Dr. Frančišku Lampetu
v
spomin.
Trudno zatisnil oko, k počitku si večnemu legel
Ti, ki  v življenju nikdar nisi  pokoja iskal. Ti  si  umrl!  O Bog,  kako li naj to je resnica —
v dušo nas reže kot meč samo  beseda — umrl! Plakali torej zaman ob Tebi so deca-sirote,
v neutešljivih solzah kruha,  življenja proseč . . . Vila zaman je roke ob postelji Tvoji bolniški
Tvoja ljubezen srca, veda,  kraljica duha. .. Hčerka iz božjih vrtov,  umetnosti zorna devica
upala je trepeČoč . . . zdaj si zakriva obraz . . . Vsi smo  drhteli zaman za Tvoje, za drago življenje,
za-Te srce in  oko dvigali k nebu zaman . . . Ti si umrl, umrl!  Oh težko,  kaj ne,  je obstalo
tisto  čuteče srce, polno ljubezni in  nad, polno velikih želja za dom nas in narod sirotni,
polno najblažjih čutil, polno  krepostne  moči . . . Težko omahnila v mir je roka tako  neutrudna,
s kojo nesmrtnih si del sebi gradil spomenik . . . Težko zaprl si  oči, ki ž njimi si toliko želel
videti, gledati kdaj složen in srečen svoj rod . . . Biti je moralo!  —   On, ki v stalnosti Svoji od vekov
našo nestalnost motri,  k Sebi Ti velel je On ; k Sebi Te On je pozval v obljubljeno, v drago deželo,
kjer se minljivosti tek v večnost brezbrežno topi--------
Biti je moralo,  ah!  — pokorno uklanjamo glavo,
najsi  nas peče bolest, najsi nam poka srce! . . . Sladko počivaj, naš brat! Po zemlji tu  jesen žaluje,
tam, kjer prebiva Tvoj duh, pomlad je večna doma. Tamkaj si Ti  odpoČij v ljubečem naročaju  božjem,
v miru,  ki svet ga ne zna,   v cilju vseh naših želja.
Dr. Mih. Opeka.