:

“Nemška in avstrijska vlada sta dobro po¬
znali to vrojeno sovraštvo in ljubosumje nemških
in tudi ogrskih socijalnih demokratov ter upo¬
rabili socijaliste kot svoje orodje pri izvrševanju
načrtov glede Rusije in južnih Slovanov.

V teku časa sta postali obe ti stranki zaved¬
na in dragocena pomočnika njiju vlad pri napo¬
ru, da se razširi med masami nemškega in ma¬
džarskega naroda najostrejše sovraštvo glede
Rusije in Slovanov v splošnem.

'Oficielni tiskovni uradi centralnih sil bi ne
mogli najti sposobnejših pomočnikov v svojih
kampanjah proti Slovanom kot so bili ti prikriti

61

in sainozadovoljivi socijalisti. Med' nemškim na¬
rodom so razširili toliko napačnih povesti in na¬
tolcevanj glede vsega ruskega in slovanskega, da
je narod centralnih držav, vštevši celo nekatere
prevarene Slovane v Avstriji željno pričakoval
vojne — proti Rusiji.”

Mimogrede — dr. Goričar je tako navdušen
za Rusijo, da bi jih kaj lahko dobil grdo po grbi,
če bi danes prišel s tem navdušenjem v Rusijo.

Ampak za zdaj imamo Goričarjev nauk o
vdanosti nemških — in tudi ogrskih — sociali¬
stov do nemške in avstrijske vlade.

Stvar postaja polagoma smešna. 'Četudi ni
mogoče smatrati Goričarja za humorista, se zdi,
da ga bomo kmalu spoznali za komedijanta.

Pasja dlaka! Na Nemškem ni bilo nikdar ni¬
kdar socialistovskega zakona, ki je bil v resnici
protisocialistovski zakon. In v Avstriji ni bilo
zloglasnih izjemnih zakonov, ki so bili prav tako
naperjeni proti socialistom!

Dr. Goričar ne ve o njih — torej jih ni bilo.
Ali pa, če so bili, so bili le za šalo; burka, da se
preslepi svet. Bismarck ni niti svojega glasovite¬
ga psa tako ljubil, kakor socialiste!

Vsa politična zgodovina zadnjih desetletij ob¬
sega najostrejšo opozicijo socialne demokracije
proti vladam, ki se je po gostoma izražala v revo¬
lucionarnih nastopih; na drugi strani pa zapisuje
brezobzirno, pogostoma okrutno in krvavo prega¬
njanje socialistov. S političnimi procesi proti so¬
cialistom 'bi se lahko napolnile debele knjige. Na
tisoče let ječe je bilo prisojenih socialističnim agi¬
tatorjem; sodbe niso bile navadno le drakonične,
ampak naravnost barbarične. Nobeno sredstvo

62

ni bilo v Nemčiji, Avstriji, na Ogrskem, na Hrva¬
škem prepodlo v boju zoper socialiste. Najema¬
nje krivih prič je bilo prav tako “državno mo¬
ralno”, kakor vtihotapljanje provokatoričnih
agentov v organizacije. Povesti srednjeveške
groze bi se lahko pisale iz persekucij, ki so se vo¬
dile proti socialistom. Koliko je bilo štrajkov, ko¬
liko političnih demonstracij, pri katerih so padali
ranjeni in mrtvi! Iz avstrijskega parlamenta je
policija šiloma nosila socialistične poslance. Boj
za splošno volilno pravico leta 1905. je bil ne -
vtajivo revolucionaren. V Budimpešti je Tisza
koncentriral armado z infanterijo, kavalerijo in
artilerijo zoper socialiste.

Ali naš avtor je čarovnik. On zna iz rebelov
napraviti vladne hlapce.

Da gre drju. G-oričarju v resnici za vse kaj
druzega, kakor za dokaz, ki bi ga bilo pričakovati
po naslovu, dokazuje večji del njegove nadalj¬
nje razprave. Pod napačno pretvezo bi rad poru¬
šil socializem, domišljaj o č si, da izvrši nalogo, ki
so si jo izbrali že močnejši pred njim, ne da bi
bili dosegli namen.

Da je Goričarjev smoter res tak, nam kaže
na primer sledeči stavek njegovega spisa:

“Vsi ljubitelji miru ter občudovalci medna¬
rodnega socijalizma morajo občutiti danes moč¬
no razočaranje, ko spoznavajo, da ne more soci-
jalna demokracija nikdar izvesti svoje domneva¬
ne misije, da prinese svetu trajen mir, dokler bo¬
do obstajali tarifni zidovi, katere je treba brani¬
ti v interesu industrij, za zavarovanje katerih so
bili ti tarifni zidovi zgrajeni.

63

Socijalni demokrati vseh vojskujočih se na¬
rodov, posebno pa sedaj in v tako industrij alizi-
ranih deželah kot je Nemčija, so pokazali, da mo¬
rajo stati na strani svojih vlad kot vsi drugi
državljani, ki odobravajo militarizem in panger-
manizem, nadalje imperij alizem ter vse druge
škodljive teorije, ki so povzročile to vojno ter bo¬
do povzročile vse bodoče vojne.

Nemški socijalisti so sami dokazali, da so le
sinovi svojih pradedov, ki so bili od prvega pri¬
četka zgodovine največji oboževalci princev, kra¬
ljev in cesarjev, ter vse glorije, pompa in slave,
ki gre roka v roki z vojaško avtokracijo.”

Zdi se nam, da dr. Goričar pravzaprav ne
more biti zelo razočaran. Kajti med občudovalce
mednarodnega socializma se menda ne šteje. Da
bi ga bil v prejšnjih časih kaj posebno občudo¬
val, se nam pa tudi ne zdi verjetno, ne le zato ne,
ker ces. kr. konzuli navadno niso socialisti, am¬
pak tudi zategadelj ne, ker bi bil tak nenaden
preobrat v mišljenju in sodbi nemogoč za resnega
moža.

Občudovati pa tudi ni mogel mednarodnega
socializma, ker dokazuje z vsako vrstico, da . ga
ne pozna in ne razume.

Pravi, da ne more socialna demokracija iz¬
vesti svoje “domnevane misije,” da prinese sve¬
tu trajen mir, dokler bodo tarifni zidovi.

O takih rečeh je treba vendar nekoliko bolj
natančno govoriti. Ako čita človek ta članek, bi
moral misliti, da se je socialistična Internaciona¬
la ustanovila kot nekakšna kosmopolitična paci¬
fistična stranka. “Njena domnevana misija” —
to se glasi tako, kakor da je trajni mir prvi in

64

poglavitni namen socializma, medtem ko .je
njegovo ostalo delo le pripomoček za dosego tega
namena.

Če je mnenje drja Goričarja tako — in po
njegovi pisavi bi bilo na vsak način tako soditi—
tedaj je to njegova kardinalna zmota.

če je dr. Goričar spoznal, da ne bo trajnega
miru, dokler bodo tarifni zidovi, nima to njego¬
vo zelo pozno spoznanje nič opraviti z razočara¬
njem zaradi socialističnih naukov. Ako bi socia¬
lizem tako poznal, kakor ga mora poznati človek,
ki ga namerava uničiti, bi vedel, da je socializem
to in še nekaj več učil od začetka, vsaj od tedaj,
odkar se je postavil na strogo znanstveno podla¬
go, za kar gre — tudi če je Goričarju neljubo —
baš Maram največja zasluga. Ne pravimo, da e-
dina, kajti tudi drugi so delali na znanstveni ute¬
meljitvi socializma, pač pa mu gre največja za¬
sluga.

Tarifni zidovi niso vse. V procesu gospodar¬
skih nasprotij igrajo svojo vlogo; toda carine ni¬
so temeljno zlo, temveč le posledice kapitalistič¬
nega sistema, ki je označen s privatno lastnino
produktivnih sredstev.

Zdi se, da je privatna lastnina drju. Goričar¬
ju zelo pri srcu; to kaže na nekem poznejšem me¬
stu in kasneje se zmenimo tudi o tem. Ampak za
sedaj povdarjamo, da ne išče socializem posamez¬
nih simptomov družabne bolezni, ampak kal in
vzrok bolezni same.

Kaj je pravzaprav jedro socializma? Kakšno
je njegovo izhodišče?

Dr. Goričar spada oči vidno med tiste ljudi,
ki mislijo, da začenja socializem z zahtevo: “Tak

65

te svet hočemo imeti! Halo! Na noge, socialisti!
Postavimo se na mesto Boga očeta in ustvarimo
si svet po svoji volji!”

če bi bil socializem res tak, bi imeli Goričar
in vsi njegovi somišljeniki prav, da bi se nam
smejali. Tudi mi M se smejali človeku, ki bi usta¬
novil stranko z namenom, da izsili tropično vege¬
tacijo po vsej zemlji in pričara ljudem življenje
brez dela.

iNa srečo pa socializem ne pričenja z nobeno
utopijo in sploh z nobeno zahtevo. Preden pride
tako daleč, da formulira zahteve, ima mnogo
mnogo drugih opravkov.

Začetek socializma je vprašanje.

Kakšna je sedanja človeška družba?

Kadar je socialist sprožil to vprašanje, se ne
zadovoljuje s površnim odgovorom. Da je družba
razdeljena v narode in države, da se ločijo ljudje
po polti, spolu, veri, jeziku, temperamentu, itd.;
da imajo razne države razne uredbe, da so na
svetu bogatini in reveži, da je kulturna stopnja
neenaka ne le v raznih deželah, ampak tudi v vsa¬
ki deželi posebej med različnimi ljudmi; da so
nekateri ljudje srečni, drugi nesrečni, nekateri
zdravi, drugi Polni, to so poleg mnogih drugih
dejstva, ki pa vendar ne rešujejo družabnega
vprašanja, oziroma ne dajejo zadostnega odgovo¬
ra nanj.

Da je mogoče pravilno postaviti družabno
vprašanje, se mora vse, kar je utemeljeno v na¬
turi sami, ločiti od onega, kar je človeška ured¬
ba. Socializem se ne more ukvarjati s proble¬
mom, kako 'bi črnci dobili belo polt in kako bi se
Sioilianeu vcepil skandinavsko 'hladan tempera-

66

ment. Prirodo moramo vzeti tako, kakršna je, in
z njo vred tudi sedanjega človeka, ki je del te
prirode.

(Na ta način dobimo družbo, ki jo moremo
preučiti z ozirom na njene dobre in slabe strani

Tedaj spoznavamo, da ima ta družba marsi¬
kaj dobrega. Socializem ni tega nikdar tajil.
Kdor meče kratkomalo vse, kar je na svetu, brez¬
obzirno na gnojišče, ne ravna socialistično. Toda
poleg vsega dobrega je mnogo slabega, zelo sla¬
bega; in zlo prevladuje dobro. Tudi odkritosrč¬
ni sociologi, ki niso socialisti, priznavajo to dej¬
stvo.

če se pojmi strogo jemljejo, je naloga socio¬
logije dovršena, kadar je dognala, kakšne so dru¬
žabne razmere v splošnem in v posameznostih.
To je že veliko delo, za katero je treba jemati po¬
moči od vseli.mogočih znanstvenih panog.

Socializem pa mora odtod dalje.

Kadar leži sodobna družba pred njim razga¬
ljena, opisana in definirana, je njegovo glavno
vprašanje: Zakaj?

Danes je tako, kakor je. Tako, kakor mora
biti. Kajti vedno je vse tako, kakor mora biti. To
je zakon. “Če bi bili ljudje drugačni, bi bilo dru¬
gače na svetu” — je lepa fraza, toda nezmiselna.
Ljudje pač niso drugačni, ampak taki. In sicer iz
gotovih vzrokov. Če ne bi bilo strojev, če ne bi
poznali rabe in učinkov električne sile, bi bilo tu¬
di drugače na svetu.

Za znanstveno metodo nima tak “če” nobe¬
nega pomena. Absurden je. In absurden je tisti
“socializem”, ki pravi: “Izpremenimo ljudi!

Kadar bodo vsi ljudje dobri, bo paradiž na zem-

67

lji.” Prav tako bi lahko rekli: “Pojdimo volko¬
vom pridigat krščanstvo!”

Zakon vzročnosti v^lja od solnčnega sistema
do bacila, za gibanja v Rimski cesti in za člove¬
ško družbo.

Naloga je 1  torej, spoznati, zakaj je družba ta¬
ka in ne drugačna; zakaj poraja ta družba to in
ono zlo, ki ni nujno utemeljeno v naravi sami,
ampak je pač nujna posledica družabnega siste¬
ma.

Zakaj ?

Ce najdemo odgovor na vprašanje, to se pra¬
vi, če spoznamo prave vzroke družabnega gorja,
moremo še le razmotrivati, ali je mogoče odpra¬
viti te vzroke ali ne.

Taka je metoda socializma, in le taka meto¬
da more biti uspešna.

Raziskavajoč družabne razmere spoznavamo
v glavnem dvoje:

Sedanja družba ni nič večnega. Družba se iz-
preminja. To seveda ni presenetljivo odkritje.
Vse se izpreminja, solnce, ki se zdi ljudem simbol
stalnosti, in zvezde, o katerih pojo pesniki, da so
večne; izpreminjajo se elementi, ki sestavljajo
družbo, in elementi, ki vplivajo na družbo. Na¬
ravno, i da se mora tudi družba sama izpremi-
njati.

Toda kako?

Pogledati je treba iz sedanjosti v preteklost,
da se dobi slika človeške družbe v najrazličnej¬
ših časih, kolikor je le mogoče poseči daleč nazaj.
Torej-: Zgodovine človeške družbe je treba. Ne

tiste zgodovine, ki govori o knezih,, kraljih in
cesarjih, o posameznih velikih možeh, ki so baje

68

s svojo individualno močjo določali vsak svojo
dobo. Kakor razodeva geologija izpremembe
zemlje, velike in male njene revolucije in sestav¬
lja iz njih popolno evolucijo ter nam kaže, kako
je iz prvotne zemlje po teh in onih stopnjah na¬
stala sedanja zemlja, tako potrebuje socializem
objektivno zgodovino človeške družbe od njenih
primitivnih začetkov do današnjega dne. In ka¬
kor išče geologija vzroke izprememb v svoji pa¬
nogi, tako jih išče socializem na družabnem po¬
lju.

Darwin, ko se je popolnoma prepričal o iz-
premembah živih oblik na zemlji, se je trudil, da
najde zakon izpreminjanja. Znanosti ne zado¬
stuje, če dožene, da nekdaj ni bilo sesalcev in
ptičev, da so živeli na zemlji mamuti in medvedi
brlogarji, ihtiosaurusi in arheopteriksi, pa da so
izumrli; tudi kadar spozna, da so se višje oblike
razvile iz nižjih in da je človek dosedanji vrhu¬
nec tega razvoja, ne more biti zadovoljila. Mori
jo vprašanje: Zakaj?

In če najde tukaj vzrok in tamkaj vzrok,
hoče vedeti, ali je med temi vzroki, če jih je več,
zveza; ali so navidezno različni vzroki faktično
en sam vzrok; ali je med različnimi vzroki eden
temeljni, bivstveni vzrok; ali razodeva ta vzrok
zakon izpreminjanja, zakon razvoja?

To mora tudi socializem dognati z ozirom na
človeško družbo in njene izpremembe.

Tudi črta družabnih) izprememb kaže pot
od nižjega do višjega, od primitivnejšega do
komplieiranejšega, od kaotičnega do boljinbolj
sistematičnega. Tudi družba ima svoj razvoj.

Toda — kaj ga določa?

69

V posameznostih gotovo vplivajo različni
vzroki. Nihče ne bo tajil, da bi bilo svojčas v
Avstriji marsikaj drugače, ako bi bil na mestu
Jožefa II. sedel kdo drugi na prestolu; suženj o-
krutnega gospodarja je bil bolj trpinčen, kakor
če je bil njegov lastnik mehkejšega srca; brez
G-utenberga bi se bilo tiskarstvo v Evropi pozne¬
je vdomačilo. Toda to ne doseže jedra družab¬
nega zakona. Za Jožefov prosvetljeni absoluti¬
zem so morali biti pogoji in za suženjstvo so mo¬
rali biti.

Treba je torej poseči bolj globoko.

Kaj je najvažnejši element družabnega živ¬
ljenja?

Delo!

Spoznanje dela, njegovih sredstev, njegove¬
ga razvoja, njegovih vplivov — to je ključ do
spoznanja družbe in njenega razvoja.

Brez dela je družba nemogoča. Mogoča je
brez države, brez krone, brez denarja, brez borze
— le brez dela ni mogoča.

Ce je to dognano, je treba vedeti, kako vpli¬
va delo na družbo, kako je vplivalo v preteklosti
in kako vpliva v sedanjosti. V ta namen je tre¬
ba dobiti zgodovino dela. Kadar se začne preu-
■eavati ta, se spozna, da je čudovito pestra, da pa
vlada tudi v njej zakon razvoja.

Delo se ne more ločiti od delovnega sred¬
stva. Z zgodovino dela vred se mora spoznati
zgodovina delovnega sredstva. «

Kakovost delovnega sredstva, njegova po-
rabnost in učinkovitost je vplivala na oblikova¬
nje človeške družbe in na izpremem-be njenih ob¬
lik, s tem pa tudi na ves način življenja bolj ka-

70

kor vse drage. Odkritje ognja oziroma načina,
da se umetno proizvaja ogenj za človeško pora¬
bo, je bilo v davnimi neizmerno večjega pomena,

* kakor v novem veku kronanje Napoleona za
francoskega cesarja. Poraba železa za orodje
je revolucionirala vso družbo svojega časa.
"Vprega parne sile je mnogo mnogo mogočne j e
vplivala, kakor vse krščanstvo.

Ta razvoj zasleduje socializem od prvega ka¬
mna, ki ga je divjak pobral, da razbije pretrdo
lupino ali pa da ubije zver, do današnjih čudežev
tehnike, in preiskuje, kaj je vsako delovno sred¬
stvo pomenilo za svojo dobo in kako je vplivalo
na družbo'in njeno življenje.

Pri tem se razodeva, da je poleg kakovosti
največje važnosti last delovnih sredstev. Eno je
z drugim v zvezi. V dobi najprknitivnejšega o-
rodja, ki se je takorekoč po tleh pobiralo, je 'bil
primitivni komunizem najlogičnejši način življe¬
nja. Tolpa je najbolje uspevala, če je gojila čim
večjo solidarnost. Danes je imel eden več sreče
na lovu, jutri drugi, ampak za vse je bilo najbo¬
lje, če so skupno poučili, kar so s skupnim napo¬
rom dosegli.

Delovno sredstvo se je moralo toliko razviti,
da je postala gotova delitev dela mogoča in po¬
trebna, da se je mogla razviti privatna lastnina.
Tudi tedaj se to ni zgodilo naenkrat. Dolgo je
prevladovala komunistična lastnina, preden so
nekateri predmeti postali privatna last, ki je po¬
tem segala dalje in dalje. Ostanki komunizma
so se pa ohranili prav do naših dni, ne le med
divjaki, ampak še v kapitalistično kulturni Evro-

71

pi. K učna. zadruga pri Hrvatih, “mir” na Ru¬
skem i. t. d. so žive priče.

Privatna lastnina, ki se je mogla ustanoviti
le pod vplivom izpopolnjenega in diferencira¬
nega delovnega sredstva, je bila neizogiben po¬
goj za ustanovitev sistema podrejenosti in pred¬
postavljanja, za družabno obliko, iz katere se je
razvila država, in za postanek razredov.

Vzporedno z razvojem delovnega sredstva
koraka družabni razvoj.

Zgodovina ne vprašuje, če nam je tako všeč
ali ne. Tako je. Tukaj je ključ in rabiti ga mo¬
ramo, če hočemo odpirati zaklenjena vrata.

Sledeča nepremagljivim zakonom razvoja, ne
pa volji posameznih ljudi, je dospela družba v svo¬
jo kapitalistično dobo.

Tudi njo označuje delovno sredstvo. Dr. Go¬
ričar z vsemi nasprotniki socializma vred lahko
išče z drobnogledom, kaj da je karakteristični
znak naše dobe; lehko najde pri tem raziskovanju
mnogo zanimivih znakov; toda vse, kar mu pride
tako pred oči, more pokazati le znamenja posle¬
dic. Prvotni vzrok je v delovnem sredstvu: V stro¬
ju in v mehanični sili sploh.

Privatna lastnina se je razvila v davni do¬
bi in je polagoma boljinbolj izpodrivala skupno
last, dokler ni naposled popolnoma prevladala.
Ko se je praktično uveljavila, je postala privatna
lastnina tudi podlaga pravnega reda v družbi. Ta¬
ko je sama sebe sankcionirala.

Privatna last je postala faktično sveta. “Bož¬
ja” zapoved “ne kradi!” ne more imeti mnogo
pomena v komunistični družbi. Tatvina je logič¬
na sestra privatne lastnine. Ko so stari Slovani

še živeli v komunizmu, v “občini,” medtem ko so
tedanji “zgodovinski” narodi že davno imeli dr¬
žave urejene na podlagi privatne lastnine, je rim¬
ski pisatelj, govoreč o slovanski gostoljubnosti,
dejal: “ . . .njih gostoljubnost je tako velika,
da gostitelj tudi krade, le da more obdarovati tu¬
jega gosta.”

Jasno se tukaj vidi, kako različno je mišlje¬
nje v družbi s privatno lastnino od onega v ko¬
munistični družbi. Staremu Slovanu ni bilo treba
krasti, da obdaruje svojega gosta; dal mu je dar
od tega, kar je bila last občine, to se pravi skup¬
na last, in gost je bil obdarovan na ta način v
imenu vse občine. Rimljan, ki ni poznal komuni¬
stičnega načina življenja, ampak je po uredbah
svoje države mislil, da mora imeti vsaka stvarca
svojega osebnega gospodarja, je videl tatvino,
kjer je v resnici ni bilo.

Privatna lastnina je popolnoma prevladovala,
bila pravno utrjena in zavarovana ter cerkveno
posvečena, ko je parna sila prišla v človeško služ¬
bo. Bilo je torej naravno, da so tudi nova tehnič¬
na sredstva postala privatna last. Ali ta izpre-
memba ni povzročila le nekoliko reform v družbi,
temveč jo je temeljito revolucionirala.

Stroj je dražji od vsega tistega orodja, ki
je služilo izdelovanju pred njega iznajdbo. Last¬
nik stroja ni mogel postati vsak navaden roko¬
delec, kajti bil je predrag. Čimbolj je prihajal v
proces produkcije, tem večje število ljudi, ki so
dotlej imeli pogoje za to, je bilo odvrženo od sa-
mostalnosti. Da postane mojster, sam svoj gospo¬
dar, je potreboval rokodelec včasi le primerno
strokovno znanje in nekoliko prihrankov. Za na-

73

bavo dragih strojev mn izurjenost nič ne poma¬
ga, toliko si pa kot rokodelski pomočnik tudi ne
more prihraniti, da bi mogel' zgraditi veliko to¬
varno.

Kakor je zmagoval stroj, tako je postajalo
življenje malih obrtnikov težje in težje. Zmago¬
vati pa je morala mašina, ker je mehanična sila
neprimerno učinkovitejša od telesnega dela.

Staro se je seveda upiralo novemu. To je bi¬
lo vedno tako. Tudi kamen se je pred tisočletji u-
piral kovini; novo orodje in orožje iz bakra in
brona je povzročilo hude boje s konservativci, ka¬
terim je bil kamen že posvečen. Vse, kar obstoji,
se bojuje za svoj nadaljni obstanek; slabejše se
mora pa vendar umakniti močnejšemu.

V boju z malo produkcijo mora biti stroj
brezobziren. Vse tožbe o trdosrčnosti in okrutno¬
sti so pri tem nepotrebne in zelo kratkovidno je
preklinjanje sebičnih kapitalistov in “hudobne”
buržvazije. Kjer se bojuje nov produkcijski si¬
stem za svojo zmago, morajo švigati iskre in pa¬
dati žrtve. Kajti stroj zahteva po svoji naravi pro¬
dukcijo v velikem. Stroj lahko mnogo producira
in zato hoče mnogo producirati. Seveda ni v tem
nobeno čarodejstvo; ampak to je, da je bil v stroj
vložen denar, ki se mora vračati iz njega pomno¬
žen. Čimbolj pomnožen, tem bolje. Torej je treba,
da producira stroj veliko.

V vsakem oziru zahteva stroj koncentracijo.
Bolj ekonomično je zgraditi eno tovarno z mnogo¬
številnimi stroji, kakor postavljati za vsako ma-
šino poseben dom; ena uprava je cenejša od dese¬
tih ; koncentracija zmanjšuje konkurenco ; cenejše
je za podjetje, če ima svoje lastne rudnike, šume,

74

železnice itd., kakor če mora kupovati rudo, pre¬
mog - , les, surovine od drugih in če mora izročati
dovoz potrebščin in razvoz blaga drugim podjet¬
nikom.

Vse v moderni strojni produkciji kriči po
koncentraciji.

Ko se je pričel veliki preobrat v produkci¬
ji, so tisti elementi, ki so jo imeli dobiti v roke,
silno občutili zapreke, utemeljene v tedanjih po¬
litičnih uredbah. Fevdalna družba se je bila orga¬
nizirala po svojih razmerah. V njej so imeli ve¬
ljavo veliki zemljiški posestniki, zakaj v lastni¬
ni zemlje je bila tedaj največja materijalna moč.
Baron kot gospodar hribov in dolin je bil tudi
gospodar zemljiškega dela in pridelkov, obenem
gospodar ljudi, ki so opravljali delo na zemlji.

Materijalna moč fevdalnih gospodov je ustva¬
rila tudi tisto politično obliko družbe, ki je bila
zanje najugodnejša. V fevdalnih gospodarskih
razmerah je morala tudi država biti fevdalna.

V tej državi se je pa začelo porajati novo
gospodarstvo. Novo delovno sredstvo mu je odpi¬
ralo široko polje, stare državne uredbe so ga ovi¬
rale vsepovsod. Fevdalizem je branil, kar je bil
ustvaril sam in je dejal o svojih uredbah, da so
posvečene. Interesi vladajočih so bili vedno posve¬
čeni in sveti. Toda mlado meščanstvo se ni mno¬
go oziralo na to; svetost mu ni imponirala, kajti
spoznalo je, da ga tlači in pritiska in da davi nje¬
gove interese.

Nastopilo je torej proti starim uredbam, in
ker ni hotelo naravnost izreči, da se bojuje za
možnost profita, je zapisalo človeške pravice na
svojo zastavo. Seveda je bilo med ljudmi, ki so

75

zagovarjali in utemeljevali take'ideale, tudi mno¬
go poštenih, prepričanih ljudi. Bilo je tudi mnogo
takih, ki so mislili, da tirjajo res čiste ideale, pa
so se v resnici vendar bojevali za svoje materi-
jalne koristi.

Ker jim fevdalna država ni dala, kar se jim
je zdelo potrebno za njih gospodarski razvoj, so
nastopili proti tej državi; njih boji so bili revo¬
lucionarni. In ker so se na njih zastavah bleščale
človeške pravice, ni bilo težko pridobiti za me¬
ščansko revolucijo vse zatirane elemente, torej
tudi proletariat, brez katerega ne bi bili nikdar
mogli zmagati.

Nič ne obžalujemo, da je proletariat pomagal
v tej revoluciji, dasi ni prinesla njegove zmage,
temveč je celo ustvarila razmere, v katerih se je
razvilo njegovo posebno razredno trpljenje.

Izraz "pomoč” je pravzaprav preslab za te¬
danji proletariat. Delavstvo je dalo največ bo¬
jevnikov in v mnogih slučajih je vodilo vse gi¬
banje. Ali bojevalo se je vendar za buržvazijo, za
svojo nastajajočo zatiralko.

Drugače pa ni moglo biti. Industrijalni kapi¬
talizem je bil šele v povoju, njegova moč je bila
skromna, ustvariti še ni bil mogel tistega proleta¬
riata, ki bi lahko spoznal svoje lastne prave in¬
terese in bil dovolj močan, da se bojuje zanje.
Faktično je bilo tedaj treba pomagati buržvaziji
na kftnja.

Kar je oviralo ves napredek, je bil fevdalni
sistem. Porušiti njegovo zgradbo je bila najnuj¬
nejša naloga. Revolucijo zoper fevdalizem so raz¬
umeli tudi kmetje. Ta element, ki spada danda¬
nes med najkonservativnejše, je takrat postal re-

76

volucionaren, ker so mu tako velevali njegovi in¬
teresi. Rešiti se baronskega gospodstva je bilo za
meščane in za kmete enako koristno.

Bilo je naposled tudi za delavstvo koristno,
dasi še le v drugi vrsti. Fevdalizem je oviral ti¬
ste razmere, v katerih se more delavstvo šele raz¬
vijati, dasi v hudem trpljenju. Obenem je padec
fevdalnih političnih razmer odstranil največje
zapreke s poti, na katero je delavstvo moralo pri¬
ti, da je postalo sposobno za svoj lastni boj in da
se je moglo pripraviti nanj.

Delavstvo je bilo v resnici v vseh meščanskih
revolucijah hudo ogoljufano. Stradalo je, prena¬
šalo je vse težave in muke bojev, prelivalo je
svojo kri, a ko je prišlo meščanstvo z njegovo po¬
žrtvovalno pomočjo na krmilo, je utrdilo svojo ob¬
last in jo rabilo zoper proletariat.

To pa le potrjuje nauk, da imajo ideali v
praktičnem življenju zelo majhno veljavo; v vseh
velikih bojih odločujejo interesi, in sicer intere¬
si tistih, ki imajo moč. Takrat je bila to buržva-
zija. Delavstvo, močno po številu, se je bojevalo
le v službi buržvazije. Za svoj lastni boj samo
še ni bilo sposobno in zanj tudi razmere še niso
bile dozorele. Tako so morali vsi sadovi pripasti
buržvaziji.

Uspeh meščanske revolucije je bil vendar ve¬
lik napredek, celo največji, ki je bil v tedanjih
razmerah mogoč.

Ce se zgodovina stvarno presoja, se mora
sploh priznati resnica, da je vse, kar je, moralo
tako nastati, kakor je nastalo. Kar se je kdaj
doseglo, je bilo največ, kar se je v dotičnih raz¬
merah moglo doseči.

77

Lahko je danes reči o preteklosti: “Ce bi se
bilo to in'to storilo, bi še bilo doseglo to in to.”
V marsikaterem slučaju je to lahko resnično. Am¬
pak tisti “če” pomeni vedno, da bi bile morale
biti razmere za dotični slučaj drugačne, kakor so
bile. Tak “če” je dober za filozofijo, ne pa za
praktično zgodovino. Ta je od konca do kraja ab¬
solutno taka, kakršna je morala biti.

“Ce se ne bi bila zgodila ta ali ona napa¬
ka, bi bile narodu, državi, razredit, človeštvu pri¬
hranjene te in one težave,” pravi filozof. In la¬
hko ima prav. Toda kar je z njegovega stališča
napaka, je bilo v dotičnih razmerah nujno. Za¬
kaj je storil Napoleon pri AVaterloo napako, da
je proti svoji navadi predolgo spal? Zato, ker jo
je moral storiti; bil je pretruden in zato je bila
njegova napaka nujna.

Historični filozofiji zato ne odrekamo goto¬
ve cene. Ako nam pokaže napako v preteklosti,
nas s tem upozarja, da se ji izognemo, ako pride¬
mo v sedanjosti ali bodočnosti v podoben polo¬
žaj. Toda preteklost se ne da izpremeniti. Taka je,
kakršna je, in tako se je razvijala, kakor se je
morala razvijati. Včasi je bil v njej napredek, vča-
si nazadovanje. V splošnem je bilo več napredka
kakor nazadovanja. Svota vseh diferenc med
napredkom in nazadovanjem označuje dejanski
napredek človeštva.

Tudi zmaga buržvazije nad fevdalizmom je
bila kos napredka.

Toda kakor se v vsej preteklosti proces razvo¬
ja ni dovršil z nobeno akcijo, z nobeno revoluci¬
jo, tako tudi napredek, ustvarjen z meščansko

78

revolucijo, ne pomeni vrhunca. Nove razmere so
bile porojene zato, da se rode iz njih zopet nove.

Ko se je meščanstvo dvignilo zoper privile¬
girane razrede fevdalizma, je družba imela obli¬
ko države. V državi se je izvršila buržvazna re¬
volucija in njen namen je bil osvojitev te države.

Dva poglavitna vzroka sta bila ta:

Vsaka meščanska revolucija je bila večali-
manj omejena na tisto državo, v kateri je buržva-
zija v tistem času dozorela za revolucijo. Zato
je tudi iskala svoje cilje v mejah svoje države in
po zmagi jih je tam uveljavila.

Oblika države je pa meščanstvu popolnoma
ustrezala. Nobenega razloga ni videla, da bi jo
odpravila. V državi je buržvazija lahko uveljavi¬
la svojo oblast; tam se je postavila na mesto go-
spodstva in upognila proletariat pod svoje žezlo.

Oblast meščanstva je bila nacionalna. S po¬
močjo države je kapitalistična buržvazija utrdila
svojo moč in pospeševala svoje interese. Ker se je
to godilo v vsaki državi posebej, so morala tudi
med državami nastati nasprotja.

Polagoma se je skozi kapitalistični naciona¬
lizem prerival že internacionalizem. Toda prema¬
gal še ni prvega. Kapital, ki se je doma povečal
do take velikosti, da ni našel v lastni deželi več
prostora za naraščanje, je iskal prilike za investi¬
cije onkraj meja. Korporacije, ki so kakšno in¬
dustrijo doma že dovolj monopolizirale, so šle po¬
tem v tujino, in so gledale, da zatrustajo dotično
industrijo tudi po drugih deželah in ustvarijo
sčasoma svetoven monopol.

Cim večji je kakšen kapital, tem bolj peša
njegov nacionalizem in izpodriva ga internaciona-

79

ližem. Tako pada polagoma tudi patriotizem ve¬
lekapitala.

Toda države še stoje. One so še vedno živa
oblika kapitalistične družbe. Kljub stremljenju
enega, najbolj razvitega dela kapitalističnega pro-
fitarstva po internacionalizmu, to se pravi po go¬
spodarskem obvladanju vsega sveta, je kapitali¬
stična politika praktično še vedno nacionalna.
V svoji državi predvsem si prikraja zakone za
svoje potrebe; iz svoje države iztega prsta po no¬
vih trgih; v svoji deželi se upira invaziji tujega
blaga.

Kapitalizem prihaja na ta način sam s seboj
dostikrat v navskrižje; njegovi nacionalni inte¬
resi se često ne strinjajo z njegovimi internacio¬
nalnimi interesi. Sploh je v kapitalizmu samem
mnogo nasprotij in protislovij, kakor v vsem, kar
še*ni popolnoma dovršeno, ampak se nahaja še v
procesu razvoja. Konflikt med njegovim nacio¬
nalizmom in internacionalizmom pa postaja naj-
občutnejši.

80

CARINE.

Praktično je kapitalizem vendar še v nacio¬
nalnem stadiju. Politično je navezan na državo,
ki jo je osvojil in prikrojil po svojih potrebah,
dasi je moral tudi v njej napraviti gotove konce¬
sije proletariatu — kolikor se je namreč medtem
moč proletariata okrepčala.

Nacionalna organizacija kapitalizma mora iz¬
zivati konflikte. Mora; kajti interesi ločenih ka¬
pitalističnih držav se ne morejo spraviti v popol¬
no soglasje. Kjer ni soglasja, morajo biti nasprot¬
ja in iz nasprotij se morajo porajati konflikti.

Sem spadajo “tarifni zidovi,” o katerih go¬
vori dr. Goričar.

Carine so v naših časih absolutno kapitali¬
stičnega značaja. Ne da bi jih bil šele kapitalizem
izumil. Podedoval jih je od fevdalizma, ki je bil
pravi mojster na polju vsakovrstnih davščin. Tre¬
ba je le čitati, kakšne dače je bilo n. pr. v dobi
tlačanstva plačevati v podobi cestnin itd. za bla¬
go, ki je šlo s Kranjskega v Primorje in v Ita¬
lijo. Kapitalizem jih je prevzel, reformiral in pri¬
lagodil svojim interesom.

Ali tudi tukaj ni soglasja v svetu kapitalizma
samega.. Proti advokatom visokih carin se ogla¬
šajo zagovorniki svobodne trgovine. Ta ločitev ni
nacionalna; ne more se namreč reči: Kapitalisti te
dežele hočejo visoke tarife, kapitalisti druge de¬
žele zahtevajo odpravo vseh carin. V eni deželi
si stoje razni tabori nasproti. To vidimo v Ame-

81

liki, kjer je bila tarifna politika že dostikrat
glavna volilna parola meščanskih strank; zelo
izrazovito je to nasprotje v Angliji; enako ga pa
lahko zasledujemo tudi v drugih deželah.

Carina ima po naukih svojih zagovornikov
vedno “varnosten” namen. Dokler je kakšna in¬
dustrija v deželi še slaba, zahteva carine za svojo
zaščito. Revica se je šele rodila; treba jo je torej
vzgajati, podpirati in pitati, da ne pogine. Izdel¬
kom enake industrije iz drugih dežel je treba za¬
preti meje. Zakaj? Zato, ker je tuja industrija
močnejša, pa bi lahko ceneje prodajala svoje iz¬
delke in s tem uničila domačo industrijo. Doma¬
če ljudstvo mora torej drago plačevati dotično
produkte, ki bi' jih iz tujine lahko veliko ceneje
dobilo; zakaj država mora skrbeti za domačo in¬
dustrijo. Ne za domače ljudstvo! Če vlada v dr¬
žavi kapitalizem, je logično in dosledno, da skrbi
v prvi vrsti za svoje interese, ne pa za ljudske
koristi.

Če se industrija okrepča in se ji ni treba bati
pogina, vztraja vendar na stari carini, ali pa za¬
hteva še višjo. Tudi to je za “zaščito.” Kapita¬
lizem n. pr. iznajde, da plačuje delavcem boljše
mezde, kakor drugod.

“To je zato mogoče, ker prodajamo blago
lahko za primerno visoke cene. Kaj bi bilo, če bi
tuji ceneni izdelki preplavili naš trg? Druga de¬
žela lahko prodaja ceneje, ker je huda izkorišče-
valka svojih delavcev. Tam se plačujejo beraške
mezde, zato so tudi produkti lahko po ceni. Torej,
potrebujemo visoke carine, tako visoke, da bo¬
do morali tuji trgovci svoje blago še draže pro¬
dajati, kakor ga prodajamo mi. To se pravi: Z

82

visoko carino uničimo njih konkurenco. Ako ne
storimo tega, pa pride inozemsko blago po ceni na
naš trg, nam ne kaže nič druzega, kakor znižati
mezde in naši delavci bodo tedaj največji re¬
veži. ’ ’

Človek bi mislil, kadar posluša tarifarje, da
jim ne prihaja lastni profit niti na um, temveč
da skrbe le za blagostanje svojih delavcev.

Kapitalistični svet s svojo sedanjo organizaci¬
jo ne pride iz tarifne dileme. Nevarnost pa tiči
vedno v carinah. Država, ki je z njimi udarjena,
se skuša kolikor mogoče odškodovati s tem, da u-
vede tudi sama visoke carine zlasti na tisto blago,
od katerega je druga država odvisna. Pogostoma
se poostre iz te politike izvirajoči konflikti tako,
da se tedaj naravnost govori o trgovinski vojni.

Ampak trgovinska vojna je prav lahko pred¬
igra pravi krvavi vojni.

Gospodarstvo in politika sta neločljiva dvoj¬
čka. Veliko lepše je seveda slišati o idealih v
politiki; take fraze izvrstno služijo kot pesek v
oči za nezavedno maso, ki pozabi ob takem petju
na svoje lastne interese. Toda podlaga domače
m zunanje politike je gospodarska, kakor so tudi
njeni glavni cilji gospodarski.

Trgovska vprašanja so v zadnjih desetletjih
povzročala najostrejše konflikte in več kakor
enkrat spravila Evropo do tistega roba, ki ga je
leta 1914. res prekoračila.

Odprava carin bi vojno nevarnost res neko¬
liko zmanjšala. Odstranila je ne bi popolnoma,
ker je za krvave konflikte še mnogo drugih vz¬
rokov.

83

Toda pogled na dosedanjo organizacijo kapi¬
talističnega sveta zadostuje, da zraste cela go¬
mila težav pred našimi očmi.

Razvoj kapitalizma in njegove industrije je
zelo neenak. Produkcija, ki je v eni deželi dose¬
gla vrhunec, je v drugi šele v svoji mladeniški do¬
bi, v tretji se je pa šele rodila. Surovine, katerih
je v eni deželi v izobilju, so v drugi pičle, v
tretji jih pa sploh ni. Pogoji za razvoj te ali one
industrije so tukaj zelo ugodni, tam malo ugodni,
drugod komaj zadostni.

Neenake so daljave, neenake so transportne
prilike.

Denarna vrednost se razlikuje od meje do me¬
je. Celo dežele, ki so tako druga na drugo naslo¬
njene, kakor Avstrija in Nemčija, nimajo enake¬
ga denarja; tukaj marka, tamkaj krona. To po¬
vzroča velika nesoglasja, in v meddržavni trgovi¬
ni tudi velike težave.

Ameriški dolar je včasi toliko vreden, kolikor
pet kron — njegova normalna vrednost pred voj¬
no — v mnogih slučajih pa komaj toliko kolikor
goldinar. Na živežnem trgu, v prodajalnah raznih
potrebščin plačuje Amerikanec toliko v centih ali
dolarjih, kolikor bi tam plačevali v krajcarjih in
goldinarjih. Ce potuje po morju, imajo pa nje¬
govi dolarji svojo pravo vrednost, namreč štiri
marke, pet kron itd.

Ob vseh teh razmerah si bodo vedno nekateri
gospodarski interesi nasprotni, da jih ne bodo pri¬
zadeti kapitalisti znali drugače izravnati, kakor
s carinami. Nevarnost torej obstoja nadalje.

Da bi mogel kapitalizem izhajati brez carin,
bi moral ves obljudeni svet postati eno enotno

84

gospodarsko področje brez gospodarskih meja in
z enotnim gospodarskim zakonodajstvom. Po
vsem svetu bi se morala vpeljati enaka denarna
veljava. Železniški in parobrodni tarifi bi se mo¬
rali popolnoma izenačiti. Pošta bi morala dobiti
po vseh krajih enake določbe, postati bi morala
takorekoč internacionalna. Do dobrega bi se mo¬
rale internacionalizirati tudi borze.

To je le en del tega, kar bi bil nujen predpo¬
goj za splošno svobodno trgovino.

Ali temu bi se predvsem uprli vsi tisti ka¬
pitalisti, ki imajo še premočne nacionalne inte¬
rese. Zanje je in ostane carina zaščita, katere se
ne odrečejo, dokler jo morejo varovati.

Mogočnejši pomislek pa je v tem, da bi drža¬
va ob tem takorekoč umrla. Kajti izgubila bi svo¬
je najvažnejše funkcije, ki jih ima v kapitalisti¬
čni dobi. Utonila bi v kapitalistični Internacionali.

Država bi po imenu lahko obstajala nadalje.
Ge je monarhija, bi kralj sledil kralju po pravu
podedovanja; če je republika, bi lahko volila svo¬
jega prezidenta. Urejevala bi svoje šolstvo, svoje
sodnije, določala zakonite praznike. Ali tega, kar
je država v svojem bistvu, ne bi bilo več. Bil bi
le teritorij z neko omejeno avtonomijo, ki pa ne bi
imel niti toliko oblasti, kolikor je ima sedaj ob¬
čina.

Nobena država pa danes ni pripravljena, da
bi se odpovedala svoji suverenosti; nobena ne ma¬
ra žrtvovati svoje eksistence ali pa ohraniti le
navidezno eksistenco. In kapitalizem se sam še
ni toliko internacionaliziral, ni toliko dozorel, da
bi vstopil v tako svetovno organizacijo, ki
bi morala dobiti vse atribute sedanje države še v

85

povečani meri in z močnejšo oblastjo, v svetovno
organizacijo, v kateri bi razredna nasprotja med
kapitalom in delom postala jasna kakor beli dan.
Preden bi kapitalizem tako daleč dospel, mn tudi
ne bi več ostalo časa, da bi izvršil to nalogo.

Ustanovitev Internacionale ni prisojena ka¬
pitalizmu, temveč šele njegovemu nasledniku so¬
cializmu.

če bi bile carine edina nevarnost, ki jo kapi¬
talizem pripravlja miru, ne bi bila stvar še tako
obupna, kaor v resnici je. Toda zlo tiči bolj glo¬
boko, tako globoko, da ga kratkomalo ni mogoče
izkoreniliti, dokler ostane družabni red kapitali¬
stičen. Seveda je križ, da ljudje večinoma ne se¬
gajo radi v globočine, ampak se dajo varati z zu¬
nanjimi, površnimi oblikami in pojavami. Odtod
prihaja tudi sovraštvo do socializma, ki zahteva
poglobitev brez obzira na to, če morajo vsled te¬
ga padati razni stari predsodki. Ljudem so nam¬
reč baš predsodki zelo dragi in jih tako neradi
žrtvujejo kakor zdravo roko. To je človeku priro¬
jena konservativnost, ki se je skozi vse veko ve u-
pirala “novotarijam”. Četudi jih ni mogla nikdar
preprečiti, ako jih je zahteval zakon razvoja,
jih je vendar ovirala in pogostoma so s starim
vred njeni zastavonoše in oprode tudi sami
propadli. Tisti, ki so zmagali z novim, so pa
tedaj sami postali konservativni in kdor je ho¬
tel ali učil še kaj novejšega, je bil njih sovražnik.

Razumeti je to pač prav lahko. Toda večni
razvoj, ki se absolutno nikdar ne da ustaviti, se
ne zmeni za to. Njegova pot drži vedno iz starega
v novo, iz novega v novejše, kmalu pa zastari

86

zopet najnovejše in se mora umakniti še novej¬
šemu.

Kapitalizem je moral voditi hude hoje, da je
premagal svojega prednika. Čuditi se mu ni, da
hoče sedaj držati pridobljene postojanke za vsa¬
ko ceno. Ali če' je sedanjost njegova, mora vsak,
kdor veruje v zakon razvoja, razumeti, da ne
more biti bodočnost njegova. Kakor mora pogi¬
niti vse, kar je nastalo, se bo tudi kapitalistični si¬
stem moral umakniti. In treba je spoznati, komu
se bo umaknil.

Zato je treba predreti v bivstvo kapitalizma
samega, da se spozna njegova konstitucija, nje¬
gova moč in njegova slabost in sila, ki ga raz-
dene.

87

KAPITALISTIČNA KONKURENCA IN KOLO-
NIJALNA POLITIKA.

Poglavitno sredstvo kapitalizma je industri¬
ja, ki producira v njegovih rokah za profit. Za
privatni kapitalizem ni prvo vprašanje: “Koliko
potrebujejo ljudje mojega blaga? Koliko ga mo¬
ram producirati, da ne bodo čutili pomanjkanja?”
Njegov problem je ta: “Kako dosežem s svojim
blagom največji dobiček?”

Delati profit je kapitalistov poklic. Toda ne
le eden, temveč vsak kapitalist ima ta poklic in
pri tem si morajo hočeš ali nočeš prihajati nav-
skriž. Vsakdo hoče prodajati več, čim več mogo¬
če, ker prinaša to toliko več dobička. Cim bolj do¬
seže kdo ta cilj, tem bolj oškoduje svoje tek¬
mece. Ti gledajo, kako bi se branili, prvi pa sku¬
ša povečati svojo napadalno moč in si čim bolje
zavarovati uspehe.

Ta boj se tako jasno odigrava pod našimi
očmi, da ga slepec ne more prezreti. Vsak trgov¬
ski plakat, vsak oglas, vsak potujoči agent, vsak
nov aranžma v izložbenem oknu je konkurenčno
sredstvo. Na tisoč glav najemajo kapitalisti, da
porabijo delovno moč njih možganov za uspešnej¬
šo konkurenco.

Ta tekma je boj. Včasi je odkrit, včasi zahrb¬
ten, včasi pošten, včasi nepošten, vedno pa gre
za tem, da uniči tekmeca, tudi če ne priznava no¬
bena stranka tega namena, celo če se ga ne za¬
veda. Drugačen niti ne more biti cilj, zakaj vsak

88

konkurent hoče doseči čim večji uspeh; ta je pa
šele tedaj popoln, če je vsa konkurenca sploh iz¬
podbita. A tudi če ne bi bil ta ali oni tekmec ta¬
ko pohlepen, da bi hotel zaradi povečanja svoje¬
ga dobička uničiti druge, mora iti po taki poti za¬
radi svoje varnosti. Ako ne postane sam močnejši
na račun druzega, se lahko zgodi, da se ta drugi
okrepča in mu postane nevaren. Torej mora pre¬
prečiti njegovo ojačanje in sebi pridobiti večjo
moč. A ker je tekmecev več, bo v obrambi svojih
interesov tem bolje obstal, čim več moči združi
v svojih rokah. Tudi zanj velja geslo, da je ofen¬
ziva najboljša defenziva.

Tak boj ne more biti drugačen, kakor brez¬
obziren. In v resnici je tak. Veliki uničuje manj¬
šega, velikega pa še večji, in da bi se obvaroval
te usode, bi vsakdo rad postal največji.

Nevarnost kapitalizma se povečava, kadar
postane njegova industrija premočna za lastno de¬
želo. To se zgodi iz različnih vzrokov.

Industrija je odvisna od mnogih faktorjev,
poglavitno od surovin, od gonilnih sil, vode, px*e-
moga, od zadostnih in sposobnih delovnih moči,
fizičnih in intelektualnih, od prometnih sredstev.

Kjer ni surovin, se pač lahko nabavljajo iz
drugih krajev; toda ob sicer enakih pogojih bo
industrija bolje cvetela tam, kjer ima mateibjal
pred nosom, kakor v deželi, ki ga mora importi-
rati. Seveda so lahko kraji brez zadostnih lastnih
surovin sposobnejši za kakšno industrijo, če ji
prihajajo drugi faktorji v prid. Ako je na primer
v deželi znana dobra metoda produkcije, ki je
drugod ne poznajo, se s tem lahko bogato izrav¬
najo večji stroški transporta.

89

Na vsak način se razvija industrija tem ugod¬
neje, čim boljši so pogoji. Da jih kapitalizem iz¬
rablja, kolikor bolje jih more, se razume samo po
sebi. V svojem razvoju pride ta ali ona industri¬
ja do točke, kjer ji postane domači trg pretesen.

Kadar se tako razvije, da pride večina pre¬
bivalstva v službo industrije, se mora to neizogib¬
no zgoditi. Glavna masa konsumentov v industrij¬
ski deželi je delavska. Ta živi od svoje plače. Ona
bi morala pokupiti večino industrijskih, to se pra-
'd svojih lastnih produktov, da bi se mogli spe-
čati na domačem trgu. To je pa nemogoča reč.

Delavci dobivajo plačo, ki pa od daleč ne do¬
sega tržne vrednosti njihovih produktov. Delavec
ne more kupiti svojega izdelka s tistim denarjem,
ki ga je sam dobil zanj. Torej ne more delavstvo
pokupiti svojih produktov, tudi če bi jih potre¬
bovalo.

Domači trg je prenapolnjen. Blago se pa ven¬
dar mora prodati, ker se drugače ne izpremeni v
denar in ne prinese profita. Edini izhod je ta, da
se poiščejo tuji trgi.

Dokler hodi le eden čez mejo na semenj, je
vse zlo le v tem, da se tuji odjemalci tem bolj iz¬
koriščajo, čim bolj so oddaljeni od moderne civi¬
lizacije, od središč velike industrije. Afriški za¬
morci so plačevali z dragoceno slonovo kostjo nič¬
vredne steklene kroglice in cenene pisane trakove.
Z moralnega stališča je bila to zanikrna goljufi¬
ja. K tistim zamorcem so prihajali tudi krščan¬
ski misionarji, učitelji najvišje morale. Toda nič
se jim ne more zameriti; saj so hodili v črne kra¬
je učit morale in božjih zapovedi in pogojev izve-
ličanja le zamorce, ne pa navihane bele agente.

90

In ker niso zamorci goljufali belih, so misionarji
lahko molčali o takih kupčijah. Tako temeljito so
navadno molčali, da so jih satirično razpoloženi
ljudje imenovali agente kupčijskih agentov.

Vsa stvar postane sitnejša, kadar se pojavi
na svetovnem trgu to, kar velja na domačem:
Konkurenca.

-Nobena dežela nima po naturi privilegija, da
bi le ona izvažala blago. Do te stopnje pride
sčasoma vsaka industrijska dežela, ker se z raz¬
vojem v vsaki množi industrijsko prebivalstvo
napram agrarnemu, ker se v vsaki kupičijo iz¬
delki tako, da jih ni mogoče porabiti na doma¬
čem trgu.

Za produkcijsko zmožnost moderne industrije
postaja polagoma tudi svetovni trg pretesan. Za¬
četkoma si je še misliti, da se veletrgovina koli¬
kor mogoče izogiblje konfliktom in se kupčuje
po neizrečenem dogovoru. Ti delaš profite tukaj,
jaz jih bom tam.

Ampak kakor v manjšem obsegu svoje de¬
žele, tako bi tudi na širokem svetovnem trgu ti¬
sti, ki spravlja dobičke tukaj, rad posegel še po
onih, ki so tam. To postaja zanj tem bolj potreb¬
no, čim uspešnejša postaja njegova produkcija.
Ako more izdelavati blaga za deset dežel, bi ga
rad tudi v vseh desetih prodajal. Vsak, kdor de¬
la tam kupčije, mu je na poti.

Doma je trgovska umetnost v tem, da se iz¬
podrine tekmec; prav to velja tudi na svetovnem
trgu.

To stremljenje po profitu je porodilo kolo¬
nij alno politiko.

91

Lahko se navajajo zanjo še drugi razlogi. Na
primer: Prebivalstvo se množi tako, da ga do¬
mača dežela vse teže hrani. Da se prepreči kata¬
strofa, se mora del ljudstva izseliti. Za to je tre¬
ba dobiti primernega izseljevališča. Država kot
dobra mati — četudi ne vedno priznana — mora
skrbeti, da se bo njenim sinovom v tujini dobro
godilo •— dasi doma včasi nima takih skrbi. To¬
rej gleda, da jim napravi iz tujine novo domo¬
vino.

S tako patriotično frazo se prav lepo zakri¬
je to, kar se imenuje v navadnem življenju tat¬
vina ali rop. Kajti če se odstrani ves žlahtni na¬
kit, ostane kot gola resnica res le rop. Afriški
črnci niso nikdar klicali Evropejcev, da napravijo
iz njihovih krajev svoje kolonije. Evropejci so
prišli in go jih vzeli, edino po pravici močnej¬
šega.

Tudi kultura in civilizacija sta v tesni zve¬
zi s kolonijalno politiko. Divji narodi seveda ni¬
majo kulture. Tisti, ki jo imajo, pa čutijo vzvi¬
šeno dolžnost, da jo razširijo in da osrečijo z njo
divjake in barbare. Hotentoti in Kafri ne razume¬
jo tega plemenitega namena; v evropskih jezikih
jim ga ni mogoče dopovedati, ker govore le svo¬
je dialekte; torej ni druge, kakor da govori
puška.

Za silo služi tudi sveta vera. Katoliški in pro-
testantovski misionarji se tako žrtvujejo, da nosi¬
jo nesrečnim divjakom — ki se te nesreče ne za¬
vedajo in je ne čutijo — luč pravega izveličanja.
Nesporazumi nastajajo tukaj prav tako kakor pri
raznašalcih kulture. Divjaki so tako nevedni, da
smatrajo svojo vero za pravo in popolnoma za-

92

dostno. Ce je bila dobra za očeta in starega oče¬
ta, zakaj ne bi bila dobra za sina — si mislijo,
kakor misli o drugih rečeh marsikdo v Evropi in
Ameriki. Posledica takih nesporazumov je bila
včasi slavnost divjakov, na kateri je misionar i-
gral neprostovoljno in napačno vlogo. Namesto
da bi ga bili črnci sprejeli v svoja srca, so ga spra¬
vili v svoje želodce, ker so se bili od svojih ne¬
kulturnih staršev in dedov naučili, da je človeško
meso baje najfinejša delikatesa.

• Ce je proslavljena evropska dežela izvedela,
kaj se je zgodilo z njenim nebeškim pilotom, je
v svetem gnevu prisegla, da se ne ponovi nikdar
več tak zločin. Poleg misionarjevega križa se
je zaradi tega pojavil vojakov meč, kakor že v
času Karla “Velikega,” ki je dal krstiti Sakson-
ce in Slovane. Da bo pa misionar resnično varen,
je bilo najbolje postaviti njega in njegove ne¬
prostovoljne učence z vojakovo pomočjo pod svo¬
jo oblast.

Zlato se ne nahaja v rudniku čisto, da bi se
mogli kar meni nič tebi nič delati cekini iz nje¬
ga. Tudi kolonijalne politike se drži mnogo reči,
ki le zatemnjujejo njene prave razloge.

Civiliziranim deželam bi delala kultura za¬
morcev malo skrbi in za njih nebeško izveličanje
ne bi genile z mezincem, če ne bi bile to imenitne
krinke, pod katerimi se dajo pospeševati gospo¬
darski interesi. Kar se je poročalo o počenjanju
evropskih veljakov po kolonijah, je pogostoma
spravilo človeka v dvom, ali so črnci ali belci pra¬
vi divjaki in kdo izmed njih je bolj potreben
kulture.

93

Temeljno uvaževanje, ki je povzročilo koloni-
ialno politiko, je bilo veliko bolj prozaično.

“Ako imam deželo politično pod svojo oblast¬
jo, tedaj je tndi gospodarsko moja” — to je bila
zelo enostavna, a zelo dragocena modrost, zaradi
katere se je “kultiviral” črni kontinent in Me-
lanezija in Polinezija itd.

Kdor vlada v deželi, ima dostop do njenih
naravnih zakladov. Njemu služijo njene žive, člo¬
veške moči; iz njenega prebivalstva, sedanjega
in bodočega, se ustvarjajo konsumenti za indu¬
strijo “matere” dežele.

So li Kitajci res taka nekulturna masa igno¬
rantov, da bi morala Evropa s tako “požrtvoval¬
nostjo” nositi svojo bakljo tja? če ima kultura
na Kitajskem drugačne oblike, kakor na zapadu,
je vendar le v vseh teh oblikah kultura, starej¬
ša od evropske in Kitajcem nič manj draga, kakor
Evropejcem njihova. Marsikaj so znali prebivalci
“nebeške države” davno, preden se je dotično
znanje zasvetilo prevzetnim zapadnjakom; vrhu-
tega je Kitajska dežela, v kateri bi se nekatere
resnične prednosti evropske kulture lahko popol¬
noma mirnim potom vpeljale, če ne hipoma, pa
stopnjema.

V ta namen ni bilo treba pod smešnim naslo¬
vom devetindevetdesetletnega najema trgati celih
kosov zemlje ž lukami iz Kitajske in tam vzdrža-
vati cele garnizije. Za to ni bilo treba delati na¬
črtov za razdelitev Kitajske.

S stališča kapitalistično gospodarskih intere¬
sov je pa vse to, kar se je godilo, popolnoma raz¬
umljivo.

94

Osvojevalni kapitalizem ni nevaren le tujim
narodom, ki jih podjarmlja. Ako bi se vse vpra¬
šanje sukalo le okrog zamorcev, Maorijev in dru¬
gih v divjaštvu zaostalih plemen, bi se lahko uva-
ževalo, če ni kulturni napredek, ki se jim odpira,
vendar več vreden od njihove svobode, v kateri
niso le etično barbari, ampak v marsikaterem ozi¬
ru tudi veliki reveži, pogostoma izpostavljeni be¬
di in stradanju, podvrženi boleznim, katerih ne
znajo uspešno zdraviti, in s svojimi šegami in tra¬
dicijami med seboj drug drugemu nevarni.

Mnenje, da je treba barbarična plemena pre¬
pustiti sama sebi, češ da nima nihče pravice po¬
segati v njihovo življenje in se mešati v njihove
običaje, je le na videz lepo. Nikakor pa ni racio¬
nalno.

Ako vzamemo vse človeštvo kot ideologično
enotno družbo, tedaj bi ta družba gotovo mora¬
la skrbeti za vse svoje dele, tudi za najbolj za¬
ostale. V svojem interesu bi morala gledati na to,
da pronikne zdrava kultura ves svet.

Nekoliko sile bi bilo pri tem gotovo potreb¬
ne; toda bila bi opravičena. Bazun največjih na¬
zadnjakov bo gotovo vsakdo odobraval zakone o
prisilnem ljudskem šolstvu. Otrok ima pravico do
take izobrazbe, ki mu v bodočem življenju omo¬
goči pošteno eksistenco in premagovanje zaprek,
na katere naleti. Ali otrok ne razume te pravice
m pogostoma jo smatra za neprijetno breme, za
trpinčenje. Tudi starši bi v mnogih slučajih ni¬
kdar ne prišli na misel, da bi poslali otroke v šo¬
lo, če ne bi bili prisiljeni na to.

95

Šolska obveznost je sila. Toda ta sila je ena¬
ko neizogibna v interesu družbe same kakor nje¬
nega naraščaja. Torej je opravičena.

V zelo podobnem položaju so v mnogih ozi¬
rih tudi divjaki. Oni so otroci med človeškimi ple¬
meni. Ker koraka duševni razvoj vzpored s sploš¬
nim materijalnim razvojem, je naravno, da so du¬
ševno zaostali. Treba je torej z njimi tudi ravna¬
ti kakor z otroci.

Mnoge šege med njimi so ne le primitivne,
ampak resnično divjaške, bestijalne. Uboj in u-
mor sta tupatam vsakdanja dogodka. Strašno tr¬
pinčenje žrtev, klanje žensk in otrok premagane¬
ga sovražnika, tupatam še ohranjeni kanibalizem
so gotovo reči, za katere bi se prava kultura mo¬
rala potruditi, da jih odpravi.

Pa tudi iz gospodarskih vzrokov ima vpra¬
šanje, ki se dandanes rešuje s kolonijalno politi¬
ko, svoje opravičenje.

V mnogih krajih, zlasti kjer se mifoži indu-
strijalno prebivalstvo, postaja vprašanje pridelo¬
vanja živeža akutno. Zemlje za pomnoženo ljud¬
stvo primanjkuje. Toda drugod, pri divjakih, kjer
so kraji zelo redko obljudeni, je zemlje dovolj,
ki pa nikomur nič ne koristi. Obdelati to zemljo,
česar ne store divjaki, bi bilo v interesu družbe,
ker bi se s tem odpravilo pomanjkanje živeža.
Za kulturno človeštvo je važno, da pride tudi v
kraje, ki so sedaj sterilni; pravica splošne družbe
do oploditve takih krajev je višja od imaginarne
posestne pravice sedanjih gospodarjev.

Kapitalizem pa ustvarja s svojim reševanjem
tega problema same nevarnosti.

96

Njegova kolonijalna politika ima izkorišča¬
nje in profit za namen. Kapitalizem ene dežele si
hoče napraviti monopol za dobiček na svetovnem
trgu. Da se v tem prizadevanju reši neprijetne
tuje konkurence, zahteva suvereniteto nad kra¬
jem, ki ga doseže.

Kapitalistični značaj sodobne kolonijalne po¬
litike osvetljuje zlasti dejstvo, da so dolgo časa
podjetniške družbe snovale kolonije in gospodari¬
le v njih, medtem ko so jim njihove države dajale
protekcijo. Čimbolj je postajala država sama ka¬
pitalistična, tembolj je jemala tudi kolonije sama
v svoje roke in nadalje jih je sama snovala.

Pri tem je na eni strani sama nastopila kot
kapitalistično podjetje, na drugi pa je skrbela za
čim večjo zaščito interesov svojih privatnih kapi¬
talistov v vsakem ožina.

IZSELJEVANJE V DAVNINI.

Koloni jal-no viprašanje pač ni tako enostav¬
no, da bi se moglo s par stavki povedati vse o
njem. Tudi ni snovanje kolonij šele iznajdba ka¬
pitalizma. Vse do začetka starega veka lahko za¬
sledujemo take ustanovitve in vemo, da so ko¬
lonije že tedaj dajale povod za krute vojne. Toda
kakor igra na primer denar v kapitalistični druž¬
bi druigačno vlogo kakor v stari; kakor se je dr¬
žava prilagodila potrebam kapitalističnega siste¬
ma ; kakor se mora vse takorekoč aklimatizirati v
družbi svoje dobe: tako imajo tudi kolonije v se¬
danjosti pretežno značaj vladajočega sistema.
Predmet kapitalističnega izkoriščanja so.

To še ne pomeni, da ni za snovanje kolonij
absolutno nobenega drugega povoda. Moderni
socializem je prost vsakega fatalizma, ker bi bilo
vse njegovo delo obsojeno na neuspešnost, ako
ne bi za vsak pojav iskal vzrokov. , Objektivno
raziskavam j e vseh razmer izhaja iz njegovega
znanstvenega značaja, ki je njegova največja
vrednost. To velja za vsa družabna vprašanja, za
vse socialne pojave, torej tudi za kolonijalni pro¬
blem.

V Vseh časih se je dogajalo, da se je prebi¬
valstvo v tem ali onem kraju močno množilo. Tu¬
di če človek ne prisega na M.althusovo teorijo,
mora priti do spoznanja, da postane življenje v
takem kraju lahko kritično.

98

Naša zemlja nedvomno lahko prehrani nešte¬
tokrat več ljudi, nego jih je na svetu sedaj. Fra¬
za, da so vojne cd časa do časa potrebne, češ da je
naš planet preveč obljuden, kar se pogostoma sli¬
ši, spada gotovo med najbolj neumne. Toda res
je, da ne zna človeštvo vselej za svoje potrebe pri¬
dobiti od prirode toliko, kolikor bi bilo mogoče.
Lakota, prava, množice moreča lakota, je več ka¬
kor enkrat razsajala med človeškim plemenom, ki
je ni znalo premagati.

V preteklosti so bila človeška sredstva neza¬
dostna in v barbarskih časih so si ljudje v takem
slučaju pomagali na barbaričen način. Okrutnost
napram tujcem je lastnost neciviliziranih ple¬
men; ali v časih bede ni prizanašala neusmilje ;
nost niti članom lastnega rodu. Tako so na pri¬
mer stari Germani — toda ne le oni — v sluča¬
ju pomanjkanja “posvetili bogovom” vse nepo¬
trebne jedce, starce in otroke; pognali so jih
namreč v puščavo, da so se jih iznebili. Na Islan¬
diji se je zgodilo to še leta 976 po Kristusu, to¬
rej v dobi, ki se je že davno davno označevala za
kulturno. Prepuščati skrb za žrtve družbe je to¬
rej stara navada in kapitalizem se lahko izgovar¬
ja, da jo je — kljub krščanstvu — le podedoval,
ne pa iznašel.

Nekoliko bolj humanitaren način za varstvo
pred lakoto so imela azijska plemena v času svo¬
jega prehoda iz primitivnega barbarstva v prvo
civilizacijo. Izkušnja jili je naučila, da ima vsak
kraj omejeno plodovitost in da je lakota neiz¬
ogibna, ako ise dovoli pommožitev prebivalstva
nad gotovo mero.

99

Da se temu izognejo, so vpeljali redno izse¬
ljevanje gotovega dela svojega ljudstva. Najbolj
znana je ta šega pri starih Rimljanih, kjer ozna¬
čuje izraz “ver sacruni” — sveta pomlad — spo¬
min nanjo.

Pubes — mladi — v nasprotju s “senes” —
starimi — iz katerih je bil sestavljen senat, so
bili pri Rimljanih “populus” — ljudstvo. Kadar
se je poslovila zima, se je moral tudi del tega mla¬
dega ljudstva posloviti od svojega plemena. Kdo
zapusti rodna ognjišča, je odločil žreb.

Za boj je bila vsa sposobna mladina izurje¬
na. Kadar je prišel čas odhoda, so vise doib'ro obo¬
rožili in skrb vsega plemena je bila, da je vsak
dobil svoj “stipendium”, to se pravi potrebno
hrano za pot.

Najprej so se na grobovih prednikov dopri-
našale žrtve — parentalia. Potem se je obhajalo
dvoje slovesnosti za slovo, caristia za slovo od so¬
rodnikov, terminalia za slovo od sosedov. Bilo
je resnično slovo, kajti upanja na kakšno svide¬
nje ni bilo skoraj nobenega.

Zadnjih pet dni se je porabilo za odhodne
priprave, ki so bile spojene s postom, očiščeva¬
njem i. t. d. Pri Rimljanih, živečih v južnem
podnebju, kjer je pomlad zgodnja, se je to na¬
vadno vršilo meseca februarja in zato so svečan
imenovali očiščevalni mesec.

Prvi marec je bil dan, ko se je izseljevanje
navadno pričelo. Ta mesec je bil posvečen vojne¬
mu bogu Martu — mensis martius. Izvoljen je
bil vojskovodja — imperator — čigar oblaist nad
življenjem in smrtjo so označevali “fasces” —
zvezane palice, med katere se je pozneje vtekni-

100

la tudi sekira. To znamenje so nosili pred njim in
vsi člani čete so mu bili dolžni brezpogojno po¬
korščino, za katero so se morali zaobljubiti.

Na dan cdlioda je ugasnil ogenj na domačih
ognjiščih. Potovanje je bilo kajpada v tistih časih
nekoliko manj udobno kakor dandašnji. Medtem
ko ni bilo treba plačevati železniškim kraljem
oderuške voznine, je bilo treba prenašati razne
druge neprijetnosti. Četa je korakala in le naj¬
potrebnejša prtljaga se je vozila na surovo tesa¬
nih vozovih; pri tem je bilo treba paziti na živi¬
no, na zakonske in nezakonske otroke, in na even¬
tualne sovražnike. Prenočevalo se je v šotorih,
posebna, v ta namen določena dekleta so pa mo¬
rala vsak večer pripraviti ogenj. To je bilo v ča¬
sih, ko niso poznali vžigalic in tudi niso znali iz-
kresati iskre iz kamna, zelo važna naloga, tako da
so morala dekleta — vestalke — obljubiti, da se
izognejo v dobi potovanja poroki in materinstvu;
njih devištvo je imelo torej zelo materijalen
vzrok, materinstvo bi jilx bilo namreč lahko ovi¬
ralo pri izpolnjevanju njiih dolžnosti.

Do 1. junija je lahko trajalo tako potovanje.
Tedaj so se napravile surove koče iz vej in ila in
sezidala ognjišča. Živina se je pognala na pašo,
posejalo se je žito in četa se je Vdoonačila, kakor
je najbolje mogla. Če ni bil kraj ugoden,- se je
potovanje prihodnje pomlad nadaljevalo.

Ali to ni bilo koloniziranje. Četa, ki je zapu¬
stila svoj rod, je prekinila vse stike z njim. Or¬
ganizirala se je zase, živela je svoje lastno življe¬
nje, ohranila stare šege, če so bile za nove razme
re ugodne, se privadila novim, in če je nastala
nevarnost, da bi se prebivalstvo preveč pomnoži-

101

lo, so morali zopet posamezni oddelki romati v tu¬
je kraje, vedoči, da gredo v novo življenje in po¬
stanejo nov rod.

Tudi ko je prišlo tako potovanje iz mode, ker
se je obdelovanje zemlje izpopolnilo in zboljšalo,
da je moglo polje prehraniti nrnogo več ljudi, ka¬
kor prej, je ostal spomin na to šego. Tako na pri¬
mer so imeli Rimljani, ko so že živeli v starih
naselbinah, prvega marca svoj campus martius,
vojno zborovanje, katerega ni nalagala praktič¬
na potreba. Podobne slovesnosti so se ohranile tu¬
di pri drugih plemenih in še danes so v raznih
deželah '‘Martova polja”, Čampo Marzio, ko že
davno nima mesec marec svojega nekdanjega po¬
mena in je Mars davno odstavljen od svojega bo¬
žanstva.

Čuvajke ognja so v zgodovinskem Rimu po¬
stale vestalke, služabnice boginje Veste, in so za-
obljubovale devištvo, ko ni bilo nobene praktič¬
ne potrebe več za to. Dne 1. marca je ugasnil o-
genj v Vestinem hramu in se je nanovo vžgal ,da
je potem gorel vse leto — predkrščanska večna
luč.

iNa ta način se je arijsko pleme razširilo po
Evropi in zapadni Aziji in prodrlo še gloiboko v
srednjo Azijo, se diferenciralo in razvilo v razne,
med sabo boljinbolj tuje narode.

'Ko se je razvila primitivna država in njena
oblast, se je v tem marsikaj izipremenilo. Izselje¬
vanje se tudi tedaj ni moglo opustiti, kajti pro¬
blem preživljanja se tudi pozneje ni mogel reše¬
vanju. Kdor hoče osvajati, pa ne mara izgubiti
svojega ljudstva. Država je organizacija moči.

] 02

Primitivna družba se je hotela le ohraniti in
na pomnožitvi ji ni bilo mnogo ležeče. Alko je spo¬
znala, da ugrožava pomnožitev njeno eksistenco
in blagostanje, katerega je bila vajena, tedaj je
ni nič bolelo, če je odrezala nekoliko udov. Drža¬
va je hotela vladati in razširjati svojo vlado. Eno
je bilo spojeno z drugim. Gospodstvo jo bilo tem
varnejše, čim obširnejša je bila njegova oblast.
Veliki državi se je bilo manj 'bati pogina, kakor
majhni. Iz tega je izviralo stremljenje po osva¬
janju. Kdor hoče osvajati, pa ne mara izgubiti,
kar je njegovega.

Tudi v državi je postajalo izseljevanje od ča¬
sa do časa potrebno, da se prepreči pomanjkanje
živil. Toda ta organizacija ni več trpela ,da bi se
prekinili stiki med izseljenci in matico. Pošiljala
jilh> je v svet kot pionirje svoje oblasti. To je po¬
stalo mogoče, ko so se zboljšala prometna sred¬
stva na suhem in na vodi. Zveza z matico ni bi¬
la več nemogoča reč in država jo je porabila za
sv oje povečanje. Nove naselbine njenega ljud¬
stva so bile zdaj njena last in priznavala jim je le
toliko samostojnosti, kolikor je morala.

Naselišča so bila zdaj kolonije. Iz prvotne
mestne države je postala deželna država in sča¬
soma je dobivala posest tudi v oddaljenih krajih,
celo onstran morja, kakor na primer Grška v Ma¬
li Aziji.

S politično močjo države se je na ta način
povečala tudi gospodarska sila matice. V kolo¬
nijah so se dobivale surovine, ki jih ni imela do¬
mačija. Zunanje naselbine so pogostoma dajale
matici pridelke, brez katerih bi bila sama kljub
izseljevanju lahko prihajala v bedo; kajti tudi

103

izseljevanje ni moglo biti več neomejeno, odkar
je potrebovala država vojaško silo.

Kolonije so postajale važne trgovinske po¬
stojanke in so omogočale razčirjanje kupčevanja
tudi z dalnjo tujino. Obenem so pa postajale tu¬
di vojaške postojanke, enako važne za obrambo
obstoječe Oblasti, kakor za osvajanje.

104

MODERNA KOLONIZACIJA.

Naraščanje prebivalstva je tudi v moderni
družbi kočljiv problem. In kompliciran je ta pro¬
blem sedaj veliko bolj, kakor nekdaj.

V industrijskih državaih rastejo ogromna,
mesta iz tal, širijo se kakor povodenj spomladi,
raztegajo roke kakor polipi po okolici, izpremi-
njajo kmečke kraje v tovarniška predmestja, a
kljub obširnemu prostoru se tlačijo in stiskajo
ljudje po njih kakor sardine v škatlji. Želodec ve¬
likega mesta potrebuje vse več in več dežele za
svojo prehrano. Toda industrija izpodriva polje¬
delstvo. Metode obdelavanja zemlje se izboljša-
vajo, ali tudi z najboljšo agrikulturo se ne more
iz zemlje izsiliti ve„č, nego more dati. Živila se mo¬
rajo uvažati iz tujine. Večja in večja postaja po¬
treba uvoza. To pa pomeni odvisnost od tujine.
Cim večja postaja, tem bolj se je želi država
rešiti. Ker se izpreminja domača dežela v ogrom¬
no tovarno, raste želja po drugi deželi, ki bi se
obdelavala za živež. Afrika ima več zemlje, nego
je rabijo ondotni domačini za svojo prehrano.
In divjaki so. O racionalnem poljedelstvu nimajo
pojma. Osvojiti tako deželo' se pravi zagotovi¬
ti si živeža brez odvisnosti od drugih držav.

Ali osvojena zemlja se mora tudi obdelavati,
bolje obdelavati, nego jo znajo črnci sami od se¬
be. Poslati je treba torej tja ljudi, da jih nauče
modernih metod. Učitelji pa morajo biti obenem

gospodarji, kajti brez tega se ne bi zamorski le¬
nuhi brigali za delo.

Pomnoževanje prebivalstva postane tu in
tam tako, da tudi uvoz živil ne reši latentne krize.
Domača dežela postane enostavno pretesna. Kapi¬
talistična industrija vidi sicer rada, da ji je mno-
! go rok na razpolago. Ne da bi klotela zaposliti
vse. Na delo jih jemlje le toliko, kolikor je po¬
trebno za njene možne profite. Ali če je poleg
zaposlenih rok še toliko nezaposlenih, je to zelo
ugodno, ker omejuje “pretirane” zahteve delav¬
cev. Iz industrijske rezervne armade se rekrutira¬
jo stavkokazi in za vse pripravljeni hlapci kapita¬
lizma.

Toda kapitalizem prihaja v zagato. Tudi re¬
zervna armada proletariata hoče jesti, in če iz¬
ostaja hrana predolgo, postanejo ljubljenci izko¬
riščevalcev lahko nevarni. Cim se kje zasvetijo
bliski revolte, prilezejo trume iz neznanih kotov,
pripravljene za vsakovrstno nasilstvo, ne iz poli¬
tičnega prepričanja, ampak od lakote.

Domača dežela postaja pretesna. Morda je
tudi nerodovitna kakor slovenski Kras, kakor dal¬
matinske pečine, kakor puščavnate obale severne
Nemčije. Morda je v takih krajih industrija pre¬
malo razvita, ker ne obljubuje kapitalistom toli¬
ko profita, kolikor v ugodnejši legi. Kam s pre¬
bitkom ljudstva? Kam ž njim, da bo imel doma¬
či kapitalizem vendar profita od njega?

V tujino! Ampan ta tujina mora priti pod
kontrolo domačega kapitalizma. Država jo mora
osvojiti. Izseljence bodo tedaj “ščitili domači za-
kohi. ’ ’ Da bodo res uživali tako zaščito, mora vo¬
jaštvo z njimi. Le če postane nova dežela kos do-

106

mače dežele, ostane narod kljub' nujnemu izselje¬
vanju nerazdeljen .

Moderna kolonijalna politika jo posledica
razmer, posledica nujnosti. Lepo se lahko ideali¬
zira, ali njeno ozadje je vseskozi materijalno.
Njen namen jo profit.

Izseljevanje postaja tudi v naših časih po¬
trebno, ker je ponmoževanje prebivalstva v raz¬
nih krajih različno. Preobljudenje postaja tupa-
tam resnično. Edini izhod kaže tedaj v druge,
manj obljudene kraje. To bi bil lahko blagoslov
za človeštvo, če'bi bila družba tako organizirana,
da bi mogla reševati problem izseljevanja in na¬
seljevanja brez konfliktov. Ali kapitalistična
družlba ne more tega. Ker je profit duša kapita¬
lizma, stoje tudi pri telhi vprašanjih profitarski
interesi v prvi vrsti. In kjer odločuje dobičkar¬
stvo, so konflikti neizogibni.

tor

DOMAČA KOLONIZACIJA.

Ce se v našem času govori o kolonijah, se
navadno misli na Afriko ali pa na kakšne odda¬
ljene otoke. Ali to ni popolnoma natančno. Mnogo
tistih ljudi, ki jih silijo gospodarske razmere, da
zapuščajo svojo domovino, ne gleda tako daleč.

Pri moderni selitvi narodov so udeleženi raz¬
ni sloji. V glavnem lahko opažamo tri vrste: De¬
lavce, poljedelce in male podjetnike, rokodelce,
trgovčiče, gostilničarje itd.

Delavstvo je v sedanji družbi odvisno od de¬
lovne prilike. Na to nima samo nobenega vpliva.
Industrija ne nastaja'in se ne razvija, kjer bi jo
delavstvo želelo, ampak kjer ima kapital najugod¬
nejše pogoje zanjo. Če se v kakšnem kraju usta¬
novi velika tovarna, je naravna posledica, da se
obrne tok delavstva tja. V začetnih stadijah in¬
dustrij alizma, ko še ni dovolj pravih delavcev na
razpolago, jemljejo podjetja svoje čete, zlasti za
delo, ki ne zahteva že izučenih ljudi, z dežele.
Nekdaj je bilo povsod tako; v industrijalno za¬
ostalih krajih se godi to še dandanes.

Porajanje novih in nastajanje velikih mest v
naši dobi ni prazen slučaj, temveč le posledica raz¬
vijajoče se industrije, ki potrebuje ogromne tru¬
me proletariata. S tem nabiranjem ljudskih mno¬
žic po mestih in njih okolicah, ki se navadno v
kratkem času združujejo z mesti, je nujno spo¬
jeno razljudenje po deželi, ki povzroča tudi na
kmetih raznovrstne izpremembe in krize.

108

Že na tej stopnji je pa industrija vendar več
ali manj odvisna od gotove množine izučenih de¬
lavcev, katerih ne more dobiti na kmetih. Take
moči je treba vzeti tam, kjer se dobe; večinoma
je to v tujih krajih, dokler se ne razvije indu¬
strija doma do take stopnje, da se tudi strokov¬
ni delavci pomnože.

Dočim ima industrija v svojem začetnem sta¬
diju premalo delavcev in jih mora iskati in po-
gostoma šele ustvarjati, se to izpreminja, čimbolj
se razvija. Tovarna postane vabljiva za ljudi, ki
so na deželi zaposleni le v gotovi dobi in vajeni
naturalne odškodnine, dočim vidijo, da dobivajo
njih tovariši v industriji mezde v denarju, navi¬
dezno celo visoke mezde, vsaj v primeri s tem,
kar je bilo običajno na kmetih. Izpreminja j oče se
razmere na deželi in upanje, da bo v mestu bolje,
goni vse več in več ljudi v področje tovarn, rud¬
nikov in drugih podjetij.

Ali tudi tukaj se izpreminjajo razmere. U-
vajajo se novi stroji, ki nadomeščajo roke. \ 7 pe-
Ijujejo se novi sistemi dela, ki iztlačijo iz manj¬
šega števila ljudi več produktov. V tem ali onem
kraju postanejo pogoji za industrijo neugodni.
Gospodarske krize prihajajo, katerim se kapita¬
lizem ne more izogniti.

Velike množice delavstva postajajo nepotreb¬
ne. Rezervna armada industrije nastaja in raste.
Nekateri deli proletariata propadajo v tem pro¬
cesu. To se godi na razne načine. Beda pospe¬
šuje jetiko in druge uničujoče bolezni; drugi osta¬
nejo telesno živi, pa propadajo moralno, v zlo¬
činu, v nižavah capinskega proletariata, v četah
profesijonalnih stavkokazov.

109

Delavcem, ki se hočejo ubraniti takega po¬
gina, ne kaže nič druzega, kakor da zapuščajo kra¬
je, kjer so nepotrebni, pa iščejo drugod boljšo
srečo.

Gotov odstotek modernega delavstva je na ta
način neprenehoma v gibanju. Včasi je ta odsto¬
tek manjši, včasi večji — kakor se izpreminja
položaj na delovnem trgu.

Selitev delavstva se ne more ustavljati ob
deželnih ali državnih mejah. Delavec more žive¬
ti le tam, kjer je dela zanj; če ga ni doma, mo¬
ra otresti prah s svojih čevljev in ga iskati v tu¬
jini — rad ali nerad, to se ne vpraša.

Slovenskim rudarjem je na primer znana pot,
ki je postala že tipična. V Zagorju o ; b Savi ali v
Trbovljah se prične; eventualno se obredejo ne¬
kateri premogovniki po Spodnjem Štajerskem.
Odtod drži pot na Gornje Štajersko, v Ljubno,
Judendorf itd. V tem nemškem kraju dežele so
vedno znatne kolonije slovenskih premogarjev;
število njih članov ostaja približno enako, ali čla¬
ni sami se venomer menjajo. Malo jih gre nazaj;
največ se jih obrača odtod v Nemčijo, na Vest¬
falsko. In za večino so ondotni rudniki zopet le
zadnje postaje pred odhodom v Ameriko.

Nekateri jo ubero naravnost iz domovine čez
veliko lužo; drugi izpuste Nemčijo, pa pridejo
z Gornjega Štajerskega sem; na vsak način je pa
selitev za velik del slovenskih rudarjev takore-
koč neizogiben zakon. In kadar so v Zedinjenih
državah, se nadaljuje selitev tukaj.

Goriški zidarji so razkropljeni po vsem svp-
tu. Kako naj bi bilo drugače? V Renčah in v Go¬
rici se ne zida toliko, da bi mogli biti vsi zaposle¬
no

ni, torej more veljati le zakon “S trebuhom za
kruhom. ’ ’

Če so take razmere pri malem slovenskem
narodu, ne more biti čudno, da vidimo tako seli¬
tev tudi med delavstvom drugih narodov.

Tupatam se zgodi, da se posamezne skupine
takih narodov kje stalno naselijo. Novo podjetje
je potrebovalo gotovo množino izučenih delav¬
cev in jih je moralo dobaviti iz tujine. Podjetje
prosperira in se povečava. Dobre roke, ki jih ima,
potrebuje tudi nadalje; neizučene delavce je lože
menjati, kakor profesionalne. Prvi priseljenci to¬
rej ostanejo; v nekaterih slučajih se asimilirajo
novim razmeram, v drugih ohranijo svoje poseb¬
nosti. Prvi češki delavci, ki so prihajali na Dunaj,
so se tam ponemčili; v nemškem morju razkrop¬
ljeni, brez vzajemnih stikov, brez svojih šol niso
mogli uiti usodi, da so utonili v nemštvu. V Ljub¬
ljani so priseljeni Nemci, ostali Nemci, ker so s
svojim jezikom lahko izhajali, ker so našli v me¬
stu že nemške šole, ker je bila večina učilišč, ura¬
dov itd. itak bolj nemška, kakor slovenska.

Zgradi se nova železnica. Za službo na njej je
neizogibno treba izučenih ljudi. Z obratom se ne
more čakati, dokler ne dobe domači novinci do¬
volj vaje in znanja; ko je dograjena, se mora
pričeti promet. Treba je torej vzeti vlakovodje,
kurjače, strojevodje, sprevodnike, skladiščne
mojstre, telegrafiste itck, kjer jih je dobiti. Mnogo
jih je treba. Tako pridejo na slovenska tla nem¬
ški, poljski, češki železničarji, ali pa narobe. Ve¬
čina bi jih rajša služila doma; toda tam jih ne
potrebujejo. Ker pa morajo s svojimi družinami
živeti" v Tujem kraju, čigar jezika ne razumejo,

/ \ Ul

imajo pravico zahtevati za svoje otroke šole v
svojem jeziku.

Včasi se ugodi taki zahtevi, včasi ne. To je
odvisno od raznih faktorjev, od občine, od drža¬
ve, od splošne nacionalne politike.

Iz cisto gospodarskih razlogov povzročena
delavska selitev vpliva preko gospodarskih meja
na narodne, na politične razmere.

Ko se je Dunaj vsled močnega naraščanja
industrije in z njim spojene trgovine razvil, ka¬
kor se razvijajo taka mesta v kapitalistični dobi
sploh, ko je potreboval vse več in več delavcev
in so se naseljevali delavci raznih narodnosti v
vedno večjem številu, se je tam pomnožil zlasti
češki proletariat. In ko ga je bilo toliko, da je
imel Ceh tudi v tem mestu stike s Cehom, ko je
spoznaval svoje število, je rasla njegova narodna
zavest; nastajale so češke organizacije, ki so bra¬
nile, da bi bil še nadalje propadal v nemškem
morju. Dunaj je dobil češko vprašanje.

Nacionalna buržvazija skuša v neizogibni
proces delavskega preseljevanja posegati v inte¬
resu svojih aspiracij, in kjer ima moč za to, pospe¬
šuje res tpdi te svoje interese, kolikor le dopu¬
ščajo razmere. Če je n. pr. v Avstriji prevladujoč
vpliv nemške huržvazije, je popolnoma logično, da
hoče razširiti in utrditi nemški nacionalizem. Za¬
to pritiska na državno upravo, da naseljuje čim
več Nemcev v slovanskih krajih; nemški kapital
pa dela to po možnosti sam.

Seveda ima tudi to svoje meje. V železniški
upravi je taka politika precej neovirana. Službe¬
ni pogoji so za vse nastavljene moči enaki; raz¬
likujejo se po opravilu, po stopnji, ne pa po na-

112

rodnosti. Drugače je v privatni industriji, kjer ne
veljajo uradne norme, ampak se je treba z de¬
lavci pogajati zaradi plače, delovnega časa in ta¬
kih reči. Tukaj se lahko zgodi, da odpusti nem¬
ški podjetnik nemške delavce, pa nastavi sloven¬
ske ali italijanske, če so pripravljeni, da mu de¬
lajo ceneje. Interesi denarne mošnje mu gredo
pred narodnimi interesi.

Kjer se more proces selitve izrabiti za nacio¬
nalistično politiko, nastajajo novi nacionalni kon¬
flikti. Če sega taka politika čez državno mejo, se
lahko zgodi, da postane nevarna internacionalne¬
mu miru; notranji mir ugrožava vedno.

Kapitalistični sistem vpliva tudi na razmere
po deželi v raznih smereh. Mnenje, ki se pogosto-
ma ponavlja, da so delavski in kmečki interesi
v sedanji družbi enaki, sicer ni resnično. Res je
le to, da je padec kapitalističnega sistema za o-
gromno večino poljedelcev prav tako koristen, ka¬
kor za delavstvo. Res je, da je mali kmet izkori¬
ščan v kapitalistični družbi, toda na drug način,
kakor delavec. Ali prezreti se ne sme predvsem to,
da je v kmetovem interesu, če dobi za svoje pro¬
dukte čim večjo ceno, medtem ko je v interesu
delavca, da kupuje 'čim ceneje-

To so nasprotja, ki se ne dajo izravnati v ka¬
pitalistični družbi. V mnogih slučajih je mali
kmet proletarec; zemlja, ki jo obdeluje, in koča,
v kateri živi, ni njegova last, ker je obremenjena
z dolgovi. Ali interesi tega proletarca se vendar
križajo z interesi drugega proletarca. To je eno
največjih prokletstev kapitalističnega sistema.

Razmere, ki pritiskajo na malega kmeta, pa
vplivajo tudi na naseljevalni problem. Mnogo

kmetov prihaja v današnji družbi na kant; mno¬
go jih po dolgih, bridkih izkušnjah spoznava, da
delajo brez uspeha. Marsikdo izmed njih zapusti
svoj poklic, pa vstopi v armado industrijskega
proletariata. Drugi skušajo ostati zvesti plugu in
brani.

V domačem kraju so se trudili zaman. Vzro¬
ke pripisujejo sosedni tovarni, davkom in ekseku-
torjem, “pretiranim” zahtevam dninarjev itd.;
o svoji sposobnosti ne dvomijo. V drugem kraju,
kjer morda ni takih davkov, kjer so delavci ce¬
nejši, kjer je nemara zemlja boljša, bi gotovo do¬
bro izhajali. Pa prodajo, kar imajo in gredo dru¬
gam poizkušat svojo srečo.

Včasi se preselitev obnese, včasi ne. Kmetje
iz naprednih dežel pridejo na primer v zaostale
kraje. Z boljšimi metodami obdelovanja, z upora¬
bo modernih poljedelskih strojev, z znanjem o
gnojilih, o živinoreji itd. dosežejo boljše uspehe
kakor domačini. Konkurenca, ki nastaja iz tega,
navadno ne pospešuje prijateljstva. Porajajo se
konflikti.

Tudi v to naseljevanje prihaja včasi sistem;
v posameznih krajih nastajajo cele kolonije tu¬
jih kmetov.

Včasi vzame državna uprava ta proces v svo¬
je roke in ga regulira po svoje. Včasi se ustanove
privatne družbe za ta nanem. Včasi se kombinira
oboje. V vsakem slučaju gre zopet za pospeševa¬
nje gotovih interesov.

V slovenskih krajih se je organizirala tako-
zvana Suedmark. Med svoje naloge je štela to,
da je pazila, kdaj je prišlo kje kakšno slovensko
posestvo na boben ali pa je bilo iz proste roke

114

ponujeno na prodaj. Tedaj je omenjena organi¬
zacija skrbela, da je prišla posest v nemške roke.
Cele trume Bavarcev in drugih Nemcev so se
na ta način naselile v slovenske kraje. Namen je
bil seveda ta, da bi se deželi dal nemški zna¬
čaj, da bi se pri volitvah pomnožili nemški gla¬
sovi, sploh da bi se izpodrinilo slovenstvo.

Na Nemškem je takozvani hakatizem dose¬
gel, da so se poljske posesti lahko po sili pro¬
dajale, če so jih hoteli Nemci kupovati.

To so posamezni zgledi sistematičnega kolo-
niziranja v bližini. Svoje prve vire imajo v razme¬
rah, ki jih ustvarja kapitalizem. Tupatam je do¬
mače koloniziranje koristno, če se n. pr. z držav¬
no pomočjo naseljujejo ljudje iz sterilnih krajev
na rodovitno, pa premalo obdelano zemljo. V dru¬
gih slučajih, katerih je veliko več, poraja kmečko
naseljevanje prej ali slej konflikte, včasi čisto
gospodarskega, včasi verskega, nacionalnega, po¬
litičnega značaj.

Delavstvo je tisti element, ki je najbolj nepo¬
sredno odvisen od razmer v industriji, ker je v
njih edina možnost njegove eksistence. Zanj ve¬
lja bolj. kakor za vse druge zakon “S trebuhom
za kruhom”, in delavci so glavni nomadi našega
časa. Preseljevanje delavstva je v resnici tako
veliko, da ni bilo v vsej preteklosti, odkar so se
ljudje navadili na stalna bivališča, nikdar take
obširne selitve, kakor sedaj; niti tisto gibanje
plemen ob začetku srednjega veka, ki je v zgodo¬
vini zabeleženo kot selitev narodov, ga ne presega
niti ne dosega.

Posebno zgovoren zgled daje Amerika, ki je
prav v tem oziru zanimiva, da se je vredno ob

.115

drugi priliki pobaviti z njeno zemljo kot z nase-
ljevališčem.

Romanje delavstva ima pa za posledico še
druge selitve, ki so tudi tipične. Kakor vemo, ni
kapitalizem le izkoriščevalec delavstva, temveč je
še veliko bolj usodepoln za takozvane srednje sta¬
nove. Pred zmago kapitalističnega sistema so
' veljali obrtniki, mali trgovci za hrbtišče organi¬
zirane družbe. Fevdalizem je sicer zelo obrezoval
njih politične pravice, toda njih eksistenca je bila
za vladajoče razrede, za plemstvo in duhovščino
neizogibno potrebna, ker je bila produkcija po¬
trebščin odvisna od njih.

V kapitalistični družbi se je to izpr e menilo.
Njih funkcijo je prevzel kapitalizem sam; on pro¬
ducira sedaj po svojih metodah. Mali ljudje mu
delajo le napoto; mali producenti ovirajo popolni
razvoj čistega kapitalizma in vsled tega je popol¬
noma dosledno, da se jih hoče otresti. Njemu je
to ložje, kakor njim obramba, ki jo morejo voditi
le z nezadostnimi sredstvi.

Delavstvo je v sedanji družbi izkoriščano.
Kapitalizem varuje svoje interese in to ni dru¬
gače mogoče, kakor da jemlje delavcem produkte
njihovega dela. Toda obenem je vendar v njego¬
vem življenskem interesu, da si ohrani delavstvo,
ker bi si odžagal vejo, na kateri sedi, ako bi zatrl
silo, ki mu ustvarja dobičke.

Drugače je z malimi producenti in malimi tr¬
govci. Kot taki so zanj popolnoma nepotrebni;
le relikvije iz minolih časov .so, v sedanji družbi
antikvirani. Kapitalizem ni nikakor interesiran
na njihovi eksistenci; nasprotno, zadržki na nje¬
govi zmagoviti poti so. V njegovem interesu je

116

njih pogin. In uničuje jili — mehanično in na¬
menoma.

Kar je napadano, se brani, kakor se zna in
more. Kar živi, ne mara umreti, dokler ima ie
kaj upanja, da si ohrani življenje. Navadno je
tako upanje zelo trdovratno, tudi -če nima nobene
podlage. Mali obrtniki sicer lahko vidijo, da pro¬
pada njih razred čimdalje bolj; lahko bi tudi spo¬
znali, da se to ne godi slučajno, ampak po očit -
nem, neodvratnem zakonu. Lahko bi odkrili, da
ni bodočnosti za srednje stanove, ker jih veleka-
pitalizem kratkomalo ne more trpeti.

Ali večini je resnica prebridka, da bi jo pri¬
znali. Ce se jim dokaže, da je tako, se še tolažijo,
da mora biti v računu kakšna napaka, ali pa da
ni pravila brez izjeme; v najhujši stiski, -če ne
morejo nikakor utajiti uničujoče tendence kapi¬
talizma, odmikajo v duhu katastrofo svojega raz¬
reda v bodočnost. “Zgodilo s-e bo nekoč, da ne bo
več samostojnih rokodelcev, neodvisnih malih tr¬
govcev, 'ali ta dan še ni prišel. Mi smo še lahko
mojstri, gospodarji; držimo se torej, dokler je
mogoče.”

Vse take samotolažbe, vse prisilno dviganje
lastnega poguma ne more ustaviti naravnega pro¬
cesa, ki je neizprosen do 'brutalnosti. Tudi če ne
pride popoln pogin, postaja eksistenca od dne do
dne težavnejša in strah grozi, da premaga vsako
upanje.

V takem položaju se -začne tudi marsikateri
“samostalen gospodar” ozirati po tistem prostoi*-
čku na tej zemlji, kjer še niso tako kritične raz¬
mere za njegov razred, po prostorčku, kjer bi do¬
bil šotor njegove eksistence solidnejšo podlago.

Tudi srednji stanovi postajajo na ta način
“brezdomovinci” in pojo pesem “ ubi bene, ibi
patria. ”

Delavstvo ima pri svojih selitvah svojo kaži¬
pot; zanj so merodajne industrijske razmere. Gle¬
dati mora, da pride tja, kjer se bodo potrebovale
njegove roke. Če se selijo pripadniki srednjih
stanov, morajo iskati kraje, kjer so ugodnejši po¬
goji za njih eksistenco.

Izbira postaja čimdalje manjša, ker prevla¬
duje kapitalizem čimdalje bolj. Na slepo srečo
menjavati bivališče je vse bolj riskirano. Pre¬
lahko pride človek tu z dežja pod kap. Vsaj ne¬
kaj gotovosti ali pa vsaj verjetnosti za ugodnejše
pogoje je treba, preden se stori usodni korak.

Nekaj take verjetnosti je tam, kjer more člo¬
vek tudi v tujem kraju priti med svoje, med ljudi
iz svojega kraja, svojega naroda. Pred vsem pri¬
haja tu jezik na pomoč. Med tujci je težka kup¬
čija, ako ne znaš govoriti z njimi. Rojaki bodo
veseli, če najdejo človeka, s katerim se lahko spo¬
razumejo. Tam najdejo tudi te in one priljublje¬
ne šege, lahko se obnašajo po svoji stari navadi,
in avtosugestija je pogostoma tako velika, da se
zdi človeku v tujini, kakor da kupuje domače
blago, ako mu ga prodaja rojak, četudi je v res¬
nici prav tako tuje kakor v vsaki drugi prodajal¬
ni. V branjariji svojega rojaka se zdi človeku,
kakor da je tam našel košček svoje lastne domo¬
vine.

Kakor so včasi armadam sledili marketen-
derji, tako romajo za trumami modernih dela v -
skih nomadov mali trgovci, rokodelci, gostilni -
carji i. t. d. V normalnih razmerah je to sledbe-

113

ništvo bolj sporadično; gotove okoliščine pa spra¬
vijo kar cele trume takih iskalcev boljše sreče v
gibanje. In tedaj dobi tudi njih selitev lahko po¬
seben pomen.

119

BOSANSKI ZGLED KOLONIZACIJE.

Ko je Avstrija okupirala Bosmo-Hercegovino.
je bila ta dežela še vsa na stopnji fevdalizma, ki'
je imel pod turškim režimom svojo specifično
barvo, sicer se je pa popolnoma vjemal z glav¬
nim zakonom nekdanjega sistema po kulturni Ev¬
ropi. Aga in beg sta izsesavala bosanske kmete
kakor nekdaj baron svoje tlačane.

Avstrija sama še ni bila industrijalno kaj po¬
sebno razvita. Po Cislitvaniji je prevladovalo
poljedelstvo, po ogrski polovici je bilo gospodar¬
stvo skoraj popolnoma agrarno. Toda svoje gne¬
zdo je kapitalizem že imel v habsburški monarhiji
in Bosno je smatral za dober plen, ki mu poma¬
ga toliko na noge, da bo mogel uspešneje sprejeti
konkurenco z zunanjo podjetnostjo. Dežela ima
bogate naravne zaklade, dotlej še večinoma po -
polnoma nedotaknjene. Treba jih je le dobiti v
roke, da se izčrpajo iz njih miljonski dobički.
Ljudstvo, ki še ni izkusilo industrijskega življe -
nja in ni poznalo vrednosti denarja, bo dober ma-
terijal za ceneno delo. Avstrija je imela “pacifi-
cirati” deželo; v ta namen je bilo treba vsaj ne¬
koliko železnic, ki so bile zaželjene tudi iz strate-
gienili razlogov . Za stavko in obrat so se morali
pošiljati vsaj za gotove panoge izkušeni ljudje iz
monarhije v okupirano deželo. Znatna okupacij¬
ska armada je imela svoje potrebščine, ki so se
vsaj deloma v deželi ceneje dobile, kakor če bi
se dovažale iz notranjosti cesarstva; za razno-

120

vrstna taka dela je bilo treba delavcev. V deželi
se je prideloval tobak, in država, ki je imela že
doma monopol na snov za kajo, je ni marala v
Bosni prepustiti drugim, zlasti ker nosi tobak ve¬
lik dobiček in ker je bilo v zasedenem kraju do¬
biti najcenejše delavske moči; toda paznike in
razne strokovne delavce je bilo le treba poslati iz
monarhije tja.

Krasni bosanski pragozdovi so takoj postali
predmet špekulacije. To, kar se v Ameriki ime¬
nuje graft, je cvetelo, da je ibilo kaj. Nekatere
sleparije v velikem slogu so sčasoma prišle v jav¬
nost; o drugih vedo le tisti, ki so bili udeleženi.
Na vsak način je zapela sekira po teh čudežnih
šumah, nastale so žage, razvila se je lesna indu¬
strija v modernem zmislu. Tudi tu je bilo poleg
domačih treba izvežbanih delavcev, ki so zahajali
tja iz raznih krajev monarhije.

Njim so pa sledili ljudje, ki žive od delav -
stva. Ne nekoliko posameznikov, ampak cele čete
so jih šle v Bosno in Hercegovino. Tukaj se ma¬
lemu obrtniku, malemu trgovcu, gostilničarju še
ni bilo treba bati uničujoče konkurence velekapi¬
taloma. Tukaj, kjer si je moral sam šele osva¬
jati in pripravljati teren, jih je smatral za svoje
predstraže, za svoje pionirje in agente. Tukaj jim
je dal živeti, ker so morali opravljati službo zanj
dotlej, dokler se sam ne ukorenini, ne ustvari svo¬
jega monopola, in jih potem ubije.

Bosna — da, to je bilo mogoče smatrati za
obljubljeno deželo. Že armada, ki je bila name¬
njena, da uredi tam “mir in red”, da zatre pun-
..tarstvo in napravi pot “kulturi”, je potrebovala
ljudi iz monarhije. Ljubi Bog, kako še morajo

121

počutiti v tisti puščavi, med nekulturnimi “bar-
barji”, gospodje oficirji, ki so bili doma vajeni
civiliziranega življenja? Kdo jim zna tam napra¬
viti pravi dunajski “šnicel”, kdo speči hrusta¬
joče žemljice avstrijskega sloga? Uniforme, ki bi
jo sešil nerodni bosanski krojač, kateremu so
modni listi neznana dežela, bi moralo biti sram
korporala, kajše stotnika in majorja!

Poleg armade je pa novo naseljeno delavstvo.
Ali naj znese svoje zaslužke bosanskim dučandži-
jam in opančarjem? Tudi ono bo moralo biti ve¬
selo, če najde tam nenadoma avstrijske proda¬
jalne, avstrijske ali ogrske gostilne, obrti, borde¬
le. Tudi teni proletarcem bo jezik domačinov tak
kakor španski in srečne se bodo morali čutiti, če
se bodo v trgovini lahko zmenili po svoje.

Razun tega je Bosna okupirana dežela. To
se pravi: Domačini so sumljivi. Puntarska drhal,
iz katere je treba šele napraviti ljudi. Naravno je,
da ne morejo veljati za enakopravne s kulturo-
nosci. Iz tega sledi, da je treba prišlecem, ste¬
brom novega režima, oporam cesarstva in repre -
zentantom “kulture” priznavati pravice in pri¬
vilegije, ki se morajo odrekati nezanesljivim do¬
mačinom.

Okupacija je izjemno stanje. V vojni se po¬
višajo cene, tudi v dobi okupacije se je treba s
tem sprijazniti. V taki-situaciji je še mogoč do¬
biček.

Da, to so razmere, v katerih je še opravičeno
upanje. Tu ima “romantika” še tla pod nogami.
Tu je še mogoče priti do bogastva. Danes začneš
s kantino, čez nekaj časa napraviš “dunajsko go¬
stilno”, v par letih imaš hotel, pravi evropski ho-

122

tel. Liferacije za armado se morda lahko dobe.
Če se ustanovi kakšna tovarna, se nemara doseže
pogodba, da morajo delavci znamke, ki jih dobe
za plačo, izmenjavati pri tebi, kar pomeni samo
po sebi toliko, kolikor da morajo kupovati pri
tebi.

Lahko se zgodi da se seznaniš iz intendan -
tom, z uradnikom, ki oddaja dela ali koncesije, z
ravnateljem nove tovarne. Tukaj' trepečeš pred
kapitalizmom, tani postaneš morda še sani kapi¬
talist. Tako je, kakor da greš v deželo, v kateri
so odkrili zlato.

Elementi, ki se selijo na ta način, so lahko
vse, le ne revolucionarni. Ne vodi jih nič dru-
zega, kakor dobiček, ta jim pa nalaga vdanost
napram tistim, ki imajo moč v rokah. In po tem
pravilu se ravnajo, Navaden človek bi dejal, da
so klečeplazci in petolizci; oni imajo za to lepše
izraze in imenujejo te lastnosti zvestobo in lojal¬
nost.

Vlade poznajo to. Če so količkaj odprte
glave, razumejo, da izvira vsa taka vdanost iz se¬
bičnosti in da sega natančno tako daleč kakor do¬
biček. Vendar jim je pa kupljena zvestoba več¬
vredna od nikakršne; zato jo plačujejo. Iz tega
razmerja se ne more razviti nič druzega, kakor
korupcija, in ta je šla v Bosni m a vseh koncih in
krajih v klasje. Trpelo je pri tem ljudstvo; oba
faktorja, ki sta iskala svoje interese, sta bila- za¬
dovoljna.

Bosna je lep zgled. Enaki sadovi zore povsod
v enakih razmerah.

Avstrijska vlada — in poleg nje tudi ogrska
— je bila pri tem naseljevanju še posebej intere-

sirana. Daši je berlinska konferenca naložila
habsburški monarhiji le okupacijo Bosne in Her¬
cegovine v svrho “pomiritve” in “ureditve no¬
tranjih razmer”, niso vladajoči niti trenotek mi¬
slili na to, da vrnejo deželo kdaj Turčiji ali Srbiji
ali da ji dajo na izbero, kam hoče spadati. Od za¬
četka so smatrali Bosno za osvojeno deželo, le da
niso mogli javno izreči tega.

Da se pa osvojitev utrdi in za pozneje pre¬
preči vsaka izprememba, je bilo treba deželo čim
bolj poavstriti, torej' porezati domačemu prebi¬
valstvu peroti. Deloma je bila to naloga armade,
vojaške žandarmerije, uradov in sodišč, ali ker vsi
ti faktorji vendar nikdar ne morejo zamenjati
prebivalstva, je vladi všeč vsak proces, ki izbriše
pravi značaj dežele in ji da čim več njenega.

Dobičkarski priseljenci so kaj dobro sred -
stvo za to. Oni prinašajo svojo narodnost s se¬
boj, ali pa napravijo iz nje tisto narodnost, ki je
vladi najbolj všeč. Doma so Cehi veliki naro -
dovci; tisti, ki se selijo v takih prilikah, ne gredo
v Bosno kot Čehi, temveč kot Avstrijci. Če bi
kazali svojo pravo narodnost, ne bi mogli priča¬
kovati toliko ugodnosti, kolikor je dobe — A v -
strijci. Saj je treba pokazati Bosancem, da pri¬
padajo sedaj Avstriji,

Oblasti se muzajo, videče, kako se množe
nemški, madjarski napisi na trgovinah in podob¬
nih firmah. Srbohrvaški in turški napisi se umi¬
kajo na tretje, četrto, peto mesto. Na zunaj do¬
biva mesto boljinbolj “mednaroden”, id est av-
stro-ogrski, pretežno nemški značaj. Uradovanje
v nemškem jeziku se opravičuje s tem samo po
sebi. 'Nemške šole postajajo potrebne; madjar -

124

ska ljubosumnost ustvarja madjarske. Bog poma¬
gaj, Avstrija ni kriva, da je za nemške šole več
pripomočkov, kakor za srbo-hrvaške in da so
vsled tega nemške šole bolje opremljene.

Tuja manjšina postaja vsled tega vse bolj sa¬
mozavestna. Domačini se drže svoje stare tur¬
ške kafane; priseljeni gospodje zahajajo v fine
“evropske lokale”. Tujec, ki pride čez par let v
deželo, sliši povsod nemščino; tudi domačini se je
morajo učiti, kajti nje znanje postaja za marsi¬
koga v njegovi lastni deželi vprašanje kruha.

(Z ljudskim štetjem in takimi procedurami se¬
veda še ni nič v tem času. Oblasti se “morajo”
ravnati po tem, kar se javno kaže. In tako se si¬
stematično, na navidezno pravni podlagi, boljin-
bolj vsiljuje tuji jezik, domači pa potiska v
ozadje, v kote, v skrivališča.

IPodlago temu pa daje naseljevanje dobič¬
karjev. Politika, ki prevladuje na ta način, je
roparska. Kaj jim je to mar? Da se le njim dovo¬
ljuje zakonit rop na gospodarskem polju. Po to so
prišli v deželo; profit je njih visoka pesem.

Polagoma se razvije iz tega elementa nekak¬
šna aristokracija, ki nič ne zaostaja za pravim
plemstvom, kar se tiče ošabnosti, čeravno izraža
vsaka kretnja teh gentlemanov in dam naj prist¬
nejše plebejstvo. Vse, kar je domačega, pa do¬
biva čimdalje intenzivneje pečat podrejenosti in
ponižanosti.

Nevarnost take politike, ki jo po pravici lah
ko imenujemo kolomijalno, četudi ji oficielni di
plomati ne dajejo tega imena, je očitna.

Lahko ostanemo pri bosanskem zgled-
125

Domače prebivalstvo je sprejelo okupacijo z
razumljivim nezaupanjem in sovraštvom. Proti
turška vstaja v Bosni in Hercegovini je hotela
osvoboditi deželo od turške nadvlade; kaj je bila
temu ljudstvu Avstrija? Tuja država, od katere
ni samo nikdar užilo nobene dobrote in o kateri
ni vedelo nič dobrega. Bošnjaki in Hercegovci ni¬
so imeli niti najmanjše želje, da pridejo pod av¬
strijsko oblast. Te nove nadvlade si niso izvolili
sami, ampak 'berlinski kongres jim jo je vsilil.

Zmotil se je Andrassy, ko je dejal, da zado
stuje ena kompanija in ena vojaška banda za
okupacijo Bosne in Hercegovine. Zmotili so se
vsi, ki so mislili, da čakajo Bošnjaki z razkrilje-
nimi rokami na Avstrijce kot na svoje odrešeni¬
ke. Okupacija je bila vojna, kajti ljudstvo je ni
maralo.

Seveda je bila Avstrija močnejša in je napo¬
sled vendar zmagala. Posledica pa je bila narav
no ta, da so jo Bošnjaki še bolj smatrali za so¬
vražnico in zatiralko, in še manj za prijateljico.
Drugače enostavno ni moglo biti.

Prav tako je pa tudi naravno, da je Avstrija
poznala te čute in vedela, cla ne sme pričakovati
od Bošnjakov ljubezni in oboževanja. Tudi če ne
bi bilo drugih razlogov, bi to zadostovalo, da se
je Avstrija potenj. posluževala tiste politike, ki se
je razvijala v deželi in ki je pomagala povzroči¬
ti tudi sedanjo vojno.

Avstrijska politika v Bosni in Hercegovini
je dolga veriga zločinov. Toda razumljiva je vse¬
skozi. Kakršen je bil začetek, tako je bilo in je
moralo biti nadaljevanje. To ne velja le za av¬
strijsko počenjanje v Bosni, ampak za vso poli-

^G

l ik o nasilstva"; in brez take politike ne more iz¬
hajati kapitalizem. Dokler bo vladal njegov si¬
stem, se bodo ponavljali taki poizkusi in taka po¬
litika, in iz nje se bodo izlegale enake nevarnosti.

Kaj je mogla Avstrija storiti, ko je bila okupa¬
cija dovršena?

Namreč — ne kaj bi bila morala storiti za¬
radi pravice in v imenu pravičnosti? Tako vpra¬
šanje sploh ni moglo priti na dnevni red, ko je
habsburška monarhija sprejela “evropski man¬
dat”, da okupira deželo in ko je resnično izvršila
okupacijo. Vprašanje pravičnosti in okupacija
sta bila kakor ogenj in voda.

Avstrija je hotela pridržati deželo; torej ni
smelo priti vprašanje pravičnosti na dan. Kajti
po pravici bi se bila dežela morala vrniti njene¬
mu ljudstvu; Dunaj in Budimpešta sta pa dobro
vedela, da ne bi hotelo ljudstvo ničesar slišati o
njiju nadvladi, če bi smelo samo odločevati o svo¬
ji usodi.

tS tem je pa tudi že povedano, da je mora¬
la Avstrija — v svojem sebičnem interesu seveda
— vzeti ljudstvu pravico samoodločevanja in
sploh vsako politično pravico, s katero bi mogel
narod količkaj vplivati na svojo usodo in delati
tudi nadvladi sitnosti.

Taka dežela se mora torej predvsem absolu¬
tistično vladati. Bosna je le zgled, ki pa velja tu¬
di za druge dežele v enakem položaju. Prav tako
je bilo na primer tudi v Alzaciji in Loreni, ko sta
po francosko-pruski vojni prišli pod nemško ob¬
last. Kakor v Bosni je moralo tudi tukaj ljud¬
stvo sprejemati zakone nasilnega gospodarja, na
katere ni samo imelo niti najmanjšega vpliva.

127

Par desetletij ni bilo v Bosni ih Hercegovini
niti sence kakšnega parlamentarizma, ne zboro-
valne pravice, ne svobode govora in tiska. Bese¬
di “socializem” in “socialistično” sta 'bili krat-
komalo prepovedani, organizirane politične stran¬
ke so bile nemogoče.

Avstrija sama je bila medtem konstitucio-
nalna država, dasi je bila njena konstitucija zelo
reakcionarna. Razlika med njo, gospodujočo de¬
želo, in Bosno-IIercegovino je bila vendar velika
in načelna; Bosna-Hercegovina je bila njena po¬
sest — njena kolonija.

S političnim absolutizmom pa vendar ni do¬
seženo vse, kar želi imperialistična vlada doseči
v prisvojeni deželi.

Okupacija je- okupacija; ali prisvojitev v
pravem pomenu besede to še^ ni. Dokler dežela
sama noče biti tuja last, je posest negotova. Sila
absolutizma in orožja jo drži; toda če odneha ta
sila,- ni nobene garancije več, da ne odpade po¬
sest. Moral bi biti torej večen absolutizem in
večna straža, in vendar še večen strah; zakaj lju¬
bezni do tuje nadvlade ni pričakovati ne zdaj ne
pozneje, če se — ne izpremeni značaj dežele.

To je sčasoma v večji ali manjši meri mogo
če, ako se pomeša med domače prebivalstvo čim
več tujega elementa, da prinese medenj svojo
“kulturo”.

Vojaštvo, ki je sicer potrebno, da vzdržuje
oblast, je za ta namen le deloma pripravno. Ono
namreč ne more trajno ostati v deželi. Moštvo in
častniki se menjajo, vsled česar je njih vpliv le
omejen, dasi veljajo za prve “pionirje nove kul¬
ture”. Vojaštvo je tudi ekskluzivno, zlasti čast¬
iš

ništvo, ki je tako vzgojeno. Res, da se zna najbolj
povzdigovati nad domače ljudstvo in nastopati
najbolj prevzetno; ali s tem, da se povzdiguje, se
tudi loči od njega. Častniške naselbine in njih
shajališča in zabavišča so bila po Bosni otoki v
domačem morju. S tem, da nimajo stikov s prebi¬
valstvom, tudi nimajo vpliva nanj. Steno lahko
zgrade med seboj in ljudstvom, toda svoje barve
mu ne morejo dati.

Nekoliko uspešnejše je-v tem oziru lahko ci¬
vilno uradništvo, ker prihaja več v dotiko z ljud¬
stvom. Ali znaten ne more postati niti njegov
vpliv v zaželjenem zmislu. Tudi uradništvo ni pri¬
ljubljeno, ker vidi ljudstvo v njem stebre zati¬
ralskega sistema, Samo se ne počuti prijetno med
tem ljudstvom in se zaradi tega rajše drži ome¬
njenih otokov, kjer igra sicer večinoma le drugo
vlogo, pa je vendar v znanih okolščinah, v kate¬
rih se čuti kolikor toliko doma.

Precej drugače je z neoficielnimi naseljenci.
Oni so najsposobnejši, da vzamejo deželi njen
prvotni značaj, ali pa da ga vsaj znatno pokazijo,
pomešajo.

Naseljevanje privatnih tujih elementov, zla¬
sti trgovcev in trgovčičev, hotelirjev in gostilni¬
čarjev, industrijcev in rokodelcev, velikih posest¬
nikov in malih kmetov sc lahko vrši skoraj neo¬
mejeno. Če se zdi človeku, da že zmanjkuje pro¬
stora za take prihajalce, se kmalu prepriča, da se
je zmotil; oni dobe prostora na ta način, da po¬
vzročijo — izseljevanje domačinov.

Od časa onupaeije je bila Bosna enako na-
seljevališče kakor izseljevališče.

129

Taka okupacija izpreminja gospodarske raz¬
mere in s tem prilike zaslužka in življenja. Go¬
spodarski vzroki so predvsem tisti, ki silijo ljudi,
da zapuščajo deželo. Pridružujejo se jim seveda
tudi politični vzroki.

Iz Bosne so se ljudje selili v Srbijo, nekoliko
v avstrijske kraje, in dokaj v Ameriko. Doselje¬
nim tujcem večinoma ni primanjkovalo prostora.

Prav to priseljevanje je pa izpreminjalo ob¬
ličje dežele.

če gre človek s Kranjskega v Zedinjene dr
žave, ve, da se bo moral prilagoditi tukajšnjim
razmeram. Kdor je šel z Dunaja, Kolomeje ali
Arada v Bosno, ni mislil tako. Pričakoval je, da
se ondotni “barbari” prilagode razmeram, ki jih
ustvarijo on in njemu enaki v novi deželi.

In to pričakujejo od takega naseljevanja
tudi gospodujoči; zato ga pospešujejo, zato daje¬
jo takim naseljencem privilegije, zato gledajo
skozi prste, kadar bi jim bilo treba stopati na
kurja očesa.

'Tako je bilo na Pruskem Poljskem. S takimi
metodami se je tam brisal poljski značaj dežele
in se ji je dajal nemški pečat. Tako je bilo v Al¬
zaciji in Loreni. Privilegirani naseljevalci so ko¬
lonizatorji, take dežele so v resnici kolonije.

%  Bili so časi, ko so se taki procesi lahko do¬
vršili do kraja. Včasi se je to zgodilo z brutal -
nostjo; del domačega premaganega prebivalstva
se je poklal, drugi del se je pahnil v suženjstvo.

Včasi je zmagovito pleme izvršilo asimilacijo
premaganega, ki se je sčasoma skoraj neopaženo
pretopila v prvo. To je bilo mogoče zlasti te¬
daj, kadar je ibila velika razlika med kulturno

130

stopnjo enega in drugega in ko ni bila narodna
zavest iposebho razvita.

V današnji dobi so razmere drugačne. V ta-
kozvanih divjih krajih preči asimilacijo razlika
rase, ki se jasno kaže očesu v barvi polti in dru¬
gih znakih. Po Evropi jo ovira kulturna stopnja
in narodna zavest.

Kar se tiče kulture, je v vsem, kar se nava¬
dno govori o njej, veliko pravljičnega, veliko pre¬
tiranega, veliko licemerskega, veliko brezobrazno
prevzetnega. Ni dvoma, da se opazujejo po Evro¬
pi različne kulturne stopnje. Ali te se ne razli¬
kujejo toliko po narodih, kolikor v okvirju na¬
roda samega po različnih slojih. Kakor ne stoje
vsi Turki na enaki stopnji kulture, tako tudi vsi
Nemci ali Francozi ne. V splošnem, se pa mora
vendar balkanskim narodom prav tako priznati,
da so kulturni, kakor Bavarcem ali Angležem.

Drugo dejstvo je, da je narodna zavest po -
vsod oživela, ( Ni treba, da bi bila povsod šovini¬
stična; živa pa je povsod. Kar se tiče boisanskih
Jugoslovanov, je-to tembolj razumljivo, ker je že
stara in jo je oživljal turški pritisk.

Omenjena dva elementa najbolj sodelujeta,
da se poraja .odločen odpor proti vsem poizku
som nasilnega ali zvijačnega raznarodovanja.

Kjer se vodi od zgoraj taka politika kakor
v Bosni in Hercegovini, je torej naravno, da je
notranji mir nemogoč. S tako kolonizacijo je
spojen političen pritisk in gospodarsko izkorišča¬
nje in zatiranje. To bi samo po sebi provoci¬
ralo odpor; če se pridružuje še protinarodna. poli¬
tika, je odpor tembolj povečan in domači mir iz¬
ključen.

131

To je samo po sebi dovolj nevarno. Toda na¬
vadno ali ipa vsaj pogostoma se to še komplicira.

Zopet nam Bosna lahko služi za zgled.

Njeno prebivalstvo je jugoslovansko, srbo-
hrvatsko. Pod pritiskom tujega gospodarstva,
krutega in sovražnega, se je naravno oziralo tja,
kjer je videlo največ sorodstva ,torej v Srbijo in
Črno Goro. Postanek irredente je v vseh takih
krajih najnaravnejša stvar pod solncem. Lahko
se pač preganja z žandarji, ječami in vislicami;
ali posledica takega početja zopet ne more biti
nič druzega, kakor da plamti ogenj še b'olj.

Nič manj naravno ni, da nastane in raste tam,
kamor se upirajo oči zatiranih, zanimanje zanje.
Da je Srbija računala z razmerami v Bosni in
Hercegovini, ni nič čudnega; čudno bi bilo le, če
jih ne bi bila vpoštevala.

Iz tega sicer ne sledi nujno, da je morala Sr
bija imeti sovražne namene napram Avstriji, pač
pa da je Avstrija v zavesti svojih grehov ver¬
jela v tako možnost. Njen račun je bil logično
tak: Dokler je Srbija samostojna država, se bodo
oči iz Bosne upirale vanjo; dotlej ima Bosna upa
nje, da se danes ali jutri združi z njo; dotlej ni
Avstrija varna v Bosni.

Bosansko upanje propade, ako propade neod¬
visnost Srbije.

Iz tega računa je izhajala politika Avstrije
napram Srbiji. Tako bi bila njena srbska poli¬
tika določena tudi tedaj, če ne bi bila Avstrija
sploh imela svojih’ posebnih namenov na Balkanu
in če ne bi bila Nemčija stala zanjo.

Njena kolonijalna politika v Bosni in Herce¬
govini jo je diktirala.

132

AVSTRIJA NAPRAM SRBIJI.

'Tako je te vrste kolonizacija ovira notranje¬
ga mirnega razvoja, povod domačih političnih bo¬
jev, zapreka kulture in napredka, obenem pa tudi
večna vojna grožnja.

Doma absorbira taka politika vse moči, ki bi
sicer lahko opravile veliko, koristno delo za go¬
spodarski, kulturni in socialni napredek. Zunaj
pa goni neprenehoma v tako smer, da se  vojna
nevarnost od dne do dne povečava.

Lahko bi bilo pokazati, da je imela avstrijska
oziroma ogrska politika veliko kolonijalnega zna¬
čaja tudi na Hrvaškem, v Dalmaciji, v Galiciji —
toda za naš namen so ti dokazi odveč, dasi jih ni
težko doprinesti.

Nekaj druzega pa moramo vzeti v poštev.
Taka reč, kakršna je bila okupirana Bosna in
Hercegovina, pomeni gospodarsko ekspanzijo.
Okupirana dežela, kolonija, postaja trg za kapi¬
talizem gospodujoče dežele. Da morajo biti kup¬
čije uspešne, se mora ta trg razviti, okrepčati,
njegova kupovalna moč se mora povečati. To po¬
meni, da se mora pomnožiti bogastvo dežele, ki ga
želi kapitalizem osvojiti. Dežela mora postati pro¬
duktivnejša, in njeni naravni viri se morajo od
preti, sama se mora privesti v kolo modernega
kapitalizma.

Večinoma oskrbuje to tuji kapital.

Ali če se s tem doseže, da je v deželi več de¬
narja za kapitalistične profite, se pojavlja s tem

133

v vedno večji meri tudi druga prikazen kapitali¬
stičnega sistema: Rastoča domača produkcija pre-
napolnjuje domači trg; domače delavno ljudstvo
ne more pokupovati svojih, produktov. Kapitali¬
zem zahteva novo ekspanzijo trga.

iS tem gospodarskim stremljenjem se pa zo¬
pet druži politična tendenca: Najbolje se obvla¬
duje tisti trg, ki je tudi politično pod oblastjo
profita iščočega kapitalizma. Politična osvojitev,
imperializem v večjem obsegu se oglaša in pove¬
čava nevarnost vojne.

To je večen proces kapitalističnega sistema;
tega procesa in njegovih nevarnosti ne more biti
kraj, dokler ne ho sistema samega kraj.

Ce smo že pri bosanskem zgledu, lahko osta¬
nemo še nekaj časa na Balkanu, da opazujemo
nadaljni razvoj.

Videli smo, kako se v okupirani deželi eta-
blira kapitalizem, in sicer pretežno tuji kapitali¬
zem, od osvojevalcev vnešen in od njih seveda tu¬
di protežiran. Domače prebivalstvo prihaja bolj-
inbolj v razmerje delavca napram tujim kapita¬
listom; to je eno karakterističnih znamenj kolo-
nijalne politike. V takih razmerah ni domače pre¬
bivalstvo le podjetniško izkoriščano, ampak tudi
nacionalno zatirano. Kulturtregerstvo v resnici
ovira kulturni razvoj, kajti importirani kapita¬
lizem, kateremu služi, smatra nekulturno maso za
najboljše sredstvo izkoriščanja.

Nekatere kulturne naprave, ki se v takih o-
kolščinah ustanove, nas ne smejo preslepiti. Mo¬
derni produktivni procesi zahtevajo nekoliko
znanja od’ delavca. Za proletarske analfabete je
vse manj in manj potrebe v industrijalizmu; go-

134

tove panoge in posamezni opravki zahtevajo -celo
precejšnjo svoto znanja. Kapitalizem bi sam sebi
izpodkopal tla, če ne bi skrbel za toliko nauka,
kolikor ga je treba, da dobi sposobne moči za
svoja podjetja.

Ampak njegove potrebe tudi omejujejo množi¬
no znanja, ki jo je voljan dajati tolikemu številu
ljudi, kolikor jih potrebuje za svoje interese. Za¬
radi ljudske kulture ne žrtvuje nobenega vinar¬
ja, in kjer pride od kakšne druge strani strem¬
ljenje po kulturnih institucijah, ga ovira, kolikor
le more.

V cesarskem Rimu so bili med sužnji pesni¬
ki, učenjaki, zdravniki, itd. A Ibili so vendar le
sužnji. Tako gleda kapitalizem v svojih koloni¬
jah, da napravi iz domačega prebivalstva helote,
tudi če ne more vsega držati v popolnem nezna¬
nju.

Ako vidimo, da se je na primer v Bosni do
današnjega dne ohranilo “kmetstvo”, to se pra¬
vi tlačanstvo, je tudi to razumljivo s stališča ka¬
pitalističnih interesov v kolonijalni deželi. Na
eni strani je dobro s starimi mogotci, tukaj z aga-
mi in begi, v Indiji r z maharadžami, na Kavkazu
z domačimi knezi ohraniti gotovo prijazno raz¬
merje in jih na ta način pridobiti za svojo poli¬
tiko. Na drugi strani je pa še važnejše imeti v
deželi proletariat, ki je do skrajnosti zatiran,
vsled česar si kapitalistično podjetništvo lahko
trka na prsi, kažoč industrijskemu delavstvu, ko¬
liko bolje se mu godi, kakor tlačanski raji, tudi
če je njegov položaj dvakrat slabši od položaja
njegovih tovarišev v drugih deželah.

135

Sčasoma mora razvoj kapitalizma tudi v ta¬
ki deželi dovesti do tega, da zadostuje njegova
produkcija domačim potrebam in da j ib tudi pre¬
seže, zlasti če so prirodna bogastva velika. Meje
enkrat pridobljene kolonije postanejo s tem pro-
fitarstvu pretesne, kakor so mu prej postale pre¬
tesne v domači deželi.

Še preden pride do tega, si predloži dobič-
kolovee vprašanje, kaj bo tedaj, kadar bo trg v
prvi koloniji preobložen. Kam bi se mogel razši¬
riti tedaj? Kapitalisti znajo delati napake — saj
so ljudje iz krvi in mesa kakor drugi — vendar
pa gledajo, da se jim izognejo, kolikor je največ
mogoče. S stališča človečanstva je seveda kapi¬
talizem sam na sebi velikanska napaka; toda on
ne stoji na stališču človečanstva, temveč na svo¬
jem; zato se tudi ne ozira po interesih človečan¬
stva, temveč po svojih.

V prvi koloniji se je okrepčal; postal je spo¬
soben, da se bolj razširi, obenem mu pa postaja
področje v tej koloniji tesnejše in tesnejše. Nje¬
gova ekspanzivnost si mora torej iskati novo
smer.

Ako je mogoče dobiti novo kolonijo v čim ne-
posrednejši (bližini, mu je to iz jako razumljivih
razlogov najljnbše. Na vsak način se napravijo
poizkusi v tem zmislu. Ali če se stori to le s
trgovskimi sredstvi, pride lahko tuja konkuren¬
ca na pot in če že ne uniči uspeha, zmanjšuje vsaj
profite in nalaga več napora.

'Toda čemu je politika?

Ta dobi nalogo, da pripravi tla. Dežela, ki
jo hoče kapitalizem naskočiti — četudi v prvi
vrsti le trgovsko — se dobro preuči; preišče se

136

njen položaj v vsaki smeri, zlasti da se najdejo
njene slabe točke. Te se potem diplomatieno iz¬
rabijo pri sklepanju trgovskih pogodb in ob dru¬
gih primernih prilikah.

Na primer: Srbija nima izhoda na morje.
Politično je od vseli strani zaprta. Svobodna, ne¬
odvisna je; ampak nikjer ne more izvažati svojih
tržnih produktov, ako ji ne dovolijo sosedi. Napo¬
sled tudi ni vseeno, kateri sosed je tako ljubezniv,
da ji odpre pot v svojo deželo ali preko nje. Ali
naj prodaja svojo živino in svoje žito Bolgarski
ali Turčiji, ki sta sami poljedelski deželi?

Avstrija je prirodni odjemalec njenih agri¬
kulturnih produktov. Soseda ji je; in njeno pre¬
bivalstvo potrebuje več mesa in žita, nego se ga
dobi doma. Svojemu ljudstvu torej koristi, ako
dovoli uvoz srbske živine in moke ob čim lažjih
pogojih; če naloži na to blago visoko carino, po¬
draži le domačemu prebivalstvu nakup; če omeji
uvoz, omeji le hrano svojemu ljudstvu.

Tukaj je torej najpripravnejši trg za srbsko
poljedelstvo in živinorejo.

Prav ta položaj pa kaže Avstriji, da je Srbi¬
ja kot pretežno agrarna dežela gospodarsko od¬
visna od nje. Ob tem spoznanju se ne ozira na
interese svojega ljudstva, ki so ugodni za Srbijo
in se pravzaprav vjemajo z njenimi interesi, tem¬
več gleda na interese svojega kapitalizma in u-
ravnava po njih svojo politiko.

Kapitalističnim interesom ugaja, da se od¬
visnost male agrarne dežele še poveča. V cim več
jo stisko pride, tembolj je gotovo, da bo morala
'sprejemati pogoje močnejše sosede. Politika do-

137

bi torej nalogo, da napravi stisko čim večjo, čim
občutnejšo.

V razmerju med Avstrijo in Srbijo je še'
drug faktor igral svojo vlogo. Ogrska je sama še
pretežno poljedelska in živinorejska dežela, in
sicer so se ohranila ogromna veleposestva, zlasti
v aristokratičnih rokah. Ti zemljiški gospodarji
so obenem politični gospodarji v deželi. Cim manj
prihaja v skupni monarhiji živine na trg, tem
draže se prodaja njihova. Svojo politično moč iz¬
rabljajo, da si zavarujejo čim večje profite. Do¬
sledno se upirajo vsakemu poljedelskemu uvo¬
zu, torej tudi srbskemu. Kaj jim je mar, da dobi¬
va ljudstva vsled tega premalo, mesa in kruha?
Cim manj ga dobiva, tem bolj je prisiljeno pla¬
čevati zanj take cene, kakršne se zahtevajo od
njega.

S to zadevo, ki je sicer igrala v politiki zad¬
njih desetletij veliko in usodepolno vlogo, se nam
tukaj ni treba obširno baviti, ker ne gre sedaj za
specialno zgodovino Avstrije, Ogrske ali Srbije r
temveč za spoznavanje kolonijalne politike in
njenih učinkov sploh. To od indnstrijalno kapita¬
lističnih interesov diktirano politiko je stališče
madjarskih magnatov le podpiralo.

Srbija je dobivala pri sklepanju trgovinskih
pogodb in pri njih izvajanju vedno pod rebra.
Njena zadrega je neprenehoma naraščala. Napo¬
sled se je zdelo, da je na milost in nemilost izro¬
čena Avstriji. Kapitalizem dualne monarhije je
že lahko računal, da bo morala Srbija za vsako
ceno sprejemati njegove pogoje, deloma že sedaj,
še bolj pa takrat, kadar bo bosanski trg nasičen
in morda preobložen.

138

Ko ni imela Srbija nikjer drugod prilike za
eksport svojih zemljiških produktov, kakor v Av¬
strijo, je morala res sprejemati trgovske pogod¬
be tak o rekoč po diktatu Avstrije. Nič ji ni po¬
magalo; tudi če je Avstrija pod pretvezo živin¬
skih bolezni še bolj omejevala njen izvoz; tudi če
je po aneksiji Bosne in Hercegovine obljubila
Srbiji gospodarske ugodnosti, ako opusti demon¬
stracije in agitacijo proti aneksiji, pa je potem
slovesno snedla svojo besedo in ji predložila še
slabšo pogodbo, jo je .Srbija morala podpisati, da
si ohrani vsaj še zadnjo možnost trgovine.

To politiko so v Srbiji imenovali kolonijal-
no. In ta označba nikakor ni neutemeljena ali
celo smešna. Srbija je bila po imenu samostojna,
neodvisna država. Imela je svojo vlado, svoje za¬
kone in zakonodajstvo; ali gospodarsko je bila
domena Avstrije.

Ker so pa gospodarske razmere tisti funda-
ment, na katerem se dviguje vsa stavba moderne
družbe, ni mogla ta reč ostati brez vpliva na po¬
litiko. Država, ki je gospodarsko odvisna, more
biti le po imenu politično neodvisna.

Pritisk Avstrije se je čutil bolj od dne do
dne. Avstrijski poslanik v Belgradu ni bil le na¬
vaden zastopnik sosedne, formalno prijateljske
države, ampak tudi košček gospodarja, ki je po-
gostoma prostovoljno dajal “dobre svete”, pogo
stoma pa tudi moral biti vprašan zanje.

Ker pa ni imelo njegovo gospodarstvo ofi-
cielnega značaja in ni mogel nastopati naravnost
kot kralj v Srbiji, je moral igrati še drugo vlogo,
da doseže cilje, ki jih je imela njegova vlada kot
politična zastopnica kapitalističnega imperializ-

139

ma. Moral je biti namreč tudi špion in intrigant.
To je bilo obširno polje in politična zgodovina
zadnjih desetletij nam pripoveduje, kako se je
obdelavalo.

Kjer je mogoče iskati profite, se pa navadno
najde več profitarjev. Kapitalistična družba ni
ena enota; kapitalizem se loči po industrijah, po
organizacijah, po deželah. Povsod vlada konku¬
renca in nezaupnost.

V Srbiji je Avstrija stikala za svojimi inte¬
resi. Stikala pa ni sama. Drug poslanik je v
Belgradu zastopal na primer Rusijo, ki je tudi
imela svoje imperialistične interese. Oba gentle-
mana sta gledala drug drugemu na prste in se
trudila, da odvedeta drug drugemu vodo in jo
speljeta na svoj mlin.

To je le še poveeavalo zadrego Srbije in po-
dvojevalo njeno odvisnost. Od te in od one strani
se je enkrat pokazala ponujajoča dlan, drugič žu¬
gajoča pest. Pri vsakem političnem koraku se je
morala vprašati: Kaj poreče ta? Kaj poreče oni?
Vso -svojo politiko je morala uravnavati po tujih
interesih, vsa njena neodvisnost je pri tem posto-
jala boljinbolj fiktivna.

Bila je gospodarska — kolonija.

Srbija je jako dober zgled, kam vodi te vrste
kolonij alna politika. Ako se razpraska lupina in
pogleda bolj v notranjost, se lahko spozna, da
prihaja največ njenih notranjih komati j na ra¬
čun teh zunanjih imperialističnih vplivov. Mini¬
strstva so padala in stranke so se menjavale na
■'dadi, ker ni mogla nobena postaviti interesov
naroda v ptvo vrsto. Tudi če bi imela ta namen
in ga pri nastopu poskušala izvrševati, bi ga kma-

140

lu morala opustiti; kajti vsaka je kmalu občutila,
da jo drže tuje roke za goltanec.

Kralj Milan je bil orodje avstrijske politike.
Naj se govori karkoli o demokratičnem sistemu
Srbije, ki bi se gotovo vjemal z demokratičnim
duhom naroda; srbska zgodovina iz Milanove do¬
be je zgovoren dokaz, da nič ne pomaga demo¬
kratičnost naroda, če ne dopuščajo razmere, da
bi se demokracija resnično uveljavila. Razmere,
v katerih je živela Srbija vsled vzrokov, ki smo
jih spoznali, vsled kapitalističnega imperializma,
segajočega s svojimi kremlji po njej, so onemo¬
gočale faktično demokracijo.

Hrepenenje po njej je bilo v narodu. Silnejšs
razmere so ji nasprotovale. Iz tega so se morali
porajati konflikti, besni politični boji, zarote, a-
tentati itd. Smešno je na primer misliti, da je
bil atentat na Aleksandra in njegovo ženo le zato
uprizorjen, ker se je poročil baje proti volji na¬
roda, to se pravi, ker je morala njegove žene raz¬
burjala narod. O morali na kraljevskih dvorih ni
vredno preveč govoriti in Srbi so imeli pred Ale¬
ksandrom svojega Milana. Draga Mašin je bila
pretveza. Atentat je bil pa političen, in politika,
ki ga je provocirala, je imela svoje korenine v
označeni odvisnosti Srbije.

Tak položaj požene v obup lahko posamezni¬
ka, vlade in narode. Srbija je bila v obupnem po¬
ložaju. In med ljudstvom je zijal obup iz vsakega
kota.

Kaj bo iz dežele, če se razmerje ne izpreme
ni?

Avstrija zapira meje, a kamorkoli se obrneš,
naletiš zopet na meje. Avstrijske pesti bi se bilo

141

le tedaj mogoče rešiti, ako bi se odprla pot za iz¬
voz na kakšno drugo stran. Ali kam? Kako?

Ce bi se prišlo do morja. 'Srbija pa nima mor¬
ja. Nad Egejskim morjem vlada Turčija, nad Ja¬
dranskim deloma Avstrija, deloma Turčija.

Z barantijo se tukaj nič ne doseže. Ako hočeš
dobiti luke, ki jih ima drugi, mu jih moraš vzeti.
To se imenuje vojna.

Če bi Srbija dobila morski izhod, bi si lahko
oddahnila. Goveje živine, prešičev, žita potrebu¬
jejo tudi drugod, ne le v Avstriji. Ako se realizi¬
ra trgovina s kakšno drugo deželo, pade gospo¬
darska nadvlada Avstrije in s tem izgine politič¬
na odvisnost. Srbija postane res svobodna dežela
in si mora vsaj svoje notranje življenje urediti
po svojih željah.

Toda vojna! Le z vojno se doseže tak cilj.
Greh? Zločin? Kaj vprašuje kapitalizem po tem?
Kaj grize imperializem vest ob takih mislili? Tu¬
kaj pa gre za živi jenske interese dežele. Torej se
ne govori o grehu in zločinu; le pretvezo je treba
dobiti, da se početje formalno opraviči.

Z Avstrijo, ki ima morje, se ne more pričeti
tak b'oj, ker bi bil preveč neenak. Ostaja Turčija,
bolni mož. Z njo imajo tudi sosedi račune; mogo¬
ča bi ibila torej koalicija. Njena posest se že deli;
Avstrija je pričela z Bosno in Hercegovino, Itali¬
ja nadaljevala s Tripolitanijo, in če ne pridejo k
delitvi Balkanci, jih prehiti kdo drugi.

Za vojno s Turčijo se lahko navedajo nacio¬
nalni razlogi; ona zatira pod njeno vlado zaosta¬
le Srbe, Bolgare, Grke. Vojna se vodi za njih
osvoboditev. Tudi kulturni razlogi se lahko spra¬
vijo na dan; reakcionarna je, brutalna in nespo-

142

sobna za uvedbo in vzdržavanje reda. Masakri-
ranje kristjanov je še vedno vsakdanji dogodek.

Vse to so bili lepi vzroki. Toda — Srbija je
hotela priti do morja, ker je bila stisnjena od tu¬
jega kapitalizma.

Ko je po zmagah balkanskih zaveznikov Av¬
strija protestirala proti “srbskemu koridorju”
skozi Albanijo in je bila Srbija zopet pahnjena
od Jadranskega morja, ko je izgledalo, da posta¬
ne povečana Srbija le povečana avstrijska kolo¬
nija, je obrnila svoj pogled k Egejskemu morju,
izpremenila svoje zahteve napram Bolgarski, in
zunanje intrige so še pomagale, da je prvi bal¬
kanski vojni sledila druga — med zavezniki sa¬
mimi.

143

RAZLIKE.

Videli smo nekatere strani in posledice mo¬
derne kapitalistične kolonijalne politike. Izčrpali
jih nismo. Zgledov, ki srno jih doslej navajali,
ne priznava kapitalizem za kolonijalno politiko,
dasi imajo vse njene znake na sebi. Po navadni
teoriji so kolonije le osvojene dežele divjih ple¬
men, pri čemer bi pa včasi bilo opravičeno vpraša¬
nje, če ni kultura podjarmljenih divjakov več
vredna od tiste, ki jo prinašajo osvojevalci.

(Bistvena razlika med prvotnimi kolonijami
starih časov in med sedanjimi je ta: Nekdanja
kolonija je bila naselbina ljudi, ki so iz raznih
vzrokov, največ zaradi preobljudenosti in z njo
spojenega pomanjkanja živeža zapustili svoj do¬
mači -kraj. Lahko se je zgodilo, da je ta izseljena
truima izbrala za novo domovino kraj, ki je bil
že obljuden, pa je prvotne prebivalce pokončala
ali zasužnjila. Stari vek ni bil -posebno rahloču¬
ten.

Ko je bila še zemlja slabo obljudena, je bilo
dovolj praznega prostora za nove naselbine. Če se
je'našel, se je lahko prihranil boj in s tem 1  žrtve,
ki jih mora v boju doprinašati tudi napadalec.
Mnogo kolonizacije se je v takih razmerah izvr
šilo mirno.

Današnja kapitalistična kolonijalna politika
nima v prvi vrsti namena, da bi se pridobil pro¬
stor za prebitek ljudstva, ki nastaja v domači
deželi. Njena glavna cilja sta pridobivanje novih

144

tržišč in novih 'krajev za izkoriščanje prirodnih
bogastev. Kolonije našega časa praviloma niso
nove naselbine, temveč nove osvojene in podjar¬
mljene dežele.

Če se to le površno razmišlja, bi se lahko pri¬
šlo do zaključka, da je vsaka kolonialna politika
sploh obsodbe in prokletstva vredna in da nimajo
beli ljudje v krajih divjih ali pretvezno divjih
plemen ničesar iskati.

Tak zaključek bi bil napačen. Kolonijalna
politika ni sama na sebi okrutna in grozna, am¬
pak kapitalistični sistem jo dela tako; koloniza¬
cija in vpliv na kulturno zaostala plemena ne
mora brezpogojno voditi do vojne; to posledico
povzroča zopet kapitalistični sistem, ta pa res ne¬
izogibno.

Problem preseljevanju in naseljevanja bo po
vsej človeški previdnosti dajal naloge tudi bodoči
družbi, ki bo po našem mnenju in pričakovanju
socialistična. Dejstvo ,da so nekateri kraji dan¬
danes bogato obljudeni, drugi preobljudeni, ne¬
kateri pa skrajno redko naseljeni, se ne da uta¬
jiti in tudi ne spraviti s sveta. In s tem dejstvom
mora računati vsak socialni sistem.Tudi socializem
ga ne more prezreti.

Kako se bodo produktivne prilike ob bodo¬
čem razvoju tehnike še razvile, ne moremo vedeti.
Marsikaj si lahko mislimo. Toda ugibanje ima pri
znanstvenem delu zelo podrejeno vlogo, in sociali¬
zem hoče znanstveno delati. Graditi mora torej
na trdnih tleh in se v prvi vrsti opirati.na znane
razmere.

V to znano spada na primer dejstvo, da ne
morejo biti kraji, ki so namenjeni pretežno polje-

145

delstvu, nikdar tako gosto obljudeni, kakor indu-
strij-alni okoliši. To se sicer v gotovem večjem ob¬
segu lahko ponekod izenači. Zemlja, ki je ob¬
delana za agrikulturo, ne služi le poljedelcu, na
njej živečem, ampak tudi mestnim prebivalcem,
ki uživajo njene plodove. Kolikor več je redko na¬
seljene, a koristonosno obdelane zemlje, toliko go¬
steje so industrijski kraji lahko obljudeni.

Iz tega se pa vendar ne more izvajati, da bi se
razmerje med agrikulturo in industrijo lahko v
mejah posamezne dežele poljubno uredilo in s tem
zadovoljivo rešilo vprašanje notranje koloniza -
cije. Poljedelstvo ima svoje pogoje, industrija pa
svoje. Nesmiselno je vpraševati, zakaj se Sahara
s svojo ogromno razsežnostjo ne obdela, V pešče¬
ni puščavi pač ne raste ne krompir ne detelja, in
dokler ne bo človeštvo imelo boljših sredstev od
sedanjih na razpolago, da bo moglo- nerodovitne
kraje z boljšim uspehom izpreminjati v rodovitne,
bo mtoglo računati le s produkti tiste zemlje, ki je
godna za motiko in plug.

Prav tako se pa tudi industrija ne more po¬
ljubno snovati tam, kjer je kapital. Kjer ni daleč
naokrog potrebnih surovin, prirodnih sil ali pa
pripomočkov za nstvarj-anje umetnih, ugodnih
zvez s tržišči i. t. d., tam se ne more industrija iz-
teptati iz tal. Tudi če je res, da se to in ono- lahko
dobavlja iz drugih krajev, se ne sme prezreti, da
je industrija v sedanji družbi v prvi vrsti vpraša
nje profita. Ako so produktivni stroški preveliki,
ne bo noben kapitalist iz gole ljubezni do rojstne¬
ga kraja gradil tovarn v njem.

Od teh razmer je problem obljudenja neizpros¬
no odvisen.

146

Najdejo se dežele, ki so tako srečne, da je v
njih dovolj pogojev za poljedelstvo, živinorejo
gozdarstvo na eni, in za vsakovrstno industrijo na
drugi strani. Ali to ni splošen zakon. Nekatere
dežele sploh nimajo pogojev za agrikulturo, ali
vsaj ne za zadostno; druge jih nimajo dovolj,
da bi se mogla industrija uspešno ustanoviti. Ta¬
ko so gotove dežele za' sedaj ali pa tudi še za po
zneje obsojene, da morajo ostati redko obljudene.

Priroda se pa ne briga za to pri množitvi pre¬
bivalstva. Nobenega naravnega zakona ni, ki bi
Urejeval porode tako, da bi bilo v določenem kra¬
ju vedno le toliko ljudstva, kolikor se ga tam la¬
hko« dobro prehrani. Ce pa nastane prebitek člo¬
veškega' materijala, je neizogibno vprašanje:
Kam z njim ?

Ta problem obstaja danes in bo obstajal tudi
v socialistični družbi.

Danes se družba sama ne briga veliko zanj,
ampak prepušča njega rešitev navadno posamez¬
niku. “Pojdi s trebuhom za kruhom,” Včasi ga
pa še ovira v tem. Tako je na. primer v raznih
deželah prepovedano izseljevanje moškim, ki še
niso opravili svoje vojaške dolžnosti. Drugi, ki
so sicer odslužili kasarniška leta, pa so še podvr¬
ženi vpoklicu za orožne vaje ali vojno, smejo le s
posebnim oblastvenim dovoljenjem zapustiti de¬
želo. Ali se more človek preživeti doma ali ne, za
to ne vprašuje oblast.

V socialistični družbi bo reševanje tega pro¬
blema olajšano, ker bo ustanovljena na veliko
širši podlagi, kakor sedanja. Družba ne bo imela
nobenega interesa na tem, da bi šiloma zadržavaTa
ljudi v krajih, v katerih se ne morejo preživeti;

147

nasprotno' bo zanjo važno, da bo kolikor mogoče
vsakdo tam, kjer bo najbolj potreben. Ali tudi -če
bo reševanje problema ložje, bo vendar obstaj&i
problem.

Tudi ee ima kakšna dežela mnogo ugodnosti
za agrikulturo kakor tudi za industrijo, je, če ni
zelo velika in ee nima posebne lege, tako da sega
v različne pasove in uživa najraznovrstnejša pod¬
nebja, skoraj izključeno, da bi mogla^eksistirati
brez vsakega uvoza, zlasti ako se ne mara ljud¬
stvo odreči užitkom, ki jih omogoča splošno stanje
kulture in tehnike našega časa. Ti ali oni pred¬
meti se ne pridelujejo v nobenem kraju dežele,
toda ljudstvo jih vendar zahteva. Včasi gre za
reči, ki bi se večalimanj lahko smatrale za luksus;
včasi gre za zelo važen živež.

V krajih, kjer žive še necivilizirana plemena,
so ogromne plohe zemlje, ki bi lahko dajale boga¬
te plodove, pa jih ne dajejo, ker ne zna ondotno
domače ljudstvo racionalno obdelavati zemlje ali
pa tudi ne čuti potrebe za to, ker rodi njegovo po¬
lje prav toliko, kolikor potrebuje samo.

Ali naj se taki kraji prepuste sterilnosti?

Kapitalizem odgovarja: Ne.

'Tudi socializem odgovarja: Ne.

Razlika je le v tem, da misli kapitalizem : Z
modernim obdelovanjem bi se tam dosegli ogrom¬
ni profiti. 'Dočim pravi socializem : “S kultivira¬
njem teh krajev bi se lahko prehranile velike
množice in odstranilo bi se pomanjkanje.”

Da so v tistih krajih barbari gospodarji, ne
ovira kapitalizma. Interesi njegovega dobičkar¬
stva so večji, kakor rešpekt pred lastninsko pra¬
vico divjakov. Tudi socializma ne more ovirati to

148

dejstvo, ampak njegovi razlogi so drugačni. Inte¬
resi vsega človeštva stoje nad interesi posamezne
sfcupine, ki bodo itak le navidezno, iie pa resnično
trpeli; ako se bolje obdela doslej neobdelana ali
pa slabo obdelana zemlja in bo vsled tega bogato
rodila, bo to koristilo tudi tistim, ki so danes nje¬
ni gospodarji, pa jo odtegujejo sebi in vsemu člo¬
veškemu plemenu, čigar interesi so socializmu
prvi.

Tudi kulturni interesi prihajajo pri tem vpra¬
šanju v poštev in se ne morejo prezreti. Res je to
beseda, ki se je zelo zlorabljala. Strahovita zločin¬
stva nad posamezniki in celimi narodi so se po¬
čenjala v imenu kulture. Misionarji vsakovrstnih
cerkev so nosili “pravo vero”, torej višjo kulturo
na vse strani sveta, a vedoma ali nevedoma so bili
pionirji brezobzirnega izkoriščanja in zasužnjeva-
nja. Ni dvoma, da je bilo med njimi mnogo pošte¬
nih), požrtvovalnih ljudi; bili so pa tudi pustolovci
in zavedni hlapci profitarstva med njimi.

V enem ali drugem slučaju so pa vendar le
delali pot trgovskemu agentu, ki jim je sledil za
petami in si najrajši vzel vojaka za pomočnika.
Koliko kulture se je zneslo le v Afriko ! In koliko
groze je zapisane v zgodovino te kolonizacije —
pod pretvezo in pod avspicijami kulture !

Zloraba dobre reči nas pa vendar ne sme tako
zaslepiti, da ne bi mogli iz umazane lupine izlušči¬
ti zdravega jedra. Beseda “kultura” se je zlo¬
rabljala in oblatila na vse mogoče načine; stvar
“kultura” je važna in vzvišena. In ta stvar je
■čimdalje bolj na poti, da postane skupna last vse¬
ga človeštva. Vsa družba je na tern interesirana,
in z njo tudi socializem.

149

Najvišja .mogoča kultura je v resnici pravi
cilj socializma; rešitev ekonomičnega vprašanja
je le odločilno'sredstvo za ta namen.

Nekultura je ovira socializma in -— kar je
skoraj soglasno —• ovira splošnega napredka. Lo¬
gično je, da mora socializem povsod pospeševati
kulturo in po svoji moči odstranjevati nekulturo.
Socializem ne more priznavati tesnih pojmov “na¬
cionalne kulture”, “krščanske kulture”, “dežel¬
ne kulture”. Socialna kultura je kultura vsega
človeštva, ki nastaja s sodelovanjem vsega člove¬
štva in za užitek vsega človeštva.

Če so torej na svetu posamezna plemena, ki
nimajo kulture ali pa so naravnost protikulturna,
je to protisocialen in protisocialističen pojav. Po
socialističnih pojmih kulture je važno, da se tudi
taka plemena dovedejo v skupni krog vsečloveške
kulture — za sodelovanje in za uživanje.

Socializem na primer ne more biti indiferen¬
ten glede pojava kanibalizma. Ako bi mu bile takt
reči ravnodušne, bi izgubil pravico, da imenuje
svoje gibanje in svoje cilje obče človečanske. So¬
cializem hoče iztrebiti izkoriščanje — ne le v to¬
varnah stomil jonskih trustov, ampak, po vsem sve¬
tu, ne le v formi mezdnega suženjstva, ampak v
vsaki obliki. Navada gotovih divjih plemen, da
napadajo sosede, pobijajo nekatere in odvajajo
druge v suženjstvo, je tudi izkoriščanje, in naloga
socializma je, da odpravi tudi to, če ne bo odprav¬
ljeno pred njegovo zmago.

Tudi za to je pa potreben gotov način “ko¬
lonijalne politike”, dasi se bo ta seveda bistveno
razlikovala od kapitalistične.

150

Kolonizem sam na sebi ni zlo. Njegovo gorje
v sedanjih časih povzroča kapitalizem, kateremu
služi kolonijalna politika kakor vse drugo za nje-
gove namene, ki ne morejo biti drugačni, kakor
sebični in profitarski. 'Treba je torej pogledati na
kolonijalno politiko, kakršna je dandanašnji, na
njene sedanje vzroke in na neizogibne posledice,
ki jih mora porajati v taki družbi in v takih raz¬
merah, v kakršnih živimo sedaj.

V ta namen se je treba vsaj nekoliko ozreti
na značaj obstoječega razreda.

Kapitalizem ima svoje zakone, ki veljajo po¬
vsod enako, kakor je zakon teže enak v vsej ne¬
skončnosti. V enakih razmerah morajo biti tudi
učinki zakona enaki. Značaj kapitalizma se ne
razlikuje po deželah in narodih, temveč le po raz¬
noterosti svojih materijalnihi pogojev in po stop¬
nji svojega razvoja. Mnenje, da je kapitalizem
ene dežele bolj okruten, bolj grabežljiv, bolj agre¬
siven od kapitalizma druge dežele, j^ popolnoma
neutemeljeno. Ce se kaže v mnogih slučajih tako,
je to le posledica večjega in manjšega razvoja, ne
pa posledica različnega značaja kapitalizma.

Prirodne razmere na zemlji so neenake. Tu¬
kaj so kraji z vedno ugodnim podnebjem, z rodo¬
vitno zemljo, ki daje najžlahtnejše sadove za ceno
najmanjšega dela, tam je večen led in mraz; go¬
vori in piše se tedaj pač o blagi, prijazni, skopi,
trdi naturi, ali vsakdo razume, da so to le jezi¬
kovne figure, s katerimi se ne more označevati ka¬
rakter nature same. Natura ni ob Kongu nekaj
druzega kakor ob Volgi, spomladi kaj druzega
kakor v jeseni, na zemlji kaj druzega kakor na
Jupitru. Njeni zakoni so enaki povsod in v vseh ea-

151

sih; njeni zakoni so njeno bistvo in miniti bi mogli
le tedaj, če bi minila natura sama.

Tudi zakoni kapitalizma ne morejo miniti dru¬
gače kakor s poginom kapitalizma samega; dokler
pa obstoja kapitalizem, morajo obstajati tudi nje¬
ga zakoni in morajo učinkovati kot zakoni; v ena¬
kih razmerah,pod enakimi pogoji morajo biti tudi
učinki enaki.

Lahko se govori o angleškem, nemškem, ame¬
riškem, belgijskem, ruskem kapitalizmu in o raz¬
likah med enim in drugim. Ali to ne more pome¬
niti nič druzega, kakor da so te in one razmere v
posameznih deželah različne, da je vsled tega tudi
kapitalizem različno 1  razvit in da — zopet vsled
teh razlik, ne pa zaradi svojega posebnega zna¬
čaja — različno učinkuje.

Kadarkoli je industrijski kapitalizem kakšne
dežele tako razvit, da ni na domačem trgu več do¬
volj prostora za njegove produkte, nastane zanj
potreba, da najde druge trge v tujini.

Da se razumemo : To ni potreba industrije sa¬
me na sebi, temveč potreba kapitalizma. Industri¬
ja je le izdelovalka gotovih potrebščin. Kapitali¬
zem je pa sistem vlaganega kapitala, ki stremi po
dobičku. Industrija lahko služi temu sistemu, in v
sedanji družbi mu res služi. Industrija bi pa tudi
lahko služila sistemu kooperacije, sodelovanja, in
bi bila lahko urejena tako, da bi producirala vse
za potrebo, a le za potrebo.

Današnja industrija sloni na kapitalistični
podlagi, služi kapitalističnim interesom in je vsled
tega profitarska. Če ne najde toliko dobička do¬
ma, kolikor ga more pričakovati po svoji produk-

152

tivnosti, ga gre iskat čez meje. V tem je zarodek
kapitalistične kolonijalne politike.

Kapitalizem vsake države pride prej ali slej
do tega, da mora iskati trge izven svojih meja.
To je le vprašanje časa. Ako ta ali ona država še
nima izvoza, ki bi kaj štel, je to le dokaz, da ni
njen kapitalizem v svojem razvoju še prišel do
tiste stopnje, na kateri postaja domača produk¬
cija večja kakor domača potreba, to se pravi do
stopnje, na kateri delavstvo toliko izdeluje, da
ne more pokupiti svojih izdelkov. Kadar pa pri¬
de tako daleč, tedaj ne ostane enostavno nič dru-
zega, kakor da se kapitalizem začne ozirati, kje
bi mogel odslej delati profite.

Začasno se pač včasi zgodi, da se produkcija
omeji, če ni predaja na zunanjih trgih še nikakor
zagotovljena, in zlasti, če gre za produkte, ki ne
morejo brez škode dolgo ležati, bo podjetnik tako
previden, da si prihrani produktivne stroške, od
katerih ne more pričakovati dobička,, Zaprl bo to¬
varne ali pa reduciral, znižal produkcijo, dokler
ne razproda zaloge in ne najde novih odjemalcev.

Razume se, da plačujejo račun za to metodo
v prvi vrsti delavci. Kajti na nje se kapitalist
ne ozira, če ne more iz njihovega dela več kovati
profita. In ne skrbi ga, kakšna bo njih usoda, če
zapre tovarno. S svojega stališča je izpolnil svo¬
jo dolžnost, plačujoč jim mezdo, dokler so bili v
njegovi službi. Kaj bo nadalje z njimi, je njih
lastna briga.

To bi bilo vse prav, če bi bilo delavcem
dano, da si tedaj po svoji poljubnosti lahko urede
svojo novo usodo. Ampak kljuka je ta, da niso
delavci odvisni od svoje volje, od svoje sposobno-

153

sti, od svoje pripravljenosti za delo, temveč baš
— od kapitalizma, če ima delavec danes delo in
zaslužek, je s tem kolikor toliko zagotovljena nje¬
gova današnjost. Njegova bodočnost visi vedno v
zraku.

Delavec nima vpliva ne na produkcijo ne na
trg. Odvisen je od obojega. Podjetnik določa,
koliko naj se izdeluje; ali če se je izdelalo pre¬
več, je delavec prvi, ki trpi vsled tega.

Včasi doseže nadprodukcija, to se pravi izde¬
lovanje, ki presega potrebo, ali, kakor bi se tudi
laihko reklo, doseže pomanjkanje trgov tako me¬
ro, da nastopi za industrijo lahko katastrofa.

V kapitalistični družbi je to tako navadna
reč, da se lahko smatra za zakonitost kapitalizma.
Stvar je popolnoma naravna. Kapitalist Peter ne
ve, koliko se proizvaja gotovega blaga v Pavlovih,
v Francetovih, v Jožetovih, v Jurjevih tovarnah.
V svoji daje proizvajati, kolikor je le največ mo¬
goče, zakaj čim več bo prodal, tem več bo dobi -
eka. Naenkrat se pa izkaže, da so Pavel, France,
Jože, Jurij ravno tako mislili in .ravno tako rav¬
nali. Naenkrat je v skladiščih toliko, da se ne
more prodati. In to je kriza.

'Treba je zopet, da se prav razumemo. Če se
pravi: Produkcija presega potrebo, ne pomeni to
nič druzega, kakor da se ne more spraviti v de¬
nar, kar se je izdelalo. S tem, kar razumemo v
navadnem jeziku pod potrebo, nima ta kapitali-
stično-trgovska potreba nič opraviti. Na primer:
Nadprodukcija obuval je nastala. S tem ni re¬
čeno, da ne bi noben človek več mogel potre¬
bovati čevljev. Prodati se ne morejo zato, ker
nimajo denarja ljudje, ki bi jih nemara radi ku-

154

pili. Otroci in odrasli liodijo lahko bosi, skladišča
so pa pri tem prenapolnjena. Tisti, ki hodijo bosi,
ne prihajajo za kapitalizem v poštev. Oni niso
kupujoče občinstvo. Če se govori o “potrebi” v
kapitalističnem zmislu, ne štejejo nič. Le tista
potreba, ki lahko plačuje z gotovim denarjem, je
zanj res “potreba”. Tako prihaja do tega, da pre¬
sega produkcija potrebo.

Če se zgodi to v večji meri, nastane kriza, ki
ima lahko panične posledice. V Ameriki imenu¬
jejo gospodarske krize sploh panike, kar pomeni
približno grozo. Pravi se pa tako, zaradi tega, ker
sega v takih slučajih groza v sam kapitalistični
svet.^

Če ne bi imela kriza za delavstvo drugih po¬
sledic kakor brezposelnost, bi bilo že to dovolj
grozno, kajti z brezposelnostjo so za proletariat
spojene vse nadloge, ki si jih le moremo misliti
od silnega pomanjkanja do moreče bede, od pre¬
zebali j a do strašnega razširjanja bolezni in umi¬
ranja, od strahu in jeze do zločinov in moralnega
propadanja.

Ali ta stran krize ne vznemirja kapitalistične
družbe toliko, kolikor ona druga, namreč panika
v kapitalističnih krogih samih. Kakšna večja
tvrdka pride v zadrege. Blago se ne spravi v de¬
nar, kakor se je pričakovalo ;  računi se ne mo -
rejo plačati ob času; banka, ki oskrbuje tvrdkine
posle, pride sama v zagato; ker pa so z njo spoje¬
na tudi druga podjetja, spravi njen polom tudi ta
v krizo in morda v bankrot. Tako gre debakel
lahko po vsej deželi.

če pravimo, da segajo take krize v kapitali¬
stično družbo samo in grabijo tudi krepke kapita-

155

liste za goltanec, vendar ni s tem rečeno, da str -
moglavijo kapitalistični sistem sam. Ta se navse¬
zadnje tudi z njimi utrjuje. Tudi take krize nam¬
reč pospešujejo koncentracijo kapitala. Denar, ki
se izgubi v kolosalnih bankrotih, ne izgine. Kar
se v resnici zgodi, je to, da pride iz enih žepov v
druge. Povsem naravno pa je, da se večinoma
zbira v najmočnejših blagajnah, v takih, ki so
tudi v kritičnih časih sposobne, da pokupijo, kar
se mora po sili prodati. Število podjetnikov se
zmanjša, tisti, ki ostanejo, pa postanejo mogoč -
nejši. In to omogoča, da pride gospodarstvo po¬
tem zopet za nekaj časa v normalen tir.

Začasno prostovoljno ali prisiljeno znižanje
produkcije ne more v kapitalističnem svetu imeti
trajnega pomena. Vse, kar spremlja razvoj kapi¬
talističnega gospodarstva z mrzlicami in krči,
vendar ne more ustaviti Učinkov njegovega te -
meljnega gospodarstva. Kapital se pomnožuje.
Neizogibno povzroča to nadvrednost. Karkoli se
producira, se prodaja za ceno, ki je višja kakor
produktivni stroški, prištevši k njim tudi to, kar
more podjetnik sani porabiti. Prebitek skupič-
kov se izpreminja v kapital. Zakaj če se to ne
zgodi, ostane profit mrtev. Vtakniti se mora zo¬
pet v podjetja, bodisi da se povečavajo stara, ali
pa da se ustanavljajo nova. In tu se ustvarjajo
novi profiti; in kar se jih ne zapravi, ker jih tudi
z najrafiniranejšo potrato, z najbolj nezmiselnim
razmetavanjem ni mogoče zapraviti, se zopet do¬
dajajo kapitalu. Tako raste in raste kapital in za¬
hteva nove prilike za vlaganje, za investicije, za
ustvarjanje novih profitov.

156

Temu naraščanju kapitala se precej hinavsko
pravi pomnoževanje narodnega bogastva. Hinav¬
ski je ta izraz zaradi tega, ker je ironija govoriti
o bogastvu naroda, če ima vse to bogastvo par de¬
belih kapitalistov v svojih žepih.

(Naraščanje kapitala zahteva pomnoževanje
produkcije. Nujno jo zahteva. iNe zaradi tega,
ker je resnična in spoznana potreba večja, ampak
zato, ker se drugače ne morejo množiti profiti.

Ampak najkrepkejša volja za večji profit ne
more preobraziti domačih razmer tako, da bi mo¬
glo prebivalstvo pokupiti vse, kar se more produ¬
cirati, oziroma vse, kar se resnično producira. Ni¬
kdar ne bo to mogoče v kapitalistični družbi. Na¬
sprotno. Cim bolj narašča produkcija, tem manj
se morejo produkti razprodati doma. Cim večja je
produkcija, tem večje je nasprotje med množino
izdelkov in kupovalno sposobnostjo mase.

Imperativno je torej vprašanje: Kje dobiti
nove trge?

In logično je: Če jih ni dovolj doma, če jih
ni mogoče ustvariti doma, jih je treba poiskati v
tujini.

157

ZUNANJA TRGOVINA.

iZunanja trgovina, ki izvira iz teh razmer kot
neizogibna posledica, ne bi nujno morala biti zlo.
V prvotnem pomenu je zunanja trgovina prav to
kar domača, le v razširjenem krogu. Izmenjava¬
nje blaga je. Njeni zarodki se najdejo že v davni
davnini, ko še ni bilo ne le kapitalizma, ampak
tudi ne države, ne pisane zgodovine. Že v kam -
nitni dobi imamo dokaze za to. Kraji, kjer ni bilo
kamna, so bili takrat hudo udarjeni, kajti kamen
je bil materijal za najvažnejšo reč, za delovno
sredstvo. Potem je bila zopet razlika med sla -
bim, boljšim in še boljšim kamnom. Kjer je bilo
dosti materijala in dobrega materijala, se je po¬
rodila trgovina z njim; najprej so dajali surov
kamen ljudem v takih krajih, v katerih jim ga je
manjkalo, pa so jemali zanj od njih primitivne
pridelke, katerih so imeli odveč. Pozneje so začeli
na debelo izdelavati orodje, pa ga dajali v za¬
meno. In ta brezdenarna trgovina je obsegala ve¬
lika področja, zlasti če vzamemo tedanje skoraj
absolutno pomanjkanje prometnih sredstev v po¬
štev. V neolitični in- pozneje v bakreni dobi la¬
hko zasledujemo popolnoma določene dolge trgov¬
ske poti, ki so segale iz Azije daleč-v razne evrop¬
ske kraje in narobe.

Različnost razmer na zemlji, vtemeljena v ne¬
enakosti prirodnih bogastev, v neenakosti površi¬
ne, v razlikah podnebja i. t. d. zahtevajo ne le lo¬
kalno, ampak tudi svetovno izmenjavanje blaga,

158

torej to, kar je dandanašnji domača in zunanja
trgovina. Zahtevajo ga tembolj, čimbolj se člove¬
štvo civilizira.

'Toda v kapitalistični družbi se ne izvršuje
ne domača ne zunanja trgovina zaradi človeštva,
zaradi njegove civilizacije, zaradi njegovega bla¬
gostanja, zaradi njegovih potreb. Naj obrača-
mo stvar na katerokoli stran, vselej pridemo do
spoznanja, da je profit njen glavni zakon.

Iščoč nove profite išče kapitalizem nove tr¬
ge.

Dokler je industrija v drugih civiliziranih
deželah, zlasti v sosednjih, še nerazvita, se išče¬
jo tam. To povzroča najmanj e težav in sitnosti.
Agenture, borze, trgovinske pogodbe, konzulati
i. t. d. so- sredstva za to.

Ali kapitalizem ima, kakor smo že rekli, po¬
vsod en zakon in eno tendenco v sebi. V vsaki de¬
želi gre za tem, da si razširi področje in da si u-
stvari monopol. In kadar se dovolj razvije in po¬
veča, začne najprej izpodbijati tujo konkurenco
doma, potem pa gleda, da stopi tudi zunaj v kon¬
kurenco s tujim kapitalom.

Formalisti, ki namenoma prezirajo relativ¬
nosti, bi iz tega lahko izvajali, da gradi kapita¬
lizem kitajski zid okrog svoje dežele. In ker se
to v resnici ne godi, se zmagoslavno vzravnavajo,
pa kličejo: “Vsa socialistična teorija o kapitalu
je napačna. Nobena, tudi najbolj razvita kapi¬
talistična dežela ne izključuje zunanje uvozne tr¬
govine. Torej je trditev o tendenci kapitala ne¬
resnična.”

Toda počasi! Tako se nam ne mudi, da bi kar
preobračali koše, ne glede ne to, kar je v njih.

. 159

Kapitalizem ne izključuje zunanjega uvo¬
za, — tam namreč ne, kjer ga v svojem lastnem
interesu ne more izključiti. Ako ne primer kak¬
šna dežela nima dovolj premoga, je naravno, da
ga mora uvažati. Kako bo kapitalizem razvijal
svojo industrijo brez njega? Če ni dežela dovolj
agrikulturna, ne nasprotuje industrijalni kapita¬
lizem uvažanju zemljedelskih produktov; za raz¬
voj svoje industrije potrebuje delaveev in de¬
lavci morajo jesti.

Pri tem pa vendar vidimo, da ima profit
povsod svoje malike. Če se industrij alni kapita¬
listi ne upirajo uvozu mesu in žita, kjer se ga do¬
ma premalo pridela, se mu pa iz petnih žil upira-
rajo veleposestniki, agrarni kapitalisti, ker je
njih dobiček tem večji, čim manj je živeža na
trgu.

Da je kapitalizem z gotovimi kategorijami
uvo‘za sprijaznjen, pa sploh nič ne dokazuje proti
dejstvu, da gre v vsaki deželi za čim večjim mo¬
nopolom in da -skuša razširiti svoj monopol tudi
preko meja. Ni li Rockefeller izkušal razširiti
svoj trust olja preko Amerike po Evropi?

Kapitalizem mora dovoljevati uvoz surovin,
katerih nima v deželi. S tem pospešuje le svoje
interese. Če nima železa, pa si hoče ustvariti želez¬
no industrijo, mora kupovati surovo železo od
zunaj. Prav s tem se pa emancipira od tujine, ker
mu ni treba gotovih železnih izdelkov kupovati
od zunaj.

V to, kar je neizogibne, se vdaja. Če ima pa
kaj upanja, da se izogne, poskuša tudi to. Ne za¬
htevajo li nemški šovinisti, da naj Nemčija kot
“ceno” sedanje vojne anektira Belgijo in velike

160

kose Francije? Niso li med njimi baš veliki po-
renski industrijski magnati in ni li med njihovimi
glavnimi argumenti ta, da. so ti kraji bogati gle¬
de na premog in rudo ? Taka aneksija bi nemške¬
mu kapitalizmu utrdila monopol in zaradi tega
dobičkarskega cilja ne vpraša niti v sanjah, ka¬
ko bi se taka aneksija v jemala s pravičnostjo in s
samoodločevanjem dotičnega ljudstva.

Z razvojem kapitalizma po vseh civilizira¬
nih deželah se krči tudi možnost, da bi se v njih
dobivali novi trgi. Država, ki je nekdaj morda
vabila tuj kapital na investicije, dobi sčasoma
lastno močno industrijo in namesto da bi kupo¬
vala tuje blago, gleda, kje bo prodajala svoje.
Ena, druga, tretja država pride do tega, in tako
dalje.

Ce parne moreš več prodajati sosedu, moraš
iti s .svojim košem dalje. Če so trgi belokožcev
prenapolnjeni, moraš poizkušati srečo pri črncih,
pri rumenih ljudeh.

Govorili smo že o kulturi in kulturtreger-
stvu in prositi moramo za malo odpuščanja. La¬
hko bi kdo mislil, da smatramo vso kulturo, ki se
nosi med divjake, za sam bluff. In to ne bi bilo
preveč čudno, če se na primer spomnimo na raz¬
kritja, ki so jih pred nekoliko leti storili nemški
socialisti o postopanju kajzerjevih guvernerjev
in drugih uradnikov v njih afriških kolonijah,
o vneboupijočem bičanju, obešanju zamorcev itd.

Ampak nekoliko izjeme je vendar treba na¬
praviti. Nekaj kulture nosi kapitalizem v divja¬
ške kraje, četudi ima vedno kapitalističen pe¬
čat na sebi. Zato ne bomo poklekovali pred Ma-
monom in slavili njegovega kulturnega značaja.

161

Stvar je enostavno ta, da gre tudi tukaj za pro¬
fitom, Da ga doseže, hoče prodajati, česar niso
divjaki prej. kupovali. Da postanejo naklonjeni
takim kupčijam, morajo občutiti potrebe zanje.
In kultura ustvarja potrebe.

Toliko, kolikor je koristno za njegove kup¬
čije, daje kapitalizem kulture nekulturnim lju¬
dem. Ni treba, da bi bilo tega veliko. Zato je ta¬
ka kultura še manj nego polovičarska in nima
zdravega jedra v sebi. Kadar se hoče dalje razvi¬
jati, ji stopi moč kapitalizma na pot. Kjer je do¬
sežen nameravani profit, se prenehajo potrebe
po kulturi.

Glavno pri vsem tem je pa dejstvo, da je za¬
kon kapitalizma povsod enak. Kjerkoli je toliko
razvit, da nastane zanj potreba zunanjih trgov,
gre za njimi. Kadar ni več dovolj tržišč v civilizi¬
ranih deželah, gre v divje, ali v tiste, ki jih imenu¬
je divje. To stori kapitalizem prve, druge, tretje,
četrte dežele.

Konkurenca se prenese iz Evrope v Afriko,
Azijo, Melanezijo.

Ker si prilasti kapitalizem v vsaki deželi,
kjer je dovolj močan, politično moč, stoji držav¬
na sila za njim in za njegovimi interesi. Konku¬
renca posameznih kapitalistov se izpremeni v
tekmovanje držav. In vodi se nadalje z njihovimi
sredstvi. Med ta sredstva spada orožje. In iz te
konkurence izvirajoče konflikte rešuje v zadnji
instanci res orožje.

To se pravi: Kapitalizem nosi sam v sebi več¬
no ugroževanje miru.

Konkurenca kapitalizma na svetovnih trgih
ugrožava mir in nosi v svojem krilu vojno. To je

162

nauk socializma. To socialistično resnico spozna¬
vajo tudi ljudje, ki jih doslej še nihče ni prišteval
socialistom.

Ako pravi Lloyd George, da morajo afri¬
ške kolonije dobiti administracijo, ki bo za njih
prebivalstvo sprejemljiva, da jih bo varovala iz¬
koriščanja v prid evropskim kapitalistom in ev¬
ropskim vladam, tedaj te besede gotovo ne izvi¬
rajo iz puhlega sentimentalizma, ampak iz spo¬
znanja, da je tako. izkoriščanje nevarno miru, ne
le miru Hotentotov in Hererov, ampak tudi mi¬
ru Evrope. Samo po sebi se razume, da je izko¬
riščanje v prid evropskim kapitalistom profitar-
sko izkoriščanje. Kjer gre za profit, se javlja
konkurenca, in kjer nastopa konkurenca v tako
velikem obsegu, tam je nevarnost vojne blizu.

Ako sme to povedati Lloyd George, smejo to'
povedati tudi socialisti.

Socializem ni nikdar dejal, da je trgovinska
velekonkurenea kapitalizma apsolutno edina mož¬
nost, iz katere se more poroditi vojna. Če imamo
na primer na svetu še vedno fevdalne institu¬
cije, ki so v preteklosti- povzročale vojne, je po¬
polnoma jasno, da jih lahko povzročajo tudi se¬
daj. Če vidimo cele narode, ki se zavedajo svo¬
je narodnosti, podjarmljene in se njih zatiralci
boje, da bi se mogli na kakšen način otresti jar¬
ma, se tudi iz tega lahko izcimi vojna.

Socializem le pravi, da je tam, kjer vlada ka¬
pitalistična konkurenca za svetovne trge, vedno
nevarnost, da pride do vojne. In med vsemi vzro¬
ki krvavih spopadov je ta največji, že zaradi te¬
ga, ker je danes večina zemeljske oble gospodar¬
sko‘pod vplivom kapitalizma.

163

Kjerkoli izbruhne v naših časih vojna, se
lahko najde kapitalistično ozadje. Tudi za seda¬
njo vojno velja to.

Sedanji gigantični hoj ima raznovrstne raz¬
loge. Med njimi je častihlepnost, strastno hrepe¬
nenje po očuvanju starih avtokratičnih oblik,
strah pred naraščajočo demokracijo, cesarska
blaznost, narodna vprašanja. Ali najvažnej¬
ši izmed vseh vzrokov je vendar kapitalističnega
značaja.

V začetku vojne je bilo od nemške strani
dostikrat slišati, da zahteva Nemčija “svoj pro¬
stor na sol licu. ” Kaj je to pomenilo? Je li bila
Nemčija v kakšni nevarnosti? Česa ji je manjka¬
lo, kar more kakšna dežela po pravici pričako¬
vati od zunanjega sveta? Njene notranje ured¬
be so bile — vsaj za tedaj — njena lastna zade¬
va; ako je hotela imeti več demokracije, ji ni ni¬
hče branil tega; ako je hotela razširiti kulturo
med mase svojega ljudstva, je sama imela sred¬
stva za to. “Prostora na solncu” je imela dovolj,
če je pa govorila, da ga nima in da si ga mora
šele pridobiti, je moglo to imeti le gospodarski
pomen. Njen kapitalizem, ki se je izza prusko-
francoske vojne vsled petmiljardne vojne odškod¬
nine in vsled zedinjenja države mogočno razvil,
je zahteval več profitov, in to je moglo biti le
na škodo drugih. Kajti kjer jemlje profite eden,
jih ne more obenem jemati drugi.

Zgradba bagdadske železnice je eno tistih
znamenj, ki pojasnjujejo nemške kapitalistično-
gospodarske namene. Toliko ve dandanes vsak
začetnik v politični ekonomiji, da se ne grade
železnice, zlasti pa ne železnice v oddaljenih, tu-

164

jih deželah, iz ljubezni do bližnjega, ampak iz
gospodarskih ali pa strategičnih namenov. Oba
namena se tudi lahko spojita; z bagdadsko že¬
leznico je bilo tako.

V prvi vrsti je bila ta proga komercialna.
Odpreti je imela nemškemu kapitalizmu pot na
bližnji in daljni vzhod. Nastalo je pa vprašanje,
kako priti do izhodne točke te železnice. Morska
pot iz nemških voda do Carigrada je bila Nemči¬
ji predolga. Iskala je pot po suhem, in predvsem
krajšo pot. Ampak med Nemčijo in Carigradom
leže dežele, v katerih ne gospoduje ne Prusija,
ne njena zaveznica Avstrija. Pot do Carigrada
drži preko Balkana.

Nemški velekapitalizem ni hotel biti odvi¬
sen od dobre volje malih balkanskih državic,
temveč je hotel biti gospodar na svoji cesti. To
se pa ni dalo doseči drugače, kakor da se šiloma
preseka pot preko Balkana. Z drugimi besedami:
Do cilja je mogla Nemčija priti le z vojno.

Po tem, kar smo dejali, je jasno, zakaj se je
ta vojna pričela ravno na Balkanu, zakaj je
Nemčija napela vse svoje moči, da še bolj razdvo¬
ji Balkan in spravi Turčijo in Bolgarsko na svo¬
jo stran, zakaj je neprenehoma intrigirala na
Grškem, zakaj je porabila tako moč, da skruši
Srbijo.

Gotovo prihaja na Nemškem poleg kapitaliz¬
ma tudi kajzerizem v poštev. Da ima Viljem ce-
zarsko manijo in da se je obnovitev “svetega rim¬
skega cesarstva nemške narodnosti” davno jav¬
ljala v njegovih sanjah, je stara reč. Ali kajzeri¬
zem kljub svoji avtokratični oblasti ne bi bil mo¬
gel uprizoriti svetovne vojne, če bi se bili me-

165

rodajni velekapitalisti odločno uprli njegovim
namenom. Kapitalistični imperializem in kajzer-
ski imperializem sta pa imela enake interese. To
je odločilo.

Avstrija ni šla v to vojno le kot “lojalna
zaveznica Nemčije.” Z mnogih strani so skušali
na ta način zmanjšati greh habsburškega tolo-
vajstva. Ali ta trud je ničeven.

Res je, da je bila Avstrija tekom vojne po¬
polnoma degradirana na ponižno deklo Nemčije;
ali to je ne more oprostiti njene lastne odgo¬
vornosti.

Avstrija jb spravila vso Evropo v nevarnost,
ko je anektirala Bosno in Hercegovino. Storila
je to cinično, brez obzira na posledice. Drugi so
morali gasiti požar, ki ga je ona zanetila.

Avstrija je tekom balkanske vojne neprene¬
homa iskala povod za oboroženo “intervencijo.”
Menda še ni pozabljeno, koliko truda je imela
londonska konferenca, da je takrat, posebno vpri¬
čo skadrske afere, preprečila korak, ki bi bil že
tedaj neizogibno provociral splošno evropsko
vojno. Menda je še v spominu, da je G-iolitti v
italijanski zbornici javno razodel, da je hotela
Avstrija napasti Srbijo, pa označiti to za “defen¬
zivno vojno,” da bi bila na ta način dosegla pod¬
poro svoje tedanje zaveznice Italije.

Avstrija je po končani prvi balkanski vojni
storila vse, kar je bilo v njeni moči, da se razbije
balkanska zveza in se balkanske države krvavo
spopadejo. V svojih računih se je sicer zmotila,
ker ni bila premagana Srbija, kakor je pričako¬
vala dunajska kamarila. Toda neuspeh te uma¬
zane diplomacije ni odveza od njenega greha.

166

Avstrija je gospodarsko šikanirala Srbijo na
najpodlejši način. Po aneksiji Bosne in Hercegi-
vine ji je obljubila ekonomične ugodnosti, potem
je pa izsilila trgovinsko pogodbo, ki je bila za
Srbijo še slabša od prejšnje.

Neštetokrat smo vse to omenili; pred vojno
smo kritizirali avstrijske infamije; takoj ob za¬
četku vojne smo obširno razložili avstrijsko od¬
govornost za svetovno katastrofo. Niti en trenotek
nismo bili v zmoti o teli faktih,

Ali vprašanje je, zakaj je Avstrija tako po¬
stopala? Zakaj je poslala Srbiji ultimatum, o ka¬
terem je moral tudi duševno revni grof Berclitold
vedeti, da neizogibno provocira vojno? Zakaj je
s tisočerimi infamnimi grebi obremenjena dunaj¬
ska diplomacija odklonila, srbski predlog, da naj
se sporne točke prediože razsodišču v Haagu,
kar je bil edini izhod, ki bi bil mogel še prepre¬
čiti vojno?

Nedvomno je Dunaj ravnal sporazumno z
Berlinom. Danes vemo precej zanesljivo, da je
bila vojna na skupnem avstrijsko-nemškem se¬
stanku dogovorjena cele tedne, preden je bil
Berclitoldov ultimatum odposlan v Bel grad. Ve¬
mo tudi, da je bil ultimatum namenoma in po
skupnem dogovoru tako formuliran, da je bil
Srbiji onemogočen njega sprejem. Razkrili so to
zaroto baš nemški socialisti, tisti, ki so v parla¬
mentu v manjšini, ali kakor se zdi, med ljud¬
stvom v večini.

Če bi bila Avstrija imela pošteno voljo, se
takrat ne bi bila morala brezpogojno vdinjati
Nemčiji. Sedaj jo imajo Hohenzollerni popolno¬
ma v svojih krempljih; tcda to je povzročil šele

167

razvoj vojne. Do tega ne bi bilo prišlo, če se ne
bi bila Avstrija namenoma vrgla v vojno.

Ali kakor Nemčija, je tudi Avstrija imela
svoj imperializem. Aneksija Bosne in Hercegovi¬
ne je bila imperialističen korak. Krčeviti napo¬
ri, da se Srbiji prepreči izhod do morja, so ime¬
li imperialističen značaj. Njena politika v Alba¬
niji, ki ni bila nič druzega, kakor zakrinkana
provinca Avstrije, je bila imperialistična.

Pot do Soluna je bil star predmet avstrijskih
imperialističnih sanj. Habsburžani so ga gojili še
v predmarčni dobi. Intrigirali so s tem namenom,
ko je bila še Turčija vladajoča sila na Balkanu.
Proti poizkusom balkanskih narodov, da se reši¬
jo turške hegemonije, se je Avstrija vedla so¬
vražno, ker se je bala, da bi njih osvoboditev o-
virala njene balkanske načrte.

Ko je dobila od berlinskega kongresa man¬
dat, da okupira in “pacificira” Bosno in Herce¬
govino, se je zopet dvignilo njeno upanje. Niti
trenotek ni mislila na to, da bi še kdaj dala te
dežele iz svojih rok.

Poleg tega je pa intrigirala po ostalih bal¬
kanskih deželah. Dosegla je, da je bil za bolgar¬
skega kneza, nastavljen najprej Avstrijanec Bat-
tenberg in po njegovem izgonu Ivoburžan, vele¬
posestnik na Ogrskem. Milana je podkupila in na¬
pravila iz njega svojo igračo. Črnogorskega Ni-
kito je subvencionirala in mu pomagala v zločin¬
skih intrigah proti črnogorskim svobodnjakom.

Vse pogosteje se je Avstrija jela označevati
za “balkansko silo,” s čimer je skušala legitimi¬
rati svoje krivične balkanske aspiracije. Ako bi
bila mogla priti do Egejskega morja s samimi zvi-

168

jačami, z “veleizdajniškimi” procesi na temelju
falsificiranih dokumentov, s podkupovanjem in
intrigami, bi se bila zadovoljila s temi sredstvi.
Ko je postalo jasno, da ne pojde brez vojne, se je
začela pripravljati za A r ojno.

Daši je ta vojna že davno visela v zraku,
dasi smo se morali v starem kraju že pred mno¬
gimi leti kruto boriti s habsburško vlado, da bi
preprečili njeno militaristično agresivnost, ven¬
dar ne smemo pozabiti, da je vojna faktično iz¬
bruhnila leta 1914., in če jo hočemo popolnoma
razumeti, moramo vzeti v poštev razmere, ki so
vladale tedaj.

Ako to storimo, pa tudi tukaj lahko izsle¬
dimo gospodarsko ozadje.

Avstrija se nahaja v stadiju prehoda iz agrar¬
ne in maloobrtniške v industrijsko državo. Ka¬
pitalizem pa že prevladuje. Kajti ne le industri¬
ja, ki se je v zapadni polovici začela rapidno
razvijati, ampak tudi poljedelstvo je pretežno
kapitalistično. Svobodni mali kmeti štejejo malo.
Na Ogrskem so ogromne latifundije v rokah ari-
stokratičnih veleposestnikov in navadno poljedel¬
sko ljudstvo je skoraj izključno delavstvo. Na
Češkem in Moravskem so Schwarzenbergi, Fuer-
. tenbergi, Clam Martinici, nadškofi in škofi last-
niki večine sveta. V Galiciji so žlahčiči zemljiški
gospodarji, razun tam, kjer so jih vsled njihovih
dolgov obogateli Židje ekspropriirali. Na Gori¬
škem, posebno v Furlaniji, obstoji še sistem “ko¬
lonov,” ki je skrajno podoben tlačanstvu; kmet
obdeluje polje, gospodar je pa baron, kateremu
mora oddajati določeno množino pridelkov brez
obzira na letino. In zelo podoben sistem je v Dal-

169

maciji, kjer so škofije in kloštri glavni posestni¬
ki. V Bosni so pa še kmetje pravi, popolni tlačani.

Zemljiško-kapitalistični in industrij,sko-kapi-
talistični interesi se ne vjemajo v vsem. V mno¬
gih ozirih si nasprotujejo. Ali te diference ne po¬
menijo toliko kolikor dejstvo, da prevladuje ka¬
pitalizem sploh. Ta ima tudi pri izbruhu sedanje
vojne svoj delež.

170

ODGOVORNOST AVSTRO-OGRSKE.

Avstro-Ogrska je čuden organizem in kdor se
ni zelo temeljito bavil z njega študijem, ga težko
razume, ker mu nikjer na svetu ne najde para.
In ker so podrobnosti te monarhije malo znane
izven nje same, se tudi ne more pričakovati, da
bi vsakdo razumel nevarnosti njenega obstanka
sploh.

Seveda bi bilo treba pisati posebne knjige,
da bi se pojasnil postanek te avtokracije in nje¬
no ustrojstvo, da bi se nadalje v pravi luči poka¬
zala njena zgodovina in politika. Za to pač ni¬
mamo tukaj prostora; ako bi se pa napisalo tako
vse panoge obsegajoče delo, bi se z njim lahko
dokazalo, da je najmodrejša politika razdelitev
Avstrije v njene naravne sestavine; tako opro¬
ščenim narodom bi se pa moralo prepustiti, da si
sami po svobodnem sklepu najdejo vzajemno
združitev, ki bi tedaj postala koristna in bi jo
narodi tudi lahko razumeli.

Toda tukaj moremo vzeti le nekatere momen¬
te v poštev, ki so z našim predmetom v tesni
zvezi.

Avstro-Ogrska obstoji iz dveh držav, od ka¬
terih je bila ena do pred kratkim brez pravega
imena; to kar navadno imenujemo “Avstrijo”
. v ožjem zmislu, se je oficielno označevalo za
“kraljevine in dežele, zastopane v državnem zbo¬
ru; druga polovica se imenuje “Ogrska” v šir-

171

šem pomenu, ali pa tudi “dežele krone svetega
Štefana.”

Zgodovinsko in de jure bi morala monarhija
Habsburžanov obsegati več držav; tako je n. pr.
Češka dolgo časa bila posebna država, ravno ta¬
ko Hrvaška. Ali sedaj se ne moremo baviti s tem,
kar je nekdaj bilo ali kar naj bi bilo, temveč le
s tem, kar je. Materijalna znamenja države pa
ima v sedanjosti le Avstrija, takozvana Cislajta-
nija, na eni, in Ogrska, ali Translajtanija na dru¬
gi strani.

Obe državi sta spojeni s takozvano realne
unijo; to se pravi: Razun osebe vladarja in dina¬
stije imata tudi nekatere dele praktičnega držav¬
nega življenja skupne, kar se izraža v skupnem
zunanjem, vojnem in finančnem ministrstvu.

Skupnost Avstrije in Ogrske ni utrjena po
obojestranski želji in po svobodnem sporazumu
obeh. Ogrska je nekoč — prav tako kakor Hrva¬
ška — izvolila Habsburžane za svoje vladarje;
to se je zgodilo v razmerah, ki niso bile nič po¬
dobne sedanjim. Državna ideja tedanjih časov se
ni vjemala z moderno, še manj pa je bila živa
narodna ideja naših dni. Vendar pa ni z izvolitvi¬
jo Habsburžanov Ogrska na noben način mislila
na to, da se odreče svoji samostojnosti. A ko se je
polagoma njena neodvisnost potapljala v skup¬
nosti dinastije, so Madjari pograbili za meč, da
si izvojujejo popolno nacionalno svobodo.

Kapitulacija pri Vilagosu leta 1849. je na¬
pravila konec tem sanjam. Z vzroki, ki so zape¬
čatili katastrofo ne le Madjarov, ampak vseh pod
habsburško žezlo vpognjenih narodov, se ne mo¬
remo baviti tukaj. Napake so delali Slovani, ki

172

so zelo kratkovidno podpirali reakcijo, in če go¬
vori dr. Goričar o tedanjih Marsovih protislo-
vanskih izjavah, ne bi smel pozabiti in zamolčati,
da je Mars takrat le zato nastopal proti Slova¬
nom, ker so ugrožavali delo revolucije.

Dr. Ante Starčevič je v moderni hrvaški zgo¬
dovini zapisan kot velik patriot; Goričar in nje¬
mu enaki antimarksovci bi lahko vedeli, kako ne¬
prizanesljivo je “Stari” vedno obsojal Jelačiča
in njegovo akcijo, povsem pravilno povdarjajoč,
da ni bila hrvaška, temveč avstrijska, ne osvo¬
bodilna, ampak protirevolucionarna. In če je Star¬
čevič po pravici obsojal, tedaj je zelo nelogično
govoriti, da' je Mars po krivici obsojal. Pri tem
se tudi ne sme pozabiti, da je Mars še bolj ve¬
hementno obsojal pruski in avstrijski despotizem
in brez pardona kritiziral neodločnost nemške
buržvazije in njene Nationalversamlunge.

Krivi so bili porazi deloma tudi Madjari s
Košutom na čelu sami, ker so pozabili, da mora¬
jo priznati svobodo tudi drugim, če jo zahteva¬
jo zase. Košutova nespametna beseda, da ne naj¬
de Hrvaške na zemljevidu, se* je kruto„ mašče¬
vala.

Nadalje so vplivale nemške razmere na
uspeh reakcije. Ako bi bilo v Nemčiji toliko revo¬
lucionarne odločnosti, kolikor bi je bilo, če bi bil
Marsov duh preveval gibanje, ne bi bil niti. av-
.vtrijski despotizem tako lahko zlezel iz zagate, v
katero je bil ugnan. In ruski car morda ne bi bil
dobil časa za pomoč svojim kronanim tovarišem.

Toda kakorkoli je že bilo, absolutizem je
zmagal in tudi ogrska neodvisnost je splavala po
vodi.

173

Ko je bila Avstrija v vojni s Prusijo tepena,
je morala, da si reši golo življenje in_ interna¬
cionalni kredit, vpeljati nekaj vsaj na videz usta¬
vi podobnega. Takrat se je uredilo ttfdi razmer¬
je z Ogrsko na podlagi Deakove avstro-ogrske
pogodbe.

Kljub temu je ostala do današnjega dneva
"Stranka oseminštiridesetnikov" živa. To se pra¬
vi: Ideja popolne neodvisnosti ni na Ogrskem
nikdar umrla. Vladajoča stranka, v prvih časih
imenovana “liberalna”, od Khuen Hedervarya
dalje pa — kot kričeča ironija — “stranka de¬
la,” je sicer stala na podlagi avstro-ogrske po¬
godbe, to se pravi na podlagi avstro-ogrske skup¬
nosti. Ali to je bil le oportunizem. Večino je mo¬
gla ta stranka imeti le vsled skrajno nazadnja¬
ške volilne pravice; kajti če bi prihajali poslanci
na podlagi splošne volilne pravice v ogrski par¬
lament, je več kakor dvomljivo, če bi imeli Ma-
djari sploh večino.

Vladajoča stranka je to dobro vedela. Prav
tako je tudi vedela, da nima niti med madjar-
skim ljudstvom zaslombe. In da se ne bi morala
zanašati le zgolj na nasilstvo, je skušala utrditi
svoj položaj na ta način, da je nastopala kot pred¬
nja straža radikalno madjarskih strank. Njena
politika napram Avstriji in dinastiji se v kratko
lahko označi z besedami: “Veličanstvo, naredite
nam kaj koncesij! Če nam jih ne date, pridejo za
nami drugi, ki bodo ne le zahtevali, ampak tudi
vzeli več. ’ ’

Na ta način je bila kupčija, ki jo je Avstri¬
ja napravila z Ogrsko, zelo problematična. To,
kar je svet navadno smatral za skupnost dveh dr-

174

žav, je bila v desnici konkurenca za hegemonijo,
za nadvlado. In' ta tekma ni bila le nacionalna,
temveč je imela gospodarsko jedro. Vsakih deset
let, kadar se je obnavljala avstro-ogrska pogodba,
se je ponavljal boj, in vselej je Ogrska gledala,
da izsili kaj novega dobička. A tudi v času med
sklepanjem pogodbe je Ogrska boljinbolj nasto¬
pala kot dežela, ki ima primat v monarhiji. Ker
ni dosegla svoje popolne samostojnosti, je hotela
zagospodovati v skupnosti.

V veliki mezd se ji je to posrečilo; zadnje
desetletje bi bil naslov “Ogi’ska-Avstrija” bolj
opravičen, kakor “Avstro-Ogrska.”

Kakor je bilo že omenjeno, se je v Avstriji
industidja znatno razvila, zlasti na Češkem, Mo¬
ravskem, v Sleziji, v Nižji in Gorenji Avstriji, na
Štajerskem in sploh v alpskih deželah.

Na Ogi’skem prevladuje do današnjega dne
agrikultura in sicer na podlagi veleposestev. Ta
gospodarska struktura se vjema s politično. Tu
in tam imajo aristokratične familije prvo besedo.

Boj med Avstrijo in Ogrsko je vsled tega
pretežno boj med industrijsko-kapitalističnimi in
veleagramimi interesi. Z zahtevo posebne ogrske
armade, madjarskih zastav, madjarske komande
itd. je to dejstvo le zakrinkano.

V prvi vrsti so bili madjarski grofi in baro¬
ni kot posestniki ogromnih latifundij interesira-
ni na tem, da se žito, meso in podobno čim bolj
podraži. To je povišavalo njihove profite. S tega
stališča je popolnoma razumljivo, da so se na
žive in midve upirali uvozu poljedelskih produk¬
tov. Tako daleč je to segalo, da so se v času, ko
je bilo v Avstriji pomanjkanje mesa naravnost

175

katastrofalno, postavili na noge in protestirali
proti uvozu argentinskega mesa, dasi je bila to
izključno notranja zadeva ožje avstrijske po¬
lovice.

Avstrijska vlada je bila dovolj slaba, da se
je uklonila impertinenci madjarske oligarhij e. Z
drugimi besedami: Oligarhična Ogrska je faktič¬
no že dosegla hegemonijo v monarhiji.

Prevladovanje ogrskih interesov se je čutilo
v vsej politiki. Avstrijski parlament je bil vedno
zaključevali ali razpuščali, ogrski je vedno zbo¬
roval, četudi s pomočjo oborožene straže, ki je
metala opozicionalne poslance šiloma iz zborni¬
ce. Avstrijski ministrski predsedniki se niso upa¬
li ziniti besedice o 'zunanji politiki, češ da je to
izključna pravica skupnega ministrstva; v Bu¬
dimpešti so Kliuen Hedervgjfor, Lukaes, Tisza go¬
vorili o zunanjih razmerah diktatorieno in pe-
remptorično, kakor da mora skupna vlada čaka¬
ti na njih povelja.

Ogrski veleagrarni interesi so bili v prvi vr>
sti tisti, ki so narekovali usodepolno balkansko,
pretežno protisrbsko politiko. Srbija je bila za 0-
grsko najvažnejša konkurentinja na poljedel¬
skem trgu. Ona je imela žita in živine za izvoz,
in Avstro-Ogrska je bila njena soseda. Avstrij¬
sko ljudstvo je potrebovalo mesa in moke; av¬
strijski kraji so bili priroden trg za Srbijo.

Toda kaj so bile ljudske potrebe mar' ma-
djarshim latifundistom? Ni se jim sicer bilo treba
bati, da ne bi mogli prodati svojih produktov. Ta¬
ko velika ni bila Srbija, da bi mogla oskrbovati
sebe in vso Avstro-Ogrsko. Toda cen ne bi mogli

176

tako poljubno navijati, če ne bi bilo pomanjka¬
nja v deželi.

Pod tem vplivom so se sklepale s Srbijo tiste
trgovinske pogodbe, ki so boljinbolj omejevale
njen uvoz in jo gnale v obup. Avstrijski agrarci,
ki sami ne bi bili kos industrij alnim zastopni¬
kom — kapitalističnim in delavskim — so se na¬
slanjali na madjarske oderuhe in tako je zmago¬
vala protisrbska politika, ki je bila obenem pro-
tiljudska.

Z omejevanjem izvoza se je pričelo. Ali za¬
četku sledi navadno nadaljevanje. Tako je bilo
tudi tukaj. Šikaniranje Srbije se je množilo. V
času balkanske vojne ni bila Srbija ne en dan
varna za hrbtom. Bosna, Hercegovina, Dalmacija
so bile prenapolnjene z avstro-ogrskim vojaštvom.
Vsa avstroogrska mornarica je bila — četudi taj¬
no — mobilizirana. Vsa srbska in socialistična
društva v Bosni so bila razpuščena. In ko je bila
vojna s Turčijo končana in se je pojavil nevarni
nesporazum med Bolgarsko in Srbijo, je bil Tisza
tisti, ki je javno ščuval na vojno med prejšnjimi
zavezniki. V ogrskem parlamentu je izrekel tiste
zloglasne besede, da naj Balkanci z orožjem izrav¬
najo svoja nasprotja, če ne morejo drugače.

Tisza tedaj pač ni vedel, kakšen bo konec
druge vojne. Cilj ogrsko-avstrijske politike je bil
uničenje Srbije. Če bi se bilo to izvršilo s preli¬
vanjem tuje krvi, bi bilo agrarnim aristokratom
najljubše. Ker je bil rezultat druge balkanske
vojne drugačen, je morala slediti druga vojna, v
kateri je morala habsburška monarhija sama pre¬
vzeti iniciativo.

177

Sarajevski atentat je dal . priliko oziroma
pretvezo za to.

Ogrska politika je bila že davno ekspanziv-
na, imperialistična. Cim manj se je industrija v
primeri z ostalimi hitro napredujočimi evropskimi
deželami razvijala, tembolj je skušal agrarizem
priti v .ravnotežje s pomočjo razširjanja posesti.
Prvi poizkusi so šli za uničenjem hrvaške avto¬
nomije. Protizakonito so postale železnice na Hr¬
vaškem madjarske. S prelomom pogodbe si je
Ogrska prisvojila Reko in skušala na enak na¬
čin anektirati vse hrvaško Primorje. Z goljufivo
interpretacijo si je prilastila ogromne hrvaške šu¬
me. In s finančno pogodbo je leto za letom vara¬
la Hrvaško.

Vsa politična nasilstva do barbari čnega Ču¬
vajevega absolutizma so imela tudi gospodarske,
roparske namene.

Odkar je Avstro-Ogrska okupirala Bosno in
Hercegovino, se je omenjena politika razširila tu¬
di na te dve deželi. S sofističnim razlaganjem sta¬
re, komaj kontrolirane zgodovine je hotela Ogr¬
ska utemeljiti svojo “pravico” do teh dežel. Po
svoji navadi se pa ni zadovoljila s teorijami. Agil¬
ni so bili madjanski politiki vedno bolj, kakor
avstrijski. Vsiliti so znali ogrske banke v Bosno,
skupni finančni minister, ki je bil obenem vrhov-
ni upravitelj okupiranih dežel, je bil navadno
Madjar. Železniška politika je bila prikrojena že¬
ljam Ogrske. In nikdar se ni zatajevalo, da hoče
Ogrska pri definitivni rešitvi bosanskega vpra¬
šanja dobiti obe deželi kot svoji provinci.

178

Kakor je bilo že omenjeno, obstoji v Bosni
še kmetstvo, to se pravi tlačanstvo. Ogrska je
najbolj ovirala osvoboditev kmetov. Dokler so
age in begi posestniki zemlje, imajo ogrski grofi
upanje, da zasedejo nekoč njih mesta, kar bi bi¬
lo mnogo težavnejše, če bi kmetje postali gospo¬
darji na svojem.

Vsa ta ekspanzivnost je naravno gledala da¬
lje. Onstran bosanske meje je Srbija. Veleizdaj ni¬
ški procesi zoper Srbe iz.Ogrske, Hrvaške in Bo¬
sne še niso uprizarjali zato, falsificirani “doku¬
menti” se niso drago plačevali zato, in Forgach
ni organiziral v Bel gradu avstrijskih zarot zato,
da bi se s pomočjo Nastica in podobnih gentle-
manov malo bolj napolnile ječe, ampak da bi se
umetno ustvarili argumenti zoper Srbijo in se
svet “prepričal,” da se mora zoper “zarotniško”
Srbijo energično in definitivno nastopiti.

Ko je združena nemško-avstrijsko-bolgarska
sila povaljala Srbijo, je Ogrska takoj vstala z iz¬
javo, da mora- dežela pripasti njej. Saj je imela
v budimpeštanskem muzeju vedno za slovesne
prilike shranjeno srbsko zastavo kot “znamenje
svoje pravice.”

S posestjo Srbije bi ogrski agrarizem res do¬
segel premoč in nadvlado v monarhiji.

Avstrijski industrijalni kapitalizem ni bil ni¬
kdar tako žilav, kakor madjarski fevdalni agrari¬
zem. Tudi tako bojevit ni bil. Precej časa pred
izbruhom vojne, ko pa je bilo militaristično šču-
vanje že nevarno, je bila v nekem parlamentar¬
nem odseku na Dunaju — državni zbor takrat zo¬
pet ni zboroval — soglasno sprejeta resolucija
socialistov,-ki je energično protestirala proti vsa-

179

kemu provociranju vojne, specialno tudi vojne s
Srbijo, ,

Avstrijski industrijalci, ki sicer niso bili naši
prijatelji in nam jih ne bi bilo treba brez povoda
hvaliti, res niso bili, vsaj večinoma ne, fanatični
militaristi. Ampak če ni njih odgovornost v pozi¬
tivni smeri zelo velika, je tem večja v negativni.
Krivi so, da se niso bolj odločno postavili milita¬
ristični kliki v bran.

Ali to ni le pomanjkljivost njihovega znača¬
ja, temveč tudi posledica gospodarskega položa¬
ja, v katerem sami niso prav vedeli, kam naj se
obrnejo.

Industrija se je začela razvijati. Prav ta raz¬
voj je za svoje napredovanje potreboval miru.
Že sedaj je znano, da so mnoge panoge avstrij¬
ske industrije hudo trpele vsled vojne; kadar bo
sklenjen mir, bo to najbliže še bolj jasno.

Toda razvijala se je industrija vendar in
vsaj nekatera podjetja so 0  morala misliti na trge.
To pa je bilo precej kočljivo vprašanje, zakaj
Avstrija nima kolonij. Trgovina z Ogrsko je bila
dvomljive vrednosti. Agrarna dežela je kulturno
zaostajala in ni kazala kaj velikih potreb. Razun
tega je bila ogrska politika tudi na tem polju e-
nergično egoistična. Skušala je umetno ustvarja¬
ti industrijo in umetno ščititi njeng interese. Daši
so bili pogoji za to prav slabi, je vendar izsilila
ustanovitev posebne ogrske tovarne za topove;
prav tako se je moralo njenim ladjedelnicam izro¬
čiti delo za več bojnih ladij, nego bi jim bilo šlo
po njih dvomljivih kvalitetah. Ampak Madjari so
povsod znali ščititi svojo gospodarsko “ravno-
pravnost,” ki je v resnici bila predpravica, in z

180

vsemi sredstvi so izpodbijali avstrijsko konku¬
renco.

Tudi Bosna ni mogla za večne čase spreje¬
mati vseli avstrijskih tržnih predmetov. Treba je
bilo torej gledati dalje na Balkan.

Ce bi bilo vse odvisno le od industrijalcev,
bi bili morda skušali mirno osvojiti balkanske tr¬
ge, poslužujoči se bližine in zahtevajoči ugodno
prometno politiko.

Toda na Dunaju je bila militaristična stran¬
ka, ki je neprenehoma rožljala s sabljo. Z njo
se je družila provokatorična in licemerska diplo¬
macija. Podpiral jo je vsenemški nacionalizem in
krščansko-socialna stranka, ki seveda nima nič
socialističnega na sebi. In ko je prišlo do krize,
se je izkazala slabost kapitalističnega industri-
jalizma. Namesto da bi bil tedaj skušal uveljaviti
svoj vpliv, je dejal: “V božjem imenu!” — in
špekuliral, koliko profita sme pričakovati od bal¬
kanskih trgov in koliko od vojaških liferacij.

Bolj pasivno kakor aktivno je avstrijski ka¬
pitalizem podpiral vojno politiko; ali podpiral jo
je. Najbrže se danes kesa. Ali to prihaja pre¬
pozno.

O vseh teh važnih momentih nam ne povedo
uničevalci socializma besede. Zaletavajo se pa v
socialiste, kakor da so oni sedeli v ministrstvih, v
uradu generalnega štaba in v diplomatičnih ko¬
vačnicah. A znano je, da ni mogel vpričo infamne
volilne pravice priti ne en socialist v ogrski par¬
lament, da niso imeli v avstrijskem parlamentu
niti ene šestine mandatov, da je armada nacional¬
no tako izpremešana, da bi bil poziv na upor bla-

181

zen, in da niso bili niti kapitalisti dovolj močni,
da bi bili preprečili vojno.

Tako kakor pišejo protisocialistični doktorji,
se ne služi resnici. Če se pa hoče dobiti boljši te¬
melj za bodočnost, če se hoče postaviti mir sveta
na trdnejšo podlago, je predvsem potrebno, da se
poišče resnica in z njeno pomočjo odstranijo vzro¬
ki, ki bi mogli dovesti do nove katastrofe. In za
to bo treba tudi sodelovanja stvarno mislečih so¬
cialistov in dober kos praktičnega socializma.

182

VSEBINA:

str.

Socializem in vojna ....

Postranski vplivi ... .. .

Protislovje v enem stavku
Odgovornost socializma .

Miljarda pred vojno ....

“Vrste socializma” ....

Vladni hlapci . ..

Carine .*.

Kapitalistična konkurenca in kolonijalna poli¬

tika . 88

Izseljevanje v davnini. 93

Moderna kolonizacija.  .105

Domača kolonizacija.108

Bosanski zgled kolonizacije.120

Avstrija napram Srbiji . . . . ..133

Razlike.144

Zunanja trgovina.158

Odgovornost Avstro-Ogrske. 172

8

13

20

23

34

43

61

81

*#

183