Poštnina plačana v gotovini. Leto XXIII. Dolnja Lendava, 26. julija 1936. Štev. 30 Cena 1 Din. Naročnina: doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mera bar mesečno naprej. Štev. po l o ž nice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: Cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslano“ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mati oglasi do 10 reči 50 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p. i oglasna taksa posebi. Popüst po dogovori. Klub prekmurskih akademikov. Vsikdar nam je pri srci tisti del naše mladine, ki je dao slovo očinskoj grüdi i začno dugo, žmetno pot včenja. A zdaj v počitniškom časi, gda se med naše zoreče njive páli vrača cvet naše mladine, se nam tembole obrača pozornost na to vüpanje naše bodočnosti i v skrbeh se pitamo : „Smemo li vüpati, da so ne bili zaman žüli, z šterimi smo njemi pomogli do takšega živlenja ?“ Naše verno lüdstvo je po svojem prepričanji i živlenji do dna katoličansko. Tüdi naša mladina v srednjih i visikih šolaj je takša, a na žalost, ne vsa. V te najlepši cvet naših izsüšenih njiv je dehno strupeni veter brezverstva i veri sovražnoga marksisma. Med našim dijaštvom se nanagloma širi brezbožnost ! To je ugotovitev i mora strezniti naše dühovništvo, strezniti stariše naših dijakov, dijake same, šteri šče hranijo v sebi nevtepeno vero svojih starišov. Naša akademska, to je visikošolska mladina, se je od bojne nadale zbirala v kat. drüštvi „Zavednost“. Drügoga drüštva ne bilo. Pred kakšimi petimi leti pa se je notri v to drüštvo vrnilo pod vodstvom akademika Titana gibanje, ki njemi je štelo vzeti kat. značaj in ga odpelati v boljševiški tabor. Kak se je to dogajalo z drügimi spodobnimi drüštvi, na priliko z ljubljanskov „Borbov“, štero je morala zatem oblast zavolo komunizma razpüstiti. A gibanje ne melo uspeha „Zavednost“ se je postavila na kat. stališče i odklonila vsakše poganjanje. Po tom neuspehi so bili nešterni naši akademiki prisiljeni, ka si ustanovijo lastno drüštvo. I to se je tüdi zgodilo. Pred dobrimi tremi leti se je proti katoličanskomi drüštvi „Zavednost“ ustanovo klub, ki že v svojem programi odklanja vsakše versko osvedočenje: „Klub prekmurskih akademikov“ ali okrajšano KPA. Ka je KPA? S kakšim cilom se je narodo ? Kakšega düha je i kakši so njegovi člani? Po svojih pravilaj je to drüštvo, ki odklanja vsakši svetovni nazor, to se pravi, je popolnoma br ezversko. Za svoj cio si je določio, ka de se trüdilo za kulturni, socialni i gospodarski podvig prekmurskoga lüdstva i to brezi vsakšega verskoga osvedočenja. Pa to so samo pravila, to je papir, ki te mora opravičiti pred javnov oblastjov. KPA. spoznamo iz njegovoga delovanja i düha njegovih članov. Že od začetka svojega obstoja se je postavo na sovražno stališče do katoličanskoga drüštva, do „Zavednosti“ i do domačega kat. tiska. Svojo sovražnost je skrio za nekaj časa, gda je začno akcijo za spopolnitev sobočke gimnazije, a pali jo je pokazao, gda se je izkazalo, ka je sobočka gimnazija istočasno predmet živahnih razprav komunistične internacionale v Beči, gde ma važno vlogo akademik Titan iz Kroga. Ne trdimo, da je to dvoje djanje v zvezi, a vršilo se je istočasno. Tüdi itak se v svojoj propagandi nikdar ne obotavlajo nešterni pokazati verskim načelom sovražnoga düha. Njegovi člani se večinoma odkrito i ponosno priznavajo za prave Marksiste. Marks je početnik „znanstvenoga“ socializma, ki pela do marksizma, komunizma, šteroga je potem v ruskoj boljševiškoj revoluciji vresničo Ljenin, nešterni izmed njih so se že morali zavolo komunizma zagovarjati pred policijov ali pred sodnijov, vnoge izmed njih pa drži naše lüdstvo za prave komuniste, čeprav mi to ne trdimo. Mi bi lehko našteli vse natenci, ka se godi v klubi ali v ozadji kluba, ar vse točno zasledüjemo, a že z toga je vsem raz- vidno, za kakšim kulturnim, socialnim i gospodarskim podvigom se trüdi KPA. Tüdi se ne damo preslepiti po taktiki kluba, z šterov rivle naprej „krščansko misleče lüdi“ zato, ka se prehitro ne odkrije pred javnostjov. V tom časi organizira klub tak zvane potüjoče knižnice, ki majo te končni cio, ka s slabimi knigami vzeme moralno meč i versko čütenje lüdstvi i tak na kriva pota spela vse kmečko živlenje. To je teda delo i cio kluba prekmurskih akademikov, gde se zbira en deo naše visiko šolske mladine. Žmetno nam je pri srci, gda gledamo kelko dijaške mladine se je izneverilo veri svojih starišov in odišlo v brezverska drüštva. KPA pomeni teško rano, ki de jo trbelo izrezati, tüdi če de bolelo. Občinske volitve v jesen. Meseca septembra, oktobra i novembra se bodo vršile v celoj državi občinske volitve v tistih občinaj, v šterih ne so se v najnovejšem časi. Dvojo reč omenimo v zvezi s temi volitvami. Prva je, koga naj volimo. Po vesti, to je pod odgovornostjov pred Bogom smo dužni voliti samo takše može, ki do znali občino tak voditi, da iz toga vodstva ne bo trpela škode ne boža čast, ne zveličanje düš. i da z toga vodstva bo mela občina hasek vu vremenitnih rečeh, predvsem, da se bo skrbelo za pravico v občini, za pravično razdelitev bremen na vse občane in prí razdelitvi kakše podpore, da se ne bo gledalo na kumo ali drügi rod, nego da se bo delila po božoj pravici. Z vsega toga je jasno, da kakši pijanci, zapravlivci, kakši penez lačni lüdje i ki mite ponüjajo, nikdar ne morejo mojega glasa dobiti, ar bi jaz odgovoren bio za vse delo v občini, ka bi se protizakonito zvršilo. Nikdar ne smemo pozabiti Jezušovih reči : „Račun do davali od vsake nepotrebne reči.“ Od volitev tüdi. Če mi düšna vest ne bo v oči metala, da sem nevrednoga volo, velika sreča za mene. Posebno zdaj se trbe pobrigati za pravilno nastopanje, gda nega stranke z izrazitim krščanskim programom. V takšem slučaji je navuk Cerkve, da voliš krščanskoga moža, ki bo znao po Kristušovih načelaj voditi občino. Tak pa bo samo tisti predsednik koga ne vleče plača na to mesto; nego odgovornost pred Bogom, ki šče biti smileni i pravičen oča svojim občanom. Dnesden je teliko dela na občini, da si to povekšano plačo predsedniki zaistino pošteno zaslüžijo, če delajo tak, kak je dužnost po božem i sveskom zakoni. Drüga reč, štero ščemo tü omeniti, je način volitev. Volilo se bo z javnim glasanjom. Nekakim, nešterim bivšim vlastodržcom i njihovim podrepnikom ne povoli, zakaj de se volilo javno. Tisti lüdje, ki so na stotine poštenih županov i občinskih odbornikov razrešili, samo zato, ar so bili pošteni i ne šteli krivice delati, to je razrešili so je brezi zroka, ti lüdje, se, na vse štiri potegüjejo zdaj za tajne volitve. Perse na sunce ne vüpajo. Ne vüpajo, ar bi sunce pokazalo vnogo kaj takšega, ka ne bi njim delalo časti. Tem dobrim možakom mi povemo popolnoma jasno i glasno, da zakon, ki predvideva javne občinske volitve, so oni skovali, gda so bili na vladi. Njihovo lastno dete je te zakon. Se ga sramüjejo? Zakaj? Je ne dober? Zakaj so ga pa te sklenili ? Če je pa dober, zakaj se ga bojijo ? Pa je vlada Stojadinovičova štela vse prle sklenjene zakone spremeniti v bolše i ne mogla zavolo senata, v šterom je večina bivšega kova senatorov to pooblaščenje vladi odpovedala. Nemajo zato nacionalci nikšega zroka se razburjati i tožiti. Vse še dela po njihovom recepti, šteroga šo spisali i šteroga so ne šteli spremeniti. Tak še njim zdaj godi kak tovaji. Te si je napravo le- sedov pod. Zvedli so pa to orožniki i po istoj lestvici šli gor na pod sosedov i ga tam zadobišali iz skrivala, kda si je najmenje mislo. Norc je prekuno to lestvico, zakaj je slüžila varnostnim organom za pripomoček, ka so ga lejko dobili. Mogo bi pa sebe v čelo öknoti, zakaj je napravo lestvico, po šteroj je lazo za lückira blagom. Občinske volitve so pred dverami, nepozabite, da te za svoj glás davali Bogi račun. Tak volite, da se spunijo Gospodove reči: „Dajte casari, ka je casarovoga i Bogi, ka je božega. Hüdobija. V Nemčiji se je zgodilo, ka še od tistimao godi, kak je človek na sveti. Nekaj lüdi je zablodilo na krivo pot i to še je zvedilo, prišlo pred sodnijo i sodnija je krivce obsodila. Bili so to štirje redovniki, ki so v neko grdo nečistost spadnoli. Ne dühovniki, nego bratje redovniški. Nemški i tüdi naš slovenski brezverski tisk zdaj piše, da so vsi nemški samostani takši, da so vsi redovniki po celom sveti takši, zato pa le po njih i pregnati je. To je smiseo njihove pisarije. I takša pišarija je hüdobija. Če je Judaš odpadno od Kristuša kak izdajnik, jeli so vsi apoštolje takši ? Če je bio Julijan Vladar odpadnik, Neron nečistnik, so vsi vladarje takši? Če je par ministrov kradnolo, so vsi ministri tovaji? Če je par uradnikov pijancov i par oticerov veleizdajnikov, kak svedoči zgodovina, jeli so vsi uradniki i oficerje takši ? Bodimo Pravični i sodimo samo tiste, ki so krivi, prle pa pitajmo sebe, kakši smo mi. Nepoznani dobrotnik. Komaj tri tjedne je minolo, kak je te dobrotnik zatisno svoje oči. Tam pod šumečimi i vsigdar zelenimi jaliči na sobočkom cintori počivle njegovo zlato srce. Vsi že znate, da je to g. kanonik Sziepec. On spada med prve i najvekše dobrotnike našega Martinišča. Bilo je pred 12 leti, ravno na den sv. Ane. V Bakovcih so meli proščenje. Podpisani sam idoč iz Sobote v Veržej stopo v hižo g. cehmeštra Horvata. Tam sta bila g. Sziepec i g. Horvat, katehet. Kak se prikažem, me g. kanonik veselo pozdravi rekoč : „No, ka pa ste nekši žalostni ! Vej že znam, zakaj. Tista vila vam je v želodci. Zakaj ste to šli küpüvat? Tam, na tistoj dniki, za temi hütami ščete zidati Martinišče? Ne, ne ! To je ne prostor za vzgojni zavod.“ Gda sam njemi povedao, ka smo to küpili samo za prvo silo, da bi ednok vendar začnoli bar z 20 dijaki, samo ka v vili niti za toliko nega prostora, pa me to jako boli, se je gospod malo zamislo potem pa djao: „No, či je to tak, potem pa vam začasno damo zgornje prostore v šoli.“ Nepopisno veselje me je prevzelo. Ne sam znao, kak bi se dobromi gospodi zahvalo. Razišli smo se. Vsi merodajni so drügi den bili obveščeni o tom. Mnogi so ne vervali. Znali so, ka je prošnja, da bi se naselili v šolo, malo prle bita odbita. Odbili so jo drügi, ne g. Sziepec. On je zdaj vse popravo. Celi mesec avgust pa do 15. sept. se je z najvekšov marlivostjov delalo na pripovah v šoli. Trbelo je streho pokriti, dimnike popraviti, ná podstrešji vse predelati za spalnico itd. Med tem pa smo sprejemali gojence. Prostora je bilo samo za 40. Tak je začelo Martinišče pravzaprav v staroj šoli pri cerkvi i ne tam v vili. Tam je bila samo kühinja i pisarna. V šoli pa spalnice, vučilnica, obednica, gledališče pa dvorišče. Vzemimo zdaj slučaj, da nam g. kanonik ne bi bio dao šole. Kaj bi delali? Tam poleg vile bi zidali nekaj za prvo silo. Tisto jesen bi to ne bilo mogoče dovršiti, niti do zime. Tak tisto šolsko leto ne bi meli sploh gojencov. Či bi že nekaj za prvo silo postavili, potem bi se kesnej moglo celo Martinišče tam zidati. Tak zdaj ne bi stalo na tistom lepom kraji pri gimnaziji nego tü notri na toj tesnoči. Kak velika nesreča bi to bila ! Da je do toga ne prišlo, se moremo zahvaliti g. kanoniki za njegovo dobroto. V staroj šoli smo bili cela 4 leta. Med tem smo lepo zbirali milodare, začeli i dovršili tisto znamenito loterijo, dobili od grofa Szapáryja novo stavbišče. Tak je bilo vse pripravleno za novo Martinišče. Dragi g. kanoniki Vi ste že 7 let hrepeneli potom, da bi kak vpokojeni duhovnik svoja zadnja leta preživeli v lepom Martinišči. Pa Vas je Bog prle pozvao k sebi po plačilo. Radoha. Ka pravite na to gospod urednik? V Soboti je klub prekmurskih akademikov meo nekšo predstavo. Na toj se je popevalo, plesalo, sledkar pilo i pali plesalo. Kak Murska Krajina piše, Je edna deklica tak plesala, kak da bi štela zapelavati plescá, plesec je pa „prešeren“ postao nato, ka pomeni po našem poštenom jeziki, kak da se nebi bráno zapelivke, to je ponosen je bio, da se ga je zapelavalo. Istina, ka se ne zgodo nikši nedostojni greh ná predstavi, ali so ostale pri takšem plesi düše čiste? Ali je to vzgojno delo v ednom takšem lokall kak je Sokolski dom, šteri bi mogeo za državo junake odgajati ? Pa kak nam Murska Krajina, prijatelica te predstave piše, se je čisli dohodek te predstave nameno za potovalno knjižico. Ka je ta potovalna knjižica? Našemi narodi dati v roke knige, za štere de teško ali nikak ne de mogo Bogi odgovora davati, če izvzememo malo število nešterih Slomšekovih. Ve so nam prišle do rok takše knige i smo ve njih šteli pesem od edne nočne vlačüge. Da li do takše knige naš narod pobolšavale ali pokvarjale? Akademik Žalik iz Velke Polane, ki je pri shodi g. ministra, dr. Kreka, nekdi kričao, je ie dao takše knige našim šolskim kniiicam. Zdaj pali ščejo takše knige deliti našoj mladini potom kluba prekmurskih akademikov. Pitamo, jeli je vredno bilo, da je kraljevska banska uprava plačala poštnino za te knjige, od nočne vlačüge? Pa jeli je istina, ka na led spelane banska uprava šče te knige iz šolskih knigic nazaj potegnoti ? Ka pravite na to gospod urednik? 2 NOVINE 26. julija 1936. NEDELA osma po risalaj. Berilo iz pisma svetoga apoštola Pavla Rimljanom. Bratje ! Nesmo dužni mesi, da bi po mesi živeli. Zakaj, če po mesi živite, bote vmrli, če pa z dühom dela meso mrtvite, bote živeli. Šterikoli namjre se dajo voditi božemi Dühi, tej so boža deca. Zato ka ste ne dobili düha robstva opet v straj, nego dobili ste düha posinovljenja, v šterom zovemo: „Aba, Oča !“ Sam Düh svedoči z našim dühom, da smo boža deca. Če pa deca, tüdi dediči boži, sodediči pa Kristušovi. Evangelij (Lukač 16) Tisti čas je povedao Jezuš svojimi vučencom to priliko: „Bio je bogatec, ki je meo oskrbnika, i toga so njemi zatožili, da njemi imanje zapravla. Pozvao ga je i njemi pravo: Ka to čüjem od tebe? Daj odgovor od svojega oskrbovanja, zakaj odzdaj ne boš mogeo biti oskrbnik. Oskrbnik pa je pravo sam prvi sebi: Ka naj včinim, ar mi moj gospod jemle oskrbništvo? Kopati ne morem, prositi me je sram. Znam, ka napravim, da me sprejmejo v svoje hiše, gda bom od oskrbništva odstavlen ! I pozvao je dužnike svojega gospoda, vsakšega posebi, i pravo Prvomi; Keliko si dužen mojemi gospodi ? ,Sto meric olja je pravo te. On njemi je pa pravo: ,Vzemi svoje pismo, hitro sedi i zapiši : petdeset.‛ Nato je pravo dragomi: ,Keliko si pa ti dužen? Te je pravo: Sto mene žita.‛ Pravi njemi: ,Vzemi svoje pismo i zapiši: osemdeset.‛ i gospod je pohvalo krivičnoga oskrbnika, da je razumno napravo. Zakaj dece toga sveta so proti svojemi rodi razumnejša, kak deca svetlosti. I jaz vam pravim: Pridobite si prijatele s krivičnim mamonom, da vas, gda obnemorete, sprejmejo v večna prebivališča.“ * „Daj račun od svojega hiževanja“, je pravo Jezuš v denešnjoj priliki. Vsi bomo mogli ednok račune polagati od svoje španije, od vsega, to se pravi, od vseh darov i dobrot, štere nam je Bog dao. Ednim da več, drügim menje. Pa vsaki bo mogeo davati račun samo od tistoga, ka je dobo. Darovi, štere Bog da vsakomi, so dvojne vrste. Edni so naravni, drügi pa nadnaravni. Poglejmo si dobro oboje. Naravni dari so: življenje, telo z raznovrstmi zmožnostmi i močmi, z natenčnimi čüti, s potrebnimi kotrigami. Tüdi düša z vsemi svojimi lepotami spada v to vrsto, čiravno je düh, ar žive i delüje v teli. Poleg toga mamo premoženje i dragoceni čas. To so glavni naravni dari. Nad vsemi temi dari pa so darovi milosti: Da smo odrešeni, da se nam v svetom krsti i v drügih svestvaj davle milost odrešenja. Nadale so kinči sv. Cerkve. Tej so sledeči: Najsvetejša daritev sv. meše, reč boža v predgi, sv. odpüstki, zaslüženja i priprošnje svetnikov. Jeli, kak številni i veliki so darovi, šteri so nam v našo skrb dani? Ne so tej darovi naši, nego so nam samo dani, da ž njimi gospodarimo kak Bog žele. On bo od vsakoga proso račun od vsega, prav od vsega. Račun boš mogeo dati ti, ki zapravlaš zdravje i premoženje, čas i živlenje, z nečistostjov, nezmernostjov z nemarnostjov i s srdom. Račun de trbelo dati od sveh dnevov, od sveh vör dneva i noči, od vsakšega trenotka svojega življenja, či si jih ponücao za svoje zemelsko i večno srečo. Večni Sodnik te bo pitao, kak i kelikokrat si pristopao k sv. spovedi i sv. obhajili. Kak si se pripravlao za to i kak si živo potem. Pitao te bo, či si v cerkvi pazo na Poglavitne dele sv. meše, ali pa si mogoče celo vöni ostajao i se tam nepošteno obnašao. Ne bo te pozabo pitati, kak si poslüšao reč božo i či si jo tüdi kaj na sebe obračao. O kelko vse bi človek na smrtnoj posteli rad dao, či bi, prle kak začüje grozno obsodbo iz vüst božega Sodnika, mogeo samo ešče ednok izreči pred sv. Rešnim Telom te reči: Moljeno i hvaljeno naj bo presveto Oltarsko Svestvo! — Kak srečnoga bi se meo, Či bi samo ešče ednok mogeo biti pri sv. meši i tam zdihniti: Jezuš, bodi mi milostiven! — Kelko veselja bi se naselilo v tvoje srce, či bi ešče samo ednok mogeo v Marijinoj cerkvi pogledati obraz nebeske Kralice. Za vse to je zdaj čas, potem bo prekesno. Račun boš polagao od vsega, ka si slaboga včino i dobroga opüsto. Pameten krščenik se vsaki den pripravla na te zadnji račun, ar je od njega odvisna cela večnost. GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Navuk za tretji red je dnes dva tjedna, to je 9. augusta v nedelo po večernici. Večernice ob 2. Zakaj spomin za letošnje novomešnike ? Vnogi se opravičeno spitavle, zakaj so se pa Novine letos z Marijinim Listom vred posebno spomenole naših letošnjih novomešnikov? Vsikdar smo se vseh spominali, a letos smo pa meli posebni zrok, da smo njim posvetili dnes tjeden edno pesmico i je pozdravili. Zrok je sledeči. Večina teh je najmre zrasla z M. Lista, zato je te svoje rožice dao njim za venčeke, to je dobra dela, jakosti, da s temi rešavajo düše. Dva novomešnika, g. Kozar i g. Bakan sta sinova širitelov M. Lista, g. Tratnjek je bogati sotrüdnik M. Lista, g. Prši je M. List Spravo dühovniško pozvanje, kak sam priznava, g. Žižek je brat sestre, ki njemi je sprosila dühovniško pozvanje i ki je svoj čas vnogo molila, trpela za rešenje Urednika M. Lista iz boljševiških rok i bila za njega v smrtnoj nevarnosti, g. Jerič je tiste hiše sin, štera je dala uredniki M. Lista ne samo zavetje, nego zadnjo i najvekšo pomoč, da se je rešo smrtne nevarnosti, g. Gabor je sin oče, ki je bio dühovno dete urednika Novin v mladosti i te ga pripravo do svestva Svetoga zakona, iz šteroga se je rodio sin novomešnik, g. Zver je z hiše, z šterov je meo urednik M. Lista tesne zveze v pravoj lübezni, ostaliva dvá gospoda sta pa sinova hčeri Slov. krajine, štere vero je potrdjavao najbole M. List. Bi se znalo i moglo vse bole natenkoma popisati, a zaednok ne časa zato, zaednok naj zadostüje Osvedočenje, da je Marija bila zahvalna za vse trüde, štere so starišje novomešnikov njej na čast včinoli v širjenji i živlenji Marijinoga Lista. Mariji bodi večna hvala za vse. Žela M. Krajine. M. Krajina v zadnjoj številki piše, ka so urednika Novin jako čakali na prlmijjto g. Gabora i ne prišo. M. Krajini se zahvalimo za to pozornost i njej odgovorimo, da so našega g. Urednika na primiciji nadomeščali njeni sotrüdniki s svojimi pobožnimi molitvami. Dühovna pomoč za naše sezonske delavce v državi. G. Bejek Janoš sebeščanske fare oskrbnik, so dobili na svojo prošnjo, da bi smeli iti med naše sezonske delavci vršit dühovno pastirstvo, dovolenje od višje cerkvene oblasti. So že odpotuvali med nje, doma jih pa nadomešča g. Vrbanjšak Janko, katehet v Lendavi. Razkrižje. Salezijanska drüžba je zapüstila Razkrižje, štero je tak lepo vredila, da je daleč naokoli ne najti tak lepe cerkve i tak lepe točke za romare, kak je ravno sv. Ivan na Razkriži. Nemajo zadosta osobja, ar odprejo mladinske domove v Celji i Maribori pa tü potrebüjejo več moči. G. ravniteo Vogrin so že odišli, g. Radoha pa te dni odidejo. Tak se čüje, da svecki dühovnik pride na Razkriž, ki postane edna podrüžnica z samostojnim dühovnim pasterstvom, kak je na priliko Polana. Sobota. Za ravnitela sobočkoga dijaškoga zavoda Martinišča je imenüvani g. Vogrin Štefan, kak smo svoj čas že omenili. Želemo njemi obilno božega blagoslova, da se bo zavod razvijao po zidavi, najbole pa po dühi sv. Ivana Boska. Bog jih prineseo. Fükšinci. julija 12. je prikazao Vsegamogočnomi svojo prvo sv. mešo sin Slovenske matere, a nemškoga oče, g. Holzedl Anton. Predgao njemi je v lepom nemškom jeziki ženavski plebanoš g. Neubauer, prišli so pa k njegovoj sv. meši še g. dühovnik iz domače jürjanske fare, od nemške sv. Ane i dva bogoslovca. Slabo vreme je preprečilo dotok velikanskoga broja naroda, ki bi prišeo iz N. Austrije. Slovensko predgo bi mogli opraviti g. Berden, martjanski plebanoš, pa so bili zadržani, zato je ta odpadnola. Sv. Jelena. Prvo svojo sv. mešo je prikazao dobromi Bogi dnes tjeden pri nas g. Gomboc Franc, novomešnik. Pri sv. meši ga je vodo domači g. plebanoš, Varga Štefan, predgao njemi je pa kaplan iz Prevalj, g. Mlakar Jožef. Naš gorički svet je v velikanski vnožini obiskao novo sv. mešo i s tem znova potrdo svojo živo vero. Lipovci. G. Maučec Matjaš, akademik na modraslovnoj fakulteti v Ljubljani, je promovirao. Bode profesor. Čestitamo. Ki potrebüje doge, se naj zglasi pri Hranilnici i posojilnici v Črensovcih. Ma doge za šestakovne lagve. Doge se odavajo po falati. Vsaki den se lejko pove predpoldnom v posojilnici, keliko dog što šče meti i keliko da za falat. Doge do se te eden den vse delile prijavlenim. V soboto, nedelo i svetke se prijave ne sprejmejo. Grad (G. Lendava). Večkrat se čüje, ka prej Novine pišejo samo od lendavskog sreza, naše lepo Goričko pa zanemarjajo. Neka istine zatok je na tem, a krivi smo mi, ka ne pošilamo glasov na vredništvo, — zatoga volo dnes malo na duže goričkon koti. — Naš prilübleni kaplan, preč gosp. Rataj, šteri so nas pred dobrimi dvajsetimi dnevaj zapüstili, nam pišejo, ka se že prav dobro počütijo na novom mesti. Kak smo že pisali, jih je višiša cerkvena oblast poslala na novo službeno mesto v Selnico ob Dravi poleg Maribora, gde nastavlalo naprej z istov gorečnostjov svoje apoštolsko delo za nove ovčice. Naši lüdje zato preveč žalüjejo za tem dobrim dühovnikom, ešče najbole pa Šolska mladina, šteroj so bili pravi dühovni oča — puni razmenja za nje i ljübezni. Mi njim želemo vnogo uspeha tüdi na tom novom mesti, za vse trüde za nas — pa Vam, g. kaplan, ešče ednok : Bog plati ! Naš novi kaplan. Tjeden dni po odhodi preč. g. Rataja smo dobili že novoga kaplana, preč. g. Kolenc Ivana iz Gomilic. Že v prvih dnevaj zvoje slüžbe so preiskusili svoje novo teško, a vüpamo se, uspešno pole apoštolskoga delovanja. Naša fara je lepa i Zdrava, ali je tüdi preci teška. Mi novomi g. kaplani Želemo, ka do se dobro počütili med nami — mi njim pa oblüblamo, ka mo radi sprejemali apoštolski navuk in Božo reč, štero so prišli med nas oznanjüvat i nas vodit k Jezuši. Bog Vas živil — Blagoslavlanje gasil. doma. Naš lepi gasilni dom, šteroga smo ščeli blagosloviti že 7. jun., — pa nas je te dež odegno — bomo blagoslavlali slovesno 2. augustuša v nedelo. Z novim gasilnim domom je Grad pridobo lepo zgradbo — naši pridni gasilci pa lepi dom. Prosimo Boga, ka de te lepo vreme, ka opravimo to lepo slovesnost, na štero vsi, najbole pa naši gasilci žmetno čakamo. Na podporo naših listov je darüvala Prša Agneza z Dugoveških goric zdaj v Franciji, 31 Din. 25 par. Bog povrni. Tak je pravilno ! Preminočo nedelo je melo gasilstvo v sobočkom okraji svoj redni letni gasilski svetek. Pri toj priliki smo zdaj obprvim vidli, da so se gasilci katoličanske vere vdeležili bože slüžbe v kat. cerkvi, gasilci evangeličanske vere pa v evangeličanskoj cerkvi. Vabilo na izredni občni zbor Agrarne in gospodarske-podporne zadruge v Črensovcih. Vršo se bo aug. 4. popoldnevni ob 3. Dnevni red: volitev tajnika. Dozdajšnji tajnik, Žižek Joško, kantor, se je odpovedao. Če občni zbor ob napovedanom časi nebi bio sklepčen, se vrši pol vüre kesnej novi občni zbor z istom dnevnim redom, ki bo sklepčen ne gledoč na število navzočij kotrig. Oprosijo se vsi člani načelstva i nadzorstva, da se vdeležijo zbora, kda z ednim podpišejo računski zaklüček ze lansko leto. Odklonjeno vabilo na banket. Murska krajina nekaj pripovedale, da je na banket v Soboti, ob priliki shoda ministra dr. Kreka, bilo več uglednih osob povablenih, pa se nešteri nazlük ponovnoj prošnji banketa nese vdeležili. G. Baljec, šteri je pripravo na svojem domi obed za g. ministra i njegovo spremstvo, nam je na pitanje odgovoro, da njemi od toga nikaj ne znano, ne bi on koga povabo na banket, pa ne bi šteo priti. Mogoče je pa koga Murska krajina vabila? Članom „Zavednosti“! Akademsko društvo „Zavednost“ poziva vse člane, da se udeležijo dne 29. t. m. sestanka v Martinišču v Soboti. Ob 8 uri bo sv. maša za pokojne člane, potem pa sestanek. Za člane obvezen obisk. Starešine in gostje vljudno vabljeni. - Odbor. Hotiza. Naš urbarialni pašnik se je razmero. Že davno bi ga lehko razmerili, pa so nešterni bili proti. Zdaj so pa vsi privolni. Če bi te bili, gda je bila prilika, keliko haska bi zdaj že meli vsi ž njega. Pa bole je zdaj poznej, kak pa nikdar. Ki so slabejše dele dobili, so dobili več, kak ki so dobre dobili. Tak je pravice. Sr. Bistrica. Vmro je nagle smrti pri nas že dugo betegüvajoči štimec Jürij preminočo soboto. Pokojni je bio jako pobožen človek ki je rad podpirao vse dobre namene. Bio je Kda je bio rojeni Küzmič Mikloš? V kratkom bomo obhajali 200 letnico rojstva Küzmič Mikloša, našega velkoga nabožnoga pisatela, šteroga evangeliomske, hištorijske, molitvene i drüge knige skoro vsakši Slovenec naše krajine pozna, ali bi bar morao poznati, ar se iz evangeliomske knige šče dnesdén čte v cérkvi sv. evangelij i starejši lüdje zvékšega Boga molijo iz takzvane „knige molitvene — staroslovenske“. Küzmič Mikloš je napisao 7 slovenskih knig i te knige so prve naše katoličanske knige. On je naše prednike s svojimi knigami včio v prosvetnom poglédi i poglablao v njih srcaj versko živlenje. Zato ga je lüstvo jako poštüvalo i ga dugo po smrti v spomini držalo. Vseedno pa nam je ne zagotovo znani dén njegovoga rojstva. Za našo krajino so se nekda zgodovinopisci premalo brigali i zato so od naših kulturnih delavcov malo znali napisati. Tü je zrok, zakaj je šče zdaj sporno, šteroga leta se je narodo Küzmič Mikloš. Slovenski biografski leksikon, gde je popisano življenje vsakšega slovenskoga kulturnoga delavca i njegovo delo, pravi, da se je Küzmič Mikloš narodo leta 1738. Ravnotak pravi profesor Vilko Novak v Izbori prekmurske književnosti. Vogrski zgodovinar dr. Géfin pa trdi v svojoj knigi „Zgodovina sombotelske škofije“, da se je Küzmič Mikloš narodo edno leto prle — to je 1737. Küzmič Mikloš se je narodo na Dol. Slaveči v jürjanskoj fari i za leto rojstva bi se najležej zvedelo, če bi se v krstne knige poglednolo. Liki tak starih krstnih knig pri Sv. Jürji nega (občuvane so samo od l. 1749. naprej). Küzmič Mikloš je bogoslovne navuke zvršo v gyӧrskom bogoslovji, ar šče te sombotelske škofije ne bilo (nastanola je 1777.) Mogoče, da je v györskom arhivi gde zapisano, šteroga leta i dnéva se je narodo Küzmič Mikloš, a do tistoga je težko priti. Vseedno pa so nam ohranjeni podatki, na podlagi šterih zvedimo za leto rojstva Küzmič Mikloša. L. 1777 je bila po našoj krajini cerkvena vizitacija. Kda so prišli vizitatorje k Sv. Bedeniki, gde je bio Küzmič Mikloš plebanoš, so zapisali od njega, da je 40 let star i 14 let dühovnik (annorum phys. 40., sacerdotij 14). Po tom računi je jasno, da se je Küzmič Mikloš rodio 1737., ar je l. 1777. bio 40 let star. Naslednjega leta (1778) 4. i 5. sept. je ponovno bila cerkvena vizitacija pri Sv. Bedeniki. Od Küzmičove starosti je te bilo zapisano: star 40 let, dühovnik pa 15 let (aetatis physice annorum 40., sacerdotii vero 15.). Iz toga sklepamo, da je Küzmič Mikloš 5. sept. 1778. šče ne spuno 41 leto i je morao biti rojeni po 5. septembri 1737., ar bi inači vizitator zapisao, da je star 41 leto, ravnotak kak je zapisao, da je 15 let dühovnik (i ne 14 kak prvejše leto). Na podlagi tej vizitacij se je vogrski zgodovinar dr. Géfin odločo, da je Küzmič Mikloš rojeni 1737. i to je tüdi pravilno i bo trbelo drüge letnice popraviti. Ob toj priliki bodi povedano, da je naša krajina dužna čast i poštüvanje Küzmič Mikloši, ar je on naše prednike z evangeliomskov i molitvenov knigov, z zgodbami sv. pisma i katekizmušom, z velkim i malim abecednikom pa z molitvenov knigov za betežnike v slovenskom jeziki prvi včio to, ka nam je za lepo i dostojno živlenje potrebno. — iz. — 26. julija 1936. NOVINE 3 slabih plüč i se je vendar včakao 70 let starosti. Našij listov stalen, dugoletni naročnik i podpornik. Pokopani je bio v pondelek z velikov vdeležbov naroda. Po pozvanji je bio trgovec i tüdi en čas vodo poštno ekspozituro. Naj počiva vu miru, Srce Jezušovo, bodi njemi smileno. Molimo za njegovo düšo ! G. Bistrica. Po sedmih letaj je prišo na obisk Kreslin Martina sin, Martin, ki se v Italiji pripravla za misijonsko pozvanje. Gančani. Vse, ka pride k nam, se sprejme za dobro. Tak je tüdi pred kratkim na poti proti sunčenomi shodi prišla k nam edna betežna sirota „Stara pravda“. Tak se vidi, da se njej je povidlo pri nas, i de se duže časa müdila v našoj vesi. Hrvatska zastava na gasilskoj veselici. V nekoj vesi Slov. krajine je bila gasilska veselica. Tak se nam poroča, da se je pri toj priliki razobesila hrvatska zastava. To se je lejko zato zgodilo, naj se da priznanje tistomi deli, od šteroga so časopisi pisali, ka so najmre negdi dolščesali slovensko zastavo, štera je visila poleg hrvatske. Te navdüšene Slovenske Hrvate ali hrvatske Slovence bi trbelo poslati nekam pod hrvatsko upravo v Zagorje, ali kama inam, ve bi se hitro streznili. Sprejem deklic v zavetišče č. sester sv. Križa v Soboti. Sprejmejo se deklice, ki ščejo obiskavati gimnazijo v Soboti, na stan i hrano v Soboti Križova 4. Plačajo vse ednako. Sprejme se letos deset deklic i če se jih vseh deset prijavi, bodo dobile včenje tüdi v glasbi, predvsem na klaviri. Javite se v Črensovcih pri predsedstvi Doma sv. Frančiška, ali pa naravnost pri č. sestrah v Soboti, Križova 4. Deset če se jih prijavi, dobijo edno posebno č. sestro na pomoč. Hrana i vsa oskrba je dobra, vzgoja prava. Protltuberkulozni dispanzer v Soboti je zaprt do 13. augusta. To naj si vzemejo na znanje, ki bi se ga radi poslüžili. Romanje k Majki Božoj. 1. augusta ide romarska procesija iz Črensovec k Majki Božoj, k Mariji Bistričkoj. Ide ob štiraj rano zajtra. Ki ne more priti v Črensovce, naj nas počaka na Razkrižji. Romamo, da molimo za naše izseljence, ka z Marijinov pomočjov si ohranijo najdragši kinč, sveto vero, ki je obdržala naš narod, ka je ostao slovenski, ka je ostao na zemlji, če želete izseljenci, da vaši domači tüdi romajo, je podprite z vašimi dari. Voditeo romanja, Vinčec Jožef iz Trnja. Drüga primicija v Turnišči. Dnes tjeden je prikazao svojo prvo sv. mešo Večnomi g. Zver Štefan, novomešnik od Lipe. Velikanska vnožina naroda se je zbrala, ki je v najvekšoj, pač groznoj vročini sprevodila novomešnika k prvoj njegovoj sv. meši i dobila njegov novomešniki blagoslov. Dühovnikov z bogoslovci je prišlo okroglo 20. Novomešnika je vodo pri sv. meši g. Jerič Ivan, dekan, predgao njemi je pa g. Greif Ivan, ptujski prošt. Njegova predga se je v kratkom izvlečki etak glasila : Jedini sin si bio na velikom posestvi, zato so ti starišje želo po šolanji obteršili z etim pitanjom, što de pa te doma? Ne si se zosagao toga pitanja, napravo si sprejemni izpit i si se na dobroga Boga nehao, pa tak včio tüdi stariše. Svoj cio si dosegno, Gospodov novomešnik si postao, veselita se ti oča i mati, dedek i mamica, šteriva je v sivoj starosti jedino to vüpanje obdržalo v živlenji, ka ta pri tvojo prvoj svetoj meši, ka dobita tvoj novomešniški blagoslov, zatem pa lejko z sv. Šimeonom mirno pravita, „zdaj pridi Gospod po naj.“ — Pozdravlam te, dragi novo mešnik, veselim se tvoje sreče, a moram ti povedati, da je pot dühovnikova trnjava pot, a da to trnje v obilnosti nadomestiti čast, štero si dobo. Gda je po božem velenji Abraham meo svojega jedinoga sina Ižaka Bogi darüvati, ga je te pitao, gda sta šla na mesto daritve, „oča drva nesem za daritev, kde je pa daritev?“ Abraham z potrtim srcom ne vüpao sini povedali, da je Bog njega zvolo za daritev, njemi je zato odgovoro, „Bog bo že poskrbo za daritev“. Jaz ti pa odločno povem, dragi novomešnik, ti si daritev ti si žrtev i to v celom tvojem živlenji. Vse tvoje dühovniško živlenje je edna nepretrgana žrtev, daritev. Pa potolaži se ! Ta žrtev ma plačo, od štere nega vekše nindri, i je nema nišče. Samo dühovnik ma oblast krüh i vino v Jezušovo telo i krv spreminjati, samo on ma oblast grehe odpüščavati. To je boža oblast i je zvün dühovnika nišče nema ne na zemli i v nebi tüdi ne, samo Bog, od koga je dobo. Gda prvikrat stopiš k oltari, ka vršiš svojo zvišeno slüžbo, spomeni se z sv. Oče, Kristušovoga namestnika, prelüblenoga nadpastira, dr, Tomažič Ivana Jožefa, ki so te posvetili, dühovščine lavantinske Škofije i celoga sveta, med štere vrste si tüdi ti prišeo zdaj. Moli za törjansko faro, svoje drage stariše, dedeka, mamico, ves drügi rod, dobrotnike i vse vernike, da vsem bode tvoje prva sveta meša prinesla zveličanje. KRATKI GLASI. Atentat na angleškoga krala. Gda je angleški krao Edward VIII. izročo zastavo svojim gardistom, je te opominao, naj delajo za mir. V tom hipi se je pririvao en človek naprej i je šteo z revolvov strliti na krala. Zgrabili so ga i njemi revolvero z rok zbili. Piše se Georges Andrew Mahon. Pri zaslišanji je pravo, da je šteo samo v zrak strliti zato, ar ga notrašnji minister John Simon ne šteo sprejeti. Strašna letalska nesreča pri Ljubljani. Pri Rušici pri Ljubljani se je pripetila Preminoči tjeden strašna nesreča. Letalo je spadnolo doli, se razbilo i vsi Potniki so mrtvi z letalcom Jarošenkom vred. Mrtev je tüdi mehanik, Tomo Anušič. Zrok nesreče je bio, da je letalec bio že stari i ne znao si je pomagati, predvsem pa je zrok da se je letalo pokvarilo, desni motor meo falingo. Španiji vmarjajo. Na Španjolskom so vmorili Calvo Sotela, voditela protisocialističnih i protirepublikanskih strank. Pokojni je bio trn v peti vsem komunističnim velikašom i njihovim pomagačom. Na sprevod se je zbralo do 30 jezero lüdi i samo aotomobilov je bilo jezero. Trügo so zavili v zastavo, štera je nosila farbe kralevine Španije. Vlada je štela biti zastopana na sprevodi, pa narod je kričao socialističnim ministrom: morilci, šteri so se nato sposkrili. Gil Robles, voditeo kat. stranke je bio tüdi na sprevodi. Po sprevodi se je začelo strelanje tmed dvema taboroma, eden človek je mrtev, tri jeso pa teško ranjeni. Zatem je nastala velika revolucija proti vladi po celoj Španiji, štera ešče zdaj trpi „Abesinci se še držijo. Ras Imruji se je posrečilo, da je zbrao novo abesinsko vojsko i je napadno celo glavno mesto Addis Abebo, da bi jo ztrgao Talijanom iz rok. Razširili so se celo glasi, da so ranili ali pa vmorili abesinski vojaki samoga podkrala Garzianija. A ta vest ne je potrjena. Talijani jako ostro nastopajo proti Abesincom i so v ednom mesti dali spoklati. Arnautovič pred sodnijov. Letošnje sprotoletje je strelao v parlamenti našem na predsednika vlade g. Stojadinoviča poslanec Arnautovič. Zdaj je prišla njegova zadeva pred sodnijo. Gda mine razprava, objavimo razsodbo. Dardanele proste za Ruse. Türčija je zaprosila spravišče od zveze narodov, na šteroj naj se določi, kakše ladje smejo prek Dardanel iti, ki so türska last. Dardanele se morska vozka pot pri Carigradi. Sklenilo se je, da smejo tiste države voziti svoje vojne ladje skoz Dardanele, šterim to dovoli Zveza narodov, odnosno tiste, šterim to dovoli Türčija, kak zaveznica. Zdaj se dela nato, da poleg Francije tüdi Türčija sklene vojaško pogodbo z Rusijov, tak do bolševiki nemoteno lehko prevažali svojo vojsko prek Dardanel po celom sveti, Anglija i drüge pomorske države, štere pa nemajo zveze z Rusijov, se pa ne morejo te ugodnosti poslüžiti. Revolucija v Paragvaji. V Jüžno-amerikanskoj državi, Paragvaji je šteo polkovnik Artur Bray napraviti revolucijo, vlado vrčti i se sam polasti oblasti, A namen ne se njemi je posrečno. Po sporazumi Austrije z Nemčijov. Bečki nadškof, kardinal dr. Innitzer, je poslao zahvalno pismo austrijskomi kancelaji, Sušniki zato, ka se je pomira z Nemčijov. S tem je bojna nevarnost osdstranjena z Europe. Dozdaj so mogli Nemci plačati 1000 mark za Vizum, če so šteli potüvati v Austrijo. Zdaj bo nemško-austrijski odbor, ki v smisli pogodbe bo ravnao sküpne zadeve Nemčije i Austrije, meo priliko, ka to takso zbriše i se potüvanje olejša med podaniki edne i drüge države. Vmori. V Maribori je strelo klüčavničar Ferlinc Ivan svojo ženo. Mož je bio pijanec. — Pri sv. Barbari v Slov. Goricaj je nekak vmoro žensko, ki je sama prebivala v ednoj hiši. Preganjanje slovenskoga jezika. V Trsti je prepovedao prefekt v vseh cerkvaj božo slüžbo v slovenskom jeziki. Te Prepoved je kršitev vsakoga prava. Po naravi ma vsaki človek pravico od Boga njemi dano, da rabi svoj materni jezik. V Italiji majo to pravico Slovenci zasigurano ešče po cerkvenom konkordati i tüdi po sveckom zakoni. No, gotovi oblastniki pa si sve po svoje razlagajo. Sv. Oča Pij XI so pravili v razgovori z osnabrüškim škofom, dr. Berninkom leta 1928 meseca aprila: „Pastirüvanje v maternom jeziki je naravna i nadnaravna pravica vernikov.“ To teliko pomeni, ka ne samo človeče narava, nego sam Bog da to pravico vernikom. To z drügimi rečmi pali teliko pomeni, ka ki v cerkev vsiljava jezik, šteroga verniki zadostno ne razmijo, greši proti naravnomi i nadnaravnomi zakoni. Cerkev neje učilnica jezika, nego gora Gospodova, z štere se glasi reč njegova za zveličanje düš. Vtopo se je v Savinji v Celji profesor učitelišča v Čakovci, Ante Anzuluvič. Pri kopanji njemi je slabo postalo i hitro potom je düšo, püsto, kak so ga z vode potegnoli. Trpo je na živcih. Dijaški kotiček. (Refleksije) Slavni iznajditelj tiska Gutenberg se je nekega večera l. 1436. mudil v tiskarni in sestavljal kovinske črke za tisk prve knjige. Nenadoma se mu prikaže hudoba v rdeči obleki. Tudi rožičke je imel na glavi. „Podaj mi roko“, mu pravi hudobec, „ker odslej bova prijatelja, tovariša ! Zapomni si, da boš z iznajdbo tiska moj najboljši pomočnik. Doslej sem imel na razpolago samo sedem glavnih grehov, zdaj pa bom spremenil način bojevanja. Tiskarna bo moj glavni stan. Sovražnik bo izdajal pisma, okrožnice, katekizme, mi pa krivoverske knjige, opolzle romane, nenaravne brošure, časopise in lažnive liste. Na ta način bomo pobijali tri najbolj osovražene trinoge : Boga, kralja in zdravo pamet. Spise bomo vrgli med starčke, mladeniče, dekleta in celo med zakonce. Kot kuga se bo širil greh, zmota, pohujšanje in polagoma se bodo okužili vsi ljudje. Jaz pa — to je samo po sebi umevno — bom žel.“ Ko se je Gutenberg zavedal od prvega strahu, se je hitro prekrižal in hudič je na mah izginil. Malo je manjkalo, da ni zavrgel iznajdbe. Toda Bog tega ni pripustil. Iznajditelju se prikaže angel v belem oblačilu. Gutenberg pade na kolena in angel mu pravi: „Ne boj se: „Pomisli na korist, katero bo doprinesla človeškemu rodu tvoja iznajdba. Tisk bo z lučjo razganjal temo ; dal bo vid slepim in razveseljeval bo tiste, ki gledajo. Tisk bo ohranil poznejšim rodovom iznajdbe učenjakov, mnenja pametnih in pravičnih, ideje modrijanov, petje pesnikov in jok mučencev.“ Angel obmolkne, iznajditelju se je čelo razjasnilo in ohranil je svojo iznajdbo. Kajne, to je legenda. A ta legenda pravi, da je tisk naj koristnejša iznajdba za znanost in širjenje dobrega. Žal, da je človek to iznajbo zlorabil in jo porabil za širjenje zla, puhujšanja in gnusobe. Poleg dobrega tiska je tudi slab tisk, kot poleg luči senca. Če moramo govoriti slabo o senci, ne smemo govoriti slabo o luči. Naj bo blagoslovna dober tisk, ki ustvarja učenjake in plemeniti srca ! Dobre knjige so dobri, zvesti prijatelji, ki nam pripovedujejo o iskanju in najdbah, o potih in blodnjah ljudi. Dobre knjige nas navajajo k dobremu in odvračajo od slabega, učijo resnico in pobijajo zmoto. Isto je z dobrimi časopisi. Tisk je mogočno sredstvo za povzdigo verskega duha v družini, v župniji. Brezdvomno vpliva tiskana beseda z izredno močjo na bravca. Paul Bourget je dejal : „Ako pogledamo v globino svoje duše, moramo priznati, da bi ne bili taki, kakršni smo, če bi ne čitali te ali one dobre knjige.“ Sv. Avguštin je blodil v krivi veri, dokler ni prišel do dobre knige. Ignacij Lojolski je radi dolgega časa bral dobro knjigo — življenje svetnikov — in postal je Kristusov vojak, ustanovitelj Jezusove družbe, ki je stala in še vedno stoji v prvih vrstah v boju za Cerkev in duše. Voditelju misijona se je približal postaven fant in ga nagovoril : „Doz- daj sem bil mlačen katoličan, nisem maral za dobre knjige in časopise. Pač pa sem bral vse drugo, kar mi je prišlo v roke. V rudniku je z mano delat tovariš, poštenjak in zaveden katoličan. Neko soboto je prišel k meni in mi vtaknil v žep svoj časopis. „Obdrži to zase“, mu pravim, »jaz teh neumnosti ne berem“. — „Le vzemi s sabo“. Vzel sem a čital nisem. Drugo soboto je storil isto. Iz radovednosti sem doma pogledal, kaj piše njegov list. Začelo me je zanimati. Dobremu tovarišu se moram zahvaliti za srečo, ki jo čutim sedaj v srcu.“ Škof Sailer je podaril nekemu dijaku knjižico Tomaža Kempčana : Hoja za Kristusom. Na prvo stran je škof napisal: „Če ti ta knjiga ugaja, ugajaš tudi ti Bogu.“ — Čez več let se je oglasil pri škofu misijonar, mu pokazal knjižico in dejal : „Ta me je obvarovala v mladostnih viharjih in mi prinesla milost duhovniškega poklica.“ — Bil je nekdanji dijak, ki je prejel od škofa v dar knjigo : Hoja za Kristusom. General Nikolaj je bil službeno nastavljen na Kavkazu. Dolgčas mu je bil. Pisal je prijatelju v Pariz, naj mu pošlje knjig, posebno zabavnih in veselih, da si bo preganjal dolgčas. Prijatelj mu je izbral lepo število romanov in povesti, za šalo pa je priložil knjižico škofa Dupanlona „O pravi pobožnosti“. — Čez par mescev je prosil za dopust. Pri omenjenem škofu je opravil duhovne vaje in šel v kartuzijanski red. Neka dobra mati je s strahom gledala na bodočnost svojega sina, ko je ta moral v svet. Podarila mu je sv. Pismo nove zaveze. Leta so tekla in sin je že davno pozabil na materin dar. Nekoč pa mu pride v roke ona lična knjižica. „Papir je tako fin, da bo dober za cigarete“, reče in iztrga list. Tako je delal dan za dnevom. Nekega dne pa obstane ob vrsticah „Bratje, čas je, da od spanja vstanemo. Noč se je pomeknila in dan se je približal. Odložimo torej dela teme in si nadenimo orožje svetlobe. Kakor po dnevu hodimo pošteno, ne v požrešnosti in v pijanosti, ne v nečistosti in v nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa.“ (Rim. 13, 11-14). S solzami je pisal materi, da hoče pričeti novo življenje. Bogat trgovec se je nekega dne vrnil domov prej kot navadno. Pot ga je zmučila in želel je takoj sesti h kosilu. Ker pa še to ni bilo pripravljeno, je začel robantiti in se jeziti nad neredom. Modra žena ga je prosila, naj počaka in med tem kaj bere. Dala mu je življenje svetnikov. Mož ves jezen viže knjigo na tla. Žena je molče odšla. Pričel se je sramovati svojega dejanja. Vzel knjigo in bral, kjer se je ravno odprla in sicer o sv. Mariji Egiptovski, ki je po dolgoletni pokori postala iz prejšnje javne grešmisel, da bi moral v svojem življenju marsikaj spremeniti. Seme božje besede je vzklilo v trgovčevem srcu in obrodilo stoteren sad. Danes beremo njegovo ime v seznamu svetnikov in se imenuje sv. Janez Kolumbino. 4 N O V I N E 26. julija 1936. Zapisnik rednega plenarnega zasedanja sreskega kmetijkega odbora 15. 4. 1936. Navzočih vsi odborniki, ge. sreski načelnik in ravnatelj inž. Mikuž iz kmetijske šole Rakičan. Dnevni red : 1. poročilo odbrora, 2. Obračun za leto 1935, 3. delovni program in proračun za leto 1936, 4. predlogi in slučajnosti. Ad 1. Predsednik Litrop Štefan otvori zborovanje, pozdravi vse navzoče, posebno g. sreskega načelnika, ravnatelja inž. Mikuža in zastopnike učiteljstva. Kot predsednik poroča o gospodarskem stanju sreza in o delu sres. kmet. odbora v preteklem letu. To leto žal ni prineslo zboljšanja gospodarskega stanja, ker so cene še vedno tako niske, vendar izraža upanje, da bo vlada, tako tudi kmetijski minister deloval na to, da se bodo polagoma razmere zboljšale. Tako je že sedanja vlada sklenila, da se bodo ustanovile kmetijske zbornice, ki bodo skrbele za boljšo ceno in prodajo kmetskih pridelkov, pa tudi za njih izvoz, kakor tudi za razvoj zadružništva, da bo mogoče s skupnimi močmi doseči boljše cene. Da bo mogel sreski kmet. odbor še nadalje delovati vsaj v istem obsegu, je potrebno, da ostane prispevek občin tudi nadalje 75% občinskega sklada. Zato naj se da pri organizaciji dela več proste roke, kot zahtevajo to lokalne potrebe. Kralj. banska uprava pa naj krije vse nujnejše splošne potrebe kmetijstva. Sresko posestvp v Žitkovcih naj se polagoma še nadalje dopolnjuje z dokupom zemlje, z zgradbo vzorne stanovanjske hiše ter z dokupom potrebne živine in inventarja. Na tem posestvu se je v letu 1935 pridelalo 2000 kg. semenske pšenice, priznane po semenogojski komisiji kraljevske banske uprave ter se je tudi prodala, v kolikor ni bila porobljena za novo posetev. Pridelalo se je tudi 1750 kg koruze, 2000 kg krompirja ter nekaj semena lupine, in semena trav. En del pridelanega semena se je izmenjal za gnoj, drugi pridelki v kolikor niso bili porabljeni za seme, so se odprodali. Posestvo vodi oskrbnik Vitez Jožef iz Žitkovcev ter dobiva po pogodbi za to ½ pridelkov. Tajnik inž. Petkovšek poroča o splošni pospeševalni službi v srezu v letu 1935 po posameznih panogah. 1. Živinoreja. Pri pospeševanju kmetijstva v srezu se še največ dela in brige posveča živinoreji, posebno govedoreji, tako od strani kralj. ban. uprave kakor od srez. kmet. odbora in organizacij. Konjereja številčno precej nazaduje, tako da v srezu ni niti 1000 konj. Prevadovati je začel lažji tip križanca belgijca z medjimurcem, ki bo kot lažji za ta srez prlmernejši, ter so v srezu od 7 banovinskih žrebcev samo še trije belgijci. Govedi je v srezu krog 13.000 komadov. Za srez z razmeroma malo površino travnikov in bolj suhim podnebjem je to število skoro preveliko. Zato so hlevi z živino prenatrpani, a živina se krmi skoro s samo slamo. Živina pa je razmeroma težka, zato je nevarnost, da bo pri tej slabi krmi vedno bolj propadala in zapadala tuberkulozi. V srezu je 8 selekcijskih društev z 702 kontrotiranimi redovniškimi kravami, ter 18 plemenjaki, od katerih je 6 originalcev. V letu 1935 se je vršila v M. Soboti zvezna razstava plemenske živine, ki je pokazala, da je v tukajšnjem srezu vendarle najlepša živina. Zato so člani živinorejci iz sreza odnesli tudi največ nagrad v skupnem znesku Din 22000. K razstavi je prispeval tudi sres. kmet. odbor v znesku Din 4000. Poleg tega je prispeval tudi zvezi za molzno kontrolo. V tem letu je bilo na novo tetoviranih 253 telet. Svinjereja je pa v srezu z razmeroma gosto naseljenostjo z zemljo in malim posestniškim stanjem, slabo razvita. Tako je stanje le 10.000 komadov. Precej vzroka za to tiči tudi v številnih boleznih, ki nastopajo precej močno vsled slabo urejenih svinjakov in premale čistoče. V srezu se je začel precej širiti srednji Jorkšir iz rejskih središč veleposestva Beltinci in kmetijske šole Rakičan, ter bi bilo želeti, da to akcijo banovina in sreski kmet. odbor še krepkeje podpreta, ker se predvideva, da bodo na svetovnem trgu ostale za to blago boljše cene. V preteklem letu se je nabavilo 6 plemenskih merjascev. Tudi štajerska kokoš se je začela s propagando in podporo banovine in sres. kmet. odbora že precej širiti ter se je oddalo v 1. 1935 kmetovalcem 1730 valilnih jajc ter nekaj plemenskih petelinov in jaric. 2. Poljedelstvo : Tudi to leto je sreski kmetijski odbor podprl akcijo za oskrbo s semenskim blagom zlasti z ovseni iz semenogojske postaje v Beltincih ter je upeljal tudi par vagonov semenskega krompirja „kresnika in oneidovca“, ker so domače sorte v zadnjih sušnih letih močno oslabele. Travniki so žal še zelo zapuščeni, ker se gnojenje še ne izvaja ter so zato še bolj trpeli na suši, zato je pa trpela tudi živina. 3. Sadjarstvo in vinarstvo. Kmetijski odbor je podprl sadjarstvo posebno s podporo, da so dobili kmetovalci sadna drevesca po znižani ceni, ter se je oddalo s to podporo 3500 drevesc. Podpiral je tudi nakup sadnih škropilnic. Tudi v tem letu se je precepilo nekaj šmarnice, ter izmenjalo s podporo kralj. banske uprave s cepljeno trto. Žal, da se kljub temu Šmarnica še nadalje širi, ker ni v celoti prepovedana. Društveno življenje je žal v srezu še vedno premalo živahno. Najbolj še delujejo selekcijska društva. Za zadružno delo pa manjka voditeljev in delavcev ter strokovnih moči za propagando in prirejenje potrebnih tečajih in predavanj. Ad. 3. Tajnik je podal nekatere pripombe k dosedanjemu delovanju sreskega kmet. odbora ter nekaj pojasnil in smernic za nadaljnje delo po novem proračunu. To je posebno potrebno, ker je prošenj vedno več, proračun pa je vedno manjši. Pri tem delu je zlasti važno, da se vsi posli pravilno dele med banovino, kmetijski odbor, občine in organizacije, da bo pospeševalno delo čim bolj uspešno. Tako naj banovinske akcije še nadalje zadevajo temeljna dela pri dviganju kmetijstva, zgradbe gnojišč in boljših hlevov in svinjakov, zgradbe silosev, melioracijska in komasacijska dela, zboljševanje travnikov in regulacije potokov. (Dalje) Ne veste, ali bo jutri mogoče ! Če bi bilo človeško življenje tako urejeno, da bi moral vsak človek dočakati starost, se glede bodočnosti ne bi bilo treba vznemirjati. Ker pa smrt ne gleda na leta, smo vedno v negotovosti. Meseca junija so prinašali časopisi poročila, kako je strela ubijala ljudi. Dne 1. julija so prinesli poročilo, kako je elektrika ubila dva moža — eden izmed obeh je bil oče štirih otrok. Smrt je prišla nepričakovano, ko sta najmanj mislila nanjo. Kako je s katerim izmed nas ? V tem trenutku smo zdravi, v najkrajšem času pa se lahko primeri kaj nenadnega. Smrti ne more nihče ubežati. Pač pa se glede bodočnosti vsak lahko reši gotovih skrbi. Med drugim vsak lahko zasigura svojcem za slučaj svoje smrti nekaj denarja, s katerim bodo krili pogrebne stroške in si za nekaj časa pomagali. To doseže s tem, da se zavarajo pri „Karitas“ za slučaj smrti. Karitas je ravno zato ustanovljena, da bi ljudem pomagala v slučaju smrti, ko je pomoč najbolj potrebna. Z zavarovanjem naj nihče ne odlaša. Nekateri so mnenja, da je dovolj, če se na stara leta zavarujejo. To mnenje je usodno in sicer : 1. radi tega, ker nihče ne ve, ali bo dočakal starost ; 2. ker je zavarovana svota odvisna tudi pd tega, koliko je kdo star, ko se zavaruje. Ne recite : „za zavarovanje še imam čas“, ker ne morete jamčiti niti za eno minuto življenja. Bog ve, če bo jutri mogoče storiti, kar danes zamudite. Nemudoma se obrnite na krajevnega zastopnika ali na vodstvo Karitas v Mariboru (Orožnova ul. 8) in se zavarujte ! Zavarujte tudi svoje domače ! Pregled sezonskih delavcov. Izseljeniški komisarijat v Zagrebi je poslao dopis vsem sreskim načelstvom, da naj sezonske delavce zdravniki tak preglejüjejo, ka ne bo žalilo sramežlivosti. Posebno ženske i dekle se mora vsakšo posebi pregledati, i ne smejo biti vse delavke ali delavci v preglednoj sobi, gda se ednoga preglejüje, kak se je to nekdi godilo, nego morajo čakati v čakalnici. Te nalog so dobili vsi zdravniki. To na znanje našim delavcom i delavkam, ki morajo iti v Francijo i inam na sezonsko delo i se morajo prle dati pregledati od zdravnika, če so zdrave. Če bi se Vas žalilo, delavke, javite taki na Sresko načelstvo. Strokovna zveza poljedelskega delavstva in Kmečka zveza. „Novine Slovenske krajine“ so prinesle v št. 26. pismo Kmečke zveze, organizacije kmečkih posestnikov, v katerem ta pravi med drugim, „da je delavska organizacija med našimi poljedelskimi delavci po vzorcu one, ki jo imajo industrijski delavci nemogoča in da voditelji te akcije naše kmečke prilike premalo poznajo, da je Strokovna zveza poljedelskega delavstva sestavni del „Zveze udruženih delavcev“, da bo skušala Kmečka zveza to zadevo urediti z zvezo delavstva, dotlej pa naj Novine ne objavljajo dopisov strokovne zveze.“ Ker so bile te trditve javno zapisane, naj sledi tudi javen odgovor : Strokovna zveza poljedelskega delavstva ni sestavni del Zveze združenih delavcev, temveč je z njo kot tudi z Društvom združenih nameščencev v prijateljskih zvezah. Vse te tri organizacije hočejo biti krščanske strokovne organizacije. Strokovna zveza poljedelskega delavstva je organizacija krščanskega svetovnega nazora, ki ima namen ščititi koristi kmečkega delavstva, dočim je Kmečka zveza zastopnica kmečkih posestnikov in zastopa njihove koristi. Delavska zveza ne more iti v šolo Kmečke zveze, ker je strokovna organizacija, sama raziskuje razmere kmečkega delavstva in jih dobro pozna. V njenem odboru so ljudje, ki si v kmetijsjvu služijo kruh z ročnim delom, in tudi podeželski župnik, ljudje, ki so precej časa sodelovali v delavskih strokovnih organizacijah in dobro vedo, kako se naj organizirajo industrijski, kmečki ter ostali delavci in kako nameščenci. Strokovna zveza nima ničesar urejati s Kmečko zvezo, ker ima svoj delokrog. Noče biti in ne sme biti odvisna od Kmečke zveze, če hoče dosledno zastopati delavske koristi. Opozarjamo je le, da je delavsko združevanje pravica, ki jo je slovesno potrdil papež Leon XIII. že pred 45 leti. Kar se pa tiče praktičnih zadev, se bo skušala delavska strokovna zveza vedno sporazumevati s Kmečko zvezo, ker je drugačno strokovno delo tudi nemogoče in stojimo tudi načelno na principu vzajemnosti. Strokovna zveza poljed. delavstva Ljubljana, Tyrševa c. 29/Ӏ, Pošta. Prša Agneza. Francija. Naročnina plačana na celo leto. Ovo po želi spisali za podporo. Bog plačaj. Ve dobro pišeš slovenski. Pozdravlena. Banque S. Baruch et de, 11. Rue Auber 11. Paris - 9 e odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in jo najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija : št. 3064-64, Bruxelles ; Francija : št. 117-94, Paris; Holandija: št 1458-66, Ned. Dienst ; Luxembourg : št. 5967, Luxembourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice. 24-14 Dr. Janez Ev. Krek. Za brata. Povest. Misel na Boga in ljubezen do otrok ji je vrnila moči v ranjeno srce. V molitvi je iskala in našla tolažbe. Ravno ob tistem času je klečal v cerkvi pred velikim oltarjem Gašper. Oči je imel vprte v tabernakel j in neka sveta iskrenost mu je odsevala iz njih. Posvetoval se je o važni stvari s svojim Odrešenikom. Vere polno mu je plulo srce. „O, moj Zveličar ― ― pomagaj mi !― ― : Za brata, za njegovo ne- srečno dušo,“ je končno polglasno vzdihnil in krepkih korakov in jasnega lica odšel. Pot ga je vodila k županu. Za malo časa sta župan in njegov sosed z Gašperjem stopala mimo pokopališča proti Zalogarju. Samo enega pivca so dobili za mizo, ko so vstopili. Misijon je bil Roku odgnal do malega vse obiskovalce in zato je bil tem bolj razjarjen. Srpo in čudeč se je pogledal Rok nenavadno prišlece. Zbal se je, misleč si, da mu gotovo kaj dobrega ne prinašajo. „Ka-aj pa ste vi prišli ?“ je vprašal s tihim, boječim glasom. „Nič se nas ne straši, Rok, prišli smo ti plačat, kar ti je dolžna Matevževa vdova,“ se oglasi Gašper in se usede na klop, izvleče iz žepa listnico in našteje denar nanjo. „Preštej, če je vse v redu‘ in potem se podpisi tamle na papir, ki ga ima župan v rokah.“ „Ti, Gašper — —“ je nato zasopel Rok in povesil oči. Drhtečih rok je preštel bankovce in kot stena bled je podpisal, da je Matevževe vdove dolg popolnoma poravnan. Kakor Zmagovalec se je vzpel potem Gašper pokonci, stopil pred brata in mu dejal : „Rok ! Ti sam veš, koliko sem se moral truditi, preden sem si pristradal te krajcarje. Mislil sem jih imeti za priboljšek, ko mi opešajo moči in ko si ne bom mogel več prislužiti kruha. Do malega vse svoje premoženje sem sedajle odštel tebi, ki si zapravil sebi dom in meni upravičeno doto. Tega nisem storil toliko zavoljo nesrečne vdove, kolikor zate. Kakor sem obljubil materi, sem do- slej vedno motil zate. Danes sem obljubil svojemu Odrešeniku v tabernaklju, da storim še to, in rečem ti zopet naravnost, da dam rad tudi svoje življenje, samo da ti rešiš svojo izgubljeno dušo. Pridigovati ne znam, kot si mi zadnjič očital, toda rojna mati so mi za pričo, da te ljubim in da ti drugega ne želim kot poboljšanja. Z Bogom !“ Moža, ki sta spremljala Gašperja, sta si obrisala solze iz oči in polna spoštovanja sta korakala poleg njega k Matevževi vdovi. Lepo mora biti, ko se po prestanem boju zmagoviti vojskovodja vrača domov in ga z venci veselja in hvaležnosti kiti rešena domovina, a lepši je bil brezdvojbe v tistem času preprosti kopar, ki je v živi veri slavil zmagoslavje prave krščanske ljubezni. Na zemlji sicer ni mogel pričakovati nobene slave in časti za svoje delo, toda brez dvojbe je Bog pripravil zanj krono, ki presega vse pozemske, in angeli so mu obdajali dušo, odičeno z nadnatornimi, nebeškimi demanti. Ko je izročil Matevževki pobotnico in ji je župan pojasnil, kaj po- menja, je prijela Gašperja za trdo, žuljavo roko in mu jo z iskreno hvaležnostjo poljubila. „Saj sem vedela, da za vdove Bog skrbi,“ je vzkliknila, „njemu bodi hvala vekomaj! Ti si naš rešnik ! Kaj ti pa morem vrniti jaz, uboga vdova.“ Gašper ji je smehljajočega se lica odtrgal svojo roko in mirno dejal: „Molite za brata, za rajne moje starše in — zame !“ * Dražbe Seveda ni bilo drugi dan. Matevževka se je lotila z veseljem dela pri svoji koči in sreča se je javljala s svojimi zlatimi perotmi v njenem srcu in v vsej družinici. Obilo bridkosti je prebila, toda zavest, da je Bog ni in ne bo zapustil, je bila močnejša, nego vsa druga čuvstva. O Roku so si pa pripovedovali vaščanje čudne stvari. Od nedelje sem je bil vedno zaklenjen ; nikogar ni pustil k sebi. Ponoči so ga pa videli sosedje, da je vstajal in hodil po pokopališču. Glasen jok in vzdihovanje se je čulo večkrat odondod v tiho vas. Dejali so, da se mu je moralo zmešati. (Dalje). Novim izhajajo vsaki četrtek za pršestno nedelo. — Za tiskarno Balkánji Ernest. Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik, Klekl Jožef, župnik v pok.