DOBER DAN, NAŠ OBČAN
Moj spomenik bo kuhalnica
Dela in živi v mogočni zgradbi na Poljanskem nasi-pu 32. Marinka Pečjakova iz-koristi vsak trenutek za delo, ki se mu je posvetila. Mogoče ima to prednost, da ji ni treba vsak dan s kartico dokazovati pri vratarju, da je prišla na de-lovno mesto. Pa vendar to ni neka izjemna ugodnost. Njen domači telefon zazvoni skoraj tolikokrat na dan, kot v sred-nje oblegani pisarni.
»Pred desetimi leti sem pri-čela kuhati z mikrovalovno pečico. V teh letih sem si na-brala toliko izkušenj, da mno-gi novi lastniki tega najsodob-nejšega kuhinjskega aparata zaupajo mojim nasvetom in priporočilom. Okrog dvajset klicev je vsak dan. Da bi usta-vila to množično telefonira-nje, sem pričela pred tremi le-ti pripravljati kuharsko knji-go, ki bo prinesla podrobna in preizkušena navodila o kuha-nju z mikrovalovi ter mnogo receptov. V nekaj tednih bo izšla pri Državni založbi Slo-venije. Upam, da bom potem lahko prešla na novo, bolj za-nimivo in pestro področje.«
- Nam ga lahko zaupate?
»V približno petih letih bi rada sestavila kuharsko knji-go, ki naj bi bila moje življenj-sko delo. Naslovila jo bom preprosto ,Hitro, dobro, poce-ni'. V našo vsakodnevno pre-hrano bi rada prinesla več so-dobnih prijemov, predvsem pa več prehrambene pestro-rsti. Naša prhrana je konserva-tivna in uporabljamo le tisto, kar je že preizkušeno. Po voj-ni je celo nazadovala, pred-vsem pa se je močno skrčila
poraba zelenjave. Da je mogo-če pri nas pridelovati najra-zličnejše vrtnine, dokazuje moj mož, ki vneto, a še vedno ljubiteljsko, obdeluje krpici zemlje, ki nista večji od velike postelje. Na Barju in v Sentvi-du pridelujemo najrazličnejše vrste soje, sladki grah, brstič-ni ohrovt, beljeno zeleno, ku-štraveg (zelje, ki gaje mogoče pustiti pod šnegom), najra-zličnejše jedilne buče, para-dižnike v obliki češenj, hrušk, itd., kumare in še mnoge dru-ge vrtnine. Za nekatere smo prinesli semeiz tujine, mnogo pa je tudi rastlin, ki smo jih včasih že pridelovali doma. Trdim, da bi lahko vsak Ljub-ljančan pridelal mnogo najra-zličnejše zelenjave na podob^ nih krpah zemlje kot moj mož. Zadostovala bi skoraj za vso zimo.«
- Kožegovorivaozelenja-vi in prehrani, kakšna je po vašem mnenju prehrana mladih 1 judi, ki hodi jo v šole v krajevni skupnosti Po-ljane?
»Zelo slaba, neprimerna in
nezadostna. Največkratpride-jo v samopostiežno po sen-dvič. To ni dovolj za mladega človeka in še gnečo delajo v trgovini. V taki krajevni skup; nosti, kot je naša, bi morali imeti okrepčevalnice. V njih bi lahko mladim ponudili vse, razen alkoholnih pijač. Tudi kaditi ne bi smeli v njih. Spre-meniti bi morali tudi razmerje v cenah obrokov. Kakovostno kosilo za mlade ali pa boljši topli obrok v opoldanskem času bi moral biti poceni. Ve-čerje pa bi bile v restavracijah lahko dražje. Vse to samo za-to, da bi mladi in delavci lah-ko kupovali dobre in zdrave jedi. Pa še nekaj bi morali do-seči. Alkoholnih pijač ne bi smeli točiti pred 17. uro.«
- Komu še razdajate svoje znanje?
»Ko so zamejski Slovenci v Nabrežini, Gorici, Trbižu, Vrbski vasi, Loga vasi in še mnogih drugih vaseh in me-stih zvedeli, da tudi pri nas prodajamo mikrovalovne pe-čice in da sem jih pripravljena poučiti o njihovi uporabi, so me pričeli vabiti v njihove kraje. Rada zložim vso poso-do v .hrošča' in se zapeljem, kamor želijo ljudje. Vendar pa bi našim rojakom veliko lažje ustregla, če ne bi bilo treba prositi 2a dovoljenje za pre-stop meje brez pologa. Nero-dno in zopmo mi je moledo-vati za to potrdilo. Pa je tudi učenje kuharskih veščin v do-mačem jeziku lahko po-membna in aktivna vez med pripadniki matične domovine in rojaki v Italiji in Avstriji.«
 Stane Jesenovec