LETO VI. ŠT. 13 (254) / TRST, GORICA ČETRTEK, 5. APRILA 2001 SETT1MANALE SPED1Z. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LECCE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596 CENA 1500 LIR 0,77 € NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 IZZA KONGRESA Po naslovu sodeč bi se lahko kdo spomnil na roman znanega slovenskega pisatelja, obenem župana in politika, ki pripoveduje o znanem Ljubljanskem kongresu v prvi polovici 19. stoletja, znanem tudi kot “kongres treh cesarjev” (avstrijski in ruski cesar ter neapeljski kralj). V našem primeru pa gre za mnogo manj imenitno in veliko srečanje, ki pa je bil tudi kongres delovnega značaja. Manj slavnostno srečanje, ki pa je recimo obsegalo tudi križarjenje z admiralsko ladjo po vodah ob izlivu oz. Delti reke Pad. Vode pa je bilo itak vse preveč, ker je poleg rečne kar precej padala tudi z neba... Sloje za letno zborovanje italijanskih katoliških tednikov oz. njih zveze FISC. Potekalo je v središču Padske nižine v mestu Rovigo, ki leži med rekama Adižo in Pad. To je znana pokrajina Polesine, kjer so bile pred pol stoletjem hude poplave. Te zemljepisne podrobnosti niso tu odveč, saj je bila tema zborovanje prav Zemlja - Mati, in to z vsem, kar je s tem v zvezi. Vloga domače zemlje, obramba in razvoj teritorija, politika okolja in ekološki problemi - to in še marsikaj drugega je bilo na dnevnem redu teh dni. Naj samo na kratko uokvirimo vse to v delovni program teh dni. Zborovanje se je začelo v lepem gledališču Teatro sociale v Rovigu (slika na strani 2). Mesto je tipično venetsko središče. Stari del z ozkimi ulicami in večjimi trgi, mnogimi cerkvami (kot romansko stolnico), zgodovinskimi palačami in vilami, na drugi strani pa še moderni del, kot je običajno v vsakem mestu. Sledila je ladijska plovba po Padu, še zadnji dan pa razprava v večjem avditoriju mestnozdravstvene enote. Zanimiv je bil zlasti prvi uradni večer z odprtjem kongresa, ki so sega udeležile razne cerkvene In mestne oblasti, med temi predsednik dežele Veneto in krajevni škof. Škofija se uradno Imenuje Rovlgo-Adria. To zborovanje je priredil škofijski tednik izRoviga La Settimana, ki prav letos obhaja svojo 100-letnico; to so prireditelji hoteli primerno obeležiti in praznovati ta nevsakdanji jubilej. Na tem večeru v mestnem gledališču je zelo pomenljive besede o verskem oz. katoliškem tisku Izrekel domači škof msgr. A.ll. Mazzocato. Med drugim je škof poudaril vlogo takega liska v domači župniji, kije prva celica družbe v cerkvenem okviru. To je zelo zgovorno tolmačil prav iz etimološkega Izvora besede župnija, in sicer v italijanščini oziroma v grškem jeziku, ki pomeni “med hišami, domovi" (para oikia), Seveda ob vsem tem lahko mi povzamemo današnji pomen oz. vlogo katoliškega tiska, /.lastiSlovenci Imamo v trm smislu že precej staro tradicijo, saj jo navadno beležimo zlasti od Slomškovih velikih tiskovnih pobud dalje, pa recimo še ob drugih podobnih primerih (časopis Zgodnja danica Luke Jerana ). Ne bomo tu spet podrobno spominjali na Slomškove Iniciative, kot so bile ustanovitev Mohorjeve družbe, revija Drobtinice In vzgojna povest Blaž In Neživa, ki danes kažejo prvega slovenskega blaženega škofa v najboljši luči. Tudi danes se, hvala Bogu, naš dobri tisk nima kaj skrivati, saj ima tako v matični domovini kot v zamejstvu še vedno zelo aktualno mesto. stran 2 ANDREJ BRATUŽ ZA BLIŽNJE POLITIČNE VOLITVE Temelji evropske kulturne (In tudi duhovne) istovetnosti so se zelo omajali. Iščemo nekaj novega, neko novo oporo... neko novo zgodbo. Nekateri iščejo drugega boga, drugi iščejo (če sploh iščejo) nekaj, kar sami ne vedo, kaj je. To je današnji Balkan v današnji Evropi. Današnji Balkan je simptom današnje Evrope. Samo izredno zlohoten umje lahko s tem zadovoljen. S svetom, v katerem živimo, nekaj resnično ni v redu. Isto velja za Evropo in za Balkan. Vprašanje oz. tema je Drugi Balkan/Bojim se, da je odgovor samo eden: če kdo res želi drugi Balkan (upam, da vsak izmed nas iz nekih svojih razlogov to želi), to mora vedeti, da ta isti drugi Balkan neizbežno predpostavlja drugo Evropo. Kakršna Evropa, takšen Balkan. PflAR JfVREM0V/Č, DRUGO BALKANA, GORICA 2001 KOCKA JE PADLA ERIKA JAZBAR Živimo v Italiji, kjer smo vsako leto državljani poklicani na volišča za razne volilne preizkušnje. Letos nas čaka kar nekaj izzivov, ki za našo narodnostno skupnost niso drugorazrednega pomena. V nedeljo, 13. maja, bomo obnovili parlament, nato bo na vrsti po vsej verjetnosti referendum, na katerem se bomo izrekli v prid ali proti spremembam ustave v smeri federalističnega ustroja, ki jih je parlament izglasoval zadnje dni svojega mandata; 10. junija pa bodo v naši deželi upravne volitve, na katerih bomo obnovili tri pokrajinske svete, kjer smo Slovenci zgodovinsko prisotni, ob tem pa na Tržaškem občinska sveta za Trst in Milje ter na Goriškem med drugimi zaTržič in Ronke. Do teh volitev bo prišlo junija, ker ima naša dežela avtonomni statut in s tem pristojnost, da sama izbere datum upravnih volitev. Drugo nedeljo v mesecu maju se bodo italijanski volilni upravičenci odločili za Berlu- sconijevo ali Rutellijevo opcijo. Potrdili bodo zaupanje delu levosredinske vlade ali vprašali za obnovo oblasti. Med ostrimi političnimi polemikami, do katerih je prišlo v zadnjih tednih okoli satiričnih oddaj, novinarskega poklica in težkih besed, ki marsikdaj segajo v vzdušje petdesetih let, so se v Rimu med drugim odločili o imenih kandidatov v volilnih okrožjih po Italiji. Izbira kandidatov je v večinskem volilnem sistemu bistvenega pomena, saj dana koalicija zmaga na volitvah na podlagi predstavnikov, ki jih izvoli v parlament, medtem ko je globalno število prejetih glasov lahko tudi relativno. Zato je še kako pomembno, kdo je kandidat v danem okrožju. V tej luči so levosredinski veljaki, z Rutellijem na čelu, večkrat izjavili, da so kriteriji izbire kandidatov kvaliteta, raprezentativnost na teritoriju in izkušnje v upravnem-političnem svetu. Vsaj tako je bilo rečeno. Zadnjo besedo imajo pri imenih kandidatov osrednji tajniki strank v Rimu oz. sam Rutelli, pri tem pa morajo u-poštevati kompaktnost krajevnih tajnikov koalicije. Ravno v tem je glavni del igre. Če se o-be duši levosredinske koalicije (levica in Marjetica) zmenita za imena krajevnih kandidatov, ima Rim pri tem pogosto bolj malo besede. Če pa se zgodi, da je koalicija na krajevni ravni šibka in ji ne uspe do skupnih imen, obstaja realna možnost, da nastopi Rim in ime-i nuje kandidata, ki je lahko vsi-! Ijen od zgoraj, če je to krajevni veljak, ali od zunaj, ko je okrožje "gotovo". Naša dežela izvoli v italijanski parlament 13 poslancev in 7 senatorjev. Od teh je neposredno izvoljenih 10 poslancev in 5 senatorjev, medtem ko so ostali izvoljeni v proporčnem delu oz. z ostanki. Mandat traja 5 let, imena kandidatov pa morajo liste in koalicije predstaviti do 8. aprila. V zadnjih mesecih smo lahko na časopisih veliko brali o raznoraznih izjavah in hipotezah glede imen, ravnotežij, kriterijev in še kaj. ........ STRAN 3 SLOVENCI IN VOLITVE ZAJAMČENO ZASTOPSTVO EDINA REŠITEV DRAGO LECIŠA /z članka Erike jazbar je jasno razvidno, da je naša slovenska manjšina v Italiji spet pred zelo hudo preizkušnjo. Nobenega jamstva namreč ni, da bomo v novi zakonodajni dobi v rimskem parlamentu imeli predstavnika iz svojih vrst. Zanimivo in hkrati poučno je, da za "Oljko" ni bilo samo po sebi razumljivo, da mora vgoriškem senatnem okrožju nastopiti slovenski kandidat, četudi se je bil pokojni sena tor Bra tina svoj čas potrudil, da so v goriško volilno okrožje bile vključene tudi tri občine s Tržaškega in domala vse občine v Benečiji. S tem naj bi se očitno olajšala izvolitev slovenskega senatorja, kar se je v legislaturi, ki se je iztekla, tudi uresničilo, saj je bil najprej izvoljen Darko Bratina, po njegovi prezgodnji smrti pa Dimitrij Volčič. Sicer je treba priznati, da so bili za njuno izvolitev odločilni predvsem glaso- vi furlanskih in v manjši meri italijanskih volivcev ter volivk. Na volitvah 13. maja ho v tem okrožju nastopil slovenski kandidat Miloš Budin, ki je vidnejši predstavnik Levih demokratov in že dva mandata tudi deželni svetovalec Furlanije-Ju-lijske krajine. Za njegovo kandidaturo v tem okrožju je bil potreben, kot smo slišali, poseg iz Rima, češ da je bilo treba najti mesto za kandidaturo ministra Bordona, ki je na Tržaškem predvsem znan po tem, da je bil župan v Miljah (izvoljen na listi KPI). Možnost izvolitve sloven-i skega kandidata je tokrat go-I tovo manjša, saj bodo volivci, 1 zlasti Furlani in Italijani, čutili, da je bil domači kandida t, kakršen je bil pokojni prof. Bratina, zapostavljen, za Volčičevo izvolitev pa je bilo, kot vemo, odločilno dejstvo, da ga tako rekoč pozna vsa Italija, ker je desetletja nastopal na ekranih državne televizije in poleg tega več let predaval na univerzi v Gorici. Za Budinovo izvolitev ne bodo torej odločilni glasovi slovenskih volivcev in volivk, temveč glasovi furlanskih in italijanskih volivcev. Ob tem seveda ne moremo mimo dejstva, da naši slovenski manjšini v Italiji ni zajamčena pravica do lastnega predstavništva v obeh vejah rimskega parlamenta, zaradi česar smemo upravičeno trditi, da taka odsotnost predstavlja hudo pomanjkljivost v demokratični državni ureditvi. ——— STRAN 3 PO MILOSEVICEVI PREDAJI NOVA STRAN V ZGODOVINI BALKANA? Po 36 urah obleganja trinadstropne, luksuzne vile na Dedi-nju se je Slobodan Miloševič v nedeljo, 1. aprila, zgodaj zjutraj končno predal srbskim varnostnim silam, ki so tako lahko izvedle sodni nalog za aretacijo in ga odpeljale v centralni beograjski zapor. Med obleganjem Miloševičeve rezidence so policijske sile sicer nekajkrat poskušale s silo izvršiti nalog o aretaciji, a so brž ugotovile, da ne bi šlo brez prelivanja krvi, ker je bilo v vili najmanj 40 do zob oboroženih in bivšemu predsedniku slepo vdanih varnostnikov. Poleg tega je v neposredni bližini vile stala sicer ne prav številna množica Milo-ševičevih privržencev in skušala preprečiti ali vsaj ovirati akcijo policijskih sil. Več ur ni bilo tudi povsem jasno, kako se bo obnašala vojska, ki je od zunaj "stražila" vilo. Poteči je mora- lo več ur, preden je iz glavnega stana prtšlo sporočilo, da vojska ne bo ovirala dela policijskih agentov. Miloševič je po prvih urah, med katerimi se je vedel zelo nastopaško in celo zagrozil, da ga ne bodo dobili v roke živega, pristal na pogovor s Čedomirom Jovanovičem, mladim voditeljem parlamentarne skupine, kateri politično pripada tudi predsednik srbske vlade Zoran Djindjič, in v prisotnosti svojega odvetnika končno privolil, da so ga agenti odvedli iz vile in ga odpeljali v zapor. Živčnost je bila tedaj v hiši gotovo na višku, saj je Miloševičeva hči Marija, kije bila ob svoji materi Mirjani, oddala nekaj strelov iz samokresa, ki pa za srečo niso zadeli nikogar. Slobodan Miloševič, ki je dolgih 13 let bil neomejeni gospodar na obširnem območju Balkana, je bil aretiran po nalogu srbske sodne oblasti, ki ga obtožuje, da je zlorabljal oblast, si nezakonito prisvojil velike vsote denarja - baje v vrednosti 1.200 milijard lir - s čimer je utrjeval svoj režim in svojo socialistično stranko; odredil je izvoz v tujino znatne količine zlatih rezerv ter da je dal pobiti ali ugrabiti več svojih resničnih ali domnevnih političnih nasprotnikov. » DL / STRAN 3 j Janez Povše ' MILOŠEVIČ ALI VPRAŠANJE ODGOVORNOSTI Ivan Žerjal / pogovor ANDREJ ŠTEKAR VJVI Breda Susič KSI "NA BLIŽNJEM VZHODU NIČ NOVEGA" Jože Štucin POMLADNI ZVOKI I Drago Legiša / intervju I FABIO GERGOLET Mihaela Pirih BEREMO, POSLUŠAMO, DOŽIVJAMO, RASTEMO m Jurij Paljk SVETLA STRAN BALKANA Harjet Dornik SLAVNOSTNI VEČER OB 90-LETNICI SPDG Peter Szabo OSVOBAJANJE Igor Cotič SKUPNI PROJEKTI, IZZIV ZA MLADE 1 ČETRTEK, 5. APRILA 2001 NOVI OB ZGODOVINSKIH OBLETNICAH Šestdesetletnica velikih dogodkov ČETRTEK, 5. APRILA 2001 MARTIN KRANNER Dva meseca v letu 1941, marec in april, sta usodno zaznamovala našo polpreteklo dobo. Trije oz. štirje datumi tistih dveh mesecev bodo ostali zapisani s črnimi črkami v naši zgodovini zaradi dogodkov, ki so povzročili, da je bil naš narod potegnjen v vojno vihro, da je s tolikimi žrtvami plačal komunistično revolucijo, protirevolucijo in državljansko vojno ter da je celih 45 let trpel pod jarmom nasilne oblasti komunistične partije. Dne 25. marca 1941 je moral regent knez Pavel, ki je v prvi (kraljevini) Jugoslaviji "vladal" namesto mladoletnega Petra (njegov oče kralj Aleksander je bil leta 1934 umorjen v Marseju), na Dunaju pod silnim pritiskom od strani Nemčije podpisati pristop k "trojnemu paktu", ki so ga sestavljali Hitlerjeva Nemčija, Mussolinijeva Italija in Japonska. (Jugoslavija je bila obkoljena od vseh strani od "sovražnih" držav: Nemčije, Italije, Madžarske, Bolgarije in Albanije, le proti Grčiji je bila prosta, kjer so tedaj še bili Angleži, ker so premagali Italijo, ki je napadla Grčijo). Nemčija je obljubila, da bo spoštovala neodvisnost Jugoslavije in tudi ne bo smela svoje vojske prevažati čez njeno ozemlje (če bi napadla Angleže v Grčiji). (Vele)srbi, ki so nasprotovali regentu oz. vladi, ker je konec avgusta 1939 priznala Hrvatom samoupravo, so izrabili podpis pristopa, so mu nasprotovali in general Simovic' je z državnim udarom 27. marca odstavil vlado in regenta kneza Pavla, sestavil novo vlado "narodne sloge", postal njen predsednik, mladoletnega kralja pa proglasil za vladujočega kralja Petra II. Nova vlada je ustno obvestila Berlin in Rim, da bo spoštovala pristop, ni pa tega storila pismeno, čeprav je bila opozorjena, da mora to napraviti. S tem je zapečatila usodo Jugoslavije! Hitlerje 27. marca ukazal njeno razbitje. Nova vlada oz. Beograd je reagiral tako, da je nahujskal mlade demonstrante, da so po ulicah kričali: "Rajši vojna kot pakt" (Bolji rat nego pakt). Ta parola se je prenesla tudi v Ljubljano, tudi tam so (smo) predvsem mladi študentje kričali I isto geslo. Na stotine mladih prostovoljcev študentov se je (smo se) podalo proti Zagre-; bu (na Hrvaškem naj bi se jugoslovanska vojska postavila | proti Nemcem). Nekateri prostovoljci so (smo) prišli samo do Novega mesta. Tiste na poti ) v Zagreb so zajeli ustaši, jih zaprli, trpinčili in nekatere celo ustrelili. Šele prihod Nemcev jih je rešil iz ustaških rok. Na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, navsezgodaj so nemški bombniki brez vojne napovedi začeli bombardirati Beograd. Takoj so bile uničene vse telefonske in radijske centrale, tako so bile pretrgane vse veze z ostalimi deli Jugoslavije. Prek meje pa so vdirale in zasedale ozemlje nemške, italijanske (te šele 11. aprila), madžarske in bolgarske čete. Jugoslavija je bila zasedena. Slovenija je ostala brez pravega vodstva, kajti presednika SLS dr. Franca Kulovca, kije nasledil umrlega dr. Antona Korošča, je v Beogradu ubila bomba, minister dr. Miha Krek pa je odšel v tujino skupaj z jugoslovansko vlado. Vendar je ban Slovenije dr. Marko Natlačen že 6. aprila popoldne sklical predstavnike petih legalno priznanih strank - komunistične partije Slovenije niso vabili, ker je bila ilegalna - in ustanovili so Narodni svet. Komunistična partija Slovenije, čeprav maloštevilna, je bila organizacijsko dobro pripravljena. Ker je imela v načrtu po navodilih in programu Kominterne prevzem oblasti z revolucijo, je vojne razmere in zmedo takoj izrabila. Dne 27. aprila 1941 naj bi v Ljubljani sklica-j la sestanek, na katerem so bili ; navzoči trije člani komunistične partije (Kidrič, Bebler, Ziherl), en krščanski socialist (Fajfar), en levičarski član "Sokola" (Rus), trije levičarsko usmerjeni kulturniki (Vidmar, Ferdo Kozak, Franc Šturm). Tisti dan naj bi bila ustanovljena Protiimperialistična fronta slovenskega naroda (Sovjetska zveza je imela nenapadalno pogodbo z Nemčijo!). To ime je prišlo na dan šele po napadu Nemčije na SZ 22. junija. Po napadu se je preimenovala v Osvobodilno fronto (11. julija). s 1. STRANI KONGRES Znani francoski katoliški filozof 20. stoletja Jac-ques Maritain je napisal zelo tehtne misli o vlogi katoliškega tiska. Naj omenimo nekako paradoksalno misel tega avtorja, ko zatrjuje, da na eni strani najvišje cerkvene oblasti poudarjajo velik pomen tega tiska, na drugi strani pa se kaže skromen odmev tega, kar naj bi sicer mnogokrat najboljše profesionalne sposobnosti ljudi naredila na tem področju. Kako to? Človeške sposobnosti so pač omejene. S3S IR j Seveda pa z božjo pomočijo gre tudi naš tisk naprej in se v sodobn ih oblikah us- trezno predstavlja svojim bralcem. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL. 0481 533 177 FAX 0481 536 978 E-MAIL noviglas@tmedia.it 3 413 3 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 0 40 365 47 3 FAX 04 0 775 419 E-MAIL nglasts@tin.it GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA IN SLOVENIJA 80.000 LIR, INOZEMSTVO 120.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 150.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN 10 6 4 749 3 CENA OGLASOV PO DOGOVORU FC KRIZA SE SE VEDNO NADALJUJE "NA BLIŽNJEM VZHODU NIČ NOVEGA" BREDA SUSIČ "Drugi protagonisti, ista zgodba!", kar bi pomenilo "na Bližnjem vzhodu nič novega!" -in to kljub obljubam novih državnikov, ki sooblikujejo politiko na tem vročem koščku zemeljske oble. Tako komentira najnovejše dogodke Toni Karon v ameriškem tedniku Time. Minuli teden je bil eden najbolj krvavih od začetka nove intifa-de. Napetost je v ponedeljek, 26. marca, močno narasla po uboju izraelske 10-mesečne deklice iz okolice Hebrona. V sredo je sledila vrsta palestinskih atentatov, med žrtvami sta zopet bila dva izraelska dečka. Izraelska vojska ni reagirala do srede ponoči, ker se je ministrski predsednik Sharon hotel izogniti skupinskim obsodbam arabskih držav in je zato čakal na konec vrha Arabske lige, ki je zasedala ravno tiste dni v Jordaniji. Izraelski odgovor pa zato ni bil nič manj odločen: napadi s helikopterji in tanki na važne palestinske postojanke, streljanje na mani-festante, vdor na ozemlje, ki ga po dogovoru že upravljajo Palestinci - in s tem kršitev sporazuma. Scenarij se torej tragično ponavlja, kljub temu da je Ariel Sharon med volilno kampanjo zagotavljal, da ne bo ponavljal napak, ki jih je delal takratni ministrski predsednik Barak, in da bo učinkovito zagotovil varnost Izraelcem. V resnici pa v teh dneh ni znal pokazati nikakršnega novega prijema in je, tako kot njegov predhodnik, reagiral z orožjem. Toda Sharo-novi tanki verjetno ne bodo ustavili palestinske intifade, tako kot je niso Barakovi. Arafat je konec minulega tedna obtožil Sharona, da je pripravil širok vojni plan, s katerim bo v stotih dneh prizadel celotno struktu- ro palestinske narodne oblasti. Izraelski diplomati so to zanikali, vendar so dogodki v naslednjih dneh (z bombardiranjem palač palestinskih varnostnih služb, zaprtjem elitnih Arafatovih vojakov in umorom vidnega predstavnika Jihada) skoraj potrjevali Arafatove sume. Vsi izraelski državniki krivijo Arafata samega za teroristi-j čna dejanja minulih dni. To, kar v resnici mislijo, je, da palestinski voditelj noče preprečiti nasilnih dejanj. Resnici na ljubo | se vsi opazovalci mednarodne politike že več časa sprašujejo, koliko dejanske moči ima Arafat še v lastnih rokah, oziroma če bi bil sploh sposoben direktno vplivati na arabske oborožene skupine, kakršni sta Ha-mas ali islamska Jihad, ki sta prevzeli odgovornost za srhljive atentate minulega tedna. Karon pa v svoji prodorni a-nalizi opozarja, da bo pravzaprav odgovor na to vprašanje postranskega pomena, vse dokler bo Arafat zaradi prekinitve mirovnih pogajanj ocenjeval, da so teroristični napadi in stopnjevanje nasilja v korist njemu in ciljem njegove organizacije. "Brez mirovnih pogajanj, ki bi kazala na možnost ustanovitve palestinske države na Zahodnem bregu in v Gazi s prestolnico v Jeruzalemu, bi Arafat s tem, da enostavno prijateljuje z Izraelci, pridobil malo ali nič. Med obdobjem Clintonovega predsedovanja je stopnjevanje nasilja vsakič povzročilo ameriško posredovanje in iztrženje novih pridobitev od Izraelcev. In čeprav se obe strani vztrajno branita tega scenarija, bi lahko Arafat mirno verjel, da bo stopnjevanje nemirov izboljšalo njegovo diplomatsko vplivnost." Če torej verjamemo tem ocenam, se situacija ne bo spremenila, vse dokler ne bosta ključna protagonista, to sta Ariel Sharon in George Bush ml., spremenila svoje taktike igre in dala Arafatu več manevrskega prostora. Verjetno bi bilo pametno, da bi ameriški predsednik preklical svojo odločitev, da se direktno ne bo vpletal v izra-elsko-palestinski spor, pač pa da bo svoj interes usmeril le na ohranjevanje stabilnosti na celotnem območju Bližnjega vzhoda. Tako kot njegov predhodnik bi moral direktno vplivati predvsem na izraelske predstavnike, jih pripraviti na nadaljevanje mirovnih pogajanj in omehčati njihova stališča. Sharon pa naj bi končno spregledal, da bo brez obnove pogovorov zelo težko prišlo do pomiritve ali konca intifade. POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE MILOŠEVIČ ALI VPRAŠANJE ODGOVORNOSTI Ob dogodkih, kot je odločitev aretacije Slobodana Miloševiča, se ne glede na iztek živo postavlja v ospredje vprašanje odgovornosti. Vprašanje odgovornosti vodilne politične osebnosti, ki je bila znotraj svojega prostora dolga leta absolutno prevladujoča. Osebnosti, ki je bila do nedavnega vselej demokratično potrjena s strani svojega ljudstva in je torej izvajala tisto, kar si je večji del srbskega naroda želel, namreč osvojitev takšnega državnega oziroma ozemeljskega prostora, v katerem bodo lahko skupaj živeli prav vsi njegovi pripadniki. Odpira se torej vprašanje odgovornosti tako imenovanega leaderja oziroma karizmatične osebnosti, ki naj hi bila sedaj zaradi svojih političnih dejanj predvsem pa idej obravnavana kot zločinec. Kaj je mogoče govoriti o krivdi voditelja, ki je imel za seboj ljudske množice? Kaj ni Miloševič izvajal le tisto, kar si je v določenem trenutku želela večina njegovega naroda? Česa naj bi bil torej kriv, če je le služil svojim ljudem? Kaj ni na ta način opravljal najvišjo in najplemenitejšo dolžnost ter poslanstvo? Osrednji krivec za krvava leta in krvave dogodke je torej narod sami Kako bi bil lahko kriv en sam človek, pa čeprav voditelj, in ne množice, ki štejejo na tisoče in celo milijone posameznikovi Zameglitev odgovora je v dejstvu, da se politični voditelji v kočljivih situacijah znajo zelo dobro sklicevati na narod in ne na volitve, ki so jih potrdile, zaradi česar jim je osebno krivdo težko dokazati. V preteklosti so se mnogi med njimi moralni obsodbi izmuznili, toda ob koncu druge svetovne vojne je sojenje nacističnim zločincem dokazalo, da je človeštvo bistveno napredovalo in zna dokaza ti krivdo vodilnih osebnosti. lasno je, da je vsak posameznik odgovo-| ren za svoja dejanja, toliko bolj pa tisti, ki zavzema visoke družbene položaje. Vodilne politične osebnosti po svoji funkciji predlagajo določene odločitve in v teh njihovih predlogih je že vsebovana njihova odgovornost, ki je ne more zamegliti niti dejstvo, da so potem njihovim predlogom sledile množice. In kadar ti predlogi spodbujajo lastne ljudi k občutku večvrednosti v odnosu na drug narod, vero ali raso, tedaj so to dejanja proti človeštvu, za katera je seveda v dobro vseh nujno dajati odgovor. Krivda je na (a način brezprizivno dokazana, pa čeprav krivec ni z lastnimi rokami nikomur storil nič žalega. Sposobni smo torej izluščiti dejanje vodilne osebnosti proti človeštvu, postavljeni pa smo že pred nove izzive: kako odkriti vse tiste odločujoče ljudi, ki že leta in leta prikrivajo javnosti poda tke v zvezi s proizvodnjo in načinom življenja, ki uničuje naravo, spreminja podnebje, ogroža prehrano in se poigrava z radioaktivnimi snov-j mi? Ne gre za vojaške napade, pa vendar so tudi to dejanja proti človeštvu. AKTUALNO S 1. STRANI NOVA STRAN Pred temi vsekakor hudimi obtožbami se bo moral Miloševič' braniti pred pristojnim srbskim sodiščem.Toda njegova zgodba se s tem nikakor ne konča. Znano je namreč, kako zahodne države, z ZDA na čelu, odločno zahtevajo, naj pristojne srbske oblasti poskrbijo, da se Miloševič privede pred haaško mednarodno sodišče za vojne zločine, saj ga obtožujejo, da je odgovoren za množične umore, deportacije in preganjanja najprej na območju Bosne, nato pa na Kosovu. V zvezi s to zahtevo je znano, kako sedanja oblast v ZRJ poudarja, da noben njen državljan ne more priti pred haaško sodišče, ker tega ne predvideva noben zakon. Šele ko bi beograjski parlament odobril ustrezen zakon, bi jugoslovanska oblast svojega državljana lahko predala mednarodnemu sodišču v Haagu. Vemo pa, kako zlasti ameriška vlada pogojuje denarno pomoč Srbiji oz. ZRJ prav z izvedbo zahteve mednarodnega sodišča za vojne zločine. ZDA so od predvidenih 100 milijonov dolarjev (200 milijard lir) že izročile Beogradu 45 milijonov za obnovo infrastruktur (mostovi, ceste, železnice itd.), ki jih je vojna hudo poškodovala ali celo uničila leta 1999. Znano je tudi/ da je bil postavljen natančen rok, in sicer 31. marec, ko bi morali Miloševiča aretirati. Prav tako je znano, kako je ameriški predsednik Bush izjavil, da ZDA odločno vztrajajo pri zah-tev., naj se Miloševič privede pred sodišče za vojne zločine v Haagu. V ne- INTERVJU / F A B I O GERGOLET katerih zahodnih krogih pa svarijo pred postavljanjem ultimatov Srbiji, češ da se je treba zavedati, da imamo opravka z zelo ponosnim narodom. Tako je ta narod vsaj dvakrat v polpretekli zgodovini dokazal, da se zna ultimatom tudi upreti. To se je zgodilo leta 1914, ko je Srbija odbila avstroogrski ultimat, in leta 1941, ko je prav tako gladko odbila Hitlerjev ultimat. Ne glede na nadaljnji razplet dogodkov pa je že zdaj jasno, da predstavlja aretacija Slobodana Miloševiča prelomnico v zgodovini Srbije, medtem ko še ne moremo govoriti o enaki prelomnici v zgodovini vsega Balkana, saj še ne vemo, kakšen bo nadaljnji razvoj dogodkov na Kosovu in Makedoniji ter v sami Albaniji. S 1. STRANI kocka je padla V zadnjem tednu se je po sili razmer slika zbistrila, prišlo je do marsikaterega presenečenja ali razočarala. Poglejmo podrobneje. Na Goriškem se je dalj časa zde-!o, da je v megli hipotez edina goto-v°st kandidatura deželnega svetovalca Levih demokratov Micheleja De-grassija za poslansko zbornico. V zadnjem tednu pa se je večmesečna slika sprevrgla in prišlo je na dan ime deželnega tajnika Levih demokratov Ales-sandra Marana, o katerem se je do zadnjega govorilo, daje bil predviden za proporčni del. Soočanje v tem o-krožju bo zanimivo, saj je protikandidat desne sredine deželni odbornik za finance Ettore Romoli. Drugo senatno okrožje, tisto, ki je bilo zarisano na kožo slovenski manjšini namesto postavke o zajamčenem zastopstvu, je bilo kar nekajkrat na prvih straneh krajevnih časopisov, saj so se levosredinski predstavniki izneverili poslanstvu omenjenega okrožja in niso do zadnjega nameravali vzeti v poštev slovenskih imen. V tem primeru je nastopil Rim in plasiral kandidaturo predstavnika Levih demokratov Miloša Budina. V drugem senatnem okrožju je uradno predstavil svojo kandidaturo za Stranko komunistične prenove tudi goriški javni delavec Aldo Rupel, ki se je odločil za izziv, potem ko je kazalo, da se leva sredina ne bo predstavila s slovenskim kandidatom. Po volilni vihri bi bilo s tem v zvezi primerno, da bi slovenska manjšina zbrala v šop razne izjave, ki smo jih lahko prebirali v časopisih, in se temu primerno vedla v nadaljnjih volilnih preizkušnjah. Tudi v tem ok-r°žju bo soočanje med kandidati zanimivo, saj se desna sredina predstavlja s predsednikom deželne vlade An-•onionejem. Jasno je, da bi njegova morebitna izvolitev v palačo Mada-ma imela nemalo posledic tudi za u-Pravljanje deželne politike. Antonio-neju je namreč treba dodati ob Romo-'jevi tudi kandidaturo v "gotovem" okrožju Ferruccia Sara, ki je načelnik skupine Fl v deželnem svetu. Na Tržaškem zgleda, da bodo levosredinski kandidati za senat in poslansko zbornico trije predstavniki sredinskih strank, kar opravičuje dejstvo, da sta na Goriškem kandidata dva predstavnika Levih demokratov. V Trstu se bo leva sredina predstavila s tremi uglednimi imeni, in sicer za poslansko zbornico z bivšim županom Riccardom lllyijem (desna sredina z Vittoriom Sgarbijem), ki se za mesto prvega občana ne more več potegovati, in podžupanom Damiani-jem (proti Menii) ter za senat z ministrom za okolje, sicer pa bivškim milj-skim županom Bordonom (proti Camberju). Nekatera imena kandidatov so pri krajevnih predstavnikih levosredinskih strank povzročila nemalo nelagodja. Treba pa je tudi podčrtati, da so ravno "vzhodna" okrožja, to pomeni goriška in tržaška, tista, ki imajo v naši deželi za levo sredino najboljša predvidevanja. 5 T. STRANI ZASTOPSTVO Ne glede na odkrite ali prikrite po-smehe, ki jih je deležna v nekaterih italijanskih krogih mlada demokracija v sosedni Sloveniji, je treba odločno poudariti, da je prav Slovenija (z njo tudi Hrvatska) vprašanje predstavništva svoje italijanske in madžarske manjšine od vsega začetka naravnost vzorno uredila, saj je v ustavi določeno, da imata obe manjšini pravico do svojih predstavnikov v državnem zboru. Na državnozborskih volitvah prejme vsak upravičenec dve glasovnici, tako da mu je zagotovljena splošna volilna pravica, hkrati pa neposredno sodeluje pri izvolitvi predstavnika lastne narodne manjšine. V tem pogledu prihaja seveda v poštev načelo recipročnosti, in sicer tako imenovane pozitivne recipročnosti, saj se na ta način raven demokracije more le krepiti. BALKANSKA ZARISCA DRAGO LEGISA Najprej navidez morda banalno vprašanje:po kateri poti si prišel na omenjeno nevarno območje? Moram reči, da je bila tokrat sreča na naši strani. Sam sem namreč večkrat odhajal na ta nevarna področja po različnih in večkrat čudnih, neobičajnih poteh: preko Dunaja, Rima, Frankfurta... Tokrat nas je v Makedonijo popeljalo letalo slovenske družbe Adria, ki vsak dan, skupaj z makedonsko letalsko družbo, povezuje Ljubljano s Skopjem. Ni bilo težav! Kaj ti je na tej poti najbolj padlo v oči? Če gledamo na krizo z nacionalnega vidika, se pravi, da skušamo dojeti in razumeti pričakovanja albanskega dela prebivalstva, ki skuša priti do nekaterih svojih pravic, je seveda pomembna vidnost, prepoznavnost tega dela prebivalstva. Po vseh albanskih in makedonskih vaseh, ki sem jih obiskal na svojem potovanju, albanskih napisov nisem nikjer videl, čeprav istočasno tudi povem, da jih veliko ni bilo niti v makedonskih vaseh. Tako, da je s tega zornega kota zares slabo stanje: vidne, dvojezične prisotnosti albanskega dela prebivalstva torej gotovo ni nikjer. Gre za številno albansko narodnost, a njene prisotnosti vsaj v javnih napisih ni nikjer, vsaj jaz je nisem zaznal. Kje natančno si se najdlje zadržal? Sam sem bil nameščen, kot tudi vsi predstavniki mednarodnega tiska, v Skopju, in to zato, ker je Skopje geografsko zelo blizu Tetova, saj je to mesto oddaljeno le petdeset kilometrov stran. Bil sem torej v makedonski prestolnici, od koder sem hodil na podeželje. V samo Tetovo nisem šel, ker je tja dnevno zahajal kolega Remondino s snemalcem in mi je on posredoval televizijske posnetke, ki sem jih uporabljal, ko sem poročal za našo televizijsko postajo. Sam sem hodil na navidezno obrobna območja in ogledal sem si tudi Titov Veles, ki je etnično še dokaj čist, ker v njem živijo pretežno Makedonci. Je stanje podobno tistemu na Kosovu? Ne, sploh ne! Na Kosovu je bila albanska večina nesramno in nedostojno zatirana. Vedeti je namreč potrebno, da na Kosovu živi 93 % albanskih prebivalcev, ki niso imeli nikakršnih pravic! Bili so zatirani dolgo časa in tišina mednarodne skupnosti s tem v zvezi je več kot nesramna, vsaj po mojem mnenju. O tem seveda ne moremo govoriti v Makedoniji, kjer živi albanska manjšina, a Albanci niso zatirani. Ni sicer vidne in dejavne dvojezičnosti, a ne moremo primerjati makedonskih razmer s tistimi na Kosovu, res ne, ker Albanci v Makedoniji niso bili in niso zatirani. Kateri je pravzaprav strateški cilj Albancev v Makedoniji, ki predstavljajo, če se ne motimo, 30 odstotkov celotnega prebi valstva? Tudi kar se tiče samih številk, si niso vsi edini o tem, koliko Albancev živi na tem področju. Albancev naj bi bilo po objektivnih kazateljih od 25 do 26 %. Jasno je, da si Albanci sami prizadevajo, da bi pač prikazali večje število in bi tako upravičili svoja dodatna pričakovanja in zahteve. Albanci si prizadevajo predvsem za to, da bi postali konstitutiven narod države Makedonije, ne bi torej bili več obravnavani kot manjšinski narod. V primeru pa, da bi se to zgodilo, bi bila makedonska država zares minirana od znotraj. Zaščita manjšine je eno, biti konstitutiven narod pa drugo! Dejstvo je, da so Albanci manjšina in Makedonci večinski narod. Spreminjati ustavo je vedno zapleten in dolgotrajen proces, za katerega je potrebno vzpostaviti nove raz- Naš kolega in prijatelj Fabio Gergolet se je pred kratkim vrnil s službenega potovanja po kriznem območju Makedonije. Redno smo poslušali njegova poročila po slovenskem tržaškem radiu in televiziji; kljub temu smo ga naprosili za pogovor z željo, da bi si naši bralci lahko naredili verodostojno sliko o novem kriznem žarišču na Balkanu. Kolega Fabio je naši želji, kot vedno, rad ustregel, za kar se mu zelo lepo zahvaljujemo. mere in nove pogoje, ugodne razmere, tako politične kot družbene, kar seveda ni lahko in niti kratkotrajno delo. Oborožena vstaja gotovo ne prispeva k dobremu ozračju in niti k ustvarjanju dobrih razmer! Albanci tudi zahtevajo, da bi univerzo v Tetovu priznali kot albansko univerzo. Po moji oceni je ta pravica po tretji, albanski univerzi nesporna. Tu pa bi dodal, da bi ta univerza morala sloneti na znanstvenih temeljih. Na tej univerzi sicer sam nisem bil, nekateri kolegi pa so mi povedali, da je na tej glavni poudarek na verskih temah, na verski problematiki, da je torej šolanje posvečeno iskanju neke večje verske kohezije in je zato znanstveni del izobraževalnega procesa nekje v ozadju. Če je to res, potem je to nesprejemljivo! Albanci se morajo izjasniti, kaj hočejo biti v naši ureditvi in v naši družbi! Vera namreč ne spada na univerzo, prav gotovo ne more biti hrbtenica poučevanja in ne učnih programov, vsaj v zahodni družbi ne. V Sloveniji živi močna albanska narodna skupnost, ki je stvarnost; na jugu Italije so tudi strnjeno naseljeni Albanci. Morda bi prav ta jedra lahko nudila, ob posredovanju obeh držav seveda, mednarodni nadzor nad znanstveno utemeljenostjo tega izobraževalnega procesa, ker je jasno, da brez mednarodne pomoči na tej razvojni stopnji le-tega danes ni mogoče uresničiti. Kakšno je pravzaprav uradno stališče makedonskih uradnih oblasti do trenutnega stanja in dogajanja v državi? Trdijo, da se z gverilci, se pravi s tistimi, ki se z orožjem borijo, da bi si pridobili politično moč, ne bodo pogajali, in to je popolnoma razumljivo stališče. Kdo po tvojem stoji za albanskimi skrajneži in teroristi? To je precej nehvaležno vprašanje, tudi zato, ker dokazov nihče ne more pokazati. Lahko pa nanizamo nekaj dejstev. Recimo: na tistem obmejnem področju je nameščena ameriška vojska. Vemo tudi, da je bilo na območja, kjer je nameščena ameriška vojska, izjemno malo letalskih napadov z izstrelki z osiromašenim uranom. Morda se zdi to neumno, kar govorim, a ni vedno tako neumno, kot se na prvi pogled zdi. Res pa je tudi, da so albanski gverilci s Kosova, se pravi UCK, dobili mednarodni oder prav v ameriškem State De-partmentu in prav prek njega so postali legitimni sogovornik na tem področju. Nesporno je tudi dejstvo, pravzaprav bo šele čas pokazal, kako, po mojem skromnem mnenju, ni bilo modro, ko je NATO dovolil, da se je albanska vojska UCK takoj po končanem vojnem spopadu spremenila v policijo. Morda bi bilo pametneje ukrepati kaj drugega. Dejstvo je, da so na Kosovu danes pripadniki policije nekdanji člani UCK. Videli smo tudi velike zaplembe NATO-vega orožja albanskim skrajnežem, orožja, za katerega se ne ve, odkod je prišlo; prav gotovo bi bilo zanimivo vedeti, kdo jim ga je dal! Te dni sta bila na obisku v Makedoniji tako tajnik zveze NATO Robertson kot tudi nekakšen zunanji minister Evropske unije Solana. Kako bi komentiral ta obisk? Evropska unija ima nedvomno v Makedoniji danes izredno priložnost, in sicer možnost, da lahko dokaže pozitivno dejavnost, ki je sicer ni bila zmožna opraviti v Bosni. Misliš, da bo ameriški predsednik Bush uresničil napoved, da bo odpoklical svoje vojake z Balkana in bo nadaljnjo skrb za balkansko krizno območje prepustil Evropi? To bi me pa zares presenetilo! Nekdo, ki izjavlja, da bo doma, v ZDA torej, povečal vojaške stroške, da bo dal večjo vlogo vojski, in obenem pokliče vojsko s ključnih bojišč, kriznih področij v svetu, kjer je ameriška vojska taktično odlično nameščena, bi me pa zares presenetil! Kaj sodiš o sedanjem stanju v Zvezni republiki Jugoslaviji, bolje: v Srbiji, Črni gori in na Kosovu? Gotovo je šla Srbija korak naprej v primerjavi z Miloševičevim obdobjem. Jasno pa je, da bi bila sedaj čista iluzija, če bi si predstavljali, da bi Srbija in srbski narod, ki sta dovolila svojim voditeljem, da so počeli hude stvari, spoznala, kaj sta zagrešila, kaj sta storila hudega, in to tako na Hrvaškem prej, v Bosni kasneje in seveda tudi na Kosovu. Postopek demokratizacije seveda teče, a to obdobje gotovo ne bo kratko in bojim se tudi, da ne bo neboleče. Kdaj te bo pot spet zanesla na balkanski Jug? Upam, da se to ne bo zgodilo tako kmalu! Vse pa kaže, da se bo balkanski klopčič še dodatno razpletal in zapletal. Ker pa smo bili časnikarji naše radijske postaje že od samega začetka balkanske krize vedno aktivno prisotni na Balkanu in smo o tem vedno poročali, seznanjali naše poslušalce z dejstvi, sem prepričan, da bom sam in da bodo tudi drugi to počeli tudi v prihodnje. Si morda srečal v Makedoniji tudi slovenske ljudi? Ja, sem, in to povem z veseljem, ker me je slovenska narodna skupnost v Skopju in okolici prijetno presenetila s svojo aktivno prisotnostjo v vsakdanjem kuliurnem življenju. Slovenci so v Makedoniji živi in so med seboj tudi povezani v kulturnem društvu, ki nosi ime našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Predseduje mu izjemno delavna gospa Amalija Jovanovič. Moram pa tudi povedati, da je med Slovenci, ki živijo v Makedoniji, še veliko primorskih Slovencev, ki so bili še v času fašizma izgnani in so zato odšli tja živet. Seveda so sedaj to sinovi in hčere takratnih primorskih Slovencev, a so še vedno ostali Slovenci. 3 ČETRTEK, 5. APRILA 2001 4 ČETRTEK, 5. APRILA 2001 KRISTJANI IN DRUŽBA S V E TO P 1 S E M S K A 5 N < od Š L J A N J A ftlSI CTS1 Bssua V L ITU R G 1 C N E M LETU C ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO viljem zerjal | CVETNA NEDELJA, NEDELJA GOSPODOVEGA TRPLJENJA procesija z zelenjem: “Gospod ga potrebuje.” (Lk 19, 31) maša: ‘‘Jaz se nisem upiral, nisem se umaknil nazaj. ” (Iz 50, 5) "Vse svoje kosti lahko preštejem. ’’ (Ps 22, 18) “Je sam sebe izničil. ’’ (Flp 2, 7) "To delajte v moj spomin. ” (Lk 22, 19) Ljudje kaj radi vidimo, da se spomin na nas ohranja. Eni zapustijo spomin brez oglasov, brez fotografij in podobic. Tako so npr. otroci najlepši, živ spomin na starše. Kdo drug pa da natisniti ob življenjskem jubileju nekaj besed na podobico, ki ji lahko pridene še fotografijo. Prijatelj je ob srebrni obletnici mašništva dal natisniti podobico z osličkom v mozaiku, češ "Gospod ga potrebuje" (Lk 19, 31). Sv. pismo nam pokaže, kako Bog ceni živali, ko npr. trdi, da "osel pozna jasli svojega lastnika, Izrael ne pozna" (Iz 1, 3). Ali kako Bileamova oslica reši življenje preroka, ki ne uvidi božje volje, nema žival pa jo prej spozna kot človek. Bog ji da celo spregovoriti in očitati preroku njegovo surovost, ker jo po nepotrebnem pretepa: "Kaj sem ti storila, da si me že trikrat pretepel?" (4 Mz 22, 28). Vsekakor preberimo vso zgodbo o tem preroku in živinčetu v 4 Mz 22-24. Sam Jezus očita služabniku velikega duhovnika, ki ga je udaril po licu: "Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?" (Jn 18,23). Sicer rad sprejema navdušenje množice, ki ga pozdravlja z zelenjem kot kralja, vendar uvaja vse, še posebej apostole, v skrivnost križa. Saj se apostoli celo na dan prvega sv. obhajila in mašniškega posvečenja prepirajo za prvo mesto, medtem ko si njihov učitelj izbere pot služenja. (Lk 22,24.27). Učenci bodo šele proti koncu življenja razumeli, da so si izbrali usodo Jezusa, ki ga pogani prostaško rišejo po zidovih, najraje po zidovih javnih stranišč, kot križanega osla. "Še pijanci se norčujejo iz mene", poje Jezus že v SZ (Ps 69, 13). In: "Jaz pa sem črv, ne človek, sramotenje ljudi, prezir ljudstva. Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo, kremžijo ustnice..." (Ps 22, 7-8). Sv. Pavel govori, da je zlasti evharistija spomin Jezusovega trpljenja: "Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahva-lil, ga razlomil in rekel: 'To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin!' Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: 'Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride'" (1 Kor 11, 23-26). Ta spomin se obhaja ne le na cvetno nedeljo in posebno slovesno vse sveto tri-dnevje velikega četrtka, velikega petka, velike sobote ter velike nedelje, marveč pri vsaki sv. maši, kjerkoli se daruje. Tudi oljčne veje so znamenje Getsemanija, ki pomeni stiskalnico olja, zato tudi stisko Jezusa, ki nas po svojem trpljenju rešuje stiske, skušnjav-preskušenj. Greh, ki mu je človek predan in v njem prebiva (Rim 7,14.17.20), napade tega nedolžnega človeka (1 Tim 2, 5) z vso silo, ker vladar tega sveta (Jn 14, 30) dobro ve, da se mu iztekajo dnevi krutega vladanja, ko je vsepovprek moril; zdaj pa je Jezus "s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost... Ker je sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim" (Heb 2, 14-15.18). Čeprav ostajajo še poželjenje, greh, trpljenje, smrt do naše poslednje preskušnje-skušnjave, vendar nimajo več tiste smrtonosne osti, kot so jo imele do velikega petka. Tedaj se apostol Pavel lahko posmehuje smrti, rekoč: "Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tovje želo? (1 Kor 15, 55). Jezus je namreč "sam sebe izničil, tako da je prevzel podobo hlapca in postal podoben ljudem... in je sam sebe ponižal, tako da je postal podoben ljudem... in je sam sebe ponižal, tako da je postal pokoren do smrti, smrti na križu" (Flp 2, 7-8). Cvetna nedelja, ki se imenuje tudi trpljenja NGJK (Našega Gospoda Jez. Kristusa), vabi tudi nas, da se pridružimo stiski, trpljenju, kraljestvu in stanovitnosti v Jezusu (Raz 1, 9). Gospod nas namreč potrebuje, kakor je potreboval osliča za slovesni vhod v Jeruzalem, preden je trpel (Lk 19, 34). A vabi nas tudi k mizi svoje besede in telesa ter krvi, da se prepričamo, kako srčno rad želi jesti z nami velikonočno večerjo, dokler ne bo dopolnjena v božjem kraljestvu (Lk 22,15-16). Ta obed z Učiteljem, ki se ves daje pod podobo kruha in vina, ne sme biti ura satana, ki premaga Juda Iškarjota, pa bi rad tudi vse ostale presejal kakor pšenico. A mogočna molitev Jezusa utrjuje ne samo Simona, marveč vse, ki trpijo s Kristusom (Lk 22, 31-32). Jezusova ura, ki jo on pretrpi osamljen, ker prijatelji spijo, ga izdajo, zatajijo, zbežijo, ko je izročen v roke ljudi, razodeva njegovo zvestobo (2 Tim 2,13) do konca. Saj mu ne zviti Rimljan ne lokavi Herod ne množica ne Baraba ne veliki duhovniki ne strahota križa, nihče in nič mu ne more nl:r.»«t» SVETI OCE NA POTI V ATENE IN DAMASK PETER PO PAVLOVIH POTEH Papež Janez Pavel II. bo od 4. do 7. maja na romanju in pastoralnem obisku v svetih krajih, ki so izjemnega pomena za vse kristjane na svetu. Že pred dvema letoma je zapisal v svoje Pismo o romanju v kraje, ki so tesno vezani na zgodovino odrešenja, da si želi obiskati vse svete kraje, ki so temeljnega pomena za Sv. pismo in krščansko vero. Edini kraj, kamor ni mogel stopiti, a je tja "odšel v duhu", je bilo mesto Ur. Tokrat se odpravlja v kraje, ki so bili odločilnega pomena za sv. Pavla, saj bo 4. maja najprej odšel v Atene in dan kasneje odletel v Damask. To potovanje so izjemno dolgo časa pripravljali, med drugim je bilo potrebno premostiti veliko težav in šele pred nekaj tedni je grška pravoslavna Cerkev privolila v obisk. Sredstva obveščanja so po vsem svetu skrbno, morda celo tako kot še nikdar doslej, sledila pripravam, saj bo sveti oče obiskal kraje, kjer danes katoliška Cerkev nima več takega vpliva, kot ga je imela nekoč. Znano je, da si papež od samega začetka načelovanja Cerkvi prizadeva, da bi zbližal sestrske krščanske Cerkve in različne veroizpovedi. Ničko-likokrat je vsemu svetu povedal, da imamo Judje, muslimani in kristjani skupnega očeta, saj je Abraham svet mož, pravzaprav oče vseh omenjenih monotei-stičnih veroizpovedi. Papež si že leta in leta prizadeva, da bi kristjane ponovno združil in bi tako bili zares "ena cerkev pred edinim Bogom". V ta namen je tudi pripravil sveto leto 2000, saj si želi, da bi v tretjem tisočletju postali kristjani spet tista luč, ki živo priča o Kristusu, v katerega vsi verujemo. Prav zato si tudi prizadeva, da bi kristjane zbližal, da bi bila ekumenska miselnost prisotna na vsakem njegovem potovanju, in večkrat je že dejal, da moramo kristjani težiti za tem, da gledamo na to, kar nas združuje, ne pa ločuje. Zato je tudi razumljivo, da prihodnje romanje svetega očeta po Pavlovih poteh zaobjema tako Atene kot Damask, obe mesti sta bili namreč za svetega Pavla pomembni. Sveti oče v prej omenjeno pismo zapisal: "V mislih imam predvsem Damask, kraj, ki spominja na Pavlovo spreobrnjenje. Kasnejši apostol je bil namreč na poti proti temu mestu in to v vlogi preganjalca, ko mu je sam Kristus stopil na življenjsko pot: 'Savel, Savel, zakaj me preganjaš?' Pavlova gorečnost se od takrat, ko ga Kristus osvoji, brezmejno razširi in veča, vse dokler ne doseže skoraj celotnega takrat poznanega sveta. Veliko mest je sveti Pavel evangeliziral. Zato bi si sam želel oditi v Atene na Aeropag, kjer je sveti Pavel imel čudoviti govor. Če pomislimo na vlogo, ki jo je imela Grčija pri oblikovanju stare kulture, tudi razumemo, da se ta Pavlov govor lahko na nek način razume kot simbol srečanja med evangelijem in človeško kulturo." Seveda sveti oče ne gre v Atene in Damask samo na romanje, saj ima namen zbližati tudi katoliško Cerkev z grško pravoslavno in kasneje v Damasku vse kristjane z muslimani. Zaveda se, da je čas ledeno hladnih odnosov med Atenami in Rimom minil. Zato sveti oče ne čaka, da bodo drugi na ekumenskem področju naredili prvi korak, ampak ga sam naredi. V tej luči lahko bolje razumemo njegova prizadevanja za toplejše in boljše odnose s pravoslavnimi Cerkvami in z muslimani, s katerimi je že pregovorno težko imeti dobre odnose. Med obiskom Sirije bo sveti oče v Damasku v nedeljo, 6. maja, stopil bos, kot je v navadi pri muslimanih, v slovito mošejo (na sliki), da bi kot prvi papež pokazal, kako lahko muslimani in kristjani skupaj molimo. Mošeja stoji na mestu, kjer je bila nekoč katedrala sv. Janeza Krstnika. Prvič v zgodovini bo papež stopil v muslimansko svetišče; že ta podatek pove dovolj o namenih Janeza Pavla II., ki hoče odnose med muslimani in kristjani postaviti na dostojno raven plodnega medverskega dialoga, v katerem sta si sogovornika enaka. Sv. oče bo v Siriji poleg Damaska obiskal tudi Qualat Šaman, Simeonovo trdnjavo, kraj, v katerem živijo krščanske skupnosti enajstih različnih Cerkva. ——JUP PRETRESLJIVO PRIČEVANJE IZ INDIJE BOGASTVČTrEVEŽEV (2) S. MARIJA SREŠ Še kako res je, da, če živimo z revnimi, potem odkrijemo, kaj je v življenju bistveno, zares nujno in potrebno. To se nam dogaja zato, ker oni ne delijo z nami le tisto, kar imajo - pa naj imajo še tako malo - temveč tudi tisto, kar so, oboje. Podarijo ti svoje srce in ponudijo zadnji grižljaj. Tukaj pri nas na žalost ljudje nimajo več časa za pogovor o sebi in svojem notranjem bogastvu. Zdi se jim škoda deliti svoj čas z drugimi, tudi s svojimi člani družine. Obotavljajo se deliti vse z nekom, ne da bi zanj pričakovali proti uslugo. Tudi uspešnost v življenju se danes meri po položaju v službi in po materialnih dobrinah, namesto da bi se merilo v nesebičnem dajanju sebe in našega srca ljudem, ki so v stiski. Še kako resnično zvenijo besede Svetega pisma: Ne morete služiti Bogu in Mamo-nu (denarju in bogastvu). Na žalost se vse naše življenje osredotoča na služenje Mamonu. Ne trdim, da staroselke, s katerimi živim, niso želele imeti boljšega standarda in več materialne sigurnosti. Seveda so si ga želele zase in za svoje ^'iibov življenjski stan--im niso reveži, zavedajo se svojega dostojanstva. Znajo sprejemati, kar jim življenje nudi. Bogu so hvaležni za vsak nov dan. Upajo si zaprositi za uslugo in jo tudi naredijo, če so zanjo zaprošeni. V Evropi je še danes revščina sramotna; ljudje se proti njej in nemočnosti borijo z vsemi močmi. Med staroselci sem videla, da materialne okoliščine niso zmanjšale notranjih vrednot človekovega duha. Človek ni manj vreden, če živi v revni koči na golem hribu. Važno je to, da si med seboj delimo to, kar smo in kar imamo, da smo si res bratje in sestre med seboj. Staroselke so me naučile, da so za misijonarko najvažnejša medsebojna razmerja. Naučile so me, da jim ne smem dati več, kot sem pripravljena sprejeti nazaj od njih. Me smo delale skupaj. Delo za napredek vasi in osebno rast ni bilo samo moje delo, temveč je bilo naše delo, delo nas vseh. Nisem jih ponižala z vsiljevanjem prekomerne materialne pomoči, ki bi ranila njihovo samospoštovanje in s tem njihovo dostojanstvo. Misijonska prisotnost sestoji bolj iz biti z njimi kot pa delati zanje. To se pravi imeti prave in enakopravne odnose z njimi in te ceniti bolj kot katere druge dosežke. Zelo dosti časa sem potrebovala, da sem to dojela. 'rda je bilo to zaradi mojega evropskega mišljenja, ki nas usmerja v uspešnost pridobivanja. Nekoč smo misijonarji odhajali v misijone za vedno. Danes politika mnogih držav prepoveduje misijonarju ostati tam do smrti. Uresničuje se torej vizija nekoga, ki je dejal: "Biti misijonarka pomeni iti tja, kjer si potrebna, pa ne zaželena. In oditi od tam, ko si zaželena in ne več potrebna." Indijska cerkev ima nas misijonarje zelo rada, a se zaveda, da je že dovolj stara in zrela, da si lahko sama pomaga pri širjenju evangelija. Zreli starši so tisti, ki vedo, da je ljubljen, a otroku ne več ne-obhodno potrebni. Dajejo otroku prostor in čas, da sam raste v odgovorno in zrelo osebo. Kadarkoli pomislim na ženske iz Gudzerata, mi stopijo solze v oči, a to niso solze bolečine in žalosti ob ločitvi. To so solze globoke radosti, ker se počutim blagoslovljena z darom njihove duhovne navzočnosti v mojem življenju. Nikjer drugje ne bi mogla prejeti tisto, kar sem od njih prejela. Temu pravim bogastvo revnih - ki je dobrota duha, ki zmore preseči vse vrste trpljenja in bolezni, vse vrste revščine in preganjanja, zmore prenesti tudi bolečino potresa. Bogu se zahvaljujem za vse tiste, ki jih je obvaroval žive. Srce me vodi nazaj k njim, da se še srečamo... Tudi vsakemu izmed vas se želim zahvaliti: za vsako besedo, za vsak nasmeh, ki ste mi jih podarili, med tem šestmesečnim bivanjem v Sloveniji. Čutila sem, da ste me podpirali. Razumeli ste moj poklic in način življenja, ki sem si ga bila izbrala. Kot vidite, sem v resnici na poti iz enega sveta - Evrope - v drugega - v Indijo. To danes doživlja vsak misijonar, misijonarka. Ona ali on je most med vzhodom in zahodom, med jugom in severom, med starim in novim, med vero in nevero, med božjim in člove-š-kim, med ženskami in moškimi, med različnimi kulturami in verami. Biti zidar mostu je velik izziv. In zidarji takih mostov so današnjemu svetu neobhodno potrebni, kajti ljudje gradijo okrog sebe stene in napeljujejo žice okrog svoje lastnine, kot pa da bi odprli srce in odprli dlani drugim. Čutim, da smo vam neobhodno potrebni. Danes stojim na poteh obeh svetov, a tudi čutim, da, kot je Bog vodil Abrahama in Marijo, tudi mene čuva in vodi in me bo vodil in varoval še naprej. Hvala za vaše molitve. Hvala, da ste me sprejeli in podpirali. Ostanimo med seboj povezani, saj smo vsi prejeli Jezusove blagre, vi in jaz, vaše družine in moji dragi v Indiji. Naj Gospodov duh miru, veselja in poguma ostaja vedno z nami vsemi. .......— KONEC PREDSTAVITEV ZBORNIKA DRUGO BALKANA IN VEČER O BOLJŠEM BALKANU SVETLA STRAN BALKANA SVETNIK TEDNA SILVESTER CUK 3. APRILA RIHARD, ŠKOF Angleškemu kralju Rihardu I. so zaradi njegove neustrašenosti v bojih s sovražniki dali vzdevek Levjesrčni. Današnji godovnjak sveti Rihard pa si je prizadeval svoje srce oblikovati po Jezusovem srcu. Zaslovel je kot velik učenjak, še bolj pa je bil cenjen in priljubljen zaradi svoje izredne plemenitosti in dobrote. Kot škof se je izkazal v dobrodelnosti: svoje dohodke je premišljeno razdeljeval, ubogim in stiskanim je pomagal do pravice. Ko ga je starejši brat, s katerim sta se odlično razumela, nekoč prišel opomnit, naj ne razmetava svojega imetja, mu je Rihard odvrnil, da si je sicer zase pridržal konja, da more hitreje priti do Kristusovih udov, ki trpe, pripravljen pa je prodati tudi tega, če bi videl, da je to všeč Bogu, ki je zdaj njegov edini gospodar. Rihard se je rodil okoli leta 1197 v plemiški družini Wich, ki je v angleški državljanski vojni zašla v dolgove in izgubila gospodarja, Rihardovega očeta. Posestvo je prevzel Rihardov starejši brat, ko pa ni mogel poplačati upnikov, je moral v zapor. Tedaj je Rihard pustil študij, ki ga je veselil, da reši dom. S pridnostjo in razumnostjo mu je to uspelo. Brat mu je zdaj ponudil pravice do nasledstva in mu pridobil nevesto iz bogate rodbine, Rihard pa je oboje odklonil. Odbrana nevesta se je rada poročila z njegovim bratom, saj je videla, da je Rihardu več do študija kot do družine. Rihard je najprej študiral na univerzi v Oxfordu, nato pa ga je želja po večjem znanju gnala v Pariz, kjer je bila tedaj najbolj sloveča evropska univerza. Kot študent se je povečini boril z revščino, vendar je to prenašal v duhu spokornosti. Posnemati je tudi želel zgled sv. Frančiška Asiškega, katerega vpliv je tedaj segel do Francije. Po vrnitvi iz Pariza si je Rihard v Oxfordu pridobil naslov magistra, nekaj časa je tudi predaval; zaradi njegove učenosti so ga vsi hvalili. Njemu pa ni bilo do časti, temveč si je prizadeval, da bi s svojim znanjem služil domovini in Cerkvi. S tem namenom je šel v Bologno študirat še cerkveno in državno pravo. V pravni vedi se je Rihard tako izkazal, da je nekaj mesecev predaval namesto nekega profesorja, ki je zbolel. Ta mu je ponudil nasledstvo v profesuri, toda Rihard se je raje vrnil v Anglijo, kjer so ga bolj potrebovali. Nekaj časa je bil kancler oxfordske univerze, potem pa ga je svetniški Edmund Rich, nadškof v Canterburyju in angleški pri-mas, povabil k sebi za tajnika. Zvesto mu je služil in svoje bogato znanje uporabil, da pridobi Cerkvi vse pravice, ki jih ji je kratil tedanji angleški kralj Henrik III. Nadškof Edmund se s kraljem ni maral prepirati, zato je odšel v prostovoljno pregnanstvo v Francijo, kjer je leta 1240 umrl. Rihard, ki ga je spremljal, je v Franciji izpopolnil svoje bogoslovno znanje in bil po Edmundovi smrti posvečen za duhovnika. Ko se je vrnil v domovino, je prevzel manjšo podeželsko župnijo. Leta 1244 je bil izvoljen za škofa v mestu Chichester, in sicer proti volji kralja Flenrika III., ki je imel svojega kandidata in ki ni pozabil, kako je Rihard znal hraniti pravice Cerkve. Rihardovo izvolitev je potrdil papež, kralj se je maščeval tako, da je dal zapleniti vse škofovske dohodke v Chichestru. Riharda to ni motilo. Prevzel je upravo škofije, kakor da je vse v redu, se naselil v najetem stanovanju in se hranil pri preprostih ljudeh. Obiskoval je vse župnije svoje škofije in bil povsod z navdušenjem sprejet. Kralj je uvidel, da škoduje sam sebi, če je v sporu s škofom Rihardom, zato mu je vse imetje vrnil. Tega se je škof razveselil zato, ker je zdaj imel kaj deliti ubogim. Ko je videl, da se mu bliža smrt, je opravil še zadnja naročila, poljubil križ in dejal: "Marija, božja mati in mati usmiljenja, hrani me pred sovražnikom." Umrl je 3. aprila 1253, star 56 let. Devet let po smrti je bil prištet med svetnike. SLOVENSKI EVANGELIČANI IMAJO SVOJEGA ŠKOFA Slovenska evangeličanska Cerkev je v skladu s svojo notranjo organiziranostjo in pravili na volitvah prvič izbrala svojega škofa. Dosedanji senior slovenske evangeličanske Cerkve je postal tudi njen prvi škof, Aleksander Kerčmar pa glavni inšpektor kot civilni predstavnik v vodstvu Cerkve. No- vi škofje povedal, "da ostajajo njegove pristojnosti kot voditelja Cerkve enake. Preimenovanje je bilo potrebno zaradi boljše prepoznavnosti. V e-vangeličanski Cerkvi, ki je samostojna že od obdobja reformacije, zlasti tisti iz Lutrove veje, te nazive že poznajo. Funkcija škofa ne pomeni vzvišenega položaja, ampak to, da škof pooseblja Cerkev in jo predstavlja v odnosu do države, drugih Cerkva in ustanov". Slovenska evangeličanska Cerkev ima okoli dvajset tisoč vernikov, največ od teh živi v Prekmurju. Novemu škofu je čestital tudi ljubljanski nadškof msgr. Franc Rode. GORIŠKO ROMANJE V RIM ZA BL. SCROSOPPIJA Goriška nadškofija bo tudi poromala v Rim, da se bo udeležila s furlanskimi in drugimi verniki junijskega slavja ob i-menovanju Furlana Luigija Scrosoppija za blaženega. Vsi tisti, ki bi se radi udeležili škofijskega romanja v Rim, ki ga organizira škofijski tednik Voce Isontina, naj kličejo na telefonsko številko 0481 531663. Romanje v Rim se bo začelo v petek, 8. junija, ko bo odhod v jutranjih urah in prihod v Rim, kjer bo v baziliki sv. Pavla izven obzidja bogoslužje. Naslednji dan bo ogled Večnega mesta in ob 18. uri v dvorani Nervi v Vatikanu posebna ura molitve in kulturni program za goriške romarje. Dne 9. junija se bodo romarji zbrali ob svetem očetu na Trgu sv. Petra in prisostvovali slovesni proglasitvi prvega furlanskega blaženega. Naslednji dan, 11. junija, pa jih bo pri posebni avdienci v Vatikanu ob 11. uri sprejel sveti oče Janez Pavel II., ki jim bo podelil tudi poseben blagoslov. JURIJ PALJK burga, Petra Jevremoviča iz Beograda, srbsko-slovenskega pisatelja Pavla Raka, Bogoljuba | Šijakoviča iz Nikšiča ter nekdanjega beograjskega nadškofa Franca Perka, sicer pa tudi pred kratkim gosta Študijskega raziskovalnega foruma za kulturo v Gorici. V zborniku je poleg predavanj objavljeno tudi poglavje biografskih zapisov o posameznih avtorjih in nanizanih nekaj odmevov iz tiska takoj po posvetu o drugem in drugače mislečem Balkanu. Zbornik so v slovenski jezik prevedli Julijan Čavdek, Bruna Ciani ter Damjan Hlede, v italijanski jezik pa sta ga prelila Damjan Hlede in Peter Szabo. Slovenski prevod sta lektorirali Bruna Cijak in Marija Štekar, medtem ko je za lepo italijanščino poskrbela lektorica Cate-rina Pettazzoni. Zbornik je uredil Damjan Hlede, oblikovala Maria Cristina Predonzani, natisnila tiskarna Budin. V petsto izvodih ga je izdal Študijsko raziskovalni forum za kulturo s prispevkom goriške pokrajine. Ker smo prepričani, da bodo tudi naši bralci radi segli po njem in si ga nabavili, posredujemo telefonsko številko, na katero lahko pokličete in si naročite izvod zbornika Drugo Balkana-L'altro dei Balcani: 0481 531695. Zbornik lahko naročite tudi po telefaksu, ki ima številko 0481 535131. Po predstavitvi dela je svoje pričevanje o težkih časih na Balkanu posredoval tudi pisatelj Pavle Rak, ki je sicer že sodeloval na mednarodnem posvetu Drugo Balkana s svojim razmišljanjem. Prejšnji petek je v centru Bratuž povedal nekaj pomembnega za boljše razumevanje krize in ljudi na Balkanu. Ker je sam po rodu iz Srbije, kjer se je rodil očetu Srbu in materi Slovenki in je zahajal in še vedno redno hodi v Srbijo, je navedel primer javnega srbskega politika, ki je bil pred leti na izjemno trdih in nacionalistično usmerjenih stališčih, a je pred časom spoznal, da je pogrešil in se danes sam zavzema za pogovor in mirno rešitev sporov med Albanci in Srbi na Kosovu. Bistvo Rakovega posega lahko razumemo kot to, da je rešitev sporov le v mirnem pogovarjanju in dogovarjanju in v tem, da je vsak človek, tudi tisti, ki je pogrešil, še vedno človek, ki lahko opra- vi kesanje, katarzo in potem tudi sam naredi veliko dobrega. STRAN K) BIZANTINSKO-SLOVANSKA LITURGIJA V GORIŠKI STOLNICI SAKRALNOST IN SKRIVNOST Sveti Janez Zlatousti, cerkveni učitelj, zavetnik vseh krščanskih pridigarjev, izreden govornik, izjemno plodovit avtor duhovne literature, nadškof v Bizancu, je živel v drugi polovici 4. stoletja. Po šestih letih strogega asketskega življenja v puščavi je postal diakon, duhovnik in nato carigrajski škof. Kot tak je živel zelo preprosto in je svoja velika bogastva uporabil za gradnjo bolnišnic in pomoč najpotrebnejšim. Zaradi vsega tega so ga -med duhovščino in na cesarskem dvoru - tudi zasovražili in ovirali pri njegovem svetem poslanstvu. Pestro evangeljsko življenje, ki mu je bilo glavno vodilo iskanje Božjega obličja, niu je prineslo veliko trpljenja, ^se to pa je rodilo prave bisere, med katerimi je tudi njegova znana liturgija, ki jo je napisal v grščini, sveta brata Ciril 'n Metod pa sta jo prevedla v starocerkveno slovanščino. Na pobudo Študijsko raziskovalnega foruma za kulturo je ( an po predstavitvi zbornika rugo Balkana, v soboto, 31. IT|arca, potekala v goriški stol- nici prav liturgija sv. Janeza Zlatoustega; privabila je lepo število ljudi, med katerimi je bil tudi goriški župan. Kot je na začetku lepo povedal p. Germano Marani SJ, glavni mašnik, je šlo za bogoslužje po bizantinsko-slovanskem obredu, polnem hvalnic in molitev, ki jih pri nas nismo vajeni, a vsebujejo neverjeten čar. Naj povemo, da takega bogoslužja v goriški stolnici ni bilo več kot 40 let. P. Germano, spiritual na Vzhodnem inštitutu v Rimu, ki se je med študijem in v pastoralnem delovanju (tudi v Gorici) naučil ruščine in slovenščine, sploh pa je vzljubil slovanski svet in njegovo dušo, je v začetku tudi rekel: "Vsakdo naj se pri tej Božji liturgiji počuti kot doma." S tem je nakazal, s kakšno držo naj se približamo obredu. Med somaševalci so bili tudi dr. Jože Markuža, goriški rojak p. Mirko Pelicon SJ, ukrajinski in slovaški duhovnik. Pri daritvi so sodelovali bogoslovci Papeškega zavoda Russicum iz Rima, ki so tudi spremljali o-bred s čudovitim petjem. Pred oltarjem sta stali dve ikoni - Bogorodica in Pantokrator -, brez katerih si vzhodne liturgije ne moremo zamišljati, saj j sta to sveta predmeta, okno v svet Božjega. Sploh pa je obred živo dogajanje, polno sa-kralnosti in skrivnosti, spominjanja in črpanja iz tradicije, simbolov in znakov, ki govorijo o svetu, ki presega našega. Zlata oblačila, prekriževanje, poljubljanje oltarja, kadilo, sveče itd.: vse to govori o molitvi, ki se dviga kvišku, o drži ponižnosti, češčenja in občudovanja Božjega stvarstva in načrta, o tem, da je Bog prisoten in dejaven med ljudmi, ki so zbrani v imenu Boga, "ljubitelja" ljudi. Vzhodna liturgija je srce vzhodne Cerkve, skupnosti, ki bdi pred Najvišjim, dinamično načelo njenega življenja, učinkovito znamenje odrešenjske prisotnosti Jezusa Kristusa v Cerkvi. P. Germano je v homiliji s podobami iz vzhodne duhovne tradicije spregovoril o tem, kdo lahko prestopi prag svetišča, ki je Kristus. Ključ nam j daje sv. Peter, ki je v veri rekel: li si Božji Sin. DPD V petek, 30. marca, so v prostorih Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici predstavili zbornik mednarodnega posveta o miru in sporih na Balkanu, ki je potekal v Gorici v mesecu novembru leta 1999. Odmevni mednarodni posvet je takrat nosil naslov Drugo Balkana in je imel namen o-svetliti predvsem tisto drugo plat Balkana, ki si je tudi v času vojne, pravzaprav raznih vojn na Balkanu, prizadeval za mir, spravo, predvsem pa za mirno sobivanje med drugače mislečimi, in to tako na narodnem področju kot tudi na verskem in v kulturi. Tudi knjiga, ki je napisana v italijanskem in slovenskem jeziku, nosi naslov Drugo Batkana-L'Altro dei Balcani. Zbornik je izdal Študijsko raziskovalni forum za kulturo, ki združuje na Goriškem tiste slovenske in italijanske krščanske izobražence, ki si prizadevajo, da bi se o pomembnih stvareh pogovarjali strpno, na krščanskih in demokratičnih osnovah. O zborniku predavanj Drugo Balkana sta na lepi in doživeti kulturni prireditvi v centru Bratuž spregovorila predsednik Foruma dr. Damjan Hlede 'n znani slovenski mislec ter Prevajalec iz starih jezikov Gorazd Kocijančič, ki je na med-narodnem posvetu pred dve-^a letoma tudi sodeloval. Oba govornika sta potrdila, da je 'mel mednarodni simpozij izje- 01 ® n pomen, saj je še v času vojnih spopadov na Balkanu Privabil v Gorico take ljudi raznih narodov z Balkana, ki so na umirjen, strokoven, strpen in jasen, a tudi odločen način pokazali, da tudi na Balkanu obstaja drugo, drugačna stran in Plast ljudi, ki si je tudi v času najhujših grozot prizadevala za medsebojno poznavanje, za FOTO BIJMBACA premagovanje razlik in stremela vsaj za dialogom, če že miru niso mogli imeti in ne doživeti. Ena od udeleženk posveta je takrat pomembno dejala: "Vsaj v tem smo si edini, da si nismo edini!" in tu je po besedah Gorazda Kocijančiča prav srž vseh prizadevanj med drugačnimi, ki so si prizadevali in si še danes prizadevajo za miren in ploden dialog med različnimi narodi, verstvi in ljudmi na Balkanu, dialog, ki naj privede ljudi in narode, različne Cerkve in pripadnike drugih veroizpovedi do mirnega sobivanja na tem področju. Kocijančič je tudi sicer spregovoril o težkih časih, v katere je zašel Balkan, ko so tam pozabili na človečnost, morili in je prišlo do tega, da je veljala stara judovska modrost: "Kdor ubije enega samega človeka, ubije ves svet!" Kljub temu pa je bil po Kocjančičevih besedah to tudi čas pogovorov, pogovorov o "dru-gosti in drugačnosti Balkana", ko so ljudje kljub smrti govorili. Šlo je za mestoma trde in neprijazne pogovore, a šlo je vse- eno za dialog, ki je edini pravi izhod za dosego miru. "Gre namreč za tiste resnice, okrog katerih se ljudje zbirajo," je dejal Kocjančič in sklenil z besedami: "Če namreč ostajamo na površini, se razdalje med nami večajo; če pa gremo v globino, smo si vedno bliže!" Prav zato bo marsikdo, ki bo hotel bolje razumeti Balkan in njegovo trpljenje, a tudi svetlejšo prihodnost, rad segel po zborniku Drugo Balkana, saj ima le-ta namen bralcu ponuditi nekaj razmišljanj in pričevanj o tej "drugosti in drugačnosti." Uvod tristo strani debelemu zborniku je napisal Gorazd Kocijančič, ki je tudi vodil mednarodni posvet Drugo Balkana; v knjigi pa so zbrana predavanja in oclmevnejši posegi na posvetu. Tako so v njej zastopani eseji Liljane Matkovič Vlašič iz Zagreba, Željka Mar-dešiča iz Splita, Jasminke Do-maš iz Banjaluke, slovenskega evropskega senatorja Mitje Volčiča, poslanca v rimskem parlamentu Maria Prestam- 5 ČETRTEK, 5. APRILA 2001 6 ČETRTEK, 5. APRILA 2001 NOVI GLAS / ŠT. 13 2001 KULTURA NOVA ZBIRKA POEZIJ IVANA TAVČARJA APRILSKA ŠTE\ II TIHA IN UBRANA LIRICNOST RADOST VELIKE NOČI ZGODOVINA RJE V' JURIJ PALJK Tržaški pesnik Ivan Tavčar nas je znova presenetil, saj je pred kratkim izšla pri založbi Blu di Prussia iz Piacenze njegova nova zbirka poezij, ki nosi nevsakdanji naslov Sospenda la cartomante il suo gioco di carte!, naslov, ki bi ga prosto lahko poslovenili takole: Naj vedeževalka iz kart prekine svojo igro! Uvod drobni, a izjemno lepo, prav bibliofilsko oblikovani zbirki novih poezij tržaškega pesnika Ivana Tavčarja v Dantejevem jeziku je uvodne misli napisal Eugenio Rebecchi, ki je v svojem kratkem zapisu poudaril predvsem jasno izraznost Tavčarjeve poezije in bogat metaforičen svet tržaškega pesnika, istočasno pa je upravičeno tudi naglasil, da se kaže vrednost Tavčarjeve lirike tudi v neposrednosti in izjemno kratkih liričnih utrinkih, pesmih, ki so jim lastna predvsem pristna vernost in globoka religiozna razmišljanja. Ivan Tavčar nas tokrat preseneča z izjemno dognanim jezikom in predvsem pa s kratkimi liričnimi utrinki, ki so zdaj bežni spomini, zdaj navidez lahkotne misli in iskrice, a nikdar ne gre pri njegovih pesmih za ceneno in že prevečkrat slišano. Kot da bi tržaški pesnik hotel svojemu življenju in predvsem pa svojemu pisanju najti smisel sredi raztrganega sveta, v katerem je čudež že to, da Ivan Tavčar še najde čas za navidez nepomembno in gotovo ne donosno dejavnost, ki je prav gotovo lirika. Če v eni svojih lepih, zavestno v jasnem in preprostem jeziku napisanih pesmi Ivan Tavčar zatrdi, da "ga nima usoda v rokah", kot bi prevedli njegov verz, potem pa v drugi pesmi najdemo tudi droben liričen utrinek o drobtini kruha, ki je seveda prispodoba za minevajoči čas in seveda pesnikovo zavedanje kratkosti življenja. Seveda Ivan Tavčar v svoji poeziji pove, da se sam zaveda, kako je "bistvo našega bivanja" preprosto dejstvo, ki ga ubesedi kar z glagolom "živeti". In še veliko zares lepih prebliskov bo ljubitelj lirične poezije našel v Tavčarjevih prostih verzih, naj r navedemo vsaj tistega, pravzaprav kratko pesem, v kateri pesnik spregovori o tem, kako "je tema potrebna, da lahko vidiš zvezde" in se seveda iz tega dejstva naveže na globlje razmišljanje v naslednji kitici, ko čudovito pravi: "Da lahko slišiš/ glas Boga/ je potrebna milost,/sveta milost/ tišine." Ker smo tudi sami mnenja, da je za izid pesniške zbirke večkrat že dovolj, da je v njej ena sama lepa lirična pesem, bi seveda tu ne imeli več kaj dodajati, ker že zgornji verzi v našem skromnem prevodu pričajo, da je zadnjo pesniško zbirko Ivana Tavčarja vredno vzeti v roke. Pa bi Tavčarju vseeno delali krivico, če bi zapisali, da je v zbirki lepa samo ena pesem, saj so njegove kratke, zgovorne in sočne, a vedno tudi nekričavo nevsiljive lirike kot nalašč za tiha večerna branja, ko lahko z njim rečemo: "Napijem se, /vedno pogosteje se napijem/ nečloveških tišin,/ da uspem uravnovesiti delirij/ našega izumetničenega/ življenja." Toplo priporočamo v branje in si seveda želimo, da bi liriko Ivana Tavčarja njegove zadnje zbirke imeli čimprej tudi v slovenskem jeziku. IVA KORSIC Veter aprilski, / veter prismuk, / v parku prevrača / moj klobuk. / Kmetič dobro / seme seje, / ptiček poje, / sonce greje. Tako se glasita začetna in sklepna kitica pesmice April Vojana Tihomira Arharja, ki na prvi strani osme, aprilske številke otroške revije Pastirček prešerno oznanja pomladno vedrino, ki veje iz prebujene narave. Priroda se je odela z zelenjem in sladko dehtečimi rožicami tudi zato, da bi radostno oznanila velikonočno vstajenje našega Odrešenika. Prav to veselje preveva tokrat marsikatero rubriko, ki se navezuje tudi na lepe slovenske navade ob največjem prazniku cerkvenega leta. O pisanih velikonočnih pirhih in ob njih še o nesebični radodarnosti pripoveduje zgodbica Mari-ze Perat. Pika svetuje, kako naj otroci čim bolj pestro okrasijo svetleča se jajčka, da bo velikonočno slavje še bolj domače in privlačno. Risbe s pirhi in drugimi velikonočnimi ter pomladnimi motivi - med njimi je sicer tudi prikupna krušarica učenke Jasmin iz Sv. Križa - se iskrijo v živih barvah v prispevkih bogate Pastirčkove pošte, ki prinaša enaintrideset vsebinsko najrazličnejših dopisov otrok iz goriških in tržaških osnovnih šol. Med temi mladimi pisci si je naslov časnikar meseca pridobil Rudi Bal-zano, tretješolec OS S. Gruden iz Sem-polaja z zapisom o hrastu in palmi. Tudi v ugankah, zankah in labirintih zasledimo velikonočne vsebine. Celo nemarni Pacek je tokrat brez napak izustil svoje voščilo za bližajoče se praznike; Karmen Smodiš pa je ponudila res vabljiv velikonočni zajtrk, kateremu bodo otroci pristavili manjkajoče besede. SuperkuharHari je k svojim mnogim sladkim dobrotam pristavil še pomarančni tiramisu, ki bo gotovo vsakomur teknil v prazničnih dneh. Kotiček za najmlajše Pastirčkove bralce je zapolnila sovica Vika z darili, ki jih je prejela za rojstni dan; malčki ji bodo kar najlepše okrasili torto. V rubriki Varno na poti bodo šolski kolesarji, ki se že nekaj časa pridno učijo cestnih pravil - kmalu bodo imeli v šoli zaključni, praktični "izpit" iz cestne vzgoje - bodo našli jasno narisana navodila za brezhibno zavijanje v levo na nevarnem vozišču z raz-vrstilnimi pasovi. Če so vse leto pazljivo spremljali Pastirčkove napotke za pravilno vožnjo, bodo brezskrbno "zajahali" svoja kolesa in se previdno odpeljali v pomladni dan. Nove Pastirčkove strani prinašajo še druge ustaljene prispevke; tako je na knjižni polici knjiga Na polju in na vrtu pisateljice Catherine Forne, s katero bodo bralci spoznavali marsikaj koristnega iz življenja na podeželju. Semafor Pazidor se dobro ujema s to temo, saj usmerja tokrat male radovedneže proti tržnici, kjer je na stojnicah razvrščeno razno sadje in zelenjava; mladi "kupci" bodo morali narisano sadje pravilno poimenovati, da bodo našli pravo pot do cilja. Komur je všeč zemljepis, bo gotovo z veseljem prebral zapis o kitajski reki Jang Cekiang. Tiste pa, ki se navdušujejo za gledališče, bo zabavala enodejanka Os-lovski most, v kateri se V. T. Arhar hudomušno poigrava z besedami. Vneti mladi "slikarji" bodo z veseljem sprejeli vabilo na natečaj za naslovno stran Pastirčka, ki ga razpisuje uredniški odbor za I. 2001/2002. Risbe morajo biti pokončne (21 x 30 centimetrov, format A 4) in kajpak izvirne, čim bolj pisane in igrive, a brez napisov. Ime in piimek ter šolo morajo otroci navesti na hrbtni strani lista in poslati izdelke na uredništvo Pastirčka do 31. maja. Mali likovni "umetnik", steci po barvice in se kar urno loti dela, morda bo prav tvoja risbica krasila Pastirčkovo naslovnico v prihodnjem letu! JE, KAK JE OSVOBAJANJE PETER SZABO Govoriti o dogajanjih na Balkanu je kot napovedovati izide nogometnih tekem ali prerokovati prihodnost. Človek v bistvu nikoli ne ve, kaj se bo zgodilo. Ko bi se stvari po vsej sili razmer morale razvijati v določeno smer, obstaja na Balkanu še vedno več kot minimalna možnost, da se bodo razvile drugače. Zato se ponavadi, ko govorimo o teh stvareh, čisto po balkansko spuščamo v ugibanja o tem, kar se bo zgodilo. Če se potem ne pripeti, smo tiho; če pa se, se hvalimo: "Vidiš, vidiš! Kaj sem rekel!?" In to si bom privoščil tudi jaz: svobodna, nevezana razmišljanja o aretaciji Miloševiča. Zakaj prav sedaj? Zakaj ne pred toliko meseci ali čez toliko let? Morda je nova srbska vlada čakala na ugoden trenutek. Morda so čakali, da se razmere v državi oblikujejo tako, da bo aretacija mogoča. Morda pa so čakali na pomoč iz tujine. Ali pa na to, da jim kdo postavi ultimat. Lahko pa se preprosto zgodi, da so najmanj zabavni osebi zadnjega desetletja ho- teli pripraviti aretacijo na dan šaljivcev, prvi april. Kdo ve? Dejstvo je, da so stvari morale dozoreti in še se morajo primerno razviti. Takoj po izvolitvi je Koštunica celo obljubil, da se Miloševiča sploh ne bodo dotaknili, ker je pač politična osebnost. Nato so strateško prijeli njegove ključne ljudi in končno vloži- li obtožnico proti Miloševiču, vendar samo zaradi poneverbe več kot 100 milijonov ameriških dolarjev. Skromni začetki. Nato pa se je še isti dan začela obtožnica širiti. Pri prvih poskusih aretacije so se Miloševičevi telesni stražarji borili proti policistom. Po aretaciji so to nasilje pripisali Miloševiču kot napeljevalcu. Prav tako so zasegli veliko količino orožja, med njim celo dve oklepni vozili. Navaden državljan si takega arzenala ne sme privoščiti, torej imamo novo točko v obtožnici: nasilno upiranje aretaciji in ilegalno posedovanje orožja. Če k temu dodamo, da je Miloševičeva hči Marija osebno štirikrat ustrelila proti policistom, postane stvar še hujša. In medtem je svetovna javnost ves dan pritiskala, da bi prej ali slej Miloševiča izročili haaškemu sodišču. Seveda mora zaenkrat še šibka srbska demokracija temu nasprotovati. Toda - in tu so moje balkanske napovedi -kaj kmalu bomo Miloševiča videli pred Carlo del Ponte. Tako se mi zdi. Obtožnica se namreč še vedno širi. Pred kratkim je Miloševič neposredno priznal, da je financiral srbske paravojaške enote v Bosni in Krajini. Denar, ki naj bi ga poneveril, naj ne bi šel v njegov žep, ampak ga je - kot je priznal - pošiljal tem enotam. S tem pa je prvič pred Srbi jasno rekel, da je te enote podpiral in da so te enote sploh obstajale, saj po njegovi lastni propagandi teh enot sploh ni bilo. Pričakujem, da se bo v naslednjih dneh obtožnica krepko širila, in u-pam, da bo dala zavedenim srbskim prebivalcem možnost, da odobrijo Miloševičevo izročitev haaškemu sodišču. Zdi se mi, da bi nova srbska vlada to tudi rada naredila - čeprav trdi nasprotno -, vendar se boji reakcije državljanov. Zato se je aretacija začela z najnižjo možno točko - korupcijo in poneverbo. Pred kratkim so med orožjem v vili odkrili tudi načrte glavnih upravnih in vladnih poslopij v Srbiji, kar bi kazalo, da je Miloševič pripravljal državni udar. Morda pa je to hotela biti njegova prvoaprilska šala, pa so vladni uradi pravočasno posegli in jo preprečili. Dejstvo je, da bodo ti dokazi morda sčasom začeli prebujati peščico zaslepljenih Miloševi-čevih pristašev in celo množico tistih njegovih nasprotnikov, ki pa se še vedno ne zavedajo, da se, čeprav so se rešili njegove diktature, morajo še osvoboditi razmišljanja, ki jim ga je v teh letih vsilil s svojo propagando. SPRAVNO DEJANJE Podpisani se pridružujemo nedavnemu javnemu pozivu skupine koprskih in drugih uglednih osebnosti, s prvopodpisanim Francom Jurijem na čelu, po čimprejšnji objavi poročila mešane slovensko - italijanske zgodovinske komisije, ki naj bi bilo po izjavah sodelujočih zgodovinarjev končano. Na njem naj bi vladi nadgradili neko obliko simbolnega spravnega dejanja. Pri tem pa menimo, da je edini pravi naslov, ki lahko razreši zaplet v zvezi z navedenim poročilom, italijanska vlada. Po podatkih dnevnega tiska naj hi se namreč vladi obvezali, da bosta poročilo najprej sami obravnavali in sprejeli ter ga nato tudi objavili. Po istih virih sodeč, naj hi slovenska vlada poročilo interno sprejela in hkrati urgirala njegovo sprejetje tudi na italijanski strani. Slednja pa s sprejetjem zavlačuje ter naj bi ob nedavnem obisku slovenskega zunanjega ministra v Rimu dala vedeli, da ga prelaga na čas po spomladanskih volitvah, če bi jih slučajno dobila. Če pa bo zmagala desnica, ki ima v tem trenutku večje izglede, moramo biti pripravljeni tudi na to, da bo Italija poročilo za več let konzervirala vzmr-zovalniku. S tem hi zastala tudi tako pričakovana sprava med državama, za katero smo vsi upali, da je po padcu berlinskega zidu tik pred zdajci. Še zlasti po tem, ko sta Nemčija in Češka ponudili Evropi "spravno kompromisno formulo, ki bi lahko postala zvezda vodnica za vse podobne primere", kot je to lepo zapisala v Delu (31.12.96.) Mojca Drčar Murko. Po istih virih naj bi italijansko zunanje ministrstvo spomladi 1993 sicer namignilo, “da bo pri nerešenih vprašanjih s Slovenijo (optantsko premoženje) sledilo vzorcu, ki ga bosta za ureditev položaja sudetskih Nemcev izdelali Nemčija in Češka". Vendar je tudi v tem primeru ostalo zgolj pri besedah. Iz nedavno objavljene Kosinove knjige Diplomacija z Italijo 1991-1996 pa zvemo, da je Slovenija Italijo dobesedno izzvala k podobnemu dejanju s tem, da ji je sredi novembra 1994 ponudila svojo inačico spravne izjave, ki je slonela na podobnih izhodiščih kot nemško - češka spravna listina, a ni bilo nanjo nobenega odziva. Tako je ostalo brez odziva z italijanske strani tudi par let kasneje, ko sta Nemčija in Češka svečano zaključili svoj spravni proces. Pa čeprav je bila tedaj v Italiji že na oblasti levosredinska opcija. Zato menimo, da je ključ za objavo zgodovinskega poročila in za nadgradnjo spravnega procesa na njem v rokah Italije in je treba zato predvsem nanjo naslavljati pozive, saj je Slovenija svojo spravno naravnanost več kot dokazala s svojimi dejanji. Še več, obstaja realna bojazen, da ho zaradi izmikanja Italije ostal spravni proces še naprej blokiran. Zato menimo, da je potrebno, da se na ravni obmejne civilne družbe, spravno naravnane organizacije, skupine in posamezniki povezujejo in z manjšimi ali večjimi simbolnimi dejanji izvajajo pritisk v smeri sprave. Skrajni čas je, da bi Italija kot vplivna in močna evropska država vendarle enkrat zbrala pogum, tvegala interni spopad z ostanki nekdanjega zla in po vzoru Nemčije, ob sodelovanju svojih vzhodnih sosed, vgradila svoj kamenček v mozaik evropske sprave. V kolikor pa tega ne hi zmogla v doglednem času, pozivamo slovensko vlado, da zgodovinsko poročilo enostransko objavi. Koper, 21. marca 2001 MILAN GREGORIČ, KARLO KOCJANČIČ, LUCIJAN PELICON, ČLANI MNENJSKEGA GIBANJA ZA SLOVENSKO ISTRO PREDAVANJE O GOTSKI CERKVENI ARHITEKTURI O DELAVNIŠKIH POVEZAVAH MED BENEŠKO SLOVENIJO IN BRDI V Goriškem muzeju na gradu Kromberk že drugo kulturno sezono potekajo predavanja o različnih vprašanjih zgodovine, arheologije, umetnostne zgodovine in etnologije, ki so kakorkoli povezana z Gorico oz. Goriško. To kulturno pobudo omenjeni zavod izvaja v počastitev 1000-letnice prve omembe Gorice in Solkana v zgodovinskih virih. Vsa predavanja bodo na koncu izšla v posebni publikaciji, kar bo pomenilo zaokrožen prikaz najrazličnejših vidikov goriške preteklosti. Opaziti je, da so predavanja dobro obiskana, muzej pa si je na ta način ustvaril zvesto publiko, ki kaže veliko zanimanje za našo zgodovino in kulturno dediščino. V omenjeni ciklus se je uvrstilo tudi predavanje mladega umetnostne-8a zgodovinarja dr. Saša (Alessandra) Quinzija iz Štandreža, ki je nosilo naslov Cotski stavbarji med Brdi in Beneško Slovenijo. Gre za snov, ki so jo v preteklosti že obravnavali starejši raziskovalci, kot so France Stele, Giuseppe Marchetti, Ivan Komelj, v novejšem času pa Tarcisio Venuti, Robert Peskar in še kateri drugi. Vsekakor pa ostaja dejstvo, da t.i. votiv-ne cc-rkvice v Beneški Sloveniji (v Sloveniji jim rečejo vaške podružnice) še čakajo nadrobnejše analize, saj bo nadaljnji študij stavbarskih delavnic, amnoseških znamenj, obočnih shem 'n kiparskega okrasa na sklepnikih in onzolah prinesel na svetlo še mar- ai novega, kar zadeva povezave teh stavbnih spomenikov s podobnim 8radivom v Brdih, na Tolminskem, Goriškem, Krasu in Gorenjskem. Zanimivo je dejstvo, da ob koncu 15. in v Začetku 16. stoletja med Slovenci, l’() H Al) II TRST A JANEZ POVSE 0 IZZIVIH SEDANJOSTI V ponedeljek, 9. aprila, ob 8. uri 'n deset minut se bo na valovih naše Postaje Slovenski radio Trst A pričela serija oddaj z naslovom S srcem nad izzive sedanjosti. V dogovoru z ravnateljstvom je kar 13 oddaj pripravil ozi-r°nia napisal Janez Povše, in sicer v Prepričanju, da seje več kot koristno spopasti s številnimi problemi, ki so se v zadnjem obdobju zgrnili nad človeka. Dejstvo je, da svet vse bolj postaja en sam in s tem notranje soodvisen. Dejstvo je, da se moramo pričeti vsi skupaj resneje ukvarjati z vprašanjem vse bolj ogrožene narave. Jasno 'n humano stališče moramo zavzeti v odnosu na potrošništvo in globalizacij Tu so pribežniki, vojne in revščina v svetu, bolezni, organiziran kriminal, Pa tudi vse večje osebne človekove stiske. Nadalje boj za večjo demokracijo, za človekove pravice, za novo Evropo zoper haiderizem in vsakršno nestrpnost in še mnogo drugih stvari. Celoten niz nas želi okrepiti v misli, da je človek v vsakem primeru sposoben 'Ogovoriti na številne sodobne izzive, seveda če se ne bo prepustil malodušju, češ saj ni mogoče vplivati na nave-ena dogajanja. Vsi izzivi so namreč Premagljivi, v kolikor jim pogledamo v oči in se z njimi spopademo. Režijsko vodstvo in glasbena oprema celotnega niza sta v rokah režiserja ■ Verča> vse oddaje pa obliku- J?)° tr'je izvajalci: bralka je Minu Kju- I er: bralec Aleš Valič in poročevalec anko Petrovec. Kot rečeno, se bodo od-aje vrstile skozi trinajst ponedeljkov, et no ob 8. uri in deset minut. živečimi v različnih prej omenjenih deželah, ne obstajajo samo jezikovne povezave, temveč tudi sorodnosti v gradnji cerkva, še posebej v izbiri stavbnih, kiparskih in slikarskih mojstrov. Nekoliko drzno bi lahko trdili, da imamo že takrat opravka z zametki skupnega kulturnega prostora. V ta kulturnozgodovinski okvir je svoja izvajanja umestil tudi dr. Saša Quinzi, pri čemer je posebej izpostavil naslednje cerkve v Beneški Sloveniji: Sarženta, Jajnič, Kravar, Pikon, Spe-ter, Cubci in Centa. Z natančno ana- lizo kamnoseških znamenj in nekaterih detajlov, zlasti pri figuralno obdelanih sklepnikih, je dokazal tudi povezave in sorodnosti z gradivom na Goriškem, predvsem v Brdih. Velika novost v tem predavanju pa je bil poskus identifikacije portretov sred-njeveških stavbarskih mojstrov, pri čemer seje izkazalo, da je tudi v tej umetnostni nalogi slovensko ozemlje sledilo podobnim primerom v Evropi. Tehtne predavateljeve analize so bile dopolnjene s številnimi barvnimi diapozitivi. ■———........... M V Od TV kotičkov najraje pogledam posnetke zborovskih revij Pesem mladih in Male Cecilijanke. Vsakokrat mi vliva nekaj optimizma in dobre volje petje otrok, pa tudi pogled na njihovo sproščenost, večjo ali manjšo zavzetost pri petju, na njihove ljubke vesele obrazke. Zato je tudi mene neprijetno prizadela vest, da revije otroških in mladinskih pevskih zborov Pesmi mladih 2001, ki jo je priredila Zveza cerkvenih pevskih zborov v nedeljo, 25. marca, v Kulturnem domu, na televizijskih zaslonih ne bomo videli. Kot smo brali v tisku, je vodstvo RAI-a obšlo voljo programistov-reži-serjev in se odločilo, da prireditve ne posname iz varčevalnih ukrepov. Ob tem se mi postavljata dve vprašanji: 1) je snemanje prireditve predstavljalo res tako ogromen strošek? Televizijska ekipa bi posnela v enem samem popoldnevu štirinajst zborov in skupin. Če bi nastope posameznih zborov predvajali dvakrat, bi z njim napolnili kar 28 Kotičkov! Morda bi prireditev lahko oddajali tudi v celoti, na primer kako soboto? Verjetno so programisti pri svoji zahtevi po snemanju dali na tehtnico še dokumentarni pomen predstavitve pevske kulture pri najmlajših na Tržaškem v letu 2001. Na tehtnico so tudi navrgli množico potencialnih gledalcev (štiristo otrok, osemsto staršev, 1.600 nonotov in non, pa tete in strici, učitelji...). In prepričanje, da je skrb za najmlajše poslušalce in gledalce vedno dobra naložba za prihodnost. To- rej več kot dovolj razlogov, da bi revijo morali posneti. 2) Drugo vprašanje, ki se mi vsiljuje ob tem odpovedanem snemanju, pa je, ali ima slovenski programski oddelek možnost, da samostojno načrtuje in izpelje svoje programe, ali pa so slovenski programisti-režiserji samo še izvrševalci volje "vodstva deželnega sedeža RAI"? Iz skopega zapisa, ki so ga podpisali dirigenti zborov, je razvidno, da je bilo snemanje načrtovano, da je eden ali več ljudi intenzivno pripravljalo snemanje revije z zbiranjem podatkov, not, solističnih vložkov... S kakšnim elanom se bodo prihodnjič lotili podobnega dela, če jih na poti do realizacije vsak trenutek lahko ustavi brezprizivni "njet" vodstva? Problemi, ki se kopičijo v radijski hiši, so pripeljali tudi do stavke radijskih in televizijskih uslužbencev v nedeljo, 1. aprila. V poročilih so sicer časnikarji obrazložili razloge za stavko: vprašanje osebja, tehnološke modernizacije postaje, itd., a mislim, da bi morala sindikalna predstavništva v vseh medijih izčrpneje in jasneje seznaniti poslušalce s svojimi zahtevami in iskati pri njih podporo. Končno poslušalce in gledalce našega radia in televizije še kako zanima, kaj se v ustanovi dogaja. Saj so bili prav oni najbolj prizadeti: nedelja brez že ustaljenih in priljubljenih oddaj je bila pusta in prazna; upamo lahko samo, da bo to skrajno sredstvo pritiska uslužbencev na vodstvo rodilo kak uspeh. TE) NOVO PRI ZALOZBI MLADIKA V TRSTU POMLADANSKI PREGL E I) GORI C A K I N E M A KINOATELJE SODELUJE Z UNIVERZO V četrtek, 5. aprila 2001, bo Kinoa-telje odprl pomladanski pregled Go-ricaKinema CoriziaCinema. Veliko je novosti, v prvi vrsti novo sodelovanje z Univerzo v Vidmu, posebej s triletnim diplomskim tečajem za muzikologijo in film, ki ima sedež v Gorici. Vsebina in členitev filmskih četrtkov je tudi prenovljena in ob zadnjih novostih obsega klasike svetovnega filma, restavrirane filme in posebne dogodke, ki bodo ovrednotili produkcijo v deželi Furlaniji-Julijski krajini. Deloma se predstave izvajajo v Kulturnem domu, deloma pa v kinodvorani Vit-toria na Travniku. V sodelovanju z videmsko univerzo in odborništvom za kulturo občine Gorica bo CoricaKinema prikazal na velikem ekranu šest klasikov in njihovih remakov. Dne 3. maja sta na programu Fantom iz opere (1924) Ruperta Juliana in njegov remake Fantom iz raja (1974) Briana De Palme; 24. maja Nasmeh poletne noči (1955) Igmarja Bergmana in njegov remake Seksi komedija v snu kresne noči (1982) Woodyja Allena; 7. junija Nebo nad Berlinom (1987) VVima VVender-sa in njegov remake Mesto angelov (1998) Brada Siberlinga. Filme bodo predstavili profesorji in docenti sedeža videmske univerze v Gorici. Brez odmora po uspešnem zimskem programu se bo pomladanski ciklus CoricaKinema pričel v kinodvorani Vittoria na Travniku v Gorici. V četrtek, 5. aprila, bo otvoritveni film Thomas in love, belgijski film Pierra Paula Rendersa o kibernetičnem seksu. Predstave se bodo nadaljevale v Kulturnem domu v Gorici, ul. Brass 20. V četrtek, 12. aprila, bo na sporedu road movie Boginja iz leta 1967 av-' stralske režiserke Clare Lavv. 26. aprila bo kitajski režiser Zhang Yimou predstavil svoje zadnje veliko delo Pot proti domu. 17. maja bo na vrsti eden od kultnih filmov lanskega beneškega festivala, Memento Cristopherja No-lana; zadnja filmska noviteta pa bo 31. maja Together švedskega režiserja Lukasa Moodyssona. Posebna dogodka bosta dva: 19. aprila bo v kinodvorani Vittoria por-denonski režiser Guglielmo Zanette prikazal svoj kratki film Ljubi me!, pred nedavnim nagrajen v Los Angelesu. Na večeru bodo prisotni režiser in njegove ekipe. Na istem večeru mu bo sledil italijanski celovečerni film Zahod, ki ga je Corso Salani lani posnel v deželi Furlaniji-Julijski krajini. 10. maja Cineteca del Friuli iz Humina pred- i stavlja svoje restavrirano delo, Cuori senza frontiere (Ljubezni brez meje), ki ga je režiser Luigi Zampa posnel leta 1950 v vasi Križ nad Trstom. Uvod v večer bo dokument o spominih na snemanje, ki ga je realizirala Martina Kafol. GoricaKinema se bo zaključil 14. junija s tradicionalnim "praznikom češenj", na katerem bo predstavljen izsek iz programa XVI. Film Video Monitorja, ki bo oktobra. Tudi tokrat je abonma na celotni pomladni ciklus GoricaKinema izredno vabljiv: 50.000 lir za deset večerov in 14 filmov. Posamezna vstopnica stane 10.000 lir. Članska izkaznica Kinoateljeja je zastonj. KNJIGA 0 JEZIKOVNIH SPOMENIKIH. ZGODNJE SLOVENSCINE Pri založbi Mladika v Trstu je izšla nova znanstveno-strokovna knjiga s področja jezikoslovja. Gre za delo, ki nosi naslov Jezikovni spomeniki zgodnje slovenščinein podnaslovom Rokopisna doba slovenskega jezika (od XIV. stoletja do leta 1550), avtor pa je profesor Nikolai Mikhailov, mlad ruski jezikoslovec in mitolog, ki že enajst let živi na Južnem Tirolskem in je predstojnik stolice za slovenistiko na univerzi v Vidmu. V svojem delu prof. Mikhailov obravnava zgodovino zgodnjesloven-skih rokopisov od Celovško/Rateške-ga rokopisa do prve slovenske tiskane knjige leta 1550. Delo je pomembna novost zato, ker obravnava problematiko slovenskih spomenikov iz rokopisne dobe in je tehten znanstveni prikaz jezikovno-zgodovinskega razvoja od predknjižnega izročila mlajše dobe (Brižinski spomeniki v delu niso obravnavani) do Trubarjevega Katekizma iz leta 1550. V Uvodu avtor utemeljuje izbiro svoje tematike ter jo predstavlja tako, da so iz orisa problematike razvidni tudi že možni nastavki ter vzpodbude za prihodnje jezikoslovne raziskave. Sledi natančna predstavitev vseh rokopisov iz tega obdobja (vključno s pregledom najpomembnejših do-slejšnjih strokovnih in znanstvenih del o njih). V drugem poglavju so predstavljena naslednja besedila: Celovški/ Rateški rokopis, Stiški rokopis, Kranjski rokopis, Videmski rokopis, Škofjeloški rokopis, Starogorski rokopis, Cernjejski rokopis, Auerspergov rokopis, Načrt za pridigo. Sledi nova izdaja rokopisnih besedil, pri čemer je treba poudariti, da je avtor sam poskrbel za reprodukcijo originalov, to pomeni, da je sam raztolmačil grafijo originalnih rokopisov besedil in jih prepisal; besedila pa so objavljena še v fonetičnem prepisu in "prevodu" v slovenščino. Na koncu so poleg kazala oblik, bibliografije, uporabljene ali omenjene v delu, objavljeni še fotografski posnetki posameznih rokopisov. Zadnje strani knjige prinašajo tudi seznam avtorjevega dosedanjega (obsežnega) znanstvenega dela, od ; knjig do člankov s področja slavistike, : baltistike, mitologije, klasične filologije in druge publicistike. Knjiga je izredno pomembna in v marsičem inovativno znanstveno delo, ki je za slovenski jezikovni pro-S stor (npr. za študente in profesorje slovenščine tako v matični domovini kot zunaj njenih meja) še posebej uporabno, ker so vsi zgodnjeslovenski rokopisi zbrani v eni sami knjigi, ne nazadnje pa je nesporna vrednost knjige v tem, da problematiko zgo-dnjeslovenskih rokopisov odpira v prihodnost (mnoga vprašanja, pove-! zana z zgodovino slovenščine, še čakajo na rešitev!), kot je jasno razvidno iz sklepnega zapisa. Delo je močno predelana slovenska verzija doktorske disertacije prof. Nikolaia Mik-hailova. NA REŠETU POJOČI OTROCI BREZ GLASU 7 ČETRTEK, 5. APRILA 2001 8 ČETRTEK, 5. APRILA 2001 POKAŽI, KAJ ZNAŠ V SKK D SI / SREČANJE S PISATELJEM IN ZGODOVINARJEM VLADOM HABJANOM MLADI UMETNIKI SO SE PREDSTAVILI NA LEPEM VEČERU TEMELJI IN SLOVENSKE DRŽAVNOSTI DRŽAVOTVORNOSTI BREDA SUSIC Slovenski kulturni klub in MOSP sta minulo soboto pripravila zanimiv in prijeten večer z naslovom Pokaži, kaj znaš. Publiki in javnosti so se predstavili mladi, ki se uveljavljajo na različnih umetniških področjih. Klubovci so medse povabili dve mladi likovni ustvarjalki, eno pevko, dve odrski igralki in enega avtorja videoposnetka. Svoji razstavi sta v Peterlinovi dvorani postavili Vanja Glavina in Jana Pečar. Vanja je prišla v stik z umetniško fotografijo na znanstvenem liceju. Svoje zanimanje za to dejavnost je poglobila na raznih tečajih in se že takoj začela udeleževati raznih natečajev in z odličnimi rezultati opozorila nase (v SKK je letos zmagala prvo nagrado). Jana Pečar je na lanskem natečaju SKK prejela prvo nagrado, letos pa drugo. Zato so jo klubovci povabili, da za večer Pokaži, kaj znaš pripravi svojo osebno razstavo. Kot pevka in kantavtorka se je na sobotnem večeru pred- stavila Martina Krapež. Martino marsikdo že pozna, saj je že večkrat nastopila na odrih naših društev, sicer pa se je z odličnimi uspehi udeležila že različnih festivalov in tekmovanj tako na krajevni kot vsedržavni italijanski ravni. Najmlajši med nastopajočimi sta bili dijakinji klasičnega liceja Meta Starc in Vesna San-: cin. Obe sta članici Slovenske- 1 ga dramskega društva Jaka Štoka Prosek-Kontovel. Predstavili sta zabavni prizorček Lajna v sočnem kontovelskem narečju. Nazadnje pa je pred publiko stopil še Iztok Cergol. Iztok 'je lani z odliko zaključil študij na klasičnem liceju in je na maturitetnem izpitu predstavil raziskavo o ekspresionizmu na Pri- 1 morskem - v obliki video posnetka, ki so si ga (delno) ogledali tudi udeleženci sobotnega večera. Klubovci so s sobotnim večerom dosegli svoj cilj: mladi publiki in širši javnosti so predstavili pet mladih umet-j nikov, ki so bili - glede na visoko raven svojih dosežkov - res vredni izkazane pozornosti. PREJELI SMO SESLJANSKI ZALIV: KAJ MISLIJO O TEM OBČANI? V zvezi z vprašanjem načrta o Sesljanskem zalivu smo prejeli pismo, ki ga objavljamo. Že spet se govori o Sesljanskem zalivu! Razpravljajo politiki, tehniki, deželni poslanci in celo ministri. Mislim, da kot navaden občan devinsko-nabre-žinske občine lahko povem svoje mnenje, zlasti potem ko sem prisostvoval dobro obiskanemu srečanju SSk v Devinu. Tam je natančno obrazložil njegovo bistvo svetovalec SSk Viktor Tence, oglasili pa so se tudi razni bolj ali manj zainteresirani. Mene kot verjetno večino domačinov zanima, ali bomo v bodočnosti lahko sploh uživali lepote Sesljanskega zaliva, ali se bomo lahko sploh še tam kopali, ali bomo še lahko šli v večernih urah na pivo in pico v tl "barakine". Verjetno te naše skromne želje nimajo nič kaj skupnega s kulturo turizma in jih lahko razumejo le naši občinski svetovalci, ki pa "z ve-liko težavo sledijo temu kompleksnemu načrtu". Vsekakor hi rad spomnil vse pristojne, da, ko je po odhodu zaveznikov postal Sesljanski zaliv spet na razpolago domačinom (mislim tudi na Tržačane in Furlane), so se tam skozi celo poletje srečevali in zabavali mladi in starejši iz bližnje in daljne okolice, eni čez dan, drugi, mlajši, pa v večerno-nočnih urah, skupno z brezštevilnimi turisti. Začele so se razprodaje tega najlepšega zaliva naše deže- le in seveda so gradbeni špekulanti kar planili po tem možnem mastnem zaslužku. Vsi dobro vemo, kam je to prived- lo. Današnji lastnik se nam predstavlja s svetniškim imenom (santissimi Cervasio e Prota-sio) in z načrtovanim "Istro-ve-netskim" naseljem, ki naj bi obkrožalo bodoči novi zalivček v nekdanjem kamnolomu Cave di Sistiana. Nihče se ne vpraša, kakšno korist bodo od tega i-meli domačini! Da ne bo nesporazumov: Kam in kako se bodo domačini (tudi Tržačani in Furlani) hodili kopat in koliko bodo za ta "privilegij" morali plačati ali pešačiti? Govori se, da bo dostop do morja možen le s podzemsko žičnico, da pa te bo peljala do Caravelle dalje bo treba pešačiti ali se peljati z miniavtobusom (seveda vse proti plačilu, ki naj bi v evrih znašalo nekaj nad šest ali celo osem evrov). Naj zaključim: takega turističnega razvoja Sesljanskega zaliva, ki naj hi nas potiskal na obrobje oziroma ki naj bi od nas zahteval težke denarce za vsak obisk NAŠEGA MORJA, ne potrebujemo. Želimo si, da hi se zaliv ohranil nepokvarjen z ureditvijo že obstoječega in s posegom v bivšem kamnolomu za potrebe kopalcev vključno s parkirnim prostorom in prepotrebnimi higienskimi struk- turami. NK P.S. To je mnenje velikega dela domačinov, ki jih gradbene in druge špekulacije preveč ne zanimajo. MATJAŽ RUSTJA V ponedeljek, 2. aprila, je bil gost rednih srečanj Društva slovenskih izobražencev pisatelj in zgodovinar Vlado Habjan. Predavanje je bilo osredotočeno na pojem državnosti in državotvornosti v slovenski zgodovini. Habjan, ki je pred kratkim stopil v osmo desetletje življenja, je z jasnim naniza-njem podatkov (govoril je prosto, brez zapiskov) podal zanimivo sliko Slovencev v zgodovini. Pred očmi slušateljev, ki so z zanimanjem sledili predavanju, so zaživele vse pomembnejše slovenske osebnosti ali obdobja, ki so s premišljenimi in dolgoročnimi potezami urejevale slovenski življenjski prostor. Pojem slovenske državnosti se ni začel pred desetletjem ali med drugo svetovno vojno, pač pa v srednjeveških, karantanskih časih. Naša pot do državnosti seje nadaljevala v času celjskih in goriških grofov, pa še v letih druge svetovne vojne in takoj po njej. Habjan se torej opira na tri temeljne kamne, med katerimi je nedvomno najaktraktivnejši čas Celjskih in Goriških grofov. Zal je leto 1991 tuje utrjevanju slovenske državnosti, saj smo se po Habjanovem mnenju znašli povsem nepripravljeni v vrtincu razpadanja Titove Jugoslavije. V začetku je bila Karantanija, ko se je prvič formirala slovenska oblast, kaj kmalu tudi politična, ki je celo šla v konflikt s Salzburško nadškofijo. V času, ko je Karantanija nastajala, pa tudi potem, ko je ostala FOTO KROMA le spomin, sta salzburška in oglejska cerkev določili bodočnost slovenskega naroda. Potem ko je Karel Veliki v devetem stoletju postavil mejo na Dravi, se je slovenski prostor znašel pod dvema cerkvenima oblastema: na salzburškem ozemlju se je nad Dravo začela ba-varizacija, pozneje avstrijaliza-cija naših ljudi. Ob meji je bil ustanovljen limes samostanov, ki so odlično opravili svoje potuj-čevalno poslanstvo, saj so bile vse poti do znanja in vplivnosti le nemške. Pa naj še kdo reče, da ni Cerkev ena izmed no-siteljic narodnega čutenja. Pod Dravo pa je bilo ozračje nekoliko milejše, potujčevanje je bi- lo počasnejše, oblasti so bile bolj tolerantne, morda zaradi tega, ker so imele za sabo tisoč in več letno romansko kulturo. Drugi vogelni kamen, ki drži pokonci slovensko nacionalno hišo, moramo iskati pri Celjskih in Goriških grofih. Pred tem pa je Habjan poudaril, fevdalci na naših tleh so bili veči- noma slovenske krvi, pa čeprav so bili zaradi časa in visoke politike, ki so jo vodili, predvsem nemškogovoreči (Goriški grofje so izvirali iz območja Svin-ške planine, Celjski pa iz Savinjske doline). Za določene posle je bila nujna nemška govorica, kar pa ne omalovažuje visoke formacije naroda, ki sta jo dosegli ti dve hiši. Celjski grofje so bili mojstri evropskega kova v poročnih kombinacijah, tako da so utegnili obvladati celotni slovenski prostor (seveda so se širili še izven slovenskih etničnih meja) in tudi utrditi visoki fevdalni klan. Herman je celo poskušal zasesti slovito oglejsko Cerkev, da bi Slovenci imeli cerkveno vlado; Hermanov program smo uresniči- li komaj pet sto let pozneje. Tretji kamen slovenske državnosti so štirideseta leta 20. stoletja. Komaj po drugi svetovni vojni smo se Slovenci primerno postavili na mednarodni ravni, čeprav še nismo dosegli Hermanovih uspehov. Narodnoosvobodilna vojna je postavila v ospredje slovenski nacionalni interes, da smo se končno zdramili in pogledali bodočnosti naroda v oči. In čeprav je Kominform prizadejal ogromno škodo vsem Slovencem tostran in onstran meje, je imel kjub vsemu nekaj pozitivnega: razbitje Svobodnega tržaškega ozemlja je dalo Sloveniji izhod na morje. Malo ribiško naselje Koper je postalo pristanišče svetovnega slovesa. Brez Kopra, je dejal Habjan, ne bi imeli Slovenci nikoli prave države. Tito je na šahovnici svetovnih interesov zaigral ze- lo dolgoročno potezo. Danes ostaja problem še polotok Savudrija, ki gleda na tridesetmetrsko globoko morje in je zato poglavitne važnosti za udoben pristop do Kopra. Ker je na italijanski strani morje plitvo, bi se utegnili v tej točki nacionalni interesi dveh držav stikati in skupno poiskati primerno rešitev, je še dejal Habjan, ki je večer popestril z zbadljivim humorjem. Kot znano, pa humor pove marsikaj in je tudi zelo dražilen za globlja, resnejša razmišljanja. Habjan je bil tudi kritičen do osrednjega zgodovinopisja, ki prevečkrat govori o kmečkem in hlapčevskem slovenskem narodu in pozablja, da smo se že v srednjem veku kosali z velikimi evropskimi fevdalnimi hišami. Primarna naloga postaja danes revalorizacija naše zgodovine, tri vogelne kamne slovenske državnosti že imamo, manjka še četrti, da bo končno slovenski narod bival v trdni hiši. NESOGLASJA TUDI V UPRAVNI VEČINI POMISLEKI OKOLI NAČRTA ZA SESLJANSKI ZALIV IVAN ŽERJAL Sesljanski zaliv je v zadnjih mesecih zopet postal predmet ostrih nesoglasij in polemik tako na politični kot tudi že na o-sebni ravni. Načrtu, ki ga je predstavil lastnik, se pravi družba Im-mobiliare SS. Gervasio e Prota-sio podjetnika Carla Dodija iz Mantove, izdelal pa ga je arh. Francesco Luparelli, od vsega začetka nasprotuje desna opozicija Doma svoboščin, kateri seje pridružil še del levosredinske večine, ki upravlja občino. V prejšnji številki je v intervjuju za naš list arh. Danilo Antoni orisal načrt in njegove prednosti, ki jih tu ne bomo ponavljali. Med cilji, ki jih navajajo pobudniki načrta (ki je nastal na podlagi različice št. 18 regulacijskega načrta, ki ga je de-vinsko-nabrežinski občinski svet sprejel septembra 1999), naj med drugim omenimo težnjo po tem, da bi se zaliva posluževali ne le v poletnih mesecih, ampak skozi vse leto z vrsto dejavnosti (npr. kongresne, navtične, ribiške idr.), poleg tega pa še integracijo zaliva s širšim območjem in posle- dično turistične ponudbe obmorskega in kraškega dela občine ter obvarovanje naravne in kulturne krajine. Pri tem so se načrtovalci odločili za vrsto skoraj revolucionarnih potez. Naj jih tu obnovimo. Najprej je treba povedati, da načrt predvideva odpravo avtomobilskega prometa na območju zaliva (izjema bodo tu dostavna vozila). V ta namen naj bi na kraškem teritoriju nad zalivom zgradili veliko parkirišče za okoli 2.800 avtomobilov, od tam pa naj bi ljudi v zaliv peljala posebna podzemna žičnica, ki bi imela postajo v tistem delu zaliva, ki mu pravijo Cara-vella. Po zalivu naj bi se ljudje premikali peš ali pa s pomočjo majhnih avtobusov, in to od Caravelle do Castelreggia in čez. Na območju Caravelle naj bi preuredili plaže in izkopali u-metna jezerca, ki bi jih napolni- li z morsko vodo. Če nadaljujemo, načrt predvideva poleg tega še ureditev zelenih površin, preureditev območja starega avstrijskega hotela in selitev jadralnih klubov, ki imajo tam sedež (med katerimi je tudi slovenski klub Čupa), na območje Castelreggia z zagotovitvijo, da njihova navtična dejavnost ne bo ovirala tamkajšnjih kopalcev, za katere je plaža v Castel-reggiu priljubljena letoviščar-ska točka v vročih poletnih mesecih. Drug velik poseg pa predstavlja preureditev opuščenega kamnoloma v umetni zalivček z marino in večjim hotelom, vklesanim v skalo. Tu naj bi zraslo tudi novo, "istrsko-beneško" turistično naselje, pod zemljo pa naj bi našle prostor terme. Načrt je, kot že rečeno, naletel na kritike tako s strani o-pozicijskega Doma svoboščin kot tudi s strani dela levosredinske upravne večine. Do nasprotovanj in polemik je prišlo v teku vrste javnih razprav o Sesljanskem zalivu, ki so se zvrstile v zadnjih mesecih. Glavni očitek je, da je načrt preobsežen za tako majhno stvarnost, da teži po postopnem ukinjanju javne namembnosti zaliva v korist premožnejših zasebnikov in da zanemarja turistični razvoj ostalega občinskega teritorija (taki pomisleki so bili izraženi zlasti na odprtih srečanjih, ki sta jih priredila združenje Prijateljev Zemlje in SKP). Poleg tega je bila na srečanju, ki ga je pred dvema tednoma priredila stranka Slovenske skupnosti (ki je bila svojčas v večini, ravno zaradi nasprotovanja regulacijskemu načrtu pa je sedaj v opoziciji) izražena tudi zaskrbljenost glede izgradnje novega turističnega naselja na področju kamnoloma. Kljub zagotovilom, da ne bi šlo za stalno naselitveno območje, je bila z več strani izražena bojazen, da se zgodi ravno nasprotno, kar bi imelo kot posledico priliv okoli tisoč novih priseljencev in s tem dokončno narodnostno preobrazbo devinsko-nabrežinske občine. Nove, osemnajste vasi v občini, je bilo jasno povedano na srečanju, pa SSk noče. K temu je treba tudi dodati neljubo dediščino stečaja svojčas znane družbe Fintour v obliki hipotek, ki naj bi bremenile nekatere parcele v zalivu. Zaradi vsega tega ni znano, kako se bo celotna zadeva razpletla. Parlamentarne volitve so pred vrati, upravne volitve pa bodo prihodnje leto. Kdo bo šel po kostanj v ogenj? POGOVOR/AND POMEMBNO PRIZNANJE ZA ZAMEjSKO NUMIZMATIČNO DRUŠTVO J.V. VALVASORJA IVAN ŽERJAL Pred kratkim je Slovensko zamejsko numizmatično društvo Janeza Vajkarda Valvasorja prejelo pomembno priznanje Numizmatičnega društva Slovenije kot prvo društvo, ki v zamejstvu deluje na numizmatičnem področju. Gre za pomemben dosežek sorazmerno mladega društva, ki med Slovenci v Italiji deluje le nekaj let, a kije zelo dinamično in živahno. O prejetem priznanju, delovanju društva in načrtih za prihodnost smo se pogovorili s predsednikom Andrejem Štekarjem. Kaj pomeni za vaše društvo priznanje NDS? To je vsekakor lepo presenečenje. NDS je osrednja organizacija numizmatikov Slovenije. Ima preko 300 članov in vsako leto podeljuje priznanja osebam ali organizacijam, ki so zaslužne za numizmatiko. Odbor seje letos odločil, da nagradi naše delovanje, v kolikor smo prvo slovensko numizmatično društvo iz zamejstva nasploh in se že nekaj let trudimo za razvoj numizmatike. Kako bi ocenili delovanje društva v tem kratkem obdobju? Društvo je vsekakor precej živahno. Začeli smo iz nič. V našem prostoru ni nikoli obstajalo tako društvo in smo si morali na novo izmisliti vse, tako glede delovanja nasploh kot tudi glede statuta, ki smo ga povzeli prav po statutu NDS iz Ljubljane. Imeli smo začetne operativne težave, nekatere imamo še vedno, drugače vlada med nami precej prijateljsko vzdušje, ko se člani med sabo obiskujejo, srečujejo, si telefonirajo in na splošno plodno sodelujejo. Koliko članov imate? Sloni društvo bolj na "tržaški bazi" ali prihajajo člani tudi iz drugih krajev zamejstva? Društvo ima približno trideset članov. V glavnem so to Tržačani, nekaj pa je tudi Goričanov, drugače pa jih kakih štiri-pet prihaja tudi iz Slovenije. Sicer so to pripadniki tudi drugih numizmatičnih društev, vendar so povezani z nami in, ko organiziramo kake izlete in podobne pobude, sodelujejo tudi oni. Rečeno je bilo, da je društvo odprto seveda ljubiteljem numizmatike, ampak na splošno ljubiteljem zgodovine, saj gre za področji, kise med seboj tesno prepletata. Koliko je pri vas bolj ljubiteljskih zbiralcev OB MNOŽIČNI UDELEŽBI OBČINSTVA PRIMORSKA POJE NA OPČINAH IN V BOLJUNCU Zares veliko število ljudi se je v petek, 30. marca, in v nedeljo, 1. aprila, zbralo v Prosvetnem domu na Opčinah oz. v gledališču France Prešeren v Boljuncu, da bi prisostvovali dvema koncertoma v okviru priljubljene zborovske revije Primorska poje. Openski koncert, na katerem je udeležence v imenu Zveze slovenskih kulturnih društev (poleg te organizacije prirejajo Primorsko poje še Zveza pevskih zborov Primorske, Zveza slovenske katoliške Prosvete iz Gorice in Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta I pozdravila muzikologinja Luisa Antoni, se je začel z nastopom Vokalne skupine Ri-hemberk iz Branika pod vodstvom Vanje Fabjan Velikanje. Za tem sestavom so nastopili še Mešani pevski zbor Društva upokojencev iz Izole (vodi Angel Turk), Moški pevski zbor Simen Golja iz Kneže (Branko Jan), MePZ Slovenski dom iz Zagreba (Franc Kene) in MoPZ Fran Venturini od Domja (Ivan Tavčar). Spored, ki ga je povezovala domačinka Alda Sosič, se je zaključil z lepim nastopom MePZ Stanko Premrl iz Podnanosa, ki ga vodi Nadja Bratina. Občinsko gledališče France Prešeren v Boljuncu pa je bilo v nedeljo, 1. aprila, res nabito polno. Morda je k takemu navalu prispevala prvoaprilska šala Primorskega dnevnika, ki je ravno v svoji nedeljski številki napovedal prisotnost Borisa Kobala na boljunskem koncertu. Številno občinstvo je prisostvovalo koncertu, ki ga je ob- likovalo šest zborov: Dekliški pevski zbor Grlica iz Budanj pod vodstvom Stojana Korena, Zenski pevski zbor Poljubinj, ki ga vodi Erika Testen, MePZ Maestral iz Kopra (Maja Cetin), MePZ Košana (Damjana Morel), MePZ Cepovan (Maja Klanjšček) in Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič (Pia Cah). Boljunski koncertni spored je povezovala Dajana Kočevar. Isti dan pa je v Kulturnem centru Srečka Kosovela v Sežani tudi potekal koncert Primorske poje, ki sta ga med drugimi oblikovala tudi dva zamejska zbora: MePZ Standrež, ki ga vodi Tiziana Zavadlav, in Dekliška pevska skupina Valentin Vodnik iz Doline, ki jo vodi Tatjana Jercog. oz. ljudi, ki se bolj ljubiteljsko ukvarjajo z zgodovino, koliko pa je že pravih strokovnjakov na teh dveh področjih? Gotovo je numizmatika tesno povezana z zgodovino in je skoraj logično, da se vsak numizmatik zanima za zgodovino. Kar se našega društva tiče, i bi rekel, da je v okviru tistih tri-i desetih članov, ki sem jih prej omenil, kakih deset pravih, ' "zagrizenih" numizmatikov, ki kupujejo, zbirajo in zamenjujejo novce. Ostalih dvajset tudi občasno kaj zbira, gotovo pa jih zanima zgodovina in če ne drugega, se že zaradi tega, ker i organiziramo razne izlete z zgodovinsko tematiko, radi u-deležujejo naših dejavnosti. Zelo pa nas je razveselilo dejstvo, da se je pred kratkim, na zadnjem občnem zboru, v dru-j štvo včlanil raziskovalec Stanko Flego. On je tudi numizmatik in ga mislimo "izkoristiti", j da bi nas vpeljal na področje arheologije. Še vedno vas pesti problem pomanjkanja sedeža. Se na obzorju kaj svita? Formalno imamo sedež v Prosvetnem domu na Opčinah, ampak, kot že rečeno, je to le formalen sedež, ker so prostori precej zasedeni. Zato smo se j že večkrat srečali v Zadružni I kraški banki, v Zinkovem domu na Opčinah in, če ne gre drugače, se zberemo tudi v kaki gostilni, v bolj sproščenem okolju. Vendar dolgoročno bi si hoteli urediti sedež, ker že to, da počasi urejujemo knjižnico, je problem, kje držati te stvari, in problem možnosti, da si naši člani lahko izposojajo oz. vračajo knjige v nekem določenem kraju. Na žalost trenutno stvari niso še jasne, vendar upamo, da se bo s časom tudi to uredilo. Kolikšen pomen ima pri vašem društvu družabni moment? Družabni moment ima velik pomen. Poleg družabnosti bi poudaril tudi pomen zaupanja. Zavedati se je treba, da so predmet zbiranja tudi dragocene stvari, ko se le-te pokažejo, mora biti prisotno medsebojno zaupanje. Kateri pa so vaši načrti za prihodnost? Med pobudami, ki jih mislimo izpeljati v bližnji prihodnosti, bi omenil sodelovanje pri proslavljanju tisočletnice prve omembe Gorice. Skupaj s tamkajšnjo Zvezo slovenske katoliške prosvete smo izoblikovali spominsko medaljo precej velikega premera, ki bo o-beležila ta pomembni dogodek predvsem s slovenskega zornega kota. Medaljo bomo predstavili javnosti na posebnem večeru, ki bo verjetno potekal 10. maja v pokrajinskem muzeju na Goriškem gradu. Ob tej priložnosti bomo poleg predstavitve medalje skušali tudi malo zgodovinsko osvetliti prav dokument, v katerem se prvič omenjata Gorica in Solkan. OBVESTILA VNEDELJO, 8. t.m., bo na Proseku otvoritev župnijske dvorane. Najprej bo blagoslovitev dvorane, nato pomembno predavanje g. Jožeta Špeha. Ob tej priložnosti bodo nastopili še otroški zbor, ženski zbor in dva cerkvena zbora. Začetek ob 16.30. V DRUŠTVU slovenskih izobražencev v ulici Donizetti 3 bo v ponedeljek, 9. aprila, srečanje s tržaškim škofom Evgenom Ravignanijem. Članom in prijateljem društva bo podal vstajenjsko misel. Začetek ob 20.30. Vabljeni! KLUB PRIJATELJSTVA vabi v torek, 10. aprila, ob 16. uri, v Peterlinovo dvorano v ulico Donizetti 3 na srečanje z gospo Savo Rupel, ki bo podala svoja doživetja v lagerju v Raven-sbriicku. Prisoten bo tudi Mar-co Coslovich, avtor knjige Sto-ria di Savina. POLETNI CENTER Pikapolonica bo letos potekal v Bazovici od 9. julija do 3. avgusta. Za informacije in prijave se lahko obrnete od 17. aprila dalje na urad Slovenske prosvete, ul. Donizetti 3, od 9. do 17. ure (razen sobote) na tel. št. 040 370846 (Alenka). DAROVI ZA SLKAD Mitja Čuk: v spo-I min na prof. Stanislava Soba-I na daruje Elvira Ločniškar 1 50.000 lir; Z.P. v isti namen 20.000 lir. ZA SLKAD Nade Pertot: v i spomin na prof. Stanislava Sobana darujeta Diomira in Drago Bajc 50.000 lir. ZA SLOVENSKO Vincencijevo j konferenco: v počastitev spomina na prof. Lauro Abram darujeta Silva in Livio Valenčič 50.000 lir. ZA MISIJONE: Amelija Pangos daruje v spomin na moža Leopolda 50.000 lir. ZA MARIJIN dom pri Sv. Ivanu: svetoivanski cerkveni pevski zbor 200.000 lir; v spomin na prof. Stanislava Sobana daruje družina Marijan Bajc 100.000 lir; v spomin na msgr. Marijana Živica, na prof. Lauro Abram in na prof. Stanisla- ! va Sobana daruje Julka Štran-car 100.000 lir; v spomin na i prof. Stanislava Sobana daruje bivši učenec Mario Sušelj ! 50.000 lir. ZA CERKVENI pevski zbor od Sv. Ivana: Hedvika Kandut 50.000 lir; hčerka Nadja ob ! drugi obletnici smrti mame Valerije Hrvatin 30.000 lir. ODBOR ZA SPOMENIK PADLIM V NOB IZ SKEDNJA, SV. ANE IN KOLONKOVCA se zahvaljuje vsem, ki so s svojo navzočnostjo pripomogli k uspehu svečane otvoritve novega spomenika padlim. Posebna zahvala naj gre vsem, ki so s svojimi prispevki in pomočjo omogočili, da je bil dokončni spomenik postavljen. Vnaprej se zahvaljujemo tudi vsem, ki bodo še prispevali za nabiralno akcijo. MSSSk, MOSP / TEDEN PRED VELIKO NOČJO MLADI ZAMEJCI BODO ŠLI NA SREČANJE MANJŠIN NA SLOVAŠKEM Teden pred Veliko nočjo se mladi pripadniki manjšin iz cele Evrope srečajo na letnem seminarju organizacije Youth of European Nationalities. Tudi mladi Slovenci iz Italije se vključujejo v to evropsko združenje, ki povezuje mladinske organizacije od Moskve do Stokholma, od Bočna do Frizije. Letos se bo pet predstavnikov Mladinske sekcije Slovenske skupnosti in Mladih v odkrivanju skupnih poti od- RADIJSKA RAZMIŠLJANJA ŠKOFA RAVIGNANIJA V pričakovanju praznika Velike noči poteka na tržaški katoliški radijski postaji Radio Nuova Trieste (RNT - na frekvenci 93,3 in 104,1 MHz) vrsta razmišljanj tržaškega škofa msgr. Evgena Ravignanija na temo Na skupni poti do Velike noči. Serija premišljevanj, ki vključuje tudi branje psalmov, Božje besede in odlomkov iz del cerkvenih očetov, se je pričela v ponedeljek, 2. t.m., in bo na sporedu do petka, 6. t.m., ob 16. in 19. uri. pravilo na Slovaško, točneje v Košiče, kjer so člani IKEJA, organizacije mladih nemške manjšine, pripravili Easterse-minar. V očarljivem mestu na ju-go-vzhodu mlade države (blizu meje z Ukrajino), podTatra-mi, se bo tako v soboto zbralo okrog stodvajset mladih, ki se bodo teden dni med seboj spoznavali, odkrivali pogoje, v katerih živijo in delujejo Nemci na Slovaškem, ogledali si bodo znamenitosti kraja, kjer bodo nastanjeni, se vključili v delavnice, ki bodo tokrat vse usmerjene v formacijo leaderjev mladinskih organizacij. Za mlade MsSSk in MOSP-international predstavljata priprava in udeležba na tem seminarju višek letnega delovanja. Letos se zaključuje mandat enega od podpredsednikov organizacije YEN. To funkcijo je dve leti opravljal Slovenec iz Trsta Matej Susič. Letni občni zbor YEN-a na Ea-sterseminarju bo tudi priložnost za obračun njegovega dela. 11 BS REJ ŠTEKAR 9 ČETRTEK, 5. APRILA 2001 tf, ii**«!! .«4««* S. 5 5. STRANI V ORGANIZACIJI SCGV KOMEL IN KC LOJZE BRATUŽ ?yEIL^ STRAN POMLADNI ZVOKI 10 ČETRTEK, 5. APRILA 2001 PREDAVANJE VINKA OŠLAKA Po predstavitvi zbornika Drugo Balkana so poslušalci v centru Bratuž prisluhnili znanemu slovenskemu mislecu in piscu Vinku Ošlaku (na sliki), ki je spregovoril o vlogi kulture v današnji in jutrišnji Evropi. Ošlak je svoje razmišljanje, ki ga bo sicer v strnjeni obliki tudi objavil v knjižni obliki z drugimi sorodnimi, začel s trditvijo, da je kultura prvo božje naroči- lo človeku, saj je Bog že Adamu in Evi ukazal, naj obdeluje-ta-kultivirata okolje, v katerem živita, in seveda sama sebe. "Naročeno nam je torej negovanje in dana nam je možnost razlikovanja! In to je po moje začetek vsega. Kultura je božje naročilo!" je vzkliknil Ošlak, ki je nadaljeval z mislijo, da so šele Rimljani prvi začeli častiti in so tudi prvi ovrednotili ročno delo, obdelovanje. Potem se je dotaknil vloge Cerkve, ki "je naučila narode govoriti in kasneje še pisati v njihovih jezikih". V nadaljevanju svojega mestoma duhovitega predavanja je Vinko Ošlak spregovoril tudi o razliki med formalno in dejansko kulturo, ki je vedno imela in ima Naročnika za svojega e-dinega sogovornika. Spregovoril je o tem, da "kulture ni mogoče izvajati iz nje same, saj sama potrebuje višjo instanco, se pravi vero, podobno kot demokracija, ki je obsojena na samomor, če ni povezana z večjim in višjim". Zato je današnja kultura po Ošlakovem mnenju zavila v nihilizem, "pravzaprav v pozer-ski nihilizem", ker še doslednega nihilizma, ki sicer pelje v gotovo smrt, ni današnji svet zmožen, še posebno tisti ne, ki se zavija v toplino bogatega, a praznega udobja. Tudi Cerkev ni imuna pred temi vplivi, saj je to očitno že po tem, da se dandanes skorajda ne zgradi več dostojna cerkev, saj so cerkve vse preveč kičaste in vse preveč sledijo današnji nihilistični kulturi, v kateri seveda za višje in za Boga ni prostora. "Problem današnje Cerkve v Sloveniji je v tem, da se premalo razlikuje od sveta, družbe, v kateri živi in dela in prav temu imamo pripisati tudi velik padec kulturne ravni v slovenski cerkvi," je med drugim povedal Vinko Ošlak. Razliko v nekdanji, klasični in veliki kul- turi in današnji plehki, nihilistični kulturi vidi Ošlak v tem, da so nekoč "izdelovali kulturo" za Naročnika, za Boga, Kralja vseh Kraljev. Umetnost je namreč tesno povezana z Naročnikom in kultom češčenja višjega in seveda Višjega in prvi padec kulture \ vidi Ošlak v pojavu baroka, kjer se prvič prične priznavati le človeka, pozablja pa na celostno in notranjo podobo umetnosti in umetniškega dela. "Golgota, Akropola in Kapital so griči, na katerih sloni bistvo Evrope," je dejal Ošlak in razložil, da veliko dolgujemo prav rimskim časom, rimskemu imperiju, ki je postavil temelje današnjega pravnega in posredno tudi političnega družbenega sistema. Golgota seveda pomeni judovsko-krščansko izročilo, medtem ko je Akropola sinonim antičnih, lepih umetnosti in seveda grške kulture, na kateri upravičeno slonijo temelji sedanje Evrope. O današnji Evropi, pravzaprav Evropski uniji, je Ošlak dejal, da gre za projekt finančnega kapitala, kjer seveda ni ne govora in ne mesta za evropsko kulturo in ne za individualizem, ki je tako značilen za naše mišljenje, saj bi ta Evropa potrebovala "edinost duha in seveda tudi skupni jezik, v katerem se bo ta sintagma izražala«. Na naše izrecno vprašanje, kje vidi mesto za manjše jezike, je sicer dejal, da sam brani vsak jezik, seveda tudi slovenskega, a da Evrope po njegovem ne bo, če ne bo imela skupnega jezika in bi bil po njegovem mnenju v ta namen še najboljši esperanto. Po Ošlakovem predavanju seje razvila plodna in zanimiva debata, ki je pokazala, da so taka predavanja na Goriškem več kot le potrebna, saj nudijo Goričanom, da slišijo take teme in se o njih pogovorijo, česar sicer sami ne bi počeli. IOZE ŠTUCIN Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel in Kulturni center Lojze Bratuž sta na prvi pomladni dan pripravila celovečerni koncert učencev znanega pedagoga Sijavuža Gadžijeva. Nastopili so: Urška Babič, Rok Palčič (na siiki), Nina Kruh, Natalija Šaver, Sara Rustja, Rinaldo Zhok in Maja Glouchkova. Gadžijev se je leta 1994 nastanil v Gorici in se zaposlil kot profesor klavirja na SCGV Emil Komel. Ker se je v Moskvi na znanem konservatoriju Čajkovski specializiral za delo s posebno nadarjenimi otroki, je svoje poslanstvo nadaljeval tudi v novem okolju. Poučuje mlade talente na več šolah v Italiji in Sloveniji, ob pedagoškem delu pa vodi še seminarje in koncertira. Po nekajletni prisotnosti na Goriškem, so rezultati dela več kot odlični. Gadžijev je vzgojil še kar precej mladih virtuozov, mnogi med njimi pa so se podali na težko pot solistične kariere. Generacija, ki smo jo tokrat poslušali, je nadvse obetavna. Druži jih neizmerna predanost zahtevnemu glasbilu, očitno je tudi, da ambicije presegajo običajno raven. Učenje klavirske igre zahteva izredno velike napore, upanje na uspeh v "zasičenem" svetu koncertnih virtuozov pa je sorazmerno majhno. Kljub temu je z goriškega odra na vso moč žarelo sonce pomladnega optimizma. Zunaj debele kaplje dežja, v dvorani FOTO BI MBACA pa mladost in radost čistih zvokov. Težko bi kogarkoli izpostavili, saj gre za dokaj izenačeno skupino, program pa so vsi izvedli naravnost mojstrsko. Uspešnost Gadžijeve šole je nedvomno v tem, da se učenci že zelo zgodaj seznanijo z najzahtevnejšimi prvinami pianistične tehnike. Kakšnega posebnega "tipanja" in ogledovanja velikih skladb ta šola očitno ne pozna. Mladi glasbeniki se morajo "na noč" spopasti z virtuoznimi deli velikih skladateljev, pri čemer se seveda zgodi dvoje: kmalu jim je jasno, da je temelj vsakega pianizma vrhunska tehnična podkovanost, izraz, pravzaprav vsebina in smisel glasbene reprodukcije, ki jo potem poslušalci občudujejo ali pa tudi ne, pa se lahko izgrajuje šele, ko je vsak tehnični detajl do potankosti preštu- diran in obvladan. Za nadarjenega ni nič pretežko, to Gadžijev prav dobro ve, konkurenca med virtuozi pa je izredna. V umetniškem svetu je pač tako - zakoni "preživetja" so trdi, vežbanje zahtevnih skladb vsakodnevna naloga, sati-sfakcija pa je komprimirana na čas nastopa, kjer je potrebno pokazati vse naučeno. In če se ravno takrat tista zavratna kombinacija tipk ne posreči? Če v i svetlobnohitrostni pasaži zmanjka prstov ali tipk? Nič. Panika je brez smisla, učiti in vaditi je potrebno naprej. Ve se, nikoli ni konca, vsi so to poželi, pa naj so se imenovali Horovvitz, Ru-binstein, Gould, Lipatti, Ri-chterali Michelangeli, vseeno, klaviatura je neskončno zvočno polje in vsa glasba je skrita v njej. DRAMSKI ODSEK PD ŠTANDREŽ NA SREČANJU GLEDALIŠKIH SKUPIN NAMIŠLJENI ZDRAVNIK SPET NA "PREŽI" IVA KORSIC Za igralce dramskega odseka PD Standrež poteka letošnja sezona prav gotovo pod ugodno zvezdo; le-ta jih namreč bleščeče spremlja po domačih zamejskih odrih in na gostovanjih po Sloveniji. Komedija Namišljeni zdravnik Hansa VVeigla, ki je doživela premierno uprizoritev v štandreški župnijski dvorani Anton Gregorčič letos v januarju, je v režiji Emila Aberška ZDRAVSTVENO OSEBJE SE UČI SLOVENŠČINE L. 1999 je podjetje za zdravstvene storitve na Goriškem podpisalo dogovor o sodelovanju z bolnišnico F. Derganca v Šempetru. Ob izmenjavi informacij dogovor predvideva tudi pobude v luči vzajemnega pospeševanja znanja slovenskega oz. italijanskega jezika. V sodelovanju s Slovenskim deželnim zavodom za poklicno izobraževanje je tako prišlo do organizacije začetniškega tečaja slovenščine za osebje omenjene ustanove. Pobuda je naletela na ze- lo dober odziv, saj je kar 200 oseb zaprosilo za vpis na tečaj. Mest na razpolago pa je žal le 40, tako da se bodo doslej slovenskega jezika učili le tisti, ki so vzpostavili bolj neposredne stike s slovensko strukturo, ostali pa bodo morali počakati. ALOJZ GRADNIK, POEZIJE V ITALIJANŠČINI Veliki literat in predstavnik sožitja med slovensko, italijansko in nemško kulturo, Alojz Gradnik, povzema identiteto goriškega območja. Rojen v Medani 1.1882 materi Furlanki in očetu Slovencu, obiskuje v Gorici nemško gimnazijo, nato konča pravno fakulteto na Dunaju. Avtor mnogih zbirk poezij, znan je tudi kot prevajalec v slovenski jezik sonetov Michelangela in Dantejevih Vic in Pekla. Umre v Ljubljani leta 1967. Poesie v Založbi Braitan je prva zbirka Alojza Gradnika v italijanskem prevodu. Pri izidu so sodelovali nečakinja Vanda Gradnik, Robert Petaros, Franco Verbas in Vida Doktorič. Knjigo bo v petek, 6. t.m., ob 18. uri v državni knjižnici v Gorici predstavil Hans Kitzmiiller. BOZO IN MAJDA V NABREŽINI Še pomladne sapice in o-mamno dišeče cvetke ne morejo zaustaviti naša priljubljena znanca, komedijanta Boža Ta-baja in Majdo Zavadlav, ki tudi letošnjo ljubiteljsko gledališko sezono poživljata s svojimi iskrivimi enodejankami; le-te že pripadajo njunemu res "železnemu" repertoarju. Tokrat sta iz svoje odrske skrinjice vzela komedijo Čudna bolezen (režiser Janez Starina) in z njo razvedrila Materinski dan v Nabrežini. S to po pravici "svojo" komedijo - tekstovno predlogo sta namreč sama preoblikovala, dopolnila in prenesla v štandreško narečje - sta napolnila nabre-žinsko župnijsko dvorano in spravila v smeh ter dobro voljo prisotne, ki so jima hvaležno zaploskali za prijetno doživetje. in z dragocenimi igralskimi nasveti Janeza Starine požela pov-sod veliko odobravanje. Štandreški izvajalci so s čvrsto in u-glajeno igro dobro osvetlili tematiko, ki jo tako odkrito obravnava komedijski splet sodobnega dramatika VVeigla, zato so se gledalci zlahka ujeli na limanice zvijačnega šarlatanstva in prepričljivega besedičenja lažnega zdravnika, ki se svojega domišljavega znanja ne more otresti, niti ko si to končno iskreno želi. VVeiglova komedija v štandreški inačici bo spet na odru v nedeljo, 8. aprila, ob 18. uri, in sicer v Kulturnem domu v Ajdovščini. Kot ponavadi bo naše dramske znance spremljala pripravna in zvesta tehnična ekipa. Štandreški igralci bodo s svojim nastopom sklenili Med-območno srečanje gledaliških skupin, ki se je začelo 18. marca. Na njem so se že zvrstile s svojimi uspešnicami ljubiteljske skupine: Dramatično društvo Idrija, ki je v Kulturnem domu v Novi Gorici predstavilo delo Johna Patricka Opala (Opalo ima vsakdo rad) v režiji Jožeta Voznya, Amaterski oder PD Soča Kanal, ki je odigral v Rudniški dvorani v Idriji prav zares črno komedijo Vinka Moderndorfe-rja Mama je umrla dvakrat v režiji Staneta Lebana - komedijo so si goriški gledalci lahko ogledali letos pozimi v nizu Is- krivi smeh na ustih vseh v KC Lojze Bratuž -; Dramska skupina KD Grgar, ki je nastopila v Kulturnem domu v Dolenji Trebuši z vrtoglavo komedijo Ge-orgesa Faydeaua Trebušonova poroka v režiji Janeza Starine. V petek, 6. t.m., bo v Kinogle-dališču v Tolminu Dramska skupina KPD Franc Zgonik Branik odigrala delo Andrea Roussina Ko se pojavi otrok v režiji Staneta Lebana. V navedenem seznamu predvajanih del in nastopajočih skupin razberemo, da so za Me-dobmočno srečanje gledaliških skupin izbrane le najboljše predstave tostran in onstran meje, ki so se porodile iz navdušenega, a tudi "izpiljenega" poustvarjalnega zagona ljubiteljskih odrov in njihovih režijskih mentorjev. Izbor dramskih stvaritev je letos odbrala dramaturginja PDG Martina Mrhar, strokovni spremljevalec teh gledaliških dni pa je bil Miha Trefalt. Nedvomno je ta revija lepa spodbuda za obmejne dramske izvajalce, da se čimbolj kakovostno pripravijo na večplastno odrsko podajanje izbranega dramskega besedila. Srečanje je tudi letos podprl lavni sklad RS za kulturne dejavnosti, organizirale pa so ga območne izpostave Ajdovščina, Idrija, Nova Gorica, Tolmin. NAČRT OVREDNOTENJA BRDA, LEPA BRDA! Tudi goriška pokrajinska uprava zgledno skrbi, da bi tudi tuji in predvsem pa domači turisti dobro poznali domače goriške kraje, v katerih je zares kaj videti in se pri tem zvedavem ogledovanju naravnih in umetniških ter zgodovinskih lepot tudi dobro najesti ter seveda spiti tudi kapljico dobrega, rujnega briškega vinca. Prav goriški pokrajinski u-pravi gre namreč zasluga, da se je odločila ovrednotiti Brda in njeno enogastronomsko ponudbo, pri načrtu pa je sodelovala tudi ustanova ERSA, ki je ponudila svoje znanje in strokovno pomoč. Tako bodo ljubitelji lepega in dobrega v kratkem dobili vodnik in tudi video kaseto z eno-gastronomskimi potmi po Brdih; tako vodnik kot video pa bosta skušala morebitnemu gostu Bricev prikazati predvsem briško gostoljubje in seveda turistično ponudbo, predvsem tako, ki je nevsiljivo vraščena v briško stvarnost in ne onesnažuje okolja, upošteva in vrednoti naravne danosti. In v Brdih ima človek zares kaj videti, saj se mu srce oddahne, oko spočije, ko mu pogled zaplava preko vinogradov proti furlanski nižini in morju! Če k temu dodamo še pregovorno briško gostoljubje, smo dobili ponudbo, ki je zares vredna dobre reklame, kar seveda bosta tako video kot vodnik. Načrt za ovrednotenje kmečkega turizma v goriškem delu Brd se imenuje pobuda, ki je stala celih 185 milijonov lir, in vodnik ter seveda video bosta napravljena tudi v nemškem in angleškem jeziku, vodnik pa bo natiskan v deset tisoč izvodih. V vodniku bosta prikazani dve poti, in sicer ena sledi znani vinski cesti in cesti češenj, medtem ko druga prikazuje izlet od vznožja Brd pri Krminu do Podgore, vmes pa prikaže tudi griček nad bližnjo Faro. Da pa bi se morebitni turisti ne izgubili na svojih izletih po Brdih in bi zagotovo našli iskano, se pravi kmečke turiz-me in gostilne, kleti in počivališča, bodo v Brdih namestili tudi 175 posebnih smerokazov in razpoznavnih tabel, ki bodo goste opozarjale na naravi prijazne turistične točke. Prav gotovo bodo Brda in ves goriški prostor veliko pridobili s to pobudo, ki pa nedvomno ne bo ostala osamljena, saj Pokrajina pripravlja še nadaljne projekte na področju turizma. FRANKO ŽERJAL V LJUBLJANI Goriški slikar in oblikovalec Franko Žerjal bo prihodnji teden odprl razstavo v slovenski prestolnici. V Galeriji Commerce na Einspielerjevi ulici št. 6 v Ljubljani bo v torek, 10. aprila, ob 18. uri otvoritvena slovesnost. Razstava nosi naslov Sprehodi med poezijo in abstrakcijo. Umetnika in njegovo delo bo predstavila diplomirana komparativistka in umetnostna zgodovinarka Milena Ru-žen. Razstava pa bo na ogled vse do 10. maja s temle urnikom, od ponedeljka do petka med 9. in 17. uro. ^—.—- OBVESTILA DRUŠTVO TRŽIČ prireja v mesecu aprilu začetni tečaj šaha, ki ga bo vodil šahovski mojster inž. Jožef Lako iz Gorice in bo v Tržiču. Tečaj je brezplačen in se ga lahko udeleži vsakdo. Število mest udeležencev tečaja je omejeno. Informacije ob uri kosila in zvečer na tel. št. 0481 482015. DI HOVNIJASV. Ivana vabi go-riške Slovence na velikonočno slavje v stolnico. Pričetek ob 6.30 z velikonočno procesijo. ŠE VEDNO so dobrodošli prispevki za dokončanje župnijskih prostorov ob cerkvi sv. Ivana v Gorici. Obrnite se na upravo našega časopisa oz. na župnika msgr. Žbogarja. ZASKLAD s. Mihelangele Maraž: N.N. Števerjan 50.000 lir. ZA CERKEV v Jamljah: namesto cvetja na grob oziroma v spomin na nekdanjega župnika g. Antona Prinčiča šestindvajset darovalcev iz Števerja-na 1.440.000 lir. ZA CERKEV v Gabrjah: M.Č. 20.000 lir. ZA CERKEV na Vrhu: Zora iz Tržiča 50.000 lir za cerkev, 20.000 za cvetje in 50.000 za MICPZ wamsmsismm V prejšnjih dneh je Anamarija Devetak por. Tuniz praznovala 50 let Vse najboljše ji želijo pri MIPZ Vrh sv. Mihaela. V PONEDELJEK V GORIŠKEM OBČINSKEM SVETU PRVA REZINA TORTE V goriškem občinskem svetu je bilo v ponedeljek kar živahno. Levosredinska opozicija Oljke je namreč poskrbela za presenečenje, ko se je s svetovalko predstavila med zasedanjem občinskega sveta s pladnjem, na katerem je bila vabljiva rezina torte. Sladico so svetovalci Oljke poklonili kolegom Severne lige, ki se pripravlja, da bi iz opozicijskih vrst stopila v večino. To je bilo dokaj jasno že ob glasovanju za proračun, ki so ga omenjeni svetovalci podprli. V nadaljevanju pa je bilo delo občinskega sveta precej napeto, saj je večina odobrila no- ve norme, po katerih bo lahko dosedanji predsednik SDAG-a, katerega 98-odstotni lastnik je ravno občina, ponovno kandidiral za omenjeno funkcijo. To je opravil ža za dva mandata in bi mu bilo v tretje ob obstoječih pravilih nemogoče. Velja podčrtati, da se o omenjenem predstavniku, ki je obenem pokrajinski koordinator Fl, govori kot o bodočem županskem kandidatu desne sredine za občinske volitve, ki bodo prihodnje leto. Valenti se namreč ne more več predstaviti, saj je bil za goriš-kega prvega občana izvoljen že dvakrat. V NEDELJO V GORICI IN NOVI GORICI POHOD DVEH MEST Sončna nedelja je pritegnila številne Goričane in Novogoričane ter ljudi iz naše dežele in širšega obmejnega prostora na sedmi pohod Vivicitta', ki idealno povezuje vsaj eno ne- cev delili proti Solkanu oz. proti Kostanjevici in do Rafuta. Nato pa so se sodelujoči podali tudi po mestu in tudi v tem primeru so bile njihove proge deljene. Končna družabnost in po- deljo v letu mesti Gorica in Nova Gorica. Približno 900 udeležencev, tekmovalcev in neš-portnikov, starejših in mlajših je prehodilo ali preteklo pot, ki se je vila od startne točke na Ška-brijelovi, po Erjavčevi pa sta se poti tekmovalcev in rekreativ- i deljevanje priznanj sta bila v Novi Gorici na kotalkališču, kjer so prisotne pozdravile oblasti, in sicer občine Gorica in Nova Gorica ter goriške pokrajine. Na programu pa je bil tudi nastop kotalkaric. GLEDALIŠČE PAPILU V GORIŠKIH VRTCIH LUTKE ZA OTROŠKO VESELJE Te dni je italijanske in slovenske vrtce v Gorici obiskalo gledališče Papilu iz Ankarana v okviru projekta Teatroescuo-la - Gledališče in šola, ki ga prireja ustanova CTA s sodelovanjem goriške občine in šol. Svojsko lutkovno gledališče Papilu ni neznano našim otrokom, saj je pri nas že večkrat nastopalo; zadnjič lansko jesen na Alpe - Jadran Puppet festivalu. Lutkarja Brane in Maja ustvarjata že osemnajst let in sta s svojimi edinstvenimi, drobcenimi lutkami iz papirja, ki v njunih rokah čarobno oživijo in pripovedujejo vsem razumljive zgodbice, prepotovala veliko evropskih in drugih držav. Njuna nova povestica govori o miški, ki je živela na smetišču in znala pametno uporabljati vsak odvržen predmet; človek namreč marsikaj odrabi in odvrže v smeti, čeprav bi bilo morda še uporabno. Zgodbica nosi v sebi jasno sporočilo, ki ni namenjeno le otrokom, a tudi odraslim, ki tako malomarno zapuščajo za seboj gore odpadkov. Ko miški presedajo vedno nove smeti, se s svojim iznajdljivim vozilom odpravi daleč proč, kjer je več zelenja in več snage. Poučna pripoved o ekološki ^iški je v ponedeljek, 2. t. m., Ogibala jutro otrokom iz vr-'Ca v ul. Brolo; prejšnji teden Se Je pametna miška mudila v slovenskem vrtcu Max Fabiani. Malčki so radi spremljali Miškine dogodivščine na odlagališču med kamioni in smetmi v preprosti, a izvirni obliki Braneta, ki je otrokom tudi prikazal, kako se iz koščka papiga porodijo simpatični leteči, gibljivi ali klepetavi zajčki, potepuški zmaj in še marsikatera krhka privlačna stvarca. Oba lutkarja in učiteljice so pomagali, da so malčki pobarvali in drezali vsak svojo živobarvno miško, ki se zna spretno sukati na nožicah. IK ODER 90 V MEDANI V nedeljo, 25. marca, se je gledališka skupina Oder 90 Poslednjič prikazala na oder v Medani in tako zaključila uspešno sezono, v kateri je nastopila s komedijo Strogo zaupno Marca Camolettija v režiji Jožeta Hrovata. Velik uspeh premiere, ki je bila v Gorici konec meseca januarja, je spodbudil igralce, da se z omenjenim delom predstavijo tudi v raznih krajih po Sloveniji, in to kar s sedmimi predstavami. Publika je s smehom in ploskanjem potrdila izkušenost *e uveljavljenih igralcev in skrbno pripravo talentiranih debitantov. Vsi nastopajoči bodo ohranili to enkratno izkušnjo v lepem spominu, saj Je v skupini vseskozi vladalo prijetno vzdušje in prijateljske vezi so se okrepile. Po tej tur-neji si bo skupina privoščila nekajmesečni oddih in s svojini delovanjem spet nadaljevala jeseni. Povpraševanja po nastopih je še veliko, zato bodo igralci rade volje ustregli zeljarn publike in se spet predstavili na odrih. Zamisel o ekološki akciji se je porodila lovskima družinama iz Steverjana in jazbin; pristopili so tudi občinska uprava ter civilna zaščita, vaški društvi F. B. Sedej in Briški grič ter osnovna šola A. Gradnik. Pri vodenju ekološkega dne so torej sodelovale bodisi kulturne, delovne in politične moči celotne vasi in to je močno spodbudno, toliko bolj, če pomislimo, da so se slednje zavzele za nekaj, o čemer se danes veliko govori, saj onesnaževanje okolja postaja vedno bolj pereč problem celotnega sveta. Števerjancem se torej obeta perspektivna bodočnost, saj v življenju posameznika igra okolje zelo važno vlogo in prav zaradi tega je pomembno, da človek dobi pravo spoštovalno razmerje in odnos do narave. Kar najbolj razveseljuje, je to- živijo. To je pot, katero mora vzeti za svojo prav mladina in se boriti za njeno čim boljšo uskladitev v vsakdanjem življenju posameznika. Udeleženci so se zbrali v prvih popoldanskih urah, v soboto, 31. marca, na parkirišču pri občinski hiši. Tako se je začel popoldan, posvečen ekologiji, snagi okolja. Tokrat je bilo tudi vreme naklonjeno, sonce je z visokega mirno spremljalo dogajanje. Opremljeni z rokavicami, primerno obutvijo in predvsem veliko dobre volje, so se prostovoljci porazdelili v skupine in tako prerešetali vse zaselke, glavne in stranske gozdne ceste in kolovoze. Števerjanci niso iska- li zaklada, ampak smeti, umazanije nas ljudi, ki jih nesramneži nespametno odmetavajo dan za dnem. Tega dne pa so rada pozablja na lepoto in dragocenost okolja, ki nas vse obdaja. Udeleženci razvedrilnega in poučnega popoldneva so lahko v celoti uživali lepoto čiste narave in se peš sprehajali po domači, vinorodni zemlji, saj je žal tudi za to danes vedno manj časa. Ob koncu, proti | mraku so se zbrali v lovski sobi na Križišču, kjer so jih pogostile števerjanske gostilne Dvor, Koršič, Luka in Vogrič s prigrizkom, pijačo pa so ponudili zasebniki. Izkoristili so tudi priložnost za pogovor, izmenjavo različnih pogledov na problem odlaganja odpadkov, na zaščito in nego okolja. Naj povemo, da se pobudniki zahvaljujejo udeležencem akcije, darovalcem in vsem, ki so pripomogli k temu, da je popoldan res lepo uspel. V NEDELJO V ŽUPNIJSKI CERKVI V PODGORI KONCERT POSTNIH PESMI Prosvetno društvo Podgo-ra in Združenje cerkvenih pevskih zborov iz Gorice sta v nedeljo, 1. aprila, priredili v župnijski cerkvi sv. Justa v Podgori mašo zadušnico ob četrti obletnici smrti Bogomira Špacapana, nepozabnega stavca, pevovodje, organista in kulturnega delavca. Mašno daritev je vodil prelat msgr. Ivan Merlak iz Ljubljane, ob njem pa je somaševal g. Jožko Kragelj. Domači podgorski župnik, g. Vojko Makuc, pa jima je asistiral. Med mašo je pel MePZ Podgora. Izvajal je postne pesmi in Mašo za očeta Bogomira, ki jo je uglasbil pokojnikov sin Mirko Špacapan. V homiliji je msgr. Merlak z izbranimi besedami spregovoril o božjem usmiljenju. Izhajal je iz evangelija, ki se bere na peto postno nedeljo, ter na koncu izpostavil misel, da je pokojni Bogomir Špacapan človek, ki nam je lahko za zgled, ob vsem dobrem, kar je storil. Po maši je o vlogi in pomenu cerkvenega petja spregovoril domači župnik, g. Makuc, sledila je nato krajša zborovska revija. Organizatorji namreč vabijo v Podgoro pevske zbore, s katerimi je Bogomir Špacapan sodeloval, jih vodil ali bil z njimi drugače tesneje povezan. Letos so se vabilu odzvali štirje zbori. Kot prvi je zapel MoPZ Fantje izpod Grmade, ki so pod vodstvom Iva Kralja in spremljavi Mirka Špacapana zapeli Ma-vovo Sv. Jožef, Svet in Blagoslo-vjen iz Arhove maše v čast sv. Jožefu ter še Miheličevo Jezus naj živi. Vokalna skupina Sovo-denjska dekleta so pod vodstvom Sonje Pelicon zapela kanon neznanega avtorja Dona nobis pacem in še Ipavčevo priredbo znane postne Oljsko goro tiha noč pokriva. Moška pevska skupina Akord (na sliki) iz Podgore, ki jo vodi Mirko Špacapan, je podala Foersterjev Večerni ave ter Bratuževe Kraguljčke, medtem ko je CPZ Miren pod vodstvom Andreja Budina zapel Foersterjevo Kesanje in Hribarjevi Sveti križ ter Skrij me v svoje svete rane. Zadnjo pesem ob spremljavi Marka Vuka. Ves spored je z izbranimi mislimi povezovala Sabina Antoni. Lepo srečanje pa se je nato ob pogovoru in v bolj sproščenem vzdušju še nadaljevalo v bližnji župnijski dvorani. Pobuda je torej gotovo dosegla svoj namen, saj povezuje pevce iz raznih krajev in ohranja spomin na človeka, ki seje razdajal za slovensko cerkveno in posvetno pesem, kot je bilo v najžlahtnejši tradiciji primorskih pevskih zborov in organistov. EKOLOŠKA AKCIJA PREJŠNJO SOBOTO V ŠTEVERJANU DAN POSVEČEN SNAGI OKOLJA MARJAN DRUFOVKA Hvalevredna pobuda, ki se že drugo leto zapored odvija na začetku pomladi na celotnem teritoriju števerjanske občine. rej dejstvo, da se je udeležilo čistilne akcije lepo število občanov, povabilu so se odzvali predvsem mladi, kar dokazuje, da tudi njim je močno pri srcu nega okolja in prostora, v katerem pomenile Števerjancem prav nepotrebne stvari veliko več od kateregakoli bisera, in to je zelo važno v tej naši vedno bolj potrošniški družbi, ki večkrat samo misli na materialne dobrine in 11 ČETRTEK, 5. APRILA 2001 GORIŠKA KRONIKA 1 VLOGA KNJIGE V OTROKOVEM RAZVOJU BEREMO, POSLUŠAMO DOŽIVLJAMO, RASTEMO, MIHAELA PIRIH Otrokovo začetno srečevanje s svetom knjig je bistvenega pomena za razvoj mladega in odraslega bralca. Tega se dobro zavedajo starši, ki doma berejo svojim malim otrokom in jih na različne načine spodbujajo pri tkanju prijetnih vezi s pisano besedo. Razmišljanje o vlogi knjige v otrokovem razvoju in o načinih, kako otroke pritegniti h knjigi, je blizu tudi mladim ljudem, ki so zdaj še dijaki pedagoškega li- tost, na razgibanost... pa ne pozabi na publiko ... kaj bi lahko ob tem dogajanju... in tako dalje in tako dalje. Vsak nastop je pomenil novo srečanje z otroškim domišljijskim svetom in je predstavljal zaradi svoje nepredvidljivosti vsaj majhno, za nekatere dijake pa tudi veliko tveganje. Nekatere pravljične urice so izzvenele tako, kot so bile zamišljene, druge nekoliko drugače. Nekatere zamisli so bile udejanjene v celoti, druge so ostale samo ČETRTEK, 5. APRILA 2001 ceja, vendar pa že razmišljajo o pedagoškem poklicu. Feiglova knjižnica je dijakom pedagoškega liceja Simona Gregorčiča s tem, ko jih je povabila k sodelovanju pri urah pravljic, ponudila posebno priložnost za novo izkušnjo, za rast in izpopolnjevanje na tem področju. Pomembna nova izkušnja, ki je predstavljala zlasti za dijake, nevajene javnega branja in nastopanja pred neznano skupino, poseben izziv. Od njih ni zahtevala samo preizkušanja bolj ali manj razvitih veščin, ampak tudi dokajšnjo stopnjo osebne udeleženosti. Daniel Pennac je v zvezi z glasnim branjem zapisal, da se v obrisih. Na koncu pa smo vedno razmislili o zaključeni izkušnji in jo vsak po svoje ovrednotili. To pa je učenje. Dijaki so rasli v stiku z zahtevnim mladim občinstvom. V praksi so spoznavali zahteve, povezane z vzpostavljanjem stika med knjigo in majhnim otrokom, in zmožnosti, ki so za to potrebne. Preizkušali in razvijali so svoja lastna znanja in zmožnosti in ugotavljali svoje močne in šibke točke. Veselili so se ob uspešno uresničenih zamislih in razmišljali o tem, kaj bi ob morebitni ponovitvi popravili, spremenili, dopolnili. Morda se bo kdaj kasneje tisti, ki bere na glas, popolnoma razgali. Ta ugotovitev gotovo velja tudi za glasno branje otrokom, vsaj v enaki meri kot odraslemu občinstvu. No, dijaki so izziv sprejeli brez dolgega pomišljanja, z željo, da bi se preizkušali in nadgrajevali svoja znanja. Nekje v globini pa je le tlela skrb ob neznankah, ki jih je prinašalo vsako srečanje in to negotovost je bilo treba vedno znova premagova ti. Kako organizirati srečanje, kakšne možnosti nam ponuja besedilo, kakšen odziv lahko pričakujemo pri otrocih, ali bodo razumeli manj običajne izraze... Kdo izmed nas hi najbolje opravil določeno nalogo, koliko časa imamo za vajo, kakšne načine dela obvladamo, kaj lahko na hitro izboljšamo... Pred vsakim nastopom je bilo treba poiskati odgovore na taka in podobna vprašanja, potem pa vaditi, pa paziti na izgovarjavo, na izrazi- kdo izmed njih odločil, da v domačem okolju, tudi izven šole, spodbudi dejavnosti, ki bodo zbliževale otroke in knjige. Kaj lahko pričakujemo od teh dijakov? Da se bodo kot prizadevni in razumni mladi ljudje učili iz izkušenj in se na osnovi tega, kar ugotavljajo ob analizi dogajanja, še naprej izpopolnjevali, iskali nove poti in nove načine učenja in usposabljanja za take dejavnosti. Da bodo ohranili veselje in pripravljenost, da se jim še naprej posvečajo. Da bodo čutili zadoščenje ob ugotovitvi, da so otrokom približali nov svet, da so jih pospre-j mili na čudežno potovanje. Da bodo še naprej pripravljeni drugim brati na glas in se s tem, kot pravi Pennac, "popolnoma razgaliti očem, ki jih poslušajo". BENEŠKA SLOVENIJA KD TRINKO / SPOZNAJMO SE V ČEDADU SLOVESNA PREDSTAVITEV V VIDMU TUDI PREVODI NAS "LEZIONARI" KONČNO PRIBLIŽUJEJO MED FURLANI V petek, 23. marca, je bil v prostorih društva Ivan Trinko v Čedadu večer, na katerem so predstavili dve zanimivi in pomembni publikaciji. V sklopu iniciative Spoznajmo se, ki jo društvo prireja že vrsto let in si prizadeva za čim tesnejše odnose med stvarnostmi, ki so prisotne v našem prostoru, so spregovorili oz. večer oblikovali sami avtorji omenjenih publikacij. Glavni namen iniciative razkriva samo njegovo ime: prizadeva si za stike, medsebojno spoznavanje ter kulturna oz. širša družbena srečanja med sicer različnimi, vendar ne nazadnje zelo podobnimi jezikovnimi in kulturnimi realnostmi, ki bogatijo naš obmejni prostor. Omenjen niz pobud so beneški kulturni delavci v vseh teh letih oblikovali s slovensko manjšino, ki živi na avstrijskem LITERARNI VEČER V ŠPETRU V petek, 6. aprila, bo ob 20. uri v občinski sejni dvorani v Špetru literarni večer, ki ga prireja KD Ivan Trinko v sodelovanju s Centrom Nediža. Na njem bodo v slovenskem in italijanskem jeziku peli in brali literarna besedila slovenskih avtorjev Franceta Prešerna, Ivana Cankarja in Srečka Kosovela. Večer bodo oblikovali igralci gledališke skupine Piccolo teatro mesta Koper, ki so pripravili izbor iz omenjenih avtorjev in jih objeli v prepričljivo celoto recitala in glasbe. Koroškem, bili so gostje na srečanjih z Brici, v okviru katerih so slavnostno pobratili KD I. Trinko z občino Brda; z italijansko manjšino iz Slovenije predvsem iz Kopra so tudi imeli pomembne stike in srečanja, predstavili so tudi potujočo razstavo dr. De Concini o jezikovnih manjšinah, ki živijo v alpskem pasu v Italiji. Na omenjenem večeru so predstavili prevod Leopardijevih poezij in proze v slovenski jezik, za katerega je poskrbela Tolmin-čanka Marta Filli, in bibliografijo italijanskih del, prevedenih v slovenski jezik, delo neutrudnega Marijana Breclja; deli sta bili dejansko povod za večer, na katerem je bil predvsem govor o odnosih med omenjenima kulturama. Ob avtorjih je srečanje oblikoval dr. Tomaž Pavšič, ki je o delih in piscih spregovoril in jih dejansko predstavil. Recita-torka pa je publiki podala tudi izbor nekaterih Leopardijevih poezij. Prvi pogoj za sodelovanje med slovensko in italijansko skupnostjo je medsebojno spoznavanje. Svojega bližnjega pa lahko spoznaš le, če lahko sežeš po njegovi kulturi, zgodovini in literaturi. Dela, ki predstavljajo Leopardijev opus neposredno slovenskemu človeku ali nam podajajo pregled prevodov, po katerih lahko sežemo v slovenskem jeziku, so nedvomno temeljnega pomena za omenjena prizadevanja. -----------Ej Gre za zgodovinski trenutek, ki ne sega le v življenje Cerkve, temveč nosi v sebi tudi politične, kulturne in družbene momente. Tako bi lahko povzeli pomen slavja, do katerega je prišlo prejšnjo soboto v Vidmu, ko je videmski nadškof msgr. Pietro Brollo v centru Pavlin O-glejski v ul. Treppo slovesno predstavil Lezionari pes dome-niis e pes fiestis (na sliki), t.j. prevod bogoslužnih beril in drugih obrazcev, ki pomeni dejansko pravnomočni vstop furlanskega jezika v cerkveno bogoslužje. Do prvega koraka v tem smislu je prišlo 18. novembra 1997, ko je Italijanska škofovska konferenca dovolila objavo Svetega pisma, prevedenega v furlanski jezik (La Bibie par furlan). Po pomembnem dogodku je bila pot furlanščine v Cerkvi dejansko vpeljana. Na poziv nadškofa msgr. Battistija se je teo-loško-pastoralno-jezikovna delovna komisija spravila na delo pod koordinacijo vztrajnega in prizadevnega vikarja za kulturo pri videmski nadškofiji msgr. Duilia Corgnalija in pripravila prevod v furlanščino bogoslužnih beril in obrazcev za sv. mašo. Furlanski jezik je sicer spadal že od leta 1979 med liturgične jezike, za uradno dovoljenje pa je potreboval uradno priznanje na državni ravni, to pomeni zakon. Leta 1996 je dežela F-Jk odobrila zakon, ki ščiti furlansko skupnost, vendar to ni bilo še dovolj. Pravo državno priznanje so Furlani dobili 15. decem- Kolikokrat slišimo, kako se vsevprek grdo govori proti plastiki in o njej, kako sami večkrat govorimo slabo proti eni največjih iznajdb minulega stoletja, o velikem izumu, ki je dobesedno spremenil način našega življenja, pa če se tega zavedamo ali ne. Seveda govorimo o plastičnih vrečkah, plastičnih steklenicah, plastičnih masah, ki jih danes uporabljamo za izdelavo vseh mogočih in nemogočih, prepotrebnih in seveda tudi odvečnih stvari. Govorimo seveda o plastiki, ki jo danes uporabljamo za izdelavo zdravstvenih pripomočkov, za izdelavo trdnejših ma terialov od jekla, o plas tiki, ki jo imamo in uprahljamo danes vsepovsod: v avtomobilu, doma, na delu in vsepovsod v vsakdanjem življenju in hi danes ne bilo naše življenje tako, kot je, če je ne bi bili začeli uporabljati po drugi svetovni vojni v tako masovnih oblikah in tako množično; o tisti plastiki torej, ki je sestavni del naše omike, civilizacije torej. Kot vsaka civilizacija doslej tudi naša civilizacija, naša družba, pušča za seboj odpadke, pušča gore odvrženih in za današnjega sodobnika nepotrebnih predmetov, ki jih bodo čez mnoga leta arheologi prihodnjih dob človeštva skrbno in previdno odkopavali in iskali, da bi vedeli, kako mi danes živimo. Tako jih bodo iskali, kot danes naši arheologi skrbno odkopavajo in čistijo nepotrebne predmete iz minulih življenjskih obdobij človeka, jih potem razstavijo v muzejih, kamor jih potem hodimo občudovat. V bistvu arheologi odkopavajo predmete in koščke predmetov, ki so jih naši predni- GLOSA JURIJ PALJK O PLASTIKI ki uporabljali v vsakdanjem življenju, in med njimi imajo vsakodnevni predmeti, kot so vaze, krožniki, steklenice, okraski še posebno mesto, saj nam govorijo o tem, kako so naši predniki živeli. In prepričan sem, da bodo prav plastični predmeti pričali o današnjem življenju veliko bolj, kot pa bodo vse druge stvari govorile prihodnjemu človeku o našem načinu življenja. Kar predstavljajte si nekoga, ki čez sto, dvesto let ali celo več, naleti med kopanjem luknje na svoji zemlji na plastično steklenico, ki ji danes pravimo plastenka, ker steklenica zagotovo ni, saj ni narejena iz stekla. Previdno jo vzame v roke in takoj mu je jasno, da ima v rokah arheološko najdbo brez primerjave, saj je njegova plastenka imenitno ohranjena, kar je za plastenko sicer redkost; že danes namreč vemo, da je dnevna, uporabna pla- I stika za razliko od stekla ali žgane gline veliko bolj minljiva. Kako smešen se nam danes zdi ta prizor, kako smešen je, če pomislimo na naše vsakodnevno odnašanje plastičnih steklenic in druge nepotrebne šare v smetnjake. Res je: sodobnik nikdar ne ceni tistega, kar ima, še posebno ne ceni tistih stvari, ki jih ima na pretek in preveč. Zdi se mu, da nimajo nobene vrednosti ali skoraj nobene. Podobno je, kot je naš odnos do časopisov, s kate-' rimi ne vemo, kam, ker so nam v napoto že isti trenutek, ko smo jih prebrali: ne služijo nam več, niti kurimo ne več z njimi, ker imamo doma centralno ogrevanje. Sele čez desetletja, stoletja imajo navidez nepomembne in nevredne vsakdanje stvari drugačen pomen, ki jim ga seveda mi sami dajemo. Danes med nami skorajda ni človeka, ki bi pomislil na preprosto dejstvo, da današnja vsakodnevna in osovražena plastična vrečka še pred dvema desetletjema ni bila to, kar je danes: preprosta in vsakodnevna potrebščina, brez katere niti po nakupih več ne moremo. Niti tega se sodobnik ne spominja več, da je pred tremi desetletji še ni bilo; plastične vrečke namreč. Vse se namreč pozablja, vse se spreminja in človek zares nima nobenega zgodovinskega spomina in nikdar dovolj ne ceni tistega, kar ima danes na pretek, včasih še preveč, je bilo to še včeraj dragocena redkost. Danes je imenitno govoriti o tem, kako lepa je žgana glina, kako pomembna je keramika, ki je umetniško obdelana in istočasno govoriti vsev-| prek čez plastiko, ki da je kičasta, da onesnažuje okolje, in še celo vrsto stvari vemo povedati proti plastiki. A vse te slabe stvari niso lastnosti plastike, temveč nas samih. Plastika ničesar ne onesnažuje, onesnažujemo mi, ki jo mečemo nesramno in na neprimeren način stran, kot so stari Rimljani metali počene vaze na cesto pod hišo, da jih lahko danes naši arheologi skrbno izkopavajo... Sodobnik namreč vedno meče stran tisto, česar ima ‘ preveč, in nikar ne mislimo, da v slovitem Rimu ni bilo onesnaženo bolj, kot pa je danes v naši družbi, v naših mestih, kjer imamo vsaj odtoke dostojno urejene, če že ne drugega... Ko smo že pri odtokih, bi radi tu samo mimogrede spomnili, da so danes prav plastične cevi tiste, ki so zamenjale hitro kvarljive svinčene in železne... In ko hodimo po muzejih in si ogledujemo lepe lončene in drugačne vaze iz antične dobe, pomislimo tudi na to, koliko takih in podobnih jih je boleče pristalo na glavah nočnih popotnikov po rimskih ulicah, da o Atenah seveda niti ne govorimo! Ker se je ta kr a t veliko metalo skozi okna kar na ulico, pomislimo še na dejstvo, da je takrat tudi po vsem mestu zelo neprijetno zaudarjalo po človeških in drugih iztrebkih, in to iz preprostega razloga, ker mestni odtoki niso bili zaprti in ne urejeni tako, kot so danes naši - spet v plastičnih ceveh seveda. Ko boste naslednjo plastično vrečko vrgli stran, pomislite na vašo staro mamo, kako jo je prvič v življenju kot veliko dragocenost skrbno prepognila in jo previdno spravila za prihodnjo uporabo. Seveda vam ne more več pomeniti tistega, kar je pomenila nji, lahko pa sami z večkratno uporabo iste plastične vrečke poskrbite, da tako nepotrebne plastične šare ne bo še več prista- lo na današnjih sicer velikih, a istočasno tudi vedno premajhnih smetiščih. To seveda velja samo za tiste, ki plastične vrečke mečejo v smetnjake, o tistih, ki plastične vrečke puščajo v naravi, tokrat ne bomo rekli nobene. Tudi zato ne, ker si tega ne zaslužijo. bra 1999 zzakonom 482/99, ki ščiti dvanajst jezikovnih manjšin v Italiji; med temi je tudi furlanski. Dne 23. januarja 2001 je tako končno prišlo do pričakovanega odloka št. 127/01 /L, ki potrjuje veljavnost prevedenega dela; v soboto, 31. marca, pa je furlanska skupnost iz videmske, goriške in pordenonske škofije praznovala objavo temeljnega besedila. Ob slovesnosti so priredili tudi posvet, ki ga je poleg že omenjenega msgr. Corgnalija, rektorja videmske univerze Marzia Strassolda in drugih u-glednih gostov oblikoval tudi p. Arij A. Roest Crollius SJ, slovit docent teologije in zgodovine religij in kultur na Gregorijanski univerzi, poznavalec okoli tridesetih jezikov. EJ NOVI GLAS / ŠT. 13 2001 SLOVENIJA VELEPOSLANICA ZDA V SLOVENIJI PREJELI SMO "VTIS IMAM, DA VAŠE DOSEŽKE BOLJ CENIJO V VVASHINGTONU KOT V LJUBLJANI" MARJAN DROBEZ V Sloveniji čedalje bolj ugotavljajo, daje izvajanje koalicijske pogodbe za sodelovanje političnih strank v sedanji predsednika Drnovška težavno in naporno, čeprav ima koalicija v parlamentu dovolj glasov za sprejetje kakršnegakoli zakona ali odločitve. Znotraj vladne koalicije, denimo, obstajajo različna stališča o vsebini sporazuma, ki bi ga Slovenija sklenila s Sv. sedežem. Vodja poslanske skupine LDS Tone Anderlič je v javnem pismu kritiziral predsednika državnega zbora Boruta Pahorja zaradi domnevnih slabosti v organiziranosti in delovanju parlamenta ter napak ob vnovičnem imenovanju Jožice Velišček za generalno sekretarko državnega zbora. Poslanci iz koalicijskih strank so se tudi razhajali v stališčih o tem, ali naj popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj, ki bo spomladi prihodnje leto, vsebu-)e tudi vprašanje o pripadnosti veroizpovedi ali ne. Šele z glasovi poslancev iz koalicije Nova Slovenija je bilo sklenjeno, "da ugotavljanje vero-izpovedi ne more biti sporno, Saj ne omogoča identifikacije posameznikov, pač pa se podatki zbirajo le za statistične in raziskovalne namene". Ob popisu bo tako zastavljeno tudi vprašanje o veroizpovedi. Med najpomembnejšimi dogodki v prejšnjih dneh sta bila obisk zunanjega ministra Dimitrija Rupla v ZDA in "preboj" v pristopnih pogajanjih Slovenije z EU. Zunanji minister je Slovenijo predvsem predstavil novi vladi ZDA, hkrati pa se je v pogovorih s senatorji in drugimi vplivnimi ljudmi zavzemal za njihovo pomoč pri odločanju o novih članicah zveze Nato. Med njegovimi sogovorniki so bili tudi senator slovenskega rodu iz lovve Tom Har-kin, nekdanja zunanja ministrica Madeleine Albright in senatorka Hillary Clinton. Vsi so poudarjali odlične odnose med ZDA in Slovenijo in menili, da je Slovenija vzorna kandidatka za sprejem v zvezo Nato. Toda Slovenija mora hitreje usposabljati svojo vojsko, da bi se prilagodila standardom in merilom omenjene vojaško-obram-bne povezave. To je ministru Ruplu svetoval tudi novi ameriški zunanji minister Colin Povvell. Slovenski zunanji minister seje odzval z mnenjem,"da bi morala Slovenija čimprej oblikovati vsaj en bataljon dobro usposobljenih vojakov, ki bi lahko takoj sodelovali v vojaških akcijah ali drugih posegih Nata oz. mednarodne skupnosti". Kar zadeva politiko in napore Slovenije, da bi bila sprejeta v zvezo Nato, je pomenljivo mnenje, ki ga je veleposlanica ZDA v Sloveniji Nancy Halliday Ely-Raphel izrekla v intervjuju za mariborski Večer z dne 13. marca. Dejala je naslednje: "Mislim, da se od Clintonovega obiska v Sloveniji ni nič spremenilo. Vaša država ostaja ena od vodilnih kandidatk za članstvo v Natu. Včasih vašim ljudem omenim svoj vtis, da slovenske dosežke na mednarodnem prizorišču bolj cenijo v VVashingtonu, kot pa jih cenite vi v Ljubljani. Tudi v slovenskih medijih premalo poudarjate te dosežke". SLOVENIJA V PRVI SKUPINI KANDIDATK ZA SPREJEM V EU Slovenija je 29. marca kot prva med dvanajstimi kandidatkami za članstvo v EU dosegla pomembno prednost oz. napredek v pristopnih pogajanjih z omenjeno evropsko povezavo. Slovenska delegacija, ki jo vodi dr. Janez Potočnik, je namreč končala pogajanja o štirih pomembnih poglavjih: o prostem pretoku blaga, kapitala, energetike in o okolju. To pomeni, da je Slovenija s tem zaprla osemnajst od skupaj devetindvajsetih poglavij pravnega reda EU, kar jo uvršča v vrh kandidatk za prvi krog širitve evropske povezave. Vodja slovenske pogajalske skupine pričakuje, da bo EU končne odločitve o sprejemu novih članic sprejela na evropskem vrhu junija v Go-eteborgu na Švedskem. V kroniki delovanja političnih strank je pomemben sklep izvršilnega odbora SLS+SKD Slovenske ljudske stranke, da v strateški svet stranke imenuje tudi nekdanjega strankinega predsednika dr. Franca Zagožna in dr. Franceta Arharja, bivšega guvernerja Banke Slovenija. Slednji je po razrešitvi omenjene funkcije in imenova-nju novega guvernerja v nekem časniku izjavil, "da je njegova simpatija do SLS+SKD Slovenske ljudske stranke že dolgo znana. Na koncu človeka voli pač politika. Rekel bi tudi to: če damo na tehtnico medije, se vidi, koliko gnojnice je bilo zlite po meni od lanske jeseni dalje". PRIMORSKO DRAMSKO GLEDALIŠČE GOSTOVANJE V VENEZUELI Ionescova Plešasta pevka v enkratni postavitvi režiserja Vita Tauferja in neprekosljivi igri novogoriških gledaliških umetnikov Radoša Bolčine, Janeza Starine, Iva Barišiča, Iztoka Mlakarja, Staneta Lebana in Petra Musevskega je od svoje Premiere leta 1995 doživela ze nešteto ponovitev in s svojini absurdnim humorjem očarala na stotine gledalcev v do-rnovini in v tujini. Primorsko dramsko gledališče je z njo nastopilo namreč že na Češkem, Hrvaškem, v Nemčiji, Makedoniji, Braziliji, Argentini, Italiji/ Bosni in Hercegovini, Franciji in Čilu. Prav te dni pa se paudi v Venezueli, kamor so igralci PDG odpotovali 31. marca tudi v spremstvu župa- na mestne občine Nova Gorica Črtomira Špacapana. V tej južnoameriški državi bodo odigrali pet predstav, od 4. do 6. t.m., na 13. mednarodnem gledališkem festivalu v Caracasu, na katerem se bo v petnajstih dneh - od 31. marca do 15. aprila - zvrstilo triindvajset domačih in petindvajset tujih gledaliških ansamblov. Zadnje gostovanje v Čilu na mednarodnem gledališkem festivalu v Santiagu, v letošnjem januarju, je doživelo velik odmev, saj so kritiki odlično ocenili izvajanje igralcev. Tamkajšnji osrednji časopis El Mercu-rio jo je med stopetdesetimi predstavami izbrali za najboljšo. VZGOJNA PREDAVANJA NA MIRENSKEM GRADU V Gnidovčevem domu duhovnih vaj na Mirenskem Gradu organizirajo v letošnjem Postnem času niz predavanj in Pogovorov na temo Konflikt in stiska - izziv za vzgojo. Zadnje Predavanje doc. dr. Stanka Gerjolja bo 6. aprila, in sicer oa temo Upajmo in bomo živeli! Kakšno prihodnost imajo obremenjeni otroci? Vljudno vabljeni! V ŠOLSKEM CENTRU V NOVI GORICI BOGATA KNJIŽNICA Okoli 1.200 dijakov srednješolskega centra v Novi Gorici 'ma na voljo knjižnico, ki je bogato založena. V njej je okoli d5 tisoč enot knjig, video in avdio kaset, zgoščenk, računal-oiških disket, preko 90 naslo-vov domačih in tujih časnikov, r*fVij. in drugih publikacij, ter okoli 45 tisoč učbenikov. So edina srednješolska knjižnica v Sloveniji, v kateri si lahko dijaki za majhno obrabnino izposodijo vse učbenike, ki jih potrebujejo v tekočem šolskem letu. Knjižnica je urejena po sistemu prostega pristopa, kar pomeni, da lahko dijaki sami iščejo po knjižnih policah želeno gradivo. V knjižnici je tudi čitalnica s 30 sedeži, namenjena branju in tihem študiju. Knjižnica je računalniško vodena. Štirje računalniki so namenjeni dijakom za iskanje knjižnega gradiva in drugih informacij, po potrebi pa tudi za pisanje seminarskih nalog. Dijaki si lahko rezultete iskanja in seminarske naloge tui izpišejo s pomočjo tiskalnikov. Knjižnica ima na internetu svojo spletno stran, ki omogoča iskanje gradiva po knjižnici tudi od doma. Poleg informacijskega središča opravlja šolska knjižnica tudi funkcijo kulturnega središča srdnješol-skega centra v Novi Gorici. NA POBUDO DEŽELNE STRANKE ŠTAJERSKE PODPISI ZA REFERENDUM O REFERENDUMU V Sloveniji je naletela na različne odzive namera vladnih strank, ki je zapisana tudi v koalicijski pogodbi med njimi, da preprečijo možna zlorabljanja inštituta referenduma in ljudske iniciative. Veljavni zakon določa, da pobudo za referendum lahko da 200 volivcev, kar pa se vladi zdi premalo. Zato je predlagala, da bi se število pobudnikov moralo povečati na 1.000. V manjših zunajparlamentarnih strankah ob tem opozarjajo, da bi povečanje števila pobudnikov lahko ogrožalo opredeljevanje volivcev in s tem tudi demokracijo v Sloveniji. Deželna stranka Štajerske je ob podpori nekaterih drugih manjših strank štirikrat zaman poizkušala zbrati potrebno število volivcev, ki bi dali pobudo za referendum, na katerem bi postavili naslednje vprašanje: "Ali se strinjate, da se sedanji tretji odstavek 13. člena zakona o referendumu in ljudski iniciativi spremeni tako, da se število podpisnikov referendumske pobude od sedanjih 200 poveča na 1.000, kot predlaga pre-dlagatelj (vlada) v tretjem odstavku 2. člena predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o referendumu in o ljudski iniciativi?" V petem poizkusu je Deželna stranka vendarle zbrala dovolj podpisov volivcev za vložitev pobude o referendumu, ki ga podpirajo tudi Socialno-liberalna stranka, stranka slovenskih narodnjakov, Stranka enakopravnih dežel, Neodvisna lista za Maribor in stranka Glas žensk Slovenije. Razpis referenduma (ljudskega glasovanja) je zdaj odvisen od 40 tisoč glasov podpore, ki jih zbirajo v upravnih enotah (organih državne uprave) v vsej Sloveniji. Dovolj podpisov za predložitev pobude o referendumu je zbralo Vseslovensko združenje upravičencev do vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. Gre za okoli 100 tisoč telefonskih naročnikov, ki so morali sami prispevati k stroškom za napeljavo omrežja in zdaj zahtevajo, da jim država njihov vložek vrne. Zahtevki znašajo skupaj kar od 20 do 30 milijard tolarjev. Vlada je upravičencem najprej zagotovila, da jim bo denar povrnila s posebnim zakonom, ki bi ga čez šest mesecev vložila v parlamentarni postopek. Toda pobudniki se s tem pojasnilom niso sprijazni- li. Svojo pobudo za razpis referenduma so sicer umaknili, a šele potem, ko je vlada pisno zagotovila, da bodo vračilo omenjenih prispevkov za vzpostavitev telefonskih povezav zagotovili že v okviru zakona o telekomunikacijskih sredstvih, ki je zdaj v parlamentarni obravnavi. Referendumi so zdaj v Sloveniji aktualna politična tema in se čedalje bolj spreminjajo v orodje opozicije, kar je seveda povsem zakonito. Oglasila seje tudi Nova stranka, ki je predložila pobudo za razpis referenduma o preoblikovanju brezcarinskih prodajaln, a je bila njena pobuda zaradi premajhnega števila podpisov zavrnjena. Nova stranka je zato vložila tožbo zoper državni zbor. Upravno sodišče Slovenije jo bo obravnavalo prednostno in, kot je povedal predsednik tega sodišča Janez Breznik, je odločitev mogoče pričakovati v e-nem mesecu. ■M. PISMO MNENJSKEGA GIBANJA ZA SLOVENSKO ISTRO ZDRUŽENJU CONCORDIA ET PAX ZA SOŽITJE OB MEJI Spoštovani g. Franco Miccoli! V začetku marca smo se odzvali na vaše prijazno povabilo, da se udeležimo prve javne predstavitve vašega združenja Concordia et pax v Gorici. Pričakovali smo, da bomo na srečanju lahko spregovorili kako besedo, vendar nam je bilo to spričo določenih