616
Razni zapiski.
Slovenci v zgodovini svetovnega slovstva. Naš književni atom je v svetovni slovstveni zgodovini težko opaziti. O. Leixner, O. Hauser in ostali bolj ali manj spretni kompilatorji takih enciklopedij so nam odkazali mikroskopično neznaten kotiček običajno tam na koncu knjige. Torej nas ne sme iznenaditi, da se je P. Wiegler v svoji ravnokar izdani »Geschichte der Weltliteratur" med 500 stranmi, posvečenih pesništvu nenemških narodov, spomnil Slovencev z v— 19 vrsticami! Med početniki našteva reformatorje Trubarja, Dalmatina in Bohoriča in omenja almanah „Pisanice". „Der einzige Poet ist der Advokaturskandidat Franz Prešeren..." Znane so mu Bleiweisove Novice s patetikom Koseškim in „Strittarjev" Zvon. Levstik in „Juric" sta pisala „Bauernnovellen", Jenko je opeval Gorenjsko in zložil narodno himno. Zaključna modrost pa nam pripoveduje še to-le (str. 470): „Die Fortsetzer Prešerens und Strittars (!) sind der Pfarrer Gregorčič (!), die „Gorzer Nachtigall", und der Renegat Anton Aškerc, ein slawischer Epiker, der die slowenischen Protestanten ah>_,Martyrer" preJLst. Die Moderne weist einem Namen auf, den des Novellisten und Dramatikers Cankar". — Vtem mršavem zmašilu se nam reži nasproti nerodni prepisovalec iz Murkovega orisa jugoslovanskih literatur v znani Teubnerjevi zbirki „Die Kultur der Gegenwart".                                                          Kapistran.
Žolna — „Durstvogel". V publikacijah »Zeitschrift fur osterreichische Volks-kunde (XIX, 202) sem čital trditev, da pravijo na južnem Štajerskem ptici vijoglavki (Wendehals), oziroma pivki (Regenvogel) navadno „zouna" (Durstvogel). Kakor je videti, imamo tu opraviti z navadno in dosti nerodno narodno etimologijo, ki je pa menda ni zakrivil slovenski narod kot tak, ampak kak polizobraženec, ki mu že slovenščina, če jo je sploh kedaj popolnoma znal in razumel, uhaja iz spomina in zavesti, — kakov tak poluslovenec je morda razlagal „žolna" (der Specht) po za-membi z »žejna" (die Durstige), češ da je to žejni ptič (der Durstvogel), ki pred dežjem po pijači vpije in s tenkim „piv, piv, piv" dežja prosi, oziroma dež naznanja. Toda „žejna" in „žovna" se ne da kar tako meni nič tebi nič zamenjavati, kakor se n. pr. sejnica in sevnica, razdajen in razdaven, jodol in vodol, postajati in postavati i. t. d., ker tu nimamo opraviti z zapiranjem hijata in s protezami ali prednastavki, ki res včasih menjavajo med v in j. — Kdor torej zamenjava »žejna" in „žovna", tisti se slovenščine ne zaveda dovolj — in legenda, ki nam jo je menda po narodni pravljici Matija Valjavec zložil o ptici pivki (Grauspecht, picus canus), se pač ne more naslanjati na tako nerodno narodno etimologijo. Menda naj si razlagamo onomatopoetično čivkanje „piv, piv, piv" kot optativni particip od glagola „piti, pijem", češ da pomeni: »pit, pit, pit (bi)." Na ta način torej bi bila pivka res, kakor si je izmislila narodna pravljica, neka žejna žolna — pa ne v tem smislu, kakor da bi se ta ptica zaradi žejnosti imenovala „žovna", češ da to ime pomeni „žejna ptica" (der Durstvogel). — To novo iznajdbo „Durstvogel" denimo potemtakem kar med slutvo-učenjaško šaro, kamor po resnici spada.