447 
Oče (mu) je rekel: »Zakaj si pustil (zlato)?« - »Jo«, je odvrnil, »nisem vedel,« 
je rekel, »da bo drugi dan zaprto.« Potem ni pa nič bilo. »Potem,« je rekel, 
»ni bilo pa nič.« Potem je pa prazen odšel. 
Pa so ljudje tam iskali, že ti, pa niso mogli več tiste votline najti. »Jo, ko bi 
takoj vzel!« Potem je pa bila zaprta tista votlina. Je pa tukaj nad Bistrico, 
zgoraj, kakšnih osem metrov visoko (tam) je tista votlina.
12 
Ob koncu tega bežnega sprehoda med našimi gorjani v kamniškem kotu, bodimo 
hvaležni, da so nam ohranili dolga stoletja podedovano izročilo. čas neusmiljeno 
melje in pobira, kar ni več vraslo v tla. Zato ne zavrzimo in ne omalovažujmo, kar 
je med našimi očanci uživalo spoštovanje in ljubezen skoraj do praga današnjih dni! 
Tudi še danes nam bo njihovo izročilo marsikaj povedalo in nas bo še bolj povezo­
valo z zemljo in našimi gorami. 
Opombe: 
1 Prim. Tine Orel, Pripovedke z gora. PV 12 (1972) 598. 
2 Dr. Julius Kugy, Delo, glasba in gore. Prevedla L. in F. Avčin. Maribor 1966, 70. 
' Povedal Tone Kuhar, po domače Svatenšek (1902). Zopisal v Zakalu 1972. Izvirnik lega in vseh nadalj­
njih tu navedenih zapisov hrani Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZU (ISN). 
Pripovedoval Tone Kuhar (1902) v Zakalu 1972. - Kot zvemo iz povedke, danes ni več skale, ki naj 
bi predstavliala v kamen ukletega lovca. Po drugi verziji naj b1 bili pri svetem Primožu okamneli 
tudi Turki, ker so hoteli onečastiti cerkev, o so zato za kazen okamneli. Ustni podatek rajnega 
prof. dr. F. Steleta iz leta 1972. V slovenskem pripovednem izročilu imamo več kot 30 povedk o okam­
nelih, pripovedujejo jih v gorotem svetu Goren1ske, Primorske, Dolenjske in Stajerske. To izročilo 
je večkrat prav staro, ta pove no primer tudi Valvasorjev zapis povedke o okomnelem vitezu pri 
svetem Primožu nad Kamnikom. J. Valvasor, Die Ehre des Herzogtums Krain. Laibach-N0rnberg 1689. 
Knjiga 8, 811. 
s Obširneje se je motiva o kamniški Veroniki dotaknil E. Cevc v študiji Veronika z Malega grodu. 
Kamniški zbornik 4 (1 958), 111-195. 
6 
Zapis dolgujem Tonetu Komatarju (1896), po domače Jerištovemu očetu Tonetu. Zapisal v 2upanjih 
njivah 1972. - Podobno povedka pripovedujejo na Gorenjskem o , Babic in jo vidimo, če gremo 
po poti z Javornika čez Poljane na Bled. M. Tonejec, Baba na Poljanah. Gorenjec 3 (1902), št. 28, 270. 
7 
Ferdinond Seidl, Kamniške ali Savinjske Alpe, njih zgradba in lice. 2 zv. Ljubljana 1908, 156-157; 207. 
• Povedal Tone Kuhar (1902). Zapisal v Zakalu 1972. 
9 
Pripovedoval Tone Komatar (1896) v 2upanjih njivah 1971 . 
10 
_ O belem gamsu z zlatimi . parklji je pripovedoval arhitektu Vlastu Kopaču še pred zadnjo vojsko 
ra1nki Peter Uršič, doma iz Konca v Bistrici. - Hvaležen bom vsakomur, ki ve še kaj več in bi to 
liubeznivo sporočil na uredništvo PV. 
1 
Pripovedovalo Katoiina Jerin (1888), po domače Bernardova mama, rojena v Tunjicah pri Kamniku. 
Zapisal 1973 v Kamniku. - Več o motivu gamsa z zlatimi parklji bom objavil v Zborniku inštituta 
za slovensko narodopisje v Traditiones 2 (1973). 
GROZO IZZIVAM, V DUŠO JO VABIM 
Ing. MATIJA TUMA, FISLISBACH 
otterhorn ! Kaj naj še nap1sem o tej gori, ko pa je že toliko ljudi pred menoj prijelo 
za pero in opisalo to goro vseh gora ne samo, ko je bila dobre volje in obsijana od 
sonca, ompak tudi njen jezni obraz, razbičan od vetra in leda. Kaj naj še napišem, 
ko pa je že toliko ljudi doživelo in opisalo njeno dobro in slobo voljo, njeno milost 
in njeno jezo. 
In kakšno sem jo doživel jaz? Enkratno in samotno, spokojno dremajočo, o vendar 
nevarno, samo samcato v vsej njeni veličini. 
S Petrom Magajno sva kovala načrte za vzpon na Matterhorn od poletja sem, 
za vsak konec tedna pridno študirala vremensko sliko, sem in tja celo telefonirala 
v Zermatl, vendar je bil odgovor vedno enak: Ne priporočamo. Minil je avgust, 
začel se je september, vreme se pa ni in ni hotelo ustaliti - nasprotno, muhasto poletje 
je poskrbelo, da so bile Alpe že v sredini septembra dodobra pobeljene z novim 

snegom. Proti koncu septembre sva nad vremenom obupalo: čvrsto snežno odejo 
se je no osojnih straneh ustavilo no 2500 m višine, gore so se pripravijo le no prezi­
movanje in misliti je bilo le še no kakšne ledeniške ture. O najinem načrtu sva pre­
nehalo razmišljati, no tihem sva go prestavilo no naslednje leto. 
V oktobru sem popeljal manjšo skupino planincev Slovenskega planinskega društvo 
»Triglav« v Svici no Allolinhorn, 4027 m; medtem ko so drugi uživali v toplem 
in sončnem vremenu, so moji pogledi uhajali k Matterhornu. Ni mi bil rovno čisto 
pred nosom, vendar Matterhorn ne more biti nikoli daleč. Goro je preveč samosvojo, 
do se oko ne bi ustavilo no njej in se ne pomudilo no njenih strmih stenah, vsaj no 
vzhodni steni in še posebej no grebenu Hornli, po katerem teče normalno pot na vrh. 
Da bi se vsaj vreme zvedrilo, sem premišljeval. 
Res, prva polovica oktobra je bila sijajna, vreme lepše kot v avgustu ali septembru. 
Ze več kot tri tedne v gorah ni več snežilo. Sredi oktobra sem telefoniral Petru, 
če še kaj misli na Matterhorn. Oživel je in v hipu sva imela izdelan načrt. Dogovorila 
sva se za sredo opoldne. 
Točno ob 12. uri sva se usedlo v Petrov avto in ubralo sva najhitrejšo, čeprav ne naj­
cenejšo pot: po avtomobilski cesti do Berna in Thuno, z vlakom skozi železniški predor 
Lotcshberg v Wallis. čosa nisva imela na pretek, žičnica do Schwarzsee-a v tem času 
ne obratuje več, torej bo treba peš iz Zermatta. Da bi pridobilo na času, sva se 
zapeljala z avtom po dolini Mattervispa prov do Zermatta po cesti, ki še ni odprto 
za javni promet. Morda bo pa le šlo brez kazni. 
A glej ga spako! Na prvem ožjem delu ceste sva se morala umakniti nasproti voze­
čemu taksistu. Ustavil se je in začel odvijati stransko steklo svojega avtomobila. 
Prepustnica? Kar pri zaprtem oknu sva pokimala, gledala predse in premišljevala: 
Kaj po njega to briga? Mislil sem si pa, da se to n ·e bo končalo brez posledic, saj 
sva švicarskega voznika zadela na njegovi občutljivi točki: pregrešila sva se proti 
redu in mu odžrla eventualno »stranko«, dva potnika, ki bi ju sicer on lahko odpeljal 
do 5 km oddaljenega Zermotto. Pred vasico svo parkiralo vozilo no najbolj neopaz­
nem mestu, med joto drugih vozil. Kar bo, po bo. 
Takoj za vasjo svo se v nastajajočem mraku začelo vzpenjati in prisopihala k hotelu 
Schworzsee v trdi temi. Vse no okrog je bilo tiho, niti najmanjšo sapico ni motilo 
večerne tišine in nikjer nisva srečala žive duše. Usedla sva se v čakalnico žičnice 
in razvezalo nahrbtnike. 
Mraz in pozna ura sta noju kaj kmalu pognala na noge in še vedno dobro razpolo­ ženo sva pri meščevi luči pohitelo naprej, po dobro shojeni poti, kor je bilo zanes­
ljivo znamenje, da imo kočo Hornli - čeprav neoskrbovano - kljub jeseni še dovolj 
obiskovalcev. Sredi noči sva že ma lo naveličana doseglo kočo. Vrata so bilo od 
zunaj zapahnjeno, kor je pomenilo, da bova to noč edina obiskovalca. Obo sva se 
no moč razveselilo, saj sva vedela, do bova noslednjego dne sama no gori. 
V blaženem miru svo si skuhala toplo večerjo, in vmes poslušala no malem radijskem 
sprejemniku, ki ga je Peter privlekel s seboj, poročilo in vremensko napoved. Naposled 
svo se vpisala še v planinsko knjigo, pri tem po radovedno prebiralo pripombe 
v njej: nič kaj preveč vzpodbudne niso bile, nekateri so bili celo prisiljeni bivakirati. 
Svetlikalo se je, ko sva zjutraj soma samcato odrinilo iz koče. Kaj se pravi iti no 
Matterhorn som! No goro, na katero se sicer ob lepih sončnih nedeljah odpravijo 
150 in več ljudi, vam preti nevarnost, do vam dobrodušni zgornji sosed proži kamenje 
no glavo ali po vam spodnji sosed s svojo čelado nepotrpežljivo buta v vaše goj­
zerje. Lahko si mislite, do v tokih okoliščinah vašo dobro voljo kmalu splahni in do 
se kaj kmalu tudi vi spremenite v malo, sitno človeško mravljo, ki leze gor in dol 
po grebenu Hornli in ne vidi ne naprej ne nazaj. Vašo zbranost, vaše tekmovanje 
z naravo, vašo želja premagati goro, vse se razblini v nič, postanete podobni urad­
niku, ki se po končani službi no vso moč rine v mestni avtobus in ko sedi v avtobusu, 
samo čoka, do vozilo potegne. 448 

Toko daleč je prišlo, da oskrbnik zjutraj razdeli krop za čaj na jprej gorskim vodnikom 
in njihovim klientom, šele nato ga dobijo tudi drugi gorniki. Vodniki odrinejo proti 
vrhu, preden si brezvodniška raja priveže dušo. In tako se pozornemu opazovalcu 
nedeljo za nedeljo ob dveh zjutraj odpira taka-le slika: Nojprej se zapodijo proti 
stenam nad kočo vodniki z varovanci, še kar spočiti, saj jim je oskrbnik odkazal 
za spanje najboljša mesta. Za to skupino se prikažejo najbolj zagnani planinci, 
spotoma pospravljajo zadnje grižljaje in oprezajo, da ne izgubijo izpred oč i svetilk 
prve skupine. Dobro vedo, da vodniki odlično poznajo pot in da za svoje varovance 
vedno izberejo najkrajšo in najlažjo pot. Na dlani je torej, da se za vodniki sp lača 
hoditi: pridobiš čas in va rnost, ne stane pa nič. In na koncu te č loveške karavane 
planinci, ki nimajo vodnika in niso členi švicarskega planinskega društva ali pri­
druženih društev. Ti so najslabše razpoloženi, odkazano jim je bilo najslabše pre­
nočišče, pa tudi pri zajtrku se jim ni godilo dosti bolje. Ker so zadnji, morajo 
na vseh težjih mestih, na vseh ozkih grlih čakati, da vsi drugi pridejo mimo. 
No, vseh teh težav midva nisva imela. Zavila sva okrog koče in kmalu dosegla 
steno, kjer pride po navadi do prvega zastoja. Mesto je deloma zavarovano z vrvjo 
in sva ga brez večjih težav premagala ter kmalu dosegla mesto, kjer so najbrž 
prespali na 14. julij 1865 nesrečni prvi osvajalci Matterhorna. Povsem se je že zda­ nilo, sonce je vzhajalo izza Monte Rose in rdečkasto-rumeno osvetlilo vrh Matterhorna 
tik nad nama, pa vendar neskončno daleč, medtem ko je dolina Matervispa okrog 
2000 m pod nama še mirno spala v jutranjem som roku. In vse na okrog sama tišina. 
Pot od spodnje Hornli - pa do zgornje Solvay-koče ni utrudljiva, greben je še 
najbolj podoben kupu skupaj nametanih ska l. Kaj ne bi bila srečna! Daleč od pisal­ nega stola, s kupom papirja pred seboj, daleč od vsakodnevnega življenja! Tiho in 
vztrajno sva plezala, zatopljena vsak v svoje misli. Pot je bila res pravi balzam: ne 
pretežka, pa vendar dovolj naporna, da sva si temeljito prezračila pljuča. Kljub 
temu pa na pregovor: previdnost je mati modrosti, nisva pozabila. Plezala sva s skale 
na skalo, nekajkrat zašla preveč v vzhodno steno in pridno rinila proti koč i Solvay. 
Stopinj na snegu med skalami nisva opazila, najbrž so bile izpihane, zanesljiv kaži­
pot pa so bile stare konservne škatle ter sem in t ja kak v skala zabit klin. Sanjamo, 
pišemo, se razgovarjamo o čisti in neomadeževani prirodi, pri tem pa take p rirode 
sploh ne maramo, sa j nismo niti več sposobni v taki živeti. 
Okrog desetih dopoldne sva dospela do koče Solvay, 4003 m visoko. Previdno sva 
odprla vrata in pri tem pazila, da se nisva skotalila navzdol po vzhodni steni, saj 
okrog koče res ni dosti prostora. Privezala sva si dušo in se pripravila za zadnjih, 
vendar najtežjih 470 m vzpona. Iz previdnosti sva v koči pustila kar najmanj stvari, 
saj pri kratkih jesenskih dnevih človek nikoli ne ve, kje ga zeloti tema ali kaka druga 
neprilika. Iz vodiča sva si še hitro prebrala opis zadnjega dela vzpona, polna pri­
čakovanja in z malo tesnobe v srcu, in zapahnila vrata koče. 
Premagala sva strmo ploščo nad kočo, kmalu za tem dosegla Ramo, prečkalo sne­
žišče in se znašla pred l 00 m visoko steno. Vse natančno po opisu, poti tu ni več 
mogoče zgrešiti, saj poteka vzpon večinoma po grebenu: na desno severna stena 
in globoko doli ledenik Z'Mutt, na levo vzhodna stena in pod njo ledenik Furgg. 
Pravo višino pa so mi pričarala šele lovsko letala švicarske vojske, ki so na moje 
veliko začudenje letela precej nižje od naju, pa vendar tako blizu, da sva kljub zvočni 
hitrosti letal lahko razločila pilota v kabini. 
Motilci miru so kmalu izginili in s Petrom sva ostala na gori sama. Spet sva si odpela 
dereze, jih s cepinom vred zataknila za nahrbtnik, se obrnila k steni in hrabro začela 
premagovati prve metre. Stena pred nama je bila res precej strma, vendar dobro 
zavarovana z visečimi vrvmi ter sem in tja še s kakim klinom. Izmenoma sva se 
začela vleči po teh vrveh, eden je plezal, drugi ga je pa varoval. Vrvi so prosto 
vpete, včasih sem se počutil kot Tarzan na ovijalki. Bingljal sem naokoli, iskal stop 
za nogo ter se kot pijanec plota krčevito oklepal vrvi. Vzpodbujala me je zavest, 
449 da do vrha ni več daleč. Da le pridem do konca teh vrvi, ostanek poti je pravi 

počitek. Kmalu za steno z vpetimi vrvmi sva s, se zddnfia. navezala dereze, vzela 
v roke cepin ter se po strmem snežišču odpravila proti vrht1. 
Srce mi je začelo hitreje biti in pri duši mi je postalo podobno slovesno kot pri 
poslušanju posebne lepe glasbe. Zdajci sem ga zagledal čisto blizu, le nekaj deset 
metrov nad seboj. Ni se bleščal v soncu, saj sva prihajala po severni strani, le njegov 
ledeni rob je sijal v zlati barvi in se ostro odbijal od modrega nebesnega svoda. 
Pozabil sem na utrujenost, na večurno hojo, umiril sem se, zavedal sem se slovesnosti 
trenutka, hotel sem, da ga ne pozabim, da si ga za vedno vtisnem v spomin. Kakor 
da grem po široki beli cesti naravnost v neba, veter pa igra mogočno simfonijo. 
čutil sem, da še nikoli nisem bil tako blizu naravi, še nikoli tako neločljivo povezan 
z neskončnostjo. 
Ob dveh popoldne sva stala na vrhu, 4477 m visoko. Zadovoljen, potešen: Ničesar 
več nad menoj! Dosegel sem tisti vrh, na katerega sem mislil vedno znova, skoraj 
že napravil križ čezenj. Tisti vrh, o katerem sem toliko slišal in bral, pa se mi je 
vendar zdel tuj. Utaborila sva se na ledenem grebenu med švicarskim in malo nižjim 
italijanskim vrhom, pridno iskala motive za najini kameri in v miru uživala čudoviti 
razgled. Nihče noju ni preganjal z vrha, nihče ni segal v najine misli, samo sva bila 
z najlepšo goro v Alpah. 
Vedelo sva, da zarodi pozne ure spodnje koče ne bova več dosegla. Zarodi vetra 
in ledu je šlo navzdol prav tako počasi kot navzgor. Raztežaj za raztežajem sva se 
spuščala, prišla do stene, se oprijela vrvi in previdno drselo navzdol. Nahrbtnik je 
neprijetno zvonil okrog mene. Pri snežišču sva s presenečenjem ugotovilo, do se 
spodaj v dolini že prižigajo luči - torej ne bova za dne dosegla niti koče Solvoy. 
č im bolj se je večerilo, tem previdneje sva štorkljola z derezami po snegu in po 
skalah nazaj v dolino. Po temi navzdol je šlo kljub čelnima svetilkama in kljub ščipu 
na nebu le po polžje, saj nikoli nisem z gotovostjo vedel, kam stopam: na suho ali 
ledeno, na trdno ali na krhko. Vse pogosteje sva gledala na višinomer, pa se kazalec 
ni in ni hotel premakniti na 4000 m. Strmo pod seboj sem končno zagledal kočo, 
pokrito z debelim snegom in rahlo razsvetljeno v lunini svečavi. Ker sta bili najini 
svetilki že zelo na koncu svojih moči, saj so se zaradi mraza baterije prav hitro 
praznile, sva morala biti še posebna previdna. Spustil sem se po strmi plošči za pol 
raztežaja, Peter me je varoval. Ugotovil sem, da do koče zadostuje res le pol vrvi. 
Kmalu sva zavila okrog skale in vsa premraženo padla v kočo. 
V koči, kjer se sicer ne sme prenočevati, sva najpreje poiskala rezervne baterije. 
Za pijačo je ostal samo led, ki sva go v ustih topila skupaj s čokolado. Naveličal 
sem se tega čoko ladnega sladoleda, se preselil na pograd in se skoraj izgubil 
v gori odej. Tudi Peter mi je z vrečko ledu v roki kmalu sledil. 
Drugo jutro so se okrog vrha že podile megle, Zermatt je bil pokrit z oblaki. Prav 
gotovo sva bila v tem letu ena od zadnjih planincev na vrhu Matterhorna. 
Pri spodnji koči sva se malo oddahnila, in se odpravila naprej proti hotelu Schwarz­
see. Oziral sem se nazaj proti vrhu, ki ga nisem mogel več videti, saj so ga že zakri­
vali oblaki in poslušali dobiti odgovor no vprašanje, ki so si ga pred menoj zadali 
že tisoči in tisoči planincev: Zakaj v gore, zakaj na vrh? - Krepim s tem svojo 
voljo? Oblikujem svoj jaz? Uživam v podvigu, v doživetju? Hočem biti z duhom 
bliže naravi? Odgovora sam nisem našel, našel pa sem go doma, v knjigi svojega 
deda: 
»Pred neskončno in veličastno prirodo človek ali ponižno kloni glavo v zavesti ome­
jenosti svojega uma in svoje moči . .. ali pa dvigne svoj um v visokem poletu, v zave­
sti, da je neločljiv del neskončne prirode, ... da smo poklicani bojevniki v radostni 
borbi in zmagi, ležeč vedno globlje, stremeč vedno više - v tem je naše in večno 
življenje.« (Pomen in razvoj alpinizma.) 
Lahko si mislite, kako sva si postregla v Zermattu. 
Na parkirnem prostoru naju je čakala še »nagrada«: listek s pozdravom kantonske 
policije, zataknjen za brisalec ... - finis coronot opus. 450