Štev. 5.                 V Ljubljani, 1. velikega travna 1918.              Leto XIX.
Kruh.   ~^%^^
O, dolgo je že od takrat,                   Nihče daljave rai ne zna,
ko me po vedi hrepenenje                 ne skrije se v noči prostore,
pognalo hrane je iskat                        da materinega srca
med tujega sveta vrvenje . . .             ljubezen tja ne sme,   ne   more!
Nad knjigami in pismi nem                In poleg lista — kaj je to ?
strmel sem v tajnost učenosti,           Poboljšek zame — kruh pšenični!
a pogled plaval je očem                     Kako zavonjalo lepo
v življenja srečo in bridkosti.             po tej dobroti je resnični!
V življenja radost, jad in boj             Pozdravljen, sad domačih tal,
stezč ljudem so naravnane —            ti zlati plod skrbi in znoja!
korak je tjakaj stopil moj,                  Kako se v radosti je val
vihar je srcu sekal rane.                    zanosno vzpela duša moja!
Če svet je zabil ves namč,                Pozdravljen  ti,   raoj  rodni svet,
in zase nisem hotel znati,                  ki te pregrinja žitno polje,
čutilo eno je srce:                              od solnčne luči si objet,
ostala mi je zvesta — mati!              škrjanec poje dobre volje!
Poslala z dotna mi je list —             In blagoslovljene rokč,
srca ljubeče šepetanje,                        ki ste ta kruhek mi zmesile,
in nove zarje plamen čist                  kako hvaležno bi solz6
pregnal je vse moreče sanje!             na vas, dobrotnice, mi lile!
\z mrzlih spon prevar in tež,             In blagoslovljen, sveti dom,              ^^mm
ko duša je brez nad drhtela,              pot k tebi spet se bo nagnila!          ^^^|
\z blodenj in temote mrež                 Med nama bodi črt in grom —       ^^^|
v zavetje k majki je prispela. . .        vezi ne stre nobena sila! —             ^^H
E. Gangl                       ™