Nihče — razen očeta — ne skuša spraviti dečka na pravo pot. Kakor hitro se pregreši, ga vržejo izpod strehe, kort da je mladostna lahkomiselnost že greh. Rad pritrdim pisatelju, da je to dejstvo resnično in to delo bi lahko postalo bridka satira na naše vzgojeval-nice. Če pisatelj ni mislil tega in to odobrava, je delo izgubilo tudi na lepoti. Bilo mi je težko za Martinka, žal mi je bilo zanj. Usoda mu je bila zapisana: Pogubljen si! in ne zbrišeš je, pa če bi bil Bog, Pri mladini bodo ti deloma lepi, plastični, mračni in preveč enostranski opisi Martinkove usode morda res vzbudili strah pred lahkomiselnostjo; jaz nisem imel tega občutka, nehote sem bral satiro. Čisto gotovo bodo sledili otroci z zanimanjem vsebini povesti, ki je polna zanimivih prizorov, a z očmi bo preskočil mesta, kakor: »Čas si mora preganjati z delom ali z dobro knjigo, sicer pridejo grde, škodljive misli in njih dejanja, ki za-more vedrost duha in zaplode v telesu kali bolezni, usihanja in hiranja zdravih in nežnih telesnih sil in snovi. Mlada pljuča so silno dovzetna in občutljiva itd,« Tega ne morem zameriti pisatelju, saj to je posebna doba, cela šola v naši mladinski literaturi, ki se nas drži od njene zibelke do danes, Pomilujem pa otroke, ki jih zalezuje šola tudi tedaj, ko hočejo biti sami z lepoto, ki jim je podana v lepi knjigi. Kajti, da ta knjiga v našem mladinskem slovstvu ni pomembna, ne moremo trditi; nekatera poglavja so polna lepote, pisatelj  pozna  dušo  in življenje malega  dijaka dobro,
—  Ilustracije so čedne, dasi niso ilustrirani najvažnejši
in niti najlepši momenti v povesti. Najlepši sta zadnja
slika in kotočna vinjeta,                           c            „    ,
France Bevk.
Edmond de Goncourt: Dekle Eliza. Preložil Pastiiškin. V Ljubljani 1919, Izdala in založila Tiskovna zadruga,
Prepirati se o tem, ali je bilo potrebno, prevesti roman na slovensko, ali ne, je odveč, »Dekle Eliza < je za tistega, ki hoče študirati in zasledovati početke naturalistične šole, dobrodošla, zanj je lep literarno-historičen dokument. Treba je študirati naturalistično smer, iz katere je vzrastla vsa moderna umetnost, da najdeš in spoznaš veliko resnost in idealnost teh umet-nikoiv, ki niso pisali zato, da bi pohujševali, ampak da bi zdravili. Neizmerne tragedije, ki je v romanu, navadni bralec ne bo občutil, ker ga bo zmotila formalna stran. Sicer pa knjiga itak ne bo postala popularna, ker je pretežka in ni ravno pisana tako, da bi vlekla. Poleg tega pa je tudi prevod nesimpatičen, ker se je Pastiiškin držal Goncourtove dikcije, katera napravi v slovenščini jezik nelep in neroden, Pastiiškin sicer opravičuje svoj prevod, vendar bi bil moral opustiti Gon-courtovo dikcijo. Jezik prevoda je trd, robat, nekateri stavki so tako zveriženi, da te naravnost zaboli,
Ivan Dornik.
Jugoslavija in njene meje. I. Koroška, Spisal Ca-
r a n t a n u s.   Izdala in  založila  Pisarna  za  zasedeno
ozemlje v Ljubljani, Tiskarna Makso Hrovatin, Str, 62,
Cela brošura razpada v dva dela.  Prvi — tretjina
—   vsebuje zgodovinski pregled- V kratkih poglavjih nam poda avtor: naseljevanje Slovencev, prvi zgodovinski nastopi Slovencev, država Samova (nagiba se k stališču zgodovinarjev, ki jo razširjajo tudi na Karanta-nijo), meje samostojne Karantanije v 7, in 8. stoletju,
bavarska in frankovska nadoblast, pokristjanjenje in-— germanizacija. Posebno povdarja vpade Slovencev v Istro in Italijo — in utemeljuje s tem zgodovinsko zahtevo po priklopitvi beneških Slovencev. — Drugi del oriše današnjo slovensko - nemško jezikovno mejo na Koroškem, Polovico tega dela sestavljajo! tabele, ki kažejo vzroke, zakaj da se je jezikovna meja tako proti jugu premaknila; ti so namreč neverjetno zapostavljanje slovenskega elementa na Koroškem v srednjem šolstvu, pri političnih in državnih uradih, v justični službi — in slednjič spremembe v cerkvenih razmerah, čeprav je bilo tu — relativno — še najbolje. Zanimiv je tudi pregled uradnih ljudskih štetif (1880—1910) po občevalnem jeziku, kako se vsakikrat umetno zmanjša število Slovencev. Dodana sta še seznam slovstva za raziskavanje o razvodju slovensko - nemškega jezikovnega vprašanja na Koroškem in narodnostna karta Koroške po lastnem avtorjevem štetju 1. 1910.
Slovenski Korotan. Sestavil dr. Moravski. Izdalo) in založilo Slovensko zgodovinsko društvo za Koroško. SHS. 1919, Natisnila tiskarna Družbe sv, Mohorja v Celovcu, Str. 84,
Knjižica, ki nosi moto: »Ave, Wilsota, Sloveni Ca-rajitani morituri Te salutanti« razpravlja o istem predmetu, kakor preje imenovana »Koroška«, a obširneje in z drugo razdelitvijo snovi. Le nakratko obravnava zgodnjo zgodovino Karantanije in srednjeveško nemško kolonizacijo. Tem več prostora posveti delu moderne germanizacije in posameznim vzrokom nazadovanja Slovencev, posebej v zadnjih 70 letih, kakor n, pr.: utra-kvistična šola — koroški unikum! — tujski promet, mešani zakoni, volilna geometrija — z enim edinim slovenskim poslancem — uradno ljudsko štetje po zloglasnem občevalnem jeziku, izseljevanje, boj za slovenščino v cerkvi i. dr. Tabele (ki napolnjujejo skoro polovico vsega spisa) predstavljajo narodne razmere: v župnijah, v ljudskih, meščanskih in srednjih šolah, pri dijaštvu, med političnim uradništvom, pri osobju železnic, pošte, sodnij itd. Nasilne izpremembe uradnega ljudskega štetja (namesto naravnega prirastka celo izguba pri Slovencih!) bodejo v oči. 300.000 Nemcev in 80.000 Slovencev navede ta-le uradna statistika, slovensko ljudsko štetje iz 1. 1910 pa 250.000 Nemcev in 130.000 Slovencev. —- Vse skupaj jasno predoičuje, kako je moglo in moralo priti do današnjih žalostnih razmer in kako je vodila dolgotrajna zapuščenost do narodne nezavednosti. — Tej temni sliki nasproti pa kaže kratek histo-rično-kulturni osnutek živahno življenje, ki je nekdaj plapolalo v slovenski Karantaniji: ustoličenje koroških vojvod na Gosposvetskem polju, dvor Sponheimcev s slovenskim občevalnim jezikom in slične stvari; v moderni dobi od 1, 1848'naprej pa našteje precejšnjo vrsto kulturnih delavcev (Einspieler, Janežič i. dr.) in slovenska društva, posebej v Celovcu. Obe knjigi služita istemu namenu, kličeta namreč: »Meja še ni definitivno začrtana, še ni prepozno — rešite slovenski Korotan!«
Dr. M. P.
Antonija Kassowitz-Cvijič: Vatroslav Lisinski u kolu Ilira. O 100. obljetnici njegova rodenja 8. srpnja 1919 izdala i nagradila iz zaklade grofa Ivana N. Draškoviča za godinu 1917, Matica Hrvatska. Zagreb 1919. Tisak Hrvatskog štamparskog zavoda D, D.
88