Jani Virk je objavil devet samostojnih del: Preskok, 1987 (kratka proza); Rahela, 1989 (roman); Tečeva čez polje, 1990 (pesniška zbirka); Vrata in druge zgodbe, 1991 (kratka proza); Na robu resničnosti, 1992 (eseji); Moški nad prepadom, 1994 (kratka proza); 1895, Potres: Kronika nena-dejane ljubezni, 1995 (roman); Zadnja Sergijeva skušnjava, 1996 (roman); Pogled na Tycho Brache, 1998 (kratka proza). Roman Zadnja Sergijeva skušnjava je preveden v nemščino, posamezne zgodbe in odlomke iz romanov ima prevedene še v francoščino, angleščino, srbohrvaščino in poljščino. Prevedel je romane: Thomas Bernhard (Sečnja), H. C. Artmann (Sonce je bilo zeleno jajce), Gerhard Roth (Zimsko potovanje), soprevedel knjigo o Koptih, Meistra Eckharta, uredil in soprevedel knjigo Miti in legende ameriških Indijancev itd.
Ponedeljek, nekaj po peti popoldne, prvi res vroč dan v letu. V prostorih Študentske založbe so na vseh oknih spuščene zavese, zunaj je prekrasen dan, zrak med plakati, računalniki in knjigami je gost in težak. Kakih osem, devet nas je posedenih za okroglo mizo v prvem prostoru, kramljamo. Jani po prenosnem telefonu javi, da bo nekaj minut zamudil. Res se kmalu prikaže z velikim nasmehom pod slamnikom, v dveh toplih majicah (nam ostalim je še ena odveč), poln energije. Nekajkrat se sprehodi iz sobe v sobo, najprej pove, da gaje skoraj zbil avto, medtem ko je telefoniral s kolesa zaradi zamude. Nato stopijo na plan vtisi in fotografije s potovanja po Kataloniji z družino, od koder se je pravkar vrnil. ZJanijem se umakneva v zadnjo pisarno, med potjo iz hladilnika pobere-va steklenico refoška in ledeno radensko.
Sodobnost 1999 /  359
ALEŠ ČAR JE PREŽIVEL
Intervju
Intervju
ČAR: Devet književnih enot, kljub temu pa o utrujenosti, izgubi motivacije, o kreativni oziroma človeški izčrpanosti pri Janiju Virku ni videti niti najmanjše sledi. Nasprotno. Izredna knjiga kratke proze Pogled na Tycho Brache je bila nagrajena z nagrado Prešernovega sklada, želja/potreba po artikulaciji lastnega sveta in motivacija za raziskovanje ne pojenjujeta ... Jani, ni več skrivnost, da se na koncu tega leta oziroma v začetku naslednjega leta obeta v zbirki Beletrina izid romana Smeh za leseno pregrado, kam in na kakšen način se bo Jani Virk podal pri tokratnem raziskovanju ...
VIRK: Od samega začetka me zanimajo ene in iste stvari, ki so v bistvu zelo preproste: rojstvo, življenje, smrt in seveda tisto vmes: ljubezen. Seveda je tega še: toplina, strast, strah, s strahom pride nasilje itd., vendar so to sekundarni impulzi in s tem motivi. Z leti - pa še niso huda leta - se učim živeti, v življenju opažam stvari, kijih prej nisem. Mogoče gre tukaj za barve, vonje, vzdušja, meni osebno vse pomembnejše odtenke resničnosti, kijih prej nisem opažal, ker sem bil neprestano zaskrbljen, paničen, ker meje prehitro prežgalo. Zdaj pa se mi vse bolj dozdeva, daje življenje seveda še vedno polno strahov, vendar pa ob tem veje tudi neki novi čar, ki prinaša nove barve. Mogoče bomo pozneje spet postajali vedno bolj črno-beli, vedno bolj obremenjeni s smrtjo in koncem in tako naprej, vendar vsaj za to obdobje in kakor ga čutim, lahko trdim, da vsak dan prinaša nove barve in nove tone. S to sproščenostjo pa se mi pogled vrača na otroštvo. Spet mislim na barve, na ambiente, kijih še vedno čutim tako v telesu kot v duši. Večkrat sem se že imel namen podati na to pot, vendar sem očitno moral počakati na večjo razdaljo, saj meje do zdaj moja tematska paradigma vlekla v raziskovanje povsem drugih obsesij, ki so na koncu tudi vedno prevagale. Na neki način sem to že naredil v Potresu, vendar sem se tam vrnil v čas, o katerem res osebno nisem bil v nikakršnem kontaktu. Zdaj pa razmišljam o petdesetih. Takrat sicer še nisem bil rojen, vendar pa so se ta prelila v šestdeseta in sem jih vpil z atmosfero. V knjigi Smeh za leseno pregrado bi rad prek začetnih otroških spominov, ki so zelo močni (čeprav sem človek, ki se malo spominja, do petega leta se, recimo, spomnim le pet, šest podob, moja žena pa se, recimo, spomni prizora, ko je bila stara 10 ali 11 mesecev, in to zelo živo - v tem smislu sem sam na žalost bolj idiot), rekonstruiral ambient. Rad bi to širitev življenja, o kateri sem govoril in ki jo čutim, povezal ne s svojim otroštvom kot otroštvom, temveč s tistim obdobjem. Prek spominskih drobcev v sebi, prek družinskih debel, ki jih po malem študiram, prek kulturnih atmosfer kot je bila v Novem mestu, prek socialnih plasti, kot je bila v petdesetih in v začetku šestdesetih v relativno nižjih slojih v Ljubljani, iz tega bi rad sestavil svet...
CAR:... in ti svetovi, virkovski svetovi, so na eni strani, zanimivo, konstruirani na istih tematskih preokupacijah, kot si že sam povedal, na drugi strani pa se predvsem v kratki prozi, od Preskoka ter Vrat in Moškega nad prepadom pa do Pogleda na Tycho Brache - govorim o načinu oblikovanja snovi, torej o neki
Sodobnost 1999 / 360
Intervju
notranji formi teksta - zarisuje zanimiv in mogoče tudi pomenljiv lok: od eks-presivno nabitih prek fabulativno dodelanih zgodb do statičnih, monoloških, jezikovno vivisekcijsko izdelanih krajših proz v Pogledu na Tycho Brache. S temi spremembami načinov oblikovanja se vsaj do neke mere, kljub istim tematskim preokupacijam, spreminjajo tudi ti virkovski svetovi...
VIRK: Sama forma gotovo tudi nosi sporočilno vrednost. Sartre pravi, da roma-nopiščeva tehnika govori o njegovi metafiziki; to poznamo iz Faulknerja, Virgi-nie Woolf, Jovcea in navsezadnje drži to tudi za kratko formo. Poglej; moje prve štorije niso bile arhetipske za to civilizacijo, niti arhetipske za to kulturo, so pa arhetipske za to linijo, ki sem jo jaz začrtal v slovensko pisanje proze. Natančneje povedano - nisem začrtal linije, temveč sem te teme pobral, jih posvojil v svoj jezik, še natančneje, one so me pognale v to, da se je jezik zgodbe, imenovane Virk, sploh sprožil. O tem veliko ne morem reči, čeprav zdaj to lahko reflek-tiram, blefiral bi, če bi rekel, da ne morem. Predvsem in najprej pa nekaj, da zgodbo začnem na pravem mestu: o katerem koli svetu iz mojih knjig govoriva, nikoli nisem imel v zavesti generacije. In kot drugo, rasel sem z ljudmi, ki so, kako naj rečem, iz tega življenja enostavno odšli. Trije sošolci oziroma bližnji prijatelji so v prvem oziroma drugem letniku naredili samomor, najtesnejši prijatelj pa je povsem zabluzil, kasneje delal v Rusiji, hudo zbolel, zdaj pa ga videvam med klošarji. Posebno z Lidijo Turk sva bila velika prijatelja (ne bi šel v podrobnosti, ker so boleče), bila je krasna punca in pesnica. Takšnih ni več. Drugi je bil Boštjan Seliškar, s katerim sva si tudi bila precej blizu in je takrat pisal sijajno prozo. Iz tega življenja so preprosto kar naenkrat odšli, preprosto izginili so, edino z njimi pa sem takrat lahko in znal deliti senzibilnost. Daleč od tega, da bi šlo za kakršno koli mesijanstvo, vendar v bistvu sem ob prvi knjigi čutil, da ne govorim samo v svojem imenu, da govorim v imenu umrlih ljudi, ki so mi bili zelo blizu in so bili konec koncev bolj talentirani kakor jaz, čutil sem, da moja energija ni samo moja. Verjetno je bil to takrat najmočnejši impulz, da sem zapisal prve zgodbe. Pisal sem seveda tudi ogromno pesmi, vendar tako slabe, da res ni bilo za nikamor, nobena od teh ni objavljena niti v Tečeva čez polje, za katero ne rečem, da je prelomna zbirka, toda tudi posebno slaba ni. Imel sem 20, 21 let, prijatelji so izginjali, neke stvari pa so bile v zraku, in če sem malo patetičen, ker ni bilo nikogar, ki bi jih lahko artikuliral, sem jih jaz. Pozneje se je Branko Gradišnik večkrat jezil name - eden redkih ljudi, ki je do mene prihajal kot starejši kolega in meje poskušal kaj naučiti -, da ima ta literatura premalo mesa. To pomeni premalo linij zgodb, premalo žmohta štorij, premalo zunanjega sveta - in če samo pogledava prek naslednjih zbirk kratke proze oziroma romanov, je tega dejansko vedno več, v Zadnji Ser-gijevi skušnjavi gaje verjetno že preveč, preplavi vse. Tycho Brache pa je spet povsem druga zgodba. Zdi se mi, da je prva zbirka blizu ekspresionistični poetiki, recimo Traklu, Bennu itd., potem pa pridejo Vrata in Moški nad prepadom, zgodbe s fabulo...
Sodobnost 1999 / 361
Intervju
ČAR: ... oprosti, da prekinjam, ampak med najinim pogovorom na Tramvaju branj si rekel izredno zanimiv stavek: »Fabula je bolečina.« Mislim na prehod iz zgodbarskih Vrat in Moškega nad prepadom v Pogled na Tycho Brache, na to vez oziroma prehod, s tvojimi besedami: Pogled na Tycho Brache je izstop iz fabule, izstop iz bolečine ...
VIRK: Poglej, ne vem... nisem rutiniran zgodbar, te rutine nikoli nisem imel in je tudi ne bom imel, vedno znova je hud boj. Seveda to ne pomeni, da nisem zgodbar, nasprotno. Res pa je, da sem se v času od Moškega nad prepadom do Tycho Bracheja preprosto razjezil. Človek se včasih razjezi na koga v življenju, saj veš, včasih na kritike, kar je v bistvu marginalno, pa še nečimrno in slabo, kdaj se razjeziš na samega sebe, kar je že resnejša stvar itd., skratka, sam sebe sem imel dovolj kot zgodbarja in sem poskušal, pogojno rečeno, ukiniti zgodbo na račun jezika. Moral sem ugotoviti, ali lahko funkcioniram tudi drugače, na drugačen način, recimo s prepuščanjem jeziku, celo s sledenjem razpadanju jezika, da ne vlečem zgodbe za vsako ceno, da ne manipuliram z njo - pa čeprav je verjetno to talent, ki ga imam. Poskušal sem jo zadržati, zavreti, jo potisniti v ozadje ... in se na drugi strani bolj posvetiti določenim jezikovnim aspektom, kijih mogoče v mojih prejšnjih zgodbah ni bilo. Če povem drugače: večino angleških avtorjev težko berem, pa čeprav so pregledni, imajo jasno strukturo zgodbe itd., ker mi njihov pragmatični način pisanja ni všeč. Preveč se oddaljuje od poezije, mene pa v bistvu zanima poezija. Sem velik bralec poezije, bistvo literature je zame beseda ... Bolečina? Če ni približevanja, če ni boja, če ni fizičnega kontakta, če ni dramatičnih trkov likov v zgodbi, ni bolečine. V tem smislu sem jo v zadnji knjigi poskušal zreducirati na minimum zrenja, jo zadrževati, kar se seveda izkaže kot naporno početje in se navsezadnje konča v še globlji, še bolj potuhnjeni bolečini.
ČAR: Zadnja Sergijeva skušnjava je povsem drug pristop ...
VIRK: Poglej, tukaj sebe povsem razumem. Vem, zakaj o tem fenomenu nisem govoril z izbrušenim literarnim jezikom, in če bi še enkrat pisal roman, bi ga približno z istim, precej publicističnim, dovolj sproščenim jezikom, ker gre za stvari, ki jih je po moji presoji treba pisati s takim jezikom. Mogoče si drugačnega niti ne zaslužijo, kar je vrednostna sodba ... mogoče drugačnega jezika te teme niti ne prenesejo.
ČAR: Ostaniva še malo pri tej socialni groteski. Naš prostor je pač tak, kakršen je, majhen prav gotovo, artikulacija v romanu je ostra, obdeluje socialno sfero in je roman s ključem. Knjiga je izšla tudi v nemškem prevodu, v kulturnem prostoru, ki dojema roman socialno neobremenjeno. Je bilo to pri recepciji knjige v dveh različnih kulturnih prostorih opaziti zaradi tega kake razlike?
Sodobnost 1999 / 362
Intervju
VIRK: Delno mi je nerodno govoriti o tem, ker se bo slišalo kot fraza, vendar so bile dejansko kritike v tujini precej boljše kakor doma. Nerad govorim o tem, ker se mi ne zdi relevantno. Ampak vseeno primer: v nekem dunajskem časopisu ... ne vem imena, doma imam te stvari, me kritik omenja v kontekstu s Kundero, kar je seveda pretiravanje, hočem pa reči, da ja, prav za roman Zadnja Sergijeva skušnjava je res, da so bile kritike zunaj precej boljše kakor v Sloveniji. Tu so bile večinoma uglašene na noto, da to kakšna posebna literatura ni. Ne bom sodil, ali je ali ni, mislim pa, da je relevantna štorija o nekem času, o banalijah, ki se dogajajo. To nisem rekel v svojo obrambo, ampak kot dejstvo. Vzel sem si pravico, da sodim, čeprav nisem nič boljši od marsikoga v tem romanu, in to sploh ni namen romana. Nekaj let sem bil v medijih, dve leti glavni urednik dnevnega časopisa, poznam stvari in v nekem trenutku sem začutil, da sem se popolnoma zapletel v te mreže, da moram z nečim presekati. Najbolj relevanten način ob politiki, na katero nisem nikoli razmišljal kot o možnosti, je literatura, ker to znam ... ob tem pa sem si privoščil še malo hudobije.
ČAR: Bi še delal časopis?
VIRK: Bi, to je ena redkih stvari, ki jih zares obvladam.
ČAR: V Zadnji Sergijevi skušnjavi spremljaš Sergijevo nihanje pred odločitvijo, ali bi še enkrat aktivno posegel v javno sfero, v medij, ali pa - pogojno rečeno - ohranil čisto dušo, dosledno vztrajal...
VIRK: Pri nekaterih vprašanjih, ki se dotikajo tiskanih medijev, sem zelo staromoden. Čeprav ni primerljivo s sodstvom in medicino, bom storil prav to; poglej, tudi če si baraba v privatnem življenju, prešuštnik, pijanec, anarhist itd., si lahko dober zdravnik in si lahko dober pravnik, seveda, če imaš čisto poklicno etiko, ki je nekaj transcendentnega. Upam si reči, da gre pri novinarstvu za isto stvar. Hkrati pa bom rekel, da v Sloveniji praktično ni novinarjev, ki bi v to verjeli. In tukaj se mi zdi, da smo ljudje, ki se ukvarjamo s pisanjem, ali zamudili priložnost ali pa jo še vedno čakamo. To je medij, ki ga obvladamo. Ker imamo pogum, ker imamo zavest, da so to minljive stvari, iz teh dveh stvari pa se pojavlja transcendentna zavest, etika, ki te presega. Ne smeš biti preračunljiv, ne smeš biti sredina, ne smeš biti pragmatičen, enostavno moraš slediti osebnemu presežku. In vsaj v slovenskem prostoru je to nekaj - to si upam soditi -, kar manjka in kar se v javni kulturi tudi pozna. Čeprav dobro živimo. V zdravstvu obstaja tradicija v tem smislu, v sodstvu malo manj, v novinarstvu pa še precej manj. Ampak to je druga tema ... Ne glede na vse je Sergij napisan iz moje dovolj osebne note in ne bi imelo nikakršnega smisla, če bi ga pisal iz osebne užaljenosti. V nekem trenutku sem bil osebno prizadet, brez dvoma, resno sem delal, dobro sem poznal stvari, na koncu pa, po domače povedano, popušil. Vržen sem bil iz službe, kar pa konec koncev zame osebno ni problem, prej sreča.
Sodobnost 1999 / 363
Intervju
ČAR: Televizijo, kjer si trenutno urednik za dokumentarce, pa si, recimo, obdelal pred osebno izkušnjo z delom na televiziji. V mislih imam tvojo knjigo Na robu resničnosti, kjer v več esejih na načelni ravni zliješ na televizijo kot medij kar nekaj žolča, recimo, vidiš jo kot razlog za vsesplošno poplitvenost, za izgubo vseh duhovnih dimenzij, vseh vertikalnih linij, vsakega kriterija ... In mimogrede: zdaj si v hiši nacionalne televizije urednik za dokumentarce, v rokah imaš vzvode odločanja - se je kaj spremenilo oziroma je kaj mogoče spremeniti?
VIRK: O televiziji konkretno toliko: če se kaj spreminja, se prej na slabše kakor na boljše. Je pa moje mnenje na načelni ravni zdaj boljše kakor pred leti, res je, to je dejstvo. Stvari bolje poznam in sploh mislim, da se z večino stvari, ki jih je prinesla civilizacija, da narediti kaj dobrega. Se posebno to velja za javne medije. Seveda, statistično gledano, televizija poneumlja, če imaš na kabelski recimo trideset kanalov, jih je 27 ali 28 težko debilnih ...
ČAR: ... recimo akademik prof. dr. Janko Kos v intervjuju za Sobotno prilogo pravi, da je »vizualna kultura frustrirana kultura - v primerjavi s knjigo vsekakor pomanjkljiva« ...
VIRK: Saj pravim, imam dovolj jasno mnenje o teh stvareh, vendar se čutim vse manj kompetentnega presojati. Povedal bom stvari, ki me bodo diskreditirale. Kot urednik Literature sem dal prevesti in objaviti esej, ki govori o tem, da pop kultura, ki ustvarja ozračje feelinga, zavira besedo, da jo spodjeda, uničuje. Do neke mere mogoče to drži. Osebno sem bil najostrejši med dvajsetim in petindvajsetim letom, drugi postanejo fundiji pri štiridesetih, tretji ne vem... Jaz sem imel najodločnejša stališča na začetku in sredi dvajsetih, ko sem čist in neobremenjen stopil v filozofske in literarne svetove. Zdaj bi rekel, da so zame recimo Beatlesi napisali nekaj velikih pesmi, ki v kontekstu pop kulture dvajsetega stoletja in s tem v kontekstu kulture ogromno pomenijo in so se na milijone duš dotaknile z energijo, ki je dobra. Imamo rokovske pesmi, ki nas v bistvu prej boljšajo kakor slabšajo. Ali če grem do konca, ravno včeraj sem rekel, daje Emilijina pesem Big big girl in a big big world povsem v redu pesem, pa nisem povsem nenačitan in tudi ne povsem neizobražen. Ima neko atmosfero, in jaz lahko čez deset minut povsem verodostojno berem Jimeneza, Lorco, Celana, ne da bi me pesem, ki sem jo prej desetkrat nabil, kakor koli spodjedla. To civilizacijo moramo znati najprej sprejemati in znotraj tega ohraniti svojo dušo. Ponovil bom: 27 ali 28 od 30 programov je totalno debilnih, statistično gledano, je torej to totalno debilna institucija. Če pa se človek malo ohladi, če zmore selekcijo, če vidi, kaj je lahko od tega dobrega ... recimo Arte, Discoverv, cel kup je tega. O teh stvareh lahko govorimo načelno, vendar ta načela ne zavezujejo. Kakor pri večini stvari so pač tudi pri njej tako pozitivne kot negativne stvari in so navsezadnje v rokah ljudi.
ČAR: Večni bumerang...
Sodobnost 1999 / 364
Intervju
VIRK: Ja. Poglej, bila so obdobja v mojem življenju, ko me je televizija čisto debilizirala, ko me je čisto uničila, do dveh, treh zjutraj sem gledal najneum-nejše programe. Sam sebi sem se zdel bedast in kar nekaj mesecev se nisem zvlekel. Ampak to je moja napaka. Na drugi strani pa še kratka anekdota, ki spada v ta okvir: pred kratkim sem se vrnil iz Barcelone in prinesel s sabo pet knjig: Gaudija, Nerudo, knjigo o Generaciji 27, ki sem jih kupil v specializirani knjigarni in jih iskal kot nor, nato pa sem v dveh supermarketih kupil najprej Ernesta Sabata Pred koncem, knjigo, ki je izšla šele pred nekaj meseci, v drugem pa sijajnega, kvalitetnega, z ilustracijami opremljenega in znižanega Lor-co. Načelno lahko rečemo vse slabo, vendar meni sta supermarketa v zadnjih dneh naredila veliko veselje, sredi kupov raznih stvari lepo in vidno razstavljena Lorca in Sabato. Teh knjig v tistih specializiranih knjigarnah najbrž niti ne bi našel. Zato tudi težko rečem, da načeloma vizualna kultura, govorim o spektru za širšo medijsko konzumacijo, zavira besedo. Bolj kakor zaviranje besede vidim v tem nevarnost manipulacije. Pa ne, da bi bila beseda kaj manj manipulativna kakor slika, vzemi vsakodnevne politične diskurze v medijih. Celo narobe: masmedijska slika ni nič manj dobrodejna za našo dušo in izobrazbo kakor beseda, če jo pravilno uporabljamo. Včasih sem bil precej ostrejši do teh stvari. Bolj ko se s tem ukvarjam, bolj vidim, koliko dobrih stvari lahko tudi tukaj človek naredi.
CAR: Z optimističnimi podtoni tega odgovora se vračam na tvojo knjigo Na robu resničnosti. Eseji v zaključkih kar redno izzvenijo v optimizem, v upanje -mislim, enostavno opazno je. Za razliko od fikcije, kjer je to tonaliteto precej teže odkriti.
VIRK: Tihi optimist, gotovo. Panični optimist? Ne, to ni dobro. Vsekakor pa mislim, če ne drugega, da knjiga Na robu resničnosti dovolj verodostojno prikazuje mojo duhovno strukturo. Sem človek, poln strahov, poln tesnob, komaj verjamem, da ima življenje smisel, nekje v ozadju pa sem nekakšen vitalist in ... optimist. Ne da hočem, na neki način se mi zdi, da ima življenje smisel in da bo vse v redu. Zdaj ti ne znam razložiti, kaj naj bi to natančno pomenilo, ali to, da je vsaka naša gesta smiselna in večna, ali da bomo pristali v mohamedan-skih nebesih in nas bo obkrožalo med osemdeset in petindevetdeset lepih žensk. Optimizem zadaj, imam ga, in ni nenavadno, da prihaja ven v esejih, čeprav to ni sodba niti prognoza niti kaj tretjega, ampak kulturni pesimist v tem smislu nisem. Sem celo manjši kot sem bil v obdobju, ko sem pisal eseje skoncentrira-no. Kot sem že rekel, počutim se manj kompetentnega, da bi o nekih stvareh razsojal, kot sem včasih: o razliki med visoko in nizko kulturo, o razliki med new ageem in pravo religijo itd., čeprav imam o teh stvareh zelo jasno mnenje. Poglej, saj ne bi smel reči, ker me potem prijatelji kregajo, pa bom: v bistvu nimam esejističnega jezika, vsaj takega ne, kot bi si ga želel imeti. Pri pisanju smo Slovenci zelo malomarni. Nočem biti še eden več te slabe vrste. Če ne znaš
Sodobnost 1999 / 365
Intervju
pisati, je bolje, da ne pišeš, in tega se jaz poskušam držati - prej sva govorila o poeziji, jaz bi bil srečen človek, če bi imel močen talent, pa ga nimam, in raje ne pišem. Prav v vprašanju jezika vidim težavo: da stvari v končni fazi shematsko in ideološko argumentiram, tega pri sebi ne maram. Mogoče sem se zato od teh esejev distanciral in mogoče zato tudi pišem mnogo manj esejistike. Preprosto ne najdem jezika, s katerim bi to početje upravičil.
ČAR: Vsekakor pa dovolj verodostojno izrisujejo tvojo duhovno strukturo, kot praviš sam. Zato me o tej strukturi zanima tole: veliko govoriš o religioznosti v najrazličnejših kontekstih, nikoli pa neposredno o tvojem intimnem odnosu povsem konkretno do krščanstva. In še nekaj: ali religioznost pogojuje tudi odnos do tvojega početja, torej govorim o rožančevskem odnosu...
VIRK: Poglej; kar se tiče religioznosti, Boga, religij, ko se govori o enosti in podobnem -jaz lahko le rečem, da to dobro čutim, ne vem pa, koliko razumem. In v smislu razumevanja tega čutenja mi je zelo blizu judovska ezoterič-na tradicija, seveda tudi druge religije in mitologije. Absolutno, Bog... tukaj je vedno pri roki Pascalovska stava, saj ne vemo, ali Bog je ali ga ni. Če Bog je, potem smo del istega izvira, kot je bil tisti prvi človek, ki je bil ustvarjen, če govorim metaforično. Odtujenost kot ena glavnih obsesij, s katero se ukvarjam v literaturi, je prav v kontekstu tega, namreč sem sopotnik možnosti, da obstaja še druga možnost, druga alternativa. Za moje osebno čutenje in dojemanje sveta je ta možnost nespregledljiva in nepremagljiva. Saj veš, kako pravijo filozofi in umetniki, ki so konvertirali, recimo Claudel. Govorijo o trenutkih milosti.
Sodobnost 1999 / 366
Intervju
Tovrstne milosti najbrž nimam, imam pa kakor vsakdo, kdor razmišlja o tem in kogar te stvari preganjajo in če ga zasačijo, včasih občutke popolne polnosti. Seveda redko. Zato pa precej pogosteje absolutne praznine in absurda v tej enosti. In zdaj, kako v to umestiti najpomembnejše, to pa je svoje življenje, in drugič, o čemer se midva v bistvu pogovarjava, kako v to umestiti nekaj, kar se imenuje umetnost. Nikoli nisem hotel ali znal razmišljati o teh primarnih impulzih, ki me vlečejo v literaturo. Vem, daje to stvar, ki jo na neki način moram početi, ker jo očitno obvladam bolje kakor druge stvari. Če bi mi Bog dal talent, bi bil slikar, bi bil kipar, j a, kipar, vendar če za kaj nimam talenta, ga nimam točno za to, in to me spravlja v jezo, v bes. Tako po svojem fizisu kot po občutku v rokah sem slikar ali kipar, pa brez vsakršnega talenta. In to je spet strahotna odtujenost. Literatura je zame sredstvo za gnetenje nadomestnega sveta.
(Odprejo se vrata pisarne, vstopi Mitja Cander in v tišini prisede.)
ČAR: O intimnem odnosu do krščanstva nisi povedal nič.
VIRK: Včasih imam spore s hčerko, kije stara 12 let... nesprejemljivo seji zdi, če ji rečem, da sem katoličan le zato, ker sem tukaj rojen. Ce bi bil rojen v islamskem svetu, bi bil musliman. V izhodišču sem religiozen človek, to sem, tega ne morem zanikati, čeprav nikakor ne znam odgovoriti, ali Bog je ali ga ni. V temelju sem religiozen človek, drugo je stvar kulture ...
ČAR: Torej je krščanstvo samo stvar kulture ...
VIRK: Ne. Je predvsem stvar vere, ki pa jo temeljno zaznamujejo arhetipi in ikonografija sredozemske in zahodne kulture. Kot veš, sem prevajal krščanske srednjeveške mistike, jih študiral, krščansko ezoteriko dovolj dobro poznam, vendar, če bi bil rojen v Iraku, bi študiral sufije, islamsko mistiko v Španiji... Seveda sem religiozen, deloma zaradi stvari, ki jih ne znam artikulirati, deloma zaradi zavesti o minljivosti - pretiraval bi, če bi rekel ničevosti. Vendar redki imajo to srečo amebe, da zmorejo skozi življenje, ne da bi se jih stvari, kot so smrt, vesolje, večnost itd., dotaknile. O teh stvareh zares ne vem nič. Če imam kakšen odnos do njih, so to osuplost, strah in tesnoba, po drugi strani pa mi seveda odpirajo režo v religiozno dojemanje. Priznam, mene zanima, kakšno je bilo vesolje pred prapokom, kje so meje,... in o tem razmišljam na religiozen način, ker pač nimam znanstvenega znanja, niti izobrazbe, verjetno jih ne bi razumel niti v primeru, če bi jih natančno študiral, ker jih pač ni mogoče razumeti, ker nas presegajo. Zavest... ne vem, ali je to transcendenca ali je to ima-nenca, vsekakor sem v dobesednem smislu religiozen človek, ker moj odnos do teh stvari, ki ga ne znam določiti, določa moj odnos do življenja, tukaj ni neskladja. Temeljna vprašanja vsem drugim vprašanjem postavljajo kontekst. Ne bi pa si upal reči, da sem katoličan, ker moj kontekst ni ideološki. Če premišlju-
Sodobnost 1999 / 367
Intervju
jem o splavu, če premišljujem o številu otrok, ne premišljujem v kontekstu cerkvene ideologije, ampak v kontekstu čisto svojega odnosa do teh stvari.
ČAR: Vendarle bolj ko ne religiozna duša, vržena po naključju v krščanski kulturni kontekst...
VIRK: Tako. Majhna koreninica, ki rije po zemlji, nekaj načrpa iz olesenelih starejših korenin in se sprašuje, kaj zares raste zunaj na drevesu.
ČAR: Pravkar si rekel, da to ni v ideološkemu kontekstu. Ko sem osebno spoznaval literarno in širšo kulturno sceno, je bilo nekako jasno, da v ideološki shemi spadaš na desno. Zanima me, ali je šlo za avtomatizem, ob katerem nemočno opazuješ lastno postavljanje na neko stran, v neki predal, ali pa je šlo za tvojo zavestno odločitev, morda v smislu, da se ideološki shemi enostavno ne da ubežati in je zato bolje, če samega sebe pospraviš v neki predal, preden te posrkajo prej omenjeni iracionalni mehanizmi in ti določijo mesto. Govorim na podlagi moje osebne izkušnje: najprej Jani Virk kot ideološko jasno opredeljen desničar, nato pa Jani Virk, ki je zame - če se navežem na tvojo definicijo intelektualca po španskem filozofu Ortegi y Gassetu, pri katerem gre za človeka, ki zahteva več od sebe, v nasprotju s človekom, ki kratko malo je - preprosto intelektualec ali kar koli že v tem smislu, obravnava se te pa striktno in dosledno kot desničarja....
ČANDER: Nas v nekaterih primerih tudi...
ČAR: Saj zato.
VIRK: Poglej, samega sebe ne morem določiti. Če bi se vseeno spustil skozi sito klasične sociološke terminologije, bi rekel, da sem kombinacija anarhista in socialdemokrata evropskega tipa, ne slovenskega. Oboje znam tudi zelo jasno utemeljiti. Od otroških let mi je bila uniformiranost tuja, vedno sem težil k določenim prekrškom, k manjši anarhiji, k manjši poluciji sistema itd., enostavno zato, ker se mi zdi, da se tako laže diha, ne pa zaradi kakih destruktivnih in morbidnih nagibov. Če se sistem malo razlomi, vdre zrak in se laže zadiha, to je vse. Socialdemokrat pa zato, ker sem človek, ki ima socialni čut - vsaj rad bi se tako razumel in rad bi tako deloval. Meni ni vseeno niti zate niti za druge niti za ljudi, kijih ne poznam ... Mogoče bo slišati smešno, vendar mi ni vseeno, če pobijejo tisoč zamorcev, če raznese bar homoseksualcev ... ni prav, da se to dogaja, ni mi vseeno, da smo zahodnjaki uničili kulture od Severne Amerike do Južne Amerike in Avstralije itd. Enostavno mi ni vseeno. Mogoče to ni direktno povezano s socialdemokracijo, to je mnogo širši background. Ni
Sodobnost 1999 / 368
Intervju
vseeno, če ljudje stradajo, če po nepotrebnem umirajo, če se dogajajo velike nepravičnosti, čeprav mi je v izhodišču jasno, da ljudje nismo enaki. Nismo enaki in prav je, da nismo družba klonov. Pomembno je, da kar koli v življenju pač že počneš, da ni ponižujoče do drugih ljudi. Tisti, ki ima talente, naj uspe, kdor jih nima, naj vsaj živi kot človek. V tem smislu sem socialdemokrat. Sicer pa sem na neki način tudi konzervativen, sem.
ČAR: V kakšnem smislu ...?
VIRK: Enostavno mi določene vrednote nekaj pomenijo ... če spet govorim v političnem kontekstu, potem sem za to, da se določene vrednote, ki jih je prinesla tradicija, v tej družbi ohranijo. Je pa takoj vse narobe, če z njimi operira ideologija. Zato nočem imeti nič niti s socialdemokratskimi strankami niti s konzervativnimi strankami. Hočem pa vzgajati otroke v normalnem ozračju določenih vrednot, ki so stvar tako klasične grško-rimske civilizacije kot judov-sko-krščanske in razsvetljenstva. V tem smislu sem absolutno konzervativec. Vse ostalo pa je stvar drugih ...
ČAR: Kot recimo zadnjič v Delu ...
VIRK:... ja, me je nekdo razvrstil med katoliške intelektualce. Okej, v redu, ni problema ... Pomembno je nekaj drugega: to, da sem bil vse leto živčen, ker nisem nikjer dobil Pascala. Čutil sem, da ga potrebujem. Včasih se mi zdi, da me kakšne knjige prav rešujejo, kot kakšni diverzantski priročniki za samo-preživetje. Največ so mi vedno pomenili anarhisti in prestopniki, kot Unamu-no, Kierkegaard, Nietzsche, ljudje, ki so bili na robu, ta literatura meje določila. Pa tudi Trstenjaka in Janžekoviča sem v določenem najstniškem obdobju precej bral in sem vesel, da sem ju našel - kaj pa se je dobilo na koncu sedemdesetih? Na začetku osemdesetih sem prišel iz vojske, bil sem na Kosovu, začel sem hoditi na fakulteto in verjemi mi, da se mi ni dalo poslušati marksističnih bedarij. Pol leta sem hodil poslušat na teološko fakulteto kozmologijo, ki jo je predaval Juhant, pa Stresa, ki je med drugim predaval tudi o Lacanu, težko presodim, vendar si upam reči, da na evropskem nivoju. Medtem je večina profesorjev na fakulteti še veselo pisala knjige o marksizmu, Mane, Engels, kar me res ni zanimalo. Druga stvar so avtorji, kot je Adorno, ki so prva liga. Recimo, mi smo imeli v gimnaziji še samoupravljanje s temelji marksizma ...
ČAR: Saj sem ga imel še jaz ...
VIRK: S tem, oprosti, s tem nisem imel kaj početi... vse drugo, če me kdo ali po pomoti ali iz ideološkega diskurza uvršča med desničarje, se me niti ne dotakne. Me ne zanima, niti se ne sprašujem, zakaj in tako naprej.
Sodobnost 1999 / 369
Intervju
ČAR: Saj - če skleneva to temo - vprašanje je bilo zastavljeno iz nekih osebnih opažanj, ker že slutim in delno tudi že čutim, da se mi bodo pričele zdaj zdaj dogajati podobne groteske...
VIRK: To je stvar drugega disputa, neke druge igre moči. Bistveno je, kaj v življenju naredimo, kakšni ljudje smo, te stvari...
ČAR: Treba je omeniti tvojega brata, dr. Toma Virka, ki postaja eno ključnih imen slovenske literarne stroke. Razmišljam v kontekstu tvojega ustvarjanja -pravzaprav tak brat pomeni ogromno srečo ...
VIRK: V začetku je večino tekstov brat nedvomno prvi prebral. Moram pa reči, da imam to srečo, da je tudi žena dobra bralka, in v tem smislu obema kot bralcema popolnoma zaupam, če grem čez rob, me znata oba opozoriti. Seveda, zadnja odločitev je moja.
ČAR: Zadnjič je v sproščenem pogovoru padla nezavezujoča teza, ki ti jo bom ponovil: govora je o tvoji biološki generaciji, za katero je za omizjem zavladal konsenz, da se bo zapisala v zgodovinski spomin z dvema tipikama: z menjavo generacij na oddelku za primerjalno književnost bo prevzela na svoja ramena ogromno akademsko odgovornost, na drugi strani pa se zdi, da seje tudi dobro znašla v aporijah socialnega prostora, v smislu zasedanja pozicij z neposredno možnostjo odločanja in s tem kreiranja podobe prostora. Razmišljalo se je naprej in tako seje izrisala slika Janija Virka kot nenavadno vitalnega, kreativno še vedno polnega. Prav veliko vas v tem smislu ni preživelo, kar seveda ni nič narobe, nasprotno, vsakdo pač išče svoje mesto in svoj medij izražanja, normalno, vendar pa vemo, da so ambicije, tudi kreativne, pri mnogih bile ...
VIRK: To je zelo težko ...
ČAR: Če se pač da kaj reči...
VIRK: Saj smo skupaj spremljali, koliko ljudi so te strukture moči, političnega odločanja, določenih funkcij na začetku devetdesetih posrkale - kopica pisateljev tik pod vrhom je šla v politiko, in tega res ni bilo malo. Marsikdo je potem, ko so se stvari uredile, nehal pisati... Preživijo pač najmočnejši, ne bi z imeni, samo po enega, recimo Zaje in Jančar. Gotovo bo to spet Šeligo, ki se je vrnil. Literatura ni dobičkanosen posel, niti ni več omembe vreden statusni posel, na površje prihajajo drugi mehanizmi... Kateri? Pretiraval bom, ampak strastna ljubezen, strašna norost, bolečina itd., vse to pa tesno povezano z zelo profesionalno veščino, ki seji pravi pisanje. Tukaj se ne da prav dosti blefirati, tukaj si ali pa nisi. Če ti manjka kakšen od malih, ampak bistvenih impulzov, potem nima smisla, ljudi lahko nategneš z eno, največ dvema knjigama, pa saj so to
Sodobnost 1999 / 370
Intervju
večinoma inteligentni ljudje, ki sami vedo, da nima smisla. Mi vsi skupaj, z mano vred, premalo tvegamo ... no, premalo tvegamo, j a, ampak kdo pa lahko zahteva od literarnega soborca, da izgori za literaturo? Treba je pač tudi preživeti. In moji kolegi so to ugotovili, saj to prinese življenje, in zdaj večinoma delajo povsem dobre stvari na sorodnih poljih ...
ČAR: ... konec tvojega eseja Razpoke v stvarnosti na neki način govori o tej kvaliteti - zame osebno to vsekakor je kvaliteta -, in sicer o boju. Pravkar sva govorila o boju tvoje biološke generacije, da na socialnem polju dobi svoje mesto in znotraj lastne senzibilnosti svoj medij. Tolčeš in si potolčen, po uradcu seje treba postaviti na noge, zbrati moči in udariti oziroma artikulirati še močneje, prodorneje, natančneje - iz perspektive preživetja je verjetno to nujna človeška kvaliteta. Mogoče kaj o specifikah tega boja, če zapustiva socialni prostor in se preseliva nazaj v litetraturo in s tem na osebno raven ...
VIRK: Brezna so neprestano nad nami in pod nami, kakor se pač obrnemo. In oba veva, da se ne da neprestano živeti v razpetosti, biti skozi na robu razče-tverjenosti, saj ne vzdržiš, ali te razbije mentalno, ali te razbije psihično, ali se ubiješ, ali znoriš... Obstaja ravnotežje, da se teh stvari dotikaš in da pri tem ne tvegaš vsega. Iščeš pač človeško pozicijo - in ohranjati življenje je človeška pozicija. Če pa uspeš v nekem ravnotežju loviti kozmični veter in hkrati iz zemlje narediti bivališče, lahko tako življenje kot literatura dolgo trajata.
ČANDER: Mogoče še nekaj o problematiki samega vstopanja v socialna polja. V mislih imam dejstvo, da marginalnost kot zaščitna in mogoče tudi zaščitena znamka literatov še vedno ostaja precej cenjena. V tem kontekstu me zanima nekaj povsem konkretnega: ti si tip pisatelja, ki med zasledovanjem in artikuliranjem lastne senzibilnosti nima predsodkov pred spuščanjem v družbene forme ...
VIRK: Poglej. Vse, kar nas obdaja, je forma. Tudi sami ustvarjamo forme, tudi spočeti smo iz forme, iz nečesa, kar obstaja že tisočletja. In ko pademo v ta svet, pademo v neko strukturo ... zame je bila vedno, pogojno rečeno, umetnost, kako se sprehajati skozi te stvari, ne da bi se v njih ujel. Kajti napaka je, če se zaradi formalnih stvari poskušaš prebiti v sredino. Forme konstituirajo življenje, vendar kako priti skozi njih in ostati cel kljub temu, da določajo pravila igre, to pa je, pogojno rečeno, skoraj umetnost. Subjektivno rečeno - transcendenca pride, če staviš na sebe. Če staviš na formo, sicer obvladaš in spoznaš njene zakonitosti in mogoče celo prideš v sredino, vendar te forma izniči. Stava nase je predvsem akt zaupanja. In ob tem lahko prideš skozi, ne da bi te razsulo. Si me to vprašal?
ČANDER: Točno to, in sicer zato, ker, kot rečeno, obstaja nemalokrat pri lite-ratih neki strah pred osvajanjem socialnih con z neko drugačno mentaliteto, v smislu, da lahko - pogojno rečeno - izgubijo nedolžnost. Pa čeprav postaja morda
Sodobnost 1999 / 371
Intervju
še bolj kot kdaj koli prej jasno, da lahko le s speljavo socialnih form na lastni mlin stiskamo dobre knjige, da lahko le na ta način dober tekst dobi svoje bralce, da se le tako lahko res širi komunikacija ...
VIRK: Saj pravim, sprenevedamo se, če se tega ne zavedamo. Ujeti smo v ekonomski red, ujeti smo v politične paradigme, vendar to ni nič strašnega, to je življenje. Jaz sem imel včasih ogromno predsodkov glede teh stvari, čisto po nepotrebnem. Vsi vemo, da to ni finalna verzija eksistence, ne sme biti in tudi ni, to ni ta cilj, to je prehodna stvar, ki jo velja dobro uporabiti. Ljudje, ki se ukvarjajo z umetnostjo, ki imajo, bom rekel, religiozno zavest, se morajo še bolj paziti ideoloških zank, skoraj tako neumno pa je, če se temu izogibajo - zakaj? Ni razlogov. Če bi se dalo, bi bil in bogat in uspešen politik ... ni problema, nimam več predsodkov. Edini problem vidim tu povsem na drugem polju, ker potem tako luksuznih stvari, kot je recimo brezdelno in brezciljno tavanje, ni več.
ČANDER: Ali se ti kot govorcu neke drugačne predstave o svetu, kot dopuščenemu in konec koncev tudi izborjenemu govorcu, zdi, daje vrtoglavo zgoščevanje časa ob koncu drugega tisočletja prekrilo, mogoče celo spremenilo neke skupne in temeljne podlage, ki so se skozi manj zgoščena časovna obdobja ohranjale bolj ali manj nespremenjene?
VIRK: Vsekakor je vse drugače, na neki način pa ostaja isto. Dal bom banalno primerjavo: nekaj deset let nazaj napad v NBA še ni bil omejen, rezultati so bili dvanajst proti osem, žogo so lahko zadrževali po sedem, deset minut. Kdor da več košev, zmaga. Zdaj je tempo povsem drugačen, napad so omejili na štiriindvajset sekund, rezultati so drastično drugačni, bistvo pa ostaja isto: kdor da več košev, zmaga. Ta pravila določajo tempo, seveda, vendar če znamo v tem tempu neke stvari razpoznati kot bistvene, potem ni problema. Saj se v bistvu stvari ne spreminjajo. Osebno sem bolj prepričan, daje ta ahistorična varianta močnejša kakor civilizacijska - seveda nas strašno spreminja, če bi se človek izpred petsto let znašel tukaj, bi rekel, hej, tole je noro, to ni res ...! Ampak teh stvari se na ta način ne da primerjati. Rodimo se v nekem kontekstu, bistvene stvari pa ostajajo iste.
ČANDER: Če dam še sam metaforo iz šahovskega razvoja, podobno kot ti v košarki, vendar bi rad poudaril neki drug aspekt. Strinjam se, tudi šah se je vedno gibal znotraj istih pravil - mat itd., vendar pa je bila gibljivost figur v 14. stoletju bistveno manjša in s tem je imela tudi igra neki počasnejši tok. Evropejci smo v skladu s svojo naravo v 16., 17. in 18. stoletju postopno intenzivirali igro, figure so dobivale večjo gibljivost, s tem pa tudi večkratno udarnost. Se ti zdi, daje to samo stvar tempa, ali gre tudi že za kvaliteto igre? In dalje: kakšne in kako globoko zarežejo specifike, ki so neposredne posledice intenziviranja hitrosti, če te po tvojem obstajajo?
Sodobnost 1999 / 372
Intervju
VIRK: Vsekakor spremembe vplivajo na čutni in verjetno še na kak del človeka, ampak bistveno je, poglej, da kljub vsem tem specifikam, ki jih omenjaš, prihajajo na položaj ljudje, ki nam niso tuji... pa čeprav je to v - kot specifika časa - skibernitizirani in masmedijsko tako premreženi družbi, kot je ameriška. Zdi se mi, da imajo radi lepe ženske, življenje, da recimo njihov predsednik ni dosti drugačen od kakšnega slovenskega bohema. Poskušal ti bom odgovoriti še na polju literature, ker je za nas še najverodostojnejša. Ajshil, Sofo-kles, Racine, Virgina Woolf iz tega stoletja, saj tukaj bistvene razlike ni... pridejo do enake globine duše in intenzivnost njihovih glasov je podobna.
ČANDER: V samem spoznanju med njimi ni razlike, je pa verjetno v načinu -mogoče kaj o tej specifiki načina ...?
VIRK: Seveda, to pa je v vsaki kulturi, v vsaki dobi, v vsaki civilizaciji. Kakršne koli že so, se mi to ne zdi problem. Vzemimo Slovenijo: temeljne razlike obstajajo, pa smo hudo majhen narod. Primorec, Prekmurec ali en Ljubljančan, ki živi v nekem povsem drugačnem okolju od rojstva naprej, drugače spoznava življenje, naravo, drugače sprejema miselne impulze itd. Vendar ti konteksti bistva ne spreminjajo ... Tudi konec tega tisočletja imaš nepismenega človeka, ki vse življenje lovi ribe in ga baš briga, in imaš jedrskega fizika, ki je neprestano v laboratoriju; živita popolnoma drugače, v neki stvari pa si lahko prideta popolnoma blizu. Če vzamemo kitajsko pisavo pa kakšno pleme iz Afrike ali Evropejca, popolnoma drugi znaki, drugi simboli, ki pa bolj ali manj govorijo o istih stvareh, na drug način, kontekstualno in kulturno definirano drugače, vendar se to meni ni zdel nikoli problem.
ČAR: Če to sprejemanje razlik, ki se ti ne zdi problem, iz abstrakcije povlečemo v prakso: bil si urednik revije Literatura, vzdušje in klima pa sta seveda pogojena s posamezniki, ki sestavljajo aktivno središče uredništva. In vsaj v času tvojega urednikovanja je bilo tam zbranih kar nekaj svetovnonazorsko in osebnostno precej različnih person. Kako je bilo s to drugačnostjo v praksi? Mogoče še specifika iz tega vzdušja, vezana na posmodernizem, ki je imel žarišče v ljudeh znotraj tega uredništva - ne zanima me kar koli v smislu opredelitev, razdelav itd., ampak spet v kontekstu vzdušja, energije: je bilo v zraku čutiti kako posebno evforijo glede prihajanja nečesa dokončnega itd.?
VIRK: Na Probleme - Literaturo me je povabil Branko Gradišnik, dovolj pogosto so hodili Jasa Zlobec, ki je bil takrat urednik, Gradišnik, Kleč, relativno pogosto tudi Poniž in Kolšek. Veliko mi je pomenilo, da sem te ljudi spoznal. V približno tistem času kot jaz so začeli hoditi na uredništvo tudi Debeljak, Blatnik itd. Ko seje starejša generacija počasi umikala iz Literature, je bila atmosfera v redu, to so bili sproščeni fantje, šli smo v gostilno, malo pokramljali in basta. Disput okrog postmodernizma sem vedno razumel - nisem ga pravzaprav nikoli
Sodobnost 1999 / 373
Intervju
razumel, ker me ni dovolj zanimal, vendar sem ga že takrat doumeval, in to se danes potrjuje, daje bil le ideološki. To je bila idelologija mlajših ljudi, ki sojo v veliki meri vzeli kot alibi za socialno druženje, po drugi strani pa orodje, s katerim so svoje prednike in, pogojno rečeno, literarno revijo starega tipa razsuli, torej z diskurzivno močjo, ki jo je sam fenomen prinašal. To je nekaterim mojim kolegom brez dvoma tudi dovolj relevantno uspelo. Kakšne velike strasti, čeprav je bilo prav v tistem obdobju veliko govora o erotičnosti zavezanosti literaturi (te modne floskule sicer nikoli nisem razumel), kakšne posebne evfo-rije ni bilo. Tako bi rekel: bila je tehnika branja, bilje fond informacij, bila je neka revija in seveda ljudje iz generacije, rojene v šestdesetih. Kar se splošne klime tiče, lahko rečem, da je z njihovim prihodom žmoht, ki je pred tem nedvomno bil pri teh stvareh, izginil. Gradišnik, Kleč, Kolšek, Poniž, Jasa Zlobec, nekaj ljudi je prav lepo držalo vzdušje pokonci. S Klečem se, recimo, nikoli v življenju nisem pogovarjal o literaturi in o teh stvareh, ampak ... kako je zaljubljen v Marjano Držaj in kakšne bedarije se mi podijo po glavi in tako naprej. Z menjavo generacij pa je šlo vse bolj, bi rekel, za literarni posel, za literarne informacije, za mit literarnega insajderstva ... saj ni problema. Tudi sam sem te stvari bral, teoretike postmodernizma, Bartha, Barthelma in druge pisce, tudi evropske, bil sem relativno dovolj na tekočem. Nekatere kratke štorije so se mi zdele čisto zanimive, vendar pa je res, da postmodernizma nisem nikoli razumel kot ideološki diskurz, kot diskurz, s katerim bi želel nekaj obvladati oziroma osvojiti, in me je zanimal samo kot bralca in kot človeka, ki ima rad knjige. Postmodernizem se mi danes kaže kot neki prehodni fenomen, ki je določene probleme dobro reflektiral, ki pa seveda ni zaprl niti literarnega di-skurza, sploh pa ne same literature. Imel pa je svoj pomen in tudi še danes povsem relevantno naprej živi v nekem širšem kontekstu.
CAR: Pogojno rečeno, nedolžni, če uporabim tvoje besede, smo ga v nekem obdobju čutili pri starejših kolegih kot slabo vest, vse skupaj me je spominjalo -pretiravam - na partijske konvertite ob razmišljanju o prejšnjem sistemu ...
ČANDER: Teza Matevža Kosa je, če še za trenutek ostanemo pri reviji Literatura, daje bilo na reviji tako, da so bili levi in desni in daje bil veliki spor, ki ga niso znali razrešiti, dokler nista prišla Matevž Kos in Tomo Virk kot združite-lja vseh...
VIRK: Saj delno to drži, vendar so to hudo poenostavili. Naju z Vidom Snojem so postavili pred dejstvo, da sva konzervativca, govedarja po domače, vendar okoli tega so imeli predvsem opraviti tisti, ki niso bili v uredništvu. Načeloma pa je bilo vzdušje neumno, živčno, depresivno. Nič se ni dalo spremeniti. Enostavno je šlo za to, da hočejo nekateri osvojiti to revijo, in konec. Po sestanku smo šli s Klečem in Gradišnikom v gostilno, posebno Branko me je vzel za svojega, ker mu je bilo všeč to, o čemer sem pisal, o smrti itd. Pa lepih žensk ni
Sodobnost 1999 / 374
Intervju
bilo nikoli, in samo še te bi lahko rešile nastalo situacijo. Nekajkrat sem pripeljal eno Nizozemko in eno Avstrijko, vendar sta potem umrli od dolgočasja... ni bilo kaj.
ČAR: Reanimacija propadla. Vseeno pa si s starejšimi kolegi zabredel v gostilno ... mogoče kakšna misel o tvojem odnosu do vina oziroma ...?
VIRK: Predzgodovina: jaz dolgo sploh nisem poznal alkohola. Po pravici ti povem, da sem svoje prvo pivo spil v vojski, v Mariboru, ko sem bil star osemnajst let. Nato se je splošna situacija poslabšala in sem šel na Kosovo. Tam sem že prišel na močnejše substance, nosili so nam albanske rakije, konjak Skenderbeg ... ampak bil sem povsem nekultiviran pivec. V prvem letniku fakultete sem pil kombinacijo, kije normalen živ človek ne bi smel piti: rdeče vino, belo vino in rum. To vedno skupaj. Moral bi piti vsaj pivo in rum, pivo in vinjak, pivo in sadjevec itd. Neko obdobje sem imel polne žepe apaurinov, in to sem kar jedel in jedel, dve leti je bilo kar hudo... Potem pa me je pričel boleti želodec, nekaj let sem pil samo viski, fina stvar, vendar nisem nikoli znal piti žganih pijač. Šele zadnja leta sem prešel na rdeče vino. Ob tem pa se počutim povsem kultiviranega.
ČAR: Torej tvoje mnenje je pravzaprav ...?
VIRK: Ne znam presojati, ampak zdi se mi, da alkohol a priori ni napačna stvar. Ne maram teorij o širitvah zavesti na osnovi raznih substanc itd., vendar alkohol v bistvu je stvar, ki pomaga duši, če ga znaš konzumirati v pravih ... položajih, v bistvu, saj mera je lahko od nič do skrajnosti. To so na neki način naravne substance, ki jim z infiltracijo časa daš učinke, ki dobro delujejo na našo dušo. Saj mi v bistvu živimo skoraj nezavestno, to je dejstvo, večinoma časa preživimo tako, da kar boli. Tukaj alkohol v določenih položajih da dobro
Sodobnost 1999 / 375
Intervju
intenzivnost za čutenje življenja, za širitev čustev, pridejo pa tudi negativne stvari. Ne razumem, zakaj nekatere ljudi alkohol tako zveriži. Smilijo se mi, ker očitno niso dobro postavljeni. Saj te alkohol ne bi smel uničiti, da postaneš neznosen, zatežen, oduren itd. Razumem, da se ga človek napije in se stepe, saj je to naravno, zame je to naravno. Da pa postaneš nespodobno siten, če gre v zožitev, ni v redu, alkohol bi moral iti v širitev ...
ČAR: Dokler odpira kanale ...?
VIRK: Tako.
ČAR: Mogoče kako besedo o smučanju, o izkušnjah s tega polja - konec koncev je to eden tvojih največjih življenjskih projektov.
VIRK: Če govoriva o izkušnjah iz športnega obdobja, je jasna predvsem ena stvar, in sicer, da sem bil slab v tekmovalnih instinktih. Dober sem bil, brez dvoma, vendar pa nisem znal tekmovati. Franka sem poleti redno tolkel, vendar ko je šlo zares, nisem znal tekmovati. Moraš znati ubijati in moraš znati hoteti zmagati. Meni se je to zdelo povsem ničevo, kar je neumno, saj je bilo smučanje vse, s čimer sem se ukvarjal, in edino, kar sem znal. Takrat pa nisem imel pravih instinktov. Šele pozneje, ko sem videl, da moram sam preživeti, sem jih dobil.
ČAR: Torej boj... verjetno pa je potreben ta duh vztrajnosti in predanosti tudi pri naslednjem projektu, če vlečem terminologijo naprej, v mislih imam dejstvo, da si štirikrat oče ...
VIRK: Absolutno. Kundera pravi, da so romani avtorjeve neuresničene možnosti. Mogoče nas prav neuresničene možnosti naredijo za to, kar smo. Kakor koli, to je neka prihodnost v akciji, ki mi veliko pomeni. Življenje je odprto in gre naprej. Ne obešam se na to kot na stvar, ki daje življenju smisel, vendar pa je nekaj, kar me presega, in to tako časovno kot čustveno. Ob tem pa sam sebi postajam vedno manj pomemben ...
ČAR:... vedno manj pomemben in štirikrat oče - še kdaj prevoziš rdečo luč?
VIRK: Ko sem sam, definitivno.
ČAR: Kaj se dogaja takrat...?
VIRK: Naj vzgajam otroke v iluzorni atmosferi, da življenje poteka brez prekrškov itd.? Seveda pa bi bilo neumno od mene, če bi to počel z njimi v avtu, to je dejstvo. Brat pravi - in ima seveda prav -, da pravila konstituirajo svet.
Sodobnost 1999 / 376
Intervju
Vendar se okoli tega dostikrat sporečeva, recimo, ko dobim kazen in sem se pripravljen stepsti s štirimi policaji, ker se mi zdi krivica, ker me ne prepoznajo za dovolj kompetentnega, da bi varno kršil pravila - razumeš? Vozim, kolikor čutim, daje varno. V tem kontekstu so tudi te rdeče luči - čeprav seveda razumem legaliste, imajo prav, vendar jaz nisem legalist, oni pa mojega solipsizma ne dopuščajo, kar se mi zdi malo krivično ...
ČAR:SiJaniVirk vzame še kakšen privilegij ...?
VIRK: Ja, neke privilegije sem zadržal kljub temu, da imam družino. Jih pa ni prav veliko: kakšna rdeča luč, pa občasno si privoščim, da sem prestopnik in potepuh.
Tišina. Rahla utrujenost lega na sence okoli sončne lise, kije med pogovorom s stropa zdrsnila prek stene pred Janijeve noge in se tam zdaj počasi topila. Z mislijo, da si bo ta večer mogoče Jani Virk vzel svoj privilegij potepuha, ga opazujem, kako si na glavo natakne slamnik. Zaklenili smo založbo, pred vhodom je odklenil kolo in ga peljal ob boku. Smer: stara Ljubljana. Vinko Modern-dorfer se je na Trubarjevi obrnil za stoosemdeset stopinj in se nam pridružil. Hrabal pravi, da Nebesa niso humana, mi pa smo med množico prelepih žensk v prvem res toplem dnevu na tihem dodajali, da tudi poletja niso humana. Pred barom Nostalgija je prvo violino prevzel Vinko, mi pa smo se prijetno utrujeni od govorjenja zleknili v stole. Jani Virk je končno slekel pulover, v katerem seje potil že vse popoldne. Prišla je tretja runda s sendviči, prišle so sveče, počasi se je mračilo, mize okoli nas so se polnile, delal se je miren in topel ponedeljkov večer. Krajci Janijevega slamnika so med neprestanim zatrjevanjem, da se odpravlja domov, počasi lezli navzgor proti polni luni nad strehami.
Sodobnost 1999 /  377