vencem že znanih flnt. Dvofakovih delih: 149. psalm „Nova pesem Stvarnika p os lavi" in „Te Deum"-u; nanovo ustanovljeni orkester „ Slo venske Filharmonije" je proizvajal Fr. Schubertovo simfonijo v h-molu, in naš rojak, konservatorist in obenem tudi že član c. kr. dvorne opere na Dunaju, g. Julij Betetto je pel ob spremljanju klavirja štiri samospeve: Loewe: „Menih iz Pize", Čajkovski: „Hrepenenje", Hermann: „Trije popotniki" in „Sa-lomon".
Koncert je uspel povsem dobro. Produkcije dovršene, in tudi obisk od strani občinstva obilen. Da se je zbor dobro držal, gre zasluga mojstru Hubadu.  Ženski glasovi so bili
nosti. Interesantne, včasih kar frapantne so originalne mo-duiacije, ki nam jih nudi to Dvofakovo delo. Do celotnega uspeha sta zelo pripomogla oba solista, basist g. Betetto in sopranistinja gospa Lili Nordgartova, operna pevka slovenskega gledališča, ki sta svoji težki nalogi dobro, deloma prav dobro izvršila. G. Betetto se je zlasti v samostojno prednasanih samospevih pokazal kot pevca-umetnika, na katerega smo Slovenci lahko ponosni, na čigar pridobitvi si pa tudi sme čestitati dunajska dvorna opera. Njegov moški in sigurni nastop, njegov v vseh legah polnodoneči, krepki in skozinskozi fino uglajeni glas, združen s popolnoma pravilno, naravno in plemenito prednašo, mora vsakogar narav-
LETOVIŠČE  PERZIJSKEGA   ŠAHfl
pač nekoliko šibki, kar je pa čisto naravno, ker so v sopranu in altu zastopane večinoma jako mlade moči, in bi zbor gotovo le pridobil, če bi sodelovalo v njem tudi več odraslih sopranistinj in altistinj. Kadar se bo za proizvajanje velikih skladeb zopet pomnožil koncertni pevski zbor s šolskim zborom, bi priporočal, naj se vzamejo le najboljši in najzanesljivejši pevci, ki imajo že nekaj šole za seboj, ker le v tem slučaju bo to koncertnemu zboru na korist.
Proizvajani Dvofakovi skladbi sta obedve duhovne vsebine; vendar precej neenako uglasbeni. Svoji vsebini veliko bolj primerno je uglasben psalm nego Te Deum. O zadnjem moramo priznati, da ima jako malo cerkvenega značaja, dasi to ne zmanjša njegove visoke absolutno-glasbene vred-
nost očarati. Dasi smo g. Betetta, žal, izgubili kot stalno domačo moč, vendar upamo, da nam bo mogoče vsaj kot gosta na domači zemlji ga še pogosto pozdraviti in se ob njegovem krasnem glasu naslajati. — Pohvaliti treba tudi g. flnt. Trosta za vestno in natančno spremljanje na klavirju. Kdor še ni slišal orkestra „Slovenske Filharmonije", ga je zlasti ta nastop vlekel h koncertu. Rečem pa le to, da kdor je ta orkester enkrat slišal, ga pojde rad poslušat še drugekrati. Jaz sem bil slučajno toliko srečen, da sem imel priliko večkrat slišati najboljše dunajske orkestre, pa se nič ne pomišljam odkrito priznati, da orkester „Slovenske Filharmonije" za njimi nikakor ne zaostaja. Čast vrlemu ka-pelniku, mlademu in ognjevitemu g. V. Talichu!