Stev. 6.
V Ljubljani, dne 2. junija 1910.
Leto II.
Deželni živinorejski svet.
V torek, 17. maja, se je vršilo v Ljubljani važno zborovanje. Prišli so zastopniki živinorejskih zadrug in drugi veščaki iz raznih krajev naše dežele, da se zedinijo v tem, kako bi se zanaprej zboljšavala domača živinoreja. Dvajset let je tega, kar smo dobili fakon za povzdigo reje goveje živine. I Živinoreja je v tem času v marsičem napredovala, vendar bi se bilo lahko ,več doseglo, kakor se je v dolgih dvajsetih letih. Glavna krivda nezadostnim uspehom tiči mej drugim tudi v tem, tla se je vse križem licenciralo. Licen-cirali so se slabi biki, licencirali so se pa tudi biki takih plemen, ki ne spadajo v deželo. Vsled tega se je živina ,v najbližjih krajih preveč mešala. Zadnji čas je bil, da sc napravi temu mešanju konec in da se dopuščajo lc taki biki, ki so prikladni enobarvnemu domačemu plemenu. Zborovalci so bili vsi za to, da se pospešuje živinoreja po gotovem načrtu in da se v ta namen razdeli dežela v plemenske okraje. V vsakem plemenskem ozemlju naj se li-cencirajo lc biki one pasme, ki je za dotično ozemlje določena.
Druga važna predloga je bila ta, da so vpelje po sodnih okrajih redno p r e m ov a n j e živine. Premovanje je iV zadnjih letih čisto prenehalo, pa tudi prej se je vršilo tako poredkoma, da je med živinorejci od enega premova-nja do drugega prenehalo vsako zanimanje za take prireditve. Ker redna premovanja največ pripomorejo, da se vzdržuje med živinorejci zanimanje in totisel za rejo boljše in lepše živine, za odbiranje plemene živine itd., zato je 'oplo pozdraviti, da namerava deželni Odbor premovanja na novo vpeljati, in sicer tako, da se bodo vršila v posameznih sodnih okrajih vsako tretje leto.
Zakon za povzdigo reje goveje ži-vine se ima v nekaterih točkah popolni, junčevina zvišati. Pri občinskih
odborih se imajo izvol;iti posebni živinorejski odseki, ki imajo v prvi vrsti skrbeti za povzdigo živinoreje v občini, za nabavo potrebnih plemenjakov itd. Odobril se je pa tudi predlog, da se ima državna in deželna podpora za plemenske bike dajati v prvi vrsti živinorejskim zadrugam. Sploh se je nagla-šalo, da je treba v združevanju živinorejcev iskati potrebne pomoči, da se tudi pri nas povzdigne živinoreja sčasoma na tisto stopinjo, na kateri jo nahajamo danes po drugih naprednih deželah.
Poljedelskega sveta pododbor
je dne 27. maja pri c. kr. poljed. ministrstvu zboroval pod predsedstvom poslanca Povšeta in posvetoval se o osnutku naredbe poljedelskega ministrstva o ustanovitvi osrednjega urada za prodajanje in izvoz goveje živine.
Ker je ta ustanovitev za naše živinorejce zelo važna, naj navedem glavna načela, na katerih sloni ta na-redba.
§ 1. določuje, da se na podlagi zakona z dne 30. decembra 1909 osnuje osrednji urad, ki bo vodil vse delo za koristno prodajo in razpečavanje živine, in sicer bo ta urad na Dunaju pod nadzorstvom poljedelskega ministrstva, katero določi temu uradu opra-vilnik in način poslovanja.
Po § 2. je osrednji odbor pozvan sodelovati pri izvršbah v zakonu določenih naprav; posebno pa ima oddajati svoja strokovna mnenja in more tudi predloge staviti. Živinorejcem ima podajati pouk in nasvete, kako naj postopajo pri prodaji živine; zato bodo vešči uradniki tega odbora prepotovali posamezne dežele in obiskovali glavne živinske trge. Uredil se bo stalni urad za poizvedbe in sporočanja o cenah živine in mesa v raznih kronovinah, o staniu in uspehu krmske letine in o
sejmih in mesnih tržiščih, ki potrebujejo klavne živine, pa tudi mlade živine za rejo. Osnoval se bo poseben poučni tečaj za kmetovalce o uspešnem razpečavanju živine.
Osrednji urad bo na razpolago za nasvete in tudi posredovanje vsem živinorejskim zadrugam, osobito zadrugam za razpečavanje živine. Sodeloval bo pri ustanovitvah takih zadrug ter nadaljnem delovanju istih, osobito s tem, da bo vedno obveščal zadruge, kje se more živina najložje in uspešno prodati bodisi v domači državi, bodisi v inozemstvu.	**
Osrednji urad bo posredoval med zadrugami in tržnimi uradi ter pospeševal organizacijo živinskega izvoza. Pospeševal bo tudi organizacijo skupnih velikih mesnic in uspešno porabo raznih delov živine, n. pr. loj, kože itd.
Osrednji odbor bo imel tudi pospeševati zavarovanje živine, kakor tudi osobito v letinah pičlega krmskega pridelka posredovati za nakup krme po primernih cenah. Voditelja osrednjega urada in njegovega namestnika imenuje poljedelski minister. Voditelj izdela vsako leto proračun o potrebščinah in sklepom leta natančni obračun. Voditelj osrednjega urada zamore za posamezne dežele ali dele dežele imenovati zaupnike, ki imajo sodelovati pri organizaciji krajevnih naredb za pospeševanje živinske kupčije. Istotako zamore voditelj pri izvršitvi raznih odredb zaslišati izvedence iz vrste zadružnikov, živinorejcev, trgovcev in veterinarjev.
Poljedelskemu stalnemu svetu pa je pridržana pravica do presojevanja delovanja tega osrednjega odbora.
V razpravi o tem načrtu in uvodnem govoru, s katerim je ministrski poročevalec zagovarjal ta načrt, so razni govorniki, med njimi predsedniki deželnih kulturnih svetov, in sicer za Solnograško (grof Gallen), za Tirolsko (baron Morsey in baron Widman), za Koroško (deželni odbornik HOhlinger),
91
|ia Galicijo (grof Szeptyczky), za Češko (predsednik Češkega oddelku Priku-jpek) zahtevali, da se ima osrednji urad ozirati na posamezne deželo, osobito na delujočo živinorejske zadruge. Zastopnik dežele kranjske je isto zahteval in povdarjal, da naj se k temu delovanju za deželo Kranjsko povabi in poslovanje izroči gospodarski zadrugi, ki že sedaj uspešno deluje v prodajanju klavne živine, ki sc pošilja v Pulj in drugo kraje. Zastopnik Češke je tudi zahteval, da se ta milijon v pospeševanje razpečavanja živine porabi porazdelil-110 po številu živine, temu pa so jc upiralo ministrstvo 111 tudi večina udeležencev; vlada pn jo izjavila, da so lio-čo tudi v toni oziru ozirati po možnosti na posamezno deželo in da hočo v prvi vrsti v vseli toli zadevah ozirati so na živinorejske in živinoprodajalne zadrugo.
Zato nujno svetujem našim slovenskim živinorejcem, da so zbirajo v živinorejskih zadrugah; osobito naj to store naši slovenski živinorejci na Štajerskem, Koroškem, Primorskem, ker zagotovljeno je, da so ho poljedelsko ministrstvo vedno oziralo na mnenje, na zahtevo živinorejskih zadrug. V rokah naših živinorejcev jo tedaj, da bodo odločevali o usodi porabe toga milijona, namenjenega za pospešitev živinsko kupčije, zato brez odlašanja na delo, za. združenje v živinorejske zadruge, ki bodo ne le v tem imele sodelovati, ampak katero bodo tudi v stanu povzdigniti svoj glas in svoje zahteve označiti, da so bo vsota 5 milijonov kron (na leto) pošteno in pametno porabila v povzdigo in zboljšanje našo živinorejo sploh.
Zadružništvo naša mot.
Najboljša pomoč našemu kmetu jo združen kmet sam. V zadružništvu izsili to, česar mu dežela in država ne marata dati radovolje. Zato pozdravljamo vsak korak združenja slovenskih kmetov z največjim vesoljem. Zadružništvo jc največja moč, jo najboljša samopomoč.
Na binkoštni ponedeljek se jc vršil v Pliborku na Koroškem na prostornem dvorišču »Narodnega doma« velik zadružni shod, ki jo bil za pliberški okraj največjega gospodarskega pomena. Iz bližnje in daljno okolico je prišlo nad 300 kmetov. Na shodu so bili zastopani tudi naši vrli župani iz Spodnje Pod-juno. Shod je sklicala Zadružna Zveza ljubljanska (oddelek za Koroško).
Gospod ravnatelj Iv. T r a v e n iz Ljubljane je otvoril shod s prisrčnim pozdravom in razložil pomen zborovanja. Za predsednika jc bil izvoljen gospod župan Fr. K o g e 1 n i k.
Prvi je govoril g. monsignor Val. Podgorc o vprašanju: »V čem moramo Korošci v gospodarskem oziru najbolj napredovati«. Dokazal je velik pomen zadru« z ozirom na živinorejo, '' 101
sadjorojo, prodajo raznih pridelkov, skupen nakup. Iz življenja in z zgledi iz raznih krajev na Koroškem jo pokazal, kako potrebno jo, da se začne pri nas zadružna misel bolj širiti; le potom je skupno in uspešno delo za narodov blagor mogoče. Navdušeno je poživljal k združenju kmetov v krščansko-narodnom duhu. Živahno odobravanje jo sledilo izbornemu govoru.
Gosp. ravnatelj Traven jc govoril »o zadružništvu s posebnim ozirom na rajfajznove posojilnice in živinorejsko zadruge«. Podlaga delu, kakor jc je začrtal gospod monsignor Podgorc, so posojilnice, ki so naj ustanovijo v vsaki večji župniji. Zgodovina zadrug spričuje, da so kmetu opora-zoper razno oderuhe, kar je govornik osvetlil z živimi zgledi iz Dalmacije. Posojilnice so daljo v skupno pomoč kmetom v denarnem oziru, da si z lastnimi močmi pomagajo v gospodarstvu in to z malimi stroški. Njihov namen jc pa tudi, napeljevati ljudi k varčevanju. Tem važnejšo so posojilnico za Korošce, da si osvobodijo slovensko zemljo. Imajo pa tudi zelo velik vpliv na družabno življenje, ker učijo združevanje in organiziranje na podlagi edinosti in ljubezni. Tako si pomagamo lahko sami, saj smo uverjoni, da nam ne vlada, 110 država ne boste pomagali, čo si nc bomo sr.mi. Iz denarnih zadrug so razvijajo potom druge, zlasti živinorejsko. Govornik je nato pozival kmete v navdušenih besedah k pravemu zadružnemu dolu. — Živahno odobravanje naj bo gospodu govorniku zahvala za njegov trud in prijaznost.
O živinoreji jo govoril gospod živinorejski inštruktor Krištof. Živinorejci morajo odpraviti tožkočo, kar pa jo mogočo lo po zadružni poti, ker skušnja kaže, da bo ta propotrobna panoga kmetijstvu lo tedaj bolj napredovala, čo so kmetje za živinorejo prav zanimajo in so združujejo. Govornik je dal obilo praktičnih nasvetov za živinorejce glede krmljenja, snažnosti, gnojenja pašnikov in pojasnil, kako koristi dajejo živinorejsko zadruge glede nakupa, prodajo, čisto pasmo, izreje telet itd. Govoru so poslušalci sledili z velikim zanimanjem. Iskrena zahvala gospodu rojaku za koristen govor!
Gospod poslanec G r a f o n a u o r, živahno pozdravljen, pokaže v pravi luči na podlagi suhih številk gospodarstvo nemških nacijonalcev v deželnem zboru, ki obstoji bistveno v tem, da so deželne doklade povišali od 65 na 75 odstotkov itd. Kako »pametno« gospodari nemšltonacijonalna večina, samo en zgled: Dežela jo prodala lota 1870. do 1875. takoimonovani »Dobcinvvald« industrijski družbi v Huttenbergu za 34.000 goldinarjev. Ta družba jo skupila za posekan nepotreben les 24.000 in za zemljišče je dobila šo 60.000 goldinarjev. Danos bi bil ta gozd za deželo neprecenljive ali vsaj visoke — potro-jene vrednosti. Položaj si bomo izboljšali le notom združenja. Govornik je
dodobra okrcal postopanje nemškilj nacijonalcev glede napisov na žoloz. ničnih vozovih, pokazal, da jc naperjen proti Slovencem zakon o deželnem kul-turnem svetu in razvijal svojo misli o novem občinskem volivnem rodu. Go. voril je tudi o delovanju državnega zbora, o združenju Jugoslovanov, o slo. vanski obštrukciji in o pogodbah s tu-jimi državami. Pojasnil je tudi urad-niško vprašanje in zahtevo, da nam vlada daj uradnike, ki nas bodo razumeli. Dolgotrajno ploskanje je sledilo govoru poslanca.
Mod posameznimi govori so svirali tamhuraši iz Šmihela.
Zadružna ideja jc s tem shodom dobila v Podjuni zopet trdne -ih tal, Slovensko zadružništvo, naprej!
Krompir in žganje.
Poraba špirita se je v zadnji m času vodno boij razširila. Vsa pojasnovanjaj učenjakov in prizadevanja abstinentov niso imela dosti uspeha. Ljudi pili in pili in si kopali grob svoje -reče na zemlji, l.o v letu 1005 06 so porabili na Nemškem za izdelovanje špir^a na milijone in milijone stotov krompirja, po-' tem veliko rži, pri kateri sc pa najprej drožo narode in šele ostanek za žganje porabi. Izdelali so iz krompirja - o milijone hI, iz rži 745.000 hI špirita. Od toga so popili doma 2,262.000 h!, z.i kis so ga porabili 170.000 hI, denaturira-noga za obrt skoro 15 milijonov h kto-1 it rov.
Lani jc nemška zbornica od krila nov indiroktni davek na žganje, č-iudi jo bil že stari precej visok. Niso imeli debelega v blagajnah. Novi davrkje delavce prav do skrajnosti razburi. Po celem cesarstvu so socialni denu :a'je priredili shode in ljudi poducevili o škodi ji vos: i žganja in šo bolj o o .len-št vil vlado, ki hoče revnemu delavcu zadnji vinar izmolsti. Delavci 1 »rajo napraviti bojkot in skleniti, da nobenega špirila več ne bodo pili. Že lani so v Nemčiji popili 100 milijonov liirov manj žganja, kakor druga leta Froti-alkoholno gibanje šo vodno nam- i-
Krnelo jo začelo skrbeli. Zaradi žganja so posebno veleposestniki pridelovali veliko krompirja, ki zdaj nc gre več v denar. Mislili so, kak'~> !>i od sebe odvrnili škodo in kram, i: .ivuga-čo ravno tako vspešno prodali Tu so se spomnili, da jo krompir prav izvrstno sredstvo za pitanje živine. Težava jo le poloti, ko se bi največ krompirja porabilo, pa se krompir tolik" časa 110 drži. Žito je drago in ga vedno primanjkuje. Posebno za oves je vsako leto zadrega. Ali bi se no dal krompir s stroji izsušiti in kakor krompirjeva moka skozi celo leto ohraniti? P'3^-1' nali so, da so pridela v Nemčiji na le'0 465 milijonov stotov krompirja. 'd * ga so porabi 130 milijonov za ljudi, 1J" za živino, 15 za šterko. 25 za špirit. 00
bc ga vsadi in do 50 milijonov ga se-jgnije. I,o slednji je vreden do 140 milijonov kron. Ko bi mogli množino, ki Kdaj navadno gre v zgubo, in vsaj de-joma oni krompir, ki se ne bo več rabil za izdelovanje špirita, porabiti za krmo živini, bi to splošno gospodarstvo zelo povzdignilo. Do 300 milijonov bi ostalo lahko denarja doma, ki ga zdaj dajo za močna krmila na tuje.
l.čenjaki so napravili poizkuse, ki so se prav dobro obnesli. Napravili so Ido 300 sušivnic, ki delajo krompirjevo moko ali male suhe izrezke, ki se dr-feijo celo leto. Živini ta krma dobro pri-jja. Še za konje je menda boljša kakor tovos, kar pa ni treba do besede verjeti. ,'lles jc pa naročila nemška vlada, ki gre kmetom povsod na roko, naj s tem krompirjem poskusijo pri vseh vojaških konjih. Mesto ovsa naj dobivajo konji to suho krompirjevo moko. Dosegli bodo gotovo lepe uspehe, ker vsak kmet ve, kako dober je krompir za živali. Kmet bo zavarovan proti gnitju krompirja.
Za enkrat še ni dosti upanja, da bi se pri nas kaj kmalu začelo izsuševa-nje krompirja, ker je naprava predraga. Saj stane le srednja naprava do 80.000 Iv.
Gotovo se bodo počasi stroji izpopolnili in pocenili, kakor pri drugih podjetjih. Potem bo mogoče v krajih, kjer pridelujejo krompir čez potrebo, zadružnim potom napraviti sušivnice.
Socialni iemokratie proti
Marsikomu se bo čudno zdelo, da so socialisti tako odločno nastopili proti alkoholu, da se je le vsled njih vztrajnega dela v enem letu 100 milijonov litrov žganja manj popilo na Nemškem in bo letos ta množina še znatno večja. Kdor pogleda malo globlje, mu bo ta uganka kmalu jasna. Ti novi pro-buditelji hočejo vse stanove in vse narode organizirati na novi podlagi proti cerkvi in državi. V delu za tem ciljem ■o spoznali, da jih ravno pijanstvo najbolj ovira in jim uničuje uspehe. Pijanec, pravi žganjar, rabi skoro samo žganje, za vse drugo se ne briga. Pijača mora biti za vse. Kaj mu mar, če je malo hrane, obleka slaba, otroci lačni, da je le žganje. Nc pogreša časopisov, ni radoveden za gospodarski razvoj, le žganja, žganja! Največje bogastvo za vsak narod je prava omika in uplošno napredovanje gospodarstva. Kar se nauči, kar se napravi dobrega, je napredek, je kakor solnčni žarek za ^pomladno polje.
Pravi alkoholik se ne briga ne za organizacijo, ne za časopise, ne za knjige, nima sploh nobene potrebe. Ljudje, ki sploh ne morejo napredovati, so pa nevarni vsaki stranki, ki hoče imeti Prihodnjost. Zato so socialni demo-
krati tako padli po žganju, ki jim ovira delo in zmago.
Nadvodnik Oto Lang iz lepega švicarskega mesta Curiha, sam navdušen socialni demokrat, je govoril na Dunaju: »Mi moramo najprej vse sloje prepojiti s socialističnim duhom, da bomo vedno širše kroge priklopili našim načrtom in slednjič dosegli moč, ki je potrebna, da se polastimo države in občine in vse uredimo po potrebah ljudstva. Toda vsi, ki resnično delajo v organizaciji in ljudstvo poznajo, so skusili, da je naša največja zapreka in naš največji nasprotnik alkohol in razne pijanske razvade. Po gostilni in pijači postane delavec top za naše namene. V gostilni živi takorekoč izven svojega časa in razmer. Veliki boji, ki bodo odločili njegovo prihodnjost, ga ne zanimajo. Če jc pa resnično, da pijanstvo, združeno s posedanjem po gostilnah, ki človeka vedno bolj ob pamet spravi, napredek našega gibanja zadržuje, potem moramo pijanstvu vojsko napovedati.«
Viktor Adler, vodja avstrijskih socialnih demokratov, ki je sam abstinent, pravi: »Mi moramo ljudem vzeti alkohol, ne zato, da bi jih storili zadovoljne ali jih naučili varčevati; mi jim moramo vzeti pijačo, ker je to opojno sredstvo v boju, (ki jih stori za delo nesposobne).«
Drug socialist Stern pravi: »Mi ne bomo zmagali, dokler se ne bomo začeli v prvi vrsti proti pijanstvu vojskovati. Kolikor delavec zapije, za toliko je slabši v boju za svoje pravice. Ko bi ta denar porabil za dobro in močno hrano, bi bil vedno bolj strašen nasprotnik kapitalistu.«
Zdaj, ko so na Nemškem povišali davek na žganje, so začeli socialisti z vso močjo delati proti žganjepitju. Iz vseh časopisov, iz vseh shodov, od vseh organizacij se sliši le en glas: »Vojsko žganju! Mi se ne damo odirati, pili ga ne bomo več.«
Računajo sami, da je 77% vseh socialistov brezbrižnih za strankina načela. Vzrok je le v pijančevanju.
Ali ni pri nas napravilo pijančevanje prav istih žalostnih sadov? V mestih in zadnji vasi je veliko ljudi, ki se brigajo le za svojo pijačo. Če jih vabiš v društva, nimajo časa, če jim priporočaš časopise, nimajo denarja, če jih nagovarjaš za izboljšanje gospodarstva, so zadovoljni s svojim beraštvom. Hrano imajo slabo, obleko ponošeno, pravega družinskega veselja ne poznajo, otroke ljubijo po svoje, da morajo le zanje delati in trpeti. Čmerni so in sitni, le v gostilni postanejo zgovorni, tam je veselje, tam prijatelji, tam sreča. Denar ali kreda se tudi vedno dobi. Ti ljudje ne čutijo potrebe, da bi se kaj naučili ali napredovali, ko so vedno le žejni, samo žejni. Vse te ljudi je mogoče s kozarcem pijače dobiti za nasprotno prepričanje. Danes ti bodo slavo peli, jutri te po moči kleli. Tu je grozna rana za prihodnjost kmeta, stranke in narode. Ali niste brali, da i
so nasprotniki navadili rojake na obmejnih krajih najprej na pijačo, potein so jim vcepili sovraštvo do cerkve in duhovnikov in tako so postali zreli za odpad. Koliko nadarjenih mož je popustilo narodno delo zaradi te grozne brezbrižnosti ljudstva, ki prihaja iz piJ jančevanja. Veliko bi šc lahko delali, saj so imeli vse zmožnosti, toda srce jim je bilo užaljeno ob grdi nelivalež-nosti in umazanem podtikanju.
Če so socialni demokratje začeli za svoje cilje tako odločno vojsko, ali se smemo mi obotavljati. Možje, pomislite resno naše razmere in mi povej ta, kam bomo prišli po tej poti? Lahko bi rekli, da je tudi pri nas najmanj tri četrtine gospodarjev pijači preveč vdanih. če hočemo napredovati, moramo vse zmožnosti porabiti za vzvišeni cilj, Glava naj ostane čista, da se vedno radi nanovo učimo, denar pa porabimo za hrano in vse druge potrebe. Žganju pa vojsko, da nobeden ne bo več kaplje poskusil. Vsak pameten človek, kateremu je mar prihodnjost, mora v tej smeri delati.
RmMl ¥ MifL
Kdor je trpel veliko krivico, ve, kako to boli. Če vidimo, kako izrabljajo brezvestni ljudje neumnost mladoletnih varovancev ali druzih revežev, se čut pravičnosti vzdiguje kar sam odse-be proti temu. Tudi kakor narod čutimo, da smo bili in smo pod jerobstvom druzih, ki niso imeli nikdar srca za nas. Pustili so nas v revščini, nevednosti in gospodarski zanemarjenosti. Vsak pa, kdor je enkrat okusil nesrečo, veliko bolj razume enake težave bližnjega.
Tam v jugu Azije, več tisoč ur daleč od nas, je Indija, ki je na glasu, kakor najlepša in najrodovitnejša dežela na svetu. Pred štiritisoč leti so prišli tja Indijci, ki so nam ravno tako v sorodu, kakor Nemci, ker spadajo k in-doazijskim plemenom. V krasni deželi so dosegli visoko omiko in ustvarili mogočne države. Je to še sedaj res rajska dežela, ki meri 45.760 km2 in ima 300 milijonov ljudi, torej za sedemkrat večja kakor naša Avstro-Ogrska. V tej deželi se govori 184 različnih jezikov. Po veri so večinoma bramani ali hin-du, malikovavci, do 220 milijonov, 63 milijonov je mohamedancev in 3 milijone kristjanov. Dežela je rodovitna in rodi na dobrih krajih res skoro stote-ren sad. Skoro vsi naši pridelki rasejo tudi tam. Razen teh imajo riž, tobak, čaj, indigo, kavo, bombaž, vse južno sadje, najlepši les, premogove, zlate in diamantne rudnike. Že tisoč let pred Odrešenikovim rojstvom je prišlo največ zlata iz Indije, katero so imeli za zlato deželo.
Pred tristo leti so prišli Angleži v deželo. Najpred so tu, kakor drugod, ropali bogate morske ladije svojih sovražnikov. V 150. letih so počasi prema-
lli
gali evropske nasprotnike in se potem vrgli še na domače indijske države. Zdaj jo imajo popolno v oblasti, angleški kralj je obenem indijski cesar. Vseh Angležev je v Indiji 100.000. Izmed teh je pa najmanj ena polovica Ircev, ki služijo v vojski. Le mala peščica gospoduje prelepi deželi in ima skoro v sužnosti domače prebivalce. Kako pa gospodarijo tam ti mogočni gospodje? Angleški finančni minister dobi vsako leto iz Indije nad 300 milijonov kron čistega dohodka. Pri tem plačujejo sami veliko vojsko, ki šteje 300.000 mož. Tako armado morajo imeti, ker so vedno v strahu, da bi se domačini vzdignili zoper tujce in tako vzeli Angležem najboljšo molzno kravo. Kazen onih 300 milijonov zaslužijo še razni trgovci in vpokojeni uradniki, ki imajo v tujem kraju veliko višjo plačo, kakor doma, najmanj še 300 milijonov čistega, ves ta denar gre iz dežele v žepe Angležev.
Več kakor polovica rodovitnega sveta imajo veleposestniki in razne angleške družbe, ki so si rodovitno zemljo kar prilastile ali jo kupile za smešno ceno od ljudi, ki niso vedeli, zakaj se gre. To zemljo dajo domačinom r najem. ki delajo in delajo in v rodovitni deželi lakote umirajo. Odiranje je grozno. Pri nas plača kmet od 5 do 8 odstotkov davka pri svojih dohodkih. Izračunali so, da imajo Indijci povprečno na leto do 40 K dohodkov. Izmed vsega prebivalstva je na 100 do 85 kmetov. A kmet pride k večjemu na 25 K letnih dohodkov.
Angleški poslanec Kair Hardic jc slišal o žalostnem stanju ubogega kmeta in se je hotel sam prepričati, koliko je na tem resničnega. Podkralj lord Curzon mu je pravil, da ne iznaša povprečni dohodek kmetov dosti čez 20 K na leto. Samih zemljiških davkov mora plačati 50 do 65 odstotkov. Ce se računajo zraven še domači davki, pride na 75 odstotkov vseh svojih dohodkov. Če torej kmet dobi vseh dohodkov 24 K, mora 18 K davka plačati, 6 K ostane njemu za življenje. Revščina je grozna. Žito, posebno riž izvažajo v velikih množinah, domačini umirajo lakote. Angleški milijonarji in visoki uradniki pa vlečejo vsako leto milijone in milijone tujih žuljev. Izračunali so, da je v 4. letih umrlo za lakoto 30 milijonov ljudi. Ker je hrana nezadostna, ne more imeti ljudstvo zdravja, vrata so odprta najbolj raličnim boleznim. Vročina in kolera sta v zadnjih letih pokončali na milijone ljudi.
Iludo peče domačine preziranje in zaničevanje tujcev, ki smatrajo domačina za manj vrednega človeka, ker je lrugačne polti. Vse višje službe imajo e Angleži, naj imajo Indi tudi isto izobrazbo. Na železnicah imajo na vseh jostajah vagone, ki imajo napis: »Le za Evropejce«, če gre v tak vagon tudi doktor, ki se je v Evropi izobrazil, pa je domačin, ga lahko vsak delavec ven erže. Le nižje slabo plačane službe morejo domačini doseči v rodni zemlji, ki 121
ima že nad tritisoč let staro omiko. Ni torej čudno, če je ljudstvo nezadovoljno mrmra in stiska pesti zoper svoje zatiralce. Ko so zaradi upravnih vzrokov razdelili Bengalijo, pokrajino, ki ima več ljudi, kakor naša Avstrija, so Indijci na vse mogoče načine ugovarjali. Pomagalo ni nič. Navadno so vse, ki so očito pokazali svoje mnenje, v ječah s palicami pretepali in jih spodili brez sodbe iz dežele. Časopise, ki so resnico poročali je vlada zaplenila, najbolj veljavne in častivredne može, ki so hoteli ljudstvu pomagati, so zaprli in jih izgnali v tuje kraje, obsojeni so bili največkrat brez sodnijskih razprav. Kralj, ministrstvo in kraljevi namestnik so obljubili ljudstvu prostost angleškega državljana, a je niso dali. Za najmanjši politični prestopek je strašna kazen, ki se brez usmiljenja izvrši. Ni torej čudno, če se vzdiguje ljudski ponos in vre v srcih domačinov strastno sovraštvo do tlačiteljev. Kakor so se ruski nihilisti zarotili zoper carja in visoke državnike, kakor hočejo anarhisti po svetu z revolverji, bodali in bombami kronane glave iz sveta spraviti, kar je grdo in ustudno, naj bi bili tudi vladarji slabi, tako so se tudi v Indiji oprijeli orožja zavrat-nih umorili visokih angleških uradnikov. To jc gotovo napačna pot, ki ne bo domačine pripeljala do cilja. Drug pojav pa vedno bolj skrbi Angleže. Indijci so se začeli vedno bolj zavedati svoje narodnosti, ljubezni in dolžnosti do domovine. Pri tem izginjajo razločki in nasprotstva, ki so jih imeli posamezni kraji med seboj, izginja vedno bolj za skupni cilj razloček vere, le domovino hočejo osvoboditi. Gotovo je tudi, da ta razvoj podpihujejo Japonci, ki bi radi vse Evropejce izgnali iz vzhodne Azije in bili sami neomejeni gospodarji. Dokler ima Angleška Indijo, je nepremagljiva, ker ima ta denar za vojne operacije. Če Indijo izgubi, ji tudi brodovje ne bo dolgo pomagalo.
Gotovo jc pa, da si omikano ljudstvo, ki šteje 300 milijonov duš, ne bo dalo dolgo tako vladati. Človeška narava ima svoje pravice, katerih celemu ljudstvu ni mogoče za dalj časa kratiti brez kazni.
SšššžL
Obrtno delo na kmetih.
Država naj bi po možnosti podpirala in varovala koristi in pravice vseh državljanov. Ker imajo pa mnogi stanovi kakor razne dežele nasprotne potrebe, se večkrat z novo postavo onemu pomaga, drugemu pa škodo napravi. — Mali obrtniki in rokodelci so potrebovali obrtne postave, da sc vzdržijo proti tovarnam in velikim podjetnikom, ki so preplavljali s cenim in navadno slabim blagom trg ter tako samostojne obrtnike skoro uničili. Obrtna postava jim je dala potrebno zaslombo, da se zdaj mala obrt in rokodelstvo po me-
stih prav lepo razvija. Marsikateri obrtnik boljše shaja, kakor učen gos. pod, ki jc že črne šole na Dunaju prcl študiral. V mestih je bilo to lahko, ker so ljudje strogo ločeni po poklicih in svojih opravkih. Čevljar je pri kopitu kramar pri branjeriji, pisar v pisarni' gospod v kancliji, trgovec pri blagu, ,<e na misel mu ne pride, da bi se v kaj vtikal, kar spada v tuj delokrog, razen politike, zabave in organizacije, kjer sc vsi najdejo.
Na kmetih jc to drugače, še vedno so korenine našega kmetijstvu iz onih časov, ko je kmet skoro vse, kar je rabil, doma pridelal in ni rabil posebnih učenih rokodelcev ali izvežbanih trgovcev. Svoje pridelke je peljal v mesto in sc tam založil z vsem, kar ni Mio doma mogoče dobiti. Če je pa blago v mestu za 1 vinar ceneje dobil, ga je tam kupil. Ubogi kajžarji in kočarji so se navadili kakega rokodelstva, so šivali, tesali, mizarili in vse, kar je kmet potreboval, poceni loma izdelovali, Kadar je bila sila, so tudi na pnlju pomagali. Žena in otroci so obdelali one njive, katere jim je gospodar za delo odstopil in redili kravo in piv-ičke. Vsi so bili zadovoljni; patenta ti domači rokodelci niso rabili.
Ko je zagledala obrtna postava beli dan, se dolgo ni nobeden zanjo zmenil, delali so naprej, kakor so bili vajeni. Da bi se moral 2 do 4 leta učiti, kakor vajenec in potem še dve leti služiti pri mojstru za pomočnika, ni šlo tem poštenim delavcem v glavo. Polagoma so se razmere izpremenile. Starši so dali otroke k mestnim mojstrom, d,i bi malo boljše živeli in manj delali. Prišli so nazaj izkušeni, začeli uoina delati in prositi za obrtno dovoljenji .lur so stari rokodelci delali veliko ceneje, niso imeli veliko zaslužka. V.-ak jc namreč pričakoval, da se ho plačevala tudi mestna spretnost in gospoščina. Naznanjali so torej te starokopitne nasprotnike glavarstvu, da delajo brez obrtnega dovoljenja.
Glavarstvo jih je klicalo na uradne ure in tu so zvedeli, da ne smejo delati, kar so delali od mladosti, s čemer so živeli sebe in številno družino. Mu slili so, da imajo od Boga pravico delati in se pošteno preživeti. »Cesarja sem služil, pošteno sem delal, zdaj pa "več ne smem. Ali naj grem z oiroci beračit?«
Uradnik jc po paragrafu doloal kazen in prepovedal nadaljno ueio< Orožniki so imeli vedno odprte oči na te nesrečne grešnike. — Polagoma so je zvedelo, da potrebujejo obtrnega u<m vol jen ja: lončarji, kovači, kljucavm čarji, sitarji, sodarji, mizarji, usnjarji krojači, čevljarji, klobučarji, knjigovezi, peki, mesarji in krovci opeko. Vsak c*l teh umetnikov se mor« tri leta učiti in dve leti delati, da sm« na svojo roko začeti. Popred je ljl10 veda priprosto. Par tednov je šel v s' ro z mojstrom in je že sam precej zn . Začetkom jc malo kazil, ko so niu P ljudje vest izprašali in mu brez usu -
ljenja resnico povedali, se je kmalu poboljšal. To so bile zdrave razmere, ker je najboljše, če kmet sam vse zna. Če gre kak revež revežu pomagat, mu ote-še par brunov, napravi v prostem času kako mizo za soseda, je to Cisto prav.
Toda zdaj je postava, da se ne sme delati in se ne sme brez patenta. Kje se bo pa učil, ko nobeden nima obrtnega dovoljenja, oni pa, ki ga ima, nobenega v šolo ne mara. Malokdaj se je povedalo revežu, da moro dobiti spregled učnega izpričevala in izpričevala dveh let pomočništva s pomočjo občinskega odbora in obrtne zbornice. Saj je bilo to odvisno od dobre ali slabe volje raznih ljudi, kateri mu niso bili naklonjeni.
Začelo se jc splošno preganjanje teh najrevnejših rokodelcev. Klicani so bili vsi čevljarji. »Ste delali?« — »Sem.« — »Imate patent?« — »Nimam.« — »2 do 10 kron kazni ali zapor. Zanaprej ne smete več, če ne, boste huje kaznovani.« Ti delavci so šli v Ameriko, v mesto, v službe, na kmetih pa nikjer ni zadosti čevljarjev. V najhujši zimi hodijo ljudje skoro bosi, otroci ne morejo ne v šolo, ne v cerkcv. Mnogi so si zaradi slabega obuvala pokvarili zdravje za celo življenje, ker niso mogli čevljarja dobiti. Dasiravno so usnje že mesece in me-secc doma imeli. Obrtne oblasti pa z neko slastjo preganjajo te delavce, jih pode od doma, kjer bi sc radi pošteno živeli. Primerilo se je, da je vajenec že zadnje mesece delal pri mojstru, ki ga je pa nalašč spodil, da bi mu ne bilo treba dati izpričevala. »Zakaj ga pa ni tožil?« Revež, ki ničesar nima, ne upa na pravico, še manj pri uradih, ki nikoli niso imeli srca za našega kmeta. Pri teh ljudeh vlada le paragraf, večkrat tudi le nagajanje. Isto se primeri mizarjem, tesarjem in posebno tudi krojačem. Še ženske so se lotile v zadnjem času te zabave. Po paragrafih se čisto lahko doseže, da se prepove izvrševanje ženske obleke brez obrtnega dovoljenja. — Kdo pa moro zahtevati od teh revežev, ki se še tako komaj živijo, še plačevanje obrtnega davka? Za razvoj kmetijstva je ta postava naravnost pogubna. Ko bi imeli uradništvo, ki bi poznalo potrebe kmeta in šlo tem revežem povsod na roko, bi se ostrine postave, ki tako globoko posegajo v naše domače gospodarstvo, komaj čutilo. Toda naše uradništvo ni imelo doslej srca za kmeta, če tudi so bile prav častne izjeme.
V zadnjem času so začeli zahtevati tudi posebno dovoljenje od ženic, ki pečejo in prodajajo kruh. Peč bi se jim morala pregledati in vse prav varno urediti. Doslej so na kmetih pekle kruh Rostilničarke in revne samice ali žene, ki se niso mogle drugače živeti. Zaslužek je bil prav beraški. Potrebno je bilo, ker je marsikje kruha ravno ob sili zmanjkalo, drugod niso imeli časa pravočasno peči, ali se niso marali s tem ukvarjati, ker so ga tako lahko poceni kupili. Posebno samcem in delavcem je bila ta peka prav po volji. Zdaj
so staknili paragrafe, da te reve mučijo z dolgimi uradnimi poti in zahtevajo od njih vso varnostne naredbe, dovoljenje za prodajo, da so mnoge raje vse pustile, kakor imelo še nadalje opraviti s tenn sitnostmi.
Čudno je tudi, da je prodaja mešanega m specerijske blaga postala v zadnjem času taka umetnost, da se mora vsak tri leta učiti, da zna koto prodajati m sladkor tehtati. Razen tega mora se dve leti služiti kakor pomočnik. Kje se bo pa naučil te dragoceno umetnosti? Seveda pri takem, ki ima patent. Iu je ena kravja dekla, ki se je naveličala gnoj kidati in jo zamenjala hlev s specerijo. Kje se jc naučila? Prijateljica v sosedni župniji ji j0 pokazala unce in funte, kile in doke v par minutah in pristavila zraven: »Pametna bodi, da ne boš na škodi«, pa je bila šola končana. Nova branjevka je izvrstno razumela trgovino s špecerijskim ali še bolj učeno povedano s kolonijal-nim blagom. — Drugemu se ni ljubilo delati na polju. Menil je, da se bo dalo boljšo živeti v hladni sobi, kakor na njivi. Napravil je štacuno, patent je dobil, kadar je hotel in vse je znal. če ni znal urediti dohodkov in stroškov, so prišli vladni možje s cesarskimi orli in razdelili njegovo premoženje. Nastopil jc drugi in na novo začel. Kadar so prejšnji kramarji le preveč odirali, sc je marsikdo ojunačil in na novo poskusil. Nekatera dekleta, ki niso marale sladkega jarma, so na ta način napravilo prav vzorne prodajalne, ki so bile celi okolici v korist.
Po novi postavi je vse to onemogočeno, če ne bo šlo glavarstvo prosilcem na roko. Dozdaj se ne kaže posebna prijaznost glavarstev do takih prosilcev. Veliko bolj drže z bogatimi trgovci, ki sc vselej boje nove konkurence. Te razmere so za gospodarstvo na kmetih zelo škodljive. Kdo bo dal otroka v tako branjarijo? Kaj bo delal pet let za prodajalno na kmetih, ko se vsega lahko nauči v nekaj tednih? Navadil se bo le lenobe in tatvine. Znano je tudi, da taki trgovci na kmetih zelo odirajo, če ni konkurence. Zaslužiti hočejo pri blagu 30 do 50'/c. Zdaj ne more nobeden zraven, zavarovani so. Ker je v takih hišah navadno napredni duh in jim kmetje morajo vedno bolj premoženje množiti, jc njih vpliv stranki tudi politično nevaren.
Poslanci bodo morali delati na to, da sc bodo postave rabile našim razmeram in koristim kmečkega prebivalstva primerno. Najbolj bi pa bilo želeti, da bi naše ljudstvo ne videlo v vsakem uradniku svojega sovražnika, temveč pravega prijatelja, ki mu iz srca dobro hoče in po možnosti stori. Doseglo sc bo tudi to, če bodo uradniki sli ljudem res kolikor mogoče na roke in mu skušali povsod le koristiti m ga
povzdigniti. .■rffiforjftvV"
■" v.'"? r .......■ r
Žene in matere pri narodnem delu.
IV. Cvetico na oknih in v cerkvi.
Kdor bo sodil ljudi le po prijaznih besedah ali lepem občevanju, se bo navadno v lastno škodo ravnotako zmotil, kakor ženin, ki gloda pri nevesti le na lopi obraz in množino kron, katere bo prinesla. Zunanjost ne pove vselej pri človek u, kakšna jo njegova notranjost. Če pa človeka od blizu večkrat opazuješ in ga sodiš po vsem njegovem obnašanju, bo tvoja sodba pravilna.
Prav jasno nam kažejo vsakega človeka njegova dela. Če vidiš skrbno uravnano gospodarstvo, boš vedel precej, da je tu priden gospodar. Ako opaziš v kuhinji vse v neredu: lonce, sklede, žlice in vse orodje drugo na drugem, veš, kaka je gospodinja.
Po obnašanju v cerkvi spoznaš najboljše, koliko imajo ljudje prave po~ božnosti. Če je v hiši božji vse zaprašeno in umazano, veš dobro, da jc cer kvenik bolj na leno stran, ljubi bolj kozarec in pipo, kakor metlo in delo.
Na Solnograškem sem videl v nekaterih krajih, še bolj pa v Švici, kmečke hiše vse v zelenju. Na vseh oknih preproste hiše se bleščijo lepe rože, prelepi dar Stvarnikov za reveža in bogatina, s katerim je olepšal in ovonji1 našo življenje. Ne da se skoro pove dati, kako na tujčevo oko ta pogled dobro vpliva. Človek je svoje ponižno delo, domačo hišo, okrasil s temi božjimi hčerkami, ki vsakemu kažejo, kako dober in mogočen je Bog.
Tudi pri nas imajo v vseh hišah lepe cvetice. Otrok si bere rož po livadah, dekle goji svoje drage rože in tudi materi so še ostale pri srcu. Vendar jc rož v posodah po vaseh in kar je še bolj čudno, tudi po mestih in trgih, kjer hočejo bolj izobraženi biti in imeti pravo žilo za vse lepo, primeroma malo. Bogastva nimamo, da bi zidali lepe hiše. porabimo vsaj te božje darove, ki so lepši od vseh umetnih okraskov pri hišah.
V	nekih starih bukvah sem bral. da je vsaka ženska, ki nima veselja do rož, za domače in tujo prava pošast. V ljubeznipolnem negovanju cvetic se kaže čuteče in delavno žensko srce. V teh ponižnih cveticah, ki tako lepo hiše krasijo in razširjajo svoj prijetni vonj. je najlepše začrtana ponižna slovenska žena, ki ne bo ne bogata, ne imenitna. S ponižnim delom krasi svojo hišo in razširja prelepi vonj krščanskega življenja. Gotovo vpliva ljubezen in negovanje cvetic na razvoj značaja in obnašanja. Kjer ni te ljubezni, je neusmiljenost in brezsrčnost doma; srce jc ne-občutno za dobro in lepo.
V	zadnjem času se je zelo razvilo izdelovanje umetnih cvetic. Če so dobro napravljene, so včasih lepe, toda vendar so le človeško delo z vsemi napakami in slabostmi. Le poglejte, kako
' ....... 122
čudno so včasih šmarnice, katero napravijo z velikim trudom v liišah! Tu imate razne zvezde, vse vrste pangelco, rože, ki Sc podobne niso kaki roži, vse vkrižem, vse zaprašeno in zamazano. Mislijo, da so Bog v6 kako lepo reč napravile, pa bi bilo najboljše, ko bi vse skupaj dali ognju očistiti in pokončati. Te umetne, pokvarjene rože naj bodo slike PreČiste in Brezmadežne, ki ni imela napake! Ako bi natrgali zunaj trave in domačih cvetic ter v venec rože jjovili, bi bilo veliko lepše. Ravno z umetnimi cveticami se pogosto kvari dobri okus našega ljudstva. Naj bi ostalo le, kar je neobhodno potrebno.
Ali pa ni mogoče doseči, da bi naše žene in dekleta ozaljšale vsa okna domačih hiš s cveticami? Pred leti sem prišel v kmečko vas, kjer so imeli v oknih res lepe in velike rože. »Glej,« pravi prijatelj, »kakšne rože! Tu so gotovo tudi dobri in vneti dekliči.« Bilo je nekje na Gorenjskem. Tako sodijo vsi, ki ogledujejo hiše v tujem kraju.
Ali bi ne bilo mogoče, da bi naše Ženske ta lepi kras domačih hiš povsod po vseh oknih postavile? Res, da je nekoliko dela, pri zasajanju in vsaki dan precej zalivanja. Toda delo, ki je človeku res pri srcu, se navadno vselej lahko opravi in potrebni čas se vzame. Pametni starši temu gotovo ne bodo nasprotovali. Mali otroci pomagajo z največjim veseljem svoji materi pri tem lepem opravilu. Iločeš otroka zgodaj navaditi na delo in ga priučiti pametnega gospodarstva, izroči mu skrb za nekaj cvetic. V mnogih krajih kupijo starši otrokom ovčko ali zajčke, če so večji, jim prepustijo tudi telička. Ste že videli otroka, kako je nekim ponosom vodil svoje jagnje po paši; kar je bilo najboljšega, mu je prinesel, skrbel je zanj, kakor za samega sebe. In živa-lica razume to nežno ljubezen malega. Povsod sta neločljiva tovariša. Debele solze kapajo vselej, kadar njegova ovčka gre iz hiše. — Tudi pri zajčkih je vsaki dan. Žc otrok hoče delati, za druge skrbeti, drugim pomagati. Če ni nobene reči, kjer bi se razvile prirojene zmožnosti, se naseli počasi neka mrzla brezbrižnost in ostane le še veselje do razposajenih iger, ki se pozneje preseli na ljubezen do pijače in slabih druščin. Dobre lastnosti je treba na vse zgodaj zbujati. Izroči mu nekaj rož. Povej, kako naj opravlja svoje imenitno delo in dete bo veselo vsakega pereščka in najmanjšega cveta, ki sc prikaže. Je pa ravno to tudi važen pripomoček, da otroci še bolj ljubijo domačo hišo.
Naše vasi bi bile v vedni praznični obleki, na katero bi bili lahko vsi ponosni, ko bi imeli vsa okna s cveticami okrašena. Revni smo, toda ne bodimo leni in zanikrni. To bi vsak lahko spoznal, kdor bo prišel v naše kraje. Rože saditi in presajati, prilivati in kaliti znajo dobro vse ženske. Bog jim je dal v ta namen spretne roke in srce, ki je vneto za lepo in dobro.
^ Se nekaj pri ti zadevi! Kamor prideš, ogled aš si navadno najprej cerkev.
1la
. vv- K	V
Tam je skupna hiša vso fare, skupno srce za vse ljudi. Tam Bog prebiva in ima Marija svoj oltar milosti, kjer se tolikokrat vnemajo deviška srca za zgled materin, kjer hrepenijo želje po nebeški sreči in na zemlji po višji popolnosti. Kdor ni skusil, ne ve, kaj je domača cerkev našemu ljudstvu. Toda tabernakelj jc večkrat tako zapuščen, tako samoten . . .! ob Marijinem oltarju je nekaj umetnih cvetic, starih in zaprašenih, kakor bi bila žc vsa gorečnost za hišo božjo že davno izumrla. Kaj bodo suhe, umetne rože na oltarju, kjer se resnica nahaja.
Videl sem v nekaterih župnijah, kako so dekleta za vsak večji praznik in za vsako nedeljo prinesle najlepše cvetice, kakor ponižen dar vdanega srca, ki ne more kaj boljšega dati, v cerkev za tabernakelj in za Marijo. Kako živo so dehtele in cvetelo rože na svetem kraju, kakor bi hotele pobožnost opraviti za verno dekliško srce. Lepa je ccrkev s cveticami ozaljšana, četudi je revna. Saj ima najlepše bogastvo, pravo pobožnost vernega ljudstva. Ali bi ne bilo to povsod mogočo? Toliko imamo dobrih in vernih deklet, ki bi z veseljem skazale Gospodu malo vdanost po zgledu sv. Veronike. In res so to prave Veronike. Ni dvoma, da bodo duhovniki te vdanosti povsod veseli. Po prazniku se vzamejo cvetice zopet domu in pridejo iz kraljeve hiše na domače okno, kjer bodo s tem večjo silo oznanjevale mogočno ljubezen in lepoto božjo.
Prav primerno bi bilo tudi, ko bi se dekleta Marijinih družb naučile lepe šopke plesti ali čedne vence viti. Kolikokrat se vidi, kako prinesejo te dobro duše velike šopke vsaki teden v cerkev. Najlepše cvetice so morale iz vrtička, ker dekle ljubi še bolj Marijo in Jezusa, kakor svoje cveticc. Šopki niso vselej tako lepi, kakor bi bili lahko. Veliko cvetic so porabile, toda znale niso. Tu se more pomagati. Ena bi šla za par dni v mesto, se naučila od kake prijateljice ali naprosila dobro učiteljico, katera bi morala biti v tem dobro izurjena. Ravno iz te male reči bodo večkrat zraslli prav trajni sadovi. Na ta način bi lahko imeli v vseh cerkvah skozi celo leto najlepše šopke.
Prav lepo bi bilo, ko bi otroci v šoli dobili nekaj naukov in s tem nekaj veselja za gojenje cvetic.
Dobro znamenje kokoši.
Ko bi mogel kdo vse godrnjanje c-ne same gospodinje čez uboge pute, ki premalo nesejo, prešteti, bi bile to take litanije, da bi se vsak te tihe vode ustrašil. Vse pripomočke poskusi gospodinja, kure pa le po svojem nesejo. Neki nemški gospodar pa ravnokar raz-glasuje veselo vest, da je on zadel pra-
vo znamenje, na katerem se pozna ko-koš, ki veliko jajec iznese. Njegov sin! ček je dobil v dar puto, ki je imela na grebenu precej dlake, nekake kocine kakoršnih šc niso dobili pri drugih kokoših. Ravno ta kocinasta kokoš se je najbolj za jajca izkazala. — Gospodarja so kocine na grebenu zanimale. Zdelo se mu je, da bi znale tudi druge kocinke biti dobre jajčarice. Napravil si je torej same take in se sam čudil nad lepim uspehom, ker so mu te vrste pute iznesic na leto povprečno lt>2 jajec, česar niti z najboljšimi kokoši drugod lahko ne dosežejo. Pravi, da je j pravilo čisto zanesljivo. — Torej, gospodinje, le preglejte natančno grebene in kocine svojih put. Toda nikar ne obsodite prenaglo kako manj porašeno na nož, ker zmota je človeška in izjema lahko povsod mogoča.
Pregled letine.
Iz celega sveta prihajajo poročila o izvanredno ugodni letini. Lc na Francoskem je mrzlo in deževno vreme precej škodovalo. Druga lota so morali na milijone oralov spomladi zaradi pozim-skega mraza preorati, letos je povsodi vse dobro. Le v Kanadi so polje za pšenico pomnožili za eno četrtino, ker so lani tako dobro prodali. Mnoge je pa lakomnost zapeljala. Na Ruskem so veliko pšenice pokupili judje, ki so upali, da bo ob novini zopet dražja. Zdaj, ko se povsod tako lepo obeta in je padla pšenica pri 100 kg skoro za 7 kron, pa vse sili z blagom naprej. Tudi pri nas je bilo nekaj špekulantov, ki so tiščali in tiščali pšenico: »bo po 7 kron mernik«, zdaj jo pa ponujajo, pa je po visoki ceni nobeden ne mara. Skoro gotovo bo cena šla šc zelo nazaj. Kdor ima kaj za prodati, naj hiti. Pravijo, da jeseni ne bo 1 stot čez 20 kron. — Tudi krma povsod prav dobro kaže in ima živina še precej dobre cene. Za letošnjo jesen prerokujejo izvanredno cene za lepo pitano govejo živino. Vsled suše so kmetje živino zelo poprodali, da i« sploh nc bo mogoče veliko prodati. Ta pa bo imela izvrstno ceno, da bo kmet zadovoljen. Morebiti bo kazalo s nro-dajo malo počakati.
Smešnih.
Tudi dnrežljivost ima pri Dolenjcih svojo mejo. 1'odgorček svojemu župniku: »Vejdo kaj g'spjud, jest sem tako voljan ,da bi njim dal zadnje zrno pšenice — ampak zadnje kapljice vina pa ne!«
Pred sodnikom. Sodnik: »Kako morete r-diti, da Vam je gospodar brez vzroka odpovedal stanovanje, ko sami priznavate, da ste rekli »največji osel«! Ali imate temu kaj dostaviti?« — »O, nič ne, gospod sodnik, sicer ine gre precej zopet tožit!«
V Soli. Učitelj: »Jožek, ali mi veš imen«; vati besedo, ki se končuje na »a«?« — Jo/oK. »Oštarija!« — Učitelj: »Kako, da ti ravno ta beseda pride na misel?« — Jožek: »Zalo, ker so lavno snoči mojega očeta vun vrgli!«
Ni razumela. Dekla bere v »Kmetovalcu«, da jc domač bik dobil 50 K premije (darilaj. »Oh. kam pa bo zclaj žival z denarjem!«
V HIHERIKO^
1369 odpremlja naglo in ceno 5—1
potoval, pisarna B. Karisberg, Hamburg
Ferdinandstrasse 57 r.
ObSIrna brezplačna pojasnila za izselnike in potnike. Vestna postrežba.	Zastopniki se iščejo.


Kdor kupuje gvantno blago za moške in ženske, najde jako veliko Izber in zelo ugodne cene pri domači tvrdki 20-1
515
R. Miklauc. Ljubliana
Stritarjeva (Spitalska) ul. 5
Priznano dobro blago za
3698 12—1
sukno, platno in drugo manufakturno 10 blago se kupi najceneje v Ljubljani
Pogačar jev trg. Ostanki po znižanih cenah.
m uyu uifiuuiaitiuriiu
Pri fioreniki' 1
liri llft znižanih ranah mM
Trgovina
špecerijskega blaga, moke, špirita, raznovrstnih barv, laka, firneža itd., na drobno in debelo.
Zaloga
železa, želez, šin, traverz, Roman in Portland cementa, železnih peči, kotlov, tehtnic, sesalk in cevi za vodovode, štedilnikov, mrež za ograje, nagrobnih križev itd. Sploh vse železnine. - Dobra postrežba, nizke cene.
R. Sušnik
Ljubljana, Zaloška cesta štev. 21.
najboljšega sistema
IKlotorje
uodne sesalke, kosilnice, mlatllnlce In čistilnice, brzoparilnike za krmo,
železne blagajne staub. potrebščine
in vso drugo železnino dobavlja po najnižjih cenah slovenska veletrgovina z železnino	840 10—i
Franc Stupica,
Ljubljana, marije Terezije c
■» s
. f. |
Johnov ..Polnoparni"
pralni stroj
je postal cenejši
Ako st« dosedaj Čakali z naročilom, ne mudite se zdal veC. (Coben Izdatek se Vam ne bo ftko Izplačal. Johnov .Polno-•arnt* pralni stro) pere perilo bleSCeie belo, ga ohranja na dosedaj Se nedosežen naCIn In pri porabi tega stroja Stcdite Cas, delo In denar za veC kakor 75%. VeC kakor 170X00 gospodinj rabi .Polnoparnl". Dajemo ga na poskus. PlaCllo na obroke prlpuSCeno.
J. H. John D. D., Dunaj IV/I,
Frankenberggasse 4/144.
Na Zeljo se imenujejo trgovci, ki prodajajo stroje v vašem kraju.
Tednik ..SLOVENEC" ttS
stane na leto 7 K.
«aH.THIERRY-JHBHLZHIII
r
Edino pristen balzam
iz lekarne pri angelju
i. TMerru t Prefradl
pri Rogaški Slatini.
(Postavno zavarovano)
Edino pristen je z varstveno znamko REDOVNICA.
Učinkujoč pri želodčnih težkočah, napenjanju, zaslizenju, motenju prebave, kaslju, pljučnih boleznih, prsnih boleznih, hripavosti itd.
Cisti zunanje rane, klenic 1
. le bolečine. 12 malih ali 6 dvojnih ste-1 velika posebna steklenica 9 kron.
Lekarnarja A. Thierry-ja edino pristno
CEIITIFOLIJSKO mflZILO
zanesljivo učinkujoče pri priščih, ranah, ranitvah, vnetju še tako starem vseh vrst. 2 lončka K 3 00. Naročila naj se nastavljajo na lekarno pri angelju
JL Thierry v Pregradi pri Rogaški Slatini.
DoM se skoro v vseh lekarnah.
4V*>

Keiimni trs 19
registrovana zadruga z omejenim poroštvom
Koipesii tn 19
a hnnr.n« v'.oge •■"Bai delavr.i it od
S. co 11 ure dopc.udne ir. ;ih ofcrer.^;«
DO 4'/,%
brez odbitka, tako, da dobi vlagatelj od vsakih vloženih 100 K čistih 4 K 50 v na leto.
Dr. Fr. Dolšak L r.,
zi.n - 's t I .to ti. podpredsednik,
Prelat K. Kalan 1. r,
predsednik.
Kanonik I. SuSnik L r.,
podpredsednik.

TP
TT

aaEM
►1
!■! m w m w ^r^r ^r^r^r ^r ™ ~ ~ ▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼ ▼ ▼ ▼ ▼
| Za košnjo priporočamo najboljše ameriške
' kosilne stroje me. Cormick
ki so ne samo po izreku enega samega, nego na Kranjskem že od več sto posestnikov, ki te stroje že več let vporabljajo, kot najboljši in za naše kraje najpripravnejši spoznani. Vsakdo naj se torej sam prepriča in kupi le kosilni stroj M C. CORMICK. Opozarjamo na naše nove nože z gostimi zobmi, ki posebno globoko režejo, za nizko in redko travo.
♦ Edina zastopnika za Kranjsko: Karol Kavšeka naslednika
! Schneider & Verovšek, Ljubljana. Dunajska c.16.
fetr tfcsr NAJBOLJŠA IN NilJSIGURNEJSii PRILIKA ZA STEDENJE! -^g ^U
Denarni promet do 31, decembra 19C9 čez 83 milijonov kron.
Lastna glavnica K 503.575*98
Stanje vlog dne 31. marca 1910 čez 21 milijonov kron.
II
LJUDSKA POSOJILNICA
registrovana zadruga z neomejeno zavezo
Miklošičeva cesta štev. 6. pritličje, v lastni hiši nasproti hotela ..Union" za frančiškansko cerkvijo
sprejema hranilne
vloge vsak delavnik od 8. ure zjutraj do 1. ure popoldan ter jih obrestuje po —
Hranilne knjižice se sprejemajo kot gotov denar, ne da bi se njih obrestovanje kaj prekinilo. Za nalaganje po pošti so poštno-hran položnice na razpolaganje. Sprejema tudi vloge od svo- , jih zadružnikov na tekoči račun ter daje istim posojila proti vknjižbi z in brez amortizacije, na osebni kredit (proti poroštvu) in zastavi vredn. papirjev. Menjice se najkulant. eskomptirajo.
Dr. Ivan SuSterSič, predsed. Josip SiSka, stolni kanonik, podpredsed. Odborniki: Anton Belec, posestnik, podjetnik in trgovec v Št. Vidu n. L. Fran Pov£e, vodja, graičak, državni in deželni poslanec. Anton Kobi, posestnik in trgovec, Breg p. B. Karol Kausdiegg, veleposestnik v Ljubljani. Hiatl)a Kolar, stolni dekan v Ljubljani. Ivan Kregar, svetnik trg. in obrt. zbornice in hišni posest, v Ljubljani. Fran Leskovic, hišni posestnik in blagajnik »Ljudske posojilnice«. Ivan Pollak ml., tovarnar. Karol Pollak, tovarnar in posestnik v Ljubljani. Gregor Slibar, župnik na Rudniku.
i^r^/ols^
brez kakega odbitka, tako da prejme vložnik od vsakih vloženih
I	100 kron čistih
II	4*50 kron na leto.
i
92
I!