ELZA
Odlomek iz pesnit-ve Louis  Aiagon
Gihan — Katum pomeni kraljica sveta; ni bila prva med slavnimi damami, ki so jih ljubili veliki vladai-ji.
Ta princesa je slovela po iem, da zna bolje zlagati pesmi kakor katerakoli druga ženska.
Nekega dne, ko je bila v kopeli, je sultan, njen mož, vrgel prednjo kepico zemlje, ker je hotel, da bi spregovorila; povedala mu je pesem perzijskega pesnika Zahira, katere smisel je tale:
Svet je podoben na pol porušenemu gradu, sezidanemu ob najbolj deročem hudourniku, ki dan za dnem po koščkih odnaša njegove zidove in temelje; paša želja, da bi ga popravili s kepico zemlje, je jalova.
377
Gihan — pomeni Svet; tako ji je bilo ione.
MUSLADINI SAADI — Gulistan
ali
Kraljevska roža
Leta 1958 je prišla na cvetlični trg dišeča vrtnica Martine Donelle: ima vonj davnih vrtnic, ki mu ni najti enakega, po obliki in barvi pa je podobna današnjim.
ELSA TRIOLET — Vrtnice na upanje
Povedal ti boni' veliko skrivnost Ti si čas
Cas je ženska Mi
Ji moramo dvoriti in sedeti
Pri njenih nogah Cas je krilo ki ga slačimo
Cas je kakor brezkončen val
Razčesanih las
Kakor zrcalo ki ga piš orosi in obriše
Cas je podoben tebi ki spiš ob svitu ko se jaz zbudim
In ti si podobna nožu ki mi prebada grlo
O ko bi mogel povedati kako me boli ta čas ki se ne gane
Ta čas ki se je ustavil kot kri v posinelih žilah
In to je hujše kakor hrepenenje ki se nikoli ne izpolni
Hujše kot žeja oči kadar stopaš po sobi
In vem da ne smem skaliti čudovitega trenutka
Huje kot čutiti da si mi tuja
Da bežiš stran
Da si z mislimi nekje drugje in s srcem že v nekem drugem stoletju
Moj bog kako težke so besede In ravno težke naj bodo
Moja  ljubezen radost nad  radostmi danes  nedosegljiva  nedotakljiva
Ti ki tiktakaš kot ura v mojih sencih
Ce ti ne dihaš se jaz dušim
In na svojem mesu čutim če se obotavlja in ustavi tvoj korak
Povedal ti bom veliko skrivnost Vsaka beseda
Na mojih ustnicah je beračica
Nekaj prerevnega za tvoje roke nekaj kar srčni pred tvojim pogledom
In prav zato ti tolikokrat rečem da te ljubim
Saj ne premorem stavka iz dovolj čistih kristalov ki bi jih obesila
okoli vratu Ne zameri mi mojih preprostih besed Podobne so Navadni vodi ki v ognju odurno scvrči
378
Povedal ti bom veliko skrivnost Ne znam
Govoriti o času ki je podoben tebi
Ne znam govoriti o tebi le pretvarjam se
Kakor tisti ki dolgo stojijo na nekem postajnem peronu
In mahajo z roko čeprav so odšli že vsi vlaki
Dokler jim dlan ne ugasne pod novo težo solza
Povedal ti bom veliko skrivnost Bojim se te Bojim se tega kar te spremlja zvečer proti oknom Tvojih kretenj in besed ki jih ne izgovarjamo Bojim se drvenja in počasnosti časa bojim se tebe Povedal ti bom veliko skrivnost Zapri vsa vrata Laže je umreti kakor ljubiti Zato je moje življenje muka O moja ljubezen.
Moja ljubezen ne reci ničesar pusti naj padeta ti dve besedi v tišino
Kako.r kamen ki sem ga dolgo gladil med svojimi dlanmi
Bliskoviti težki kamen kamen
Globok v svojem padanju skozi naše življenje
Kjer na dolgem potovanju ne sreča drugega kakor brezno
Kjer na brezkončni poti ni drugega šumenja kakor trajanje
Kjer ne žubori iz daljave voda in se zato rodi v njem nekaj kar
je podobni grozi Kjer se glas ne odbija od stropa in ne odmeva od sten Kjer ni ničesar vesolje je le še čakanje zato sem te prijel za roko Nobenega odmeva kamen pada in jaz sem tenko prisluhnil Ničesar ni niti vzdiha niti medlečega zvoka Čimbolj kamen pada čimbolj se pogreza v temino Tem bolj raste omotica tem hitrejša je njegova noč Ostane samo še drveča nevidna teža Izgubljena pesem
In nekaj čudovitega izmika se beži in spet trči obte Morda je to že Ali ni Ne to še ni ljubezen To je samo neznosno brezmejno odlašanje Zanesljivega krutega uničenja
Kamen ah srce oboje je popolno
Oboje je dovršeno pa vendar živi dalje
In čimbolj se oddaljuje tem bolj je podobno kamnu
379
O prevrnjeni vodnjak v katerega senci kljuje roparica ptico
Toda kamen je vendar kakor vsi kamni
In na koncu ko se utrudi konča svojo pot kot nagrobnik
Prisluhni poslušaj Zdi se da izpod obokov vodnjaka
Prihaja glas ki ni krik niti odmev udarca ali pokanje
Temveč vrtinci plahe meglene dvomljive
Svetlobe iz dna ki je bledo in čisto
Ki je podobno prikaznim iz otroških pravljic
In ima morda zadnjič barvo naših obrazov
In to je tako kot bi vse kar je nenadno prišlo in morda še pride
Postalo v trenutku jasno ker je neki neznanec
Ki ga nihče ni videl kdaj je vstopil odgrnil zavese
In kamen tam spodaj postaja vse globlja zvezda
Zdaj vem zakaj sem prišel na svet
Nekoč bodo govorili o meni in mojem vratolomnem življenju Toda vse to je bil le nemir slepilo šopek za neki večer v ubožnici Zdaj vem zakaj sem prišel na svet
In kamen pada v meglo
Kje je vrh in kje dno na nebu tam spodaj
Vse kar sem rekel vse kar sem storil vse kar sem hlinil
Je listje listje ki umira in pušča drevesu le gola zravnana ramena
Pred sabo že vidim veliko resnico zime
Vsakogar spremlja usoda iskre Vsakdo
Je le mušica in v čem sem jaz več kakor vsakdo
Ponosen sem da sem ljubil
Nič več
In kamen tone brez konca v planetni prah
Jaz sem le kaplja razlitega vina toda to vino
Priča ob bledem jutranjem svitu da se je nekdo napil
Nič več
Rodil sem se da bi povedal dve besedi
Moja ljubezen
__________
380
Nočejo mi verjeti Zaman
Pišem s svojo krvjo note za svoje gosli svoje rime
Kajti ljudje v tej noči ne znajo več govoriti starega jezika vesel
Nad vodo ki se je ustavila
Govoriti črnega narečja moža in žene
Govoriti kot neznanec neznanki kadar se držita za roke
Kakor brezumna sreča
Kakor ustnice s katerih so v poljubu izginile vse nespodobne besede
Kakor krik nekoga ki ne more verjeti
Kakor nekdo ki odkloni kar je preveč
O popolna beseda kraljica besed
Najvišja pesem najnižji krik
Prihaja trenutek ko bo svarilo doseglo neslutene krajine
Uho ne bo več slišalo tako visoke glasbe
Nočejo mi verjeti nočejo Zaman
Govorim s pomladjo in z orglami
Zaman govorim z vsemi zlogi neba
Z nenavadnim orkestrom navadnih stvari
In z banalnostjo gluhih aleksandrincev
Zaman govorim z instrumenti barbarov
Zaman govorim z okovanimi pestmi
Zaman govorim tako kakor podtakneš ogenj v državnih gozdovih
Zaman govorim z jezikom vojnih napovedi
Z jezikom podobnim peklu ki sika iz požiralca ognja
Nočejo mi verjeti Morda
So si ustvarili mojo podobo po svoji podobi
Oblačijo me v svoja ponošena oblačila
Z menoj se sprehajajo in kakor jim je pogodu
Recitirajo moje verze
Ki postanejo njihove najljubše popevke
Postal sem del njihove trgovine
In čakam da bom ulica
Prišel sem v slovarje
In v šolska berila
Škandalov ne smem delati
Zaman vpijem da te obožujem in sem samo tvoj dragi
__________
381
Že trideset let sem ta senca pri tvojih nogah Sem zvest črn pes ki se smuka okoli tvojih peta Se skrije opoldan pod tvojo pokončno postavo In steče na polje plesat s poševnim soncem
V  mreži svetilk te ovija in zdi se mu da stojijo nizko
Tako kot jih rada postaviš ti kadar zvečer v svoji sobi bereš Samo takrat se dvignem do stropa
In kakor v oblakih ponavljam gibe tvoje roke ki obrača strani 2e trideset let je moja misel senca tvoje misli
Zaman govorim in ponavljam ljudje mislijo Da je to samo moja čudaška vljudnost Vse kar je črno pravijo ni od sence Kar rečem sprejmejo in spet zavržejo In da bi te nehal ljubiti spreminjajo Tvoje telo iz mesa v kip
V  simbol s kamenitimi gubami v Domovino
In kadar vtaknejo nož pod nežno pazduho mojih    knjig
Nič ne razumejo zakaj zavpijem
Ne vidijo da krvavim s tvojo krvjo
Včasih se vprašam kaj jim pomeni moja pesem
Če niti tega ne vedo da je vsaka beseda ki se lomi v mojem glasu
harmonija tvojega grla
Ce ne vidijo moje duše v tvojem objemu
Zdaj bom govoril o svoji duši
Človek je igra premešanih kart
Rdeče in črno fanti kralji in dame
Toda med barvami ki se menjavajo je zrak in so prsti ki tolčejo
Moje telo je delo dveh neznancev ki ju nisem sam izbral
In z grozo gledam kako rastejo na mojih rokah bakrene pege starosti
Enake znamenjem na rokah očeta o katerem ne bom govoril
Po njem sem podedoval samo način kako nagibam glavo
Slabo je slišal na desno uho in tudi jaz slabo slišim
Po materi sem podedoval obliko ušes
In goste lase
Toda duša ki je v vsem tem toda duša
382
Ta duša je bila obrabljena zbegana še brez oblike
Slepa duša ki je slabo slišala kadar so ljudje govorili o luči
Duša ki je bogve odkod prišla na dan
Iz bogve katerega prednika v nesreči časov
Iz bogve katerega nesmiselnega  in neumnega strica ki ni  živel
Ali samo iz velikega sramu moje matere ko sem prišel na svet
Duša ki je komaj zaživela slabo izpiljeni osnutek duše sršeča duša duša
Ki jo izgubiš na bojnem polju ali v železniški nesreči in ti zanjo ni žal
Uboga duša ki ni vedela kaj naj počne s sabo
V  brezglavosti današnjega časa
V  ničemer ni bila podobna Hamletu bila je komajda kita Ofelije Steklenica na morju v kateri ni pisma
Krogla na japonskem biljardu ki jo je sunil neki brezdelnež v
neki krčmi In bo padla v ničlo ali v sto Toda to bo končno vseeno
Duša ki visi v garderobi in pijani gost ne najde več svoje številke Duša za en karnevalski večer jutri bomo vrgli to masko proč Duša brez para z njo ni mogoče iti nikamor In težka za prenašanje strupa s katerim se moraš vsak hip ustaviti
Nikoli nisem razumel zakaj si si naložila na skrb tnojo dušo Takšnih kot je ta lahko nagrabiš kot listja
Toda kaj reče tisti ki po kirurškem čudežu
Prvič zagleda dan drugih
Kaj je rekla moja duša ko si jo rešila oklepa
In jo naredila sebi podobno
Ko sem se v tvojem objemu zavedel da sem človeško bitje
Ko sem se nehal  pretvarjati  in  rogati da bi  pod  dotikom  tvoje
roke postal jaz Vzemite te knjige moje duše odprite jih kjerkoli vseeno kje Razčesajte jih da bi bolje razumeli Vojno in skrivnost ki spita v njih Strani razparajte z dlanjo Raztrgajte zmečkajte jih A vendar z njimi ne umro Šepeti duše njih odmev Pogled ki nikdar ne počiva Zahvale jecljajoči spev In sreča ta brezmejna njiva
383
V njih se oglasi božje dete In dolgi ave litanij Noči prečute in preklete In blaga luč ko se zvedri Ti si norost razum in dar Pomladna pesem majski cvet Nebesa moja moj požar O Elza moj vesoljni svet
Jaz heretik vseh cerkva
Te častim bolj kakor vse kar je vredno življenja in smrti
Prinašam ti kadilo s posvečenih krajev in popevko z ulice
Poglej moja kolena krvavijo od klečanja pred tabo
Moje oči so izvotlile stvari ki ne žarijo od tebe
Gluh sem za vsako tožbo ki ne pride iz tvojih ust
In smrti milijonov zavem se šele ko jih ti objokuješ
Bolijo me tvoje noge ki jih reže kamenje na poti
In tvoja ramena razmesarjena z vsemi bodečimi žicami sveta
Vsa bremena težijo kot križ tvoja pleča
Vsa nesreča sveta je skrita v eni sami tvoji solzi
Nikoli nisem trpel preden nisi trpela ti
Trpel ali je trpela
Tuleče ranjena žival
Kako je mogoče primerjati bolečino živali
Z velikim cerkvenim oknom iz tisoč koščkov v katerem se opravlja
daritev križanja dneva Ti si me naučila abecedo bolečine
Zdaj znam brati vzdihe Vsi so krščeni s tvojim imenom Samo s tvojim imenom s tvojim razbitim imenom s tvojim imenom
osipane vrtniee S tvojim imenom ki je vrt vseh Bolečin S tvojim imenom ki ga bom celo v peklenskem ognju pisal tako
kot na svetu Kakor skrivnostne črke v izročilu Kristusa Tvoje ime je krik mojega mesa in zevajoča rana moje duše Tvoje ime ki bi zanj sežgal vse knjige Tvoje ime vsa učenost na koncu človeške puščave Tvoje ime ki je zame zgodovina stoletij Visoka pesem Kozarec vode v verigi kaznjencev
384
In kadar poje tvoje ime na mojih razpokanih ustnicah
So vse besede samo kup črepinj pred vrati prekletega mesta
Tvoje ime je edino in naj mi odrežejo jezik
Tvoje ime
Edina glasba ob smrtni uri
Sel sem proti tebi kakor prihaja reka v morje Brez pomisleka sem žrtvoval svojo strugo in svoje gore Zaradi tebe sem zapustil svoje prijatelje svoje otroštvo Vsaka kaplja vode mojega življenja je sprejela vase sol tvoje
neskončnosti Na tvojem soncu je sprhnela moja načičkanost
Ti vladaš nad mojo krvjo nad mojimi sanjami nad mojo norostjo Kakor pramen las sem ti poklonil svoj spomin Spim samo še na tvojem snegu
Prestopil sem svoje bregove odpodil vile ki so mi botrovale Že zdavnaj sem se odrekel svojim legendam Kje so Rimbaud Cros in Ducasse Valmore ki joče opolnoči Nervalova struna je počila
In krogla ki je zadela Lermontova je šla skozi moje srce Raztrgali so me tvoji koraki In tvoja kretnja me je razvejala Kakor veliki veter ljubezni iz gozda Podoben sem smetem ki jih vržejo zjutraj iz hiše In se potrpežljive nevidno vračajo ves dolgi dan Sem bršljan ki raste ne da bi ga opazili Dokler ga ne posekajo v njegovi zvestobi Sem izlizan kamen po katerem stopaš Stol ki te čaka v domači hiši
Šipa ob kateri gori tvoje čelo ko gleda v prazno Roman za dva groša ki govori samo tebi Pismo odprto in pozabljeno preden je bilo prebrano Pretrgan stavek h kateremu se ni vredno vrniti Šum nekoga ki gre skozi sobe Vonj ki dehti za tabo In kadar odhajaš od doma sem nesrečen kot tvoje zrcalo
Prevedel Lojze  Krakai
25   Sodobnost
385