Trst, januarja 1926.
Janko Sarr.ec:	J^mZck	111	PegclZ. *)
(Bravcem »Novega roda« za 1926. leto.)
Med petim in četrtim dnem aprila,
—	že štiri desetletja so za nami! — ko naskrivaj ga v zibel položila je strina štorklja v dar njegovi mami.
In drl se je kot sraka, ko krstila
sta botra, župnik ga v cerkvenem hrami;
in ta navada še ga ni pustila,
ko dan za dnem se v šoli ukvarja z vami!
A vendar mož ni hud in ktero reče, da včasih huškne smeh vam prek obraza; če srečni ste, še on poln je sreče,
da sede k mizi in pri luči sveče, gnan od moči neznanega ukaza, za vas zajaše včasih še — Pegaza!
*) Pravijo, da pesniki, kadar pišejo pesmi, zajašejo Pegaza, čudovitega, letečega konjička, ki jih nosi po prelepih krajih, kjer sla le sonce in sreča doma. Seveda jase pesnik samo v mislih, ker je človek, ki živi in misli kot vi, samo da zna svoje misli tudi lepo povedati.
NOVI ROD
Letnik VI.
bimbic.
Henrik Sienkiewicz :
Med	volkovi in	mrjasci*
ima med letoma 1682. in 1683. je bila na Poljskem tako mrzla,	da niso najstarejši	ljudje	pomnili	še	take.	Na
jesen so bili padli obilni dežovi, sredi novembra je bil prvi mraz uklenil vode in oblekel drevje v stekleno skorjo; po gozdovih so se vrhovi smrek bili okrasili s srežem in veje so se lomile pod težo snega. V prvih dneh decembra pa so se zaradi ponovnih mrazov bili vsi ptiči zbrali okoli pristav* in vasi ter celo divjačina se je bila priklatila iz globokih host in se je približevala človeškim bivališčem. O svetem Damazu pa se je bilo nebo spet pokrilo z oblaki, deset dni zaporedoma je padal spet gost sneg, ki je skoraj zagrebel vso pokrajino, pokril z belim plaščem ceste in plotove ter segel celo pod okna kmetiških koč. Kmetje so morali z lopatami odgrebsti nakopičeni sneg, da so si utrli pot od hiš do hlevov, in ko je končno nehalo snežiti, je zavladal hud mraz, da je bilo čuti pokanje drevja v gozdovih kakor rezek šum puškinega streljanja.
V	tistih dneh si kmetje nis;o upali v hosto po drva, če ne v družbah, in so vsekdar skrbeli, da jih ni zajela noč daleč od domovja. Po solnčnem zahodu pa niso hodili niti do skednjev, ne da bi se prej ne oborožili z vilami	ali	sekirami. Psi	so lajali do zore s kratkim,	strašnim	laježem,	kot
se zgodi	takrat, ko vohajo v bližini volkove.
Pa je vendar v mrazu ene teh noči drčala po cesti skozi gozd velika kočija, postavljena na sani, ki so jih vlekli štirje konji, in je bila obdana od spremstva nekaterih mož. Spredaj je jahal na močnem konju kmet, ki je svetil z lučjo, ali, bolje rečeno, ki je držal obešeno na dolgo palico železno kletko, v kateri je gorela smola, ne toliko da bi razsvetljevala cesto, ker je sijala luna, kolikor bolj da bi plašila in odganjala volkove. Kočijaž je sedel na kozlu, hlapčič je jezdil konja na desni, privezanega h kočiji; na straneh voza pa sta jahala na mršavih konjičih dva konjska hlapca, oborožena s puškami in cepci.
Sprevod se je počasi in mukoma pomikal po zasneženi poti, kjer je sneg, nakopičen tu pa tam v velike kupe, ob ovinkih tvoril prave nepre-stopne zapreke. Ta počasna vožnja je plašila in skrbela gospoda Gideona Pagoskega, ki se je, zanašajoč se na število in orožje svojih ljudi, bil ipak podal na pototvanje, dasi so ga bili v Radomskem mestu opozorili na nevarnost, ki se ji izpostavlja, katera je bila še večja, ker je pot do Belčjaka vodila skozi velikansko Košeniško gozdovje.
Ti, danes že pokončani gozdovi, so se takrat širili čez vso neizmerno daljavo od Jelne do Visle. Gideon Pagoski je mislil, da bo dospel, če odpotuje iz Radoma pred poldnem, domov pred solnčnim zatonom. Pa je moral na več mestih dati sneg odkidati z lopatami, da je tako zgubil mnogo na času ter je dospel k mali vasici Jelni, kadar je solnce že zahajalo. Tudi tam so ga opozorili, da bi storil prav, če bi v Jelni prenočil, ali, ker je dobil od nekega kovača smole, s katero si je mogel svetiti na cesti, je Pagoski ukazal pot nadaljevati.
In se je tako zgodilo, da jih je noč zatekla v neizmerni puščavi gozdovja.
Pot med snegom, nakupičenim od vetra, je bila težja in težja ter je gospod Gideon vse bolj in bolj zgubljal potrpežljivost ter je končno začel preklinjati, toda latinsko, da ne bi splašil svoje sestrične, gospe Viniške in gospodične Sjeniške, svoje varovanke, ki sta bili ž njim v kočiji.
Gospodična Sjeniška je bila mlada in veselega srca, zato je ni bilo nič strah in je celo privzdignila usnjeno zagrinjalo kočijnega okenca ter je dala moškemu, ki je jahal ob strani, znamenje, naj se umakne, da ji ne bo zastiral razgleda. Z zanimanjem je opazovala odbleske smolne luči ter je preštevala borova debla, bela od ledu, ki so se vrstila pred njo v zelenkasti luči meseca. Potem je še stisnila in našpičila ustne ter je začela pihati iz njih in se veselila, ko je njen dih tako lepo prehajal čez led, razsvetljen od rdečega bleska plamena. Gospa Viniška pa, bolj pri letih in boječa, je začela tožiti, zakaj da so odpotovali iz Radoma. In, ali ne bi bilo bolje prenočiti v Jelni, kjer so jih opozorili na nevarnost, ki jih čaka? To je bila prava trmoglavost! Do Belčjaka je bilo še dokaj pota in vse-
skozi po gozdovih; prav zagotovo se srečajo še z volkovi, če se ne usmili sveti arhangel Rafael, zaščitnik popotnikov, njih, izgubljenih rev, ki so sicer vredni vsega usmiljenja.
Ob teh tožbah je gospod Pagoski bil kar ob pamet. — Zdaj ni treba drugega, ko da govori še o Sem! Saj je pot vendar ravna ko črta! Kar se tiče volkov pa, naj se jim le poljubi jih napasti ali ne, saj imajo s seboj dva krepka moža, ki jih bosta tudi branila! In končno, volk težko napada vojščaka, naj bo že zaradi tega, ker se ga boji bolj ko vsakogar, ali pa, ker je razumna in duhovita živa! in ga ima celo v svojih posebnih čislih. Ah! Saj ve volk prav dobro, da mu ne kmet ne meščan ne dasta nikoli enega samega grižljaja zastonj, a vojak ima častitljivo navado, da ga hrani: zastonj vendar ne pravimo, da je vojna žetev volkovom!
In ko je tako govoril, hvaleč volkove, niso vendar te misli mogle povsem pomiriti gospoda Pagoskega. Postajal je vse bolj zamišljen in začel sklepati, ali bi ne bilo dobro, da en mož stopi raz konja in prisede h gospodični v kočijo. Tako bi mogel on sam poskrbeti za varnost enega, oni pa za varnost drugega izhoda pri kočiji; konj bi pa, prepuščen sam sebi, začel letati gori in doli ter bi tako zvabi j al ostale volkove k sebi.
Pa se mu je zazdelo, da ni prišel še čas za to potezo. Položil je le predse, na sedež gospodične Sjeniške, par pištol in nož, da bi uh imel pri rokah, ker mu je manjkala leva roka ter se je mogel služili le desnice. In tako je šlo še nekoliko časa naprej. Cesta se je začela širiti.
Pagoski, ki je spoznal	prav dobro ta kraj,	je vzkliknil z vzdihom
olajšanja: — Kmalu pridemo	do velike ravnine!
Upal je, da bodo na planem bolj varni, ko v goščavi gozdovja.
Ali prav v tistem hipu je mož, ki je jahal spredaj s srnolno lučjo, ostro zasukal konja, zdirjal proti kočiji in se začel razburjeno pogovarjati s kočijažem in hlapci, ki so mu odgovarjali odsekano, kakor se govori v hipih, ko ni smeti izgubljati časa.
— Kaj je? — je vprašal Pagoski.
— Tam doli od ravnine je nekaj čuti, gospod. —
— Volkovi morda? —
— Hm! nekak šum... Bog vedi, kaj je? —
Gospod Pagoski bi bil lahko ukazal hlapcu, ki je jahal z lučjo, naj steče naprej, da vidi, kaj je.	Ali je mislil, da je bolje	ne	biti brez luči	in
ostati združeni, ker bo obramba na prostem lažja,	kot	pa	v hosli. Zato	ie
ukazal nadaljevati pot.
Kmalu potem je hlapec spet prijahal h kočiji.
— Mrjasci so, gospod! — je dejal.
— Mrjasci? —
— Čuje se močno kruljenje na desni od ceste.
— Zahvalimo Boga! —
— Morda so jih volkovi napadli? —
— Še bolje! Tako pojdemo mimo, ne da bi nas napadli. Naprej! —
Misel hlapca je bila pravilna.
Dospevši do ravnine, so videli par sto korakov pred seboj, nekoliko na desno, veliko družino mrjascev, obkoljeno od gibljive verige volkov. Čulo se je vedno strašnejše kruljenje, v katerem je bilo več jeze ko strahu.
Ko je kočija dospela nekako do srede ravnine, so videli hlapci raz konje, da se volkovi ne upajo planiti na čredo, ampak jo le obkoljujejo vedno tesneje.
Mrjasci so se bili stisnili v krogu v en sam kup, mladiči do enega ieta v sredini, močnejši ob krajih in so bili kot gibljiva trdnjava, preteča in trdna, nezlomljiva in izzivajoča med svetlikanjem belih čekanov. In med volčjim vencem in tem zidovjem čekanov in rilcev se je videl beli pas snega, osvetljen, kakor ostali travnik, od mesečine.
Le zdaj pa zdaj je kateri volk skočil proti družbi mrjascev, a se je takoj tudi vračal ves splašen od strašnega škrtanja zobovja, še bolj pa od golčanja kruljenja.
Če bi volkovi že bili napadli mrjasce, bi bili morda, zaposleni od boja, pustili mimo kočijo brez napada. Ali ker ni metež še začel, je bila nevarnost, da se, odnehajoč od prvega, težjega napada, polotijo drugega.
In res, kmalu nato so se nekateri volkovi odtrgali od drugih in so stekli proti kočiji. Sledili so jim še drugi, ali ko so zagledali oborožene ljudi, so se vsi ustavili omahujoč. Potem so se nekateri zbrali za kočijo, drugi spet so se združili v razdalji petnajstih korakov, potem so začeli tekati v divjem diru okrog, kot da bi se hoteli opogumiti.
Hlapci so hoteli izprožiti puške; ali gospod Pagoski jih je zadržal v strahu, da bi mogli streli zvabiti do njih vso tolpo.
Medtem so se konji, čeprav so bili vajeni pogleda na volkove, začeli umikati na stran, oslanjajoč se drug na drugega, obračujoč glave in močno hrzajoč iz razširjenih nosnic. Naenkrat je še nova, najslabša nesreča nevarnost še stokrat povečala.
Žrebec, na katerem je jahal hlapec z lučjo, se je dvakrat splašil in je divje odskočil vstran. Mož, ki je izprevidel, da bodo volkovi planili nanj in ga požrli, če zdrkne s konja, se je oprijel z vsemi močmi sedla; da je pa to storil, je moral izpustiti palico, na kateri je visela luč. Ta je padla v sneg.
Plamen je še parkrat zaplapolal, potem je ugasnil. In je sedaj razsvetljevala vso pokrajino le lunina svetloba.
Volkovi pa, ojunačeni od poKeme, so se predrzno približevali. In še drugi so zapustili mrjasce ter so pritekli bliže. Ta ali oni se je preril
prav, prav blizu, škrtajoč z zobmi in sršeč z dlako. Oči zverin so dajale rdeče in zelene odseve. Trenotek je bil strašen.
— Ali naj streljamo? — je vprašal eden izmed slug.
— Ne! Zakričite, da jih splašite! — je odvrnil gospod Pagoski.
In je nastal strašen krik. — Uh!... Uh!... — so rjoveli hlapci; konji so vzdignili glave ter so postali pogumne j ši. Volkovi pa, na katere človeški glas napravi velik utis, so se za nekaj korakov umaknili.
Pa se je takrat zgodila čudna reč. Odmevi iz gozda so naenkrat ponovili krik hlapcev,	a je	bil ta močnejši. Zdelo se je, kot	da	bi kje
prasketal divji smeh.	Kmalu nato je od obeh strani	gošče	prijahala
družba jezdecev, ki so se v diru vrgli na zdivjane čede.
En hip, in mrjasci ter volkovi so se razpršili ter se razgubili po travniku, kot da jih je veter vzel. Puške so zapokale, potem se je oglasilo novo kričanje, za njim pa je spet zaprasketal divji smeh.
Hlapci gospoda Pagoskega so se tudi pognali za jahači, tako da sta ob kočiji ostala le kočijaž in hlapčič, ki je jahal konja na desni.
V	kočiji je ves ta	prizor	povzročil veliko začudenje,	tako	da	ni nekoliko trenotkov nihče	mogel	črhniti ni besede.	,
— Beseda je meso postala! — je zaklicala končno gospa Viniška. — Nebesa so prišla na pomoč. —
— Blagoslovljena bodi pomoč, naj je prišla odkoder že koli! — je vzkliknil Pagoski. — Na mojo besedo, videl sem že, da nam slaba prede!
Ciril Drekonjt.
Potoček*
—------ Ej potoček, ti pijanček,
!	kar čez skale kolovratiš,
po tolmunih si zaspanček,
čas predragi tamkaj tratiš.
Jj l Bogec dal ti je stezico,
1 )/	da po njej sam zase hodiš,
pa odnašaš nam zemljico
drago in še čez bregove blodiš. —
Pa prispel je beli gruden,
nagajivca je vkoval v led; miruje zdaj kot starček truden brez veselja, brez besed. —
V rag in siromak*
(Bosanska pripovedka.) (Priredila M. in K.)
ekoč je živel siromak, ki je imel mnogo dece. Kljub vsemu prizadevanju in trudu ni zmogel naposled preskrbeti družini niti vsakdanjega kruha.
Nekoč se napoti v gozd sekat drva. V njegovi kočici pa ni bilo ničesar drugega za pod zob kot krajec kruha. Siromak začne premišljati, ali naj vzame kruh s seboj, ali naj ga pusti gladnim otročičem. Naposled se odloči ter vzame kruh s seboj v gozd. Z veliko pridnostjo se je lotil dela, ker pa mu je bil krajec kruha v oviro, ga je postavil na neki	hlod. —
Mimo je prišel vrag in je hotel	kmetiča skušati.	Hitro	mu	vzame	še
oni mali košček kruha pa zleti ž njim v pekel. Tam zbere okoli svoje drugove ter jim pravi: «Vzel sem kmetiču kruh, da bo klel in ga dobim prej v svoje kremplje.» Drugi vragovi so se nanj razsrdili ter mu ukazali: »Hitro moraš odnesti siromaku to, kar mu je še edino ostalo. Obenem mu moraš še služiti, da mu pomoreš iz revščine; drugače te ne pustimo več v pekel!» —
Vrag je odšel spet h kmetu. Kruh je postavil na mesto, kjer ga je vzel. Nato se je pretvoril v slugo, ter stopil pred kmetiča, rekoč: «Čujete, oče, bi me li vzeli v službo?» — «Kako naj te vzamem v službo», mu odgovori siromak, «ko še sam nimam kaj jesti.» Nato odvrne vrag: «Nič se ne bojte, jaz že sam preskrbim jed in pijačo in še drva vam bom pomagal sekati — samo vzemite me	v službo!» Siromak	končno	privoli:
«Če že po vsej sili hočeš pri meni služiti, pa služi!»
Drugi dan je šel vrag v gozd, ter je nasekal in znosil domov toliko drv, da jih je imel kmetič za vso zimo dovolj. Potem pravi siromaku: <Drv sem vam že dovolj nasekal. Znam, da doma nimate nikakega drugega dela za me. Pojdite mi kam poiskat delo, da kaj zaslužim!«
Siromak je šel okclu iskat dela, pa ga je našel: pri nekem grofu so rabili mlatiča. Drugi dan, rano v jutro, je šel vrag k grofu žito mlatit. Delal je pridno in urno. Do večera je bilo že vse omlačeno. Grof je bil pridnega mlatiča zelo vesel ter mu je dejal: «Ker si bil tako uren, te hočem pošteno nagraditi. Vzemi si za plačilo, kar si želiš, ali le toliko, kolikor boš mogel enkrat nesti!» Vrag je odšel domov ter je naročil siromaku, da naj pobere vse rjuhe po vasi, ker jih bo rabil.
Drugi dan je odšel z njimi k grofu. Razgrnil jih je lepo ter pobral vse žito, do zrnca, vanje. Naložil si je ogromno breme ter je odšel. Ko je bil že pri vratih, so zagledali stražniki premikajočo se goro žita- Vedeli so za plačilo, ki ga je grof namenil mlatiču, žal jim je bilo radi gospodarjeve nepremišljene obljube. Začno premišljevati, kako bi mu odvzeli žito. Pa se prvi pametno izmisli: «Jaz vem, kako mu bomo vzeli tovor! Oni sod vina bomo za njim zakotalili. Ko pridrči do njega, ga zdrobi, mi pa mu vzamemo žito!» — Storili so, kot je prvi pametno svetoval ter opazovali veselo valeči se sod. Ko se je prikotalil do vraga, ga je ta lepo prijel, zagnal na rame, ter nosil breme dalje. —
Tedaj se oglasi drugi prebrisanec ter pravi: «Kaj ti veš, daroval si mu še vino! Mi bomo raje našega mrjasca za njim spustili. Ta je že dolgo zaprt v temnem svinjaku, dovolj je divji, da ga bo raztrgal!» Takoj napravijo po drugem nasvetu. A ko je pridirjal mrjasec do vraga, ga je ta prijel, vrgel na rame ter korajžno stopal dalje.
Nato modruje tretji:	»Vidva sta prazni glavi, prav nič ne znata.
Spustimo rajši našega bika! Ta ga bo prebodel, mi pa, dobimo zopet izgubljene stvari!® Spustili so bika. Dirjal je, pa je pridirjal do vraga. Vrag ga je prijel za rog, pa ga je založil na pleče. Težko otovorjen je krenil proti domu. Ko je došel na dvorišče, je raztovoril: žito, vino. mrjasca in bika ter je rekel siromaku: «Tu imaš jesti in piti, da ti bo dosti za zimo in še več. Jaz sem ti vzel v gozdu poslednji grižljaj kruha ter sem se moral na zapoved svojih drugcv vragov pokoriti ter ti služiti — kajti znaj, jaz sem tudi eden izmed tistih! Zapoved sem izvršil, sedaj se smem zopet vrniti med nje,» —
Prav je, če si priden in delaven; vendar ne prinese vse tvoje delo človeštvu nobenih resničnih koristi, če ni prežeto z duhom — dobrote.
John Ruskin :
Iskanje in konec Schwarza*
(Nadaljevanje pripovedke «Kralj zlatega studenca».)
III. del.
Mali Gluck, revček, je čakal hrepeneče sam v hiši, da bi se Hans povrnil. Ko ga pa ni bilo od nikoder, se je prestrašil ter je šel vse povedat Schwarzu v ječo. Ta malopridnež pa je kaj kmalu zaslutil, da se je Hans najbrž izpre-menil v črno skalo ter se je razveselil v misli, da si bo on sam pridobil vse zlato studenca.
Gluck pa je bil ves žalosten in je prejokal vso noč. Ko je zjutraj vstal, je bil sam doma, brez kruha in denarja. In je stopil do nekega zlatarja, ki ga je vzel za delavca. Delal je tako pridno, tako skrbno in dobro, da je vkratkem prihranil tolikšno vsoto denarja, da je ž njo mogel plačati kazen za brata. Tako je Schwarz zapustil ječo in je od veselja zaradi pridobljene svobode bil celo obljubil Glucku, da mu bo podaril nekaj zlata iz studenca. Ali Gluck ga je prosil samo, naj gre iskat izgubljenega brata.
Ko je Schwarz izvedel, kako je bil Hans ukral sveto vodo, se je domislil, da to dejanje ni bilo najbrž kar nič po godu kralju zlatega studenca. Vzel je tedaj nekaj Gluckovega denarja in je šel k nekemu slabemu duhovniku, ki ni kar nič pomišljal ter mu dal za groše nekoliko posvečene vode, In je Schwarz mislil, da je vse prav storil. Vstal je zjutraj zgodaj, pred solnčnim vzhodom, vzel košek z vinom in kruhom, nalil stekleničico z žegnano vodo in se napotil v gore.
Tudi on se je zavzel, kakor njegov brat, ko je zagledal ledenik in se je moral precej truditi, da ga je premagal, čeprav je bil spotoma zagnal od sebe košek z jedačo in pijačo. Nebo ni bilo oblačno, ali je bilo neprozorno, zakrito od rdečkaste meglice, in gore so bile zamišljene ter temne. Ko je popotnik plezal po strmi, kameniti stezi, ga je naenkrat zgrabila huda, strašna žeja in je nagnil stekleničico k ustom, da bi pil. Pa je takrat ugledal lepega dečka, ki je ležal na skali in zdihujoč prosil vode.
— I, seveda, seveda! — vzklikne Schwarz, — saj še meni je ne bo dovolj.— In je šel naprej. Pa se mu je zazdelo, da so se solnčni žarki zatemnili in je zapazil temne oblake, ki so se vlekli od zapada. Ko je plezal še eno uro, ga je spet popadla žeja in je hotel spet piti. Uzrl je takrat starčka, ki je ležal na steni in goreče prosil vode.
— Kaj pa, prav vode! — zakliče Schwarz, — saj je še sam nimam zadosti. — In je nadaljeval svojo pot.
Spet se mu je zazdelo, da se je svetloba stemnila pred njegovimi očmi; in gledajoč v nebo, je zapazil krvavo meglo, ki je bila zakrila solnce. Tudi
oblaki so bili že visoki in njihovi robi so valovili kot valovi razburkanega morja ter so risali švigajoče sence na njegovo pot.
Osamljeni popotnik je začutil drget groze v svojih žilah in ni vedel, zakaj. Ali pohlep po zlatu je bil močnejši in ga je gnal pogumno naprej. Ko je obstal nad bregom zlatega studenca, je ugledal njegove vode, črne ko viharni oblaki in njihove pene, rdeče ko ogenj. Golčanje voda odspodaj se je prelivalo v hrušč groma odzgoraj. In je zagnal stekleničko doli. V tistem hipu ga je blisk oslepil, zemlja se mu je pod nogami odprla in so se vode sklenile nad njegovim krikom. V noč se je divje vzdignilo ječanje studenca, ki je padal čez
DVE ČRNI SKALI.	(Dalje).
Ferdo Plemič:	X. T vt It 0	1 t	tt
Na življenjski poti*
edeli so za mizo trije možje, Kis, Frk in Kajpaje. Žal mi je, da je imel tretji možak bolj dolgo in bolj čudno ime, ali imen si jaz ne izmišljam, temveč vam jih podajam točno, kakor mi jih je izročila moja rajnka babica, ki mi je pravila to resnično povest, da še preresnično.
Naši trije možaki so se imenovali torej Kis, Frk in Kajpaje. Kakor svete tri kralje si lahko razločil tudi to trojico po barvi njihove polti in po njihovih laseh. Kis je bil zelen v obličju, las pa ni imel več na temenu; Frk je bil rožnatih lic in košatih kodrov; Kajpaje pa je bil zagorel in kratkoostrižen.
Še bolje pa si jih razlikoval po njihovem govoru. Če je na primer padel oreh z drevesa, je gospod Kis zamrmral nejevoljno: «Tako je, kakor sem jaz vedno dejal! Nebesni svod se podira, že pada kamenje na nas in kmalu nas bo konec!»
Gospod Frk pa je pogledal ob taki priliki ves zamaknjen proti nebu in je vzkliknil: «Nič ne de, bomo vsaj angelce videli!«
Gospod Kajpaje pa je mirnodušno dejal: «Kaj pa je?« In vstal je in je šel in pogledal, kaj je pravzaprav padlo in odkod. In je pobral oreh pa se je nasmehnil: «Radi take malenkosti delata tolik ropot!«
Tako so sedeli nekoč zopet moško za mizo in so moško govorili. In Kis je zarenčal: «Še boste doživeli, kako pojde vse v nič in vragu v žrelo. Vojsko, kugo in lakoto boste doživeli čez leto dni, kaj pravim! — že čez teden dni.»
Frk pa mu je ugovarjal: «Baš nasprotno bo! Vse bo od dne do dne bolje in živeli bomo kakor v sedmih nebesih, kjer se kotalijo zabeljeni štruklji po maslenih hribih v medeno jezero, Če to ne bo takoj jutri, bo pa vsaj v soboto zvečer.«
mmmm
'a: - - — -
Letnik VI.
Stran 83.
A Kaj pa j e je pristavil suhoparno: «No, prav! Bomo že videli.®
In ko so povedali tako vsak svoje mnenje in so nato odpili vsak svoj požirek iz svojega kozarca, so stavili, kdo od njih bo lažje dopolnil svojega življenja pot.
To pa veste tudi vi, da je naša življenjska pot, in bodisi še tako kratka, zelo strma, trnjeva in težka in polna neprilik, ki zagrenjujejo človeku vsako veselje. Če pa tega še ne veste, le vprašajte svojo mamo, pa vam bo potrdila, da je res tako, kakor vam razlaga oni, ki vam to piše.
Prvi se odpravi na to hudo pot naš Kis. Zlovoljno je vstal in godrnjal ves čas, ko se je oblačil.
«Šmet,» je dejal, «da človek nikoli nima svojega miru! Vedno te tiščijo in pehajo, zdaj stori to, zdaj pusti ono! In še oblačno je danes; nemara bode še kače padale z neba, tako je temno. Dežnika pa tudi nimam. To se more le meni prigoditi.»
In ko je pozneje korakal brez dežnika po dolgi, dolgi življenjski poti, je godrnjal venomer:
«Zakaj mora krščen človek toliko trpeti? Še ta pot, ki je nikjer ni ne konca ne kraja! Pa še tako bedasto je izpeljana, da bi se ljudje nič ne pregrešili, če bi zaprli župana, starešine, biriča in njegovo mačko. Sicer bi bilo najbolje, če bi človek pet let prej	umrl, predno ga je rodila mati.»
Sličnih budalosti je godrnjal	še	vse polno, dokler ni	prišel do	nekega
ovinka. Za ovinkom je stala stoletna lipa, človeku pred ovinkom sicer nevidna, ali njena široka, temna senca je	padala	poševno	preko	poti.
Kis je postal pred to črno senco	in	je bulil	vanjo.
«Oha!»,	je zarenčal, «to je pa jarek in vsaj šest	sežnjev	dolg in tri
sežnje širok.	Koliko je pa ta past globoka, vedi si ga'Bog! Ne,	tako nismo
stavili. Stavil sem, da pojdem po življenjski poti. Kakšna pol pa je to? To	je kraška	groblja, pa ne pot. Nak, čez jarke pa ne	bom skakal».
Tako jte	sklenil in se je obrnil — pred senco in	vrnil se	je, gospod
Kis, in zaril se je v prvo krčmo,	ki	je stala ob levi roki	kraj poti	in ondi
je pil in pil in se je kisal bolj	in	bolj. Tako je pil in	tako se je kisal,
da je bilo slednjič vseh ljudi njega sram, in da se je še sam sebe sramoval na tako hud način, da mu je rdečica zasegla ves nos. Stavo je seveda temeljito izgubil. Vi je ne bi!
Drugi, ki se je podal na pot, je	bil	Frk. Ta je pač	vstal	silo	dobre
volje. Ko se je oblačil, je žvižgal in pel ono pogumno:
«Jaz pa pojdem na Gorenjsko...»
In ko se je obuval in je videl, da imajo njegovi črevlji preluknjano podplat, je menil:
«E kaj! Luknja v črevlju ni taka reč! Zdaj ko pripeka vročina, bom tem prijetneje potoval, ker mi bo pihljal skozi podplati opojno dehteči jutranji vetrič. In sicer se skozi vsako luknjo daleč	vidi!»
In nato je skakljaje stopical po	poti.	Pa ti pride	do onega	ovinka in
do one sence, ki je presekovala pot.
«E kaj!» vzklikne. «Tak jarček,	kaj	bo to! Kar	preko	skočimo, saj
ima človek noge ustvarjene za skok.»
Zaletel se je, ali prekratko je bil odmeril skok in onkraj sence je telebnil na tla prav na trebuh in na nos, da se je visoko zaprašilo. Hudo je zacvilil, ker se je močno pobil. Prihiteli so kmetje z bližnjega polja, pobrali so revčka pol nezavestnega in so ga odnesli v ono krčmo ob levi roki kraj poti, kjer je popival gospod Kis. Ondi se je tolažil Frk v njegovi druščini, dokler mu ni postal nos prav tako rdeč kakor Kisov, da, celo višnjev. Stavo je seveda tudi on temeljito zgubil. Vi je ne bi!
Tretji se je podal na življenjsko pot Kajpaje. Vstal ni ne dobre ne slabe volje. Pogledal je preko okna, kako vreme kaže, potem si je namazal dobro podkovane črevlje s svežim salom. Izbral si je trdno popotno palico za pse, ki jih je ob vsaki poti prav zadosti — pa hajdi v imenu božjem premišljeno in polagano.
Ker sta se ponesrečila na tej poti že dva odlična domorodca, Kis in Frk, je bilo postavilo slavno županstvo onega okrožja ob nji tablico s svarilnim napisom:
«Nevarna pot! Hud ovinek, globok jarek, ki je zahteval že dve žrtvi! Popotnik, vrni se rajši, ker te v slučaju kakšne nezgode zadene kazen od 10 do 100 tolarjev, oziroma treh dni zapora. — 2upanstvo.»
Tako se je glasilo svarilo. Več tudi nihče ne more zahtevati od skrbnega županstva,
Kajpaje prebere svarile, se zamisli za trenutek ter reče: «Kaj je na stvari, to bomo še videli. Za sedaj korakajmo dal je!»
Čez malo pride do onega ovinka in do one usodne sence, ki je padala preko poti in ki je bila silo podobna globokemu jarku.
Kajpaje obstoji. «Hm», pravi, «to bi bil torej oni jarek! Preširok je, da bi človek skakal preko njega, brvi pa seveda tudi ni nobene. Vendar, je li to res jarek, ali pa se meni in ljudem le tako dozdeva? Človek se mora sam prepričati, kakšna je pravzaprav ta pošast.»
Potipa tedaj s svojo popotno palico po črni senci in se prepriča, da tukaj ni jarka, niti kakšne druge jame, temveč da so tla ravna in trdna, in da je vse skupaj le prazen strah. Pa že koraka moško preko dozdevnega jarka, preko sence, ki so se je bali drugi, obrne okoli ovinka in zdaj zagleda tudi vzrok vse te prikazni, namreč visoko drevo za ovinkom. Nemoteno maha dalje ter dovrši čaščen in slavljen svojega življenja dolgo
pot, medtem ko sta poginila Kis in Frk že kdaj v oni krčmi na levo roko kraj poti. Stavo je temeljito dobil. Vi bi jo tudi!
Predno pa je umrl, je ukazal, naj se ona svarilna tablica ob življenjski poti obrne, in ker že nihče noče popraviti življenjske poti, naj se napiše nanjo:
«Popotnik božji, koderkoli hodiš, odpri oči! Zaupaj vase, pa boš spoznal pravo nevarnost od bedaste sence.»
Florenca in njeni slavni možje♦
talija ni svetu znana samo zaradi lepote krajev in milega, in toplega podnebja, ampak tudi zastran prekrasnih del, slik, kipov in stavb, katere sta ustvarila človeška roka in um v času, ko se drugod	v svetu	še	ne	more govoriti	o posebnem
napredku. Tisti naši	ljudje,	ki	jih	je zaneslo v	teh letih po
italijanskem polotoku, vedo mnogo povedati o krasotah raznih italijanskih mest, ki so jih obiskali. Tudi vemo, da v vsakem letu pridejo k nam velike množine tujcev iz vseh delov sveta, da obiščejo razna znamenita italijanska mesta ter si c-gledajo v njih vsa ona čuda, zaradi katerih je	ta dežela slovela že	stoletja	in	katerih slava ne	bo otemnela
nikdar. Mnogo je v Italiji krajev, ki	so vredni,	da	jih človek obišče, vendar
je le troje mest, ki jih moramo imenovati v prvi vrsti. To so Benetke, Florenca in večni Rim.	V vseh teh mestih	so živeli skozi stoletja	slavni	slikarji, kiparji
in stavbeniki,	vsi ljudje povečini	ubožni po rodu, ki so	se pa	po zmožnostih
duha in svoji	pridnosti povzpeli	tako visoko, da so se	takrat	in se še danes
pred njihovim	delom klanjajo v	občudovanju vsi zemljani, od	najmogočnejših
posvetnih in cerkvenih umetnikov tja do najpreprostejših in najubožnejših ljudi. Vsak si seveda lahko misli, da je bilo treba za vsa ta velika umetniška dela, v katerih se družita lepota in človeška spretnost, potrositi ogromnih vsot denarja. In mi vemo, da je bilo takrat v svetu življenje tako, da so se mesta šopirila v velikem, skorajda neizmernem bogastvu, ki so si ga pridobila od kmeta-kolona, ali da so bogatela zaradi trgovinskih zvez, ki so jih gojila z daljnimi obmorskimi kraji. Spomnmo se le Benetk, ki so si bile nadele celo ime «kraljica morja», da se tako pobahajo pred vsem svetom zaradi svojega bogastva in moči. Silno bogastvo nekdanjih dni in pa ljubezen do dela človeškega uma sta ustvarila tudi v Florenci vso ono lepoto, ki jo občudujemo v njej še dandanes. Od znamenitih mož, velikih umetnikov, kakor jim pravimo, ki so proslavili svoje ime v tem mestu z različnimi deli, je treba, da si zapomnimo sledeče: Ivana (Giovanni) Cimabue, njegovega slavnega učenca Giotta di Bordone, ki ga imenujejo na kratko kar «Giotto», in pa končno še trojico njegovih sledbenikov po imenu: Filip (Filippo) Bruneleschi, Lorenzo Ghiberti in pa Donatello (Donatc di Betto Bardi).
Giovanni Cimabue, ki je živel v Florenci od leta 1280. do 1302., je bil slaven slikar, ki je začel prvi slikati na svojih znamenitih slikah ljudi in stvari tako, kot jih je v resnici tudi v naravi videl. Zato je postal, kakor pravimo, oče po-
 I --------------------------:--:— ---------------- —----c-i---------—*-----—'■---_■---------
Stran 86.	NOVI ROD	Letnik	VI.
sebne šole	naravnega slikanja	in se je za njim podal	tudi	na tovrstno	delo
njegov preslavni učenec Giotto.
Giotto je bil sin ubožnega kmeta v okolici Florence in je v svoji mladosti pasel očeto\e ovce, ter jih obenem skušal risati na kamenje po tratah. Pri tem najljubšem opravilu ga je našel nekega dne sam Cimabue, kateremu so dečkove risbe tako	ugajale, da ga je	vzel s seboj v mesto in ga začel tam	učiti
slikarstva. Že s štiriindvajsetim	letom je bil Giotto tako	vešč	v slikanju,	da je
moral naslikati svoje prvo večje slikarsko delo «Paradiž» za okrasek nekemu oltarju. Takrat je. živel v Florenci že slavni pesnik Dante Alighieri, ki je bil slikarjev prijatelj ter je hodil rad gledat, kako Giottovo delo napreduje. Slikar je porabil priložnost in je med raznimi osebami «Paradiža» naslikal tudi Dantejev obraz, tako da je ta Dantejeva podoba najlepša, kar jih imamo o slavnem piscu «Bcžanske komedije* (Divina Commedia).
Kako so takratni ljudje cenili Giottovo delo, nam dokazuje tudi sledeči dogodek: Ko je bilo treba poslikati nekaj soban v Vatikanu, preslavni prestolici rimskih papežev, je bil papež v zadregi, koga naj izbere iz obilice umetnikov, ki so takrat živeli v Italiji. Pa se je domislil, da bi poslal zaupnika po italijanskih mestih, ki naj mu zbere različna poizkusna dela vseh teh slikarjev, da se bo potem mogel odločiti, komu naj poveri izvršitev nameravanih okraskov. Vsi takratni tekmovalci so se potrudili in so izročili zaupniku sijajne slike, ki naj bi papeža tako prevzele v prid njihovim ustvariteljem. Giotto pa je pred njim le pomočil čopič v rdečo barvilo, prijel za platno in začrtal na njem preprost krog, toda tako popolno, kakor bi ga bil mogoče narisati le s šestilom. Papež je razumel Giottovo veliko spretnost, poklical je slikarja v Rim, kjer je poslikal baziliko sv. Petra.
Pa se ni Giotto ukvarjal samo s slikarstvom, ampak tudi s kiparskim in stavbeniškim delom. V Florenci je narisal načrt za zvonik katedrale, ki stoji še danes .in slovi kot najlepši zvonik sveta. Giotto je vodil vsa stavbarska dela in tudi sam z dletom in kladivom izklesal nekatere njegove okraske. Znano je, da je v enem teh okraskov upodobil podobo psička, ki je pasel ž njim v mladosti ovčke po lokah in tratah. Ta veliki umetnik je umrl v Florenci 1. 1337, cenjen in čaščen od ljudstva in tudi od množice učencev, ki so nadaljevali smer njegovega umetniškega dela.
Lorenzo Ghiberti, tudi sin ubcžnih staršev, se je preselil šele v štiriindvajsetem letu v Florenco, kjer je izvršil znamenita bronasta vrata za krstilnik, imenovan «Battistero di S. Giovanni», o katerih je sam slavni Michelangelo dejal, da so vredna, biti sama nebeška vrata. Tekmovanja za to znamenito delo se je udeležil tudi Filip Bruneleschi( a je bilo Ghibertijevo delo lepše in mogočnejše, zato je tudi zmagal in je dokončal svoje naročilo šele v dobi dvajsetih let.
Neuspeh tekmovanja je pa Bruneleschija tako podžgal, da je sklenil predložiti mestnim poglavarjem Florence nov načrt za velikansko kupolo pri mestni katedrali. V to svrho je odpotoval v Rim, kjer je študiral, meril in opazoval najboljše rimske stavbe. Vrnivši se v Florenco, je predložil svoj lepi načrt, a je prešlo dobrih trinajst let prej, nego so njegovo misel sprejeli. Delo samo pa je trajalo preko 40 let in so ga morali dokončati, ker je Bruneleschi medtem umrl, njegovi delavci, sledeč natančnim risbam in določbam slavnega stavbenika Kupola florenškega doma je ena največjih in najlepših na svetu.
Zadnja v vrsti teh znamenitih Florentincev je kipar Donatello. Že kot petnajstleten deček je izklesal tri kipe, Križ v lesu, kip Marije Magdalene in še enega sv. Janeza, ki jih hranijo še v Florenci. Njegovi kipi so tako živi, polni
lepih in naturnih kretenj, in pravijo, da je samega kiparja večkrat njegovo lastno delo tako prevzelo,, da je, stoječ pred njim, pozabi, da gleda v mrtev kamen ter je večkrat z dletom udaril rahlo po njem, vzklikajoč: «Govori!» Tudi preslavni Michelangelo, ki je devet let po Donatellovi smrti nekoč obstal pred kipom svetega Jurija, je bil od njega naravnosti tako prevzet, da ga je nagovoril: «Cammina! (Hodi!)». Zato smatramo še dandanes Donatella za očeta novega kiparstva, ki skuša zajeti z dletom v kamen življenje in resnico. Slavni mojster je okrasil s svojimi kipi znani Giottov zvonik florenške katedrale. Od njega imamo tudi druga kiparska dela in cerkvene okraske, ki so vsa najlepša podoba njegovih velikih upadabljajočih zmožnosti.
Delo slavnega Giotta in njegovih sodobnikov so pozneje nadaljevali drugi veliki umetniki, kakor Raffaelo Sanzio, Michelangelo in drugi. Vendar ti niso mogli svojih prednikov v ničemer prekositi.
France	Prešeren v	ljudski	šoli*
Naš slavni pesnik	France Prešeren je hodil	v ljudsko šolo	v Ribnici,	kjer
je bila v onem času že redna dvorazredna šola. Bila pa je samo nemška. Na njej je poučeval en pomožni učitelj in en učitelj. Oba sta bila trda Nemca.
Ker so bile takrat redne šole zelo redke, ljudstvo pa je zelo hrepenelo po tem, da bi znalo brati in pisati, je ribniška šola slovela daleč naokoli. Pa tudi vsled tega, ker je bila nemška in so vsi <• boljši» ljudje želeli znati nemščino, ki je bila v Prešernovem času gcsposki jezik. Še danes hrani ribniška šola «Zlato knjigo*, v kateri so vpisani učenci celo iz Trsta, Reke, Kastva, Kobilje glave, Il.:rske Bistrice, Logatca, Vrhnike, Radovljice, Broda na Hrvatskem in drugih oddaljenih krajev. Poleg teh učencev pa je vpisan dvakrat v «Zlati knjigi« ribniške šole tudi naš France Prešeren doma z Vrbe na Gorenjskem.
Jeseni 1. 1810, ko	je imel Prešeren devet let, ga je poslal	v ribniško	šolo
očetov stric Jožef Prešeren, ki je bi župnik v	Kopanju na Dolenjskem.	Prvi
razred je obiskoval v šolskem letu 1810—11, drugi pa v šolskem letu 1811—12. Naslednje leto pa ga je poslal njegov stari stric v Ljubljano, kjer je dovršil tretji razred začetnih šol, ki jim je bil ravnatelj pesnik Valentin Vodnik.
Prešeren se je dobro učil. V prvem razredu je bil med odlikovanimi učenci drugi in je dobil konec šolskega leta drugo darilo. Prvi obdarovanec je bil njegov sošolec Ivan Benedek iz Selc, tretja obdarovanka pa Ivana Nasan s Hriba v Loškem potoku. Razven teh treh odlikovanih, so bili to leto vpisani v «Zlato knjigo® še štirje Prešernovi sošolci in ena sošolka, ki so bili pohvaljeni.
V drugem razredu je Prešeren prekosil vse svoje sošolce in je prejel prvo darilo. Za njim sta bila najboljša učenca Andrej Komočar iz Čateža in Franc Rudež iz Kobilje glave. Pohvaljeni pa so bili koncem tega leta tudi štirje njegovi sošolci. Vseh sedem je vpisanih v «Zlati knjigi«.
V prvem razredu je poučeval Prešerna pomožni učitelj Janez Klibor, Nemec iz Šlezije, ki je prišel v Ribnico kot krojač. France Kramer iz Prigorice poleg Ribnice, ki je bil skoraj iste starosti kakor Prešeren, popisuje pomožnega učitelja Kliborja, h kateremu je hodil tudi on v šolo, takole: «Kako je Klibor iz krojača postal učitelj, mi ni znano. Da se ni učil, kako se vzgajajo in uče otroci, in razven čitanja in pisanja ni znal ničesar druzega, se lahko sodi po tem, kako se je vedel in ravnal z otroci. Omenjam pa le nekolike, kar sem sam izkusil. V prvem razredu je bilo nas šolarčkov kakih 60 do 70. Vsak je imel svojo nemško abecedno
tablico; ž njo smo letali posamezno in zaporedoma k mizi, da nam je učitelj našteval črke po vrsti in smo jih izgovarjali za njim. Ko je povedal črke, pognal vsakega v klop in nastopil je drugi, za njim tretji itd. Imel je navado, da je takrat otroka, kadar mu je izrekal črke, suval z nekim bodalcem v kazalec ali je pa mahal po glavi ali po hrbtu in tako res vtepal črke v glavo. Nosili smo vsi kazalce krvave, ranjene ali gnojne, v znamenje, da smo učenci njegovega razreda. Te rane so bile strašilo drugim otrokom, da so se bali šole, zatorej so starši razposajene otroke najpoprej s tem poboljševali, da so jim pretili s šolo.» Prešeren najbrže ni imel nikdar krvavega kazalca, ker je bil že pod Kliborjem drugi med odlikovanimi učenci.
V drugem razredu je učil Prešerna učitelj Anton Kromholz, ki je bil tudi Nemec. Doma je bil s Češkega. Tudi France Kramer je bil njegov učenec in piše o njem tako le: «Bil je sicer izvrsten učitelj, pa nikakor ne za slovensko mladino. Drug drugega nismo razumeli. Da bi nas ponemčil, delal je z nami res neumno, zlasti je nas obkladal z nalogami, klepetal nemško, pa nihče ga ni razumel.»
V slovenščini se je takrat poučeval na ribniški šoli samo krščanski nauk. Kdo je učil Prešerna verouk, se ne ve. Morda takratni ribniški dekan Humelj, ki je bil tudi voditelj šele in obenem okrajni šolski nadzornik, ali pa kateri izmed dveh kaplanov, ki sta bila takrat v Ribnici.
H ša, v katero je hodil Prešeren v šolo, stoji še danes v Ribnici.
Srečko Kosovel:	Cl '	111.	>
ola je mlada lastavica ♦ ♦ ♦
Sla je mlada lastavica	Šla je deklica čez morje
čez široko morje,	med ljudi neznane,
ko je začutila pomlad,	mnoga pomlad je pretekla,
se je povrnila.	pa se ni vrnila.
Lastavica, lastavica ni se izgubila, samo mlada deklica ni se povrnila.
ZRNA.
Zgodovina iger z žogo.
Še dandanes imamo mladinske zabave, ki so jih pcznali že v najstarejših dobah. Egiptovski reliefi nam hranijo spomin nekdanjih ljudskih iger z žogo, zlasti reliefi v grobiščih be-nihasanskih v Gornjem Egiptu, ki predstavljajo žene in mladino z žogami. — V Antiohu (2. knj. Mak.) čitamo, da so židovski duhovni često zanemarjali cerkvena opravila, ker jih je bolj mikalo na igrišče k žoganju nego k žrtvenikom. Tudi Homer pripoveduje v Odiseji, kako je presenetil Odisej Navzikajo, lepo hčer feaškega kralja, pri žoganju v krogu deklet. — Spartanska mladina je gojila žogalne igre, ki so bile Lakede-moncem in Grkom vobče važen pomo-ček mladinske vzgoje in priljubljena zabava doraslih obeh spolov. O odličnih grških učenjakih, vladarjih in pesnikih se poroča, da so bili veliki prijatelji žoganja, n. pr. o sirakuškem tiranu Dionizu, Platonu in Sofokleju. Rimljani so prevzeli obilo iger od Grkov in so se radi zabavali z žogo, n. pr v toplicah; najodličnejši Rimljani so gojili žoganje, kakor Lucilij in Scipio, Katon, Cezar itd. Za rimske dobe je bilo žoganje razširjeno po Galiji, kjer so žogo imenovali «rimljan,» Srednjeveški pisatelji omenjajo pogostoma igre z žogo in celo v samostanskih šclah so jih gojili.
V	nemirnih dobah začetkom novega veka so igre vsled mnogih dolgotrajnih vojn propadle. Kmalu po sklepu tridesetletne vojne je zopet jelo rasti zanimanje za žlahtne igre. Po grškem in francoskem vzorcu so stavili v mestih posebne dvorane za žogalne igre, da neugodno vreme ni moglo ovirati zabave. Polagoma so jeli posamezni vzgojitelji ceniti igre z žogo in jih zopet uvajati v šole. V nekaterih francoskih pokrajinah je žoganje splcšna narodna zabava, ki se je udele-
žujejo cele občine. V novejši dobi gojijo igre po angleškem vzorcu v šolah in v posebnih v ta namen osnovanih društvih. Na Nemškem je že na stotine društev, ki gojijo mladinske igre in ki so združene v osrednji organizaciji. Izmed slovanskih narodov so si osnovali največ podobnih društev Čehi. Večje mestne občine razumevajo pomen mladinskih iger in žrtvujejo znatne zneske v ta namen. Vzorno mestno igrišče ima praška mladina nr. Letni in krakovska v Jordanovem parku.
—	(Iz Pivkovih «Mlad. iger.)
Hripavost.
Odkod pride? Znano je, da pravimo gornjemu delu sapnika, cevi, ki vodi v pljuča, tudi jabolko. V njem sta napeti dve kožici, ki se raztezati in krčiti. Če se streseti, nastane glas. To se zgodi, kadar udari ob nje zrak, ki pride iz pljuč.
Kadar se prehladimo, obe kožici (pravimo jima «glasilki») otečeti, to je, napolniti se s tekočino, vsled česar sta debeli in nepravilni. Tudi glas, ki nastane, je upadel in neprijeten, človek je hripav. Dokler ne splahne oteklina, ni pravilnega glasu, kakor ga nam ne da tudi mokra struna. Tudi struna poje še le tedaj, ko se je spet posušila.
Beli premog.
Ali ste ga že videli? Če kje voda poteka, reke neprestano pada, povzroča lahko veliko gorkoto. Le prav jo je treba zajeti, S stroji dosežemo, da se tvori tam ogromna toplota. Po žici jo lahko prepeljemo, kamor želimo: kot silo za električne žarnice, za prevoz železnice, v delavnice itd. V prejšnjem stoletju so vodne slapove nazvali «beli premog*, ker res lahko dosežemo ž njimi vse, kar so sicer dosezali le s črnim premogom. Belega premoga v resnici ni, le silo padajoče vode imenujemo včasi tudi s tem izrazom, ker nam proizvaja svetlobo in gorkoto
Vzgoja švedskih otrok. •>
V	domači vzgoji otrok na Švedskem se opaža skrb, da bi jih vzgojili čim naravneje in popolneje. Čim več zraka že prve dni življenja, dovolj spanja in hrane
—	otrok dobi vsega, kar mu je potrebno v zgodnjem detinstvu. Pozneje, ko je starejši, začenja skrb o tem, da ne bi se iznežil in razvadil. Že v prvih letih je otrok dolžan ubogati. Tako se priuči za vselej, da je še druga volja poleg njegove, zrelejša in razumnejša. Naj otrok joče, vendar ne bo dobil, česar se mu je zahotelo, ker ni čas za to, ker ni pametno in tudi ne koristno. Če se otrok pobije, ni «kriv grdi stol», kakor se govori pri nas, ampak je kriv otrok sam, ki ni videl stola. Naj bo hlad ali dež, otrok je dolžan iti na sprehod, ker še ni bil danes na zraku in tako dalje.
Polagoma dajo otrokom več in več svobode in jih priuče samostojnosti: samostojnosti pri zaposlenju (opravilih), samostojnosti mnenja in odločitve. Vendar so pri svobodi, kakršna se da otrokom, že v tem času tesno in neporušno zvezani z materami po koristih, po notranjih vezeh, ki se včasi vse življenje ne raztržejo. Otroci se morejo igrati in tekati z drugimi otroci; če žive v vasi ali ob morju, smejo iti sami kamorkoli, vendar ne smejo nikdar ničesar utajiti pred materjo, nikdar skriti, kar so videli, slišali ali naredili. Strogo se pazi na telesno vzgojo, in glej, spričo take vzgoje, spričo takih duhovnih vezi z otroci se razvijejo pošteni, zdravi ljudje, silni in odkriti značaji.
L. Tolstoj - sin.
Zmernost v jedi in pijači.
Mnogim boleznim zdravniki še ne vedo pravega vzroka; zelo verjetno je, da imajo nekatere izmed njih svoj izvor v neizmernosti, ki se ji udaja toliko ljudi. Koliko je takih (zlasti meščani!), ki ne čakajo, da bi bili lačni, ampak jedo kar tako iz navade po 4—5 krat na dan. Vsakdo mora izprevideti, da' tako početje ne more roditi dobrih posledic. Ne jej torej prepogostoma in tudi ne preveč, zlasti zvečer ne. Velik del hrane — če se je preveč — gre neprebavljen skozi. Treba si je dobro zapomniti, da človek ne živi od tega, kar poje, ampak od tega, kar prebavi. Med cbedom ne pij (pol ure po obedu pa
lahko izpiješ kozarec vode) in tudi ne čiiaj časopisa ali knjige, ker na ta način lahko pozabiš zadostno žvečiti hrane. Ne je/ prehitro; hrana mora biti premešana s slinami, če jo naj želodec dobro prenese. Če se počutiš slabo, je temu vzrok navadno preobložen želodec. Pomagaš si na ta način, da preskočiš en obed ali pa, da se postiš ves dan ter piješ samo vodo. Navadna jed ti bo potem zelo dobro teknila. — Varuje se oda in močno začinjenih, ostrih jedi in pomisli na to, da daje kaša in kruh, krompir in sadje (uživaj ga vsak dan!) več moči in manj skrnine (revmatizma) kakor pa pečenka. Imenitni učenjaki, kakor danski prof. Hindhede, pripisujejo uživanju mesa mnogo slabih posledic. Na Angleškem, kjer se uživa mnogo mesa, je skrnina zelo razširjena. Iz Svetega pisma vemo, da je mladega Daniela v babilonski sužnosti na kraljevem dvoru skrbelo, kako bi mogel spolnjevati Mojzesovo postavo, da ne bi jedel nečistih jedi s kraljeve mize. Zaprosi torej predstojnika zase in za svoje tovariše, naj jim da v živež le sočivje in vodo, iz početka vsaj skozi 10 dni, da bo videl, katerim bo hrana bolje storila, ali njim ali drugim mladeničem, ki dobivajo jedi, meso in vino s kraljevske mize. In glej, po desetih dneh so bila njih lica lepša in čvrstejša od drugih. Povojeno meso, jedi pripravljene z oc-tom, sardine, morski rak, rezek sir in slično je strup za otroke. Isto velja za vino, pivo, kavo in čaj. Pa tudi odrasli naj si dobro zapomnijo da «močne pijače storijo slabe može». Človek, ki pije dnevno in iz navade, mora vedeti, da si s tem izpodkopuje svoje zdravje ali na vsak način odpornost proti boleznim. Nihče ni megel še dokazati, da bi bile opojne pijače za zdravje potrebne; zato je treba prlpoznati, da ravnajo oni najpametnejše, ki se alkoholnih pijač popolnoma ogibljejo. Popolna vzdržnost opojnih pijač mora biti naš vzor. -Zjutraj takoj ko vstaneš in zvečer neposredno predno greš spat in najmanj še enkrat v dnevu, najbolje med kosilom in večerjo, izpij en ali dva velika kozarca čiste vode. Hočeš želodec izčistiti, raztopi v vodi malo navadne soli. Človek, ki opravlja težka dela, bi moral jesti 3 krat na dan, drugi pa samo 2 krat.
F. c.
Keopova piramida.
V	mestu Memfisu je živel okoli leta 3080 pred Kr. faraon Keop, Ta vladar je hotel zgraditi sebi tako grobnico, v katero ne bi mogla prodreti Nilova voda, kadar pcplavi zemljo. Faraon prisili vse Egipčane, da mu pridejo na ro-boto. Eni so morali vleči do Nila samo kamenje iz kamnoloma arabske gorske pušče in ga potem voziti na splavih črez reko. Drugim je bila dolžnost, da grade ceste in vlečejo po njih kamenje do Gizeka kraj Memfisa. Tretji so ro-vali v breg podzemeljske izbe, kjer bo v rakvi iz granita počivalo njegovo truplo ali mumija. 100.000 ljudi je gradilo trideset dolgih let nad samimi izbami grobni spomenik skopega faraona. Delavci so se menjali vsak tretji mesec; pravijo, da so samo za repo in česen zapravili 600 talentov ali 8 in pol milijonov naših lir. Temelj te grobnice ima štiri ogle, njen ostri vrh je visok 146 metrov.
Preteklo je od takrat več stoletij in mi ne znamo ničesar o drugih delih tega vladarja. Ali njegova piramida se dviga še dandanes visoko nad peskom puščave. Grobna belina tistih gromad se blešči še sedaj v žarečem solncu. Kadar solnce zapada, vrže njegova senca prvo temo na žitne poljane.
Prevel Franc Knežič, Sv. Jakob.
Zakaj ima struna višji glas, če jo s prstom pritisnemo?
Če se kak predmet naglo strese, zadeva močno ob zrak in nastane glas, zvok. Pobegnite z lokom po struni, da se močno strese, pa imate glas. Kol kor hitreje se trese predmet, toliko višji je glas.
Zakaj ima struna viši glas, če položimo nanjo prst? Ker je krajša: kolikor krajša je struna, toliko h!tre;ie se trese, toliko višji glas ima. Če struno pritisnemo na sredi, poje na vsaki strani natančno za osem glasov (za eno oktavo) višje. Če bi jo spet razpolovili, bi šli spet oktavo više. Kdor zna spretno iskati glasove na goslih in jih lepo druži, je violinist.
Nenavaden način za preluknjanje železa.
Napravi palčico iz žvepla, tako debelo, kakor hočeš imeti veliko oziroma široko luknjo. Nato vloži železo, ki ga imaš pre-
luknjati, v ogenj, dokler ne postane tako žareče, da je belordeče barve. Potem postavi žvepleno palčico navpično na železo, kjer hočeš preluknjati. Videl boš, da bo palčica šla v železo prav lahko.
V. M.
Živec.
Če zobozdravn k izdere zobni živec, ga rad pokaže. Ni večji kakor cm bele nitke in se čudimo, kako more toliko boleti.
Kdaj pa boli kak živec? Kadar se iz tega ali onega vzroka razširi, a je v pretesnem prostoru. Tedaj povzroča hudo bolečino, ki se lahko čuti v zobu, ^v očesu, v ušesu, pa tudi kjerkoli v mesu.
Veroizpovedi na sveiu.
Po zadnjih štetjih so dognali, da je na svetu 1700 milijonov ljudi. Od teh je: 304 milijone katoličanov, 212 milijonov protestantov, 157 milijonov pravoslavnih; skupaj torej 673 milijonov kristjanov. Judov je 15 milijonov, Mohamedovih častilcev pa 227 milijonov. 510 milijonov ljudi pripada raznim kitajskim veram (konfucisti, budisti taosti in šin-toisti), 205 milijonov pa moli Bramo kot svojega najvišjega boga. Fetišistov, ki molijo reči (poganstvo na najnižji stopnji), pa je 70 milijonov. Vsega skupaj je torej 785 milijonov paganov.
Na Angleškem in povsod.
Na Angleškem zapravijo povprečno na leto okoli 3000 milijonov ali tri milijarde za alkohol. Kardinal Manning je preračunil to svoto in pravi: Če bi porab li to vsoto za poljedelstvo, vsi lačni bi imeli kruha. Če bi za njo kupili obleke —, nobenemu otroku in nobenemu odraslemu človeku bi ne manjkalo obleke, nobenemu otroku in nobenemu lavec s svojo družino bi lahko limel zdravo in lepo stanovanje. Torej pcžre alkohol v Angliji toliko denarja, da bi se z njim lahko pomagalo vsem revežem do zadostne hrane, obleke in zdravega stanovanja.
Kakor na Angleškem, tako ali še hujše je tudi pri nas in po drugih deželah. Najžalostneje pa je, da alkohol požre nekaterim ljudem vse imetje in jih naravnost pahne v revščino. V Belgiji so izračunali, da je izmed vseh ubožcev prišlo štiri petine le zaradi pijančevanja v ubožnico.
KOTIČEK
Božična noč.
Lepa je božična noč, vsa je razsvetljena, skrivnostno v sebi ima moč nad hlevcem Betlehema.
Rojen je Zveličar naš, svetu se daruje.
V spravo z Bogom v blagor naš vse se zdaj raduje.
Ura bije polnoči, angeli prepevajo, mnogo lučic se blešči, zbori tu odmevajo.
V cerkev zdaj ljudje hite, srca mu darujejo;
tukaj Njega počaste v pesmi se radujejo.
Ludovik Žerjav, gojenec Malega semenišča v Gorici.
Moja žalost in moji upi.
Na vrtu na klop'ci zamišljen sedim in knjigo prebiram, se s tem veselim.
Za gotovo sem mislil, da študirat bom šel, a zdaj sem sprevidel, da doma bom ždel. Oče moj pravi, da denarja premalo ima, da bi vzdržaval študenta dva.
Mati pa pravi, naj pa kovač postanem, lo učenje menda tol'ko ne stanc.
Za kovača se učit ne grem, kaj bom storil, še sam ne vem.
Morda pa mi bo drugo leto sreča mila, da mi bo to željo mojo izpolnila, da bom naprej študirat šel, ker kovač nikdar ne bom postal.
Zato pa bom v knjige se še vedno oziral in v senci na klopi še dalje prebiral.
—o, Trnovo.
Prvi sneg.
Oko sem željno v hrib upirala, kdaj se prikaže prvi sneg; kako, kako težko 'Sem čakala, da mi pobeli solnčni breg.
Trgaje zadnji cvet jeseni vesele pesmice sem pela; saj slutila sem, da prvi snežec obilo sreče in veselja da.
Avrelija Štrukelj, učenka II. meščanske šole v Idriji.
Sveti Miklavž.
Najljubši svetnik je otrokom sv. Miklavž. Nekdaj je živel na zemlji. Jako je ljubil otroke. V svoji počni starosti si je želel imeti otroke, a dobri Bog mu jih ni hotel dati, ker je bil predeč star. Zato se je zarekel, da bo obdaroval dobre otroke. V spomin na oni večer se imenuje Miklavžev večer. Predno gredo otroci spat, nastavijo na okno krožnik ali čeveljček. Ponoči pride sv. Miklavž ter napolni nastavljeno s slaščicami, pomarančami, jabolki, igračami i. t. d.
Ko zjutraj otroci vstanejo, hite pogledat nastavo. Debelo gledajo, ko vidijo, da stoje tam velike vrbove, leskove ali pa akacijeve šibe. Navadno prinese trnjeve šibe neubogljivcem. Meni je prinesel razna darila. To pa ni prav, da gre mimo revnih otrok. Komaj že pričakujemo prihodnjega Miklavža.
Vodopivec Mira, učenka v Dobravljah.
Miklavževa veselica v Lokavcu pri Ajdovščini.
Kakor sem Vam že sporočil, se je vršila pri nas šolska veselica. Danes Vam bom nekoliko opisal to prireditev. Veselica je bila v soboto, 5. decembra in v nedeljo 6. decembra. Sedaj pa kar začnimo. Množica ljudi, ki je bila zbrana v šoli, je nestrpno čakala, kdaj se dvigne zavesa. Zdajci se začuje zvonček in zavesa se prične počasi dvigati. Deklica, po imenu Slokar Cvetka, stopi korak naprej in prične deklamirati deklamacijo «Sv. Nikolaj*. Komaj dokonča, že se izlije iz 50 grl pesem v mogočen spev, da je bilo ljudstvo kar očarano. Potem so zapeli še druge pesmi, kakor «Vino ni voda» in «Nagajivka». Tej
pesmi so se vsi smejali. Zakaj, ne veste? Pa Vam povem. Persem začne takole: «Biba leze, biba gre... In kdo bi se tej «bibi» nc smejal.» Zatem so stopali na oder eden za drugim «Razni stanovi*. To so bili: kmet, krojač, čevljar, mizar, dimnikar, kovač, žli-čar, vrvar itd. Potem je nastopil šc «Urban iz Ribnice». Ta prizor je vsem zelo ugajal. Nato so nastopili v resnem četverogovoru zdržnik, pivec, pijanec in njegova žena. Zdržnik se je najbolj moško odrezal. Nato so nastopili zopet pevci. Prva pesem je bila «Rože za Marijo*, druga «Ciciban-Ci-cifuj». Zatem je bila pesem «Turek». Te pesftii so tudi lepe. Nato je bila deklamacija «Prošnja k sv. Miklavžu*. To deklamacijo je deklamovala učenka Soban Celestina. Potem je bila igra «Sv. Miklavž prihaja...* To je tista igra, kjer pripoveduje mati svojim otrokom o nebeškem veselju itd. Zatem sem nastopil še jaz. V soboto mi je šlo prav dobro, a v nedeljo :sem malce preveč liitro povedal vlogo «Vratarja». Nato je bilo razdeljevanje darov. Otroci so se zlasti tega veselili, mi pa, ki smo že «fantje od fare* tudi.
Blaško Franc, Lokavec, V. raz.
Sv. Miklavž.
Na ta dan se spominjamo, kako je sv. Miklavž obdaril tri sestre. Otroci ise zelo veselijo tega svetnika. Tudi jaz sem se veselila sv. Miklavža, ko sem bila še majhna in sem mu pisala, kaj naj mi prinese. Ko pa ■sem uvidela, da ni sv. Miklavža, me ni tako veselilo. To pa je bilo tako: Na večer pred sv. Miklavžem sem šla spat, kakor mi je mati velela. Pa nisem spala, ker sem hotela videti sv. Miklavža in darove, ki mi jih prinese. In kaj vidim:	namesto sv.
Miklavža je bila mati, ki je razstavljala darove po mizi. Od tedaj ne verujem več, da pride sv. Miklavž in prosim mater, da mi daruje na Miklavžev večer to, kar si želim.
Marica Tuzar, učenka IV. razr. pri Sv. Jakobu.
O	Božiču,
Ko se približuje Božič, pospravljajo gospodinje po hišah in peko poprtnjake Otroci pa delajo jaslice. V hiši mora biti vse čisto kakor iz šk.itljice in vsaka stvar na svojem mestu. Tako ali še bolj, kakor skrbi? gospodinje za red in snago v hiši, skrbi mati narava za red v svojem domu. \'sc belo, veje se upogibljejo pod težo snega, v bledih solnčnih žarkih pa se blesti vsa narava, kakor bi bila posuta z biseri. Vse se pripravlja na rojstvo Gospodovo. Ko pa napoči ona lepa, skrivnosti polna noč, tedai se izpremeni vsa narava. Zvezdice se bleste na nebu, kakor bi bile tam prižgane lučice.
Kar naenkrat se pa odpro nebesa in kri-latci prineso na krilih dete božje, ki blagoslavlja s svojo malo ročico ves svet. Za njim pa prilete še drugi krilatci. Ti nosijo drevesca in košarice, napolnjene s samimi dobrimi stvarmi. Obiščejo vsako hišo, v kateri prebivajo pridni in poslušni otroci, ter postavijo drevesce, na katero obesijo razne slaščice in prižgo na vsaki vejici svečico. Nato zazvoni nebeški zvonček in angelčki odidejo. Otroci pa pridejo v sobo ter veselo poskakujejo okoli drevesca in ise ivesele darov. Vsi so ta dan zadovoljni, zakaj nad svetom plava blagoslov božji.
Zlatica Hribarjeva,
I.	gimn.
Božični prazniki.
Koncem meseca grudna se obhaja praznik, katerega otroci že dolgo poprej težko pričakujejo, to je Božič.
Na Sv. večer je bil rojen naš Odrešenik in sicer prav ubožno. Njsgova prva posteljica so bile jaslice v betlehemskem hlevcu. Vendar so se angeljci veselili njegovega roj-istva in so prepevali Bogu hvalne pesmi. Ubogi pastirci so izvedeli od angeljev, da da sc je narodil Odrešenik sveta. Ponižno so pokleknili in goreče nolili Zveličarja, ki sta ga skrbno varovala Marija in Jožef. (V spomin Jezusovega rojstva obhajamo torej božični praznik).
Na ta večer je o polnoči slovesna sv. maša, kjer je mnogo ljudi pričujočih. Po cerkvi je vse razsvetljeno in vse praznično. Veselo done orgije in lepo petje se razlega po cerkvi. Obilo sreče in veselja prinaša nekaterim sveti večer; "iromakom ne odvzame trpljenja in pekoče solze le jim olajšujejo bolest.
Celo iz daljne tujine prihajajo ljudje v svoje rojstne kraje, da prežive sveti večer v sredini ljubljenih svojcev.
Vsak izmed nas si postavi jaslice, prižge vanje lučke ter pobožno . noli svojega Odrešenika..
Posebno otroci se veselijo tega praznika, ker jim	Jezušček prinese	kaj	daril.
Avrclija Štrukelj, učenka II. mešč. šole v Idriji.
Beg pred zajcem.
Smešen je naslov «Beg pred zajcem*, a vendar resničen.
Nekoč sta pasla Andrej in Tone domače govedo na bližnjem pašniku za vasjo. Da bi ima čas bil krajši, sta se zabavala s tem, da sta lučala po grmovju. Nista vedela, da v grmu	leži zajec,	ki ise	je	prestrašil in
zbežal.
Dečka	sta stekla	za njim in ga še bolj
lučala. Zajec se je ustavil sredi nekega travnika	in pogledal	nazaj,	da	vidi, kja tla
dečka. Pastirja sta se hitro prestrašila in zbežala domov ter pripovedovala, kakšna nesreča ju je doletela.
Še sedaj ju stari Trebenci dražijo o begu pred dolgoušcem. To zgodbico mi je povedal moj istric, ker je bil on tisti, ki ga je zajec tako ostrašil.
Kralj Marino, Trebče.
Ej ti burja!
Pripihala je starka burja. Prišla je s Krasa. Ko pride v naše mesto, začne pihali na vse strani. Zelo rada bi prišla v sobo. Samo če odpremo okno, že smukne notri. V sobi razmeče vse lahke stvari in brska po knjigah' in zvezkih, kakor da bi se hotela učiti. Ko sc je naveličala v sobi, smukne ven. Tu pa ima zopet svojo igro. Zaganja se v ljudi, da ne morejo ne naprej ne nazaj, in odnaša klobuke, da morajo teči ponje. Potem pa se spravi na trg. Najprej pomete ves trg, potem pa meče branjevkam sadje in druge reči. Nato gre na morje. Tu se zaganja v valove, da je morje vse peneče, in povzroči včasih celo kakšno nesrečo. Burja je zares velika nagajivka, vendar jo imamo radi, ker odganja škodljive bacile in nam čisti zrak, Marica Tuzar, učenka IV. raz. pri Sv. Jakobu.
Iz mojega dnevnika.
Na dan vernih duš ni bilo nič kaj posebnega zame. Vstala sem kakor ponavadi ob šesti uri in sem šla k sv. inaši. Od sv. maše sem šla po kruh kakor vsako nedeljo. Po kosilu isem pomagala sestri pospraviti po kuhinji. Ko šeni pospravila, sem šla k svoji prijateljici Marti. Šli sva k naši skupni prijateljici. Ona stoji v Riž :ri. Že od daleč smo videle vrata, ki vodijo na dvorišče. Velika so in črna. Na njenem dvorišču je mnogo majhnih drevesc, oolno' cvetic, a sedaj ne cvetejo več. Pri naši prijateljici je zelo lepo, zakaj? Ker je veliko dvorišče za igranje in tekanje. Ko smo šle domov, je šla tudi ona z nami in smo si šle ogledovat na pokopališče spomenike.
Vitez Zora v Skednju (VI. raz.).
Ajda.
Ajda se seje, kadar se požanje drugo žito. Zraste hitro, nekatera vrsta ajde dozori v sedmih tednih. Kadar je v cvetju, brenči po njej neštevilno marljivih čebelic. Kadar pade slana, jo pomori. Če oe to zgodi, jo kmetje pokosijo. Škoduje jej tudi burja, ker ji otrese zrelo zrnje. Žanjejo jo v prvi polovici oktobra, do takrat je namreč vsa ajda zrela. Zvežejo jo v snope in jo postavijo v stavke. Ko se nekoliko posuši, jo prepeljejo domov v skedenj. Tu jo omlatijo in jo zvejajo z vejnico. Posušijo jo v ruhah
na solncu in jo ispravijo v vreče. Tudi ajdov-co posušijo in jo spravijo na oder. Predno jo peljejo v mlin, jo ogrentajo v čebru. Mlinar jo zmelje v moko, nekateri jo tudi sam preseje. Preden jo naloži v vreče, vzame nekoliko moke za plačilo. Pri nas peljemo žito v mlin z volom, ker nimamo nobenega mlina v bližini. Ajdovo moko rabimo za polento in kruh, oboje nekaterim ljudem ugaja. Moj brat pravi, da je rajši koruzno polento kakor ajdovo. Posebno pa je dobra, kadar jo mati ocvre s prašičevino. Ajdova polenta ni dobra z mleko.n, boljša je koruzna. Včasih jo pocvre no v ponvi, to se zgodi največkrat za zajtrk.
Milkovič Jožef, učenec III. razreda v Gropadi.
Krompir.
Krompir se sadi zgodaj spomladi, nikoli se pa ne seje. Gospodar ga zreže na kose; pri tem delu mora paziti na očesa. Ako vsadiš kakšen kos brez očesa, ti ne požene. Ob ugodnem vremenu požene že v osmih dneh, ob slabem vremenu pa se ne prikaže po ves mesec. Ko zraste en pedenj visoko, ga žene ali možje zagrebajo. Dokler je krompir še mlad, se kmetje bojijo največ slane. Nekateri kmetje preganjajo slano, da zažigajo na njivi sveže brinje. Kadar krompir najlepše cvete, mu napredni poljedelci poklatijo cvetje. Iz cvetja se razvija seme, to so kakor črešnje drobne kroglice. Te kroglice so strup, ne mara jih ne človek in ne živali. Rastlina ima po pet, po šest in tudi po več gomoljev, ki so tečna hrana. Kadar je slaba letina, so drobni kakor orehi. Ko ga skopljejo, ga poberejo v vrečo ali v koš. Doma ga spravijo v temno klet in ga pokrijejo 13 slamo. To storijo, da jim ne zmrzne. Kadar imajo čas, ga odbirajo. Drobnega postavijo v kakšen kot, debelega pa pustijo na mestu. Z drobnim krompirjem krmijo prašiče, ki sc po njem radi ode-bele. Debelega nosi mati po malo v kuhinjo in iz njega pripravlja za družino najboljšo hrano. Naša mati ga skuha največkrat v oblicah, ali pa ga ocvre v kozici. Meni ugaja najbolj v kozici, pa tudi drugače ga rada jem.
Križmančič Emilija, učenka III. r. v Gropadi.
Povodenj.
18. junija so bili v naši prijazni dolinici v Osojnici hudi nalivi, ki so na večer povzročili veliko povodenj. Ta je objela vso Poljansko dolino. Take vremenske nezgode še ne pomnijo pri nas niti najstarejši ljudje. Utrgal se je oblak in takoj so bile vse struge hudournikov polne vode. Podivjana in raz-ljučena voda je odnašala vse, kar je do-
segla: zemljo, drevje, pesek in trgala ceste ter pota, rušila mostove in jezove, valila kamenje in zasipala plodno polje s peskom..
Mi, ubogi	otroci, smo bili	sami	doma.
Ata in mama	sta šla	v Idrijo	in jih	dolgo
ni hotelo biti nazaj. Ker je vse popoldne deževalo, kakor da bi Kdo vodo izlival iz škafa, nista mogla potovati. Le pozno v noč se je vrnil domov ata, ves v skrbeh, če se ni kaj hudega	pripetilo	doma. In, hvala	Bogu,
da ise ni! Pa	saj smo	ga dosti	lepo prosili,
da bi nas še pustil pri mladem življenju na tem božjem svetu. Dasi je bil ata moker kakor miš, je bil vesel, da nas je dobil zdrave. Toda njemu bi se bilo lahko kaj pripetilo. Kmalu potem, ko se je vrnil, se je v temnem gozdu utrgal ze nljen plaz in odnesel s seboj daljši kois ceste. Nastal je precej globok prepad, na.nor bi bil ata v temi lahko padel s konjem vred. Lahko pa bi ga bil tudi odnesel plaz. Kaj bi počele brez njega, me, uboge sinte? Mamica je prišla domov šele drugi dan. V bližnjih Ži-reh je prišla voda kar v hiše. Pri sosedih, posebno pri dveh, pa je naredila ogromno škodo. Plazovi so zasipali njive, kar jih ni mogla odnesti voda. Bobnelo je, da ismo mislili, da se bliža sodnji dan.
Vsak večer prosimo prav srčno Boga pri molitvi, da bi nam nikdar več ne naredil kaj tacega.
Fanika Mohorič, učenka v Ledinah.
Burja.
2. prosinca leta 1904 je bila silna burja, ki je na topolskem mostu prevrnila tovorni vlak. Ljudje so hiteli trumoma gledat nesrečo. Vagoni vlaka so bili do malega vsi razbiti. Sodi olja in petroleja so na zemlji ležali, kakor tudi vreče kave, moke in različno blago. Burja je bila tako silna, da je ljudi metala po tleh, slamnate strehe je odkrivala in razsajala osem dni. Ko je bilo njenega pihanja konec, je bilo vse veiselo.
Pavšek Konrad, učenec v Trnovem pri II. Bistrici.
Gospod urednik!
Štejem že 9 let, /endar pa ne znam še nič kaj lepega napisati za «Novi rod». Či-tam pa «Novi rod» prav rad in tudi drugi ga čitajo radi, celo stari ljudje. Ali jaz in tudi drugi učenci bi želeli, da «Novi rod» piše bolj veselo, šaljivo in zabavno-smešno. Mi bi se radi tudi smejali! Prevelika resnost nam ne ugaja! Saj smo zadosti žalostni v šoli.
Vesele praznike vam voščim in isrečno novo leto!
Dušan Možina, Berje pri Rihembergu.
«Posebno pa si še dobro zapomni, sin moj: kadar ugledaš krčmo ob poti, poženi konje in pokrižaj se trikrat.»
Ivan Cankar,
Rešitev ugank iz 3* štev* Novega roda:
lil. Vremenska vuganka za december.
Črke v abecedi, zaznamovane s številkami. Dobiš :
MESEC GRUDEN NI PRILJUDEN.
V prekotnici: „J u r č i č“.
I. Mozaik.
II. Istopisnicj
k;	u	P
u	r	a
p	a	s
IV. Veriga.
Soba, bala, lava, v Zader, derviš.
Vse so rešili:
Trst: Nada Flego, Ada Spetič, Ivanka Zadnik, Josip Šuligoj, Emil Blaževič, France Gerdevič, Rudotf Blažič, Maksimiljan Spetič. — Idrija: Fanči Zusl, Ivan Grošelj, Olga in Radovan Selj«k, Suzana Seljak, Danica Kavčič, Slavka Tratnik, Marica in Marijan Šinkovec, Zlatka Štrukelj. — Lokavec: Vida Kompara, Pavla Černigoj. France Blažko. Sežana: Adela Bezek. — Cepovan: Marica Mlekuž. K o z a r š č e (p. Volče): Valentinčič Vekoslav. — Št. Peter na Krasu: Anica Požar. Trnovo: Danilo Perkan. Bark ovije: Elza Počkar. — Berje: Dušan Možina. Deloma so rešili: T rst:vAna Jug, Mira Kariž, Vida Renar, Dragica Širca, Štefica Medved, Olga Pcr-lot, Marij Žagar, Danilo Gregorič, Marija Birsa, Danila Deško, Karmela Pavletič, Marija in Rudolf Steiberger, Libera Babuder. — Barkovlje: Vida Pertot, Olga Špilar.
R e k a (p. Cerkno): France Vončina, Peter Hvala, Zofija Čelik, Amalija Pervanja, Marija Jurjavčič. — Ljubljana: Anton Preinfalk, Zupančič Andrej.
(Izžreban: Ivan Grošelj, Idrija.)
UGANKE.
I. Črkovnice.	II.	Posetnica.
Ksenija Toroš, Škedenj.
—	.	—	--	—	rokodelec
_	__	_	.	—	_	g1(ja	lastnost
—	-	- ■	—	—	roka
—	-	—	.	—	—	grm
—	—	.	—	—	—	del črevlja
—	—	—	.	—	—	krma
—	—	.	—	—.	—	moško	krstno ime
Namesto pik in črtic postavi primerne črke.
Ko si našel prave besede, dobiš še iz črk, ki so označene s pikami, ime časopisa.
III. Salomonova razsodba.
Dečki nadaljevalnega razreda v Mirnu.
1. Umrl je ubog kmetski najemnik v naših Gorah. Svojim trem sinovom je zapustil edino svoje imetje 17 ovac. Oporoka se je glasila : „Najstarejšemu sinu zapuščam 1/i ovac, srednjemu Va, a najmlajšemu Vn. Vse moje ljube ovce morajo ostati žive in pametna razdelitev mora zadovoljiti moje ljubljene sinove, ker dobe vsled nje še več, nego sem jim določil v oporoki.
Sinovi niso mogli sami izvršiti očetove poslednje volje, ker so bili slabi računarji, dasi so imeli „pohvalno“ v računstvu.
Šli so h gorskemu županu, ki je bil povsod spoštovan vsled svoje pravičnosti.
Kako je razsodil oče župan, da so bili vsi sinovi zadovoljni z oporoko pokojnega očeta ?
*
* •
2. Poljski čuvaj je našel v županovem zelniku edino ovco uboge vdove. Prignal jo je k razsodišču v občinski urad. Pravični župan je za uslugo v svojem zelniku oprostil ubogo udovo vsake globe in je bil vesel, da je la udova oznanjevala njegovo modrost po vsej okolici. Kako je to mogoče ?
IV. Besedna uganka.
Karmela Pavletič, Trst.
Cela beseda da ime polotoka v Črnem morju ; če izpus'iš prvo črko, dobiš sve-lovnoznano mesto; če izpustiš pa zadnjo črko, dobiš, kar ima vsako živo bitje.
Rešitev je poslati do S. februarja 1926. - Izžrebani rešilec bo nagrajen.
France Blažko, Lokavec.
Ivo Dom
Kaj namerava naročiti ta deček v Novem letu ?
„NOVI ROD" izhaja vsak šolski mesec in stane letno 10 L. - Poedina številka po 1 L Uredništvo in uprava: Trst ■ Tricste, Via Udine št. 35, III. - Odgovorni urednik: Pahor
1	o s i p. - Izdaja „Zveza slov. učit. društev" v Trstu. - Tiska Tiskarna „Edinosli“ v Trslu.