Tam po  cesti me peljajo Vsi ti mladi  furmani."
Najbolj ti prednji, naj ti gorši Je moj ljub'  cartani.
K 'ni oštariji so pripeljali, Tam so notri stopili.
„Le krmite 'no štriglajte Moj'ga konj'Ča bistrega!
Sem grede po poti zvedel: Moja ljuba bolena je;
Je bolena,  spovedena; K smerti je pripravljena."
On je hitro k njej pritekel, Ali ljuba je že mertva b'la.
Gor na mizo je naštel Se sto belih tolarjev:
Pesem o
Jo ptički skup zbrani,
V planinco lete,
Tam dol' na Dolenjskem
Je zdravje moje.
Le vzbud' se in vstani, ti mrzli Gorenc,
Boš videl, kaj dela Dolenc!
Oseka,  oklesti, pripravlja že kol,
U butaro zveze, da vse bo zravnal;
Naloži, da ž'vinca prav težko pelja,
U njem se pa srce igra.
Je hramČek odprt in pripravljen je mož, Veselo gre k trti, nabrusil je nož; Se k trti poniža in pravi:   „Svet' križ, Da mi spet v jesen obrodiš!" Saj ima korajžo, zauka na glas, Gre pit ga u kajžo, če zunaj je mraz. Pomisli, kako  bi šparone šibil, Da bi ga na jesen spet pil.
Le dela pozimska pustimo na stran, Pa v roko motiko, veseli je dan! Že solnce nam sije in rož'ce cveto, In spet nam ogreva zemljo. Korajžno globoko okol' trte kopa, Veselo družin'co prot' bregu pelja: Le višej, le višej, da bomo pri hram', Veselo zapel'  bomo tam.
„Zato molite 'no mašujte Se za naji oba dva!"
Pri tej  priči je na tla padel, Pri tej priči je mertev bil.
Njegovo truplo so pokopali Na solnčnem kraju turna dol;
Njeno truplo so pokopali Na ličnemJ) kraji turna dol.
'Z njegovega je groba raslo, Lepa, rdeča vrtnica.
Z njenčnega je groba zrasla Lepa, bela lilija.
Na vrh turna sta vkup prirasli 'No sta se lepo spletali,
Gor v sveto nebo in sveti raj, Kter'ga nam Bog vsim skupaj daj!
a) Senčnem.
vinski trti.
Je trto poročil, dal kolček za par,
Je zdihnil prot' nebu: Zdaj Bog te obvar',
Bog var' in Marija nesreče Čez te,
Naj burja prežene megle!"
Glej trta pa vinska že komaj drži,
Dol k tlom se pritiska, mu grozde rodi.
Ce d'narca mu manjka, že ima spet trošt,
Da dal bo prijatelj na mošt.
So brajde res polne po gorah okolj, Le pusti, naj ajda zori še na polj'! „Le v goro, le v goro!"  veseli je glas, Zagornik pozdravlja že nas. Tam preša privija, se smeje, ha ha, Spet drug pa iz buče mu piti poda: „Sem letos od lani velik' več nabral, Le prid' sem,  da pit' ti bom dal!"
Kdor vince rad pije, naj prosi Boga, De pravo mu pamet in zdravje tud' da, Nikar se ne kregaj, ne "žali ljudi, Poglej, kako men' se godi: U žalostnem kraju prebivam jest zdej U kletu prestrašnem, ker solnČeca nej, In milo zdihujem, ker vinca želim, Se žalostne pesmi učim.