Kdaj bodo pričeli izvajali evropski obnovitveni načrt?
Trenutno vse Isaže, đa bodo,do 1. aprila zakon- o ameriškem sodelovanju pri evropskem obnovitvenem načrtu (takozv. Marshallov načrt) dokončno odobrili, ali pa bo tik pred tem, da stopi v veljavnost. Ta datum je določila vlada, a morebitna precejšna zamuda bi bila bolj kritična kakor kdaj koli z ozirom na težak finančni položaj, kateremu se bližajo nekatere evropske države, ki sodelujejo pri načrtu. Te države si trenutno pomagajo s pošiljkami, ki jih predvideva načrt za vmesno pomoč. Toda kadar bodo ti fondi začasne pomoči izčrpani, bo položaj postal zelo težak, če ne bodo mogli takoj poslati pomoči, katero predvideva obnovitveni načrt.
Vzemimo, da bo do 1. aprila zakon odobren in da bodo končani vsi potrebni postopki, toda kljub temu ostane eno vprašanje še vedno nerešeno. Katera izmed že obstoječih ustanov bo morala prevzeti v prvem trenutku upravo pomoči ? Posebna ustanova za gospodarsko sodelovanje ne bo mogla takoj pričeti z delovanjem, ker so ustanovitev tega zavoda šele zdaj predlagali. To vprašanje sedaj pozorno proučujejo zastopniki ameškega senata in zbornice.
Problem takojšnjih denarnih sredstev ne povzroča skrbi, v kolikor predvidevajo, da bo zakon dal možnost dvigniti denar do vrednosti ene milijarde dolarjev pri blagajnah zavoda za financiranje obnove. Kdo bo torej preskrbel prve nabave in kril prve stroške, čim bo zakon dobil veljavo v pričakovanju, da bo nova ustanova sposobna pričeti z delovanjem?
Po zakonskem osnutku, ki jc bil predložen senatu, bo predsednik lahko zaupal te začasne funkcije za dobo enega meseca enemu izmed obstoječih vladnih uradov. Ta naloga bi najbolj pripadala zunanjemu ministrstvu, katero pa vkljub temu, da bi jo lahko izvedlo, ni Bog ve kaj navdušeno za to, bodisi zaradi odgovornosti, ki bi jo morala s tem prevzeti, bodisi zaradi kritik, ki bi lahko poznej nastale zaradi načina, kako bi porabili ogromne vsote denarja. Sedaj kroži mnenje, da ministrstvo ne bo sprejelo te naloge, ker je ono dalo pobudo za obnovitveni načrt in ker bo moralo tudi v bodoče skrbno paziti na razvoj načrta in predvsem tesno sodelovati z ustanovo, kateri bodo poverili uresničenje evropskega obnovitvenega načrta.
jm MnOTFfk - mrtev
Jan Masaryk, zunanji minister Češkoslovaške republike, je napravil samomor.
Kakor poroča češkoslovaški tiskovni urad, so njegovo truplo našli na dvorišču palače zunanjega ministrstva. Življenje si je bil vzel s tem, da je skočil skozi okno svoje delovne sobe.
Jan Masaryk je bil sin ustanovitelja in prvega predsednika Češkoslovaške republike, Tomaža, Garyka Masaryka.
Češkoslovaški urad poroča o tem dogodku, da je duševna potrtost pokojnega nastopila nenadoma in da je njegovo dejanje treba spraviti v zvezo z napadi zapa-dnoevropskega tiska na njegovo osebo. — Kakor je znano, je Jan Masaryk proti pričakovanju ostal v vladi novega češkoslo-test zaradi londonske konference o Nem-
V londonskih političnih krogih je vest o tragični smrti velikega češkega politika in prijatelja zapadnih demokracij izzvala veliko zgledovanje in sočustvovanje. Njegova osebna tragedija je v najglobljem pomenu slična politični tragediji njegove države.
ITALIJA POSTALA POLNOPRAVNI ČLAN ORGANIZACIJE UNESCO Italija je postala dne 4. marca polnopravni član organizacije UNESCO. V imenu italijanske vlade je dal italijanski veleposlanik v Združenih državah svoj podpis na ustanovno listino organizacije UNESCO. Italija je že 41. država, ki je pristopila k Vzgojni, znanstveni in kulturni organizaciji Združenih narodov (UNESCO).
V doslediiosii rešilcv
Kakor rdeča, daleč vidna nit se vleče skozi zgodovino človeštva trpljenje narodov, stanov in posameznikov. Mnogo zla je zakrivilo človeštvo samo; mnogo gorja so povzročili narodom razni „voditelji“, ki so oznanjali nauke, kateri so v neskladju z vodilnimi življenskimi smernicami, katere je Bog sam položil človeku v naravo ali pa jih jc razodel po svojih poslancih, v stari zavezi po očakih in prerokih, v novi zavezi pa po svojem Sinu in po katoliški Cerkvi, ki je poklicana, da vodi posameznike in ljudstva ne le k večni, marveč tudi k časni sreči.
Kakor hitro so se ljudje oddaljili od teh večnih smernic in jih prikrojili po svoje ali pa so ta načela zatajili in šli za krivimi preroki, je prišla kazen. Red se je sprevrgel v nered. Svoboda je bila zmaličena, dostojanstvo človeka se je poteptalo. Zvestoba katoliškim načelom, ki so kažipot za časnost in večnost ter edino zagotovilo za človeka vredno življenje na zemlji, je temelj reda, pravice in medsebojnih odnosov ljudi, stanov, narodov in držav. Pa ljudje so že taici, da hitro popustijo, zlasti, če nastopijo okoliščine, ki zahtevajo žrtev. Komodnost, uživanjaželjnost, pohlep po premoženju, stremljenje po gospodstvu nad drugimi, verska mlačnost in brezbrižnost so glavni vzroki popuščanja v načelih. Nedoslednost je nevarna rak-rana naše dobe. Najdemo jo-povsod. Doma je v gospodarstvu, ki meni, da katoliška. načela zanj ne veljajo, ukoreninila se je v politiki, ki je postala sredstvo nebrzdane borbe za oblast, za nadvlado enega razreda nad drugim, za ropanje osnovnih pravic narodnih manjšin od strani večinskih narodov; nedoslednost bohotno brsti tudi v zasebnem življenju. Nedoslednost v načelih je popuščanje zagrizenemu nasprotniku v važnih življenjskih vprašanjih, v vprašanju vzgoje, krščanskega zakona, osnovnih narodnih pravic ,rabe materinega jezika, svobode vere in prepričanja. Nedoslednost v načelih pomeni kapitulacijo na ceh črti in poraz pravice, resnice in svobode. Posledice so vedno strašne. Preteklost in sedanjost nam to dejstvo neizprosno potrjujeta. Nasprotniki poštenja, zagovorniki nasilja, rušilci najvišjih Vrednot so vedno zmagali tam, kjer so ljudje popustili v vodilnih krščanskih načelih, kjer so politiki vodili oportunistično politiko, kjer je bila trenutna korist stranke več kot načelo, povsod tam, kjer je zmagalo materialistično načelo: korist posameznika je več kot korist skupnosti.
Nasprotniki krščanskih načel, ki jih izpoveduje večina ljudi, a žal, premalo Vztrajno, odločne* in dosledno, so pri delit za dosego svojih ciljev neizprosno dosledni. Le en cilj jih vodi: uničiti krščansko kulturo, vsi 'drugi cilji.so temu glavnemu podrejeni. Za dosego tega cilja so spretno mobilizirali: tisk, radio, kino, gledališče, zasebne in trgovske lokale: vpregli so tudi nezavedne ljudi — maso s cenenimi, toda bleščečimi gesli. Manjšina spretno izigrava večino, če ta Hi šolana, složna, zavedna.
Najnevarnejši nasprotnik vseh kulturnih vrednot, ki jih je tekom dveh tisočletij ustvarilo krščanstvo, je marksizem, katerega najskrajnejša in najbolj surova oblika je — komunizem. Ustano-
vitelj marksizma, torej tudi komunizma, Karl Marx, je izpovedal v „Komunističnem manifestu“ iz leta 1848 popolnoma odkrito:	„Komunisti“, je dejal v tem
oklicu na proletarce vsega sveta, „odkrito izjavljajo ,da se njihovi cilji morejo doseči le po nasilnem prevratu vsega sedanjega družabnega reda, s komunistično revolucijo... Ta revolucija bo pomedla vse dosedanje pravne, nravne in verske ideje.“ Da je to res, lahko vidi vsak, kdor ni slep. Na to največjo nevarnost je krščansko družbo opozoril veliki papež Pij XI. v znameniti okrožnici:	„Divini Redemptoris“ z dne 19.
marca 1937. V tej okrožnici, s katero pa so se žal premnogi katoličani premalo seznanili ,opozarja vrhovni poglavar katoliške Cerkve na pretečo nevarnost, ko pravi: „Celi narodi so v nevarnosti, da padejo nazaj v barbarstvo, pač hujše, kakor je bilo tisto, ki je živela v njem velika večina pred Odrešenikovim prihodom ... Komunizem je nekaj bistveno slabega, zato prav v nobeni reči ne bi z njim sodeloval, komur je mar krščanske kulture..
Doslednost v načelih, to se pravi v zavestnem izpovedaniu katoliških življenjskih smernic v zasebnem in jav-
nem življenju :v vzgoji, prosveti, znanosti, umetnosti, v gospodarstvu, v politiki ,je nujna in resna zapoved časa! Kdor popušča, četudi v navideznih malenkostih, bitko zgubi. Za zavednega katoličana ne smejo biti načela malenkost ,suknja, ki se prilagodi modi ah let-_ nemu času, marveč živa vsebina misli, želja in dejanj! Ta načela se morajo realizirati v življenju. Morajo se! Seveda bomo naleteli na odpor, zlasti pri učencih svobodomiselnih struj in Karla Marxa. Člani smo boreče se Cerkve. Dolžnost naša je, boriti se z vsemi dopustnimi sredstvi, da bodo zdrava življenjska načela končno zmagala. Korak za korakom osvajajmo, kar je izgubljenega, postojanko za postojanko. Mladina, matere in očetje, vzgojitelji in javni delavci „kmetje, delavci in obrtniki, vsi morajo na okope — kajti za velike reči gre: za čast in dostojanstvo človeka, za pravo osebno in družabno svobodo, za resnico, za pravico, za mir, za srečo, za . vzgojo otrok — za ves narod in človeštvo sploh. Krščanska načela naj bodo zvezda vodnica, mi vsi pa bodimo v izvajanju teh ne čel neizprosno dosledni — kajti v tem je rešitev in zmaga.
M. ~ič.
tke. Skatjto v. stern!
Ta teden se je poslovil od svojega službenega mesta v Celovcu eden največjih prijateljev koroških Slovencev, dosedanji šef Britanske obveščevalne službe za Koroško, Mr. Sharp. Z njim koroški Slovenci nismo samo izgubili človeka, ki se je vedno in povsod zavzemal za naše upravičene težnje. Izgubili smo mnogo več, namreč — pravega in resničnega prijatelja.
Mr. Sharp je prišel k nam iz Barija (v Italiji), kjer je med vojno vodil zavezniške radijske oddaje za Avstrijo in Jugoslavijo. Na Koroškem je dobil zelo neprijetno nalogo, ki je bila v prvi vrsti še nehvaležna — urejevanje slovenskih kulturnih razmer. Mr. Sharp se je z vso srčnostjo lotil dela in je pričel, čeprav brez pravih sodelavcev izdajati slovenski tednik »Koroško kroniko«, po katerem so ljudje z velikim veseljem segli, saj je bil to takrat edini povojni- slovenski časopis na Koroškem. Razmere so se počasi urejevale in tudi delokrog Mr. Sharpovega dela se je širil. Da bi lažje razumel ljudi, za katere je delal in da bi lahko prišel z njimi v neposreden stik, se je pričel učiti slovenščine, ki se ji je brezhibno privadil, že prej pa je dobro znal srbohrvaško.
Ni primeren čas,’ da hi naštevali vse zasluge Mr. Sharpa, ki si jih jc pridobil ob pospeševan ju “ slovenske kulture na Koroškem. Brez pretiravanja pa lahko pribijemo, da bomo koroški Slovenci težko dobili ena-_ kega prijatelja, čeprav so ga hoteli nekateri prikazati prav iz nasprotne strani. Nikogar ni, ki bi lahko v povojnem času pokazal toliko doseženih uspehov za ta majhni del slovenskega naroda na Koroškem. Od»Koroške kronike« do slovenskih radijskih oddaj, člankov in predavanj pa do’slo-venskih knjig se razteza njegovo delo. Kolikokrat se je tudi izven svojega' službenega delokroga živo zanimal za težave posameznikov in'jim pomagal. In koliko je še drugega, za kar mi ne vemo in verjet^io tudi nikoli zvedeli ne bomo!
Koroški Slovenci smo Mr. Sharpu res iz srca hvaležni za vse njegovo delo med nami. Ko odhaja od nas, mu želimo na novem službenem mestu obilo sreče, predvsem pa nekoliko več mirnega ozračja, kot ga. je bilo pri nas.
Ohranili ga bomo v lepem spominu in bomo gledali, da od njega pričeto delo tudi srečno dokončamo.
Illlil!llll!ll!llllllll!!!i!!lli!lll!llll!llll!l!lliill!l!lil!l!!l!llll!!!ll!l!l!!l!!l!lil
Obvestilo
bralcem in naročnikom
Našim cenjenim bralcem in naročnikom sporočamo, da smo zaradi stalnega porasta tiskovnih stroškov primorani zvišati ceno našemu tedniku začenši s prihodnjo številko (štev. 12) od 30 na 50 grošev. Za stalne naročnike bo naročnina zvišana z mesecem aprilom t. L
Upamo, da bodo naši cenjeni bralci in naročniki uvideli težave lista na gospodarskem področju in mu bodo kljub temu ostali še nadalje naklonjeni.
Naročnike prosimo, da upoštevajo zvišanje naročnine že pri izpolnjevanju položnic za prihodnji mesec. Ceno listu bomo dvignili namreč že s prihodnjo številko in bo: posamezni izvod 5:1 gr., mesečna naročnina za tuzemstvo 2 šil., za inozemstvo 5 šil.
š	Uprava
„KOROŠKE KRONIKE“
iiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniimiiiiitiiiiiiiiiiMimii
Razne vrste družb
Ker poteka vse človekovo življenje v družbi in ker je življenje samo neizmerno mnogolično, je razumljivo, da poznamo ne samo eno, marveč nešteto najrazličnejših družb: družina, narod, država, čebelarska društva,' delniške družbe, združenja raznih poklicev :duhovnikov, učiteljev, umetnikov, društva prijateljev narave, zbiralcev znamk, hroščev, metuljev itd., itd.
Človekov razum si prizadeva to nepregledno množico družb razdeliti v večje skupine, kar mu močno- olajša pregled. Vidiki razdelitve so seveda različni. Važno je pri tem, da se držimo v istem stavku enega samega vidika, sicer nastane še večja zmešnjava. Družb n. pr. ne smemo deliti v enostavne, sestavljene in naravne, ker so naravne družbe (zakon, družina, narod) lahko enostavne (zakon) in sestavljene (narod).
POSAMEZNI
VIDIKI DELITVE DRUŽB SO: Enostavna in sestavljena družba
Po sestavljenosti delimo družbe v e n o-Stavne in sestavljene. Enostavne so družbe, ki jih sestavljajo posamezne osebe ,n. pr. zakonska- družba. Sestavljene pa so one družbe, ki jih sestavljajo enostavnejše družbe. Narod sestoji iz plemen, ta zopet iz družin, država iz pokrajin, okrajev in občin.
Verske in svetne družbe
Po namenu delimo družbe v v e r s k e in Svetne. Verske imajo predvsem nadnaravne namene (zveličanje duše — Cerkev), čeprav vplivajo posredno tudi na svetne razmere, svetne družbe pa imajo predvsem naravne namene (časno, blaginjo kot država), čeprav vplivajo posredno tudi na nadnaravno področje (znan je latinski izrek, da je revščina vlačuga: neurejene gospodarske razmere otežujejo ljudem tudi dosego zveličanja duše, čeprav je ne onemogočajo).
Popolne in nepopolne družbe
Po razpoložljivih sredstvih za dosego namena družbe razlikujemo popolne in nepop olne družbe. Popolne družbe imajo same vsa sredstva, ki jih za dosego svojega namena potrebujejo. Taki družbi sta v nadnaravnem redu Cerkev, v naravnem redu država.
Ta popolnost se nanaša, seveda samo na lastni delokrog. V življenju pa sta tudi obe popolni družbi na medsebojno sodelovanje navezani. To se vidi že iz tega, da je isti človek istočasno član dveh popolnih družb: kot državljan države in kot vernik Cerkve.
Ostale družbe so nepopolne, ker potrebujejo za dosego lastnih ciljev pomoč in podporo drugih družb. Tako potrebuje družina za vzgojo in vzrejo otrok podporo države, ki s pravnim redom zagotavlja družini njene pravice, ki jo podpira (oz. bi vsaj morala podpirati) s šolstvom in potrebuje pomoči Cerkve za nravno vzgojo otrok in za obujenje (krst) ter gojitev (zakramenti) nadnaravnega življenja otrok.
Nujne in svobodne družbe
Po svobodi odločanja pripadnosti k določeni družbi jih delimo v n u j n e i n s v o-bodne (tudi: naravne in hotene). Nujne so družbe, ki se jim človek ne more izogniti: družina, narod, država. Izogne se sicer lahko x rednih razmerah določeni državni '(pridobitev tujega državljanstva) ali narodni (naturalizacija) skupnosti, toda neki državni ali narodnostni skupnosti vedno pripada. (Ljudje brez državljanstva so samo prehodni pojavi, ki jih povzročajo vojne). Zasebnopravne in javnopravne družbe
Po tem, ali veljajo za določeno družbo določila zasebnega prava (obči državljanski zakonik, trgovinsko pravo itd.) ali pa javno pravo (ustavno, upravno pravo), ločimo zasebnopravne In javnopravne družbe. Vendar je meja med zasebnim in javnim pravom zelo premakljiva — sploh je zasebno pravo v državi šele možno na podlagi javnega prava —, ker se odraža tudi v delitvi družb: zasebna podjetja preidejo s podržavljanjem v javnopravno skupino.
Najvažnejša razdelitev družb
Družboslovje polaga največjo važnost na delitev v nujne družbe, v katere sili človeka narava sama, in v prostovoljne _(s v o b o d n e), ki jih človek poljubno ustanavlja in opušča (seveda na podlagi svoje družne narave). Ta delitev se v tej ali oni obliki ponavlja pri vseh družboslovcih, čeprav opažamo v podrobnejši opredelitvi manjše razlike, ki nastanejo zaradi tega, ker eden poudari bolj ta vidik, drugi zooet drugega.
Najbolj znane delitve so:
Ferdinand T ö n n i e s (Gemeinschaft und Gesellschaft, 1888) ,deli družbe v take, ki odgovarjajo naravi (Gemeinschaft), in v take, ki nastajajo po samovolji ljudi (Ge-sellsckalt). Theodor Litt (Individuum
und Gemeinschaft) označi približno isto z izrazoma Wesensgemeinschaft in Willensverband. O. Spann (Gesellschaftslehre, 3. izdaja 1930) uporablja izraza »Vergemeinschaftung« za duhovna občestva: n. pr. zakonsko skupnost ,odnos med starši in otroki, odnos med brati in sestrami itd., ter »Vergenossenschaftung« za organizacijsko obliko: n. pr. družino. Maks Weber' (Wirtschaft 'und Gesellschaft, 1921) uporablja izraza Vergemeinschaftung in Vergesellschaftung.
Skup — sistem — edinstvo
Svojsko razdelitev dražbe je uvedel ruski družboslovec Peter Strave (v članku: Zur Grundlegung der Wirtschaftssoziologie, v: Kölner Vierteljahreshefte für Soziologie, 1930, zvezek 1/2, str. 11—28). Pri Slovencih sta jo povzela bivši profesor za narodno gospodarstvo na ljubljanskem vseučilišču dr. A. Bilimovič (v knjigi: Uvod v ekonomsko vedo) ter profesor cerkvenega prava dr. Alojzij Odar (v knjigi: Temelji organizacij).
Tri oblike človeškega sožitja
P. Strave loči tri možnosti človeškega sožitja:
1.	Skup (agregat) je zgolj vsota ljudi na določenem prostoru. Ljudje žive drug poleg-dragega, toda brez vsake druge kot zgolj prostorne povezanosti. Med seboj se nifi ne poznajo, niti se drag za drugega ne zanimajo. So kot posamezna peščena zrna v kupu peska. Tako sožitje še ni dražba.
2.	Sistem predstavlja tako obliko sožitja, kjer so posamezniki medseboj že povezani, se poznajo, se drug za dragega zanimajo, toda vsakdo opravlja svoje lastne posle. Ni še osrednje volje, ki bi usmerjala dejavnost poedincev k skupnemu cilju. Družbena celota predstavlja za poedinča okolje, v katerem živi in ki ga mora pri svojem ravnanju in nehanju upoštevati. Družbeni pojavi so samo pojavi velikega števila po sebi neodvisnih dejanj posameznikov, ki pa kažejo določene pravilnosti kot izraz ver-
jetnostnega računa. Ljudje sklepajo poroke v različni starosti. Toda statistični podatki kažejo, da so moški ob poroki povprečno tri leta starejši kot ženske. Ta pravilnost pa ne velja, če so moški ob poroki stari manj kot 24 let. Taki mladi možje poročajo redno starejše žene. S tem ni rečeno, da poroči vsak moški, ki se poroči pred 24 .letom, starejšo žensko, toda v večini primerov to drži. Razmerje med ljudmi v tej obliki sožitja imenuje Strave prirejenost, koordinacija. Vsi so med seboj enakopravni, nihče nima oblasti nad dragim. Ta oblika sožitja odgovarja idealu individualizma in liberalizma.	,
3.	Edinstvo pomeni tako obliko sožitja, kjer se znakom sistema pridruži še osrednja volja (imenujemo jo o b 1 a s t), ki usmerja delovanje in zadržanje posameznikov k skupnemu cilju. Zapovedovanje in prepovedovanje pa zahteva medsebojno razmerje nadrejenosti in podrejenosti. Enemu daje pravico ukazovati, dragemu nalaga dolžnost ubogati.
Struvejeva delitev ni zadovoljiva
Omenjena delitev možnosti človeškega sožitja je sicer zelo pregledna, toda ne moremo je jemati kot podlago za delitev družb. Strave sam priznava, da skup še ni družba. Ker pa je človek po naravi družno bitje, takih oblik sožitja sploh ni. Pa tudi sistem po naši opredelitvi še ni družba, ker nima družeče ideje in ne oblasti. V strogem pomenu besede tudi takih oblik sožitja ni. Robinzoni so samo plod človeške domišljije. Res pa je, da skupni cilj ni vedno vsem članom družbe enako razviden, vsi se ga vedno ne zavedajo enako močno in tudi dražbena oblast je kedaj bolj v ozadju, drugič pa zopet bolj vidna. Toda vsaka dražba stremi vsaj podzavestno k določenemu cilju in pozna vedno tudi oblast.	'
Struvejeva opredelitev je tako bolj oznai-ka smeri, ki se v družbenem življenju kažejo in se skušajo uveljaviti. Sistem odgovarja idealom individualizma, edinstvo pa lahko vključuje ideale kolektivizma in univerzalizma, ker se ne izrazi podrobneje o razmerju med posameznikom in družbo.
dre š.
Zahodnoevropski! zveza
Na konferenci v Bruslju so naredili dober začetek za sestavo nove pogodbe med državami Beneluxa, Francije in Britanije. Pravijo, da gre ta načrt daleč preko anglo-francoske pogodbe v Dunkerqueju, kar je tudi potrebno, da bo mogla zadobiti zahodna zveza svojo pravo vrednost in doseči pravi namen. Dunkerque je bil v bistvu opravičilo zä Francijo in Britanijo, ki v preteklosti, to je med zadnjima svetovnima vojnama nista dosegli pravega sodelovanja. Ta pogodba je dobila dopolnilo v dogovoru o gospodarskem sodelovanju. Listina Združenih narodov dovoljuje in celo priporoča pokrajinske sporazume. Tudi če bi ne bilo nevarnosti, bi bilo pametno, da bi svet v sedanjem stanju pomanjkanja združil evropske in prekomorske vire prizadetih držav. •	' ;
Konferenca v Bruslju je zato le začetek procesa, ki mora biti nagel in daljnosežen. Nikdar ne smemo pozabiti, da je smoter vseh teh pogajanj ohranitev miru in svobode, ne pa priprava vojne.
Dne 15. marca se bodo sestale evropske države, ki sodeljujejo pri Marshallovem načrtu. Če bo prišla Marshallova pomoč pravočasno, bodo mogle prizadete države pričeti z gospodarsko obnovo. Tako imata gospodarstvo in zunanja politika skupno torišče. To ne pomeni, da v dogledni bodočnosti ne bi imeli več samostojne narodne#
vlade. Vendar pa je verjetno nastal položaj, ko J>o morala vlada, ki je slučajno* na oblasti, poklicati odgovorne voditelje opozicije na posvet glede zadev, ki so življen-sko važne za. narodno skupnost.
Narodi zahodne Evrope so gotovo zelo potrebni vzajemne obrambe za 'zaščito demokratičnih ustanov, pod katerimi hočejo živeti. Še potrebnejše pa je gospodarsko sodelovanje za izboljšanje ali zgolj za ohranitev dosedanje življenske ravni. To so minimalne zahteve, ki pa same po sebi ne zadoščajo za uresničitev upov in teženj zahodnega človeka.
Obramba je potrebna za zagotovitev politične stabilnosti, ni pa plodonosna ali ustvarjalna. Gospodarstvo je tisto sredstvo, s katerim moramo doseči zaželjeni življenski način, toda za ljudi, ki imajo v srcu živo vero, gospodarstvo samo ni končni smoter. Zahodna zveza mora biti več kakor obrambna liga ali družba za sodelovanje. Biti mora hotena strnitev enako mislečih ljudi, ki verujejo v človeško bratstvo, ki odklanjajo nasilje kot sredstvo, s katerim bi dragim vsiljevali svojo voljo, ki ljubijo urejeno svobodo, katerim se studita prostaštvo in krutost in katerim pravica ni pravna faza. Če bo evropska zveza napredovala pod temi zastavami, bo nekaj, za dosego česar se bo vredno boriti.
DELNA PREPOVED ANGLEŠKIH ČASOPISOV NA ČEŠKOSLOVAŠKEM
Državni minister McNeil je izjavil v Spodnji zbornici, da so od 9. februarja dalje prepovedani na Češkoslovaškem sledeči lodonski dnevni časopisi:	»Daily Mail«,
»Daily Express«, »Daily Graphic« in »Daily Mirror« kakor tudi tednik »Time and Tide« in »Illustrateđ News«, češkoslovaško . ministrstvo za informacije, tako je izjavil McNeil, je obvestilo britanskega veleposlanika, da je ta prepoved le prehodnega značaja. Vzrok prepovedi je v tem, da so češkoslovaške oblasti baje našle po teh listih vesti, ki ne odgovarjajo dejstvom.
Posebni dopisnik britanskega radia ni od 28. februarja dalje mogel prinašati neposrednih radijskih poročil, ker so mu bila odklonjena tehnična sredstva. Dopisnika časopisa »Nev/s Chronicle« in »Kemsley Press« sta dobila opomin zaradi »neresničnega poročaja«. Dalje je bilo inozemskim dopisnikom odrejeno, da smejo v bodočnosti uporabljati poročila samo. iz uradnih češkoslovaških virov.
Posebni dopisnik britanskega radia, ki se je že po nekaj dneh komunističnega puča na Češkoslovaškem podal v Prago, je dunajski dopisnik Patrick Smith.
AMERIŠKI SENATOR
PREDLAGA NOVO MEDNARODNO OBRAMBNO USTANOVO BREZ VETA
Republikanski senator iz zvezne države Minesota Joseph Bali je predlagal v ameriškem senatu, naj Združene države skupaj z ostalimi državami ustanovijo novo mednarodno obrambno ustanovo, v kateri naj bi ne bilo pravice veta, da bi »ta tako branila svobodo in neodvisnost ene ali vseh podpisnic proti napadom in prevratom.«
NABIRANJE ZDRAVNIKOV IN OSEBJA ZA BOLNIŠNICE
Pripravljalna komisija mednarodne begunske organizacija (PCIRO) se trenotno trudi izvesti novo naselitev zdravnikov, zobozdravnikov, strežnikov in drugih.
Vse osebe, ki bi prišle v poštev in se zanimajo, se naprošajo, naj se javijo čim-preje pri bližnjem uradu PCIRO v Celovcu, Miesstalerstrasse št. 1 ali v Gradcu, Landhausgasse štev. 7.
Osebe, katere bo označila PCIRO kot pripravne, bodo poklicali, da se predstavijo zdravniški komisiji, ki bo ugotovila njihovo poklicno zmožnost m jih zabeležila za novo naselitev, katero' bo PCIRO v bodočnosti izvedla.
SOVJETSKA ZVEZA PONOVNO VLOŽILA PROTEST
Sovjetska zveza je ponovno vložila pro1 test zaradi londonske konference o Nemčiji z noto, ki vsebuje 2.500 besed. V tej noti, katero so predali trem zapadnim velesilam, pravi Sovjetska zveza, da so sklepi te konference nezakoniti. Veliko Britanijo, Francijo in Združene države obtožujejo, da vodijo politiko, ki naj razdere svet zunanjih ministrov.
V noti pravijo nadalje, da so zapadne države prekršile načelo enoglasnosti med štirimi velesilami, za katero se je Sovjetska zveza vedno zavzemala. V sovjetski noti dalje izjavljajo, da namerava konferenca narediti iz zapadne Nemčije kolonijo, da je Marshallov načrt povezan z britanskim predlogom za zapadnoevropsko zvezo ter da bosta oba načrta privedla do razkola Evrope.
V LONDONU SE JE PRIČELA KONFERENCA SVETOVNE SINDIKALNE ZVEZE
V London je prispelo okrog 40 odposlancev iz Evrope in Amerike, ki se bodo udeležili konference svetovne sindikalne zveze. Najvažnejše sindikalne skupine v Franciji in Italiji, ki so pod komunističnim vodstvom, se konference ne bodo udeležile, pač pa bodo navzoči odposlanci drugih francoskih sindikalnih združenj.
POSOJILO ZDRUŽENIH DRŽAV VELIKI BRITANIJI IZČRPANO
Zakladno ministrstvo Združenih držav je objavilo, da se je z dvigom zadnjih 100 milijonov dolarjev izčrpalo* ameriško posojilo Veliki Britaniji v znesku 3,750 milijonov dolarjev.
Ko so podelili to posojilo na osnovi sporazuma o posojilu z dne 16. julija 1946, so pričakovali, da bodo to posojilo trajalo od treh do petih letih. Povpreček mesečnih dvigov v višini 200 milijonov pa je izčrpal celotni znesek v nekaj več kot 19 mesecih,,
Velika Britanija ima sedaj edino še izgle-de na dodatna dolarska posojila na osnovi ameriškega zakonskega načrta, ki bo določil sodelovanje Združenih držav pri evropskem obnovitvenem načrtu.
Na vseslovanskem kongresu v Pragi je govoril predsednik kongresa; general Ma-slarič in dejal med ostalim: »Naš novi vseslovanski pokret nima prav nič skupnega s staro idejo slovanstva. Mi se borimo za enakopravnost Evropcev, Zamorcev, Kitajcev, Indijcev in Američanov.«
*
Poštno ministrstvo Združenih držav je objavilo, da bo s 15. marcem otvorjena služba za prevoz poštnih paketov med Združenimi državami in 21 drugimi državami.
*
Konferenca 35 držav je izbrala London za sedež pomorske organizacije Združenih narodov. Odposlanci, ki so zadnja dva tedna zasedali v Ženevi, izdelujejo sedaj načrt listine nove organizacije. Zaenkrat še niso dokončno sklenili, ali naj bo ta organizacija ustanovljena kot posebna ustanova Združenih narodov ali le kot komisija Gospodarskega in socijalnega sveta Združenih narodov.
*
, V zadnjih dveh letih je pomorska komisija Združenih držav prodala interesentom .30 držav 1159 trgovskih ladij, ki so bile zgrajene med vojno s fondi ameriške vlade. Ameriški kongres je z nedavnim odlokom sicer odobril komisiji nadaljne prodajanje, vendar pa je prepovedal prodajati ladje nedržavljanom Združenih držav. Zgornja številka predstavlja le številko prodaj, ki jih je storila ameriška vlada. Tuje države so pa lahko kupovale ladje y Združenih državah tudi od zasebnikov.
■K-
Medna rodnemu fondu za pomoč otrokom so predložili načrt, ki skuša iztrebiti jetiko in preprečiti razširjanje spolnih bolezni po evropskih državah, katere je opustošila vojna. Zdravniki mislijo, da bi pokazalo od 50 milijonov otrok, če bi jih pregledali, gotovo dve tretini znake okuženja z bacili jetike. Odbor je poleg tega pričel razgovore za nadaljna nakazila živil in zdravil dvanajstim evropskim državam.
*
Združene države so zavrnile protest Jugoslavije, Češkoslovaške in Poljske glede sedanjih razgovorov v Londonu o,bodočnosti zahodne Nemčije. Zunanje ministrstvo je objavilo besedilo not, ki je za vse tri države enako. V ameriškem odgovoru so opozorili te tri države, da ima besedilo njihovih not toliko izjav, ki niso v zvezi z dejstvi, da bi zaradi tega razpravljanje o njih ne vodilo k prav ničemur.
Srečko Selive c
Devetdesetletnica »Martina Krpana«
venskem slovstvu napisanega, a je bilo kmalu pozabljeno. »Martin Krpan« je pa kljub svoji devetdesetletnici še vedno mlad.
Težko je reči, kje in kolikokrat je bil že objavljen in natisnjen. Saj ni manjkal sko-ro v nobeni šolski knjigi za ljudsko šolo. Doživel je pa tudi še več luksuznih izdaj. Naj omenimo samo izdajo med drugo svetovno vojno z izvirnimi ilustracijami Perkovimi. In končno naj omenim še to, da je bil »Martin Krpan« prva slovenska knjiga, ki so jo izdali naši begunci z izvirnimi ilustracijami.
*	Fran Levstik,
pisatelj »Martina Krpana«, pesnik, pripovednik, kritik, urednik, jezikoslovec, politik in prosvetni delavec se je rodil 28. septembra 1831. v Spodnjih Retjah pri Velikih Laščah na Dolenjskem. V šolo je šel zelo pozno. Po opravljeni gimnaziji v Ljubljani je stopil v bogoslovno semenišče nem. viteškega reda v Olomucu. Leta 1854. je izdal
svoje pesmi, katere je pa tedanji rod namerno slabo ocenil in Levstika radi njih tožil v semenišču, tako da je naslednje leto 1855. iz njega izstopil. Sledila so zanj težka leta nestalnega življenja. Potikal se je po raznih službah, da se je preživel: bil je domači učitelj na gradu Turnu pri sv. Križu in pri pesniku Miroslavu Vilharju, graščaku na Kalcu pri Senožečahnato je bil tajnik tržaške čitalnice, urednik Vilharjevega »Napreja«, tajnik Slovenske Matice, urednik Wolfovega slovensko-nemškega slvarja; leta 1870 je odšel na Dunaj, kjer je prijatelju rojaku Josipu Stritarju pomagal pri urejanju »Zvona«, prvega našega čisto umetniškega lista. Tu je izdajal tudi satiričen list »Pavliha«. Urejal je tudi slovensko izdajo drž. zakonika. Šele leta 1872. je dobil stalno službo skriptorja na licejski knjižnici v Ljubljani.
Umrl je 16. novembra 1887. v Ljubljani. Pokopali so ga v grobnici pisateljskega društva pri sv. Krištofu.
IZPOD KARAVANK
Pred sto leti
To leto in ta mesec mine 100 let od marčne revolucije leta 1948. na Dunaju. Leto 1848. pomeni v slovenski politični in slovstveni zgodovini važen mejnik. Pred tem letom je namreč avstrijske narode, zlasti | slovanske, tlačil Metternichov absolutizem; vse politično in kulturno življenje je bilo pod strogim policijskim nadzorstvom.
Po tem letu pa so slovenščino uvedli v urade in šole, zlasti ljudske. Manjkalo pa je slovenskih knjig in ljudi, ki bi slovenščino toliko obvladali, da bi jo mogli uvajati v šole in urade.
Svoboda tiska je dala Slovencem vrsto časnikov in časopisov. Po letu 1848. je vse navdajalo silno navdušenje za narod in vse, kar je njegövega. Vsak izobraženec je moral biti tudi pisatelj in pesnik. Tako se je slovensko slovstvo množilo ,toda globine ni doseglo.
Tako slovstvo pa ni bilo všeč mlajšemu rodu, zlasti ne Francetu Levstiku, ki je stvarne je gledal na slovensko ljudstvo, njegove vrline in napake. Spoznal je, da je slovenski slovstveni revščini največ krivo to, ker vsakdo piše, kar in kakor hoče. Zato je zahteval strogo, toda pravično pritiko. S tem je pa zadel Bleiweisa, ki se je zbal za slavo Koseskega, ki je bil največji pesnik »Novic«.
Levstik in mladina (Mladoslovenci) niso hoteli popustiti in vnel se je med njimi in starejšim rodom (Staroslovenci) hud boj, ki se je vedno bolj ostril. Starejši so se zbirali okoli Bleiweisovih »Novic«, mlajši pa okrog Janežičevega »Slovenskega Glasnika« (1858—1868).
Kmalu pa so dobili Mladoslovenci premoč. Po letu 1858. se je slovensko slovstvo razvijalo v smislu Levstikovega načrta in obogatilo naše slovstvo z novimi pesniškimi oblikami: novelo, romanom, črtico in dramo. Uveljavilo se je pa tudi načelo slovstvene kritike. Ta doba od leta 1848—1880 je izrazito prehodna doba: slovstvo prehaja od romantike k realizmu.
»Martin Krpan«
Fran Levstik je neizprosno kritiziral tedanje slovstvo. Kdor pa kritizira, mora pokazati kaj boljšega od tedanjega. Pokazati mora tudi praktično ,kako mora izgledatr ena ali druga slovstvena oblika.
Zato je Levstik poleg slovstveno in jezikovno kritičnih spisov kot »Napake slovenskega pisanja«, »Popotovanje od Litije do Čateža« pisal tudi pesmi kakor tudi povesti in razprave.
Kakšna naj bo slovenska ljudska povest, je pokazal v vzorni ljudski povesti »M a r-tin Krpan«. Z njim je eLvstik pokazal v dejanju to, kar je teoretično’učil v »Potovanju od Litije do Čateža«. Z »Martinom Krpanom« smo dobili prvo slovensko klasično povest.	.
Letos poteče devedetdeset let, kar je bil napisan »Martin Krpan«. Levstik ga je napisal tedanjim mladim pisateljem za zgled, kako naj pišejo. To je bilo pogumno dejanje, ki ga je Levstik odlično rešil. To nam dokazuje ravno dejstvo, da je »Martin Krpan« dočakal svojo devetdesetletnico. Koliko je bilo v času »Martina Krpana« v slo-
Gozdnato, divje romantično pobočje Karavank je nudilo ozadje mnogim pravljicam in pripovedkam. Strmo skalovje štrli v nebo nad prekrasnimi smrekovimi gozdiči, v katerih je toliko idiličnih kotičkov, kjer bi človek mogel zasanjati svoje najlepše sanje. Ko sem tako nekega dne sedel na obronku Karlovce in upiral svoj pogled na prelepo Rožno dolino, me je v moji samoti nemalo presenetilo staro, toda še trdo človeče, ki je zbiralo suhljad. Stopil sem z njim v pogovor. Pripovedal mi je spomine iz svoje mladosti. Pravil mi je na primer, da so tam gori pod Žingerico nekoč vile prebivale. Stara mati mu je pripovedovala, da ji je njen mož o teh stvareh pravil, ker jih je bil na lastne oči videl. Prav nič nisem pokazal, da bi kaj dvomil o vsem tem. Poslušal sem starca in če ti je, dragi čitatelj, prav,, ti ponovim, kar mi je stari možakar povedal.
Na malem griču tam zgoraj je stal nekoč grad in v temnih gozdovih »Ostrovce«, o kateri še danes narodna pesem ve kaj povedati, so nekoč prebivale vile — »žalik-žene«. To so bila lepa ženska bitja z dolgimi, zlatimi lasmi in dobrosrčnim, poštenim ljudem nadvse naklonjena. Marsikateremu revnemu dekletu ali pa poštenemu mlademu fantu so prinesla blagoslov in srečo.
V Podljubelju, prav ob cesti, je živela mlada, nadvse pridna kmetica. Noč in dan je sedela za kolovratom. Nekega dne pa je dobra vila prišla k njej in videč, kako je marljiva, ji je na kolovrat položila pest lepega, zlatega lanenega, prediva ter dejala: »Povej mi, česa si želiš, izpolnila ti bom željo.« Ženska je odgovorila: »Želela bi si toliko platna, da bi vsi bili z njim preskrbljeni.« — »Tedaj le dalje predi«, je odgovorila vila, »samo nikdar se ne smeš zareči: »Oh, kdaj bo le tega konec...« ženska je potem predla in predla in lanenega prediva
ni hotelo biti konec. Ko pa je naenkrat v svoji nestrpnosti vzkliknila: »Oh, kdaj bo le tega konec«, je prediva v trenutku zmanjkalo.
Nasledn.' kar mi je možak povedal, je bilo tole:
V	Podgorl se je taka Žalik-žena bila udinjala kot služkinja, to se pravi kot kmečka dekla. Ko so na pšenični njivi prve žitne bilke pognale, je šla in jih izruvala ter jih zopet posadila tako, da so koreninice štrlele iz prsti. Gospodar je to videl in dekletu službo odpovedal. Deklica je izginila, v jeseni pa so se tiste bilke razrastle v bujno klasje in rodile stotero sadov.
Ob Dravi leži domačija, kateri pravijo »pri. Krajovcu«. Semkaj je večkrat ob večerih, v polmraku V zadimljeni kuhinji, ko je ogenj vrgel svoje odseve po koteh in ko je kmetica ob njem pričela slanino cvreti, prišla^skrivnostna, strah vzbujajoča postava in prosila za ocvirke. »Marinka, daj jih, Marinka, daj hrumpov«, je mrmrala in gorje kmetici, če ni brž ustregla njeni želji.
Vprašal sem potem svojega znanca, če morda kaj iz francoskih časov ve povedati. Njegove’ male, bistre oči so se zalesketale: »Oh, seveda, kaj ne bi vedel o Francozih. Za Rožance so bili takrat pisani časi. Spominjam se natanko, kako sem kot deset, dvanajstleten deček stal pred našo bajto in so Francozi prišli mimo. Svetle dukate so ponujali in jesti so prosili, toda nikdo si ni upal jim kaj dati. Vse smo namreč imeli zakopano in zazidano po kleteh in če bi le enemu kaj pokazali, bi drugi planili po vsem in nam vse pobrali.
V	vsej dolini niste takrat mogli najti niti enega za boj sposobnega moškega, le ženske in otroci so ostali doma. Puškarji iz Borovelj in sosednjih vasi so se na splavih odpeljali do Maribora in še dalje, odkoder so potem bežali na Madžarsko. Drugi mlaj-
Anton Koder:
OCmeiakv
Zgodovinska povest
13.
Posebno vojskovodja Tli ja Gregorič in tiiumvir Guzetič sta se odločno uprla temu načrtu. Gubec je dobro vedel, da bo zadel na nasprotstvo. Toda računal je, da bo prav v tem slučaju lahko pokazal svojo nadvladujočo moč in da se, če ni drugače, otrese nekaterih svojih nasprotnikov.
Zborovanje je bilo zelo razburljivo, in ko je Gubec poudaril, da bo dobil krško mesto po izdaji, za kar je priča mestni župan Sila, ki je navzoč, pobledi Ilija Gregorič in vzklikne:
»Sramota, ako bomo z izdajami zmagovali. Le v zaupanju v našo sveto pravdo je naša moč. Izdajalci, katere zamaje vsaka sapa, so le strup in poguba našim idejam.«
Zbrani so strme poslušali tako odločne besede. Tedaj je pobledel Gubec. Toda obvladal se je in dejal mimo:
»Vojvoda Uija, ti pozabljaš da nisi sam v zboru, kajti tudi oštalim možem ni tuje vojskovanje.« Na vseh obrazih se je poznalo, kako neprimerne in razžaljive so bile Gubčeve besede. Le beg sam ni tega spoznal in je še naprej barantal z županom Silo. Gregorič in Guzetič sta zapustila vojni zbor. To je izrabil Gubec in dal svoj predlog na glasovanje. Preveč neodločni so bili vsi, da bi mu nasprotovali. Le Pasanec 'se je v znak protesta vzdržal glasovanja.
Ko so zborovalci odšli, je Gubec še dolgo barantal z županom Silo. Popolnoma se. je že zapletel v mreže svojega častihlepja. Županu je obljubil prvo mesto za Juričem in s tem odkrito poteptal zvezo, ki ji je sam načeloval. Dokazal je, da mu je le za lastno osebo, ne pa za zatirani narod.
Ob istem času sta se sprehajala ob Savi Uija in Guzetič. Bila sta v živahnem pogovoru. Edina sta si bila v sodbi o Gubcu. Uija se je odločil, da razbije triumvirat, ki je le Gubčev pripomoček za dosego osebnih ciljev. Guzetič se je strinjal z načrtom, vendar se je bal, da bo prezgodnji razpor uničil vse podjetje, zato je vprašal:
»Ali se ne boš udeležil napada na mesto in boš že sedaj zasejal spor med kmete?«
.»Ne! Prav ta zmaga bo odprla ljudem oči in ta trenutek bom porabil, razpustil triumvirat ter povabil dobro misleče pod svojo zastavo!«
»Ti si junak, Ilija!« je navdušen vzkliknil Guzetič.
Pravkar sta se hotela posloviti, ko sta zaslišala petje. Spoznala sta slepcev glas. Ugibala sta ,kaj ga vodi ponoči v njun tabor. Ko se jima je slepec, ki ga je spremljala Jela, približal, ga je Ilija v pozdrav vprašal:
»S kakšnimi novicami prihajate?«
»Slišal sem o razprtjih med vami!« je jezno odgovoril slepi Marko in nadaljeval: »Nekdaj si bil navdušen za našo stvar. Sedaj pa si hočeš na svojo roko pridobiti, kar moremo doseči le združeni. Prerokujem ti, da si na poti pogube!«-
Uijo so iznenadile očetove osorne besede. Kmalu pa je zbral misli in dejal:
»Kdo vam je ukazal, da razdirate nespremenljive sklepe. Gubec je izdajalec in jaz z njim nočem in ne morem več delati!«
»Zato je bolje, sin, da še pred prvim bojem zapustiš svoje tovariše in ne zapelješ tudi Guzetiča v nesrečo. Vedi, da sta vajini imeni v triumviratu že nadomeščeni z imeni: Jurič in Sila.«
Kakor da bi stopil na modrasa, se je zganil Ilija in vzkliknil:
»Torej se vendar nisem motil!« Potem pa se je obrnil h Guzetiču: »Ne silim te k obljubljeni zvezi, ker sem videl, da tudi ti dvomiš o mojem uspehu. Ostani v krogu, kjer si bil doslej, jaz tega ne morem.«
Tedaj je pristopila k Gregoriču Jela, ter ga milo prosila, naj ne zapušča svojih ljudi v trenutku, ko je že pisana obsodba nad njegovo glavo. Ilija je bil še bolj začuden. Vprašal jo je, kakšno sodbo misli. Jela mu je povedala, da sta s starim očetom prisluškovala Gubčevemu razgovoru z Juričem in Silo, ki so sklenili, da se bodo v prvi priliki iznebili neljubih zaveznikov, v prvi vrsti Gregoriča in Guzetiča.
Po teh besedah se je Ilija vdal v toliko, da bo počakal izida bitke za Krško, ki se je bo z Guzetičem udeležil, da bosta lahko ugotovila razpoloženje vojaštva in kolik je Gubčev vpliv.
Trinajsto poglavje Med meščani je bilo malo prijateljev kmetov. Imeli so namreč mnogo predpravic in večinoma na račun kmetskega človeka. Voditelji upora so dobro vedeli, koliko bi bili na boljšem, ko bi imeli za sebaj tudi meščane. Zato je Gubec najprej zlepa skušal pridobiti krške meščane za svoj tabor. Ni se mu posrečilo. Nato je pametno izrabil županovo častihlepje. Sila je v mestnem
ši moški pa so pobegnili v hribe. Ti so se potem v »Hudičevem grabnu« borili proti Francozom, Tem je bila takrat tamkaj kaj slaba predla: v globoki divji soteski med štrlečimi skalnimi stenami' so se naši fantje vgnezdili in streljali na Francoze, da je bilo veselje. Neki francoski general je bil .baje tam padel. Več desetletij je počival v grobu ob cesti in spomenik na njem je mimoidočega opozarjal nase. Pozneje so ga izkopali in prepeljali na Frapcosko. Takrat se Francozom ni posrečilo preko Ljubelja prodreti na kranjsko: stran. Vrniti so se morali v dolino in šele po izredno težavnih stezah čez Vrtačo in Zelenico jim je uspelo prekoračiti Karavanke. Nedaleč od Borovelj je ribnik, ki je precej globok in v njem, pravijo, leže francoski topovi. Ljudska govorica trdi nadalje, da je to »jezero« strašno globoko in je pod zemljo zvezano z blejskim jezerom .Baje. je.v njem nekoč cela volovska vprega izginila in ostanke te vprege so našli potem na Blejskem jezeru.
Pia novo poit
Novo življenje vstaja v naravi. Počasi sicer in komaj vidno, prihaja pomlad, toda s tisto nepremagljivo silo zavalovi to pomladansko gibanje preko vsega živega stvarstva. Leto za letom se obnavlja to tajinstveno vstajenje novega' življenja in vzbudi tudi v človeku nove živi jenske sile in moči. Pomlad vstaja v človeštvu in na vseh poljih človeškega udejstvovanja ustvarja ta od zgoraj prihajajoči duh novo, zdravo življenje.
Mladina vstaja — se prebuja! Saj je to najbolj lastno mlademu človeku. Pa to vstajanje ni nekaj neurejenega, slepega in meglenega. Noče podirati, le zidati hoče na novi stavbi, postavljeni na božjih temeljih.
Mladi se dvigajo in izganjajo ozkosrčnega duha sebičnosti in neomejene svobode, ki sta zanesla človeštvo v vse bridke stiske in grenke krize današnjih dni. Kakor silen pomladni vihar gre skozi, človeštvo zahteva' po pravičnosti, poltenosti, bratstvu in ljubezni. Uporniškega duha, duha zanikanja in sovraštva, duha, ki v bogokletni prevzetnosti izpodkopava temelje in stebre vsega osebnega in družabnega življenja ter rodi nered in nemir, hoče novi, v Bogu prerojeni človek premagati. Zato pa hodi po strmi poti proti višinam skrivnostnega božjega sveta.
Naš čas je strašno zaljubljen v ta kos. zemlje. Zato ga pa tudi ves neuspeh in gospodarska kriza spravlja do strašnega obupa. Na svoje oltarje si je postavi), zlate malike, snov mu je višek in zadnji cilj- življenja. Postal je slep za vse vzvišene ideale življenja. Svoje oči je zaril v zemljo in zdaj ne vidi več neba. Tem močneje pa se je iztrgal iz prašnih duš klic po ..višjih ciljih, ki segajo nad vso minljivost življenja in vabijo človeka v vzvišenejši svet.
Vse v naravi je pripravljeno, da uveljavi svojo voljo in sledi večnim, nepisanim zakonom. In kaj je z nami? Bomo imeli toliko moči, da bomo tudi mi šli po pravi poti, po poti premagovanja in trpljenja do src svojih bližnjih? Bo li klic po vzvišenosti vrednih idealov našel pri nas odziv ?
Bog daj, da bi!
svetu predlagal in zagovarjal predajo mesta. Naletel pa je na hud odpor. Pričeli so mu očitati izdajstvo in so ga odstavili.
Ponudba o predaji mesta je bila torej odbita in boj se je pričel. Meščani so se hrabro borili. Toda tudi kmetje niso poznali strahu, kajti videli so, da morajo zmagati, sicer popolnoma propadejo. Ko je bil boj na obzidju in pod njim najtrši, se je raznesla vest, da so se odprla severna vrata. Nihče ni vedel, kdo jih je odprl. Nekaj trenutkov — in razdraženi kmetje so že klali sredi mesta brez vsakršnega usmiljenja. Tudi to divjanje je bilo’od vodij preračunano. Z njim so hoteli ostrašiti ostalo prebivalstvo, kar se jim je dobro posrečilo. Ljudstvo je bežalo za obzidja mest in gradov, ali pa se je sploh selilo iz dežele.
Opit od zmage je Gubec poslal četo dva tisoč mož proti Novemu\ mestu, ki je bilo prestolica Dolenjske. Bila pa je to nepremišljenost brez primere, kajti že pri Kostanjevici je zajjel ob dobro oboroženo četo barona Turna, ki jih je popolnoma razbil. Gubcu se je posrečilo, da se je s tretjino svojih ljudi umaknil v Krško, kjer ga je potem Tuni oblegal.
Zgubljena bitka pri Kostanjevici je pokazala Gubčevo nezmožnost. Kmetje so javno zahtevali Gregoriča za poglavarja. Ilija je ta položaj izrabil in je grajal Gubčeve odredbe. Ko mu je očital še sebičnost, se je dokončno razbil triumvirat. Gregorič in Guzetič sta na javnem zboru izjavila, da ne odgovarjata za posledice Gubčevih vojnih načrtov. Predlagala sta, da se Krško prepusti oblegovalcu, ker sta hotela združiti vse moči na primernejšem kraju.
(Dalje prihodnjič.)
fiep^tna romantika
Bil je dolg in jako dostojen gospod, ki je vstopil na postaji, kakršnih se vrsti ob oni progi na vsakih osem minut' ena.
Sedel sem v kupeju sam. Prostora je bi-, lo tedaj v izobilju, pa si je vstopivši gospod vendar izbral sedež prav v mojem koncu, s svojim kolenom nasproti mojemu.
Izredno prijazno se je useknil in odka-šljal, dal duška svojemu vsesplošnemu zadovoljstvu še z rahlim žvižgljajem in ko je tako na neprisiljen, zahtevam dobrega tona docela ustrezajoč način ustvaril ugodno razpoloženje za razgovor, mi je segel v roko in'z vljudnim naklonom razodel, da je poverjenik — imena nisem razločil.
Poverjenikov je vsake vrste. Ta je spadal vsaj med one z manirami in je bil tudi zabaven. Rad sem ga poslušal, ko je otvo-ril jez svoje zgovornosti in mi enolično vožnjo krajšal, pripovedujoč tolovajščine, kakršne da se dogajajo na progi, po kateri smo se baš vozili.
Skozi kupejno okno je pokazal proti vasi *— izza košatega sadnega drevja so ji zvedavo kukale bele hiše na mimo sopihajoči vlak -— in je dejal, da v tej vasi ne najdeš izlahka žive duše, da bi nosila moške hlače na bedrih. Do malega ves moški svet da je zaprt, pičli ostanek pa da se s primernim prizadevanjem žuri, da si skoro prisluži pravico- do enakovrstne preskrbe. Že v mirnih časih da so bili ti kraji razvpiti, razvpiti v neugodnem pomenu besede. Dva orožnika na primer sta ondile na patrulji izginila kakor kafra. Pa kafra zapusti vsaj kaj duha, orožnika pa nič, čisto nič, kar zmanjkalo ju je brez duha in sluha, brez glasu, brez sledu. Kako v živo si lahko pre-dočuje olikan človek neizmerno tugo obupanih vdov, pretresljivi jok nebogljene dece — siročadi, zapuščene brez sredstev!
Z roko si je šel prek oči, vzdihnil: »Da, da!« in ugotovil, da je na svetu obilo gorja. Ali — je pripomnil — s pravo preudarnostjo bi si mogel svet olajšati dober del gorja, ki ga tare. Žal, da je ta preudarnost še preredko zasejana v mili naši domovini.
Prevzele so ga žalostne misli.
»Ah!« je dejal, zamahnil z roko in dodal: »Ha!« — Z zaupnim glasom je potem nadaljeval: »Takšen je tukaj svet! Železniški čuvaj bi vedel marsikaj povedati, toda ima ženo in deco ... Fin mož, v najkrepkejši moški dobi, vročinsko bolezen je prestal s sijajnim uspehom, brez slehernih posledic, jako kulantno — preslana bolezen ni tvorila nikakega zadržka, Bog ne daj — skratka: pameten, preudaren mož.«
Zopet si je segel za suknjo, pa si zopet premislil in zgolj požrl slino in zamahnil z roko.
Zagledal se mi je v oči, resen je bil izraz njegovega lica, a hkrati blag, in naklonjen. Nasmehijal se mi je in mi dobrohotno pokimal.
Bliže se je sklonil in s poltihim glasom mi pričel razodevati čudne stvari.
Čim sonce utone za daljnim horizontom, čim se dneva svit umakne mraku in noč razprostre svoja temna krila — je dejal — ta čas se pojavijo iz vasi todle tihe, taj-nostne prikazni. Plazijo se vsaka zase od grma do grma, od drevesa do drevesa, a vsem je cilj proga! Ko je vlak v najhujšem diru, se drzno vzpno nanj. Izbirajo si vozove prvega in drugega razreda in ako je v katerem oddelku posamezen človek, se temu pridružijo. Oblečeni so jako fino, z manšetami in vsem, da ne vzbujajo suma, časih so celo v uniformi kakor častniki. Nič hudega ne sluti popotnik — holaj! Že mu mole samokres pod nos in ga vabijo, da jim izroči gotovino in dragocenosti. Pobero vse, celo stare dinarje, ki se jih drugače nekateri branijo. Vse jim zaleže. In se jim ne kaže upirati. Eden se jim je upiral — na eno dve so ga vrgli skozi okno. Posledice tužne in obžalovanja vredne: pet nedoraslih otrok, nepreskrbljena vdova v najlepših letih, toda brez dote! Jako žalostno! Ali po smrti je kes prepozen!
Prekinil je pripovedovanje in mi dal časa in možnosti, da sam preudarim grozoto slišanega slučaja in vso mero z njim združene bede.
Potem je nadaljeval in mi povedal še o drugem popotniku, ki je bil tako nepreviden in je tolovajem omenil, da se bo pritožil na ministrstvo za promet. Pri tej priči so ga prisilili, da je res spisal pritožbo takoj in so jo poslali naprej in si je popotnik s pritožbo nakopal obilno sitnosti in potov in še občutno globo povrhu zaradi kolkov. Temu so pobrali tudi obleko, vso do zadnjega kosa. celo flanelco s trebuha, vsled česar je obolel na črevesih, kar ga ni le motilo v izvrševanju poklica, ampak mu hkra-tu izpodkopalo družabni ugled. Ali eno korist mu je dogodek s tolovaii vendar rodil,
je sum poud&tfl: služil mu Je v'drago-
cen opomin, kako smo sredi življenja v rokah smrti. Poslušal je opomin in storil, kar je dolžnost vsakega preudarnega moža.
Z velikim zanimanjem sem sledil pripovedovanju dolgega in dostojnega gospoda.
Poseben občutek je in niti ni neprijeten človeku, vajenemu le vsakdanje proze, ko takole neposredno in osebno pride v bližji stik s pristno tolovajsko romantiko. Kar gomazelo mi je po hrbtu in rokah.
Zopet je segel dolgi in dostojni gospod v notranji žep svoje suknje, a to pot ni zgolj požrl sline in zamahnil z roko, ampak je prinesel na dan vizitko in mi jo ponudil v roko. Bila je jako obsežna in je stalo na njej natisnjeno, da je poverjenik prve, največje, edine in najsigurnejše zavarovalnice. Naklonjeno mi je pojasnil, kakšna da je stvar z njegovim naslovom. Svoj čas so ga nazivali potovalnega inšpektorja. Ali vsesplošni prevrat se ni ustavil ob naslovih v njegovi stroki. Pa mu je podelila družba naslov poverjenika. Poverjenik, je dejal, je itak najmanj, kar je dandanes dostojen človek v naši domovini.
. Na bližnji postaji se je najprisrčneje poslovil, izrazujoč željo in nado, da se skoro zopet vidiva drugod in se spoznava bliže.
Zopet sem bil sam v kupeju.
Drvel je vlak svojo pot skozi nepregledno ravnino. Dan se je nagibal k počitku. Rdeča obla sonca se je pogrezala daleč, tam daleč za prašni in soparni horizont. Svetloba dne se je umaknila mraku. Seljaki na polju v belih, ohlapnih oblekah so se ravnali, da končajo svoje trudapolno delo in krenejo proti domu. Izza vrbovja se pokaže ogenj, za njim v nejasnih obrisih ciganski šotor. Pokrajina izgublja barve. Iz tal vstaja noč, višje rase in višje se razprostira, da s temnimi krili .odene utrujeno zemljo.
Sedim v temi. Mimo spomina se mi vrstč pripovedke gospoda poverjenika. Čudne so, skoro neverjetne, toda slične stvari so že stale v listih —- mogoče je vse! Zagoma-zelo mi je po rokah in životu in — kdor misli, da pride sedaj tolovajska dogodovščina, se jako moti.
Ampak mi je zagomazelo tudi po vratu, nehote mi je' roka segla na vrat, Bog svojih ne zapusti in sta mi palec in kazalec prijela nekaj drobnega, mehkega. Stopil sem k oknu in pri svitu zvezd razločil, kar sem itak že slutil in kar bodi povedano brez olepševanja in poezije: med'prstoma sem tiščal stenico.
Stenice so bile v vozu!
In jih je moralo hiti mnogo, kajti prinesel sem jih domov, zbral, seštel in uničil štirinajst.
. Stenic vobče ne ljubim. Pustil sem kot, kjer so imele nemara svoje glavno taborišče, in ostal pri odprtem Oknu kupeja.
Prijazno me je božal sveži, hladni vonj travniškega cvetja, tudi duh akacije sem ločil vmes in vonj domačega bezga. Zemlja diha, sladak je njen dih. Mimo hite silhuete dreves, med vejevjem se zdaj pa zdaj pojavlja in zopet skrije razsvetljeno okno. Stroj siplje iz dimnika roj rdečih isker, v dolgih progah lete mimo okna, izgubljajo se med vejevjem v travi, tekmujoč z bledimi kresnicami.
V dehtečo noč S.e razlega enakomerno, za-grljeno petje žabjega rodu: veveveveveve; v daljavi zateguje pes, ponoči mu je vse drugačen glas nego podnevi, mimo se po-, makne skupina dreves in grmovja, za en hipec, za dva ujamem par milih zvokov: ali je slavec? Slavec je bil! Slavec!
Nad vsem se vzpenja črni svod neba, neizmeren, nem, nepremičen in vendar živ v migljajočem svitu neštetih svetov. In v vesoljnem njegovem objemu se spaja vse v veličastno harmonijo:	temna pokrajina,
svetla okna, vonj, žabe, lajež, iskre, slavec, vlak, stenice...
Stenic ne ljubim. Narava ljudi je različna, nekaterim so deveta briga, meni pa se studijo in kakor sem pošten, ne morem jamčiti, da mi dogodek z njimi ne bo škodoval na zdravju.
Človek mora gledati-na svojo družino! Čutil sem moralično dolžnost, da preudarim, ali ne spadajo tudi stenice med tako-zvane nezgode v železniškem obratu in ali mi potemtakem ne dolguje železnica iz naslova teh	primerno odškodnino za
strah, duševne bolečine, zrahljene živce, zamudo časa in za toplice tudi. Tako sem presodil, da bi zahteval trideset tisoč in se potem poravnal na pet.
Stopil sem drugo jutro k železniškemu ravnatelju in gospodi razložil, kaj se mi je primerilo.
Kazali so veliko radost, da sem jih pose-til, ponudili so mi cigaret in dejali, da jih jako veseli, da se tudi jaz zanimam za stenice. Stenice da v istini zaslužijo to pozornost. Povedali so mi, da imajo vagone, ki so od stenic kar živi. Na tiru da je stal sam samcat vagon, pa se je pričel premikati: premika se, sicer ne tako hitro kakor ekspres, toda kamniški vlak, so dejali, bi bil skoro dohiteval. Kaj mu je vraga! Ugibajo, gredo gledat, preiščejo vagon — holaj! viž jih, premikale so ga stenice.
Tako so mi pravili.
Jaz pa sem hitel, da se vljudno in jadrno poslovim.
Zbal sem se.
Kajti še jim služijo stenice za obrat in so celo zmožni, zahtevati nazaj mojih štirinajst in me še spravijo v stroške in v izgubo.
Mačeha
»Moj Bog!« je z vzdihom sedla Logarica za javorjevo mizo. Baš je pomila posodo od južine in zdaj bo treba na polje. Žanjejo danes pšenico na Osojnici. Čudno lepa in težka je, je pravil' mož sam, ko je prišel po južino. Pa ga je komaj slišala. Ko pa otrok ni bilo zršven. So kar na njivi ostali, da jim ni treba biti pri njej.
Ja, otroci! S kolikim veseljem in ljubeznijo do teh živahnih otrok je že v jeseni privolila v zakon; in spomladi je prišla na ponosno Logarjevo kmetijo. Ne prazna, čeprav doma niso tako košati. A več ko denar se ji je zdela vredna ljubezen, ki jo je vso zimo gojila do otrok: Jožeta, desetletnega, Marice, ki že v prvi razred hodi, in Lojzka, štiriletnega paglavca, a bistrega, da je veselje. Še sedaj goji to ljubezen, a otroci je ne morejo. Razločno čuti to. Boli jo; vsak dan bolj, da se včasih že komaj premaguje, da ne udari. .
»Ne, raje potrpim!« se tudi sedaj odloči in vzame košaro z malico. Mimogrede vzame iz pehara še pest žita in zvabi kokoši za seboj, ki so medtem brskale po veži in kuhinji. Da ne bodo vsega umazale in na-šarile.
Sosedova ravno perilo razobeša. Seveda, ta! Globok vzdih s pritajeno mržnjo se ji izvije iz prs. Komaj 'jo sosedova ugleda, že zagrabi napol prazen jerbas in odhiti na drugo stran obešat. Še videti je ne more. Seveda, rada bi bila sama Logarjeva gospodinja: A Tone jo je predobro poznal. In šedaj ščuva otroke. Kdo drugi, če ne ona? Tudi on sam čuti to ,a ne ve natančnega, zato se premaguje. S težavo seveda. Ko je predvčerajšnjim Jožetu rekla, naj ji drva prinese,' ji je drzno zabrusil v obraz: »Kar sami jih dajte, jaz vas ne bom ubogal,, saj niste naši!« On ga je zato hotel nabiti. Ubranila mu je, naj ga nikar. Otroci niso krivi; s tepenjem postanejo le še bolj trmasti.
Takrat se je Jože prvič oprijel njenega
krila in z odprtimi očmi prestrašen strmel
v razjarjenega očeta in žalostno mačeho. Pa ni pomagalo. Le malo' bolj tih je postal.
Še teta ji ne reko, kaj šele mama. »Vi«, če z njo govore, »ona«, če govore z drugimi o njej...
*
Krasen popoldan siplje bogastvo in zlato barva polja in gozd. Težak, opojen duh so-parice in zrelega žita v lahnem vetru veje ob poti.
Skozi topole še vidi domače polje. Otro-. ci se love po stmišču. Sam smeh in pesem jih je. če bi bili tudi ob njej taki...
»Malicat!« pokliče s konca njive.
»Koj, samo ta vogel še požanjemo; ni vredno, da bi še enkrat sem hodili.«
»Kakor hočete.« Še sama vzame srp in jim gre pomagat.
»Marica, mene hode strnišče, pojdimo na ozare!« sili Jože.
»Oh ne, saj je tu tudi lepo«, moleduje Marica.
»Pa je prevroče; na ozarah je pa senca.« In že vleče Lojzka za roko, ki se z Marico vred obotavlja. Mater imata rada, a brata se bojita." In strah zmaga.
Logarico to boli. še bolj ko prst, v katerega se je vzela, ko je mesto pod snop gledala za otroki. Med kri se ji mešajo solze. ❖
»Ali se ti ne zdi, da je Jože bolan?« vpraša moža v nedeljo. Od večernic so prišli in zdaj je prinesla malo južino pod košato tepko.
js>Ne! Kaj pa mu manjka?«
»Sama ne vem. čudno tih in potrt je zadnji čas. Zares! Kar nič ne govori. Tudi če mene zraven ni«, trpko doda.
»Ah, kaj hudega ne bo. Ne verjamem. Sicer bi pa povedal.« Na licih mu zaigra nagajiv smeh. O, saj pozna Jožetovo bolezen. Sam mu je pred nekaj dnevi pošteno povedal, ko ga je dobil pri sosedovih, ki so govorili proti mačehi. In zvečer, ko sta sama vozila žito s polja, še enkrat, kakšno krivico dela mačehi. Pa da naj jo popravi, mu je zabičal.
JKcumJuicL mo ja.
Mamica moja je kakor zarja, zjutraj se smehlja, ko se v postelji še dete s sanjami igra.
Mamica je kakor luna, dolge bdi noči, da počiva njeno dete mimo, brez skrbi.
Mamica je kakor sonce, srček njen je zlat kakor žarek, ki posije od nebeških vrat.
In' zato nikđar nikomur mamice ne dam, eno le na svetu širnem, mamico imam.
»Malo po polju stopim. In na Kalužnik pogledam, če ni morda že oves zrel. Vroče je bilo ta teden in prisojno je gori, pa peščena zemlja. Bi ga potem ta teden poželi.« S temi besedami se je odpravil mož od hiše.
Sama ostane na klopi pod hruško. Prijetno se dremlje v senci s knjigo v roki. Brati se ji ne ljubi, le od skrbi bi se rada odpočila. Rahlo zadremlje.
Marica in Lojzek se igrata pred hišo. Njun krik jo zbuodi. Šele zdaj opazi, da Jožeta ni zraven.
»Marica, kje je Joža?«
»K mlinu je šel. Da bo kmalu nazaj, je rekel.«
»Že gre, že gre! Jožaaa!« mu hiti Lojze naproti.
»Kaj pa imaš? Rože? Daj mi jih!« se ga oklene mali bratec.
»Ne, te so za mamo!«
»Za mamo?« Že ima prst v ustih, kot vselej, če česa ne razume.
»Ja! Ali jih nimaš rad?« Jože obstane irt se vprašujoče zazre v brata; ta pa sesa prst, a odgovora ne ve. Seveda jih ima rad, samo pokazati si tega ni upal. Pa tudi Jožetu ne povedati. In gresta k hruški.
Jožetu je nerodno, ko stoji pred* mačeho z rožami v rokah. Ne ve, kako bi začel. Še Marica ga v zadregi opazuje. Ne' razume, kaj naj to pomeni; Joževa skrivnost je. Le oče in soseda bi vedela. Po razgovoru prejšnji teden, ko je oče slišal, kako ga je soseda ščuvala. Fant je spoznal krivico, ki jo je delal mačehi, in dobro srce, ki se je skrivalo pod raskavo skorjo, pa še očetov ukaz mu nista dala miru, dokler se ni domislil, kako bi mačeho odpuščanja prosil. Rož ji prinese, pa bo dobro, si je zmislil med mašo v cerkvi. Zdaj stoji pred njo, a ne ve, kaj bi rekel.
»No, kaj boš z rožami?« mu pomaga mačeha. Pa ne zna odgovora.
»Za vas, za mamo«, je rekel. Lojzek potegne prst iz ust.
»Res?« Vsa ljubezen in veselje je v tej besedi.
»Da, za vas, mama. Saj niste hudi?« upre Jože vanjo temne oči.
»Jože!« Že ima rože v naročju in Jože se je oklene. Težak kamen se mu odvali od srca. Zdaj oče ne bo več hud in »nova« mama nič več žalostna. Tudi Marica je vsa vesela, saj se je le brata bala, da ni pokazala vse ljubezni do mačehe; Lojze je pa še premlad, da bi umel, a čuti, da je spet našel mamo, da bo spet vse dobro ... Zadovoljen teka po dvorišču in prevaža prevrnjen voziček, ki ima samo še eno kolo. Marica z rokami sloni mami v naročju, a Jože pa se ji nasloni na ramo ...
Tako jih najde oče, ki pride mimo stoga. V nedeljski popoldan plane vesela pesem.
J a n k o.
Za dobro voljo
Nekemu lekarnarju je ušla žena z nekim drugim. Nato je lekarnar dal v časopis sledeči oglas: »Obveščam onega, ki me je rešil moje žene, da sem mu pripravljen dobaviti mazila, obveze, arniko, spalne praške, bergle itd. po lastni ceni« Radovedneža
Zdravnik: »Kaj pa Vam je?«
Bolnik: »To bi tudi jaz rad vedel, zato sem pa prišel.«
Ovira
Gospodična: »Jaz mislim, da bi moral vsakdo pri svojem delu prepevati.«
Gospod: »Moj brat ne bi mogel.«
Gospodična: »Zakaj ne?«
Gospod: »Ker igra trobento.«
Od ti s k i
Gost: »Na vsakem krožniku se vidijo od-tiski Vaših prstov.« .
Natakar.- »Odtiske mojih prstov lahko vsak vidi, ker sem poštenjak od nog do glave.«
Premalo
Gospa (sinčku prijateljice, ki je na obisku): »Ali hočeš malo torte?«
Sinček: »Ne!«
Gospa: »Kaj pa bi rad?«
Sinček: »Veliko!«
Zmpmd w pweleMmti
im
Katoliški izobraževalni zavod v Linču izdaja vrsto majhnih knjižic pod naslovom »Beseda v času« (Wort in der.Zeit), ki pa so kljub majhnemu obsegu vsebinsko bogate.
Prvi zvezek prinaša predavanje profesorja cerkvene zgodovine dr. Ederja pod naslovom: »Zapad v preteklosti in bodočnosti« (Das Abendland in Vergangenheit und Zukunft, založba:	Katholische Schriften-
mission, Linz, 1946. 20 strani.)
Zapad v preteklosti Besedo Zapad uporabljamo v nasprotju z Vzhodom in nam pomeni ne samo zemljepisno lego, marveč tudi svojsko kulturo, ki se je razvila na podlagi antike (kulture starih Grkov in Rimljanov) pod vplivom nastopa krščanstva ter pokristjanjenja Germanov. Pozneje so se v tem kulturnem krogu začeli uveljavljati tudi romanski in slovanski narodi.
Višek te kulture predstavlja doslej srednji vek, ki je izoblikoval veliko, med seboj povezano družino narodov. Duhovno središče je bila Cerkev, politično »rimski« cesar.
Značilnosti srednjega veka
Vsa področja kulturnega življenja od znanosti do gospodarstva so bila v živem stiku z Bogom, enako vse javno in zasebno življenje. Družba je bila organično razčlenjena in v njej je bilo predvideno mesto za vsakogar — od cesarja do berača. Ni bilo pretiranega' poudarjanja osebnosti, pa tudi ne zasužnjevarfja duha, čeprav zmoti niso priznali pravice do javnega širjenja. Ljudje so bili pripravljeni dati življenje za ideale, ki so jih izpovedovali, zato niso poznali naveličanosti življenja in samomorov. Seveda je bilo tudi v srednjem veku mnogo senčnega, toda grdo so imenovali grdo in ga niso olepševali. Srednjeveška pobožnost je rodila sadove tudi v umetnosti, ki jih še danes občudujemo. Mnogo zunanjih sil je požrla borba z islamom, ki je grozil preplaviti Evropo. Seveda je bilo duhovno obzorje srednjega veka dosti manjše kot je naše, ker ni imela Evropa z ostalimi deli sveta skoraj nikakih stikov.
Novi vek
Pravi srednji vek se konča okrog 1. 1300. Za novi vek je najbolj značilno, da se je težišče vsega obrnilo od Boga na človeka. Preje je bil Bog središče vsega življenja, odslej postaja iz dneva v dan močnejše središče človek. Vse ostale razlike so po pomenu manj važne. Katoliška reformacija je sicer dosegla, da je srednjeveška kultura še enkrat zaživela (v baroku), toda le za kratek čas. Naravoslovne vede so doživele V novem veku nezasluten razcvet ,do katerega katoličani niso zavzeli vedno pravilnega stališča. Francoska revolucija je postavila za nove ideale: svobodo, enakost in bratstvo, ki pa jih ni razumela v duhu krščanstva, marveč- v duhu bcgotajca Vol-taireja. Katoliški pisatelji se niso mogli uspešno uveljaviti proti prosvetljencem, čeprav so bili pomembni pisci. V državi prevzame s francosko revolucijo vodilno vlogo meščanstvo, nekoliko pozneje se začno aktivneje udeleževati družbenega življenja tudi kmetje (1848 zemljiška odveza) in delavci (1848 Marlesov in Engelsov »Komunistični manifest«). V filozofiji je zaključil razvoj Nietzsche, ki je sam o sebi izjavil, da je dinamit. Slede pretresi :prva svetovna Vojna in revolucije, diktature in nova svetovna vojna. Na njenih razvalinah se sprašujemo : ali je Evropa obsojena na pogin ali pa sije kje žarek upanja na rešitev ?
Krščanski Zapad v bodočnosti Profesor Eder kot zgodovinar noče prerokovati, vendar opozarja na nekatera važna dogajanja v sedanjosti.
Temeljna dogajanja sodobnosti ' Po celem svetu se dogaja izenačevanje ljudi brez ozira na stara izročila. Napredek naravoslovnih ved in tehnike je komaj še možno zasledovati. Povsod se javljajo znaki anarhistične miseliiosti: v družbenem življenju, v odnosih med spoli, itd. Povsod se uveljavlja ločitev Cerkve od države.' Med katoličani se opaža čiščenje in poglobitev, da bo vsak zdržal še tako močno preizkušnjo.
Svetle točke
Upanje na izboljšanje opravičuje splošno hrepenenje ljudi, da bi se rešili današnjega stanja. Mehanično pojmovanje sveta (in
z njim materializem) je sodobna znanost zavrgla. Poraja se nov nazor o svetu in življenju. Tudi v Cerkvi opažamo povečano veljavo papeštva, Cerkev je izboljšala svojo organizacijo (novi cerkveni zakonik 1917); višek predstavlja okrožnica Pija XII o skrivnostnem telesu Kristusovem, versko življenje postaja globlje in zajema vedno širše sloje, zlasti izobražence, neduhovniki so v večji meri pritegnjeni k delu, misijonska delavnost med mlačnimi in odpadlimi katoličani kot tudi med pogani je velika, kažejo se stremljenja po zedinjenju ločenih Cerkva.
Želje za današnji čas Zapad se mora znova duhovno preroditi, ker je danes razkrojen. Zato pa je potrebno zedinjenje Cerkva. Za vzgojo novega člo-veka je treba nanovo presnovati vse šol-
stvo. Vsak katoličan mora biti luč v svoji okolici, posamezni katoličani pa naj se sestajajo ter spremljajo in sooblikujejo nove duhovne tokove.
Vsi ti znaki izboljšanja privedejo profesorja Ederja do zaključka: »Prihodnji vek bo vek' Cerkve« (str. 18.)
Knjižica je zgoščeno pisana ter predpostavlja precej znanja zgodovine. Toda je zelo pregledna in odlično nakaže glavne točke dosedanjega razvoja Evrope. Poznanje preteklosti in sedanjosti nas upravičuje do domnev za bodočnost. Kdor vsaj nekoliko pozna najnovejše duhovne tokove v svetu, bo pritrdil končnemu stavku pisca. Jaz bi dodal samo še pogoj: če bo vsak od nas pri tem pomagal. Možnosti za razvoj v lepšo bodočnost so dane — čeprav nas časopisi dnevno krmijo z novicami o napetostih in vojnih operacijah ali pripravah na vojno — morda je še ena nesreča potrebna, da spregledajo tudi slepi in da propade vse, kar bi nas jutri v novem svetu oviralo, kdo ve —1 toda uresničile se bodo te možnosti le, če sodobniki ne bomo -čakali, da krene na novo pot duhovne obnove najprej sosed, marveč vsak od nas drugim v zgled.
dres.
Potovanja na luno
Tako so pred desetletji imenovali neko šaloigro. Pravim šaloigro, kajti o potovanju na luno so govorili le v šali, za res ni tega nihče jemal. Tako pred desetletji; drugače pa danes, ko se resni učenjaki bavijo z vprašanjem, kako bi se dalo priti na luno. Mnogi zatrjujejo, da so že iznašli sredstvo, s katerim bi se dalo priti v doglednem času gori. In zakaj si prizadevajo priti na luno ?
Odgovori so različni; nekatere vleče gori želja spoznati resnični položaj na luni, druge želja po dogodovščinah; na zemlji jim je namreč vse preveč enolično, dogodov-ščine so izgubile svoj pustolovski značaj, tretjim je dolg čas na zemlji, četrti bi se radi polästili bogastev, ki naj bi bila na luni i. t. d.
Privoščimo si tudi mi danes tako potovanje na luno. Potovali bomo samo v svoji domišljiji, podprti z znanstvenimi dognanji.
Kakor so izračunali, je piesec oddaljen od zemlje nekako 350 tisoč kilometrov, razdalja, ki bi jo mogel moderni avion premagati v kakih 40 dneh, morda celo v enem mesecu, torej bi bilo na luno šestde-setkrat dalj nego je iz Evrope v Ameriko.
Kaj najdemo na luni ? Predvsem velikanske .neizmerne puščave, hujše od Sahare, nič drugega kot gol kamen. Nikjer zelenja, nikjer peska, saj ni ne vode, ne dežja, ne vetra, ki bi izjeda! kamenje.
Hoja po luni je lahka, kajti privlačna sila lune je manjša nego privlačna sila zemlje, zato je tudi teža predmetov manjša. Devetdeset kilogramov težak človek bi tehtal na luni komaj kakih 15 kilogramov in hi mogel z lahkoto skakati in teči.
Pridemo, do velikanske planjave; pred seboj zagledamo obrise gorovja, ki dviga svoje golo skalovje proti nebesnemu ob-loku. Nad seboj zapazimo zemljo, ki izgloda kot svetla zvezda in se sveti v različnih barvah. Močno sinje žarke pošilja morje, kajti od njega se odbijajo sončni žarki, kopno pa pošilja rdečkasto zlate žarke; tudi ono sprejema svetlobo od sonca. Svetlobo, ki jo pošilja zemlja na mesec, moremo videti tudi z zemlje; če namreč gledamo mladi mesec, opazimo, da se sveti njegov temni del v medli svetlobi; to je svetloba, ki jo pošilja zemlja na mesec.
Kakor ima mesec različne oblike, če ga gledamo z zemlje, tako ima tudi zemlja za mesec različne oblike: prvi krajec zemlje,
Spet nov slovenski časopis
Slovenci Smo znani po tem, da radi beremo. »Koroška kronika« je temu živ dokaz tu na Koroškem, drugod po svetu pa drugi slovenski časopisi.
Sedaj pa smo zvedeli celo iz daljne Južne Amerike, da je tudi tam začel iahajati nov Slovenski časopis z letošnjim letom -— v Buenos Airesu, argentinski prestolnici. Za Sedaj je pričel skromno, kakor svojčas »Koroška kronika«; obsega 4 strani in izhaja le dvakrat na mesec. Kljub skromnemu Začetku pa ima že pisano preteklost in star haslov. Ime mu je »Svobodna Slovenija«, glasilo Slovencev v Južni Ameriki. Prva Argentinska številka je izšla 3. januarja 1.1. in je z njo stopil časopis že v šesti letnik. »Svobodna Slovenija« je namreč začela svoj prvi letnik v časih najhujše preizkušnje za slovenski narod, v prvem letu nem-Ško-italijanske okupacije. Novembra 1941 je izšla »Svobodna Slovenija« prvič v Lju-Miapi perlon 1;?t.
Vsa ’ 'a o1* ■parije je	»Svobodna
Slovenija« na bi’aniku pravic slovenskega naroda ter. Slovencem tolmačila resnico v morju laži in klevet, ki so jih sipali viri fašistične, nacistične in tudi komunistične propagande. Vsa leta okupacije je kljubovala brezobzirnim in zločinskim preganjalcem, čeprav je mnogo sodelavcev lista moralo v zapore in se nekateri niso več vrnili iz koncentracijskih'taborišč. V podstrešjih, kleteh in drugih skrivališčih je tiskarna delovala naprej in na mesto padlih delavcev so stopali novi.
Ob koncu vojne je prenehala izhajati m sedaj oživotvorjena izhaja onstran morja. O svoji nalogi piše v uvodniku:
»Naše delo ni končano. Dolžni smo, da nadaljujemo delo, započeto že leta 1941 v domovini... Vse poštene Slovence v Južni Aeriki pozivamo, da se pridružijo naši borbi proti vsakemu nasilju in da vsi sprejmemo naše geslo: Borba za svobodo slo-vpncVosra n*>roda, borba za zmago resnice in p a vice.«
polna zemlja, zadnji krajec zemlje, mlaj ali mlada zemlja itd.
Toda v nečem se razlikuje mesec od zemlje; nad zemljo opazimo lepo sinje nebo, nad mesecem pa le črno vsemirje, brez kake svetlejše barve. Od kod to? Sinjina, ki jo gledamo z žemlje ,je posledica zračnega plašča, ki obdaja zemljo; mesec pa zračnega plašča nima, zato tudi nima sinjine. Sonce pošilja skozi štirinajst dni silno svetlobo in neznosno vročino na njeno površino, ostalih štirinajst dni pa vlada temna, mrzla noč. Ni ne večerne, ne jutranje zarje, ni vzhajajočega, ne zahajajočega sonca. Na luninem nebu bleste neprestano svetle točke, zvezde.
Ko smo že na luni, si oglejmo, kaj so pravzaprav podobe, ki jih vidimo na polni luni; pravijo, da se da razločiti podobo zajca, kovača itd. Podobe, ki jih vidimo, niso nič drugega,, kot obrisi različnih gorovij in žrel, nekakih ognjenikov, ki se razprostirajo na luni. Tako žrelo je n. pr. »Kopernikovo žrelo«, ki je približno tako veliko kot New-York, London, Paris, Berlin z svojimi okrožji. Takih in še večjih žrel je več. Največja merijo nekako toliko kot češkoslovaška republika. Poleg teh ve-
likanskih žrel, je več tisoč manjših; nekateri štejejo kakih 30.000, drugi celo do 100.000 manjših žrel. *
Razen žrel se raztezajo na lunini površini gorovja, ki dosežejo višino preko 6000 metrov. Seveda so le gole skale, brez zelenja, brez živali. Vse sama smrt in puščoba. Višino gorovja so izmerili po sencah, ki jih mečejo na lunino površino.
Govore tudi o razsežnih morjih, ki se razprostirajo na lunini površini; tako morje je »morje veselja«, ki meri kakih 700 km; drugo je »morje dežja«, ki meri kakih 1000 km; so pa še druga morja, kot »morje miru«, »morje oblakov«, »morje medu«; imena, ki jih je tem tvorbam dala človekova domišljija; kajti na luni ni ne oblakov, ne dežja, ne medu; edino resnično ime je ime, ki ga ima »morje miru«; povsod je sam mir in pokoj.
Kako ljubeznjiva se nam zdi lunina površina, ko jo oblivajo sončni žarki, medtem ko je njena draga polovica zavita v popol- ' no temo! Kako mehko nas božajo njeni, od sonca ji podarjeni žarki v hladni poletni noči; milijoni ljudi se vesele njene bajne svetlobe. Je v resnici dar, božji, dan človeku, da mu blaži temne noči in pomaga dvigati hvaležna srca k Stvarniku, ki daje soncu, da sveti na dobre in hudobne, vsem pa, da v občudovanju nebesnih lepot najdejo pot k Njemu.
Leto 1948 - leto sončnih peg
Nemalo so že letos govorili in pisali, da je letošnje leto leto izredno mnogih in velikih sončnih peg. Pravijo, da že mnogo desetletij ni bilo toliko in tolikšnih sončnih peg, kot prav letos. In zopet pravijo, da je prav zato pričakovati posebnih, izrednih dogodkov, bodisi v podnebju kakor tudi v živem svetu, v rastlinstvu, živalstvu in človeštvu. Zdi se mi prav, nekoliko se o tem pogovoriti in poiskati znanstvene podlage za talce trditve.
Res je, da pride do zemlje razmeroma le malo sončne energije, res je pa tudi, da je vse življenje na zemlji odvisno prav od sonca. Vse življenje: življenje rastlin, živali in človeka. Sonce vpliva na podnebje, na vreme, zato se ni čuditi, če so ljudje že davno domnevali, da zavise razni naravni dogodki, kot potresi, izbruhi vulkanov, viharji, bolezni in dogodki med ljudmi, od delovanja sonca.
Dognali pa so, da se kaže večje ali manjše, silnejše ali manj silno delovanje sonca prav v večjih ali manjših, številnejših ali manj številnih pegah, ki se pojavljajo na soncu in ki nastopajo strogo periodično, to je v določenih obdobjih. To redno nastopanje sončnih peg zavisi od vrtenja sonca okrog njegove osi. Točka, ki jo danes vidimo na sončnem ravniku, nam bo zopet vidna čez 27 dni. Tako opazujemo redno vsakih 27 dni iste pege, oziroma bi jih opazovali, ee bi ostale vedno iste. Vendar so opazovali nihanje tako glede števila kot velikosti peg in sicer se vračajo številčno in velikostno iste pege nekako vsakih 7—17 let; povprečno pa približno vsakega ll1/, leta, to se pravi, da imamo v tem razdobju največje in najštevilnejše pege.
Zadnja leta, zlasti med vojno, so posvečali mnogo pažnje prav soncu, zlasti sončnim pegam, ker so domnevali, da so z njimi v zvezi razni pojavi v naravi. Domnevali so, da se javljajo pod njihovim vplivom razne motnje in sicer v višini 100 do 300 lun nad zemljo in ki vplivajo na širjenje elektromagnetskih valov velike daljave. Take motnje se kažejo n. pr. v severnem siju in v motnjah. Id uh coazuiejo v zemaijd ein »ngrrt'c’mu. Pravijo, da so
vzrok teh pojavov predrobni električno polnjeni delci, ki izhajajo s sončne površine in prihajajo v zgornje plasti zračnega plašča naše zemlje» kjer povzročajo na eni strani severne sile, na drugi pa zgoraj omenjene motnje v električnih slojih takohnenovane ionosfere. Da imajo te motnje velik pomen za prenašanje poročil z brezžičnim brzoja-vom in radiju, je jasno.
Eno moremo vzeti kot gotovo: če nastopajo letos velike in izredno številne sončne pege, tedaj bodo brezdvoma velike motnje v zgoraj opisanih poljih.
Kako pa je z ostalimi naravnimi .pojavi,, ki jih spravljajo v zvezo s sončnimi pegami? Tudi glede tega je znanost marsikaj dognala.
Rekli smo, da pošilja sonce razen svojih toplotnih in svetlobnih žarkov še predrobne električno polnjene delce, v zemeljsko atmosfero, razen tega je skoro z gotovostjo dognano, da prihajajo prav s sončnih peg posebni kratkovalni žarki, katerih moč pa je v primeri z drugimi žarki zelo majhna. Kolikšna je njih moč,, niso mogli dognati; tudi ne, v koliko ovirajo pege redno izžarevapje sonca. Prav tako niso mogli kljub dolgoletnim opazovanjem najti kake gotove odvisnosti med sončnimi pegami in raznimi drugimi pojavi v naravi, kot boleznimi, izbruhi ognjenikov, potresi itd. Vsaj doslej niso mogli dognati kake take resne odvisnosti, morda se bo znanstvenikom posrečilo to v bodočnosti. Zato je napovedovanje bodočih dogodkov, opirajoč se na sončne pege, neutemeljeno.
Oče. ,
Orožnik je imel nalogo, da poišče nekega kmeta. Ko pride v hišo, najde doma samo štiriletnega fantiča, ki mu pove, da so šli vsi na polje. »Oče pa so šli. z oslom na pašo«, pristavi fantek, »saj jo boste takoj našli. Tisti, ki ima klobuk, so oče.«
Razmišljenostin pol Žena: »Kdaj si opazil da	d»žufk« ’
Profeso"- »Kn ' ne’ lio de/ v ti "n ga hotel zapreti.«
W
Postanimo slovenska Švica!
Pod besedo Švica si predstavljamo danes navadno neko »obljubljeno« deželo, nekako Indijo Koromandijo, deželo, kjer vlada najlepši mir, kjer je vsega v preobilju, kjer je vsak dan nedelja, kjer ni skrbi. — Slovenske dežele so večkrat primerjali po obsegu in po lepoti švicarski deželi. Ker pa je slovenski del Koroške slika Slovenije v malem .moremo tudi ta del Koroške primerjati s Švico.
Tudi švicarski kmet mora delati in to težko delati. Večina kmetij v Švici je tako velika, da jih more gospodar obdelati s svojo družino. Najemnikov je zelo malo in so to nekaj izrednega, saj velja v Švici pravilo: zemlja naj bo last tistega, ki jo obdeluje.
Seveda tudi za švicarskega kmeta ne velja omejeni delovni čas. Delo se začne s sončnim vzhodom in konča pri svitu električnih svetilk, ko je sonce že za goro.
Pomanjkanje kmečkih delavcev je najbrž v Švici še večje kot pri nas. Četudi so kmečki delavci v Švici zelo dobro plačani, mogoče boljše kot industrijski delavci, če računamo vrednost prehrane in stanovanja, vendar živijo delavci rajši v mestih kot na deželi. In kaj napravi kmet proti temu: zabavlja in jezi se kot naš kmet, nato pa pošlje svoje otroke v — mestne šole, da bodo imeli enkrat bolje, kot pa je imel on sam.
Vendar pa je švicarskemu kmetu delo v mnogem oziru zelo olajšano. Stanovanjska in posebno še gospodarska p o s 1 o p j a so zelo smotreno zgrajena in urejena. Vsako gospodarstvo ima skoraj gotovo elektromotor za pogon naj-raznovrstnejših strojev, slamoreznice, mlatilnice, mlinov itd. Električni tok za razsvetljavo in še posebno za pogon motorja je zelo poceni in uporaba ni omejena. Samo obsebi je razumljiva naprava za dviganje sena, kakor tudi »električna« ograja na pašniku. Vse to prihrani kmetu mnogo dela in mnogo materijala.
Tudi v kmečkem gospodinjstvu je moderna tehnika zelo olajšala delo. Razne stvari, o katerih naše kmečke gospodinje komaj šele sanjajo, so v Švici že stvarnost. Ni skoraj kuhinje na kmetih brez tekoče vode, večinoma urejeno za toplo in hladno tekočo vodo.' Kuhanje na električnem štedilniku, električni stroj za pranje in sušenje perila ter naprava za sušenje zelenjave in sadja v malem je nekaj navadnega v vsakem švicarskem kmečkem gospodinjstvu, kakor je seveda nekaj navadnega tudi lep radijski sprejemnik v vsaki švicarski kmečki hiši.
Zadružništvo in varčevanje
švicarskemu kmetu je gospodarjenje^ zelo olajšano, ker je vse švicarsko podeželje prepreženo in povezano s kmetijskimi zadrugam i. To pa niso take »skladiščne« zadruge kot jih poznamo na Koroškem. V vsakem večjem kraju je navadno v Švici nabavna in prodajna zadruga, ki jo res vodijo kmetje, ne uradniki. V skoraj vsaki švicarski vasi je mlekarska in strojna zadruga. Tu morejo dobiti člani proti malenkostni odškodnini dobro in moderno kmetijsko orodje, sejalnice, brane, valje, kosilsice, izkopalnike in podobne stroje.
Do mlekarne ali do zbiralnice mleka je zelo blizai, zato oddajajo kmetje mleko tja po vsaki molži.
Če nekaj zapazimo v vsaki švicarski kmečki hiši, kar je bilo včasih znano tudi pri nas, danes pa je to kot posledica gospodarskih razmer skoraj popolnoma pozabljeno, to je štedljivost, varčnost.
“ Zlasti za male švicarske kmečke obrate 'je stalni vir dohodkov tedenski tržni dan v bližnjem trgu ali mestu. Tja vozijo kmetje sami ali pa skupna zbiralnica razne kmečke pridelke, predvsem zelenjavo. Prevoz ni v Švici seveda nikako velika skrb, tovornih avtomobilov je mnogo, kakor je tudi dosti in poceni na razpolago ameriškega bencina.
Ne samo zelenjavo,tudi krompir, jajca in podobno prodaja švicarski kmet na trgu-Zato seveda tudi švicarskemu meščanu še od daleč ne pade v glavo, da bi šel na kmete zato, da bi se tam spet enkrat dobro najedel. Vse kar kmet pridela, prinese v me-' sto in se nato veseli večkrat tudi zelo malenkostnega izkupička.
V Švici ima torej še veljavo izrek, da-mo-raš denar dvakrat obrniti in trikrat: premisliti, predno ga izdaš, četudi švicarski »groš« danes ni ravno posebno veliko vreden (toda še vedno 20 naših grošev), vendar je to gotov in zanesljiv denar, ki ga tudi švicarski kmet »krvavo« potrebuje.
Naš kmet jc s svojo kmetijo kmalu zadovoljen, četudi je ta mala in neurejena. Ne tako švicarski kmet. Ko mladi švicarski kmečki gospodar prevzaihe kmetijo, se prav nič ne boji dobiti in najeti posojila, s katerim nato hiti preurediti in racionalizirati ter izboljšati svoje . gospodarstvo., Seveda je zaradi tega mnogo švicarskih
kmetij zadolženih, toda ti dolgovi so — donosni tudi kmetu, četudi se nam to mogo-..če v prvem hipu sliši malo čudno.
Švicarsko sadjarstvo
Ako pridemo v vigredi v Švico, je vsaka kmetija kakor obdana s samimi šopki cvetočih sadnih dreves. Ta drevesa so izredno skrbno oskrbovana in zatiranje sadnih škodljivcev je z zakonom urejeno. V vsakem gospodarstvu je sadje velik vir dohodkov, sadje je nadalje važen del prehrane, sadni mošt, sadno vino ali boljše, sadni sok pa je važna domača pijača. Pa ne tako kot pri nas, ko pijejo mošt takrat, ko so žejni in takrat, ko niso prav nič potrebni.
Švicarski kmet ima v sodih sladki sadni sok, ki ni prevrel, ki je mnogo bolj zdrava in hranilna pijača kot alkoholni sadni sok. Seveda mu tudi tu mnogo pomaga tehnika, da mu ni treba sadnega soka kuhati, kar je tudi pri nas večkrat vzrok, da nimamo sladkega sadnega soka. Pri stiskanju sadja pa pazi švicarski kmet strogo na to, da odstrani vse gnilo sadje in vse gnile dele sadja in pripravlja sadni sok iz zrelega in, zdravega sadja.	_ .
Seveda so tudi razmere" v Švici v raznih
delih dežele zelo različne. Gorski kmetje živijo seveda v drugih gospodarskih razmerah kot pa kmetje v dolini ali v bližini mest in švicarskih jezer.
V	planinskih predelih je skoraj edini dohodek planšarstvo, mlekarstvo oziroma sirarstvo. To pa je skupno za vso planinsko vas, dohodek pa se razdeli nato po številu krav.
V	italijanskem in francoskem delu Švice sta glavni dohodek kakovostno sadje in vino.
Kakor različno pa je gospodarstvo v raznih delih Švice, kakor so različne narodnosti, vendar vsi Švicarji ljubijo svojo domovino in jih ne morejo od tega odvrniti nikake obljube. To pa seveda samo zato, ker se vsi zavedajo*, in se tudi po tem ravnajo, da so v Švici vsi enakopravni, da tam ni narodnih manjšin in ni ne večinskega in ne manjšinskega pa tudi ne državnega in protidržavnega naroda.
Samo na kratko še omenimo, da ima Švica površino 41.200 km2 (Avstrija 83.900 km5, Koroška 9.500 km2) in ima prebivalstva 4,300.000. Od tega je okrog 3 milijone Nemcev, 850.000 Francozov, 250.000 Italijanov in 50.000 Retoromanov. To je narodnost, ki je priznana šele od leta 1937, ima pa iste pravice kot Nemci, Francozi in Italijani ne samo na papirju in v obljubi, ampak tudi v resnici
0 osuševanju in doti
Pri Ahacu je büo že prav živahno tisti večer, ko je med zadnjimi vstopil še Jer-nač, voščil dober večer in prisedel. Glavno besedo sta imela Jurač in Cencl. Očividno sta si bila nekaj v laseh, ostali so se jima pa muzali.
»Kaj pa vendar imata?« je hotel vedeti Jernač.
»Radi sena se prepirata«, je pojasneval Vreže. »Cencl trdi, da je seno z Juračeve-ga travnika pod vasjo kislo in zato ni dobro. Jurač pa se ne da, češ da je travnik le na par mestih močviren, drugače pa je suh in daje dobro seno.«
»Kaj morda plimam prav?« se je obrnil Cencl na Jemača. »Juračev travnik pod vasjo sicer res visi proti potoku, vendar je vkljub temu tam več močvirnih mest, ki se nikdar ne posuše in dajo le slabo, kislo seno. Pa trdi Jurač, da dobi s tistega travnika prvovrstno sladko seno!«
»Saj ne trdim, da ni travnik na par mestih res močviren«, se je branil Jurač, »toda povsod drugod je trava sladka'.«
»Seveda«, se je razburjal zopet Cencl, »toda tistih par močvirnih mest zavzema skoro polovico travnika.«
»Za doto gre«, je pojasneval Smrekar Jemaču. »Cencljev Tonč bo ženil Juračevo Majdo, kakor že vrabci na strehi čivkajo o tem in tisti travnik naj bi dobila Majda za doto. Juračeva kmetija ima travnikov več ko dovolj, kakor veš, Cencljevim bi jih pa nekaj več zelo prav prišlo. Sedaj pa hoče dati Jurač Majdi tisti travnik pod vasjo, Cencl pa bi raje onega na rebri, kjer da je boljša trava, četudi mu je nekoliko bolj od rok.«
»Veš kaj, Cencl«, je rekel Jernač počasi in s poudarkom, »jaz na tvojem mestu bi bil pa s tistim travnikom pod vasjo bolj zadovoljen.«
Cencl je tako zazijal, da je pozabil zapreti usta in so možje prasnili v glasen smeh.
»Seveda«, je potrjeval Jernač, »pa^ še Vrežeta vprašaj, katerega bi imel rajši.«
»Vsekakor tistega pod vasjo, če bi bil na tvojem mestu, Cencl«, je pritrdil Vreže kar sam od sebe, »ker bi mi bil mnogo bol] pri roki. Jurač pa ga prav zato raje pogreši, ker mu je od rok.«
»Že, že«', je rekel že precej negotovo Cencl, »ali seno je kislo tam.«
»Deloma je že res, ampak čisto po nepotrebnem«, je pojasnjeval Jernač. »Moraš pač tista močvirna mesta na travniku osušiti, pa boš ijnel povsod prvovrstno sladko seno.«
»Osušiti? Pa. bi se res dalo?« je sicer dvomeče, vendar že precej bolj mirno vprašal Cencl.
»Seveda bi se dalo in še zelo enostavno delo«, je nadaljeval Jernač. »Travnik visi proti potoku in jc v glavnem suh. Tista močvirna mesta pa povzročajo podzemski vrelci, ki končujejo tam, vendar nimajo do-voljno vode, da bi prodrla na plan. Tako se voda nabira- in polagoma razleza le na do-tienih mestih, ki so zato močvirna in dajo seveda potem le kislo seno. Travnik slučajno dobro. poznam, ker sem ga že par-krat kosil, ko mi je Jurač odstopil košnjo. Iz vsakega, ali še bolje povedano, preko vsakega močvirnega mesta izpelji kako poldrugo ped širok in dobri dve pedi globok jarek naravnost v potok, pa bodo tudi močvirna mesta postala kmalu suha.-Zemlja je tam precej težka in bodo zato odprti jarki najbolj na mesiu. Seveda pa moraš
(NEDELJSKO KRAMLJANJE)
vsak jarek potegniti preko celega močvirnega mesta in še nekoliko metrov višje, da se bo izcejala vanj vsa voda, ki zastaja
tam.«	.	,
»Glej ga no, hudimana«, se je čudil
Cencl, »saj tako bi pa res utegnilo biti dobro. Pa misliš, da bo po en jarek povsod
zadostoval?«	v
»Bo, ker močvirna mesta niso obsežna. Le eno je nekoliko večje, mislim, da končuje tam več podzemskih vrelcev, pa ho zato dobro, če izpelješ tam glavni jarek skozi sredino, potem pa vanj še poševno z vsake strani po enega., tako, da boš zanesljivo izpeljal vso vodo iz močvirja.«
»Ali poznaš Jemačevo senožet pod Rakitovcem, Cencl ?« je vprašal Ahac. »še pred kakimi petimi leti je bilo tam le malovredno kislo seno, ker je bila senožet tako močvirna. Potem pa jo je Jernač osušil, prav tako enostavno z odprtimi jarki, kakor sedaj tebi svetuje, pa nakosi sedaj tam vsako leto vsaj deset poštenih voz prvovrstnega sladkega sena. Ali ni res, Jernač?«
»Seveda je«, je pritrdil Jernač, »vendar tam ni bilo tako enostavno. Najprej sem hotel napraviti pravo drenažo, kakor temu učeno pravijo, pa bila je že vojna in dre-nažnih cevi ni bilo več dohiti. Potem pa sem osušil senožet kar z odprtimi jarki, le na par mestih -sem enega in drugega pokril z mostnieami, da mi jarki niso v napoto pri izvažanju sena. Največja težava pa je' bila v tem, da leži senožet ravno, še nekoliko nižje kakor obrobni gozd, pa vode ni bilo tako'' lahko izpeljati. Skozi cel gozdni greben v dolžini šestinsedemdeset metrov sem moral izkopati dvainpol metra globok jarek, po katerem sem potegnil vodo iz senožeti«
»Sedaj imaš tam pravcato odprto drenažo«, je menil Vreže »in še prav izvrstno ti deluje.«
»Tisto pa«, je potrdil Jernač. »Seveda pa je treba vsako spomlad, predno začne odganjati trava, pošteno očistiti, da potem drenaža tekom leta res brezhibno deluje. Če boš jarke zanemaril, j'ih bo kar hitro prerastla trava, voda po njih ne .bo več odtekala in imel boš zopet močvirje.«
»Pametno govoriš, Jernač«, je pritegnil Podrekar. »Dobro poznam tisto tvojo senožet. Močvirna je bila, kar pomnim in le ničvredno kislo seno je rastlo tam. I, seveda! Saj predobro veš, da se kislo seno le za konje da porabiti, za govejo živino pa ne velja. Cencl, kar zadovolji se z Jurače-vim travnikom za vasjo, ki se drži tvoje posesti, potem pa ga osuši, kakor ti je Jernač svetoval, pa boš videl, da bo prav!«
»Sličnih močvirnih travnikov je še več v naši vasi«, je dejal Vreže, »in večina se jih da prav tako enostavno osušiti kakor Juračev, prav vsi pa menda lažje kakor Jemačeva senožet. Koliko več in boljšega sena bi pridelali, če bi vsa močvirna mesta osušili! Prave drenaže večinoma niti niso potrebne, le nar odvodnih jarkov — in travnik- bo suh.«
»Kako pa pravzaprav točno izgleda prava drenaža ?« je hotel vedeti Ahac.
»Docela enostavno«, je pojasnjeval Jernač. »Primerno globoke jarke izkoplješ v potrebni razdalji tako, da vodijo vsi v enega ali več glavnih, ki odvajajo vodo iz do-tičnega zemljišča. Potreben padec morajo seveda na vsak način tudi imeti. V jarke položiš noto nalašč v ta namen napravljene lončene cevi tako, da se konci stikajo, po-
tem pa jarke zopet zasuješ. Ker cen ne segajo druga v drugo, temveč se le s konci dotikajo, pronica voda skozi nastale špranje v cevi, po katerih potem odteka. Že nekaj let pred vojno je napravil tako pokrito drenažo Vreže na svoji njivi blizu spornega Juračevega travnika, pa še danes brezhibno deluje. Preje močvirna njiva je sedaj suha in izvrstno rodi. Ali ni res, "Vt&žg ?<£
»Gotovo, da je! Nad deset let je že drenaža tam ter slejkoprej izvrstno vleče«, je potrdil Vreže.- »Osuševanje z odprtimi jarki je za travnike kar dobro, na njivi pa bi bila odprta drenaža močno v napoto pri oranju, brananju itd. Sicer se moraš tudi na travniku ogibati jarkom pri košnji ter vožnji, vendar to ne povzroča posebnih težav. Vsekakor pa ima pokrita drenaža vedno in povsod to prednost, da je sploh.skoraj ni opaziti, ni nikoli v napoto, deluje pa izvrstno, ne da bi jo bilo treba vsako leto čistiti kakor odprte jarke. Le na iztok moraš paziti, da ga ne preraste trava, zamaši blato ali pa kaka radovedna žaba, ki po sili hoče v cev. Zato pa je dobro, če na koncu iztočne cevi obesiš varnostno zaklopko tako, da- je vhod z zunanje strani zaprt, z notranje pa ga voda samo po potrebi odpira, ko se izceja. Seveda pa je pokrita drenaža znatno dražja, ker moraš nakupiti cevi in ti mora nekdo, ki se na to res dobro razume, napraviti tudi pravilen načrt in potem drenažo izpeljati. Odprto drenažo pa napraviš sam in te ne stane prav nič, deluje pa prav tako dobro in na travnikih tudi ni v napoto.«
»Veš kaj, Cencl«, se je oglasil počasi in nekam zamišljeno Jurač, »po vsem tem, kar sem sedaj slišal, bi niti ne dal. Majdi tistega travnika pod vasjo, da ga ji že nisem obljubil. Ce pa ti je ljubši oni na rebri, ti prav rad ustrežem.«
»Ne, ne!« se je hitro branil Cencl. »Naj le bo, kakor si obljubil! Veš, travnik pod vasjo mi je mnogo bolj pri roki, tebi pa je oni na rebri bliže.«
»Toda seno pod vasjo je vendar kislo«, je menil Jurač.
»Nič zato«, je hitel Cencl. »Že prihodnjo spomlad bomo vse potrebno uredili, da seno tam ne bo več kislo, primaruha, da bomo! Le kar drži naj, kakor si prvotno rekel!«
Sosedje so se zopet smejali, da so se tolkli po kolenih.
»Glej jih no, glej«, se je smejal Podrekar! »Preje sta se lasala oba za travnik na rebri, sedaj pa bi zopet oba raje onega pod vasjo.«	-
»Besede še nisem nikoli pogoltnil«, je pravil samozavestno Jurač »in je tudi sedaj ne bom. Majdi sem obljubil travnik pod vasjo in ga ji tudi rad dam. Mislil sem le, če bi Cencl na vsak način raje onega na rebri...«
»Je že vse v redu, Jurač«, je hitel zopet Cencl, »naj le bo, kakor si se namenil! Mojemu Toneu bo gotovo tudi tako najbolj prav, no in končno je to v prvi vrsti njegova zadeva.«
»Tako je prav«, je pomagal Smrekar. »Prvotno sta skoro zaroko razdrla radi travnika, sedaj 'sta si pa oba kupila boljše pameti. Kdo bi bil misli, da se bomo na naših kramljanjih še o dotah sporazumevali? Pa smo se le! Že nekaj tedno sta se Jurač in Cencl dajala radi travnika, sedaj sta se pa tako lepo sporazumela. Kedaj pa bo svatba?«
»Zadnji teden pred pustno nedeljo«, je odvrnil Jurač »in sedaj, ko smo se končno tudi radi dote tako lepo sporazumeli, pač ne bo nobenega zadržka več, jeli, Cencl?«
»Gotovo da ne«, je potrdil Cencl. »V četrtek pred pustno nedeljo bomo svatovalL Sedaj pa je že pozno in domov moramo. Prihodnjo nedeljo pa bi se našli pri meni, sosedje, če vam je prav tako.«
»Prav, prav«, so pritrdili soglasno.
»Morda se bomo še za kako doto zmenili in še kako svatbo skupaj spravili«, je menil smeje Vreže. »Nekaj tednov je še do pusta in tako na brzo roko bi še šlo.«
Z glasnim smehom in sami s seboj zadovoljni so se možje v najboljšem razpoloženju razšli.
Maj za deklela
Kakor poročajo časopisi, namerava organizacija »Karitas« na Dunaju urediti zavod, v katerem se bodo dekleta izobraževala za karitativno službo po občinah in župnijah. Do sedaj je delovala dekliška »Karitas« večerna šola, ki se je izpopolnila v semehišče za cerkvene poklice. Taka dekleta bodo v bodoče nastavljena kot kate-hetke tam, kjer ni več duhovnikov ali kjer duhovniki vsega dela ne zmorejo. Nastavljena bodo po župnijskih pisarnah, kjer bo mogoče za današnje dni primerno »Karitas« organizaciji, ki bo skrbela za vse, ki so pomoči potrebni in iščejo pomoči v župnijskih uradih, gola bo trajala tri leta. Tudi v.slovenskem delu Koroške bodo prej ali slej potrebovali takšnih sester, ki sicer niso redovnice, pa bodo služile usmiljenju in ljubezni do siromakov.
Satvagraha.
Dvajseto stoletje nas je sicer močno privadilo na prelivanje krvi, da nam tragična smrt poedincev niti več spanja ne moti. Kljub temu je svet prisluhnil, ko je omahnil pod zločinčevim strelom M. K. Gandhi, vodja Indijcev.
Gandhi je bil zlasti zapadnemu svetu | Uganka. Zato so biltj tudi njegove osmrtni-| ce večinoma prazne fraze, sicer slutenje nečesa silnega, kar pa nima za nas praktične j Vrednosti.
Temeljna razlika med Zapadom in Vzhodom
Gandhija moremo razumeti le, če ga razumemo v kulturnem slogu Indije. Merjenje z zapadnimi merili bo vedno vodilo v zmote.
Zapadni svet polaga od Sokrata (grški filozof, živel od 470 do 399 pr. Kr.) naprej Važnost na abstraktno dojetje sveta, ki mu je' od človeka ločeni predmet (celo o lastnem telesu govori mnogokrat kot o nečem tujem) in ki ga hoče obvladati s pomočjo tehnike. Vzhod pa je ohranil zavest povezanosti človeka z ostalim stvarstvom. V Sebi in ostali naravi gleda delovanje istih sil. Zato mu nauk o selitvi duš ni nič nepojmljivega, zato ne skuša kamna prevrniti z mize z roko ali palico, marveč z zagovarjanjem sil, ki so v kamnu in s katerimi se čuti sorodnega. Zato opažamo v Indiji kakor tudi na Kitajskem mnogo večji poudarek na duhovnih silah, ki zagotavljajo red v družbi kot pa na tehnično organizatomih Ukrepih ter zunanji sili. Zato priznavajo lažje kot mi prednost prenašanju krivice pred uporom, odpuščanju pred maščevanjem. ali vsaj pred vračanjem zob za zob, ljubezni pred pravico.
Gandhi jeva politika
(Po Gandhijevem prikazu v Report of the Indian Congress iz 1. 1920).
Za naša ušesa zveni smešno, da je bilo glavno sredstvo Gandhijeve politike njegov post. Ker pa se lahko ponaša vendarle z Večjimi in trajnejšimi uspehi kot politiki Zapada, moramo priznati vsaj učinkovitost njegove metode. Pri globljem proučevanju Se nam bo pa razkrilo, da je tudi pravilna, saj v bistvunidrugegakotuve-1 j avl je n ja temeljne zapovedi krščanstva, zapovedi ljubezni
t u d i v p o 1 i t i č n i a r e n i, saj je sa-too izvedba Pavlovega naročila, da mora-Jno zlo premagati z dobrim. Politične metode Zapada — v veliki meri tudi katoličanov — se samo zato toliko razlikujejo od Gandhijevih, ker smo preveč odpadli^ od pravega krščanstva, ker v nas ni več žive Vere v moč doslednega, brezkompromisnega krščanstva, ker se vse preveč zanaša-too na lastno modrost in na mehanizem parlamentarnih navad.
Gandhi je bil razočaran, ko je od blizu Spoznal »krščanski» Zapad. Zato je naslovil na Kristusa naslednji poziv:	»Blago-
slovljeni, Sveti, pridi- k nam v Azijo. V Evropi Te široke plasti več ne poznajo, mnogi so Te odpodili. Azijska zemlja Te je ro-
dila, vrni se k prebivalcem Azije. V globokem spoštovanju se klanjamo pred Teboj in bomo sprejeli Tebe, Svetnika, z vso ljubeznijo.«
Satyagraha ni »pasivna rezistenca«
Satyagraha pomeni »nepopustljiva sila resnice« (spominja na Kristusov izrek: »Resnica vas bo osvobodila«). Toda pri širjenju resnice je odločilno, da nasprotniku nikdar ne prizadenemo sile, marveč ga osvobodimo zmote s potrpežljivostjo in z ljubeznijo. Potrpljenje pa je isto kot prostovoljno trpljenje. Nasprotnika rešimo zmote tako, da sebi naložimo trpljenje, ne pa njemu. »Pasivna rezistenca« (odpor) je orožje slabičev, ker pomeni odpoved nasilju, kadar so slabši od nasprotnika, satya-grah pa ne uporabi sile niti takrat, kadar je močnejši od nasprotnika. Satyagraha — v politiko p rene-šeno načelo družinskega življenja
V družini se spori navadno poravnavajo po postavi ljubezni. Tisti, komur se je zgodila krivica, tako ljubi sožitje z ostalimi člani ,da se rajši premaga ter se ne maščuje, kakor pa da bi razbil družinsko soglasje. S tem pa tudi sebi zagotovi mir v družini, ne da bi kršil mir ostalih članov. Gandhi dobesedno nadaljuje: »Zdi se mi, da se narodi ne bodo mogli zediniti in da njih početje ne more voditi do obče blaginje vsega človeštva, če ne bodo družinske postave ljubezni izrecno priznali in prevzeli v narodnih in mednarodnih zadevah, ali z drugimi besedami, v političnem redu.«
Ljubezni ni brez resnice
Postava ljubezni je obenem postava resnice. Prave ljubezni ni brez resnice. Zato so označili satyagraho kot novec, na čigar prednji strani je zapisano »ljubezen«, na zadnji pa »resnica«.
t
Neodvisnost odnasprotnika
Uporaba te metode je neodvisna od stališča in priznanja nasprotnika. Temelji seveda na prepričanju o nesmrtnosti duše. Satyagrah žrtvuje tudi svoje zemsko življenje. Če namreč more kaj spremeniti nasprotnika, je to gotovo žrtev lastnega življenja, doprinešena z namenom, da nasprotnik uvidi resnico.
Satyagrah ne prizadene nasprotniku nikdar nič zlega. Ali se obrača, z razlogi na nasprotnikovo pamet, ali z žrtvijo na nasprotnikovo srce — v obeh primerih prinaša taka politika blagoslov obema.
Bistvo politične borbe
Človeka nevredno je, da bi s silo nadomeščal nezadostnost razumskih razlogov, enako pa tudi, da bi se uklonil sili, če ne uvidi pravilnosti tujega stališča.
Praktična uporaba teh načel v politični borbi pride zlasti v poštev pri nepravičnih postavah in ukazih, če zakonodavee po izčrpanju vseh zakonitih možnosti (prošnje-itd.) krivičnega zakona ne umakne, skuša satyagrah doseči preklic tako, da očitno
krši krivično postavo in se prostovoljno podvrže zagroženi kazni (zločinec se skuša kazni izmakniti). Satyagrah ae ne drži državnih postav iz strahu pred kaznijo, marveč zato, ker ve, da so v korist družbi. Kadar pa hoče javno izpovedati protest proti določeni krivični postavi, se upre razen tej tudi manj važnim postavam, katerih kršitev ga nravno ne omadežuje.
Politično življenje Indije je dokazalo, da tudi preprosti ljudje doumejo ta način boja. Seveda je mnogo vplivala tudi Gandhi-jeva osebnost, ki mu vsaj sebičnosti nihče ni mogel očitati. Dan civilne nepokorščine (6. april 1919) je prepr.ečil krivično postavo o uporih (Rowlatt Bils). Dejanja nepokorščine so bila: splošni post (24 ur) zdravih odraslih .molitve in zdržanje od vsakega dela, ki ni nujno potrebno, protestna zborovanja z resolucijami, da se postava razveljavi.
Naukkatoličanoni Gandhi je mrtev, toda pozabili ga ne bodo njegovi Indijci, pa tudi ne ostali svet. Človek se. nehote spomni Kristusovih besed, ko je ozdravil hlapca poganskega stotnika, ki je s svojo vero osramotil Izraelce: »Toda povem vam: Mnogi bodo prišli od Vzhoda in Zahoda in bodo sedeli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. Otroci kraljestva (takrat Judje, danes nedosledni kristjani) pa bodo vrženi ven v zunanjo temo.« Gandhi sicer ni postal kristjan, toda zahteve pridige na gori je izpolnil tudi v politiki kot morda še nihče. Njegova mučeniška smrt nam bodi vsem opomin, da uveljavimo postavo ljubezni, ki' obsega vso postavo, v naših družinah, med sosedi, v narodnem in državnem življenju, pa tudi v odnosu med narodi, ker ni druge poti do lepše bodočnosti.
d r e š,
Kdaj in kako človek zaspi
Kakšni so predpogoji, da človek zaspi? Dognano je, da se v možganih čez dan izvršijo važne kemične izpremembe, ki se odstranijo samo v spanju. Najbrže se naberejo v možganskih stanicah razni strupi, ki se morajo izločiti. Obenem pa se 'porabi toliko in toliko snovi in živčne energije, ki jo je treba nanovo nadomestiti. To se izvrši v spanju. Da pa človek ve, kdaj treba dati telesu svoje, za to skrbi pojav, ki ga imenujemo »utrujenost«. S to besedo hočemo označiti neko posebno občutje in razpoloženje ki se človeka poloti, in najbolje je, da se temu znaku pokorimo. Kajti navadno človek zaspi, če je »truden«. Seveda to ne velja brezpogojno za vsak primer. Večkrat se zgodi, da je človek tako truden, da kljub želji po spanju in odpočitku ne more zaspati.
Poleg utrujenosti so važni še drugi vzroki, ki pospešijo in ovirajo spanje. Važno vlogo ima pri tem stanje naše pozornosti. Naši čuti so čez dan pod raznimi vtisi..Če hočemo zaspati, je potrebno, da zapremo te duri v vnanji svet. Tišina in tema sta važna predpogoja za spanje, in občutljivi ljudje tudi pri veliki utrujenosti ne morejo zaspati,če njihove čute draži svetloba ali ropot. Seveda so tudi izjeme. Iz vojne je znano, da so vojaki kljub grmenju topov sladko spali. Zanimivo je, da čutni dražljaji vplivajo celo uspavajoče, če niso premočni in se enakomerno ponavljajo. Uspavanke slone na tem. Enakomerno tiktakanje ure v sobi nas cesto prav nič ne moti. Mlinar lahko mirno spi v ropotajočem mlinu in se prebudi, — če se mlin ustaviv
Blagodejno vpliva na spanje tudi primerna temperatura sobe. Skoro vsi ljudje smatrajo hlad za pospešujoče sredstvo, dočim vpliva prehuda vročina ali če je pretoplo, škodljivo.
Potreba po spanju je pri različnih ljudeh različna. Kar tiče starosti je takole: Novorojenček spi 24 ur. Spanje prekine le za toliko časa, kolikor ga potrebuje, da dobi hrano. Čas spanja pada s starostjo. Odrasel človek rabi 8—9 ur. Zelo stari ljudje shajajo z manj, tudi celo s 4—5 hrami. Doraščajoča mladina bi morala dosti spati,
najmanj devet ur. Ljudje mislijo, da je posebna odlika, če človek malo spi. V življenjepisih znamenitih mož beremo, da so spali ponoči le po 3 do 4 ure. Nismo pa doU žni takim trditvam verjeti. Marsikdo nadomesti spanje podnevi in prav tako ja znano, da imajo nekateri poseben dar, da znajo pri raznih sejah in predavanjih, med vožnjo v vlaku — vsaj malo spati.
Kadar spimo, teži naše telo za tem, da zavzame v spanju vodoravno lego. Pokonci, sedeči (dremajoči) se več ali manj nagibajo k temu, kar lahko opazimo na primer pri sopotnikih v vlakih. Lege pri spanja so možne različne. Nekateri spijo na hrbtu, dnigi na trebuhu, eni z iztegnjenimi udi, drugi s skrčenimi, nekateri se zvijejo v klopčič, drugi zopet spijo naslonjeni ali na pol naslonjeni v raznih poševnih legah. Iz zdravstvenih Ozirov se priporoča na desni strani. Na levi strani ležati ni priporočljivo, ker to ovira delovanje srca. Da pa za spanje ni potrebna ravno vodoravna lega dokazuje dejstvo, da so vojaki pri dolgih pogojih stoje spali.
Objava Mohorjeve dražbe v Celovcn
»Večernice« bodo izšle še pred Veliko nočjo. Cena bo 2 šilinga za izvod. Knjige bo »Mohorjeva družba« dostavljala kakor »Koledar«: Pripeljali jih bomo z avtom. Če so pa župnije preveč oddaljene, družba knjig ne bo dostavila. Poverjeniki naj poberejo naročnino. Obenem sporočamo, da. smo iz Amerike dobili sveče za cerkve. Za vso Koroško pride 500 kg sveč. Cerkve, ki imajo še zadosti sveč, ne dobijo ničesar. Dobile bodo samo cerkve, ki nimajo nobenih sveč.
OTOK
V nedeljo 8. marca smo na Otoku volili novega župana. Občinske volitve je vodil okrajni glavar. Posle bivšega župana Še-bavsa je dosedaj vodil gospod Hafner, za kar se mu je okrajni glavar zahvalil. Županske posle je sedaj prevzel domačin —• posestnik, česar so vsi ljudje veseli.
Mauser karel>
M IIP EL Ä ti
ROMAN
1.
Inqudre pacem et persequere eam (Ps 33)*
OČNICE IN MURKE V četrtek zvečer se je Klemen odločil, člebo je bilo jasno, mesečev krajec je še «el čakal, da ga noč pozlati. Krnica, ki se cel dan kuhala v soparici, se je oddiha-vala. Od gmajn je prijetno vlekla sapa in hošumevala v košatem orehu za Gornikovim skednjem.
Klemen se je razgledoval. Nad Triglav-«co stranjo je nekaj oblačnih ovčic. Teh se bati. Nad Stolom pa je nebo obrisano in pozorno kakor že dolgo ne. Monštranca je j?6lo vtisnjena med zelene strmine. Begunj-®čica je mehka, kakor oblita z zelenim
Gornikovca iz veže opazuje sina. Vidi kako se obrača na vse kraje in ve, da ^ vsaka beseda zaman. Šel bo, ko bi ka-^lo na dež, bi se nemara premislil, toda ^1 večer bi bil pristujen in za nobeno ra-r3- Tako je čuden, kar je končal s šolami, ^ se včasih prav boji zanj. Bog ve, če ni Vse res, kar klepetiči Piškotarjeva Roza.
Gornikovci se mrači obraz. Kar je nova učiteljica v Gorjah, je Klemen ves drug. *
* Išči mir in dosegel ga boš!
Saj nima nobenega obstanka. Zdaj gre na Bled, zdaj na Jesenice, v gore gre na vsake štirinajst dni. Kakor da ga nekaj kar naprej žene. Saj nič ne reče. Kosil je vseskozi in pomagal, toda Gornikovca bi raje videla, da bi ne prijel za nobeno delo, samo da bi bolj ostajal doma.
Ko se je Klemen zasukal proti hiši, se je Gornikovca hitro obrnila k peči in začela prekladati lonce.
»Mama, kar nocoj pojdem. Vreme je tako, da je škoda odlašati.«
Gornikovca se počasi obrne. Klemen vidi, da bi radi še nekaj rekli, -toda v zadregi ne najdejo besede.
»Nahrbtnik je še od zadnjič pripravljen, le za kakšno klobaso iz deže bi prosil.«
Klemen se po sili nasmehne.
Gornikovca precej strpi v čumnato. Že med vrati vpraša: »Boš šel sam, da vem dati?«
Klemen dobro ve, kako so iskali te besede. Nalašč so vprašali tako mimogrede.
»Sam«, čuti Klemen trn, ki je v materinem srcu. Zdaj bi najraje na glas zavpil, da bi še oče slišali v hišo.
»Nikamor ne grem, da ne boste v skrbeh. Le zakaj jasno ne rečete, naj grem v le-menat? Počemu se onegavite?«
Toda nocoj mu ni do ostrih besed. Želi si samo skorajšnjega odhoda. Nekje za Sv. Petrom si bo postlal v gmajni, kjer bo sam z mesečino, zvezdami in s spečimi živalmi. Ljudje bodo nekje daleč, spodaj v temi, kakor potopljeni v katran.
Ko je bil nahrbtnik pripravljen, se je prepravil, še enkrat stopil pred hišo, Se poslovil od očeta in segel v roke še materi.
»Glej, da se ti ne bo kaj pripetilo.«
Vselej mu tako reko pred odhodom.
Potlej je utonil god breg.
Na koncu Gorij je premišljal, če ne bi šel čez Žirovnico. Nazadnje se je odločil, da gre čez Bled na Begunje. Kar neslo ga je od znamenja proti Potokarjevi žagi. šele prav na Bledu se je unesel. Zvečerilo se je, ko je šel proti Lescam.
Na varnem, si je prižgal cigareto. Hiše so bile za njim in polja so bila skoraj že pra-■zna. 'Zadnji ljudje so po ozarah počasi koračili proti cestL
Klemen se je ozrl na levo stran. Tam gori, na bregu leže Gorje in Krnica. Mati so nemara prinesli večerjo na mizo, oče mislijo in zdaj tiho zajemajo. Skoraj gotovo je spet kaša. Neža in Minka se namrdujeta, Janez in Lojze pa lovita mater z očmi. Tečni so videti. Seveda, Klemen je šel spet v gore. Oče ne reko besede. Z enakomernimi zamahi nosijo žlico do ust in spet nazaj v skledo.
Klemenu je težko. Kakor da se je sam odtrgal od družine in sedaj v mislih leta okrog nje kakor vešča okrog luči.
Do sedme šole ni bilo tako. Vsake počitnice, ko je prišel iz šent Vida, je bilo vd-selje v hiši. Potlej so mati dobili čudno svetle oči in oče so vselej mendrali, kadar je nanesel pogovor na končane šole. Nekaj je viselo v zraku. Klemen je slutil, da je v materinem srcu njegova pot že vsa zapisana in stokrat presanjana.
Nekoč je omenil agronomijo. Ni mu ušlo, kako so mati z velikimi začudenimi očmi poiskali očetov obraz.
Gornik je zabobnal s prsti po javorjevi mizi.
»Hm, potlej bi moral v Zagreb. No ja, no ja, gospod bi bil in še nam bi lahko kdaj kaj pomagal. Seveda, seveda.«;
Videl je, kako je vse spravil v zadrego. Mati so precej odšli v kuhinjo, oče pa st) segli po koledarju.
»Prašiče bo treba cepiti proti rdečici. Moram nekaj pogledati.«
Klemen je videl, da vsi vidijo za mizo gorjansko učiteljico Jelko Erbežnik.
In mu je bilo hudo, kakor da je v ljubezni greh. Po sedmi šoli sta prvič govorila. Na koru. Bila je živahna, z lepo kljubovalno brado in s strdeno rjavimi očmi. Imela je krasen alt. Ljudje so' se zravnali v klopeh, kadar je zapela učiteljica.
Potlej je šlo počasi. Ljubezen je prihajala zakrita, z izgovori. Ko se je Klemen ob božičnih počitnicah v osmi šoli prav zavedel, je videl, da mu je Jelka več kot druga dekleta. Našla sta se, četudi se nista iskala in Klemen se je te ljubezni veselil in bal. Z njo je bil spočet nemir, ki se je iz njega zlil na vso hišo.
Gornikovca je imela dobre oči, Piškotarjeva Roza dober jezik.
Ženske so koj zagnale po Gorjah.
»Gornikov ne bo šel v lemenat. Se je že na žensko obesil.«
»A — a?«
Kar sprenašale so se govorice po vasi. Starim je bilo hudo.
' »Hentaj in že deset let ni bilo nove maše. škoda za fanta. Klenska ženščura!«
Mladi so vlekli z učiteljico.
»Kaj tiščijo fanta v lemenat. Klemen naj po svoje naredi.«
Župnik Veneel so lovili novice starih in mladih. Nobene niso rekli.
Saj Klemen ve. kje so farovška vrata. Bo že našel pot, če je bo iskal.
Misli ljudi so se križale. Vas je bila podobna panju, ki roji. Seveda nova 'naša ni kakor semenj, ki vsako leto prluo on o J-
RUD
(Nadaljevanje)
ZGODOVINA SLOVENCEV (SLOVENCI V NOVEM VEKU)
Po shodu v Augsburgu leta 1555 so stanovi vsako leto še naprej trdno vztrajali pri svojih zahtevah »po čistem evangeliju«, po »duhovnikih, ki bodo oznanjevali božjo besedo brez človeških primesi«. Zahtevali so celo delitev sv. obhajila pod obema podobama.	<
Mnogo odkritejše in odločneje kakor prejšnja leta pa so stanovi nastopili v Pragi leta 1541. Bil je takrat čas, ko je spet grozila turška nevarnost in je Ferdinand zahteval od stanov''novih žrtev. Plemstvo je izrabilo priložnost in je odkrito zahtevalo oznanjevanje Lutrovega nauka. Stanovski zastopniki se niso prav nič menili za Ferdinandovo odredbo, da je vsaka'sprememba v veri prepovedana. Enostavno so zagrozili, da ne bodo dovolili novih davkov in vojakov, ako jim ne ugodi. Tako so bili Ferdinand in še bolj njegovi nasledniki prisiljeni nastopiti pot pogajanja z lutrovskimi stanovi. Po gradovih in mestih je gospoda vpeljevala luteranske predikante in pripravljala javno organizacijo lutrovske cerkve. Mož, ki je v ta namen našim stanovom največ pomagal, je bil Primož 7rub ar.
Ta naš veliki slovenski mož je bil rojen leta 1508. v Rašici pri Turjaku iz dobre krščanske rodbine. Že v zgodnji mladosti je prišel mladi Primož v Trst k škofu Bo-nomu Petru, kjer ga je sprejel med cerkvene pevce in je hkrati opravljal tudi mala strežniška opravila. Obiskoval je nekaj časa tudi šolo v Reki, potem pa se je pri tržaškem škofu pripravljal na duhovniški poklic. Ko je bil Bonomo upravitelj dunajske 'škofije in član dunajske vlade, se je tudi Trubar mudil nekaj časa na Dunaju in v Solnogradu. Pridobil si je dovolj znanja v nemškem in italijanskem jeziku, do-čim sam pravi, da mu je latinščina delala težave. Manjkalo mu je posebno globlje bogoslovne izobrazbe. Njegovo povprečno znanje je bilo toliko kot pri drugih nižjih duhovnikih v tisti dobi.
V krogu tržaškega škofa Bonoma moramo iskati onih vplivov, ki so Trubarjevemu poznejšemu mišljenju in delovanju določili smer. Škof Peter, iz znane stare tržaške plemenite rodbine Bonomo je slovel kot poznavalec starin in latinskega slovstva. Zapustil je več latinskih spisov in pesmi. Pri cesarju Maksimilijanu je bil zelp priljubljen in mu je zato večkrat poveril zaupne diplomatske posle.
Bonomo je pripadal oni struji med omikanimi ljudmi tedanje dobe, ki jih imenujemo »humaniste«. Humanisti so stremeli v prvi vrsti za slovstvenimi dcji m znanstvenimi smotri, ker so hoteli poživiti študij starega rimskega in_ grškega slovstva, zgodovine in hmetnosti. Toda iz spisov poganskih pisateljev so se navzeli tudi mnogih njihovih nazorov o veri in nravnosti. Zato so humanisti napadali duhovniški
© CIM)Wi€ .
pa časćfdsu
celibat (odredba, ki prepoveduje duhovnikom ženitev), katoliško redovništvo, odklanjali so češčenje svetnikov, božja pota in vse to imenovali »praznoverne razvade«. Trubar sam poroča, da je Bonomo na svojem dvoru razlagal dijakom poleg rimskega pesnika Vergilija spise Erazma Rotterdamskega in francoskega reformatorja Ivana Kalvina. Zato ni čudno, da se je Trubar že v zgodnji mladosti navzel cerkvi sovražnega duha.
Menda še ni bil 22 let star, ko ga je škof okrog leta 1530. posvetil v mašnika. V svojih pismih Trubar ponosno poudarja, da je v tem letu pričel pridigati in se imenuje sam za »slovenskega pridigarja v Trstu«.
(Dalje prihodnjič.)
LOČE
V naši fari je v tekoči zimi pomrlo mnogo ljudi. Kronika beleži vsak teden po en smrten primer. Če bo šlo tako naprej, bomo izumrli in nas ne bo treba nikamor seliti. — Toda mi ne bomo izumrli, zato so nam porok naša dekleta, niti ne gremo na Francosko, ampak bomo ostali tu na svoji zemlji, ki jo ljubimo nad vse.
Nedavno smo pokopali v Rutah Šimano-vo mater, ki je umrla v lepi starosti 87 let. Zapustila je 4 sinove in mnogo vnukinj in vnukov. Bila je splošno znana in daleč na okoli vpoštevana žena. Kamorkoli je bila klicana in kjerkoli je bilo potrebno, je rada šla na pomoč. Šimanova mati ni manjkala ne pri tericah, ne pri žanjicah, ne pri mrličih, ne pri bolnih’ in ne med veselimi gosti, niti tam ne, kjer je čivkala štorklja, saj je dostikrat v sili »lovila« nove državljane. Tudi nekatere bolezni je znala lajšati. Taki ljudje so ji bili še posebej hvaležni. Do zadnjega je bila prisebna in sama napovedala prihod zadnje ure češ, »sedaj me boste po-
ZA NEDELJSKO POPOLDNE
1 I2		!		3	4			H	5	6			m	7	8			Ü	9	10 1 i			11	12
13			m	14			m	15					16				m	17 1		i m				
		m	18			m	19			mr i				1		m	21				m	22 j		
	m	23			mr			|		m	25				m	26				mr i				
	23			ff^|29					m	30		i		m	31				m	32			il	
33			m	34		i		m	35			m		36		1		B	37				mr	
		m	39	! 1			m	40				ü	41				m	42				m	43	
	m	44				m	45				m	40					47				m	48		
49	50
55~
58

Vodoravno:! najdražja dežela, »milj kraj«; 5 mehka snov; 7 misli, reče; 9 glasbilo; 13 strupena.žuželka; 14 prva ženska; 15 zdravilna rastlina; 16 včeraj zjutraj; 17 živalska hrana; 18 turški oblastnik; 19 moško krstno ime; 20 blagajna; 21 del kravjega telesa; 22 vsebuje, poseduje; 23 lesena hišica; 24 del človeškega telesa; 25 vrsta ženskega pokrivala; 26 znamka čevljev; 27 cerkveni dostojanstvenik; 28 naplačilo; 29 utežna enota; 30 rednica, roditeljica; 31 vrsta belega kruha; 32 reka v Avstriji; 33 prva številka; 34 ime za psa; 35 del 'stanovanja; 36 nevestina oprema, njeno premoženje; 37 očka; '39 sodobna kraljica; 40 pralno sredstvo; 41 obleka ko-lonijalnega vojaka; 42 drag kamen; 44 neresnice; 45 otok v Malajskem arhipelu; 46 gre na božjo pot; 47 kot pri 27 vodor.; 48 rdeča cvetlica; 49 deli naslova; 51 pijača; 52 oblika travnika; 53 mejno gorovje med Evropo in Azijo; 54 mesec v letu; 55 oblika snovi; 56 vsota; 57 poljski sadež; 58 streha; zatočišče; 59 dolgoprstnež; 61 vzklik»; 62 letni čas; 63 srd, mržnja; 64 dve reki na Koroškem.
BESEDE POMENIJO:
Navpično:! kot pri 36 vodor.; 2 konica ; 3 slovenski znanstvenik, matematik in fizik; 4 vrba žalujka, tudi"žensko ime; 5 del poslopja, hodnik; 6 oče, 7 snov, množica; 8 prva boljša polovica; 9 živalska hrana; 10 del naslova; 11 božjepotnik; 12 poldrag kamen; 15 krušna snov; 16 nuditi, izročiti; 17 oblika las; 18 očka; 19 prerok iz ribjega trebuha; 20 meniško oblačilo; 21 tehtnica; 22 kljub temu, vendar; 23 meril-ka časa; 24 cvetlica; 25 madžarska reka; 26 živeti, obstojati; 27 uhata žival; 28 pogosto žensko ime; 29 veznik; 30 kot pri 39 vodor.; 31 zaliv (»Kotorska«); 32 veznik; 33 krstno ime slavnega pevca Carusa; 34 del telesa, snov za obuvala; 35 nočna ptica; 36 družabni izraz za gospo; 37 poziv, izklic; 38 vrsta barve, prevleke; 39 hrana Izraelcev v puščavi; 40 jugoslovanska reka; 41 poljsko orodje; 42 vrsta sena; 43 nebesa; 44 prijetno na pogled; 45 zemeljska vdolbina; 46 pleme; 47 svetopisemska oseba; 48 roditeljica; 50 kovaška priprava; 51 boter; 52 vodna naprava; 53 vadi se, vežba; 54 slovenski zgodovinar; 60 pritr-dilnica.
štatali«. Bila je tudi blagosrčna. Razumela je potolažiti zatirane in preganjane in dostikrat delila kos kruha z lačnimi. Šima,-nova mati je odšla v večnost z zavestjo, da je storila v svojem življenju svojo dolžnost tako napram preostalim, sosedom ih bližnjemu in sebi v verskem oziru, kar smo slišali ob odprtem grobu. Njeno življenje torej ni bilo brez sadu. Po njeni smrti je smrt odšla menda drugam, ker ljudje manj mrjejo.
niiiiiiMiiimiiiiiniiimiimmimiiiiiiimimuiiimiiiiiiiiiiiiiiiiinimmi
SOBOTA, 13. marca:
7.15	Iz svetovnega tiska,
17.10	Pregled sporeda za prihodnji teden.
NEDELJA, 14. marca:
7.30 Jutranja glasba.
17.10	Porocüa,
19.30 Polurna oddaja.
PONEDELJEK, 15. marca:
7.15	Zgodovinsko predavanje.
17.10	Poročila.
TOREK, 16. marca:
7.15	Jutranja glasba.
17.10	Poročila.
SREDA, 17. marca:
7.15	Jutranja glasba.
17.10	Porocüa.
ČETRTEK, 18. marca:
7.15	Zvočni tednik.
17.10	Poročila.
18.00 Polurna oddaja.
19.15	Pouk slovenščine za nemško govoreče.
PETEK, 19. marca:
7.15	Jutranja glasba.
17.10	Poročila.
Morebitne spremembe bomo objavili v
radiu.
MALH OGLASU
29-LETNI SLOVENEC
ključavničar, želi poročiti Slovenko od 22—25 let. Lahko tudi z enim otrokom. Slika zaželena. Poslati je samo resne ponudbe pod »Sreča«, Hauptpostlagemd Innsbruck.	472
—-------- ■ ' |
MLAD FANT
star 25 let, s slovensko kmetijsko šolo, vešč dveh jezikov, išče mesto oskrbnika na srednjevelikem posestvu, najrajši v slovenskem predelu Koroške. Ponudbe pod značko »Marljiv«.	473
PRODAM RADIO
znamke Phonola, 4 cevni, v zelo dobrem stanju, šega Franc, Klagenfurt, Pau-litschgasse 7.	474
Nove maše so redke in v Gorjah so bili zadnji Tomažkov gospod, ki so jo peli Nekje na Dolenjskem so umrli za pljučnico-
Klemen kar verjeti ne more, da je ze v Begunjah. Misli, ki so se mu utrinjale celo pot, so mu okrajšale čas. Pri kaznilniškem zidu je zavil na levo.
Znočilo se ja in mesečina je tipala skoz drevje. Klemen je rinil navkreber. Sedaj šele je prav zadihal. V smrekovi gmajni je dišalo po večerni tišini.
Cerkvica sv. Petra je bila v mesečini videti še manjša kakor ob dnevu. Klemenu se je zazdelo, da je prišla od daleč in da zdaj počiva na gričku, kakor ptič, ki se fcoji teme.
Zaprl je za seboj leso in stopil v strnjen Bozd. Zdaj se šele prav začenja pot v goro. Ljudje so daleč spodaj, za razsvetljenimi okni. Tu je samo tišina, prepletena z mese-pino. Vanjo so dvignjeni gobčki srn, ki lomijo v nozdrvi duh po vodi.
Klemen mora za čas obstati. Pot je komaj še vidna pod košatim smrekovjem-Saj dolgo ne bo več hodil. Nekje više si poišče pripravno ležišče, razgrne odeje, nahrbtnik si dene pod glavo hi zaspal bo kot berač po dobri beri. Mimo nog bodo hodile mravlje, ptiči bodo spali v vejah okrog njega in samo mesec bo višfel nad gorami in nad prepadi, kamor se lovi veter, večni gospodar skala in pečin.
Potlej gre spet naprej. Počasi, stihoma, kakor da se bliža grmu, v katerem je ptičje gnezdo. Tišina je tako dobra, da se je boji motiti.
Jase so zlate,, rosne trave so kakor zlat plaz. Klemen ne more naprej. Na parobku si poišče pripraven kraj, razgrne odeje in
sezuje čevlje. Zdaj hoče sedeti in vladati kot kralj tej svoji zlati pokrajini, ki leži pred njim. Čudovita tišina je razpeta nad kotlino, ki je podobna širokemu čolnu.
Samota je tako globoka, da bole oči. Samota, ki vodi svetnike in ustvarja zločince, božji detel, ki neusmiljeno bije ob bolno drevo.	•
Klemen se ne more upirati mislim, ki prihajajo iz tišine.
Jelka!
Kakor da stoji sredi zlate jase in poje. Vila, prepletena s sanjami in mesečino.
»Ustvariva si topel dom in ne bo ga, ki bi mogel kljubovati najini sreči.«
Na jasi ni več Jelke. Župnik Vencel je rahlo sklonjen, z brevirjem v roki in z opletajočim talarjem.
,»Ej, fant, dobro sadje, ki dolgo drži, počasi zori. Hitro zrelo je hitro gnilo.«
Kakor da se smeje v breg in utone za macesnom. Klemen strmi v mesečino in se ne upa premakniti. Sam ne ve, kdaj je pri-tipal do roženkranea v žepu. S prsti stiska jagode, toda moliti ne more. Natančno sliši materin glas, ki očita.
»Nobenega obstanka nimaš doma, kar nosi te.*
Klemen čuti, da se zdaj odloča njegova usoda. Kakor da se vprašanja sama borijo izven njega in da on samo čaka na zmagovalca, ki ga bo prijel za roko in odvedel na svojo pot. Nobene moči ni v njem. V prvi dremavici vidi solzan Jelkin obräz, potlej-pa dolge, ozke hodnike in na koncu sonce, ki greje Krnico.
Ni več videl, kako je mesečina lezla v breg in kako je jasa stemnela.
V smrekovju je šumel veter, ki se je spuščal v dolino. Kakor da gre Bog s pla-
hutajočim plaščem na obisk k dobrim ljudem.
*
Jutro se je spočelo iz ptičjega petja in zarje, ki se je razlila čez nebo, kakor da je nevidna roka prek gora škropila oranžasto barvo.
Klemen je zvil odejo in pristavil kavo na gorilnik. Jasa pod njim se .je srebrno svetila. Rosa čez noč je bila obilna, zdaj so se kapljice bleščale na sočnih bilkah prav do parobka.
Koj po zajtrku se je odpravil na vrh. Sonce je zajelo vso goro. Klemen se je razgledoval na vsak korak. Iz ruševja je dišalo po smoli. Ob poti so zorele jagode.
V koči je odložil oprtnik, nato pa nadaljeval pot na sam vrh. Vroče je bilo, razbrazdane strmine so pile sončno luč. Klemen je še! po grebenu. Pod njim so ležala melišča in skale, na koroški strani so zelenele jase in pastirska koča. Razločil je krave, ki so se leno premikale. Srebrn pas —- Drava. In onstran srebrnega pasu spet gore, same gore.
Klemen je stal na whu in dihal, kakor da želi vsesati vase ves zrak, ki se v sončni pripeki trese po strminah. Daleč spodaj se je svetila srebrna plošča — Blejsko jezero. Na desni strani Krnica in Gorje, na levi Lesce in Radovljica. Jelovca je videti ponižen hribček. V ozadju je Triglav, z verigo gora.
Klemenu je, kakor da dobiva peruti. Najraje bi zamahnil z rokami in zaplaval nad gozdovi, čez dolino, tja do daljnega obzorja.
Joj, kako je človek majhen!
Nazaj grede je zapazil lep vrtinec očnic. Bile sp na nerodnem kraju. Nihče mu jih
ne bo potrgal do jutri. Jutri, preden se vrne v dolino, jih bo nabral v šopek skupaj z murkami.
Čudno tih je prišel do koče. Ni hotel takoj vstopiti. Sedel je na klop in pustil, da je govorila tišina vsa presvetlena od sonca. Zdelo se mu je, da je sedla poleg njega in | ga drži za roko.
Kako bi lagal sebi v tem trenutku! Nekje i v globini se rahlja, trga, počasi lomi in plava na površje. V Klemenovem grlu je suho od ihte.
*
Noč pred vrnitvijo je skoraj vso prebedel. Ni mogel zaspati. V koči je bilo tiho, od daleč, iz globine nekje je bilo slišati orglanje vetra, ki se je drsal ob pečine.
Zrak, ki je vel skoz odprto okno, je bil rezan. Dišal je po rožah in rosnem kamenju.
Klemen je sedel v postelji in se mučil* Kakor da je v velikem temnem prostoru- | Prav na koncu nekje je luč, za kresnico ve- j lika. Kako priti do nje, ko noga ne ve kam j stopiti ,ko roka zadeva samo v teman pro- I štor ? Mogoče je že ped od noge prepad, | gnila voda z brezdanjo globočino.
Klemen se mora domisliti blejskega gfa' j du, s temnimi kletmi, v katerih so pod' i zemne ječe. Temne kakor grob za klaftm I globok. Kdor je prišel vanje, je segnil od vlage.
Noč zunaj se tiho razdaja vetru, skalam in belim meliščem.
Klemen pridržuje sapo. Nekaj mora priti od nekod. Stopinja ali glas, nekaj živega kar bo na mah razjasnilo temo.
(Dalje prihodnjič.)
„Koroška kromka" 'izhaja vsak petek. — List izdaja Britanska obveščevalna služba. — Uredništvo lista je v Celovcu, Völker markier Ring 25/1, Telefon 3651/02. Uprava
in oglasni oddelek v Celovcu, Völkermarkter Ring 25/1. Telefon 3651. — Mesečno naročnino je treba plačati v naprej. Rokopisi se ne vračajo. — Tisk: Tiskarna „Carinthi«*-