o ta Leto 2 - Štev. 3 (27) UREDNIŠTVO in UPRAVA Čedad - via IX Agosto 8 Tel. (0432) 7 13 86 Poštni predal Čedad štev. 92 Casella postale Cividale n. 92 ČEDAD 1.-15. februarja 1975 Autorizz. Tribun, di Trieste n. 450 rH Tiskarna R. Liberale - Čedad Izdaja ZTT Odgovorni urednik: Izidor Predan Izhaja vsakih 15 dni NAROČNINA: Letna 2000 lir Za inozemstvo: 3000 lir Poštni tekoči račun za Italijo Založništvo tržaškega tiska Trst 11-5374 Za SFRJ žiro račun 50101-603-45361 »ADIT« DZS, 61000 Ljubljana, Gradišče 10/11 - Telefon 22-207 Sped. in abb. post. II gr./70 Poštnina plačana v gotovini Posamezna številka 100 lir Ob pokrajinski konferenci K.P.I. o naših slovenskih problemih Kamen na kamen se zazida hiša, korak za korakom se prehodijo kilometri in se, hitro ali počasi, le pride do cilja. Včasih je hitrost celo škodljiva. Lahko se popolzneš, zaletiš, poškoduješ in lahko podležeš poškodbam. To so nas — poleg velike potrpežljivosti — vedno učili naši te stari ran j ki. In res počasi, preveč počasi, previdno, preveč previdno smo hodili v zadnjih sto letih po poti, ki pel ja do naših pravic. Previdnost, kakor strah, sta nam prirojena zaradi raznih Zgodovinskih dogodkov in o-koliščin, v katerih smo se nahajali. Vendar, smo se zganili, gibali in šli naprej, a če smo bili mi počasni v hoji po poti, ki pelje do naših pravic, so bili tisti, ki bi nam bili morali priti nasproti, tisti, ki bi- nam bili morali izročiti te pravice, še več kot prepočasni. Mnogi se niso niti podali na pot, da bi se srečali z nami. Tisti pa, ki so se spustili na to pot, so posnemali polževo hojo, se ustavljali, videli pregraje in zapreke tudi tam, kjer jih ni bilo. Tako mi danes nimamo tistega, kar bi morali imeti, kar nam pripada po naravnih in državnih zakonih, vendar pa se nahajamo na boljšem položaju kot včeraj. Dolga je bila pot, da smo prišli do te majhne spremembe. Prosjačili smo naokoli, to, kar nam pripada. Nekje smo naleteli na gljuha ušesa, na trda, neradodarna srca, drugje pa na bolj odprta ušesa in razumevanja. Tako smo se predstavniki kulturnih društev in 7.veze izseljencev iz Beneške Slovenije uradno srečali, v zadnjih desetih mesecih, z delegacijami strank ustavnega loka videmske pokrajine. Vsem smo predložili dokument naših konkretnih zahtev po rešitvi naših manjšinskih in gospodarskih problemov. Lanskega 12. decembra smo se srečali tudi z delegacijo videmske federacije KPI. Vsi, čeprav se nekje ideološko razlikujemo, smo vedeli, da gremo k prijateljem, k stranki, ki nas je prva priznala kot slovensko manjšino v videmski pokrajini, stranka, ki je organizirala že v preteklosti okrajne shode o naših problemih. Posebno je bil važen tisti, ki je bil sklican v Špetru pred 13. leti, na katerem je bilo povdarjeno, da tudi če bi bil en sam Slovenec v nediških dolinah, ki bi zahteval slovensko šolo, ga mora KPI podpreti, čene zaradi drugega, zaradi principa, na katerih sloni in deluje. Na zadnjem srečanju v Vidmu, ko smo jih seznanili z današnjo situacijo pri nas, so nam predstavniki videmske federacije KPI izrazili svojo solidarnost in nas ob-vestli, da pripravljalo po- krajinski shod o problemih Slovencev v videmski pokrajini. Na ta shod, ki bo v četrtek 13. februarja, bodo povabili predstavnike vseh demokratičnih strank in organizacij dežele Furlanije-Julijske krajine. Obljubili so nam bili tudi, da bodo poskušali obvezati pokrajinsko upravo, da bi javno razpravljala o uprašanju Slovencev Beneške Slovenije in kanalske doline. Konferenca o problemih Slovencev v videmski pokrajini bo korak naprej tudi s strani KPI, v konkretni borbi za priznanje statusa naše slovenske manjšine in bo brez dvoma spodbudila druge demokratične sile, da bodo šle po tej poti in da se bodo dejansko lotile reševanja tega našega tako aktualnega in perečega problema. Da bo konferenca o slovenski manjšini v videmski pokrajini čimbolj uspela, je pa odvisno tudi od angažiranja in konkretnega prispevka vseh demokratičnih sil, kajti borba za priznanje naših pravic in reševanje naših problemov ne more biti ne privilegij, ne dolžnost ene same stranke. Srečanja, ki smo jih imeli tudi z drugimi demokratičnimi strankami, nam dajejo upanje, da bomo šli naprej. Kamen na kamen se zida hiša. Izidor Predan INDUSTRIJSKA DELOVNA MESTA ZA EMIGRANTE! Kako bomo živeli v novem letu v naši Beneški Sloveniji, kako nam bo v Reziji, tam okoli Tera, kako v Nadiških dolinah in kako v zahodni Beneški Sloveniji, v naših hribovskih vaseh nad Čento, Fojdo, Nemarni, Ahtenom in Tavorjano? Novi mladi delavci, ki bi šli na delo na pomlad, ne bodo najbrže mogli dobiti dela. Dela ne bo mogoče tako lahko dobiti ne v industriji v videmski provinci ne v drugih italijanskih provincah in še manj v drugih državah Evrope. Velik del naših delavcev je imel kvalfikacijo zidarskih delavcev, edili, in pa v kamerijer-ski službi po oštarijah, restavracijah in hotelih. Takšne so imeli kvalifikacije, ki so jih dobili iz profesionalnih šol v Špetru, Čedadu in drugih krajih. Zidarsko, delo, edilicija, je bilo že dolgo v krizi v naši provinci, je pa v krizi tudi v Šviceri in pa Germaniji, kjer je največ naših sezonskih delavcev. To delo ni bilo nikdar stabilno, kontinuirano, a je strašno občutlijvo, kadar nastopajo ekonomske težave. In zato smo sedaj v kaši, v «zosu». Pri nas v Beneški Sloveniji in v celi Furlaniji ni nobenih velikih del na javnih delih, ki bi jih finansirali ali komuni, ali provinca ali dežela ali država. Zidajo stanovanjske hiše privatniki, ki imajo nekaj lastnega denarja, nekaj pa dobijo na kredit. To je malo dela za malo zidarjev. Dve mali fabrikici ima cela Beneška Slovenija na špetr-skem polju in še teh 150 ljudi je v strahu, da izgubijo še tisto slabo plačano delo. Kam naj gredo, kjer naj dobijo delo tisti prvi naši sezonski emigranti, ki jim je bilo letošnjo zimo odpovedano, kje naj se zaposlijo tisti mladi ljudje, ki bi radi šli v emigracijo, a kjer jih sedaj ne rabijo in ne marajo?! Grenek in tenko rezan je bil kruh, ki so zaslužili naši delavci doma, ki so delali pri javnih delih, da so fIikali ceste pred 20 leti. To je bilo le politično delo, ki ga je dajala provinca in država, da so brezposelni sploh nekaj delali in da so dobili neke solde za kupovat v botegah, da so imeli kaj ložit v lonec. Zdaj še nismo prišli tako daleč, tako na konec. Gre zaenkrat le za malo število ljudi, ki bi radi delali, pa ni dela tako lahko dobiti. Imamo režijone, deželo, ki ima še precej soldov, da lahko začne z javnimi deli 55 milijard je namenila dežela za izredni plan v 1-1975. za raz- na javna dela in za za šolstvo, bolnice in za male industrije in obrtnike ter samo 7 milijard za kmetijstvo. Beneška Slovenija bo dobila od vseh teh 55 miljard le morda toliko kot nekako, ubogajme. Saj niso predvidevana pri nas zi-daska dela za ljudske hiše, za šolstvo, za male industrije in obrtnike, ki jih nimamo. Beneška Slovenija je že tako globoko padla kot Karnija, da ji ni pomoči od dežele. Pa tudi vse te miljarde služijo samo takim stvarem, ki ne prinesejo nobenih delovnih mest. Mi in Karnije bi rabil veliki fond miljard, ki bi kreiiral, ustvaril nova delovna mesta prav v sami Beneški Sloveniji in ne nekje v Čedadu ali Vid-riu, kjer v časih gospodarske krize ni dobil noben slovenski Benečan, pa magari kom-batent z medaljami, delovnega mesta, ampak le bližnji Furlani ali pa iz južnih italijanskih pokrajin. Ni med nami nobenega tako lahkovernega človeka, ki bi verjel, da bi v časukrize dobil mesto v fabri-ki kjerkoli izven Beneške Slovenije. Naši emigranti ne vedo, kam bi se dali, če bojo dobili vsi po vrsti odpoved, in jih ne bi več držali na njihovih mestih. Vodstvo naše dežele Furlanije - Julijske krajine ni še nič napravilo, da bi emigrante zaposlili, ko se bodo morali vrniti. Ma četudi nas bo prava recesija, ali pa, bognasvari, prava kriza pošlatala, za leto ali dve, se ne bo 1975 ali 1976 ali 1977 dežela zganila. Ogradila bo, največ, nekaj zemlje, skopala nekaj kanalov napeljala nekaj elektrike in proglasila špetrsko industrijsko cono. Toda take industrijske come delajo pri nas že v Čedadu, v Vidne, Gemoni, doli ob Ausi, a industrije ne gredo več na te limanice. Dobi se tu pa tam kak industrijski furbac, pobere nekaj sto milijonov podpore od dežele, dela leto ali dve, pobere denar in zapre celo barako. Pri vseh teh industrijskih conah pa crkavajo po vrsti fabrike, ki so že prej dolgo delale. V parastatalnih entih, ustanovah kot so IRI in druge se niti ne zmenijo, da bi postavili pri nas svoje industrjske objetke. Edina, sicer dolga pot je, da posežejo vmes sindikdli in se zavzamejo za odpuščene delavce, da dobijo denar od dodatne blagajne, integracijske kase. Novih fabrik pa ne postavlja nobeden. Vsi skupaj Benečani, Karnij-ci, pa tudi po Furlaniji, bi morali emigranti in tisti, ki čepijo doma, demonstrirati glasno in energično, da morajo oblasti, država, dežela, komuni, vsi že naprej urediti, da bojo čez dve tri leta napra-vilia fabrike, kjer bodo dobili delo emigranti, ki se morajo vračati. Saj so ti emigranti v videmski pokrajini v 25 povojnih letih poslali na italijanske banke strašno dosti «rimes», ki so prinesle italijanskemu gospodarstvu velike milijarde dragocenih valut. Država le vrne, kar je dobila. In kar bo naložila pri nas, bo dobro naloženo! KONFERENCA 0 SLOVENCIH V VIDMU V ČETRTEK 13. FEBRUARJA V VIDMU OB 20.30 URI V HOTELU «CRISTALLO» I. POKRAJINSKA KONFERENCA KOMUNISTIČNE PARTIJE ITALIJE O PROBLEMIH SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI. PREDSEDOVAL BO: RENZO PASCOLAT, SEKRETAR VIDEMSKE FEDERACIJE UVODNI REFERAT BO PODAL PAOLO PETRICIG, ČLAN GLAVNEGA ODBORA SEKCIJE K.P.I. V ŠPETRU BO ZAKLJUČIL POSLANEC MARIO LIZZERÒ. GIOVEDÌ’ 13 FEBBRAIO 1975 ALLE ORE 20,30 NELLA SALA DELL'HOTEL «CRISTALLO» I. CONVEGNO PROVINCIALE DEL P.C.I. SUI PROBLEMI DEGLI SLOVENI DELLA PROVINCIA DI UDINE. PRESIEDERÀ': RENZO PASCOLAT, SEGRETARIO DELLA FEDERAZIONE DI UDINE LA RELAZIONE INTRODUTTIVA SARA' TENUTA DA PAOLO PETRICIG, MEMBRO DEL DIRETTIVO DELLA SEZIONE DI S. PIETRO AL NATISONE. CONCLUDERÀ’: L’ON. MARIO LIZZERÒ. IMHl V matajurju senik pod snegom (ne letos) COSA SCRIVONO Dl NOI Il 18 ottobre 1974 a Pon-tebba è stato presentato il libro del prof, don Pietro Lon-dero «Storie dal popul fur-lan» scritto in lingua friulana e dedicato soprattutto ai ragazzi friulani delle scuole medie ma utile a tutti coloro che hanno a cuore la cultura locale di un popolo che sta pian piano acquistando una coscienza etnica e sta lottando, come gli Sloveni delle valli del Natisone, per acquisire tutti i diritti spettanti a una minoranza nazionale. In quella occasione sono stati pronunciati diversi discorsi che hanno sottolineato la validità dell'opera e gii intenti che si propone. Uno degli interventi più significativi è stato quello del prof. Sergio Salvi, scrittore fiorentino e autore del libro «Le nazioni proibite» sulle minoranze nazionali in Europa. Stralciamo dal suo discorso alcune interessanti affermazioni che dovrebbero aprire gli occhi e illuminare anche quegli «italianissimi» delle nostre zone per i quali il dialetto sloveno parlato nelle valli e tutta la cultura locale sono cose da dimenticare al più presto, cose di cui vergognarsi o per lo meno anacronistiche e inutili nella soc,età in cui viviamo. Riportiamo da «Friuli d’oggi», numero natalizio del 74, i passi più significativi del discorso di Salvi. «...Essendo io toscano, il cuore linguistico, se non politico, d'Italia, cosa c’entro col Friuli, col popolo friulano, con la sua lingua? Ed io preciso subito che c'entra, è molto, perchè io come italiano, con la fierezza di essere italiano, cittadino di questa Repubblica, nata dalla lotta armata contro il fascismo, sento il dovere di difendere e valorizzare tutti i patrimoni etnici, linguistici e culturali sul territorio della Repubblica. E' una trentina d'anni che è nata questa Repubblica, nata dalla lotta armata, ripeto, contro il fascismo, lotta an- che dei friulani, e che si è data una Costituzione democratica che tutela con apposite leggi le minoranze linguistiche... Dietro la lingua materna ci sono tante cose, un modo di vivere, di concepire il mondo. Diceva uno studioso due anni fa che la lingua non è un repertorio di segni, un modo convenzionale per comprendersi, ma un modo di concepire il mondo. I traduttori sanno quanto è dificile rendere un testo da una lingua all'altra. B:sogna pensare quali sacrifici sopporta una comunità che viene brutalmente separata dalla sua cultura e viene costretta a seguire un modello di sviluppo che non è il suo... Lo Stato italiano non può non applicare la Costituzione nei confronti delle sue minoranze. Il patrimonio culturale linguistico dei Friulani non è fondamentale solo per i Friulani, è importante per tutti gli Italiani, lo ho conosciuto il Friuli, la sua alta civiltà, persone meravigliose, ma ho conosciuto anche tanti RINNEGATI friulani, che cercano di scimmiottare gli italiani e que sto mi dispiace, come italiano. (Quei genitori che nei nostri paesi si sforzano di insegnare ai propri figli solo la lingua italiana trascurando completamente il dialetto sloveno locale non «scimmiottano» forse gli italiani? N.d r.)... ...Gli intellettuali sono pronti a battersi per tutte le battaglie, ma a nessuno che venga in mente di lottare conseguentemente per i diritti delle minoranze etniche! Questa è una cosa molto grave che fa vergogna, perchè in Francia non succede così, in Gran Bretagna non succede così e in Spagna non succede così... Sarei curioso di sapere a questo punto che cosa pensano di queste affermazioni quei locali «patrioti» che nelle osterie delle nostre Valli sputano veleno contro tutti quelli che lottano per gli stessi ideali per i quali si batte un autentico italiano di Firenze, il prof. Sergio Salvi. Da un po’ di tempo a questa parte anche gli amici Friulani stanno interessandosi ai problemi economici, etnici e linguistici delle Valli appoggiando e sostenendo le nostre iniziative e le nostre rivendicazioni. Penso che questo sia un fatto oltremodo positivo e incoraggiante in quan to sappiamo di non essere soli a lottare per una giusta causa ma sorretti e incoraggiati dalle simpatie di vasti strati dell’opinione pubblica provinciale e regionale. Sul foglio «Proposta» del 15-11-1974 ad esempio, è apparsa una recensione del libro di don Pasquale Gujon: «La gente delle Valli del Natisone» a firma di Don Faustino Nazzi, attuale parroco di Brischis (Pulfero). Publichiamo la parte più significativa di questo articolo che senza dubbio interesserà i nostri lettori in quan to scritto da una persona che conosce a fondo i problemi delle Valli e la cui imparzialità di giudizio è fuori discussione. ... «Un sacerdote che proviene da questo popolo (Don Pasquale Gujon) e che vive in mezzo ad esso per una vita intera, in codizioni tutt’al-tro che invidiabili, merita tutto l’elogio posibile quando per giunta raccoglie la sua sofferta esperienza in riflessioni serie, documentate, con un vivo desiderio di ampliare l'efficacia di una predicazione diretta, facendo così appello non solo ai suoi parrocchiani, ma a tutto il gruppo etnico delle Valli ed in particolare alle autorità preposte al bene pubblico. La diagnosi storica è interessante e ben condotta, anche se necessariamente succinta. Evidentemente la storia serviva all'autore per dare ragione di una situazione attuale che non è caduta dal cielo, ma che ha le sue radici in episodi e decisioni storiche ben documentabili. Infatti l'analisi della situazione attuale risulta perfettamente chiara in grazia proprio di questo sia pur veloce sguardo nel passato. Ciò che si dice in questa opera è tutto vero, anzi molto di più si sarebbe potuto e dovuto dire. Probabilmente il motivo stesso che ha determinato la pubblicazione di questo libro, cioè l'urgenza di denunziare un'offesa grave verso la dignità di un popolo, deve aver frenato l’autore nel timore di venir coinvolto in ricatti di cui la storia di queste popolazione è piena, i Nell'introduzione vengono elencati i motivi che giustificano la pubblicazione di quest'opera. Al quinto ed ultimo posto viene elencato quello che è il motivo principe di tutte le contraddizoni: «che tra le caratteristiche negative degli abitanti delle Valli, la più notevole è il complesso di inferiorità in quanto minoranza etnica. Complesso ingenerato da ignoranza e da vari altri fattori, non ultimo dei quali è il clima artificiale di deprezzamento premeditatamente creato e sostenuto da persone responsabili del pubblico ordinamento». A dire il vero questa è l’unica causa a determinare tutto il resto come semplice e tragica conseguenza. Bisognava metterla al primo posto e magari non farvi seguire al-cun'altra. Sono ormai da dieci anni nelle Valli del Natisone. La mia prima impostazione pastorale è stata quella di fare appello alla responsabilità personale di ogni individuo, perchè si potesse determinare una svolta nella vita sociale e religiosa locale. Alla fine di questi dieci anni, anche se non posso negare la bontà della prima impostazione, devo ricredermi sulla priorità di responsabilità che stanno al di fuori e sopra il popolo, cioè responsabilità strutturali e non pre- ciso meglio per non aver io le grane che ha evitato Gujon. La cosa che scarseggia di più nei responsabili è la sufficiente intelligenza e se questa c'è, un minimo di umanità. Per questa gente funzionano perfettamente gli ospedali, le case di riposo, i cronicari, i manicomi, le carceri, i sussidi d’invalidità, i pensionamenti di ogni genere; ciò che scarseggia, anzi ciò che viene a mancare quasi del tutto è il rispetto della dignità etnica e dell’identità di queste popolazioni. E' stato detto: «Non conosciamo nella provincia di Udine alcuna minoranza etnica» e questa posizione legale permette anche a una coscienza cristiana di passar sopra ad un autentico genocidio...». La signora Cornelia Puppi-ni D’Agaro, consigliere regionale del Movimento Friuli, in occasione del dibattito sulle dichiarazioni programmatiche del Presidente della Giunta regionale avv. Comelli, si è tra l'altro così espressa: «..at- tenendoci alle dichiarazioni programmatiche non possiamo non compiacerci per il fatto che per la prima volta viene presa in debita considerazione anche la minoranza slovena della provincia di Udine. Per quanto riguarda le altre minoranze (ladino-friula-na e tedesca di Timau e Sau-ris n.d.r.) — se così vogliamo definirle — la Giunta finalmente sembra voler uscire dall’equivoco se al secondo comma del documento programmatico ha inserito che: «La Regione, nella scrupolosa osservanza del principio sancito nell’articolo 3 dello statuto speciale e per quanto rientra nelle proprie competenze, intende riconoscere a garantire la libera manifestazione di consapevolezza e di istanze etniche, in quanto si esprimano, nell’ambito dell'intero territorio del Friuli-Venezia Giulia». Attendiamo la Giunta alla prova dei fatti ed intanto la ringraziamo per questa presa di posizione». Mož je po svetu, žena pa mora doma nositi žbrinčjo. DON PASQUALE GUJON BENEČIJA LA GENTE DELLE VALLI 18 Evidentemente per il diverso e spesso incompatibile retaggio atavico. Più un gruppo è rimasto isolato, non mescolato col sangue di altri gruppi, per la legge sopra citata, più dovrebbe presentare caratteristiche sue proprie. Nel nostro gruppo etnico, storicamente, ci sono state poche infiltrazioni eterogenee. Gran parte dei patronimici, che superficialmente sembrano di origine italiana, sono in realtà sloveni. Ci sono poche eccezioni, come per esempio il caso di qualche impiegato della Serenissima che mise famiglia nelle Valli, perchè forse allergico all'aria salmastra della Capitale, o il caso di qualche giacobino che, seccato di scarpinare continuamente dietro Na- poleone nelle sue pericolose scorribande, un bel giorno decise di darsi alla macchia sposando qualche montanara, tanto più che non aveva nessun conto personale da regolare cogli Arciduchi. Invece tra la nostra gente ed i friulani ci sono molti elementi in comune. Oltre al fatto di essere convissuti per secoli come cittadini della stessa Repubblica Veneta, subendo tanto gli uni che gli altri le stesse angherie da parte dei nobili di cui erano feudo e che avevano il dovere di ingrassare, hanno in comune anche una buona percentuale di ereditarietà. Lo storico Antonini, slavofobo, quindi di tutta credibilità in questo caso, parla di almeno ventitré paesi friulani fondati e abitati da gente slava; ma ne erano di più. CARATTERISTICHE Quali dunque sono le caratteristiche della nostra gente delle Valli che ne formano l’anima? Non vorrei essere frainteso: non che siano tutte sue esclusive o che siano sempre così rimarchevoli da saltare agli occhi. OSPITALITÀ’ - La qualità più appariscente, della quale tutti ne hanno parlato, è l'ospitalità che veniva offerta a qualsiasi persona si presentasse sulla porta di casa. Perfino l’usciere, dopo avere eseguito il pignoramento, veniva invitato a prendere posto a tavola. Il Cantù, nella sua storia universale, scrive: «l’avveniticcio otteneva il primo posto al focolare, o alla mensa, i frutti più belli, il pesce più fresco. Uno slavo ricusava l'asilo? Gli altri venivano a devastare i poderi e abbatterne la casa. S'ei non avesse di che onorare l’ospite, poteva andare a rubare gli alimenti e gli attrezzi necessari». L'ospite era sacro. Anche il padrone di casa, o i suoi predecessori, nel loro lungo pellegrinare, hanno provato che cosa vuol dire essere stanchi ed affamati. Si ritiene che i poveri siano più comprensivi e generosi dei ricchi che non sono passati attraverso tali prove; e gli Sloveni delle Valli erano fieri, ma poveri. FEDELTÀ' - La mancanza alla parola data è ritenuta grave. Chi non la mantiene si scredita: non è più «moz besjeda» (uomo-parola). Gli avi avevano promesso fedeltà alla Serenissima e, per quattro secoli, le sono rimasti fedeli. Avevano dato la loro parola all'Italia e, malgrado non ne avessero ricavato alcun beneficio fino al 1945, l’hanno mantenuta con sacrificio di molte vite, tanto che nella prima guerra mondiale non ci fu neanche un disertore e tanto da non essere secondi a nessuno nel numero dei caduti in quella guerra ed in tutte le altre. In ogni paesetto c’è l’elenco dei nostri alpini ed artiglieri scolpito su pietra o su marmo. SENSO DI SOLIDARIETÀ’ -Rimasto vivo fino al recente passato. Sarà stato un re- taggio del tempo in cui il pericolo era continuamente in agguato. Pericoli da parte della natura, pericoli da parte degli uomini. Era naturale che in tale situazione, l’individuo cercasse sicurezza e protezione in seno alla comunità. Nè il senso di solidarietà si limitò alla sola protezione, ma si estese a tutte le vicende dell’individuo, per modo che la gioia ed il dolore di uno era condiviso da tutta la comunità. Se c’era uno sposalizio, faceva festa tutto il paese: «nase selo, vse veselo» (tutto in festa è il nostro paese) diceva una vecchia ballata. Se uno moriva, si metteva in lutto tutta la comunità. Ricordo ancora un villaggio, dove, quando la morte visitava una famiglia, a questa non restava alcuna preoccupazione oltre al dolore ed al risarcimento in seguito delle spese, se non era troppo povera, perchè a tutto pensava la comunità: lavava e rivestiva il defunto, procurava la cassa, provvedeva ai funerali e preparava il pranzo ai forestieri. Se la famiglia in og- getto era molto povera, veniva fatta una colletta per le spese vive. Non è sicuro che questa solidarietà sia stata frutto del cristianesimo; però l’obiettivo di comunitarietà che cerca di raggiungere la Chiesa postconciliare, da noi è stato in atto da secoli. Un eguale senso di fraternità e di vicendevole aiuto vigeva tra i sacerdoti delle diverse cappellanie. Alla festa del titolare e della consacrazione della chiesa, venivano non soltanto i più vicini, ma anche quelli che dovevano compiere un cammino di qualche ora. Di invitare o di essere invitati, nessuno se lo sognava. Tutti erano sempre invitati e graditi, e tutti erano accolti con sincero entusiasmo. Il fatto che il pranzo fosse preparato per dieci e ne arrivassero in venti, non aveva importanza, al più faceva perdere la calma alla cuoca: l’essenziale era tro- varsi insieme. Poi i tempi sono cambiati, intervenne la politica, la discriminazione e sacerdoti con diversa mentala* (continua) V OKVIRU BENECANSKIH KULTURNIH DNEVOV Predavanje v Podbonescu V petek 24. januarja je bilo v Podbonescu četrto srečanje prijateljev beneških Slovencev, ki se udeležujejo kulturnih dnevov, katere že drugič prireja študijski center «Nediža» iz Špetra. Zbranim poslušalcem je govoril prof. Vilfan, ki predava pravno zgodovino Slovencev na univerzi v Ljubljani. Prof. Petričič iz Špetra je v uvodnem pozdravu predstavil predavatelja in poudaril, da je zelo važno zvedeti o avtonomiji naših krajev pod beneškimi patriarhi prav danes, ko se snujejo gorske skupnosti, ki bodo imele neke samostojne oblike. Profesor Vilfan je v Začetku poudaril, da nima namena povedati nič novega, pač pa s pravnega stališča prikazati vse to, kar so nam zapisali zgodovinarji Karel Podreka, Simon Rutar in drugi. Predavatelj se ni omejil samo na dobo potriarhov, ki so imeli tudi svetno oblast nad temi kraji od leta 1028 do 1420, pač pa je prikazal celoten zgodovinski potek avtonomije pod beneško republiko do njenega razpada leta 1797. V tem predavanju smo zvedeli, da so imela v fevdalnih časih mesta, opatije in posamezni graščaki pravico izvrševati sodstvo nad svojimi podložniki. Na deželi so imeli svoje oskrbnike, «gastalde», ki so imeli tudi sodno oblast. V Šempeterski in Šentlenart-ski dolini (convalli) pa so imeli svoj parlament (arrengo), ki je izviral iz ljudstva in pri katerem fevdalni gospodje niso imeli besede. Ta parlament je bil nekako mirovno sodišče, ki je bilo sestavljeno iz tako imenovanih sosedenj (vici-nia). Sosednja je bilo zborovanje vseh družinskih poglavarjev ene soseske (vasi). Na čelu soseske je bil župan (decano), ki je nosil kot znamenje svoje oblasti palico. Ta je predsedoval sosednjam, kjer so se posvetovali o vseh javnih zadevah. Župane so volili vsako leto. Vsaka sosednja je imela svoj pravilnik (statuto), še celo majhna vas Selca. Vseh sosesk je bilo 36 in te so bile razdeljene v dve veliki županiji: landarsko, ki je štela 21 sosesk in mjersko, ki je imela 15 sosesk. Župani so izbirali velike župane ali sindake. Velika županija se je imenovala «contrada» ali «conval-le». Landarski in mjerski županiji (convalle) sta načelovala dva velika dekana (župana), ki sta od časa do časa sklicala župane okrog velikih kamnitih miz, ki so jim rekli laštra» ali «banka». Mjerska banka je bila v Gorenji Mjersi pri cerkvi sv. Antona opata, landarska pa je bila spočetka v Bijačah, pozneje pa v Tarče-tu. Enkrat na leto so se vsi župani zbrali pred staro cerkvijo sv. Kvirina blizu Šempetra. Tu so razpravljali o skupnih zadevah, zlasti če je bilo treba pred beneško vlado braniti pradavne pravice. Ta ljudski parlament je ohranil svojo avtonomijo do prve avstrijske okupacije leta 1797. Landarska in mjerska banka sta bili kot državica zase, zato se niti ne imenujeta v nekem patriarhalnem parla-mentnem zapisniku iz leta 1327. kjer so imenovani vsi tisti, ki so dolžni dajati vojake za skupno obrambo domovine. Beneški odloki iz leta 1658 in 1660 potrjujejo, da sta omenjeni županiji (conval-li) ločeni «od okolice, mesta in domovine». Beneško poročilo iz leta 1788. pa jih imenuje «una nazione diversa e separata dal Friuli». Tudi zadnji beneški dož (1796.) daje landarski in mjerski banki vse pravice v civilnem, kriminalnem in naj-kriminalnejšem sodstvu. Te pravice so bile skozi stoletja neštetokrat potrjene. In prav v tem je bila Beneška Slovenija izjema, ker ne najdemo nikjer v Evropi takih primerov, da bi imelo ljudstvo tudi sodno oblast. Sodno oblast so izvrševali TRENT ANNI FA’ «Ore mi separano dalla morte, ma non ho paura perchè non ho fatto del male a nessuno; la mia coscienza è tranquilla... siate orgogliosi del vostro Bruno che muore innocente per la sua terra». «...tutti i compagni di Ca-vasso seguono la stessa mia sorte». «... e faccio l'ultimo sacrificio per la Patria e per i santi ideali della verità, della libertà e della civiltà». Sono tre frammenti di lettere, scritte nella notte che precedette la morte, da Bruno Parmesan (Venezia) da Gesuino Manca (Figaro) e da Luciano Pradolin (Goffredo). E’ la notte del 10 febbraio 1945. I patrioti sanno che non sono stati graziati: Reiner, il Gauleiter di Hitler, ha «ordinato l’esecuzione delle sentenze di morte». Il giorno successivo, T11 febbraio, sono portati, poco prima delle sei, davanti al muro di Via Calvario, dalle carceri di Via Spalato dove e-tano tenuti in ostaggio. Sono ventitré patrioti, quasi tutti da Cavasso Nuovo, che vengono crudelmente falciati da un plotone di brigati- sodniki, ki jih je bilo dvanajst v vsaki banki in so jih vsako leto volili. Dvanajstije so v landarski banki volili hišni gospodarji, v mjerski pa bivši sodniki. Dvanajstije so vpričo vladnih oskrbnikov sodile v «civilnih, kriminalnih in naj-kriminalnejših stvareh». Prizivi pa so šli navadno od ene banke na drugo. Landarska banka je imela tudi svojo ječo v grajskem stolpu v Bijačah, kamor so zapirali večje hudodelce. Nekatere so obsodili tudi v klado. Roko ali nogo so jim dali v debele klade na javnih prostorih, da so bili v svarilen opomin drugim. Dvanajstije so razpravljale tudi o raznih pravdah za občinske meje in občinska zemljišča, ki so jih imenovali «ko-munje». Beneški Slovenci so uživali vse te pravice, ker so zvesto čuvali vse prehode med beneško republiko in Avstrijo. Beneški dož jim v svojem pismu leta 1628. priznava, da so «vsak čas in ob vsaki priložnosti, in še zlasti v zadnjih nemirih na Fuarlanskem, dokazali s prsi in krvjo pravo zvestobo nasproti beneški republiki». Senat jim je dovolil, da so smeli na svojem ozemlju nositi strelno orožje in so za vso mejno črto potrebovali le 200 mož, ki so prihajali vsak dan na stražo. Jaka Slak Slovenski Primorski Biografski Leksikon in Beneški Slovenci V Gorici je izšel 1.1974 prvi zvezek Primorskega Slovenskega Biografskega Leksikona, to so bukve o naših slovenskih ljuden, ki so delali, trpeli v naših slovenskih zahodnih krajih, v Avstriji, Italiji, Jugoslaviji in sploh kdaj v starih časih pod oglejskim patriarhatom in Beneško republiko. V prvem zvezku so naši slovenski rojaki iz Beneške Slovenje, ki se začenjajo njihovi priimki z A in B. Če sodimo po prvem zvezku, bo treba precej takih knjižic. Že v prvem zvezku sta dva Benečana in sicer oba se pišeta Bankič (Banchig) in oba sta Antona in povrhu še oba sta doma iz Tarčeta. Prvi od teh znamenitih Ban-kičev je Anton Bankič, rojen 17. oktobra 1814, torej pred 160 leti. Takrat je še vladal Francoski cesar Napoleon. Umrl je ta Bankič v Gorici 1. septembra 1891. Bil je duhovnik in sicer jezuit. Ni mu bilo para med dunovniškimi govorniki. Posebno so ga vabili goriški in videmski škofje na misijone. Pridigal je na misijonih na Livku, v Kanalu, v Kojskem, v Štivanu pri morju in I. 1869 tudi v Špetru ob Nadiži ali kakor se je imenoval takrat v Špetru Slovenov. Takrat se je zbralo v Špetru na misijonu 9.000 ljudi. Drugi naš slaven Benečan, ki je prišel v ta leksikon je bil tudi Anton Bankič iz Tarčeta. Samo ta se je rodil pol stoletja kasneje in sicer 6. maja 1865. Leto kašneje je prišel Tarčet izpod Avstrije pod Italijo. Očetu je bilo ime Peter Bankič, mati pa je bila Marijana Urbančič. Semenišče je študiral v Vidmu in dve leti bogoslovja, zadnji dve leti bogoslovja je pa končal v Gorici in imel novo mašo I. 1890 v škofovi kapeli v Trstu. Živel je in delal kot katehet ves čas v Trstu. Ko mu je bilo 66 let je zaradi bolezni stopil v pokoj in je umrl v Tar-četu oktobra 1945, ko je dosegel visoko starost 80 let. Spoštovali so ga v Trstu kot kateheta in je postal konsi-storialni svetnik. Oba prva beneška Slovenca, ki sta prišla v slovenski primorski leksikon, sta živela med drugimi Slovenci na Tržaškem in Goriškem. Uredniki leksikona so postali na- nju pozorni po slovenskih virih. Kdo bo pa odkrival za leksikon tiste pomembne beneške Slovence, ki zanje ne obstojijo slovenski viri. Ampak le viri videmske pokrajine državnih, civilnih in cerkvenih arhivov, župnijskih in občinskih matičnih uradov in drugih ustanov. Vemo za pomembne beneške Slovence, ki so se odlikovali bodisi doma, v Beneški Sloveniji, bodisi drugod po italijanskih pokrajinah in celo izven Italije, v Avstriji in drugih državah. U-pamo, da si je uredništvo PSLB-Primoskega Biografskega Leksikona izbralo primeren krog sodelavcev, ki bodo odkrivali pomembne beneške Slovence tudi iz prejšnjih stoletij! Trinkova perorisba. •i PISE PET AR M AT A JURAC Ventitré osteggi trucidati a Udine sti neri che avevano chiesto agli occupanti nazisti «l’alto onore» di trucidare i combattenti per la libertà. Questo atto criminoso che supera ogni limite di crudeltà, è perpetrato quattro giorni dopo l'attacco che i partigiani della G.A.P. avevano portato alle Carceri di Udine; il colpo di mano era riuscito in modo veramente positivo e ben 73 prigionieri erano stati liberati. Da qui il violento eccidio, la truce spavalderia dei nazifascisti nell’uccidere gli inermi. Quest’anno le vittime di tanta ferocia saranno ricordate, nel trentesimo anniversario del loro sacrificio, che è il trentesimo della liberazione del Paese, dal dott. Carlo Volpe, assessore regionale alla pubblica istruzione, che commemorerà i Caduti in u-na manifestazione promosso dall'A N.P.I. e dall'A.P.O. che si terrà domenica 9 febbraio alle ore 11 davanti al muro del Cimitero. Saranno presenti i familiari dei Caduti, autorità civili e militari, rappresentanze delia resistenza. Dragi brauci! Pretekli tjedan san šu pogledat, kakuo živijo moji juri je n Matajurju. Matajur je narljeuši kraj naše Benečije. Kakuo so bli srečni moji starši, da so se gor rodili an gor živjeli! Da je lepuo živjeti u Matajurju, so zastopili tudi go-spuodje iz m jesta, ki gor gradijo, zidajo hišice za «vikend». Tudi dežela (Region) je zapravla puno milijonu lir, da bi postau Matajur turistični center. So pa tudi domačini, ki so zgradili njeki Ijepega s svojimi žulji, ki so jih napravli ob tardem djelu u helgijanskih minierah. A-dan od tistih je Beppo Zua-nella, sedaj gospodar Ijepega matajurskega hotela. Ljetos jim nje šlo u hotelu takuo, kot so željeli an par-čakovali. Oni dobro djelajo an lepuo služijo u tistih zimskih cajtih, ko zapade puno snega. Snjeg parpeje gor puno turistov, saj imajo fajne smučišča an «skilift». «Čudno. U mjescu oktobru je petkrat poparšiu snjeg, da je prestrašu judi, ki njeso še bli parpraujeni na žitno. Sada, ki bi snjeg pomeniu tar kaj denarja, pa ga nje ne od blizu ne od deleč», mi je jan parjateu u Zuanel-lovi oštariji. Ko smo se o tem pogovarjali, je stopu u oštarijo en simpatičen starček, ki se je operju na palco. Ujeu je naš pogovor an se zasmejau. «Ti, Petar Matajurac, mar-skajšno lepo povješ an zapišeš. Zdi se, da si prebrisan, modar človek, a usedno lo-žem uvadjo, da mi ne boš znu povjedat, za ki smo že vič zimi brez snega an zaki pada snjeg dol u nizko Italijo, kjer ga njeso prej nikdar imjeli an se ga boje ku hudič žegna!». Nev jem. Pravijo, da so a-tomski poskusi, eksplozije spremenile atmosfero, spremenil Ijetne cajte, sezone (stagione)», sem mu odgu-riu. «Sem ti jau, da mi ne boš znu oguoriti», se je zasmejau, ko je nabasu fajfo an mi ponudu tobak. «Povjejte nam pa vi!» smo ga prosili. Starček je potegnu dvakrat močnuo iz fajfe, se od-kašju an nam postavil upra-šanje: «Al veste, kaj je gugalnica? Al ste se gugali, kadar ste bli otroci?» Nje čaku našega odgovora, šu je kar naprej. «Gugalnica je lahko an hlod al pa daska, ki na sred o par ta na odzdignjeno opitoro. Kadar smo bli otroci, smo se usi pru radi gugali, ker njesmo imjeli drugih veselic an razvedril, kol otroci bogatih družin po mjestih. Tudi športa njesmo poznali. Njesmo poznali ba- lona an če bi bli današnji otroci «takuo lepuo obuti», kot smo bli mi, bi zgubili ve-seje an pašjon za cabanje balona. Za postaviteu gugalnice, nje bluo trjeba velikega truda, velike modruosti an ku-štnosti, ne velikih športnih igrišč. Vsakih par metrov plane zemje je bluo dobrih. Rjes pa je tudi, da njesmo bli sanuio otroci, ki so se imjeli gledalcem Gledalci so med sabo preganjali, prehitevali an tepli, kduo se bo vič cajta gugau». Mi, ki smo starčka poslušali, smo lepuo vjedeli an poznali reči, ki nam jih je pravu, zatuo smo težkuo čakali, da pride do dna, da nam povje, zaki mi njemamo snega an da ga imajo dol, kjer ga njeso nikdar imjeli. «Povjejte nam, zaki njemamo snega an pustite gugalnico na stran!» smo ga usi hna-du prosili, a on se nje pustu zmotit, kar nadaljevan je: «Gugalnico so narvičkrat naštimali na «konjo», na tisti rušt, ki ga ima usak ku-met na tnalu, na katerim se žagajo darva. Hlod al pa da-sko smo postavili počerjes. Na sred je bla oparta na konjo. Na usak konac gugalnice se je usednu korošk po an otrok, učasih tudi po dva na usak konac. Kadar je paršu gugalec z ritjo na tla, je biu tisti na drugem koncu u luf tu. Po navadi sta se zbrale na gugalnico tajšna dva, k sta parbližno enako, kom panjano pezala, zatuo, ke\ če je biu pez buj velik m enem koncu, je biu te drugi te lahni konac zmjeraj u luj tu, zatuo se njesta mogla gu gat. Njeki tajšnega se je zgo dilo z našim snjegam an : našo Italijo». «Kakuo? Vas ne zastopi mo!» smo se usi oglasili. «Ste tarde glave, zatuo m zastopete, kar je lahko zasto piti. Italija je kot gugalnica U nizko Italijo nje prej pa dan snjeg, ker je bla nizka Nizka pa je bla, dokjer ji biu dol na njih koncu bu veliki pez, dokjer je bluo do na tistem koncu vič judi ki na našem koncu. Sada jil je paršlo puno gor na nai konac, jih je vič tle ku dol Njih konac gugalnice — niz ka Italija — se je uzdigm u lllft. Sada smo nizki mi, zatiu imajo oni snjeg an smo m brez njega!» je zaključu star ček. Usi smo se zarežali. Po tle smo šli usak po svoji at na tihem premišljevali o nje govih besjedah. Jest sen paršu skoraj do zaključka da bo njega teorija lahke daržala. Vas pozdrav ja vaš Petar Matajurac KAJ SE JE ZGODILO PO NAŠIH DOLINAH Kolovrat. Spodaj dreške vasi. DREKA KAJ BO S PREVOZOM OTRUOK - ŠTUDENTOV U DREKI? Danilo iz Ješičjega se pripravlja, da bi splu. NAŠ «IKAR» DANILO BUCOVAZ LAZARJU IZ JEŠIČJEGA-MOŽ, KI JE SPLU IZ HUMA DO DOLENJEGA TARBJA Dreški komun ima rastre-sene vasi pod Kolovratom an po dolini. U naši parvi ljetošnji številki smo pisali, da je asfaltiral komun use naše cjesta. Zatuo gre pohvala našemu šindaku, Na-morju an drugim komunskim možem, ki mu pomagajo, Ljepa cjesta pomeni puno za usako vas, a ne rje-ši usega. Imamo še puno problemu. Adan od tistih, ki narbuj žuli Drečane, je prevoz djelucu na djelo an študentov u šuolo. Iz dreških vasi hodi na srednjo šuolo u škrutovo 20 U soboto 25. januarja so se zbrali u Špjetru, u hotelu Belvedere, otroci, ki so se bili udeležili lanskega septembra «Mlade brieze» u Dolenjem Tarbju, a u špjetar njeso paršli samuo tisti o-troci, paršli so še drugi, posebno iz Gorenjega Tarbja an Tarčmuna. Skupino o-truok je parpejala tudi mlada profesorca iz čedajske srednje šuole. Ti otroci z njo raziskujejo naše navade, naš otruok. U šuolo jih vozi zju-tra tisti autobus, ki vozi dje-luce na djelo. Nekateri od njih so previe oddaljeni od mjesta, kjer jih čaka autobus. Ustati muorajo že ob 5 ali 5,15 minuti, da jim autobus ne uide. Ko pridejo u Škrutovo, muorajo čakat še drugo uro, da jim odprejo šuolo. Dol so zapuščeni sami sebe an je paršlo že vič-krat do nesreče, da so otroke povozili. Kajšan profit, kakuo naj se uče trudni an zaspani o-troc, nam lahko povedo profesorji, pedagogi, kateri so etnografski material. Na simpatičnem srečanju naših otrok so paršle tudi oblasti. Takuo smo videli šuolskega direktorja Londe-ra, špjetarskega foranea, g. P. Venuttija, advokata Bat-toclettija, ki je konselir ne-diške gorske skupnosti. Z otroci je bluo puno staršu an kulturnih djelucu, ki se zbjerajo okuoli centra «Ne-diža». Otroci so parpravli lep solidarni z našimi starši, ko zahtevajo od oblasti, da pametno rješijo problem prevoza otruok. Naj povemo, da so usi starši podpisali pismo, ki je bluo pošjano na deželo (Region), da bi jim dali kontribut za kupit an «šuolabus», ki bi paršparu našim otrokam po narmanj dvje ure na dan, ki so jim takuo potrjebne za počitek, za razvoj (svilup). Ko pišemo te varstice, ne vemo še, kaj je sklenila dežela. Upamo pa, da bo kmalu rješen ta problem u interesu naših otruok an star-šeu. kulturni program. Parvi so zapjeli tisti iz Gorenjega Tarbja. Potle je guoriu poet Dino Menichini, katerega mama je bla doma iz štup-ce. Z besjedo an pisanjem je pokazu, da jubi našo ze-mjo, našo kulturo an navade. Tuo je dokazano tudi u bukvah njega poezij «Paese di frontiera». Menicchini je jau našim otrokam, naj tudi oni jubijo sojo zemjo, soje posebnosti, soje karakteri- stike, ki jih ločijo od drugih judi u deželi an jih notranje bogati. Za poetam Menicchinijem je govor ju g. Pasquale Gujon, mašnik iz Matajurja, ki je napisu lepe bukva «La gente delle Valli» — Ljudje nediških dolin. Gospuod Gujon je povje-du otrokam, kaj ga je par-pejalo do tega, da je napisu tele bukva. Njega želja je, da bi posebno mladi judje naših dolin spoznali, kakuo bogata je naša kultura, kakuo ljep je naš jezik, naše stare navade. Potle so pod vodstvam gospuoda Nina Specogne iz Marsina zapjeli še otroci, ki so se bil zbrali lansko ljeto na «Mladi brie-zi». Za njimi je pru lepuo zapjeu pevski zbor iz Dolenjega Barnasa, kateri se je ustanovili šele pred tremi mjesci an je šu že trikat pjet iz vasi za publiko. Natuo so pokazali kratak film o «Mladi briezi», ki sta ga na magnetofonskem traku lepuo komentirala po našem Francesca an Fabio Cic-cone. Ljep je biu tisti popudan za naše otroke u Špjetru. Kupe so preživjeli njeki veselih ur an si žele še tajšnih srečanj, posebno pa žele imjeti še an še «Mladih briez». SV. ANTON V KLENJI Sv. Anton je svečenik, ki odpre ur ata us jem drugim svečenikom an tradicionalnim praznikom, ki se varste za njim u ljete. On je parvi, Burnjak u Gorenjem Tarb.iu pa zadnji, tisti, ki zapre u-rata naših praznikov. Sv. Antona, ki pade na 17. januarja, ga imenujejo — ne previč pobožno — Prase-tar, ker se u tem ca j tu odere puno praset. Ma judje, ki parhajajo na praznik Sv. Antona u Klenje, ne pojedo tarkaj klobasic ku pa dobrih, ocvartih štrukju an gubance, dvje specialitete, ki so jih iznajdle pridne gospodinje tele vasi. Tudi ljetos se je zbralo za Sv. Anton u Klenji puno judi. Sergio pravi, da so mu pojedli 3 pletenice štrukju, ki so jih potle zalival z dobrim merlotam an tokajam. Za dobro prebavo, za dobar digeštjon so pa plesali pozno u nuoč. SV. LJENART DEMOGRAFSKO GIBANJE U GIETU 1974 U našem komunu smo imjeli u preteklem ljetu ta-kalo demografsko gibanje: Rodilo se je 21 otruok -12 puobčju an 9 čičic; Umarlo jih je 26 - moških 13 an glih tarkaj žensk; Poročilo se je 30 paru. Šest se jih je poročilo uoz kamuna, glih tarkaj pa se jih je paršlo poročat juškjeh u našo faro. U ljetu 1974 je imigriralo (paršlo k nam) 15 judi, 7 moških an 8 žensk; Emigriralo (šlo proč od nas) 31 judi, 15 moških an 16 žensk. Dne 31. decembra 1974 smo št jeli 21 judi manj kot 31. decembra 1973. Danilo Bucovaz iz Ješičjega je biu paršu za božične praznike damu iz Kanade, kjer d j eia že puno ljet. Danilo je veselega karaterja, ku ražan an simpatičen človek, zatuo nje čudno, če je ratu drugi «IKAR». Judje mu njeso vjerval, kadar je pravu, da bo splu iz varha brjega Huma do Dolenjega Tarbja. «Ti si navajen škercat, ti nas imaš za norca!» so mu guorili judje, pa se je le zgodilo, kar je pravu. Kar se je zgodilo u nedjejo 12. januarja telega ljeta par nas, nje usakdanja rječ, pač pa nenavadna. Tuo se je zgodilo parvikrat od an taužent an 300 ljet, od kar živimo po naših brezjeh an dolinah. Naš «IKAR» — Danilo je parnesu iz Kanade «aaui-lon». Gledu je vič dni par-mjeran kraj, kjer bi pokazu njega podvig. Dobiu ga je na varhu Huma. Tisti dan je bla slava ura, magia an daž, pa se je usedno zbralo u Gorenjem Tarbju puno judi, da bi videli, kar niso še nik- ČEDAD ČEDAD IMA KONČNO NOVEGA ŠINDAKA DR. DEL BASSO UŽIVA SOLIDARNOST AN PODPUORO USEH DEMOKRATIČNIH JUDI Težkuo se je «porodiu» nov šindak našega starega mjesta. Judje so se že bali, da rajnik senator Pelizzo ne bo imeu naslednika. Po pravici povjedano, so bili demokratični konselir ji že zbrali novega šindaka, Dr. Del Bassa, ki pa je muoru odstopiti, ker nje šu po nuosu DC, če-glih je tudi on sam demokristjan. čedajska DC je bla zbrala kot kandidata za šindaka Dr. Londera, a nje mu pasati, ker je dobiu malo-manj use glasuove Dr. Del Basso, poznan kot pošten an progresistični kristjan. Kadar so po treh tjednih paršli do novih votacionu, so za-varnili z večino glasov Del Bassove ostavke (dimissione), a on nje teu sparjeti usedno mjesto novega šindaka, ker ga njeso marali voditelji partida. Ne smje-mo pa pozabiti, da je tudi 6 konselirju od DC votalo zanj. Po vič ku treh mjescih Pe-lizzove smarti smo paršli do trečjih votacionu. Spet je Del Basso dobiu narvič gla- dar videli: pluti človjeka. An rjes je Danilo parplu iz Huma u tole našo gorsko vas. Biu je velik spetakel. Judje so debelo 'gledali. Kajšan, posebno pobožan, se je že-gnu an jau: «Antikrist je paršu na svjet!». Nje biu antikrist, pač pa dobar an simpatičen djelovac iz naših dolin, ki je že u Kanadi po-snemu Ikarja. Iz varha Huma do Tarbja je zadost velika razdalja. Prepluti je muoru čez dolino. Kadar je biu narbuj visoko, je gledu pod se u globočino kajšnih 300 metru. Zamudu je njeki vič ku an minut an je že biu u Gorenjem Tarbju. Za tajšne podvige je rjes potrjebna kuraža, pa tudi nevarno je. Danilu pa kuraža ne manjka. Naš IKAR nas je že spet zapustu. Odšu je u Kanado, a nam je obečju, da se spet uarne. Kaj bi ne bluo lepuo, če bi parplu na Kamenico, ko imamo kulturno srečanje med sosednimi narodi, ko bi ga gledalo na taužente sov (votov). Sparjeu je iz-voliteu, čeglih bi biu buj ve-seu, če bi imeu podpuoro tudi od njega partida. Končno imamo novega šindaka. Smješno an žalostno pa je, da je uradna DC sklenila, da ga bo bojkotirala, da mu bo djelala opozicijo, kakor da bi ne predstavljali večine judi tisti, ki so ga votali za šindaka. Nič zatuo. Važno je, da se bojo pametno reševali problemi Čedada, ki jih ima puno an se ne morejo vič odkladati. Novi šindak je sposoben človek an mi mu želimo srečno djelo. GRMEK KONCERT BOŽIČNIH PJESMI NA LJESAH U nedjejo 12. januarja je organiziralo kulturno društvo «Rečan» koncert božičnih pjesmi u farni ejerkvi na Ljesah. Nastopili so: Pevski zbor «Rečan», Tri «S.S.S» iz Sv. Ljenarta an domači otroci z recitacijami. Bluo je zlo lepuo jih poslušat. U soboto 11. januarja sta si objubila večno zvestobo na Stari Gori Beppo Canalaz jz Ljes an Elvira Floreancig iz Čedada. Pevski zbor «Rečan», katerega pjevac-bas je biu Beppo, želi mladim novičan puno sreče, zdravja an veseja. Skupen nastop otrok «Mlade brieze» s pevskim zborom iz Dolenjega Barnasa, ki ga vodi Nino Specogna. Š P J E TA R NA INICIATIVO CENTRA "NEDIZA„ SIMPATIČNO SREČANJE NAŠIH OTRUOK judi?