GEOLOGIJA 55/1, 67-76, Ljubljana 2012 doi:10.5474/geologija.2012.005
Miocenski pteropodi s Poličkega Vrha v Slovenskih goricah
Miocene pteropods from Polički Vrh in Slovenske gorice, northeast Slovenia
Vasja MIKUŽ1, Rok GAŠPARIČ2, Miloš BARTOL3, Aleksander HORVAT3 & Jernej PAVŠIČ1
1Naravoslovnotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani - Oddelek za geologijo, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana, Slovenija; vasja.mikuz@geo.ntf.uni-lj.si; jernej.pavsic@geo.ntf.uni-lj.si 2Ljubljanska cesta 4j, SI-1241 Kamnik, Slovenija; rok.gasparic@gmail.com 3Paleontološki inštitut Ivana Rakovca ZRC SAZU, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija; mbartol@zrc-sazu.si;
aleksander.horvat@geo.ntf.uni-lj.si
Prejeto / Received 15. 4. 2012; Sprejeto / Accepted 1. 6 2012
Klju~ne besede: pteropodi, srednji miocen, badenij, Centralna Paratetida, Polički Vrh, Slovenske gorice, Slovenija Key words: pteropods, Middle Miocene, Badenian, Central Paratethys, Polički Vrh, Slovenske gorice, Slovenia
Izvleček
V prispevku so obravnavani, po ohranjenosti razmeroma skromni vendar zelo številni ostanki pteropodov iz srednjemiocenskih - badenijskih sljudnatih laporovcev iz najdišča na Poličkem Vrhu v Slovenskih goricah. Ostanki pripadajo pteropodom iz družine Cliidae Jeffreys, 1869 oziroma vrsti Clio pedemontana (Mayer, 1868). To so prve dokumentirane najdbe te vrste pri nas, zaenkrat so tudi najbolj južno registrirani tovrstni pteropodi v Štajerskem bazenu neogenskih skladov Centralne Paratetide.
Abstract
In the paper relatively modestly preserved but very numerous pteropod remains from Middle Miocene - Bade-nian micaceous marlstones of Polički Vrh locality in Slovenske gorice, northeastern part of Slovenia are described. The fossils were attributed to the pteropod family Cliidae Jeffreys, 1869, respectively the species Clio pedemontana (Mayer, 1868). They represent the first documented finds of this species in Slovenia, and so far also the southernmost occurrence of the pteropods belonging to this species in Neogene beds of the Styrian basin in the Central Paratethys.
Uvod
Osmega avgusta 2011 me je gospod Rok Ga-šparič obvestil, da je bil na terenu v okolici Šentilja^ v Slovenskih goricah (sl. 1). Ob lokalni cesti od Šentilja proti Jarenini je na desnem pobočju Poličkega Vrha opazil globoko oranje in pripravljanje terena za nov večji vinograd. Pobliže si je ogledal tamkajšnjo kamnino in ugotovil, da gre za tipične miocenske laporovce, kakršni izdanjajo v Slovenskih goricah. V njih je našel ostanke školjk, nagrmadene ostanke pteropodov, mahovnjakov, rakovic in septarijske konkrecije. Septarijske konkrecije in njihovo mineralizacijo s Poličkega Vrha so že predstavili Jeršek in sodelavci (2011). V septarijah so ugotovili kalcit, barit, pirit, kremen, kalcedon in ferrierit, med fosilnimi ostanki pa majhne polžke. 12. avgusta 2011 sem od Roka Gašpariča prejel paket z vzorci laporovca s številnimi sicer slabo ohranjenimi pteropodi iz že ome-njanega najdišča.
Pred desetimi leti je dr. Jernej Pavšič našel nekaj vzorcev s pteropodi v okolici Lenarta. Lenart-
Sl. 1. Geografski položaj najdišča miocenskih pteropodov s Poličkega Vrha v Slovenskih goricah
Fig. 1. Geographical position of the site of Miocene pteropods from Polički Vrh in Slovenske gorice, northeast Slovenia
ski miocenski laporovci so navidez podobni lapo-rovcem s Polickega Vrha. Ti laporovci so svetlejši in nimajo toliko organske snovi. V teh laporovcih je Pavšič (2002a, 225) ugotovil ostanke manjše pteropodne vrste Vaginella austriaca Kittl, 1886 in nanoplanktonsko floro, ki dokazuje srednji ba-denij oziroma neogensko nanoplanktonsko cono NN5.
Vzorce s Polickega Vrha smo analizirali tudi na morebitno vsebnost kremenicnih alg ali diatomej (Bacillariophyta) in na planktonske enocelicne alge ali kokolite (Coccolithophyta) z namenom ugotovitve sedimentacijskega okolja in tocnejše starosti laporovcev.
Raziskave teciarnih pteropodov v Sloveniji
Podatke o terciarnih pteropodih zasledimo že v Bittner-jevi razpravi iz leta 1884. Na strani 488 navaja fosilne ostanke iz morskih laporovcev pri Trbovljah. Med naštetimi fosilnimi ostanki najdemo tudi zaznamek Balantium spec. in dalje navaja, da je ta oblika zelo pogostna. Bittner je primerke iz Trbovelj poslal v zbirko takratnega avstroogrskega geološkega zavoda na Dunaju. Kittl je kmalu za tem zacel Bittnerjeve primerke preucevati in leta 1886 predstavil ter dolocil novo vrsto in jo poimenoval po najditelju Balan-tium Bittneri n. f. (63, Taf. 2, Fig. 27). Istega leta je poročal še Fuchs (1884, 380) o pteropodih iz miocenskih pešcenih laporovcev z obmocja med Rogatcem in Rogaško Slatino. Rakovec (1933, 165) piše, da je v Posavskih gubah nad soteškimi skladi morska sivica in v takšnih skladih so pri Trbovljah med številno morsko favno našli tudi polže Balantium sp.. Kuščer (1967), ki je zelo kriticno analiziral Bittner-jevo razpravo iz leta 1884 in še sam temeljito raziskoval Zagorski terciar, je tudi prezrl podatek o tam najdenih pteropodih. Med polži omenja pteropode tudi Ramovš (1974, 83) kjer je zabeleženo, da imajo ti nogo na vsaki strani podaljšano v nekakšno krilo in z zamahova-njem s temi krili lahko lebdijo na odprtih morjih. Ramovš (1974, 87) opisuje tudi njihove fiziološke in morfološke znacilnosti ter, da se njihovi skeleti ponekod nabirajo na dnu globokih morij, kjer ustvarjajo pteropodno blato. Na koncu še dodaja, da v Sloveniji fosilni pteropodi še niso znani, pac pa v bližnjem miocenu Zagrebške gore. Ramovšev zapis, da fosilni pteropodi pri nas še niso bili najdeni, nas je malce presenetil glede na obstojece starejše literaturne vire iz leta 1884 in 1886. Vrsto Balantium bittneri Kittl, 1886 omenja iz Trbovelj tudi Janssen (1984, 64-65). Vendar ima Janssen (1984, 79) na tabeli 1 oznaceno, da so v Trbovljah najdeni pteropodi v oligocenskih oziroma egerij-skih plasteh. Pavšič (2002a, 224) je iz badenijskih laporovcev okolice Lenarta opisal vrsto Vaginella austriaca Kittl, 1886 in istega leta (2002b, 69) napisal še poljuden prispevek o pteropodih. Pavšič (2009, 241-242) obravnava tudi pteropode, ki jih poimenuje krilonožci ali morski metulji, ki da so prosto plavajoci in v glavnem goli ali redko opremljeni s slabotno hišico. So predstavniki od-
prtega morja in glavna hrana kitom in nekaterim ribam. Predstavlja pa rodove Spiratella, Vaginella, Creseis, Clio, Peracle in Styliolina. Med fosilnimi predstavniki omenja iz okolice Lenarta in Šentilja v Slovenskih goricah iz badenijskih plasti pteropodno vrsto Vaginella austriaca. Horvat (2009, 406) povzema po podatkih Pavšiča (2002a), da najdemo v Mura - Zala bazenu v srednjem ba-deniju (zgornji del NN5) planktonske pteropode vrste Vaginella austriaca Kittl, ki so pogostni tudi v drugih sedimentacijskih prostorih.
Geološke razmere v okolici najdišča
Številne koristne podatke o geologiji Slovenskih goric in o fosilnih ostankih iz okolice Šentilja najdemo že v Stur-ovem delu (1871, 562), ki opisuje miocenske laporovce s foraminiferami, školjkami, morskimi ježki in ostanki rakovic. Pte-ropodov ne omenja, piše o kolosalnih konkrecijah iz okolice Šentilja. Prav takšne septarijske kon-krecije so izkopali tudi na ozemlju bodocega vinograda na pobocju Polickega Vrha.
L. Rijavec (1976, 61) opisuje geološki profil Policka vas - Sladki vrh, kjer je ugotovila spodnje in srednjebadenijske plasti. Spodnjebadenijske plasti pripadajo coni Praeorbulina in Orbulina suturalis, srednji badenij oziroma zgornji horizont je dolocila s pomocjo foraminifer rodu Uvigerina in drugih. Zanimivo je, da L. Rijavec (1976) iz nobenega raziskovanega profila v Slovenskih goricah ne omenja nikakršnih pteropodnih ostankov.
Žnidarčič in Mioč (1988) na Osnovni geološki karti SFRJ 1 : 100 000, list Maribor in Leibnitz v okolici Polickega Vrha in Jarenine prikazujeta ottnangijsko-karpatijske sklade (nekdanje hel-vetijske plasti). V tolmacu omenjenega lista Žnidarčič in Mioč (1989, 25-26) pišeta, da tam skladi sestoje iz pešcenih laporovcev, pešcenjakov, peska in konglomerata. V laporovcih so ugotovljene foraminifere, ostrakodi, ribji zobje, ribje košcice in bodice morskih ježkov. Foraminifere dolocajo laporovcem ottnangijsko-karpatijsko starost. V tektonskem smislu pripada ozemlje v bližnji okolici Polickega Vrha in širše k tektonski enoti Slovenskih goric oziroma k Panonskemu bazenu (Žnidarčič & Mioč, 1989, 39).
Paleontološki del
Sistematiaka po: Cahuzac & Janssen 2010
Phylum Mollusca Linné, 1758 Classis Gastropoda Cuvier, 1797 Cladus Thecosomata de Blainville, 1824 Superfamilia Cavolinioidea Gray, 1850
Smolik (1967, 696) oziroma prevajalec Alojz Šercelj je pteropode poimenoval polži veslonožci ali krilonožci. Riedl (1983, 308-311) v pteropodni skupini Thecosomata omenja iz območja Mediteranskega morja družine Limacinidae, Cavolinii-dae in Cymbuliidae. Znotraj družine Cavoliniidae
omenja rodove Creseis, Styliola, Hyalocyclis, Clio in Cavolinia. Velikost njihovih hišic je v razponu od 4 do 20 mm. Abbott in Dance (1991, 280) imenujeta pteropode »morski metulji«. So majhni pelagični polži z mesnatimi krili za plavanje. Pogostni so v vseh vecjih morjih in predstavljajo glavno hrano za nekatere kite. Danes živi 15 rodov z okrog 100 vrstami, nekatere vrste nimajo hišic in so gole. Njihove hišice se najdejo v večjih globinah na dnu oceanov. Milišič (1991, 290) prikazuje iz Jadranskega morja pteropode iz družine Cavoli-niidae vrste Cavolinia tridentata (Forskael, 1775).
Če združimo podatke različnih avtorjev, so pteropodi (Pteropoda Cuvier, 1804) majhni plankton-sko-nektonski oziroma holoplanktonski polžki in tenkimi hišicami ali pa so povsem goli. Pteropodi deloma lebdijo in deloma »plavajo« v morjih in oceanih.
Familia Cliidae Jeffreys, 1869 Genus Clio Linné, 1767
Benoist (1888) opisuje in predstavlja določene miocenske mehkužce iz južnozahodnega dela Francije. Med opisi pteropodov BENoisT-a (1888, 26) zasledimo zapis: Clio, Browne (1756), non Linné (1758). Ta raziskovalec in še nekateri drugi pripisujejo avtorstvo pteropodnega rodu Clio Browne-ju iz leta 1756.
Clio pedemontana (Mayer, 1868) Sl. 4; tab. 1, sl. 1-2
1868 Cleodora Pedemontana, Mayer - Mayer,
104, Pl. 2, Fig. 2 1873 Balantium pedemontanum (May.) - Bellar-
di, Parte 1, Tav. 3, Figs. 10a-10c 1886 Balantium pedemontanum (Mayer) - Kittl,
64, Tav. 2, Figs. 28, 33 1904 Balantium pedemontanum (May.) - Sacco,
Parte 30, Tav. 4, Fig. 7 1971 Clio pedemontana (Mayer, 1868) - Robba, 84,
Tav. 3, Figs. 7-9 1978 Clio pedemontana (Mayer, 1868) - Robba &
Spano, 774, Tav. 78, Fig. 4 1981 Clio pedemontana (Mayer, 1868) -D'Alessandro & Robba, 641, Tav. 66, Figs. 7a-7d
1981 Clio pedemontana (Mayer 1868) - Krach,
123, Pl. 1, Figs. 1, 9 1984 Balantium pedemontanum (Mayer, 1868) -
Janssen, 66, Pl. 6, Figs. 1-4 1993 Clio pedemontana (Mayer, 1868) - Janssen &
Zorn, 199, Pl. 9, Figs. 4-6 1995 Clio pedemontana (Mayer 1868) - Zorn, 746, Taf. 1, Figs. 1-6
Material: Trije večji kosi sivega peščenega la-porovca s številnimi pteropodi, ribjimi luskami in posameznimi otoliti, odtisi in lupinicami školjk, s posameznimi deli škarij rakovic iz rodu Calli-anassa. Med pteropodi sta morda dve različni obliki, ki sta zaradi slabše ohranjenosti težko določljivi. Najbolj opazna je večja oblika s številnimi prečnimi rebri, ki je najbližja vrsti Clio pede-
montana, nekateri primerki so podobni tudi vrsti Clio fallauxi.
Nahajališče: Pri zemeljskih delih celovite obnove vinograda na Poličkem Vrhu ob regionalni cesti Jareninski dol - Šentilj v Slovenskih goricah (sl. 2) so poleti 2011 odprli več profilov na 100 m dolgem pobočju Poličkega Vrha. Kamnine v nahajališču so bile večkrat pregledovane v avgustu in septembru 2011. Ko so se gradbena dela v vinogradu tudi končala, so bili vsi profili zravnani v velik vinograd.
Sl. 2. Srednjemiocenski laporovci na pobočju Poličkega Vrha (Foto: R. Gašparič)
Fig. 2. The Middle Miocene marls on the slope of Polički Vrh (Photo: R. Gašparič)
Geološke razmere v najdišču: V nekaj razkritih krajših profilih preko pobočja je bilo v času del mogoče opazovati kontinuiran litološki profil v skupni debelini okrog 60 m. Razkriti so bili homogeni svetlosivi sljudnati laporovci srednjemiocen-ske - badenijske starosti (sl. 2), ki so v okolici in na celotnem območju Slovenskih goric pogostni.
V spodnjem delu profila so laporovci drobno plastnati in mehki, z več terigene komponente in večjo vsebnostjo sljude. Med laporovci se mestoma pojavljajo do 40 cm debele leče peščenega slabo sprijetega laporovca s številnimi ostanki pteropodov. V zgornjih 40 m profila so laporov-ci masivnejši in bolj litificirani z več karbonatne in manj terigene komponente. V tem delu profila so bile najdene tudi pogostne kroglaste septarij-ske konkrecije s premerom do 1,5 m in valjaste konkrecije s premerom do 2,5 m (sl. 3). V konkre-
Sl. 3. Septarijske konkrecije s Polickega Vrha (Foto: R. Gašparič)
Fig. 3. Septarian nodules from Polički Vrh (Photo: R. Gašparič)
cijah so makroskopsko razpoznavni lepi kristali kalcita, kremena in barita. Med makrofosili so v nahajališču pogostni ostanki školjk rodu Ammu-sium, ki se pojavljajo v laporovcih skozi celoten profil. V spodnjem delu profila so mestoma izredno pogosti ostanki škarij rakovic rodu Callianas-sa. Manj pogosti so ostanki školjk rodu Solen in Pinna ter sferičnih kolonij mahovnjakov, ostankov bentoških polžev pa nismo zasledili. Proti vrhu profila postane laporovec trši in neplastnat z razmeroma pogostnimi ostanki majhnih, do 3 cm velikih iregularnih morskih ježkov ter zelo velikimi in številnimi septarijskimi konkrecijami.
Opis pteropodnih ostankov: Hišice opisane oblike so podolgovato-trikotne do stožčaste oblike (sl. 4; tab. 1). Bočno precej stisnjene oziroma ozke z izbočenimi ali konveksnimi osrednjimi deli, z zašiljenimi vrhovi, širokimi do ozko ovalnimi ustji. Od vrha proti ustju poteka večje število prečnih in konveksnih reber, tako da je površina rebrasta. Število prečnih reber pri naših poškodovanih primerkih se giblje med 17 in 20, pri v celoti ohranjenih primerkih bi jih moralo biti okrog 25. Na straneh hišice sta ozka in ostra sploščena robova hišice, ki od vrha proti ustju di-vergirata pod različnimi koti, od 22° do 26°.
Sl. 4. Pteropodi vrste Clio pedemontana (Mayer, 1868) v bade-nijskih laporovcih s Poličkega Vrha. Velikost slikane površine 65 x 40 mm (Foto: R. Gašparič)
Fig. 4. Pteropods Clio pedemontana (Mayer, 1868) in the Ba-denian marls from Polički Vrh. Size of photographed area 65 x 40 mm (Photo: R. Gašparič)
Izdvojili smo dve malce različni obliki (?) vrste Clio pedemontana - formo A z bolj ravnimi oziroma manj izbočenimi rebrci (tab. 1, sl. 1-A) in formo B z bolj konveksnimi rebrci (tab. 1, 1-B, 2).
Velikost pteropodnih kamenih jeder ali odtisov njihovih hi{ic: Vse mere so zelo približne, saj nimamo v celoti ohranjenega nobenega primerka. Večinoma so ohranjeni odlomki njihovih kamenih jeder.
Primerjava: Oblika in ornamentacija Mayer-je-vega primerka (1868, Pl. 2, Fig. 2) povsem ustreza oblikam naših primerkov. Morda je bolj opazna velikost, ki je pri Mayer-jevemu primerku nekoliko večja (dolžina 26 mm in širina 11 mm). Naši primerki (sl. 4 in tab. 1) so manjši in so deloma podobni tudi vrstama Clio bittneri (Kittl 1886, Taf. 2, Fig. 27) in C. fallauxi (Kittl 1886, Taf. 2, Figs. 23-26). Vendar mislimo, da velikost ni ključni faktor razlikovanja, kjer so majhni primerki so lahko tudi večji in obratno. Primerki s Poličkega Vrha po obliki in ornamentaciji ustrezajo primerkom, ki jih predstavlja Zorn (1995, Taf. 1, Figs. 1-6). Primerki vrste Clio fallauxi (Kittl, 1886) ki jih prikazuje Zorn (1999, 730, Pl. 2, Figs. 3-4) so izredno podobni nekaterim našim primerkom. Janssen & Zorn (2001, 47, Figs. 1a-d) sta postavila novo vrsto Clio (Balantium) collina iz burdigalijsko-lan-ghijskih plasti Piemonta v Italiji, ki se bistveno ne razlikuje od vrst Clio pedemontana in po našem mnenju vprašljive vrste C. fallauxi.
Opomba: Kittl (1886, 63) je vrsto Balantium bittneri z danes veljavnim poimenovanjem Clio bittneri opisal iz »miocenskih« laporovcev v okolici Trbovelj. Laporovci so iz egerijskih oziroma zgornjeoligocenskih plasti, kjer naj bi bila ta vrsta množična. Primerke je našel Bittner in jih označil kot Balantium spec. (1884, 488) ter jih posredoval v zbirko takratnega državnega geološkega zavoda na Dunaju.
Stratigrafska in geografska raz{irjenost: Mayer
(1868, 105) opisuje primerke vrste Clio pedemon-tana iz langhijskih pteropodnih laporovcev okolice najdišča Serravalle-di-Scriva in z gričevja v okolici Torina. Kittl (1886, 72) Mayerjevo ptero-podno vrsto omenja iz najdišča Pratzerberg pri kraju Brünn v takratni avstroogrski monarhiji. Omenja jo še iz miocenskih in pliocenskih skladov Italije. Robba (1971, 84) poroča, da je vrsta Clio pedemontana (Mayer, 1868) ugotovljena v spodnjem miocenu Piemonta, v srednjem mioce-nu Italije (Piemont, Emilia, Umbria, Puglia), Avstrije in Turčije. Robba (1972, 474-475) prikazuje stratigrafsko razširjenost pteropodnih vrst, kjer je vrsta Clio pedemontana razširjena od zgornjega oligocena do serravallija in še dodaja, da sodi med najbolj razširjene pteropode. Robba (1977, 583) prikazuje razširjenost vrste Clio pedemontana znotraj langhijskih plasti Italije. Robba in Spano (1978, 775) poročata, da so primerki že navedene vrste najdeni v spodnje in srednjemiocenskih plasteh Italije, v karpatijskih in spodnjebadenijskih Paratetide, Turčije in serravallijsko-tortonijskih plasteh Italije. Krach (1979, 659-660) poroča, da je vrsta Clio pedemontana najdena na Poljskem v spodnjem badeniju (v moravijski podstopnji). Krach (1981, 123) piše, da je bila ta oblika najdena v langhijskih plasteh Italije, v srednjemio-censkih plasteh blizu Brna in v Turčiji. Vrsta je na območju Paratetide razširjena od paleogena do badenija, v Tetidi pa od oligocena do serraval-lija. V Paratetidi so jo registrirali še v Romuniji, Avstriji, na Madžarskem, Češkem in Slovaškem.
Višina Height mm	Širina 1 Width 1 mm	Širina 2 Width 2 mm	Apikalni kot Apical angle
10 - 16	4 - 6	1 - 2	22° - 26°
D'Alessandro in Robba (1981, 641) pišeta, da je ta vrsta razširjena v spodnjemiocenskih in langhij-skih skladih na območju Mediterana ter spodnje-badenijskih plasteh Paratetide. Ugotovljena je še v Turčiji in v serravallijsko-tortonijskih plasteh Sicilije. Janssen (1984, 66) je vrsto Balantium pe-demontanum (Mayer, 1868) predstavil iz miocen-skih skladov najdišča Serravalle v Italiji. Zorn (1991, 29) prikazuje razširjenost primerkov rodu Clio v spodnje in srednjemiocenskih plasteh Avstrije. Bohn Havas (1992, 480) poroča o pteropodih Madžarske, vrsta Clio pedemontana je najdena v spodnjebadenijskih glinah na območju Soprona. Bohn Havas & Zorn (1993, 60; 1994, 78) vrsto Clio pedemontana uvrščata k mlajšemu delu spodnjega badenija. Najdena je v »severnem pogorju« v nahajališčih Cserhat, Borsod in Hidasnemeti na Madžarskem. Drugo zelo podobno vrsto Clio fal-lauxi pa uvrščata prav tako k mlajšemu ali zgornjemu delu spodnjega badenija z območja severno od Budimpešte, z obmejnega dela med Madžarsko in Slovaško. Primerki rodu Clio so najdeni tudi v enako starih plasteh v severnem delu Dunajske kotline. Zorn (1995, 748) poroča, da so vrsto Clio pedemontana ugotovili v langhijskih plasteh Italije in v miocenskih skladih Turčije in Izraela. V Paratetidi so jo našli v badenijskih plasteh na Madžarskem, Poljskem in v Romuniji. Bohn Havas, Lantos in Selmecz (2004, 41) poročajo, da so na Madžarskem pteropodi zelo pogostni v plasteh srednjega dela nanoplanktonske cone NN5, v kateri je udeležena tudi vrsta Clio pedemontana.
Zaključki
Ostanki pteropodov s Poličkega Vrha (sl. 2) v Slovenskih goricah so razmeroma slabo ohranjeni (sl. 4, tab. 1, 1-2). Večinoma gre za kamena jedra in odtise zunanjih ali notranjih površin njihovih tan-kolupinastih hišic. Pri redkih primerkih je ohranjen tudi odtis hišične ornamentacije. Močno prevladujejo ostanki vrste Clio pedemontana, morda je prisotna tudi vrsta C. fallauxi, ki sta si zelo podobni. Janssen in Zorn (1993, 202) pišeta, da se vrsti med seboj razlikujeta po večjem apikalnem kotu in sekundarnih prečnih linijah pri vrsti Clio fallauxi, vrsta C. pedemontana pa ima manjši api-kalni kot in je brez sekundarnih prečnih reberc ali prirastnic. Primerkov drugih pteropodnih rodov nismo ugotovili. V laporovcih s Poličkega Vrha so najdeni še ostanki školjk rodov Ammusium, Solen in Pinna, briozoji, rakovice rodu Callianassa, korone majhnih iregularnih morskih ježkov in ribje luske.
Kljub navedenim dejstvom in morebitnim razlikam med vrstama gre najverjetneje za eno samo obliko, prioritetno za vrsto Clio pedemontana (Mayer, 1868). Mislimo, da med omenjenima pte-ropodnima vrstama ni bistvenih in odločujočih razlik, hkrati pa ne poznamo zanesljivih variacij-skih širin pri hišicah ene ali druge vrste. Intaktnih oziroma v celoti ohranjenih hišic tovrstnih oblik ne poznamo, vse so deformirane ali poškodovane. Pteropodi ali holoplanktonski polžki opisane vr-
ste Clio pedemontana z morebitnima dvema oblikama (forma A in B; tab. 1) so najdeni v srednjemiocenskih - badenijskih sljudnatih laporovcih na pobočju Poličkega Vrha v Slovenskih goricah, ki pripadajo južnemu delu ali podaljšku Štajerskega bazena.
Registracija pteropodnih vrst Clio pedemon-tana in morda C. fallauxi ? ter drugih fosilnih ostankov z območja Slovenskih goric znova potrjuje takratno badenijsko povezavo med Centralno Paratetido in območjem Protomediterana, ki je potekala z južne strani proti severu v Centralno Paratetido. Ena morska povezava je prav gotovo potekala čez ozemlje, ki danes pripada slovenskemu delu Štajerskega bazena.
Vzorca Polički Vrh II in V (tab. 2, 1-13) vsebujeta razmeroma revno nanoplanktonsko združbo (določenih je 14 vrst). V obeh vzorcih sta vrsti Sphenolithus heteromorphus in Helicosphaera minuta, v vzorcu Polički Vrh II pa je bila najdena tudi vrsta Discoaster exilis. To omogoča, da združbe umestimo v biocono NN5 (Martini, 1971). Odsotnost vrst Helicosphaera waltrans in H. wal-bersdorfensis omogoča, da starost vzorcev opredelimo še bolj natančno. Po lokalni biostratigraf-ski zonaciji, izdelani za Mursko udorino (Bartol, 2009), lahko združbi umestimo v biocono MuN5a na sami bazi biocone NN5.
Z mikroflorističnimi analizami smo ugotovili, da v laporovcih s Poličkega Vrha kremenične alge niso prisotne, so pa najdene enocelične kalcit-ne alge oziroma kokoliti, s katerimi je ugotovljen spodnji del nanoplanktonske cone NN5 oziroma spodnji badenij.
Miocene pteropods from Polički Vrh in Slovenske gorice, northeast Slovenia
Conclusions
Pteropod remains from Polički Vrh (Fig. 2) in Slovenske gorice are relatively poorly preserved (Fig. 4, Pl. 1, 1-2). They are mostly represented by stone moulds and imprints of internal and external surfaces of their thin-walled shells. In rare individuals imprints of their shell ornamentation are also preserved. Clearly predominant are remains of species Clio pedemontana. Possibly present is also the very similar species C. fallauxi. Janssen & Zorn (1993, 202) write that the species differ by a wider apical angle and secondary transversal lines in species Clio fallauxi, and the species C. pedemontana having a smaller apical angle, and no secondary transversal ribs or growth-lines. Specimens of other pteropod genera were not determined. In marlstones from Polički Vrh also remains of bivalves of the genera Ammusium, Solen and Pinna, bryozoans, decopode crustaceans of the genus Callianassa, coronas of small irregular sea urchins and fish scales were registered.
In spite of these facts and possible differences between the species we are most probably dealing with a single form, preferently of the species Clio pedemontana (Mayer, 1868). We consider that
there are no essential and decisive differences between the mentioned pteropod species, although we do not know reliably the variation ranges of shells for the two species. We do not know the intact or entirely preserved state of shells of this kind of forms, those available being deformed or damaged. Pteropods or holoplanktonic small gastropods of described species Clio pedemontana with possible two forms (Pl. 1, forms A and B) have been found in Middle Miocene - Badenian micaceous marlstones in the slope of Polički Vrh in Slovenske gorice that belong to southern part, or to the extension of the Styrian basin.
Registration of the pteropod species Clio pedemontana and possibly of C. fallauxi ? and other fossil inventory from Slovenske gorice area is a repeated confirmation of the Badenian connection between Central Paratethys and Protomediter-ranean region that passed from south to north to Central Paratethys. This distinct sea connection undoubtedly passed across the territory that at present belongs to Slovenian part of the Styrian basin.
Samples Polički Vrh II and V (Pl. 2, 1-13) contain a relatively poor nanoplanktonic assemblage (14 species were determined). In both samples occur species Sphenolithus heteromorphus and Helicosphaera minuta, and in sample Polički Vrh II also the species Discoaster exilis was found. These finds permit to attribute the assemblages to biozone NN5 (Martini, 1971). Absence of species Helicosphaera waltrans and H. walbersdorfensis allows an even narrower determination of the age of samples. According to local biostratigraphic zonation elaborated for the Mura depression (Bar-tol 2009), the assemblages can be attributed to biozone MuN5a at the very base of the NN5 biozone.
With microfloristic analyses we established an absence of siliceous algae in marlstones at Polički Vrh, but found monocellular calcitic algae respectively coccolites that permitted the recognition of lower part of NN5 nanoplankton zone, i.e. the Lower Badenian.
Zahvale
Za prevode v angleščino se avtorji zahvaljujemo zaslužnemu profesorju dr. Simonu Pircu, za fotografsko dokumentacijo in računalniško podporo pa sodelavcu Marijanu Grmu.
Literatura - References
Abbott, R. T. & Dance, S. P. 1991: Compendium of Seashells. A Color Guide to more than 4,200 of the World's Marine Shells. Charles Letts & Co. Ltd., IX, 1-411.
Bartol, M. 2009: Middle Miocene calcareous nan-noplankton of NE Slovenia (western Central Paratethys). Paleontološki inštitut Ivana Ra-kovca ZRC SAZU,: 136 p., (Pl. 1-25).
Bellardi, L. 1873: I Molluschi dei terreni terziarii del Piemonte e della Liguria. Parte 1. Cephalopoda, Pteropoda, Heteropoda, Gasteropoda (Muricidae et Tritonidae). Mem. R. Accad. Sci. Torino, 2/27: 33-294, Tav. 1-15.
Benoist, A. E. 1888: Coquilles fossiles des terrains Tertiaires moyens du Sud-Ouest de la France. Description des Céphalopodes, Ptéropodes et Gastropodes Opistobranches (Acteonidae). Actes Soc. Linnéenne Bordeaux, 42: 11-84, Pl. 1-5.
Bittner, A. 1884: Die Tertiär-Ablagerungen von Trifail und Sagor. Jb. Geol. R. A., 34: 433-596, Taf. 10.
Bohn Havas, M. 1992: Plankton Gastropodak a magyarorszagi miocénbol. (Miocene Pteropo-da in Hungary). Magyar All. Földt. Int. Évi Jel. (1990): 473-480.
Bohn Havas, M., Lantos, M. & Selmeczi, I. 2004: Biostratigraphic studies and correlation of Tertiary planktonic gastropods (Pteropods) from Hungary. Acta Palaeontologica Romaniae, 4: 37-43, Pl. 1.
Bohn Havas, M. & Zorn, I. 1993: Biostratigraphic studies on planktonic gastropods from Tertiary of the Central Paratethys. Scripta Geol., Spec. Issue (Leiden) 2: 57-66.
Bohn Havas, M. & Zorn, I. 1994: Biostratigraphi-sche Studien über planktonische Gastropoden im Mittel-Miozän von Österreich und Ungarn. Jubilläumschr. 20 Jahre Geol. Zusammenarbeit Österr.-Ungarn, 2: 73-85, Taf. 1-3.
Cahuzac, B. & Janssen, A. W. 2010: Eocene to Miocene holoplanktonic Mollusca (Gastropoda) of the Aquitaine Basin, southwest France. Scrip-ta Geologica (Leiden) 141: 193 p., Pl. 1-27.
D'Alessandro, A. & Robba, E. 1981: Pteropodi neogenici della Puglia (Italia meridionale). Riv. Ital. Paleont., 86/3: 605-698, Tav. 61-77.
TABLA 1 - PLATE 1
1	Pteropodi v sivem sljudnatem laporovcu iz srednjemiocenskih - badenijskih plasti s Poličkega Vrha v Slovenskih goricah, x 5
Pteropods in the greyish micaceous marl from the Middle Miocene - Badenian beds of Polički Vrh in Slovenske gorice, x 5
A - Clio pedemontana (Mayer, 1868), forma A B - Clio pedemontana (Mayer, 1868), forma B
2	Clio pedemontana (Mayer, 1868), forma B, x 7,4 Clio pedemontana (Mayer, 1868), forma B, x 7,4
Fotografije (Photos): Marijan Grm
TABLA 1 - PLATE 1
Fuchs, T. 1884: Ueber einige Fossilien aus dem Tertiär der Umgebung Rohitsch-Sauerbrunn und über das Auftreten von Orbitoiden innerhalb des Miocäns. Verh. Geol. R. A., 18: 378382.
Horvat, A. 2009: Miocen. In: Pleničar, M. Ogore-lec, B. & Novak, M. (eds.), Geologija Slovenije = The Geology of Slovenia, Geološki zavod Slovenije: 390-419.
Janssen, A. W. 1984: Type specimens of pteropod species (Mollusca, Gastropoda) described by Rolle (1861), Reuss (1867) and Kittl (1886), kept in the collection of the Naturhistorisches Museum at Vienna. Meded. Werkgr. Tert. Kwart. Geol., 21/2: 61-91, Pl. 1-6.
Janssen, A. W. & Zorn, I. 1993: Revision of Middle Miocene holoplanktonic gastropods from Poland, published by the late Wilhelm Krach. Scripta Geol., Spec. Issue 2: 155-236.
Janssen, A. W. & Zorn, I. 2001: Notes on the sy-stematics, morphology and biostratigraphy of fossil holoplanktonic Mollusca, 10. Clio (Balantium) collina spec. nov., for »Clio sp.? an Clio lavayssei« non Rutsch, 1934 (Miocene, Italy). Basteria (Leiden) 65: 47-50.
Jeršek, M., Bedjanič, M., Rojs, L. & Šauperl, D. 2011: Minerali v septarijskih konkrecijah na Poličkem Vrhu. Geološki zbornik, 21: 44-47.
Kittl, E. 1886: Ueber die miocenen Pteropoden von Oesterreich-Ungarn. Annalen Naturhist. Hofmuseums, 1: 47-74, Taf. 2.
Krach, W. 1979: Biostratigraphical extension of Miocene pteropoda. Ann. Géol. Pays Hellén., T. hors série, fasc. 2, VIIth Int. Congr. Mediterranean Neogene^ (Athènes): 653-661.
Krach, W. 1981: Slimaki skrzydlonogi (Pteropoda) w miocenie Polski i ich znaczenie stratygrafic-zne = The Pteropodes in the Miocene of Poland and their stratigraphic significance. In: Krach, W (ed.): Baden skie utwory rafowe na Roztoczu Lubelskim oraz slimaki skrzydlonogi (Ptero-poda) w miocenie Polski i ich znaczenie stra-tygraficzne). Prace Geologiczne, 121: 116-140, Pl. 1-6.
Kuščer, D. 1967: Zagorski terciar = Tertiary Formations of Zagorje. Geologija, 10: 5-85, geol. karta.
Martini, E. 1971: Standard Tertiary and Quaternary Calcareous Nannoplankton Zonation. In: Farinacci, A. (ed.): Proceedings of the II Planktonic Conference, Roma, 1970. Edizioni Tecno-scienza, 2: 739-785.
Mayer, c. 1868: Description de Coquilles fossiles des terrains tertiaires supérieurs. Journal Conchyliologie, 16: 102-112, Pl. 2-3.
Milišič, N. 1991: Školjke i puževi Jadrana. Logos, 302 p.
Pavšič, J. 2002a: Badenian nanoplankton and pteropods from surroundings of Lenart in Slovenske Gorice (Slovenia) = Badenijski na-noplankton in pteropodi iz okolice Lenarta v Slovenskih Goricah. Razprave IV. razreda SAZU, 43/2: 219-239, Pl. 1-3.
Pavšič, J. 2002b: Vodni letalci. Gea, 12/3: 69-70.
Pavšič, J. 2009: Paleontologija. Paleobotanika in nevretencarji. 2. dopolnjena in popravljena izdaja. Univerza v Ljubljani, Naravoslovno-tehniška fakulteta, Oddelek za geologijo, Ljubljana: 460 p., Tab. A-K.
Rakovec, I. 1933: Geološko-paleontološki oddelek. V: Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani. Prirodopisni del. Narodni muzej v Ljubljani, 119-185.
Ramovš, A. 1974: Paleontologija. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, Ljubljana: XIII, 304 p., ilustr. 1-155.
Riedl, R. 1983: Fauna und Flora des Mittelmeeres. Ein systematischer Meeresführer für Biologen und Naturfreunde. Verlag Paul Parey, Hamburg und Berlin: 836 p.
Rijavec, L. 1976: Biostratigrafija miocena v Slovenskih goricah = Biostratigraphy of Miocene Beds from Slovenske Gorice. Geologija, 19: 53-82.
Robba, E. 1971: Associazioni a Pteropodi della Formazione di Cessole (Langhiano). Riv. Ital. Paleont., 77/1: 19-126, Tav. 1-5.
Robba, E. 1972: Associazioni a Pteropodi nel Miocene inferiore delle Langhe (Piemonte). Riv. Ital. Paleont., 78/3: 467-524, Tav. 57-60.
Robba, E. 1977: Pteropodi serravalliani delle Lan-ghe (Piemonte). Riv. Ital. Paleont., 83/ 3: 575640, Tav. 17-25.
Robba, E. & Spano, C. 1978: Gasteropodi pelagici nel Miocene medio del Campidano meridionale (Sardegna). Riv. Ital. Paleont., 84/3: 751-796, Tav. 76-81.
Sacco, F. 1904: I Molluschi dei terreni terziarii del Piemonte e della Liguria. Parte 30. Carlo Clausen (Torino).
Smolik, H. W., 1967: Živalski svet (prevedel Alojz Šercelj). Državna založba Slovenije, Ljubljana: 769 p.
Stur, D. 1871: Geologie der Steiermark. V. Die Känozoischen Formationen. Im Verlage des geogn.-mont. Vereines für Steiermark in Graz: 509-650.
Zorn, I. 1991: Gastropoda tertiaria Pteropoda (Thecosomata, Gastropoda). In: Zapfe, H. (ed.): Österr. Akad. Wiss., Catalogus Fossilium Austriae. Ein systematisches Verzeichnis aller auf österreichischem Gebiet festgestelten Fossilien. Wien VIc/3c: 69 p., Taf. 1-5.
Zorn, I. 1995: Planktonische Gastropoden (Euthe-cosomata und Heteropoda) in der Sammlung Mayer-Eymar im Naturhistorischen Museum in Basel. Eclogae geol. Helv., 88/3: 743-759, Taf. 1-2.
Zorn, I. 1999: Planktonic gastropods (pteropods) from the Miocene of the Carpathian Foredeep and the Ždanice Unit in Moravia (Czech Republic). Abh. Geol. B. A., 56/2: 723-738, Pl. 1-5.
Žnidarčič, M. & Mioč, P. 1988: Osnovna geološka karta SFRJ Maribor in Leibnitz 1 : 100 000. Zvezni geološki zavod Beograd.
Žnidarčič, M. & Mioč, P. 1989: Tolmac za lista Maribor in Leibnitz. Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100 000. Zvezni geološki zavod Beograd, Beograd: 60 p.
TABLA 2 - PLATE 2
Scale bar - 5 ^m.
Kalcitni nanoplankton v vzorcih Polički Vrh II in V
Calcitic nannoplankton in samples Polički Vrh II and V, (Bartol, 2012)
1	Helicosphaera perch-nielseniae (Haq, 1971) Jafar & Martini, 1975, vzorec (sample) Polički Vrh V, a-XPL, b-PPL.
2	Helicosphaera minuta Müller, 1981, vzorec (sample) Polički Vrh V, XPL.
3	Helicosphaera minuta Müller, 1981, vzorec (sample) Polički Vrh II, XPL.
4	Pontosphaera multipora (Kamptner, 1948) Roth, 1970 emend. Burns, 1973, vzorec (sample) Polički Vrh II, XPL.
5	Coccolithus pelagicus (Wallich, 1877) Schiller, 1930, vzorec (sample) Polički Vrh II, XPL.
6	Cyclicargolithus floridanus (Hay et al., 1967) Bukry, 1971, vzorec (sample) Polički Vrh V, XPL.
7	Reticulofenestra minuta Roth, 1970, vzorec (sample) Polički Vrh II, XPL.
8	Syracosphaera sp., vzorec (sample) Polički Vrh II, XPL.
9	Umbilicosphaera jafarii Müller, 1974, vzorec (sample) Polički Vrh V, XPL.
10	Discoaster cf exilis Martini & Bramlette, 1963, vzorec (sample) Polički Vrh II, PPL.
11	Sphenolithus heteromorphus Deflandre, 1953, vzorec (sample) Polički Vrh II, XPL, a and b - različna usmerjenost (different orientation of sample).
12	Sphenolithus heteromorphus Deflandre, 1953, vzorec (sample) Polički Vrh V, XPL a and b - različna usmerjenost (different orientation of sample).
13	Sphenolithus moriformis (Brönnimann and Stradner, 1960) Bramlette and Wilcoxon, 1967, vzorec (sample) Polički Vrh V, XPL, a and b - različna usmerjenost (different orientation of sample).