KATOLIŠKI mili 1982

JUAN PABLO II. Y LAS MISIONES EN ZAIRE
EN EL CENTENARIO DE LA EVANGELIZACION DEL RAIS
Alocucićn a la comunidad cristiana reunida en la catedral de Kinshasa, viernes 2 de mayo de 1980.
(Continuaciön.)
Mientras recibo vuestro testimonio, yo os traigo a mi vez el de la Iglesia que estä en Roma y el de la Iglesia universal que en Roma tiene su centro. Es una sola familia. Ninguna comunidad vive centrada en si misma, sino que todas se enlazan en la gran Iglesia, la ünica Iglesia. Vuestra Iglesia ha sido injertada en el gra,n ärbol de la Iglesia, del que durante eien anos ha recibido su savia, lo que le permite ahora dar buenos frutos en si misma y hacerse al mismo tiempo misionera de los demäs. Vuestra Iglesia debera profundizar su dimensiön local, africana, sin olvidar nunca su dimension universal. Conozco vuestra ferviente adhesion al Papa. Por eso os digo: con el, permaneced unidos a toda la Iglesia.
Y ahora, os invito a dirigir conmigo vuestras miradas y vuestros cora-zones hacia la Virgen Maria.
6. Permitidme, por tanto, en este ano en que dais gracias a Dios por el centenario de la evangelizaciön y del bautismo de vuestro pais, que me refierai a la tradieiön que encontramos en el comienzo de este siglo, en el comienzo de la evangelizaciön en tierra africana.
Los misioneros que venian para anunciar el Evangelio comenzaban su servicio misionero con un acto de consagraciön a la Madre de Cristo.
Se dirigia» a Ella de este modo:
„He aquf que nos encontramos entre quienes son nuestros hermanos y hermanas y a quienes tu Hijo, oh Virgen Maria, amö hasta el fin. Por amor, ofreciö su vida por ellos en la cruz; por amor, permanece en la Eucaristia para ser alimento de las almas; por amor, fundö su Iglesia para que fuera la comunidad indescriptible en la que se encuentra la salvaciön. Todo esto, no lo sahen todavia estos hermanos y estas hermanas ante los que acabamos de llegar; no conocen todavia la Buena Nueva del Evangelio. Pero nosotros creemos profundamente que sus corazones y sus conciencias estan preparados para recibir el Evangelio de salvaciön por obra del sacrificio de Cristo y tam-bien gracias a tu intercesiön matemal y a tu mediaeiön.
”Nosotros creemos que, cuando Cristo, desde lo alto de la cruz, te dio a cada hombre como hijo, en la persona de su discipulo San Juan. Tu acep-taste tambien como hijos y como hijas a estos hermanos y hermanas a los que la Santa Iglesia nos envia ahora a nosotros como misioneros.
(Sigue.)
V Marijinem mesecu imajo tudi misijoni pred očmi Prvo Misijonarko, Mati poganov. Kraljico misijonov. Tu na naslovni strani podoba Marije z Jezuščkom, kot so jo naslikali v Madrasu v Indiji za misijonsko razstavo. Levo so naslikane prispodobe iz Stare zaveze, desno pa zgodbe Nove zaveze: Marija čuje Elizabetin Magnificat in Marija izprosi prvi Jezusov čudež v Galilejski Kani.
storila sveta brata Ciril in Metod?
Veselila bi se liturgične reforme, ki jo je prinesel drugi vatikanski koncil. Prehitela sta ga za več kot tisoč let.
Njima je bilo jasno, da je treba vero oznanjati in Boga proslavljati v jeziku, ki ga narod pozna. Tedaj so bili mnogi mnenja, da so za liturgijo uporabni samo trije jeziki: hebrejski, grški in latinski. Po rodu sta bila Grka, verjetno pa sta že od detinstva znala tudi pogovorno slovenščino, saj so v okolici Soluna, kjer je družina živela, bili naseljeni Slovani.
Predno sta šla na pot, sta imela jasen načrt. Ciril, po bistrini duha močnejši od Metoda, po letih mlajši, je začel prevajati. Prevod pa je bilo beba zapisati. A do tedaj znane črke niso zadostovale za slovanski jezik. Zato je sestavil slovansko abecedo, ki naj bi zaznačila vse poedine glasove slovanskega jezika.
Na terenu sta mlada misijonarja izzvala odpor. Kolikokrat se je že to ponovilo v misijonih, da si je kakšna skupina lastila kot svoj „fevd“ Posamezno misijonsko pokrajino. Ni čuda, da je bilo Cirila in Metoda, ki sta prišla iz „sumljivega“ Bizanca, lahko očrniti. Klicana sta bila v Rim, ti bila tam „kraljevsko“ sprejeta. Papež je odobril vse njune načrte.
Udarila pa je kakor strela z jasnega smrt Cirila. Nič ni moglo uto-lažiti osamljenega Metoda, tudi slovesen pogreb ne. Sledil pa je prošnji umirajočega brata: Vrni se v Panonijo in nadaljuj najino delo!
Vrnil se je, bolje odšel iz Rima in se hitro znašel v zaporu med Nemci. Kaj vse premore zavist klera! Do danes se vleče ali se je vlekla skozi čas.
Končno priznanje jima je dal Janez Pavel II., ko ju je proglasil za zavetnika Evrope, malo zatem, ko je bil tako proglašen sv. Benedikt. Bi se to zgodilo, če bi ne bil na Petrovem sedežu Slovan?
Danes je po sebi razumljivo, da se prevaja sveto pismo v vse jezike. Trenutno je na primer v pripravi prevod v 440 afriških jezikov, od katerih ga bo dobilo prvič kar 365 rodov. Afrika pa ima blizu 2.000 različnih iezikov.
Ideja, za katero sta se borila sv. Ciril in Metod, je zmagala na teli črti.
Zato sta ne samo zavetnika misijonarjev, ampak najmodernejši zgled sodobnih misijonarjev.
F. S.
MISIJONSKI SIMPOZIJ
Drugi dan, sreda, dopoldne:
OBISK MISIJONSKIH USTANOV IN PAPEŽEVA AVDIJENCA
Sreda misijonskega simpozija je bila posvečena doživljanju vodstva svetovne misijonske akcije. Kaj vse bomo doživeli v tem pogledu ta dan! Srečanje s papežem, s prefektom Kongregacije za evangelizacijo narodov, obisk sedeža te Kongregacije in Zavoda Propagande ter papeške misijonske univerze Urbaniana, popoldne pa predavanje enega najvažnejših sodelavcev pri Kongregaciji, Slovenca msgr. Beleja, ki nam je podal ustroj vrhovnega vodstva misijonskega dela.
Somaševanje smo ta dan prihranili za zaključno doživetje. Kajti treba je bilo začeti zgodaj. Že ob 6. uri smo zajtrkovali in se potem spravili v avtobus, ki nas je čakal pred Slovenikom. Preko središča mesta Rima nas je vozilo pripeljalo na trg Plaza d’Espana, ki ga na enem koncu zapira starodavno poslopje palače “De Propaganda Fide”, že stoletja sedež te papeške Kongregacije, ki se po koncilu naziva Kongregacija za evangelizacijo narodov. Tam nas je že čakal mons. Jezernik, ki se je bil pred nami v svojem avtomobilu pripeljal tja. Že pred stavbo nam je razložil zgodovino poslopja, potem nas je pa popeljal v notranjost prostorne hiše. Stopili smo najprej v kapelo, v kateri je tolikokrat molil naš Ignacij Knoblehar, ki se je v tej hiši pripravljal na svoj misijonski poklic. Spet je spregovoril naš mentor o zgodovinskih in slikarskih znamenitostih kapele, potem nas je povabil, da zapojemo „Je angel Gospodov“. Nato nas je peljal v prvo nadstropje in nam razkazal krasno dekorirane dvorane za sestanke in zborovanja te Kongregacije, na katere prihajajo ali uradniki Konkregacije, ali pa kardinali za važnejše odločitve. Na stenah sem videl portrete dosedanjih prefektov Kongregacije - voditeljev misijonskega dela Cerkve. Kardinal Constan-tini, ki je bil prej nadškof na Kitajskem, je bil tisti, ki je na našo prošnjo dal izdelati prve takozvane misijonske potne liste, s katerimi so mogli po vojni na Kitajsko iz Rima lazaristi Wolbang, Prebil, Kopač, Jerman in Verdnik, pa dr. Janež iz Buenos Airesa. Spomnil sem se, kako nama je z misijonarjem Wolbangom sam Kardinal Constantini v svoji pisarni tu v tej palači izročil v roke te vatikanske pasaporte, katerih prve številke so nosili pasaporti slovenskih misijonarjev. Na teh velikih oljnatih slikah, večinoma v naravni ali čeznaravni velikosti ter v zlatih okvirih sem našel tudi kardinala Fumasoni-Biondija in prav tako kardinala-Armenca Agagiana, ki so vsi vodili Kongregacijo v času mojega misijonskega sodelovanja. Kar malo preveč sem se zagledal in zamislil v te lepe podobe misijonskih osebnosti in v naše misijonske podvige pred 35 leti. . ., pa sem moral pohiteti za drugimi, ki so sledili mons. Jezerniku še v druge prav tako lepe in zanimive dvorane te palače
Pogled na del zavoda Propagande z univerzo Urbaniana.
ter prisluhnili njegovi razlagi o tem, kaj vse velikega in važnega misijonskega se je odločalo v teh sobanah. . .
Komaj pol ure smo se zadržali v tej hiši, odkoder gredo niti v ves misijonski svet. Spet smo se spravili v avtobus, ki nas je preko Piazza del Popolo in mimo Angelskega gradu ter trga sv. Petra in bazilike peljal po vzpenjajoči se cesti na vrh hriba Gianiculo, ki se dviga nad Trgom. Tam je že v novejšem času zrasla mogočna stavba Zavoda Propagande, kjer se že desetletja vzgajajo bogoslovci in duhovniki iz vsega misijonskega sveta in kjer je dobilo v času nacistične vlade na ozemlju mariborske škofije zatočišče več mariborskih bogoslovcev, med njimi tudi mons. Jezernik, ki je bil po končanih študijah več let celo pod-ravnatelj tega Zavoda in profesor in sem ga pred več kot 20 leti tam tudi obiskal, ko sem potoval prvič po izselitvi v Evropo na novo mašo sobrata dr. Franceta Rodeta v Parizu in na svetovni evharistični kongres v München. Zavod ni samo dom za študente-bogoslovce, ampak še veliko več, kajti v njem ima sedež tudi takozvana papeška misijonska univerza Urbaniana, na kateri bogoslovci Zavoda in še mnogi drugi študirajo bogoslovne vede, zlasti tudi misijonsko znanost. Pa ta Urbaniana ni pomembna samo radi študija bodočih voditeljev Cerkve v misijonskih deželah, ampak zlasti zadnja leta tudi radi številnih študijskih tečajev in misijonskih zborovanj, ki se jih udeležujejo iz celega sveta, da se navzamejo novih prijemov za misijonsko delo tako na misijonskem polju kot v misijonskem zaledju. Na tej papeški univerzi
predava še drug Slovenec, mons. dr. Janez Vodopivec, še pred nedavnim pa je bil tamkaj predavatelj tudi slovenski frančiškan dr. Bruno Korošak. Mons. Vodopivec se je tudi tega našega ogleda misijonskih ustanov, kot celotnega programa simpozija, zvesto udeleževal in sem bil kot njegov mladostni prijatelj še posebno vesel njegove navzočnosti in dragocenega sodelovanja. ‘Pogledali smo veliko, amfiteatralno urejeno največjo predavalnico, pogledali še v druge prostore, potem pa se podali na rob griča, da užijemo pogled na baziliko sv. Petra zviška in na Ber-ninijeve kolonade, ki objemajo trg sv. Petra pod nami.
A treba je bilo iti na srečanje s sedanjim prefektom Kongregacije za evangelizacijo narodov, kajti skrbni organizator misijonskega simpozija nam je tudi to pripravil. Stopili smo po peščeni poti malo niže ob vznožju stavbe Zavoda Propagande, kjer so zadnje čase zgradili nove prostore za vodstvo Urbaniane in pa takozvani Auditorij Janeza Pavla drugega. V pisarno levo od vhoda se v to novo upravno poslopje Urbaniane, kjer je tudi velika knjižnica, vsako jutro pripelje mons. Jezernik, ki je vodja dveh važnih sektorjev: Tajništva za Urbaniani pridružena misijonska bogoslovja po misijonskem svetu in tiskovnega urada Urbaniane. Nasproti temu uradnemu poslopju pa so komaj pred dvema letoma zgradili moderni avditorij, imenovan po sedanjem papežu Pavlu II, ki ga je bil blagoslovil. To je velika dvorana z amfiteatralno nameščenimi sedeži in pulti, kjer so individualne slušalke za vsakega udeleženca, in nad predsedniškim in predavateljskim prostorom v ospred-
Od leve ra desno stoje na tej sliki: Andrej Majcen SDB, Franček Kraner, p. Jože Kokalj S.J., ki govori s kardinalom Rossijem, zraven Sonja Ferjan, rektor Urbaniane Martins, zadaj Repi Gider, ob robu pa prelat Fajdiga.
Ju pa posebne kabine, iz katerih prevajalci sproti udeležencem v zaže-Ijenih jezikih podajajo govor oziroma predavanje nastopajočega. V to moderno dvorano smo se torej spravili. Ko smo čakali kardinala, nam je mons. dr. Vodopivec duhovito podajal marsikake podrobnosti te univerze, na kateri že desetletja poučuje. Nismo še čakali 10 minut, ko vstopi v dvorano v spremstvu mons. Jezernika prefekt Propagande kardinal Angelo Rossi, vodja vsega današnjega misijonskega dela. Z njim je bil tudi rektor Urbaniane J. Saraiva Martins. Visoki osebnosti smo Pozdravili s prisrčnim aplavzom. Kardinal je nato povabil sebi ob stran k predsedniški mizi prelata Fajdiga in mons. Vodopivca, povabili pa so tudi provinciala slovenskih jezuitov, bivšega zambijskega misijonarja o. Jožeta Kokalja. Tedaj je prelat Fajdiga stoje v bleščeči francoščini kardinala v imenu simpozija pozdravil in ta je njemu in nam naslovil desetminutni nagovor, v katerem nam je čestital, da smo se zbrali k misijonski poglobitvi, ter nas povabil, da z nam zaupanim božjim ljudstvom še naprej žrtvujemo in molimo za misijone. Njegov nastop je bil silno preprost in domač. Prišla je še fotografinja vatikanskega dnevnika L'Osservatore Romano” in slikala tako kardinala s spremstvom kot nas v dvorani. Spremili smo kardinala še pred avditorij in se še tam
slikali z njim. (Slika celotne skupine je objavljena na naslovni strani prve številke letošnjega letnika KM.)
A vrhovni vodja vsega misijonskega dela v katoliški Cerkvi, kot sploh vse Kristusove Cerkve, je pač naslednik sv. Petra, papež. Tudi njega smo imeli ta dan doživeti. Ko smo se v baru Urbaniane pokrepčali, smo se peš spustili nizdol proti Trgu sv. Petra. Na poti sem malo zaostal, ker sem hotel kupiti v trgovini še nekaj filma, da mi ga ne zmanjka pri najvažnejšem tega dne: papeški avdienci. Pri kolonadah ob strani trga, kjer je bil eden vhodov in kjer so pregledovali vstopnice in udeležence, so me že čakali, karti imeli smo skupinsko vstopnico za določeni prostor. Ura še ni bila 10 dopoldne, pa je bilo že vse polno ljudstva na trgu in še so prihajale množice. Varnostno osebje je sicer precej natančno pregledovalo posamezne vstopajoče, a sem opazil, da bi kljub temu kak atentator mogel kar lepo smukniti med drugimi naprej brez pregleda, ker je bil pritisk naraščajočega ljudstva prevelik in stražarji niso mogli vsemu kaj. Mi vsi smo bili silno veseli, ko smo videli, da nas naš vodja, rektor Slovenika pelje na odlični odkazani prostor čisto zraven ograje ob poti, po kateri je imel priti in oditi sveti oče. Oder zanj je bil postavljen na koncu stopnišča pred mogočno baziliko, komaj kakih 20 m naprej od nas. Mons. Jezernik je bil kajpada v talarju z rdečim cingulom in rdečimi našivi, tako da so imeli brezhibno oblečeni reditelji spoštovanje pred njim in njegovo skupino. Desno od nas je bila močna skupian Madžarov s svojimi duhovniki, na levo in za nami pa je bilo veliko Poljakov; obe skupini sta neumorno prepevali pesmi vsaka v svojem jeziku. Vsi so bili oduševljeni in polni veselega pričakovanja. Vreme je bilo idealno, nebo čisto, sonce je okrog 11 že močno sijalo, a ozračje je bilo kar blago, tako da se je vročina lahko prenašala. Pred mano je stala, se neprestano obračala in prepevala kakih osem let stara, v krasno madžarsko narodno nošo oblečena deklica, ki so jo fotografi naprej in naprej slikali. Že je prikorakala izza bazilike četa švicarske garde; značilno oblečeni, s helebardami v rokah so se postavili na določena jim mesta.
Kakih deset minut pred 11 zagledamo v zraku nad trgom sv. Petra približajoči se beli helikopter in takoj je ves trg vedel: Sveti oče prihaja iz Castel Gandolfa. čeprav so ljudje vedeli, da jih papež ne bo slišal, so vendar dali duška svojemu navdnšenju z viharnim pozdravljanjem in ploskanjem ter mahanjem robcev. Helikopter se je pač spustil zadaj za baziliko na pristajališče v vatikanskih vrtovih in vsi smo vedeli, da bo papež vsak čas med nami.
Res, najbližji levemu vhodu v Vatikan ob cerkvi sv. Petra so ga že zagledali: Pripeljal se je na belem jeepu, stoječ v njem, sam ves bel in blagoslavljajoč množice, ki so mu klicale in mahale v pozdrav. Peljal se je ob zidu do začetka stebrov kolonade in od tam je vozilo prečkalo trg proti sredini in naprej tja do nasprotnih kolonad; ves čas je iz avtomobila blagoslavljal in pozdravljal množico, ta pa mu je izkazovala na najrazličnejše načine svojo ljubezen. Spet se je vozilo z njim vrnilo proti sredini in tam je papež izstopil ter se po sredi med ljudmi peš pomikal proti baziliki. Množica, ki je bila za ograjo, je silila k njemu, on se je
Podpis: Predsednica Misijonske znamkarske akcije ga. Anica Tushar podaja svetemu očetu roko. . .
ustavljal, pogovarjal, rokoval, blagoslavljal; le počasi je mogel naprej. Videli smo ga, in smo bili malo razočarani, ker se na našo stran niti ozrl ni. A mons. Jezernik nas je potolažil, da se bo nazaj grede vračal po naši strani, torej je še upanje, da mu bodo vsaj najbližji izmed nas mogli stisniti roko, spregovoriti z njim. Na desno in levo pred odrom s prestolom so bili pri avdienci škofje in kardinali, družine diplomatov in drugi civilni odličniki; pri vseh teh se je papež tudi ustavljal. Tako je njegova pot med ljudmi do odra trajala kake četrt ure. Končno je le stopil na oder, s široko razprostrtimi rokami pozdravil vse ljudstvo, ki se je razgrinjalo pred njegovimi očmi po celem trgu sv. Petra, in sedel na prestol ob pomnoženem navdušenju množice. Tedaj je k mikrofonu ob prestolu stopil neki monsinjor in začel papežu napovedovati, kdo vse so med desettisočglavo množico. Med drugim je povedal tudi, da je pred njim skupina Slovencev iz vsega sveta, ki so se zbrali na misijonskem simpoziju.
Nato je spregovoril papež. Povedal je, da je ta dan preteklo ravno pet mesecev, kar je bil nanj napravljen atentat in da je to prva javna avdijenca od tistega časa. Zahvalil se je vsem za molitve, ki so mu pomagale nazaj k zdravju. Prav tiste dni se je pa izvršil atentat na predsednika Egipta Sadata, ki je pa v atentatu umrl. Papež je obžaloval ta umor ter dejal, da je s pokojnim Sadatom egiptovski narod in cel svet izgubil enega od tvorcev miru. Nato je spregovoril raznim skupinam v njegovih jezikih. Proti koncu je pozdravil tudi našo slovensko skupino in obžaloval, da mu niso preskrbeli njegovega pozdrava v slo-
venščini, a izrazil upanje, da smo tudi njegov pozdrav v poljščini razumeli. Mi smo seveda papežev pozdrav naši skupini na glas pozdravili in z mahanjem rok skušali pokazati svetemu očetu, kje smo, da bi nas videl, kar je gotovo tudi bilo.
Njegov govor in pozdravljanje različnih skupin v njih jezikih je trajalo pač nad pol ure. Ker sem svetega očeta doživel že pred kakim letom, vsekakor pred atentatom nanj, pri splošni avdienci v dvorani Pija XII, morem reči, da nisem opazil znatne spremembe v njegovi pojavi, njegovem govorjenju; morda je bilo zaznati v tem nekoliko manj energije, ki je bila zanj pred atentatom tako značilna. Ko je končal z nagovori, je sveti oče spet stopil k cerkvenim in svetnim dostojanstvenikom v ospredju, posebno pozornost je pa izkazal tudi čisto spredaj stoječi skupini v lepih narodnih nošah, ki niso bili Poljaki. Potem se je pa, hvala Bogu, po naši strani spet pomikal navzdol, se prav tako ustavljal, kramljal, podajal roko, blagoslavljal. Prišel je do nas. Mons. Jezernik mu je povedal, kdo smo, njemu, predsednici MZA, ki je stala tik ob ograji, Anici Tushar in še nekaterim od naših podal roko, potem pa stopal naprej do drugih, ki so žehteli k njemu. Jaz, ki sem jmel v rokah filmski aparat, sem stal bolj za prvimi in sem svetega očeta komaj dobro videl od blizu, kajti nekateri pred menoj si niso mogli kaj, da ne bi stopili na stol, česar si jaz radi okvare na nogi nisem mogel privoščiti, in tako so mi zagrinjali pogled na predrago osebo. Sem pa zelo obžaloval, da mi je filmski aparat kar naenkrat odpovedal že med papeževim govorom, ko sem vendarle še mogel ujeti njegov glas in pojavo; ko sem ob končanem filmskem traku vložil z nekoliko nervoznimi gibi novega v aparat, mi le-ta ni hotel več funkcionirati, kar mi je bilo nerazumljivo, ko mi je vendar pri dveh potovanjih v Afriko okrog slovenskih misijonarjev mesece in mesece brezhibno deloval. (šele v Buenos Airesu sem pri tehniku videl, zakaj aparat tedaj ni deloval: V nervozi pri avdienci sem novi filmski trak napačno vložil v kamero, pa se mi je zapletel in ni maral več teči naprej.)
Ob neprestanem vzklikanju trga svetega Petra je papež spet vstopil v belo vozilo in se odpeljal nazaj v vatikansko mesto. Pred nami so se dvigali mogočni stolpi veličastne bazilike in nad njenim slemenom so se dvigali kipi dvanajsterih apostolov, čisto ob Kristusu v sredi pa sv. Peter. Njegov naslednik je bil pravkar med nami. Svetniki nad stebri kolonad so nas pozdravljali, ko smo se pod njimi umikali s tega svetega kraja, kjer smo prav kar doživljali trenutke, ki jih ne bomo pozabili. . .
Nekoliko utrujen sem capljal daleč za skupino, ko smo šli kak km daleč k Tiberi, kjer nas je ob bregu čakal naš avtobus. Čez pol ure smo že sedeli doma za mizo in si izmenjavali vtise o čudovito bogato preživelem dopoldnevu, ki se bo pač lepo dopolnilo s popoldanskim programom, ko nam bo eden od najpomembnejših fukcionarjev Kongregacije za evangelizacijo narodov podal marsikaj več k našemu dopoldanskemu spoznanju o tej cerkveni ustanovi, ki skrbi za izpolnjevanje Jezusove oporoke: „Pojdite in učite vse narode in krščujte jih. . .“
(Sledi.)
CGRKOU nn KiTflJSKem
Po izvirniku priredil ANDREJ MAJCEN SDB
Ko je Maocetungova vlada prišla na oblast, je pregnala vse tuje škofe, duhovnike, redovnike in redovnice.
V	letih 1950 do 1960 je bilo na Kitajskem 25 domačih škofov in tri so na hitrico še posvetili, tako da je ostalo vsega skupaj 28 škofov, med katerimi jih je bilo deset že starih, saj so bili rojeni pred letom 1890. Cerkev je v tem času veliko pretrpela.
Leta 1957 je že prej obstoječa takozvana ,,rodoljubna zveza kristjanov“ začela delovati s pravico javnosti. Državna oblast jo je celo podpirala ter v času od leta 1958 do 1963. leta naročila posvetiti kar 40 novih kitajskih škofov, (od prejšnjih škofov, ki so bili posvečeni s papeško avtoriteto, jih je ostalo zvestih le nekaj, ki se „rodoljubni zvezi kristjanov“ niso hoteli pridružiti). Predsednik teh škofov je umrl leta 1958; partija ga je z vso slovesnostjo pokopala brez vsakega liturgičnega obreda. . . Sedaj je na Kitajskem še 8 škofov, ki so zvesti papežu.
Kristjani se na splošno niso hoteli udeleževati službe božje „rodoljubnih duhovnikov“ in so tudi odklanjali, da bi se odpovedali združenju z Sveto Stolico.
Če vprašate, koliko kristjanov je pristalo na „rodoljubno zvezo“, odgovorim: vsi in nobeden. Kajti vsi so morali prisostvovati diktiranim sestankom, a če ne bi bilo pritiska, ne bi prisostvoval nobeden, kvečjemu le malo število.
V	septembru leta 1956 pa se je začela „kulturna revolucija“, ki je hotela pomesti z vsemi ostalinami vere. V tem času ni bilo mogoče dobiti poročila o zadržanju kitajske duhovščine in vernikov, kajti le redka pisma so mogla priti v tujino. V januarju 1971 so nekateri tujci, ki so mogli obiskati Peking, poročali, da je tam odprta ena katoliška cerkev in da so se v eni protestantski cerkvi občasno obhajali verski obredi. Toda o dejanskem stanju Cerkve in katoličanov na Kitajskem ni bilo mogoče ničesar ugotoviti. Časopisi so prinašali le slabe vesti.
V	septembru leta 1976 je Maotcetung umrl in v oktobru so prijeli njegovo ženo Van čin in štiri druge veljake. Nova vlada je začela govoriti o svobodi vere, toda pod vladno kontrolo. Razni novinarji in turisti so poročali, da je odprtih več cerkva, v katerih se je spet začela darovati maša in opravljati drugi liturgični obredi.
Marca 1981 imamo glede krščanskega življenja na Kitajskem več vesti. Mnogo je turistov, ki pripovedujejo, kar vidijo in slišijo, in po svetu se o verskem življenju na Kitajskem mnogo piše. Mnogi od kitajskih izseljencev so dobili dovoljenje za obisk svojih sorodnikov, med njimi tudi duhovniki in redovnice. Na njih vesti se še najbolj lahko zanesemo, a vsekakor tudi te ne nudijo celotne slike o današnjem stanju Cerkve na Kitajskem, še vedno jih je od 134 škofij na Kitajskem nekaj, o katerih ne vemo prav ničesar.
Imamo vesti iz dveh različnih področij: Iz velikih mest in iz podeželskega kmečkega okolja.
Vesti o podeželju po večjih mestih so na razpolago vsemu svetu in se javno o njih poroča.
Obiskovalci-kitajski izseljenci, ki se vračajo k svojim večinoma na kmete, pa v razgovoru z domačimi in znanci zvedo marsikaj, kar ne pride v javnost, in tudi tega ne povedo, iz strahu, da ne bi škodovali svojim domačim; pač pa jih v razgovorih razodenejo.
Ene kot druge vesti si pogosto nasprotujejo.
VESTI IZ MESTNEGA OKOLJA
Malo pred Božičem leta 1979 je bil v Pekingu v edini odprti cerkvi posvečen v škofa brez dovoljenja Svete Stolice Fu tje san, naslednje leto pa prav tako brez dovoljenja papeža čan čja su. V Šanghaju je bila prva maša na sveti večer 1979 leta v neki mali kapelici. Nato so se še v drugih 13 mestih odprle cerkve. Te cerkve vodijo „rodoljubni“ duhovniki pod nadzorstvom vladne verske komisije. Tudi druga verska skupnost kot budisti, muslimani, taoisti in protestanti delujejo pod istimi pogoji. Verska komisija vsakega kraja zavisi od centralnega vodstva. Da kak duhovnik more izvajati svojo versko službo, mora imeti dovoljenje od vlade. V Kantonu je v cerkvi imela glavno besedo in vodila duhovnike celo neka žena po imenu Liu.
Pri maši uporabljajo latinščino, verniki nič ne odgovarjajo in bere se tudi zadnji evangelij. Cerkve so še kar lepo urejene. V Pekingu morejo verniki kupiti mali molitvenik z besedilom predkoncilske vsebine. Pri litanijah, kjer se je navadno molilo za papeže, se zdaj tam moli le „za predstojnike“. Na splošno pa prihaja k molitvam le malo vernikov.
Protestanti so že leta 1953 ustanovili „kitajsko protestantsko trojno rodoljubno združenje“, ki je pod vodstvom komunistične stranke. Ti imajo v 11 mestih odprte cerkve.
Maja 1980 je „rodoljubna zveza kristjanov“ sklicala svoj tretji občni zbor. (Prvi in drugi občni zbor sta bila leta 1957 in 1962.) Kitajski uradni vladni časopis je objavil o tem občnem zboru, da se je na njem izkazala moč te „neodvisne, samoupravne in samovladajoče“ verske skupine, ki nasprotuje vsaki zunanji sili, katera bi skušala kitajsko cerkev kako sebi podrediti. Obenem je bilo pa objavljeno upanje, da se vzpostavijo prijateljske zveze z zunanjimi cerkvami. Svari pred nekaterimi „pokvarjenci“, ki skušajo to cerkev razdvajati
Na tem občnem zboru so izvolili kot predsednika škofa Song hval Teja, 18 podpredsednikov, med katerimi je 5 škofov, zraven pa še tajništvo, v katerem je en duhovnik in dva laika.
Občni zbor je trajal tri dni in se je poimenoval: Zbor kitajske katoliške Cerkve. Zboru je predsedovala kitajska komunistična partija. Razglasil je dolžnost vseh, da nasprotujejo vsem revizionističnim težnjam (proti Rusiji. . . ), da delajo za pridružitev Taiwana in za mir. Na občnem zboru so ustanovili nova organa: Kitajsko združenje katoliških škofov in Udruženje delegatov za cerkvene zadeve; predsednik tega slednjega udruženja je šanghajski (nepravilno izvoljeni) škof. (Pravi šanghajski
škof je bil leta 1955 vržen v ječo in je še sedaj v njej.)
Ta dva organa kitajske katoliške Cerkve imata avtoriteto nad celo Kitajsko, nad duhovniki in verniki.
Odločbe tega občnega zbora so bile oznanjene po vsej Kitajski, kjer obstaja ,,rodoljubna zveza kristjanov“.
Sredi junija je uradni verski list kritiziral stališče nekaterih, ki so nasprotni poseganju vlade v cerkvene zadeve, ki uvajajo drugačnost, ustvarjajo zmedo in rovarijo proti državnosti v cerkvi.
Oktobra 1980 je v Hopeju vlada sklicala provincialne katoliške delegate na zasedanje. Tedaj se je pokazalo, da je v tej provinci še veliko vernikov, ki ohranjajo vero. Tam so določili, da ne smejo krščevati otrok, ampak da se more kdo krstiti šele z 18 letom in potem prejemati versko formacijo, če želi. Vse zakonske zadeve se morajo uravnavati v skladu z državnimi tozadevnimi določbami. Molitvenike mora odobriti vlada. Treba je nasprotovati vsakemu vplivu na Cerkev od zunaj. Kristjani morajo budno paziti, da ne nasedajo raznim govoricam, se ne udeležujejo raznih sestankov, ne govore o čudežih. . (Marca 1980 se je blizu Šanghaja v svetišču Marije Pomočnice zgodil čudež in so se zato zbrali ribiči v številu 10.000 na tridnevno molitev, kar je povzročilo veliko pohujšanje v vladnih krogih. . .)
Meseca julija je nankinški dnevnik pisal, da se mora vera posodobiti za vzgojo vestnih državljhfiov, a se sme širiti le po cerkvah. Z druge strani naj pa komunisti propagirajo materializem, brezboštvo in zdravstveno higijeno, naj dvigajo politično zavest in pospešujejo znanstveno spoznavanje, ki bo počasi odpravilo vsako versko praznoverje. Komunist. ne more in ne sme verovati. Med mladimi komunisti naj se izločijo iz stranke vsi, ki verujejo.
(Slede Vesti s podeželja, ko nam jih pošlje pisec članka.)
SENCE IN SONCE V TANZANIJI
O. EMIL ČUK, Tanzanija
Rdeča pretiravanja
Več kot enkrat sem sam zase že moral popravljati razne trditve in poudarke o uspehih socializma v Tanzaniji, ki jih objavlja od časa do časa inozemski tisk. Pred nedavnim sem bral v ,,Le Monde“ trditve, ki so me kar pretresle: „Tanzanija je bila pred dvajsetimi leti najrevnejša kolonija angleške Afrike. . . Danes ima vsak Tanzanijec veliko lepše življenje: boljša zdravstvena pomoč, veliko boljša kot pri sosednih Ugandcih ali Kenijcih. Od vsakih deset vasi imajo štiri tekočo vodo in bolnišnico, in v devetih imajo tudi ljudsko šolo. 70 % odraslih zna brati in pisati, ko jih je ob začetku neodvisnosti komaj 10 % znalo. . .“
Zadovoljni afriški komentator doda: „Tako izboljšanje je opaziti v mnogih deželah s socialistično vlado.“
Najprej je treba pavdariti, da Tanzanija ni bila nikdar angleška kolonija, ampak je uživala le angleški protektorat. Dalje zatrdim, da na noben način ni res ono o pitni vodi in o bolnišnicah: morda uživa to oboje komaj 4 % vasi. Tudi ni tista voda, ki pride do vasi, pitna, ampak le voda iz bajerjev in mlakuž. Morda imajo filtrirano in razkuženo vodo v glavnih mestih, a še ta je zelo klorirana. Poleg tega so tisti redki vodnjaki po vaseh navadno neuporabni, ker motorji oziroma črpalke ne delujejo ali ker ni nafte ali ker so cevi pokvarjene.
Morda ima vsako glavno mesto province kar vladno bolnišnico. A po večini vasi ni drugega kot kak reven dispanzer. A kjer koli je že kaj, manjka kvalificiranih zdravstvenih moči in prav tako zdravil ter zdravniških potrebščin Najboljše, kar je v tem pogledu v deželi, so bolnišnice, dispanzerji in klinike misijonov .bodisi katoliških bodisi protestantskih, kjer delujejo razen domačega osebja zdravniki, kirurgi in bolničarji iz Evrope, Amerike, Kitajske in Filipinov, pa naj bodo redovniki ali laiki. Dežele, iz katerih izhajajo, skrbe, da imajo vse potrebno na razpolago. Te zdravstvene misijonske ustanove so na splošno Zelo cenjene radi usposobljenosti, pred vsem pa radi duha predanosti Poklicu, v katerem delujejo. Prav zato in ne toliko, ker je v mnogih primerih zdravstvena pomoč brezplačna, bolniki kar oblegajo te misijonske zdravstvene ustanove.
Prav tako na noben način ni točno, da 70 % odraslih zna brati >n pisati, še celo dijaki, ki končajo sedmi razred ljudske šole, mnogokrat ne znajo pravilno pisati in brati, da bi bilo razumljivo poslušalcem. Res je, da so šole prenapolnjene in da je domala v vsaki večji vasi ena šola. A povsod primanjkuje učnih pripomočkov, učiteljstvo je slabo pripravljeno, bolj zavzeto za plačo ob koncu meseca kot pa da bi se resno brigali za pouk svojih učencev. Izmed tisočev učencev, ki končajo sedmi
razred, jih more le prav malo nadaljevati študije na visokih šolah, in še ti so navadno izbrani izmed otrok učiteljev ali vplivnejših ljudi v vasi. Je namreč silno malo srednjih šol, posebno malo je industrijskih in tehničnih. Iz vse naše obširne in silno obljudene pokrajine Iringa so letos izbrali samo 300 učencev za srednje šole; 50 iz vsake province. Vsi ostali, razočarani, se težko spet sprijaznijo z motiko in zelo težko najdejo kako drugo zaposlitev. Tako se tudi v Tanzaniji šola pretvarja v delavnico brezposelnih, nezadovoljnih in potem zločinskih ljudi.
ženstvo je tukaj še vedno podcenjeno, včasih so le kot sužnje, čutijo se odrinjene in zapostavljene.
Zadnje čase so povečali plače za 13 do 25 procentov tistim, ki delajo v območju večjih mest in so kvalificirani, dočim oni na deželi ne zaslužijo niti 1.800 Lir na dan (poldrugi dolar). Draginja je pa vsak dan večja. Uvožene stvari na splošno so se podražile za 20 %, kar je pa predmetov, ki ne spadajo med življenjske potrebščine, so se podražili 60 %. A obstoje stvari, ki so se podražile tudi 120 %. če bi se vse stvari vsaj dobile. . . Sobrat iz Dar es Salaama mi piše: „Smo čisto na tleh“, jaz bi pa še dodal: „na meji prenašanja“. Nikdar v Tanzaniji ni bilo tako slabo. A na obzorju se nič še ne svetlika.“
Križev pot in Vstajenje
V	cerkvah škofije, kjer jaz delujem, imajo ne le 14, ampak 15 postaj križevega pota. Delo odrešenja se ne zaključi s križanjem, smrtjo in pokopom (v tem primeru bi bilo krščanstvo preveč turobna vera), ampak z zmagoslavnim Kristusovim vstajenjem, saj „če Kristus ni vstal, je prazna naša vera “
Skupaj z Magdaleno sporočamo Kristusovo vstajenje, ga odkrivamo v Cerkvi, v zakramentih, v branju in premišljevanju svetega pisma, v vsakem bližnjem, v žalostnih in veselih doživetjih. „Via dolorosa“, križev pot je pot do vstajenja, pot do slave, in poveličanja. Tako pri Kristusu kot pri nas. Veliki petek je le tri dni stran od Velike nedelje. Kalvarija je čisto blizu gori Tabor.
V	Kipengere pobožnost križevega pota vodi katehist vsak petek in vsako nedeljo v postnem času. Na Cvetno nedeljo je spet katehist tisti, ki nese blagoslovljene palmove veje h kapelicam po vaseh in tam vodi molitve cvetne nedelje. Na veliko soboto vloži s posebno pobožnostjo tista petera zrna kadila v malo velikonočno svečo.
Vsako leto je za naše kristjane Sveto tridnevje pred Veliko nočjo kot duhovna obnova naših verskih skupnosti. Na samo Veliko noč se pa naši verniki zberejo v dveh najvažnejših središčih in skupno praznujejo, od osmih zjutraj do treh popoldne, velikonočne skrivnosti, ne da bi med tem pokusili kapljico vode. Gospod mi je poplačal utrujenost štiriurnega spovedovanja in 200 obhajil v Igosi in skoraj toliko v Makoga z veseljem, ko sem doživel toliko vstajenje dragih vernikov ob Vstalem Zveličarju.
V Afriki je še veliko nepismenosti med odraslimi. Katoliški in tudi protestantski misijonarji se zelo zavzemajo, da odpomorejo tej kulturni nerazvitosti napredujočega črnega kontinenta. Kultura je velika opora evan-gelizaciji: Le tisti, ki znajo brati, morejo v polnosti uživati luč svetega pisma, posebno evangelijev.
Misijonska nedelja
Morda bi kdo v starem krščanskem svetu mislil, da v misijonih ne praznujemo misijonske nedelje. Pa ne; tudi v Tanzaniji na primer ta dan zbiramo za misijone in se je zadnjič zbralo kar 10 milijonov. Pa žrtvujejo tudi za druge dobre namene naši verniki. V lanskem letu, ki je bilo posvečeno prizadetim, je tukajšnja škofovska konferenca s pomočjo vernikov prispevala 16 milijonov, da bi bila deklica Mageta Joyce v Angliji operirana na srcu. Tanzanijska vlada je priskočila na pomoč s tem, da je oskrbela zastonj prevoz bolnice tja in nazaj. In danes je deklica s svojim pozdravljenim srčkom že spet nazaj pri svojih.
še boljše je z akcijo za poklice. Semenišča in samostanski noviciati so polni. En primer: Afriške sestre, ki se imenujejo „Sestre naše gospe s Kilimanžara“ imajo vsako leto novih 20 sester z zaobljubami. Iz naše župnije Kipengere je tudi že izšla ena njihova sestra, a je zdaj spet pet aspirantinj, od katerih je ena že v noviciatu, potem imamo iz naše župnije tudi tri semeniščnike in enega že v bogoslovju, še več pa jih je že vložilo prošnjo za vstop.
Misijonarji Instituta Konsolata delujemo v Tanzaniji v treh škofijah: Tringa, Njombe in Dar es Salaam. Vsega skupaj nas je 65 duhovnikov v starosti povprečno po 50 let, potem je tudi naših deset bratov s povprečno starostjo 64 let, sodelujejo pa z nami tudi trije dalmatinski duhovniki iz Jugoslavije kot Fidei donum misijonarji, le-ti so še zelo mladi, dočim smo mi iz Družbe Konsolata že starejša generacija.
------ o -------
NEK VLAŽNO VROČ JAPONSKI PETEK.
Ne vem zakaj.
Oranžne gladiole s konicami iz žameta mi segate v srce.
Za tistih tristo let?
Za Nagasaki?
Ki v srcih s sulico iskal je zadnjo tajno zvezd.
Ne vem, zakaj.
Oranžne gladiole
me v petka soncu kličete
na gričev hladni kraj.
Morje šumi.
Morje okoli križa.
Na njem je krona — vekomaj iz naših gladiol.
Tistih 26 svetih mučencev v Nagasaki — kolikor jih je sicer Je bilo, sam Bog ve — je bilo s sulico prebodenih sredi japonske zime, a njihova ljubezen in junaštvo imata izvor v ljubezni in junaštvu našega Zveličarja na Veliki petek, na veke ožarjen z močjo od mrtvih Vstalega.
VLADIMIR KOS
IZ SONČNE ZAMBIJE
Lusaka, 1. oktobra 1981
Oče Jože Kokalj se je poslovil od Zambije. Upamo, da le začasno. Februarja letos je bil imenovan za provinciala slovenske jezuitske province. Konec aprila se je poslovil od svoje župnije in od nas vseh in odletel v svojo staro domovino. G. Jože je bil srce slovenske skupnosti, saj je z odprtimi rokami in veselim srcem sprejemal vsakogar, ki ga je pot zanesla v njegovo bližino. Tudi tale listič se mora Jožetu zahvaliti za svoj začetek in obstoj in za neprekinjeno izhajanje skozi enajst let.
Kot slovenski provincial nam bo Jože v veliko oporo. Predvsem upamo, da bosta njegov optimizem in njegova ljubezen do Afrike pritegnila še več mladih Slovencev, da se nam bodo pridružili. Njegovi trezni pogledi na misijone in njegovo dolgoletno izkustvo pa bodo pomagali slovenski misijonski zavesti na še bolj sodobno, manj romantično raven. Jože je prevzel svojo službo šestega septembra. Naj Bog blagoslovi njegovo delo.
Oče Radko Rudež se je maja meseca poslovil od svoje „prve zambijske ljubezni“ - doline reke Luangwe. Kar enajst od njegovih triindvajsetih zambijskih let je prebil tam. Prvih šest let je prebil na misijonu Kapoče, zadnjih pet pa v Katondwe, katerega podružnica je Kapoče medtem postalo. Veliko spominov ga veže no dolino, ki mu je zelo prirasla k srcu. Zdaj pa že z veliko vnemo deluje v Mumbwi, kjer se je pridružil Stanku Rozmanu in zambijskemu bratu Viljemu. V eni od prihodnjih številk nam bo, upamo, sam spregovoril.
Na Rudeževo mesto v Katondwe je odšel naš najmlajši Zambijec, Janez Mujdrica. V Zambijo se je vrnil septembra lani. Po jezikovnem tečaju in „jezikovni praksi“ v Vzhodni Zambiji se je pridružil dvema poljskima patroma in slovaškemu bratu. Vroča dolina je že navajena na slovenski znoj: Radko .je po njej dolga leta kolesaril, Lovro pa pozneje gradil vaške cerkvice: Upamo, da nam bo v tem kaj povedal v prihodnji številki.
Jože Rovtar je bil letos doma na oddihu. Na žalost ga je moral večji del prebiti na zdravljenju. Hvala Bogu, domovina ga je res dobro pozdravila in o Svetem Jakobu se je že vrnil na svoje mesto v semenišču Mpima. Kako priljubljen je Jože pri profesorjih in pri študentih, o tem smo se prepričali lani oktobra, ko so nas povabili na slovesnost petindvajsetletnice Jožetovih redovnih obljub.
Ko se je Jože vrnil v Mpimo, je tam našel starega znanca vseh slovenskih jezuitov, hrvaškega patra Joška Weisgerberja. Joško, ki je dolga leta predaval filozofijo na Jordanovcu v Zagrebu, je prišel v Zambijo za tri leta. Upamo, da se bo dobro počutil med nami.
Dva dni pred Jožetovo vrnitvijo je odletel na oddih v domovino tudi Stanko Rozman. Doma zdaj lahko pripoveduje o štirih letih misi-jonarjenja v Mumbwi, o vrtu, ki ga je zasadil, o hiši, ki jo je povečal;
pa še o načrtih za prihodnost, ko se vrne. Pred odhodom je še napisal članek za „Sončno Zambijo“.
Nekaj dni pred Stankovim odhodom sva obiska'a Miha Drevenška v Ndoli. Nisva imela veliko časa, vendar nama je Miha z veseljem pripovedoval o svojem delu. Cerkev je bila premajhna, pa jo povečujejo. Miha sam prebije veliko časa na gradbišču, župljani mu pa pridno pomagajo.
Tudi tukaj pri Svetam Kizitu smo sredi gradnje. Maja meseca so farani počistili gradbišče, junija pa so delavci začeli kopati za temelje. Konec julija so vlili prvo ploščo, v začetku septembra pa postavili jekleno konstrukcijo. Če nas ne bo zadržalo pomajkanje materiala, bomo cerkev spravili pod streho do prvega dežja, ki pride konec oktobra. Stroški so veliki. Naši župljani sicer zbirajo z velikim navdušenjem že tretje leto, a kaj ko jih je veliko, ki res nič ne zmorejo. Nekaj denarja je prispevala avstrijska akcija Svetih Treh Kraljev, za ostalo se pa zanašamo na Božjo Previdnost in na naše prijatelje po svetu.
Lovro Tomažin počasi dokončuje svoje čelstonske gradnje. Enaindvajsetega junija nas je povabil na blagoslovitev cerkve v Kamangi. Cerkev je bila že lani znotraj vsa poslikana, letos je dobila pa še zvonik. Ob blagoslovitvi je Lovro povedal, da mu je Bog dal talent za gradnje, pa se ga ne upa zakopati.
Tudi pri farni cerkvi v čelstonu je letos zgradil zvonik. Njegovo srce pa je že pri Marijinem svetišču, kjer je zgradil majhno cerkvico — votlino. O Velikem šmarnu je tja poromala vsa nadškofija in ob tej priložnosti je nadškof Milingo blagoslovil votlino, ki naj bo za nekaj časa središčna točka Marijinega češčenja v Lusaki.
Gorečnost za Marijino slavo je Lovra letos napotila na zelo dolgo pot. Skupaj z Zambijci je poromal na Evharistični kongres v Lurd. Od tam se je napotil v Belgijo - prosit benediktince, naj se naselijo ob Marijinem svetišču v Čelstonu.
Zaradi Lovretove odsotnosti je zadnja dela okrog votline vodil Janez Mlakar, ki končuje tudi cerkev v Čaindi. Janez skrbi tudi za podeželske podružnice čelstona, od katerih je najbolj znamenita tista, ki se oblikuje okrog samostana sester klaris.
Kristina Mlakar je letos precej boljšega zdravja kot lani. šolsko delo ji ne pušča veliko prostega časa, vseeno pa veselo sprejme vsakega obiskovalca, ki se oglasi pri njej. Na svoji šoli je Kristina pnča postopni zambijanizaciji. Kaže, da se bo v prihodnje posvečala predvsem še maturantom, kajti nižje razrede prevzemajo domači profesorji.
Bariče Rous ne vidimo po mesece, saj živi in dela v oddaljeni či-longi. čilonga je častitljiv misijon v slikovitem, pa tudi precej mrzlem kraju. Lepa okolica vabi človeka na sprehod, pa je Bariča v prostem času začela študirati ptiče. Z gotovostjo lahko trdimo, da Bariča ve več o ptičjem svetu, kot katerikoli drugi Slovenec v tej deželi.
Lojze Podgrajšek je bil letos posvečen. Želimo mu obilo božjega blagoslova na duhovniški poti, kakor tudi pri nadaljnjem študiju, h kateremu se je vrnil v Toronto.
NA MADAGASKAR IN V AFRIKO
L. L. C. M.
K IVANU ŠTANTU CM V IHOSY
Ko smo se poslovili od sobrata Buha, sta moja dva spremljevalca, oba šoferja, z rdečim podeželskim Volksvvagnom „vzela pot ped noge“ oziroma pod kolesa, in spustili smo se po gričevasti pokrajini, da dosežemo 200 km oddaljeni Ihosy.
Ihosy je večji kraj, središče italijanskih sobratov lazaristov na Madagaskarju, ki so pred 30 leti odšli na Južni Madagaskar pomagat francoskim misijonarjem, ki jih je bilo vedno manj za vedno bolj razvijajočo se tamkajšnjo Cerkev. Italijanski sobratje so bili iz turinske province, v katero je spadalo področje vse Severne Italije, tudi naša Primorska, ki je bila tedaj pod Italijo, in z njo vred tudi slovenska lazaristovska postojanka na Gradu v Mirnu pri Gorici. Pod gričem, na katerem je postojanka, je bila že pod Italijani čisto slovenska vas, Miren, kjer se je 18. marca 1933 rodil Ivan Štanta, ki je zaželel postati lazarist kot gospodje na Gradu. Žal tiste čase ni mogel vstopiti v apostolsko šolo slovenskih lazaristov na Taboru v Ljubljani, ampak je na nasvet in priporočilo bivšega kitajskega misijonarja lazarista Alojzija Mlakarja odšel k lazaristom v Turin. Po končani srednji šoli v Scamafigi je vstopil v noviciat turinske province. Bogoslovje je študiral v Turinu, zadnji dve leti pa v Genovi, kjer sem ga še kot bogoslovca obiskal v letu 1958, eno leto pred njegovim mašniskim posvečenjem. Mladi štanta je potem v Italiji deloval dve leti, leta 19G2 je šel pa s tremi drugimi italijanskimi sobrati na Madagaskar.
K temu misijonarju smo bili torej usmerjeni. Pot je bila zelo slaba, skoro ves čas se je vila po hribih, gori in doli, tudi skozi gozdove. Tu in tam so nam križale pot skupine opic. Naproti se nam je pripeljal na jeepu možakar z gospo. Očividno so se z Radotom poznali in so obe vozili ustavili in Rado je malo pokramljal z obema. Bil je to protestantski pastor iž Vangaindrana z ženo, ki se je vračal od kod domov. Z njim sta vangaindranska dušna pastirja kar v dobrih, krščanskih odnošajih in včasih protestanti in katoličani skupaj organizirajo procesijo ali kako drugo javno pobožnost. Šli smo naprej. Komaj kako dobro uro vožnje smo že od daleč zagledali na poti več motornih vozil, ki se niso nikamor premaknila. Ko pridemo bliže, vidimo, zakaj. Tam je bil most čez nepregloboko vodo, ki pa precej naloženega kamiona, ki je hotel čez, ni prenesel in so se mostnice pod kolesi udrle; kamion je obtičal na mostu in s tem onemogočil vsak prehod; samo pešci so se komaj mogli ob kamionu previdno podajati čez. Pred mostom, kakor tudi na nasprotni strani je že čakalo nekaj avtomobilov, ustaviti smo kajpada morali tudi mi. Voznika sta šla do mostu pogledat, pa sta prišla bolj slabe slabe volje nazaj, čaš kdo ve kdaj bodo kamion izvlekli iz neprijetne in neželjene „ječe“. Čakali smo tam vsaj eno uro. Ker se nam je že začel oglašati želodec, smo si kupili grozd banan, ki jih je imela naprodaj neka družina na malem kamiončku pred nami. Za nami se je nabralo še več vozil. Šofer enega se je po natančnem
ogledu potoka in njegovih bregov pogumno odločil, da bo šel z vozilom kar čez vodo, brez mostu. In res, srečno je prišel na ono stran. To je opogumilo tudi Radota, in ko si je ogledal višino vode ter nekam močvirno obrežje na tej strani in strmi breg na oni ter v mislih pretehtal zmogljivost svojega vozila, je meni in Marku naročil, naj ob kamionu, opirajoč se nanj, prečkava most (ki je bil brez vsake ograje in ozek, da je ostalo ob kamionu komaj dva decimetra prostora...) ter se spraviva na nasprotni breg, kar sva storila in z upanjem zrla, kako se bo Radotu posrečil ta podvig. Previdno je spravil vozilo s poti in ga potem z vso silo pognal preko brega čez vodo in s še večjo silo po strmejšem bregu in - podvig se je posrečil. Spravili smo se nazaj na vozilo, počasi peljali mimo ostalih čakajočih avtomobilov, potem pa veselo naprej...
Ko smo odhajali iz- Vondrozo in se menili, da imamo 200 km poti pred seboj do Ihosyja, sem upal, da bomo do večera prišli tja. A ko smo morali več kot uro čakati pred mostom in ko sem videl, da se da po revni poti le zelo počasi napredovati, sem se zbal, da Ihosyja danes ne bomo dosegli. A Rado mi je zagotavljal, da ga bomo, kljub temu, da je začelo rahlo deževati, česar smo bili po drugi strani veseli, ker se po dežju ne bo več dvigal prah po cesti, pa še bolj radi prebivalstva, kajti Rado nama je pravil, da od februarja v teh krajih ni bilo niti kapljice dežja, se pravi, pol leta in več. Prihajali smo bolj in bolj proti sredini otoka, kar se je že začelo poznati tudi v naravi in v bivališčih. Tod ni bilo več tistih palm-pahljač, iz katerih tam pri morju, kjer je slovensko misijonsko področje, dobivajo gradivo za izdelavo svojih kolib, zato so bile tu hiše zidane iz blata in pokrite s slamo. Tudi pokrajina ni bila več zelena, ampak bolj suha, posebno je manjkalo za kraje ob morju tipičnega tropskega zelenja. Kjer je bilo ob poti kaj planjave, je bila vsa posejana s kak meter visokimi „krtinami“, ki pa so jih naredili termiti in niso samo izrinjeni kupi zemlje, ampak kar trdna zgradba teh mravelj, ki ponekod toliko škode narede po človeških bivališčih, kakor sem to mogel videti kasneje v Keniji na celini.
Prispeli smo do večjega kraja Ivohibe. Ura je bila dve popoldne. Zagledam pred seboj zanimivo cerkev z dvema stolpičema, ki je izgledala kot kaka trdnjava, zraven pa misijonsko postajo. To je prva postaja italijanskih sobratov, do katere smo prišli na področju njihove obsežne škofije. Tu naj bi po petih urah pota malo počili in se okrepčali. Postaja na prvi pogled napravi zelo lep vtis, še bolj pa, ko pridemo v stik z misijonarji. Tam takoj naletimo na župnika, ki nas je bil zelo vesel. On je superior vseh italijanskih sobratov v škofiji, tudi našega Štanta. Prideta tudi dve sestri iz italijanske družbe Nazarenk, ena od njiju domačinka. Takoj nam postrežejo s kosilom, čeprav je bilo že pozno. Po kosilu si ogledamo misijon, potem nam pa superior ponudi vsakemu svojo sobo za vsaj kratek počitek, ki se je meni zelo prilegel.
Ob pol 4 me Rado zbudi, sestre nam postrežejo še z dobro malgaško kavo, nato pa znova na pot, ki je bila tod nekoliko boljša in kar slikovita. Od Ivohibe do Ihosyja je istotoliko kot do Vondroza do Ivohibe, približno 100 km. Tudi na tem odseku, skoraj brez gora in gozdov, nas je zajel dež, zlasti tedaj, ko se je že zgodaj znočilo, že blizu Ihosyja, kamor smo prispeli ob 19, ko je bila že polna noč, tako da nismo nič videli naokrog in se je
Rado kar malo bal, kako bo našel do misijona. A zagledamo razsvetljena poslopja in zavijemo na dvorišče, pa smo na cilju. Takoj stopi iz pritličnega poslopja sobrat in že ve, kdo smo, čeprav so nas pričakovali šele za naslednji dan, ker je bilo tako napovedano, a Rado je pospešil naše potovanje, ker je vedel, da se bomo morali nekje v kakem večjem mestu na potu do Tananarive ustaviti, da bo dal avtomobil na oblastveni pregled. Kar hitro so nas povabili v obednico, kjer so prav kar začeli z večerjo. Bilo je za mizo kakih šest sobratov in generalni vikar, domačin; škofa ni bilo. Kajpada, bili smo v središču misijona, na sedežu škofije Ihosy. Ivan štanta je bil te dni prav radi mojega obiska tu in je bil zdaj takoj pri meni, ves vesel, da smo prišli in da so po nekako 25 letih spet vidiva, jaz sem bil pa še posebno zadovoljen, ker sem tudi njega srečno dobil na tem mojem obiskovanju. Kajpada smo tudi mi sedli za mizo in skupaj z ostalimi večerjali. Videlo se je, da smo pri italijanskih sobratih, kajti glavna jed je bila „pastasciuta“. Po večerji smo sedli k rekreaciji v drugem delu istega obsežnega prostora. No, jaz sem se kajpada največ razgovarjal s Štantejem, saj sem radi njega prišel.
O tem misijonarju sem že v začetku povedal, odkod je in kako je prišel v ta misijon. Naj zdaj tu nadaljujem, kakor mi je on sam na moja vprašanja odgovarjal. Ko je prišel s tremi tovariši na Madagaskar začenjat to delo italijanskih sobratov v pokrajini, kjer so pred njimi delovali Francozi, je najprej leto dni deloval v večjem kraju Betroka, nato pa še bolj južno v Isoanali, kjer je v devetletnem delovanju razvil izredno delavnost. Med drugim je s pomočjo sobrata ostvaril veliko gobavsko naselbino in obnovil župnijsko cerkev ter ji dozidal zvonik, v naselbini pa je zgradil tudi kapelico, ki jo je posvetil v čast sv. Cirilu in Metodu. Na enem zvonov je dal vliti napis v malgaščini in slovenščini: Dar slovenskih katoličanov bratom v veri. Posebna velika dobrotnika sta bila družina Čujec iz Kanade in misijonarjeva teta, pokojna Roza čučat. Za gobavsko naselje je pa dobil največ sredstev iz akcije, ki jo je na njegovo prošnjo započel v ta namen turinski dnevnik “Stampa”. Od Slovencev je posebno veliko misijonarju pomagal in mu še stoji ob strani tudi župnik iz sv. Križa pri Trstu Jože Kunčič, ki mu je med drugim omogočil, da je mogel 22 cerkvic svojega misijonskega področja pokriti s cementnimi ploščami. Stalno sodeluje z njimi tudi Marijina družba v Rojanu (Trst) pod vodstvom župnika Stanka Zorka, ki zlasti veliko pomaga s paketi, v katerih ni kaka že neuporabna roba, ampak vse, perilo in obleke, očiščeno, pozašito, zlikano, da je veselje datf iz rok in še bolj jemati v roke, iz. česar se razvidi velika ljubezen do potrebnih bratov in sesti'a v Kristusu. Čeprav misijonarju Štantu te pakete pošiljajo že leta in leta, doslej še noben ni bil ukraden, kot se to rado dogaja v nekaterih drugih misijonih. Iz Isoanale je po organiziranju gobavskega naselja odšel v ta misijon Ihosy, kjer ima na skrbi obsežno podeželje s številnimi kapelicami, katere vse vsak mesec obišče. V Ihosyju je dušni pastir 600 zapornikom, ki so povečini tatovi volov; obiskuje jih v nedeljah popoldne in jim na razne načine skuša pomagati ne le duhovno, ampak tudi socialno, škofija mu je zaupala tudi organizacijo Caritas. Kakih 35 km stran od Ihosyja v kraju Zazafotsy je organiziral naselbino invalidov z imenom Betanija. Ko dela na deželi, je njegovo središče in zatočišče tam, kjer je tudi sebi postavil hišico. Skratka, njegovo delo obstoji v dušnopastir-stvu po vaseh severno od Ihosyja in pa karitativno delovanje po celi škofiji.
Štanta mi je tudi pripovedoval, kako je škof Dussio, eden iz skupine prvih štirih, ki so prišli iz torinske province lazaristov na Madagaskar, prezgodaj umrl, komaj nekaj let po posvečenju; zadela ga je srčna kap; tedaj je bilo deset let od njegove smrti. Za njim je Sveti Sedež imenoval za škofa, tudi te škofije, kjer delujejo skoraj sami italijanski sobratje in razne sestre misijonarke, domačina Ivana Rakotondravahatra, prav tistega, ki sem se z njim srečal v Tananarive, ko je nekega večera prišel skupaj s farafangan-skim škofom na obisk k lazaristom, kjer sem čakal na nadaljni polet v Fara-fangano in k našim. Tudi generalni vikar škofije je od tedaj domačin. Štanta mi je potožil še o drugi izgubi, ko je eden od sobratov, ki je prišel komaj leto dni za štantovo prvo skupino, utonil, ko je ob neki prometni nesreči padel z mosta. Razen vodilnih, na škofiji domačih duhovnikov skoraj ni, zato pade na vsakega misijonarja toliko več dela, ker ne gre le za dušnopastirsko ohranjevanje v veri že krščenih, ampak tudi za pokristjanjevanje še večine ostalega prebivalstva, saj je v celi škofiji šele 18.000 katoličanov, od katerih jih pa komaj kakih 6.000 „moli“, kot tam pravijo.
Vprašal sem sobrata tudi o njegovem rodnem bratu gradbeniku Lovrencu, ki je šel za skoraj tri leta kot laični misijonar v njegov misijon — ali je mogel v teh letih kaj prida pomagati. Zelo ga je pohvalil. Lovrenc je napravil načrte za katehistovsko naselbino, ki jo bova naslednji dan pogledala-še preje je v Isoanali, ko je bil še Ivan tam, v poldrugem letu veliko dogradil-In v Vangaindrano je dokončal gradnjo osrednje misijonske postaje, ki jo je bil začel graditi bogoslovec Peter Opeka, ko je bil pred posvečenjem dve leti na Rdečem otoku. Zdaj Lovrenc živi in dela v Mirnu, svojem rojstnem kraju,, je poročen in srečen oče več otrok.
Takole sva lepo kramljala, a sobratje so se že začeli razhajati. Tudi mi trije smo želeli k počitku. Peljali so nas v novo enonadstropno poslopje tam zraven na drugi strani dvorišča, v kateri je škofova soba, soba za provinciala in drugi prostori. V provincialovo stanovanje so mene spravili, ona dva, Rado in Marko sta pa zavzela drugje vsak svojo sobo.
Spet sem spal dobro, hvala Bogu! Zjutraj smo šli čez cesto v cerkev k somaševanju in k molitvi hvalnic pred mašo. Čeprav je bil delavnik, je bilo v katedrali kakih 80 ljudi, med njimi tudi več redovnic. Katedrala je prekrasna. Nima sicer kake posebne arhitektonske linije in je v tem pogledu morda kar preveč enostavna, a je čudovito dekorirana. Zgradili so jo šele pred nekaj leti. Načrte zanjo je napravil in vse okrasje zamislil sam mladi župnik,, ki je tudi vso gradnjo vodil; tedaj ga ni bilo na misijonu. V njej je veliko' najdragocenejšega kamenja, kar se ga dobi na otoku, celo v tlak so ga vdelali, da se ob primerni razsvetljavi lepo lesketa; vsa vrata so obdana z-bogatimi lesenimi reliefi v malgaškem stilu; lesene rezbarije na sedežih v prezbiteriju in klopeh, na stenah leseni reliefi štirinajstih postaj križevega pota... Svetloba prihaja skozi velika okna s pestrobarvnimi vitroji. Tabernakelj, krstilnik in še marsikaj drugega v cerkvi, vse umetno izdelano. Pročelje cerkve je okrašeno z velikim bakrenim stiliziranim kipom Marije, ki visoko nad glavo dviga Jezuščka, ki je središče velike sončne ure... Tudi za to je napravil načrt župnik sam, dočim so kip vlili v Italiji. Skratka, katedrala je res nekaj lepega, dragocenega, v čast tistega Boga, ki je Stvarnik vsega lepega in ki mu vse lepo in dobro mora dajati hvalo.
Zgoraj: Katedrala z originalnim stolpom v Ihosy.
Spodaj: Pogled na del misijona v Ihosy; v ozadju cerkev in svojski zvonik. Med katedralo in misijonsko postajo je glavna cesta.
r
Da italijanski sobratje, štantovi tovariši niso mislili le na to, kako bi z bleščečo katedralo slavili Boga in povdarili Cerkev božjo, ampak da bi tudi z dušnopastirskimi in misijonskimi, celo gospodarskimi podvigi dvignili misijon, sem mogel doznati, ko me je misijonar Štanta celo dopoldne vozil okrog, da mi je vsaj na hitro razkazal vsa podvzetja misijona v skrbi za duhovni in telesni blagor ljudstva. Peljal me je po mestu, ki se mi je zdelo večje in imenitnejše kot Farafangana. Obiskala sva šolo sester usmiljenk, ki lepo sodelujejo z misijonarji. Z avtom me je peljal na pristavo bolj ob robu kraja. Tam mi je pokazal velike njive koruze, ki sem jo videl prvič na Madagaskarju. Z njo krmijo nad 100 prašičev, ki jih goje za prodajo. Obiskala sva njihovo veliko mizarsko podjetje, še vedno na njihovem zemljišču je tista naselbina, ki sem jo omenil, ko sem nekaj povedal o njegovem bratu Lovrencu. Organizirana je za formacijo katehistov, ki so na misijonu pre-važen faktor evangelizacije: V teh deset hišic se nastanijo katehisti cele škofije, da prisostvujejo študijskim tečajem, raznim predavanjem in razgovorom. Zraven je kapela, dvorana za sestanke, pa sestrski dom, ker za naselbino skrbe sestre. Lovrenc je za vse to napravil načrte in gradnjo vodil. Nato me je misijonar peljal k misijonarkam, ki vodijo šolo s 700 učenkami, številni tečaji in dispanzer, ki sva ga tudi obiskala ter videla, koliko mladih mamic je tam čakalo na pregled svojih otročičev. Ena od tam delujočih sester je bila iz Španije, pa sva mogla govoriti po španske. Povedala je, da prihaja v dispanzer dvakrat tedensko domači doktor, vojaški zdravnik, da mu predstavijo težje primere. Obiskala sva še šolo za fantiče. Čeprav je sester kar precej, je zlasti v šolah potrebno poleg njih še večje število civilnega osebja, ki je kajpada iz domačinskih vrst. Nazaj grede me je misijonar peljal čez mestno tržišče. Tu prodajajo najrazličnejše stvari, razpostavljene deloma po stojnicah deloma kar po tleh.: jestvine, oblačila, kuhinjsko' posodje, železnino, kolesa, itd. Vozila sva se po glavni cesti od trga naprej, pa sva videla na obeh straneh ceste kar na prostem pi'ed hišami, ki so bile večji del tam enonadstropne, ženske s šivalnimi stroji pred njimi, pa moške, ki so čakali, da jim šivilje sešijejo srajce ali jim jih popravijo... Čeprav sem videl že nekaj sveta, kaj takega doslej še nisem nikjer opazil.
Prideva spet do velike mizarnice, last misijona, in tam na dvorišču zagledava Radota in Vilfana, kako se ukvarjata z- našim Volkswagnom. Na poti do Ihosyja je vozilo izgubilo ta ali oni vijak, ki jih je bilo treba nadomestiti, treba je bilo naravnati zavore, pregledati ves avtomobil sploh, kajti še tisti dan gremo z njim še naprej in na dolgo pot.
Opoldne smo se pri kosilu dobro pokrepčali, se nad vse prijaznim sobratom zahvalili, se poslovili in odšli, štanta je šel z nami, kajti središče njegovega podeželskega misijonskega področja je na poti, po kateri smo morali iti. Misijonar ima za svoje delo na podeželju na razpolago jeep; povabil me je, da prisedem. Ona dva sta šla pred nama v Volkswagnu. Kakih 20 km od Ihosyja je štanta zavil v vas; že od daleč sem videl, da je tam v gradnji mala kapelica: misijonar je na jeepu zadaj pripeljal nekaj lesa in drugega za gradnjo. Še ni ustavil z avtomobilom, ko so se že zgrnili okrog njega vaški otroci, skoraj brez obleke, precej umazani, a silno veseli in ljubeznivi; ko sva zlezla iz vozila, mi je vsak hotel podati roko, polno prahu. .. Štanta je dal delavcu pri stavbi nekaj navodil, potem ko je razložil pripeljano, prijazno se je pogovarjal z ljudmi, ki so prišli blizu, pa sva šla naprej...
Gornja slika: Ivan Šlanta, obiskovalec z malgaško čepico na glavi, čuvaj in Rado Sušnik. Spodaj: Šlantova „rezidenca" na deželi v Zazafotsy.
Kar brž sva bila v Zazafotsy, malo večja vas s cerkvijo, mimo katere sva se peljala, ne da bi se ustavila; kakih 500 m od konca vasi naprej sva zagledala še nekaj nizkih poslopij in štanta je zavil na levo pred malo hišico, kjer je že stal Volkswagen in naša dva pri njem. To je Štantejev dom na deželi. Izstopila sva tudi midva. Misijonar nas je vse povabil na nekako verando v hiši, kjer nam je postregel z vinom ali čajem. Približal se je tudi možakar, ki je izgledal kot kak čuvaj štantove hiše, kadar gospodarja ni doma. Potem nas je Štanta peljal na ono stran poti, kjer smo kakih 200 m stran zagledali vrsto skromnih, a zidanih hišic in nekaj ljudi okrog njih: „Betanija“. To naselje je misijonar zgradil najnazadneje s pomočjo dobrotnikov, in sicer za invalide, ki drugod ne najdejo strehe in pomoči, ko si sami ne morejo pomagati: pohabljenci, slepci, paralitični... V vsaki hišici živita po dva ali trije v ločenih prostorih. Štanta me je peljal k nekaterim v notranjost. Prostori so bolj temačni in ker v njih navadno tudi kurijo, da si ali jim kaj skuhajo, je vse zakajeno, a vendar so tu reveži na boljšem kot pa v kakih iz blata zgrajenih, na pol podrtih kočah, ali celo pod milim nebom. Navadno si vsak invalid, če količkaj zmore, sam kuha, za tiste, ki ne morejo, skrbi dobra oseba, ki jim pomaga. Kar ti reveži potrebujejo, dobe vse od misijonarja. Večina invalidov, ki se sicer ne bi mogli sami premikati sem in tja, iam preproste vozičke, ki jim jih je izprosil misijonar v Parizu v Invalidskem domu; seveda ti vozički niso bili novi in nepokvarjeni, a so še vedno uporabni, pa so v veliko pomoč.
Preden se poslovim od opisovanja srečanja s štantom Ivanom, naj zdaj, ko je zanj ta težki problem minil, le povem, kaj ga je živčno mučilo zadnja leta in mu brez potrebe težilo življenje in delo: Pred leti sta se oglasila pri njem v Isoanali dva slovenska turista, eden Hrvat, drugi menda Bolgar. Prosila sta ga za gostoljubje, ki jima ga je misijonar tudi nudil nekaj dni, nič hudega sluteč. Ko sta se od njega poslovila, sta ga prosila še za naslov, da mu kaj v zahvalo pišeta, in sta odšla. A Policija ju je zasačila, da potujeta po Madagaskarju brez vizuma, in ju je vtaknila kot vohuna v ječo. Pri preiskavi so pri njima našli Štantejev naslov, in ko sta ona dva povedala, da sta bila nekaj dni pri njem, so osumili in obtožili še misijonarja. Štanteja so zagrabili in odvedli v Tananarive v ječo. Mesece je moral misijonar tam trpeti pri zasliševanjih in sicer šikane najrazličnejše vrste, tako da so mu živci začeli popuščati. Po nekaj mesecih so ga končno izpustili, da se je mogel vrniti med svoje in na delo. Od časa do časa se je moral vračati v Tananarive in se tam javljati. Šele po več letih, ko mu niso mogli nič dokazati, je bil oproščen. Ker že osem let ni bil na oddihu in da bi si okrepil razrahljano zdravje, je želel iti na dopust v domovino, pa so mu oblasti dejale, da sicer more iti ven iz dežele, a da nazaj ne more priti. Lahko si mislimo, kako je bil misijonar v precepu: domov bi rad, a misijona ne bi hotel pustiti... za kaj naj se odloči?
Komaj teden dni pred popisovanjem tega mojega srečanja s štantejem na Madagaskarju pa dobim od njega pismo z dne 26. februarja s sledečo vsebino, ki naj zaključi ta moj popis:
„Končno Vam lahko sporočim veselo novico: Pred dvema tednoma sem po štirih letih spet zadobil redni vizum, ki mi dovoljuje, da se vrnem na Madagaskar in še naprej delujem na Rdečem otoku.“
(Sledi.)
AZIJA
HONGKONG
Sredi januarja letos nam je od tam pisala s. ANICA MIKLAVČIČ med drugim tudi tole:
„Letos so se za novo leto spet tukaj bivajoči Kitajci podali v notranjost dežele obiskat svoje domače, ki so tam ostali; poročila pravijo, da jih je bilo okrog 500.000! Kitajska vlada je uvedla več posebnih vlakov, pa Se tako so bili vsi vozni listki razprodani.
Zdaj naj vam pa povem bolj žalostno novico: Našo postojanko v Tai-wanu, kjer sem dolgo let delovala, je družba prepustila drugi kongregaciji. Vse tri sestre, ki so bile tam, so prišle k nam v Hongkong in z njimi tudi postulantka. Zdaj imamo v tej naši kitajski provinci sedem novink in je upanje, da se bo število pomnožilo.
Včeraj so prišle k meni one tri Kitajke, ki sem jih bila pripravili na prejem sv. birme, in me prosile, če imam kaj nabožnih predmetov, da bi jih poslale po neki prijateljici na Kitajsko kamor ona gre. Hvala Bogu, mogla sem jim ustreči, kajti s For-moze sem prinesla s seboj cel zaboj svetinjic, rožnih vencev, podobic, križcev, kar so mi vse poslali iz Italije.
Neka družina jih je prosila, da ji pošljejo vse podobe ki-iževega pota za prostor, kamor se zbirajo k molitvi. Tudi to sem imela in sem jim dala. Kitajski katoličani so zelo' pobožni. Ena od teh deklet ima poklic za redovnico, je stara 21 let, pa je razočarana nad življenjem, kakor ga žive tu v Hongkongu, kjer vse dela
Sestra Anca AAiklavčič — pod kipom Srca Jezusovega v njihovem zavodu v Hongkongu.
samo za denar, duše in Bog jim pa niso mar.
Pred dvema mesecema je prišla s Kitajske semkaj nečakinja ene naših kitajskih sester kanosijank. Ta sestra nam je vedno govorila o njej in nas prosila, naj molimo zanjo, da ostane trdna v veri. Dekle je bila namreč kazensko poslana tja v Tibet v gore na prisiljeno delo. Njena krivda je bila sa^.10 v tem, da je bila kot dijakinja v Hankowu predsednica Marijine Legije. Njen brat, ki živi tu v Hongkongu, je šele zdaj izprosil od rdečih oblastnikov, da so jo pustili na svobodo, in je prišla sem, kjer so jo meni zaupali, kajti znam njen jezik, mandarinščino. Ko sem ji rekla, da ji bom zapela pesem, ki jo v naši družbi rade pojemo v latinščini: Totus tuus ego sum, je rekla: Jo bova skupaj zapeli v latinščini in kitajščini. . . Pela je to pesem vsak dan zase skozi 23 let in to ji je bilo v neprestano oporo. Zdaj gre ona vsak dan k maši in svetemu obhajilu. Na Kitajskem so lepe duše! Ko je pred dvema letoma njen oče umiral, je rekel: Ponosen sem, da imam hčerko — mučenko!
Med bolniki sem naletela prav tako na zvestega pričevalca Kristusovega, ki je bil 26 let v Šanghaju v ječi skupaj z dvema škofoma, pa so ga pred letom dni izpustili. Govori samo angleščino in mandarinščino. Tako mi znanje jezikov pride zelo prav. Drugič Vam o tem primeru kaj več napišem.“
INDIJA
Sredi februarja nam piše PAVEL BERNIK SDB iz Shillonga na severu polotoka:
„To pot sem z odgovorom na Vaše pismo zelo pozen. Tudi jaz sem potoval v decembru in januarju. Šele sedaj se malo znajdem. Bil sem daleč doli na jugu na novih mašah štirih naših bogoslovcev, ki so leta
študirali pri nas in so se zdaj vrnili med svoje na jug dežele. Pa o tem bom kaj več pisal v skorajšnjem članku za „Katoliške misijone“.
ARABIJA
Iz Severnega Yemena na jugu polotoka nam piše s. dr. TEREZIJA ŽUŽEK iz družbe Misijonskih zdi'av-stvenih sester. Zahvaljuje se, da ji mislimo poslati iz sklada KM pomoč, in pravi:
„Občudujem vztrajnost rojakov zunaj domovine v velikodušnosti do nas misijonarjev.
Moja sestra Janja (tudi misijonska zdravnica iz iste družbe, op. ur.) se je na potu v Anglijo tu ustavila za nekaj tednov, čudila se je temu edinstvenemu misijonu in je bila navdušena nad njim. Letos nas je tu nekaj več sester, vsaka iz druge kongregacije. Kaže, da je pot božje Previdnosti za misijone v tej deželi. Večnost nem bo šele odkrila, zakaj tako.
Prihodnji teden pričakujemo obisk našega škofa iz Abu Dhabi, ki pride enkrat na leto. On nas vedno napolni z upanjem in zaupanjem v božjo Previdnost. Tu bomo izgubile dušnega pastirja junija meseca. Morda nam bo škof kaj povedal, kdo bo prišel namesto njega. Pripravljene smo tudi na to, da nobenega ne bo, kajti škof arabskega polotoka ima zelo malo misijonarjev. Molimo, da bi pi-i-šel župnikov namestnik, pa naj bo iz katerekoli dežele.“
AFRIKA SLONOKOŠČENA OBALA
Iz misijona Fresco nam piše tamkajšnji duhovnik Fidei donum IVAN BAJEC koncem februarja:
„Vašega pisma sem bil zelo vesel, saj ga še ni bilo, odkar sva se tu ločila. Pravite, da boste morda še enkrat prišli v Afriko in med drugim srečali tudi mojega brata Pavla, ki je delal v sosednjem misijonu in ki
sva ga zaman čakala na letališču, misleč, da se s počitnic vrne še za časa Vašega obiska pri nas. A se še zdaj ni vrnil. Ravno pred odhodom so mu zdravniki svetovali, naj ne hodi v Afriko. Tako trenutno dela doma na neki župniji. Upam, da se vrne pozneje, ko si zdravje še bolj utrdi.
Letos grem pa jaz na počitnice, po treh letih, kakor je tukaj navada. Tudi nekaj sestra bo' doživelo počitek, verjetno v začetku maja.“
ZAIRE
Iz oibskovalcu nedosegljive notranjosti te dežele, iz kraja Kole se je oglasila s pismom Kristusova nestra MOJCA KARNIČNIK tudi koncem meseca februarja. Iz njenega dolgega pisma povzemamo tele vesti:
„Zaupam vam, da mi je Vaše no-vembersko pismo o Vašem bivanju na prokuri v Kinshasi služilo za izpraševanje vesti. Občutek imam, da podobno kot tisti vrli patri na prokuri „bolehamo“ vsi afriški (ali vsaj zairski) misijonarji. Kolikokrat sem tudi sama tako zaposlena, da nimam časa za pogovor, ki ga kdo od mene pričakuje, ali da bi mimo, brez gledanja na uro, poslušala tistega, ki mi želi kaj povedati. Občutek imam, da vse preradi pozabljamo, da ni nič tisti, ki sadi, nič tisti, ki zaliva, ampak Bog, ki rast daje. (Po sv. Pavlu).
Sedaj pa prihajam z vestjo, ki vas bo nemalo presenetila. Misijonarke Jezusa Kristusa se takorekoč poslavljamo od misijona v Koleju. Gotovo sem Vam že v začetku mojega bivanja tukaj pisala, da imamo v Koleju dve postojanki: ena je v mestu, kjer živijo tri sestre, delujoče v tamkajšnji bolnici, druga pa se nahaja v misijonu, ki je center škofije, kjer sva bili navadno le dve, a smo trenutno štiri. Razdalja med eno in drugo postojanko je 6 km; čeprav živimo sestre radi različnega dela v
dveh skupinah, vendar sestavljamo eno samo skupnost.
Ko je junija 1980 prišel nov škof-domačin, se je kar zgrozil, ko je v škofiji, veliki za tri Slovenije in pol, našel komaj 8 duhovnikov in 7 sester. Škof je prej živel v Kinshasi, kjer je silno upoštevan, tako da nam nekateri predstavniki Cerkve „grozijo“, da ga ne bomo imeli dolgo, češ da ga je škoda za tako „luknjo“. No, pa je škof takoj začel delati veliko propagando za Kole okrog vseh moških in ženskih redov. Res je od takrat prišlo k nam „na oglede“ lepo število redovnikov in sester. Škof je pričel govoriti o potrebi gradnje samostana za sestre, pa smo me rekle, da če želijo priti kake sestre semkaj v Kole na misijon, jim me prepustimo naše dosedanje stanovanje. Sprva je kazalo, da do te spremembe še ne bo prišlo tako kmalu, potem so usmiljenke sv. Vincencija Pavelskega napol obljubile, da bi prišle za začetek prihodnjega šolskega leta, pred kratkim so se pa dokončno obvezale, da pridejo med velikimi šolskimi počitnicami, se pravi, da nam ne bo treba več skrbeti za prihodnje šolsko leto. škof se počuti nekako v „precepu“: ceni nas in je zelo zadovoljen z našim načinom dela, med tem ko bodočih sester še ne pozna, zato bi rad, da tudi me ostanemo. Me smo pa mnenja, da ni potrebna koncentracija sil na sedežu škofije, ko je tako ogromno področja brez duhovnikov in brez sester. Zato že razmišljamo o tem, da bi se podale drugam, orat ledino. To je čisto v skladu s karizmo našega Instituta: oditi tja, kjer so potrebe največje in kamor zaenkrat nihče drug ne gre; če pozneje drugi želijo priti za nami prevzeti naše delo, jim ga prepustiti in spet kje drugje pričeti na novo... To se sliši nekoliko heroisko; v resnici se to še ni prav dostikrat
zgodilo, zdaj je pa prilika, da tukaj to prakticiramo. ..
Kam bomo šle, boste verjetno vprašali. Trenutno se še ne ve, čeprav že razmišljamo o tej ali oni možnosti. Meseca oktobra lanskega leta smo odprli novo postojanko v De-kese, kraju, ki se nahaja 240 km od tu. Tri sestre so šle tja, pa tožijo, da jih je premalo, da bi morale biti vsaj štiri. Nimajo duhovnika, reve za Božič niso imele maše... Sicer se namerava tam naseliti tudi skupinica redovnikov — to je bil tudi pogoj za odhod naših sester tja — a vse gre bolj počasi naprej, kot pa se je predvidevalo. Tudi me bi bile vsaj nekaj časa brez duhovnika, kamor koli bi šle, ko zapustimo Kole. Sicer pa ne verjamem, da bi se to moglo zgoditi že čez nekaj mesecev, treba je misliti na toliko stvari, preden se more začeti z novo postojanko. Dekese smo pripravljale več let.
Jaz imam za konec tega šolskega leta oziroma za šolske počitnice v načrtu dopust v domovini. Potem bom pa ostala še nekaj mesecev, mogoče kar celo šolsko leto, v Evropi na izpopolnjevanju. Pri svojem delu namreč opažam, da bi bilo še bolj uspešno, če bi imela globlje znanje o svetem pismu, ki je podlaga, glavni pripomoček za vse moje delo: re-kolekcije, duhovne obnove, biblične krožke, seminarje... Na to sem že prej mislila, .zdaj smo pa vse sestre mnenja, da je za to najbolj pripraven trenutek. Če bi nadaljevala z dosedanjim delom, bi se mi po dopustu, ki bi moral biti kratek, mudilo nazaj, tako pa se mi ne bo takoo hudo mudilo, saj — kot sem že omenila — novo postojanko ne bo mogoče kar takoj odpreti. Mogoče čez eno leto...“
KENIJA
Od tu nam je pisal in poslal nekako okrožnico v italijanščini z vestmi z
njegovega misijona Siakago misijonski brat ŠTEFAN BURJA SDB 23. februarja. Že preje pa nam je poslal lepo razglednico z božičnimi voščili: „Lepa hvala za pošiljanje „Katoliških misijonov“. Tu ni veliko novega, le naše delovanje se bo pomnožilo. Naša salezijanska družina se je tudi povečala. Mislimo že na novi delokrog. Verjetno bo v Embu, ki je veliko večji kraj kot pa naš Siakago.
Tu vam pošiljam nekaj izrezkov iz poročil, ki jih moj sobrat duhovnik sestavlja in pošilja v Italijo. Iz njih boste marsikaj zvedeli tudi Vi.“
Iz poročil torej dejansko v naslednjem tole povzemamo:
„Prva dva salezijanca v Keniji, duhovnik Dario in brat Štefan sta dobila prirastek, kajti v decembru so prišle tri nove moči, vsi duhovniki. K njim moramo dodati še štiri indijske salezijance, ki pa so v drugih krajih. Torej za zdaj že devet Don Boskovih sinov v tej deželi!
Ti, ki so namenjeni za naš misijon, so se morali najprej sprijazniti s šolskimi klopmi v Jezikovnem centru v Nairobiju, da se priuče jeziku, ki ga tu ljudje govore. Maja meseca bodo sicer nehali hoditi v šolo, a jezika kajpada še ne bodo obvladali. Ti študentje jezika so gostje v bogoslovju misijonarjev Instituta Konso-lata, opoldne hodijo kosit v semenišču bližnjo hišo, ki je zdaj v predelavi in so jo naši predstojniki kupili v glavnem mestu, zato da se bomo mi mogli tam oglašati, ko moramo po opravkih, da ne bomo drugje nasla-narili.
Tudi v Siakago je nekaj novega: Stric in teta našega gospoda Darija sta prevzela skrb za našo kuhinjo, škoda da samo za nekaj mesecev, do marca, ko se moreta vrniti v Italijo.“ Iz kasnejše okrožnice:
„Praznik ustanovitelja naše družbe Don Boška smo včeraj praznovali.
Pred letom dni je prišel v Siakago sam škof, da je vernikom predstavil nove misijonarje na tem misijonu. Navzoči so bili kajpada tudi naši predstojniki iz Italije. A za obletnico tega dogodka je prišel naš dragi škof spet med nas, da je na ta način povdaril važnost prve obletnice prihoda salezijancev v Kenijo.
Bil je to zelo lep praznik, kajti prišli so naši verniki iz vsega obsežnega področja naše župnije. Mnogi so morali napraviti tisti dan 50 km peš hoje samo za to, da so prisostvovali slovesni maši, ki je trajala od pol enajstih do pol dveh popoldne. Ali je naš Don Boško čul bobne in bobniče, ki so spremljali petje v cerkvi? Upamo, da!
Naš brat Štefan je že dan preje pripravil razne igre, prav po salezijanskem načinu. Dobitki so bili čudoviti, kaka radirka, kak svinčnik, morda celo kak kos obleke, kaka srajca... A vse je lepo uspelo.“
ZAMBIJA
Poleg jezuitov bolj na jugu dežele delujeta v tej državi tudi dva minorita. P. Ernest Benko je šele pred kratkim prišel, dočim p. MIHA DREVENŠEK tam dela že kakih pet let, in sicer bolj na severu na meji z Zairom, kjer so bogata ležišča bakrene rude, v kraju Ndola. 12. marca nam je pisal in nam poroča tole:
,,Poleg drugih razlogov, da zadnje čase, odkar sem prišel z. dopusta, nisem pisal, je tudi to, da sem se lotil obnovitve in povečave naše cerkve, ki je bila veliko premajhna, saj je pri službi božji več ljudi moralo ostati zunaj cerkve kot pa tistih, ki so mogli noter. Ob praznikih, ko pride posebno veliko ljudi, imamo itak mašo vedno na prostem, če je bilo v takih primerih lepo vreme, je še šlo, a če so nas začenjale namakati božje solzice, smo se pa tudi mi jokali in potem na
soncu sušili. Zato smo se lotili velikega dola, ki bo, upam, do septembra končano in mislimo imeti 19. blagoslov povečane hiše božje. Ostane nam še preureditev presbiterija in pa seveda barvanje celotne cerkve. Seveda, ko se dela že končujejo, so se že preje končala sredstva in zdaj čakamo čudeže dobrotnikov.
Sedaj pa še nekaj besedi o novem misijonarju Benku. Nekaj dni sva bila skupaj tu v Ndoli, sedaj so ga pa predstojniki poslali v Lusako, da se tam sprijazni s čijanščino. Ko sva prišla doli v to glavno mesto dežele, se nas je pri Kristini zbralo 8 Slovencev. Ona zdaj spet bolj boleha na pljučih in bo morala v začetku aprila domov, morda celo na operacijo. Težko ji je pustiti šolo in Zambijo. Verjetno k njeni bolezni pripomore tudi velik napor z delom v šoli.
Bivanje v domačem kraju je bilo izredno lepo in prijetno, čeprav kratko, ker so mi trije meseci minuli kot bi pihnil. Delo v župniji je šlo med tem kar naprej. Krstili so 150 dojenčkov, precej se jih je tudi poročilo, nekaj tudi cerkveno. Veliko neporočenih deklet pa tudi pričakuje rojstva. Katehumeni bodo krščeni za veliko noč. Tudi pogrebov je bilo med mojo odsotnostjo veliko, med njimi celo takih ljudi, s katerimi sem bil precej povezan.
Še to: Pri gradnji cerkve oziroma povečavi naši ljudje veliko pomagajo. Delali smo večinoma ob sobotah in tedaj je včasih prišlo tudi do dvesto in tristo sodelavcev. Žene so doma skuhale obed in ga prinesle možem in sinovom na gradbišče. Pa tudi v denarju so ljudje veliko pomagali, saj so doslej izdanega prispevali 80 %. Misijonarji okrog nas kar ne verjamejo, da so v tej ekonomski krizi ljudje toliko darovali.
Med tem, ko sem bil doma na počitnicah, so mi tatovi ukradli avtomo-
Zambijcki misijonar o. Tomažin lo»ro in indijski misijonar, ki je župnik v župniji sv. Kizita, kjer .deluje naš o. Jože Grošelj.
bil. Z darovi, ki som jih pri ljudeh doma dobil in pa s pomočjo avstrijske misijonske organizacije MIVA sem si pa omislil še bolj koristno vozilo, pol-tovorni Mercedes, ki nosi poldrugo tono. Prav lepo se obnese po teh naših cestah, zlasti pa je dobro, ker ne zahteva veliko popravil. V štirih mesecih sem prevozil 23.754 km. Prevažal sem krave, koze, ovce, šoder, opeko, drva, bolnike, otročad, potrebščine misijonskih postaj. Precej ljudem je vozilo rešilo življenje, ko jih je pravočasno pripeljalo v bolnico. Neverjetno, koliko dobrega so dobrotniki storili, store in še bodo naredili s svojimi prispevki misijonu!“
Njegov sobrat p. ERNEST BENKO se je tudi oglasil iz Zambije. Ob srečanju osmih slovenskih misijonarjev pri Kristini Mlakar je kot najnovejša misijonska moč v imenu vseh ostalih napisal „Katoliškim misijonom“ pismo s podpisi vseh navzočih. Takole se glasi:
„ ,Kako lepo in prijetno je, če bratje prebivajo skupaj!1 Kristina
ima zasluge, da smo se danes znova prepričali o resničnosti teh besed svetega pisma. Velikodušno nas je povabila na so v j zambijski dom in mi smo se radi odzvali. Bratska miza, prijateljski klepet in slovenska pesem nas je za nekaj ur iztrgala iz vsakdanjega dela. Duhovno smo se okrepili, Kristini pa zaželeli srečno pot v domovino in veselo vrnitev.
Tudi Vas pri „Katoliških misijonih“ smo se spomnili. Kako bi Vas mogli pozabiti, saj smo preko Vas vsestransko podkrepljeni. Naši prijatelji ste in dobrotniki, Vaš misijonski list nas povezuje tudi z ostalimi misijonarji širom po svetu. Bog plačaj za vse dobro! Slovenski misijonarji in misijonarke iz Zambije.“
Slede podpisi: p. Ernest Benko, p. Stanko Rozman, p. Radko Rudež, p. Lovro Tomažin, p. Jože Grošelj, p. Janko Mlakar, Kristina Mlakar, p. Miha Drevenšček.
Na drugi strani pisma pa je p. Einest Benko še pripisal:
„Kot vidite, sem že v Zambiji. Prav
danes sem nastopil službo kaplana v predmestju Lusake v župniji Makena. Seveda bo moja prva dolžnost učenje jezika činjanža.
Hvala lepa za pismo, ki ste ga poslali p. Mihu. Omenjate, da že dolgo ni pisal. Odkar je dobil svojo župnijo, je pozabil na ves svet in vidi samo svoje vernike in svojo cerkev, ki jo prav sedaj povečuje in prenavlja. Ko bodo dela končana, bo cerkev zelo lepa in ne vem, kdo je bo bolj vesel, ali on ali njegovi verniki.
S p. Stankom Rozmanom sva se dogovorila, da bova kmalu naredila intervju in Vam ga bo Stanko poslal, tako da bo tudi za KM kaj. Vse dobro Vam želim in pozdravljam!“
Iz Mumbwe, kjer župnikuje, se nam je ta naš odlični sodelavec p. STANKO ROZMAN tudi oglasil, ne sicer še z interjuvom, ampak s svojim prvim poročilom, kar se je vrnil po dopustu v domovini na svoj misijon. Iz njegovega precej obširnega pisma podajamo bravcem KM tole:
„Glede zdravja se ne morem nič kaj pohvaliti. Že nekaj let nisem nič pravi. Malarija me je zdelala. Ko sem bil tri mesece v Evropi in v Kanadi, sem se tudi bolj slabo počutil. Ko sem se vrnil, sem pa spet zaživel, kajti marsikaj je bilo treba urediti in započeti.
Nameravamo namreč tu na misijonu zgraditi malo bolnišnico, ki bo pa tudi tako stala milijon dolarjev. 17. februarja mi je nadškof že potrdil načrte. Sedaj so stvari stekle. Toda treba je še veliko pisarjenja, diplomacije in potrpežljivega čakanja. Za četrtek organiziram sestanek vseh, ki jih ustanovitev bolnice zanima. Levji del pomoči sem našel pri neki beljgijski organizaciji, ki sem jo na dopustu obiskal. V kratkem Ti napišem o vsem tem članek za KM.
Bolnica bo imela kakih 50 postelj. Vodile bi jo sestre ob državni pomoči. Skrbela pa bo tudi za okoliške klinike, ki jih je že osem in jih bomo še kakih pet ustanovili.
Vprašuješ po p. Cerovcu. Lani marca meseca je šel v tretjo proba-cijo, ki traja leto dni. Med drugim je bil tudi v Parizu šest mesecev. Od predstojnikov je dobil dovoljenje, da gre študirat za doktorat iz pastoralne teologije. Menda je že v Rimu, a se od tam še ni oglasil, pričakujem pa njegovo pismo vsak dan. Nekaj mesecev pred svojim odhodom je začel dozidavati prostore naši premajhni hiši. Kar je on začel, sem jaz do srede junija lani dokončal. Ako se spet pri nas pojaviš, boš na boljšem, kajti dogradili smo štiri sobe, dve za stanovanje, eno za goste in eno za pisarno.“
še drugega zambijskega misijonarja pismo imamo. To je p. JOŽE GROŠELJ, ki nam je obenem poslal tudi „Iz sončne Zambije“, list zambijskih misijonarjev, katerega deloma že v tej številki objavljamo. Njegovo pismo prinaša tele novice:
„Danes Vam prilagam zadnjo številko „Iz Sončne Zambije“, ki je bila obenem prva, zadnja in edina številka lanskega leta. Res je, da mi je v svoji „oporoki“ Jože Kokalj nekako zapustil uredništvo in izdajanje, ni mi pa zapustil nobenega sodelavca... Upam, da bomo naslednjo številko izdali za Veliko noč.
Tukaj delo kar gre naprej. Dežja je letos na pretek, čeprav je prišel šele o Božiču. Kaže, da bo letina se kar dobra. Pri naši cerkvi te dtii dokončujejo stolp, ki bo nosil velik, šest metrov visoki križ. Tudi sicer dela lepo napredujejo. Ta teden je moj župnik, sobrat Indijec, odšel domov na počitnice, tako bom nekaj mesecev sam gospodaril na fari. Zaprosil sem
za dodatno pomoč iz Avstrije, da bomo v Lilandi dozidali še štiri učilnice in malo dvorano, pa bo ves prostor izkoriščen. Obe cerkvi, ta v Kizito in ona v Lilandi, sta pri nedeljskih mašah prenapolnjeni. Kaže, da bo res treba misliti na povečavo cerkve sv. Kizita. Mislil sem, da v misijonih ne bom nikdar kaj gradil, zdaj pa postajam skoraj drugi Tomažin. Ker bo ta nova cerkev posvečena sv. Andreju Kaggwi, sem iz knjig pobral nekaj gradiva o njegovem življenju. Tako je nastala knjižica, ki jo zdaj širimo po fari. Naj vsaj spoznajo svojega patrona, ugandskega mučenca. Prilagam Vam knjižico na vpogled.
Tukaj imamo zdaj novega provin-ciala, tokrat Irca. V hiši pri cerkvi
v Matero smo zdaj le trije: dva Poljaka in jaz. Slovak je na zdravljenju v bolnišnici. Kristina odleti aprila domov na zdravljenje. Letos ima tudi njen brat Janez pravico do dopusta in bo šel. Lovro Tomažin bo v cerkev sv. Terezike, ki jo je nazadnje zgradil, ustoličil veliko oljno sliko te svetnice, ki jo je dobil iz Argentine. Na sredi stene za glavnim oltarjem hočejo farani imeti velik križ, ki bo naslikan, pod križem na levi bo pa sv. Terezika na platnu. Jaz sem za novo cerkev naročil nekaj rezbarij, pa se nekaterim duhovnikom zde preafriške... in pravijo, da tudi ljudje ne bodo preveč zadovoljni. Za oltarno mizo bomo obesili tri podobe na platnu, ki so jih tukaj naslikali.“
tmaStlOTSC]] QPaatDBQtüD®
„DRUŽINA“, verski tednik v Ljubljani, je začela s številko, ki je izšla 24. januarja, objavljati mesečno novo zaglavje misijonske vsebine pod naslovom „Misijonska obzorja“, kar je prvi vidni sad misijonskega simpozija v Rimu lani v začetku oktobra. Medškofijski misijonski svet v Sloveniji takole utemeljuje in razlaga to zaglavje:
„Dolgo smo iskali odgovor na vprašanje, ali naj začnemo izdajati poseben misijonski list in s tem nadaljujemo pomembno izročilo „Katoliških misijonov“, ki so do konca svetovne vojne izhajali v domovini, zdaj pa jih izdajajo v tujini. Pobude smo dobivali iz domovine in tujine. O tem smo se pogovarjali na sejah, odločiti se pa nismo mogli. Mislili smo tudi na nasvete obeh nadškofov, dr. Pogačnika in dr. Šuštarja, naj se še tesneje povežemo z verskimi listi, predvsem z. Družino in z Ognjiščem. Tam smo že doslej često našli odprta vrata. Doživljali smo srečne trenutke, da skoraj nobena številka verskega tiska ni izšla brez misijonske misli ali članka, saj tudi ni smelo biti drugače. Ali ni misijonska misel temeljna misel našega verovanja, ki vernika sili, da še na poseben način uresničuje evangelij? Ne gre več samo za osebno razmerje vernika do Kristusa, temveč za celoten odnos človeštva do evangelija in za celotno odrešenjsko delo, za njegove začetke in vesoljno izpolnitev.
S to številko začenjamo v Družini mesečno misijonsko rubriko; v slovenski Cerkvi se dogaja nekaj novega, na videz majhnega, v resnici pa zelo velikega. Ti zapisi naj bi širili misijonska obzorja bralcev „Družine“ — doma in na tujem.
Za naslov teh dveh stolpcev lista, ki ju bo urejalo uredništvo Medškofij-skega misijonskega sveta, smo izbrali kratki besedi MISIJONSKA OBZORJA. Vsak članek, pa naj gre za misijonske vesti ali poročila, za načelne misli ali za Pogovor z našimi misijonarji, bo po svoje pomagal širiti in poglabljati to, kar
že vemo o oznanjevanju evangelija, ki je od začetka namenjen vsem narodom in vsem kulturam.“
V Južni' Ameriki se je zbrala skupina duhovnikov in .škofov že lansko leto na posebno razpravljanje o vprašanjih misijonskega sodelovanja katoličanov tega kontinenta. O tem srečanju so izdali razmnoženino, ki so jo razposlali po vseh škofijah vseh južnoameriških držav. V njej pribijajo, da mora ta najbolj katoliški kontinent kljub temu, da še sam potrebuje duhovnikov in redovnikov od drugod, vendarle „od svojega uboštva deliti s tistimi deželami, ki so še bolj ubožne“, se pravi z misijonskimi deželami, kjer je Kristusa in njegovo Cerkev treba šele zasajati, v Aziji in zlasti v Afriki, ki je tako odprta misijonskemu delu v večini držav in kamor Cerkev vabi na delo ves katoliški svet, da ne zamudimo odločilne ure.
Počitniška kolonija osrednjega slovenskega društva v Argentini „Zedinjena Slovenija“, ki vsako leto zbere v kordobskih hribih veliko število slovenskih otrok, v času, ko njihovi starši okrog Treh Kraljev igrajo znamenito misijonsko tombolo, tudi sama organizira med otroki to misijonsko zabavo v prid slovenskim misijonarjem. „Katoliškim misijonom“ so poslali izkupiček te njihove misijonske tombole 600.000 pesov (nekako 60 dolarjev) in lep dopis z naslikanimi planikami in naslednjim besedilom: „Udeleženci XX. Počitniške kolonije šolskih otrok, ki jo organizira „Zedinjena Slovenija“ v „Domu dr. Rudolfa Hanželiča“ v Dolores, so tudi hateli prispevati v misijonski sklad in po svojih močeh pomagati tistim, ki na terenu uresničujejo Jezusove besede: Pojdite in učite vse narode! — Pošiljamo dobiček misijonske tombole v Dolores 600.000 pesov.“ - Slede podpisi organizatorjev in voditeljev tombole ter vseh otrok — udeležencev. Srčna vam hvala, otroci, za dar in za lep zgled!
Premiki v vrstah slovenskih misijonarjev in misijonark so bili zadnje čase kar pomembni: Na misijonsko polje je odšel, in sicer v Zambijo minorit p. Ernest Benko in smo z njim dobili novega misijonarja; na Madagaskar se je po daljšem zdravljenju v domovini vrnila s. Terezija Pavlič; misijonska zdravnica s. dr. Janja žužek je zapustila Etiopijo in je zdaj v Angliji, čakajoč na operacijo; Misijonar Fidei donum Pavel Bajec, brat Ivana Bajca, ki je preje tudi deloval na Slonokoščeni obali, se še ne more vrniti tja radi zdravja in zdaj deluje na fari v Sloveniji; misijonar p. Evgen Ketiš v času svojega dopusta pomaga sobratom v Avstraliji pri dušnem pastirstvu med rojaki.
P. Ketiša velikonočno voščilo, ki nam ga je poslal iz Merrylandsa v Avstraliji, se takole glasi: „Mir in vse dobro! Vam in vsem misijonskim prijateljem, ne samo našim v Togo, temveč vsem po šimem svetu, želim vesel praznik Kristusovega vstajenja! To praznično razpoloženje naj Vam pomaga k še globljemu doživljanju. Ko so prilike tako nanesle, da moram malo več po svetu, odkrivam, kako veliko delo vršijo „Katoliški misijoni“. Bog naj blagoslavlja še naprej to njihovo poslanstvo! Vsem vdani p. Evgen Ketiš.“
MISIJONSKI DAROVI
V SKLAD KM ZA VSE SLOVENSKE MISIJONARJE
Kanada: Jože Kmetič, 500 kanad. dolarjev.
U.S.A.: Frances Ošaben, 3 dolarje.
Venezuela, po Cirilu Bartolu, v bolivarjih: Ilija Anton, 300; Jakoš Pavla, 200; Bartol Ciril, 100; družina Mršnik, 50.
Argentina, v arg. pesih: Marija Hvala, 50.000; N. N., V. Alsina, 25.000; Ivan Mehle, st., 100.000; Beno Tičar, 200.000; Jože Draksler, 200.000; otroci šolske počitniške kolonije „Zedinjene Slovenije“ v Dolores, izkupiček tamkajšnje misijonske tombole, 600.000.
ZA POSAMEZNE MISTPONARJE
P. Opeku za vangaindranske zvonove, iz Argentine: Matej in Janez Jelenc, 500.000; Dimnik Janko, 300.000; Perharič Mira, 200.000; s. Svetlin Helena, 300.000; vsi v pesih. Iz USA, Anica Tushar, Gilbert, 25 dolarjev.
P. Tomažinu Lovru, Zambija, Frances Ošaben, USA, 5 dolarjev.
Za laična misijonarja Marka Vilfana in Jankota Erjavca na Madagaskarju, Jurij Drajzibner, 200.000 pesov.
ZA MISIJONE
Jožefa Mokorel, Chicago, USA, 30 dolarjev; Drenik Štefan, Lomas del -Mirador, Argentina, 500.000 pesov.
V TISKOVNI SKLAD KM
Vrečar Jože, USA, 5 dolarjev; iz Argentine, v arg. pesih: duhovnik Boris Koman, 200.000; Marija Božnar, 50.000; Angela Žakelj, 50.000 in s. Helena Svetlin, 200.000 pesov.
ZA MISIJONSKI ZAVOD BAR. MISIJONIŠČA
Frances Ošaben, Barberton, USA, 12 dolarjev; Alijzij Šonc, 50.000 pesov.
VSEM ZA VSE TISOČKRAT BOG PLAČAJ
"KATOLIŠKI MISIJONI" so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskrh družb, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče. Urejuje in upravlia Lenček Ladislav C M. — Naslov uredništva in uprave: El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, 1826 Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska "Editorial Baraga del Centro Misional Baraga", Colön 2544, 1826 Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. S cerkvenim dovoljenjem.
Naročnina v letu 1982 in vse za nazaj: 20 USA dolarjev oziroma odgovarjajoče v drugih valutah (v Kanadi 25 dolarjevl). Letalsko pošiljanje 20 dolarjev več!
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina* Baragovo misijonišče, El Cabezuelo 4029, 1826 Remedios de Escalada, Prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Ramön L. Falcćn 4158, 1407 Buenos Aires. — Pisarna Sloge, Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia.
ZDA: Rev. Charles A. Wolbang CM, 131 Birchmount Road, SCAPBOROUGH, Ont., Canada MIN 3J7 — Mr. Rudi Knez, 17826 Brion Ave., Cleveland, O. 4419 — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, III. 60608 U.S.A.
Kanada: Župnija Marije Pomagaj: rev. Ivan Jan C.M., 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont..* župnija Marije Brezmadežne: 739 Brown’s Line, Toronto, Ont. M8W 3V7; Za Montreal in Quebec: rev. Jeretina Janez C.M., 405 Marie Anne East, Montreal, P.Q.; Za Winnipeg in okolico: rev. Letonja C.M., 95 Macdonald Ave, Winnipeg, Man. R3B 0J3. Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario, 7, 34170 Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, 34133 Trst, Via Risorta 3 Francija: s. Cecilija Prebil, Rue du Bac 140, Paris 75340, Cedex 07 Avstrija: B. B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt A-9020.
Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford, Gran Bretaha.
Avstralija: Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101.
„Angel Gospodov je oznanil Mariji in spočela je od Svetega Duha".
Takole indijska mladina uprizarja ta največji dogodek v človeški zgodovini.
Registro de Prop. Int. No. 68166 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467 Buenos Aires
s Is	FRANQUEO PAGADO
	Concesićn N' 3143
3 p	TARIFA REDUCIDA
	Conceti6n N* 5612