132 Duncan I. unan Duncan je znanstveni pisec, ena od osrednjih oseb ASIRE (the Associaton in Scotland to Research into Astronautics) skupine ljubiteljev, ki se ukvarjajo z raziskavami vesoljske tehnologije v tradiciji, recimo, slavne VfR iz konca 20. let. Njegova dela so večinoma povezana z Astrinimi projekti - Man and the Stars (19/2), New Worlds for Old (19/9), Man and the Planets (1983). Kritik IE v Glasgow Heraldu od 19/1. Konec /0. let je za astronomski projekt glasgowskih parkov vodil gradnjo prvega astronomsko nameščenega kroga megolitov po 3000 letih. Napisal je nekaj dobrih 1E zgodb, 'The Comet, the Cairn and the Capsule" je prišla v antologijo The Science Fictional Solar System. Ta tekst seveda ni IE. A IE ni samo fantastika za zabavo, je tudi nočin mišljenja, in tudi edina struja v literaturi, ki se zaveda, da živimo v Osončju, da to ni nepomembno,... in da svet ni tako trden, kot se zdi. esej POLITIKA PREŽIVETJA Duncan Lunon Na poti po ameriških vesoljskih centrih sem 1979 slišal glasno povedane strahove, da shuttle morda ne bo nikoli letel, da se lahko ves vesoljski program sesuje ali pa da ga utegne država vrniti vojakom. Poslušal sem sprte reakcije na predlog, da bi konzorcij aerovesoljskih firm prevzel shuttlove operacije, globoki razkol mišljenja, zakaj naj shuttle m NASA sploh obstajata, vsepovsod si čutil nezadovoljstvo nad vlado in še posebej predsednikovo pisarno, ki ni bila zmožna učinkovitega vodstva. Domov sem se vrntl prepričan, da ameriški vesoljski program obupno potrebuje novo iniciativo. Bili so slabi časi, posebno za znanstvene projekte (v Evropi in SZ, ki bojda porabi za vesolje trikrat več kot ZDA, so bile stvari drugačne). 1977 so NASl izključili znanstvene postaje ALSEP na Luni v skoraj nepojemljivem dejanju oblastniškega vandalizma. K Jupitru namenjeno POLITIKA PREŽIVETJA 123 sondo Calileo so morali preoblikovati za kasnejšo izstrelitev, in njeni politični nasprotniki so videli v odlogu novo priložnost za rušenje projekta. (...) Zdelo se je, da do devetdesetih let ne bo več nikakršnih ameriških planetarnih raziskav in da bodo specializirane skupine v JPL m raziskovalnem centru Ames razpuščene. (..) Tehnične težave s shuttlom je profesor T. R. Nonweiler napovedal že na predavanjih ASTRA t> 60. letih. Za 70. leta smo pričakovali tudi politične probleme, razen če bi se pojavila post-Apollo inciativa, primerljiva s Kennedyjevo podporo Apollu. Takšne podpore ni bilo videti nikjer, in NASA je bila prisiljena v odpoved vseh lunarnih in planetarnih načrtov s posadko, pa tudi velikih neživih projektov, kakršna je bila Grand Tour (sončnega sistema), da je rešila vsaj oskubljeno verzijo shuttla. Kompromisi te verzije pa so vodili naravnost v težave, ki jih je Nonweiller predvidel pred začetkom. V ZDA gredo državni projekti vsako leto čez rešeto kongresa in senata. Lunarni in planetarni znanstveniki so si tukaj še prav posebno otežili prehod, saj so svoje programe izredno močno identificirali s čistimi raziskavami. (Tako seje zgodilo, da je mogoče velike odprave po sončnem sistemu, projekte kot Voyager in Calileo, sedaj zagovarjati le zaradi znanstvene koristi. Politična teža čiste znanosti pa je pri širokih zahtevah po "produktivnih" raziskavah nestalna in vse prešibka. Veliki stroški in oddaljeni, nerabni videz globokega vesolja stvar še poslabšajo. Pozni poskusi, da bi prikazali povezavo med raziskavami Marsa, Venere inJupitra ter študijem Zemljinega okolja, niso posebno prepričali javnosti.) Že leta 1969 je Krafft Ehricke zagovarjal čisto drugačno pot. Klical je po "strateškem" pristopu k medplanetarnim poletom, kjer bi bil bazični, neznanstveni namen pridobitev sončnega sistema za človeštvo. Načrtovanje bi sledilo možnostim in ne zahtevam misije, kot v programu Apollo; nežive odprave bi si ogledale številne svetove, preden bi enega od njih prečesali živi raziskovalci. Žive odprave bi bile upravičene s človeškimi prednostmi - razumom, presojo, improvizacijo - toda s cilji, ki bi presegali znanstveno radovednost, kajti oprezale bi za potencialno uporabnostjo drugih svetov. (..) Dolgoročna želja bi bila, narediti iz Zemlje vrt sončnega sistema, preskrbovan od ostalih delov. (..) Morda ne bo dolgo trajalo, preden bo naša prenaseljena, umazana in z delom obtežena na planet vezana civilizacija potrebovala ne le zunajzemljske vire energije in surovin, temveč bo prisiljena izvoziti svoje industrije, da ohranimo znosno okolje tu spodaj. Se več: strateški pristop morda ne bo bistven le za naše udobje in blagostanje, morda je nujen za naš nadaljni obstoj. V svojih prejšnjih knjigah sem omenjal "Politiko preživetja", program, ki naj bi v tristo letih zajamčil preživetje človeške vrste, da bi lahko tedaj počela, kar bi se ji zdelo prav. (..) Ko sem Politiko preživetja prvič formuliral, je bil njen pomen v tem, da je pokazala, da prihodnost je, da človeški vrsti ni treba izginiti v zgodovinsko ali vsaj evolucijsko kratki dobi; da obstaja razred odločitev, 132 Duncan I. unan ki nas morejo v 300 letih privesti do zagotovljenega preživetja. (Mimogrede rečeno - 300 let - to mejo sem potegnil iz eseja sira Freda Hoyla - je tudi življenjska doba, ki nam utegne biti dosegljiva do konca tega stoletja). Ideja je bila takoj napadena kot diktatorska, kot da bi bilo bolje, če človeštvo umre, ter celo nemoralna, kot da bi Zemljo in njene manj priviligirane prebivalce zavrgli, potem ko bi jih izkoristili kot izstrelišče za vesoljskega človeka. Če bi že prišlo do te izbire, bi bilo bolje, če bi preživel vsaj del človeške vrste, kot da bi vsi izginili - a resnica je, da širitev v vesolje more m mora prinesti koristi človeštvu v celoti, ter da lahko s krepko roko izboljša življenjske pogoje večini. 0'Neillov scenarij je morda preteč preprost, a njegovo srce je na pravem mestu. Man and the Planets Ashgrove Press, 1983 Filozofije "mcj"(op.l) in "alternativ" rasti odsevajo rastoče zavedanje o nevarnosti rasti prebivalstva, nenadzorovane industrijske rasti ter nekritične rabe okolja, ki naj daje surovine in absorbira polucijo. Pojavile so se kot direkten ugovor predpostavkam "večine odločcvalcev na vseh nivojih... da se bodo minuli trendi rasti nadaljevali in da se lahko zanesemo, da rast zdravi vse" (op. 2). Pri iskanju zanesljive poti k preživetju bo treba v takšne predpostavke dvomiti, četudi bi diskusija kazala, da so pravilne. Žal pa je začetnim ugovorom sledilo široko sprejemanje filozofij, ki se ne zdijo nič kaj bolj privlačne in komajda kaj manj nevarne. Povedali so nam, da je mogoče s pravo družbeno politiko in alternativnimi tehnologijami zgraditi stabilno kulturo, ki bo nadzorovala številčnost človeških množic ter živela v harmoniji z drugimi prebivalci Zemljinega ekosistema, in ne bo ne dodajala ne odvzemala razpoložljivemu zakladu naravnih zalog. V okvirih planeta bo takšen položaj očitno res potrebno doseči. A kmalu se je začelo govoriti - in verjeti - da bi bil tehnološki nivo takšne kulture nižji, in prostor njenih raziskav, znanstvenih in tehnoloških aktivnosti, ožji od prostora, ki si ga je odprl sedanji "razviti svet". Ta predvidevanja imajo dve veliki slabosti: (1) Ker je človeška narava takšna, kot pač je, in ker so tudi naravni pojavi takšni, kakršni pač so, bi sleherno stabilno kulturo - celo globalno - na koncu koncev družbene sile ali naravne spremembe dovolj stresle, da bi se ravnotežje podrlo. Odprti možnosti sta tedaj kontrakcija, ki lahko privede do zloma civilizacije, ali (verjetneje) nova faza ekspanzije, ki bi spet vodila v krizo. (2) Odkritja znanosti Zemlje (Earth sciences -geologija, meteorologija) , vesoljske raziskave in sončna fizika avtoritativno podpirajo sklep, ki se je že dolgo zdel logično očiten, a se ga ni nikoli posebno slišalo, da POLITIKA PREŽIVETJA 123 s« bo namreč sleherna zgolj na Zemljinih tleh stoječa civilizacija prej ali slej srečala z zunanjimi naravnimi silami, dovolj močnimi, da bodo povsem spremenile njen obraz, če je že ne bodo izbrisale s sveta. Namen "politike preživetja" je, pripraviti serijo praktičnih programov, katerih končni cilj, dosežen v - recimo - 300 letih, bi bil, zaščititi preživetje človeške vrste pred katero koli zamisljivo katastrofo. "Katero koli": zaščita pred "skoraj vsako" ne zadostuje; cilj je, da zagotovimo, da bo kakšen življenja sposoben del človeške vrste preživel, v dovoljšnjem številu in z vsemi sadovi zgodovine v svoji posesti, tako da že doseženo ne bo izgubljeno, niti v primeru, da Zemlja ne bi več mogla varovati življenja. Takšen program, ki bi v sebi zajemal skoraj vse človeške dejavnosti, bi v glavnem lahko napredoval le s prepričevanjem in komajda s prisilo. Njegov temeljni princip bi postal, da noben interes, naj bo oseben, nacionalen, ekonomski, politični, vojaški ali znanstven, ne sme širiti možnosti za uničenje človeštva. Takšna "politika preživetja" bi lahko postala mednarodna morala 21. in 22. stoletja, zgrajena iz odločitev o aplikacijah različnih tehnologij - tako kot mora naša doba doseči svoj sklep o rabi atomske energije, presajenih organov in genetskega inženirstva. Kakšne bodo sporne tehnologije naslednjih dveh stoletij, ne vemo, torej ne moremo začrtati točne poti k zajamčenemu preživetju; ker pa se da pokazati, da bo ta pot zagotovo vsebovala vesoljsko tehnologijo, in ker v splošnem poznamo dosegljive nam zaloge, prežeče nevarnosti in tehnike, ki jih bomo lahko uporabili, lahko oblikujemo generaliziran krog strategij, ki Politiko postavljajo v časovne in prostorske okvire. Poznamo osem kategorij dogodkov, od katerih bi en sam lahko izbrisal človeško vrsto, naravnostali preko katastrofalne verige posledic. Ti dogodki imajo pri tem še žalostno moč, da se sinergistično seštevajo, tako da bi že manjši dogodek v eni od kategorij lahko prelil dotlej še obvladovan proces v drugi. Tako bi celo omejena atomska vojna v prenaseljenem svetu propadlega okolja ali tesne odvisnosti od zahtevne medicinske tehnologije lahko prinesla posledice, daleč hujše, kot bi jih lahko pričakovali od gole matematike moči eksplozij in radioaktivnosti. Osem kategorij: (1) orožje za masovno uničevanje, (2) prenaseljenost, (3) uničenje nenadomestljivih naravnih zalog, (4) polucija okolja, (5) dolgoročne genetske spremembe, (6) velik meteorski udarec, (7) sprememba v soncu ali bližnja supernova, (8) stik z drugo inteligenco (lahko tudi dobronamerno). Prvih pet smo sami priklicali nase, ostale tri predstavljajo zunanje sile, ki bi se lahko drastično vmešale v človeške zadeve. Pogovori o človeškem preživetju jih ponavadi spregledajo, ali pa jih odpravijo kot "irelevantne" ali "statistično zanemarljive" v primerjavi z bolj "domačimi" nevarnostmi iz prvih petih točk. Toda, če jih lahko imamo za oddaljene in nepomembne, jih lahko vidimo tudi drugače. Drugače od polucijc in prenaseljenosti, ki se nabirata čez desetletja (tudi to ima svoje nevarnosti) lahko te tri udarijo kadarkoli, lahko nas iztrebijo 132 Duncan I. unan danes ali naslednji petek. Na današnji stopnji naše tehnologije ne moremo proti njim storiti ničesar. Če bomo pazili le na bližnje grožnje, smo lahko prepričani, da bo ena od daljnih poskrbela za nas. Dva od teh menda neverjetnih dogodkov je izkusil že vsak svet v sončem sistemu, in eden od njih se Se redno dogaja; tudi Zemlja ga bo spet doživela, če tega kdo ne prepreči. Še več: verjetnost za enega teh treh dogodkov je jutri prav takina kot čez milijon let; na ta način so nam torej bližji od vseh ostalih. Čez nekaj časa - morda kmalu, morda ne - bo zemljo zadel asteroid ali pa bodo sončni sistem zajeli udarni valovi bližnje supernove - z dovolj uničevalne moči, da odstranijo viSje oblike življenja, vključno z nami, če si dotlej ne bomo ustvarili orodij, da to preprečimo. Vsak dolgoročni načrt za prihodnost človeSke vrste mora torej poskrbeti za točke (6), (7) in (8) in njim ustrezno izbrati rcSitvc za (1) do (5). Preprosto rečeno, človeška vrsta si ne sme privoščiti izbire "alternativ rasti", ki bi izključevale ali zanemarile "strateški pristop k Sončnemu sistemu", kot ga je imenoval dr. Krafft Ehricke - torej raziskavo in izkoriščanje naravnih bogastev sistema za praktično korist človeštva. Takšen sklep je tako daleč od večine javno predstavljenih "alternativnih" strategij, da očitno zahteva pozoren zagovor. Najprej se bom torej lotil točk (6), (7) in (8), po naraščajočem zaporedju verjetnosti. "Stik z drugo inteligenco" (8) je tveganje, ki ga morda sploh ni. Ne vemo, ali smo v galaksiji sami ali ne, in znanstveno mnenje je deljeno. "Konvencionalno" prepričanje je, da je mogoča le komunikacija po radiu, in nekatere avtoritete - kot sir Bernard Lovcll in prof. Zdenek Kopal, verjamejo, da bi se bilo še tej izkušnji bolje odreči. O verjetnosti tega dogodka sem sam pisal že drugje (op.4) in čeprav je tehnološko ozadje tiste diskusije sedaj spremenjeno, splošni sklepi še veljajo. Ni nemogoče, da bi direktni stik z visoko razvito zvezdno kulturo lahko tako stresel našo lastno, pa čeprav po naključju, da ne bi bili več sposobni za samostojno preživetje. Še to ni nemogoče, da bi kakšna destruktivna skupina namenoma poskušala iztrebiti človeštvo. Pa vendar - naj bi bila njihova tehnologija še tako razvita, če bi se naša kultura dotlej razlila čez venec kometov, ki obdaja sončni sistem, naseljena v sebi zadostnih habitatih, bi bil lov nanje do iztrebljenja najbrž nemogoč. (O kulturnem pomenu takšnih "mestnih" kolonij, "polisov" v kometnem vencu, je pred dvajsetimi leti pisal Freeman Dyson. Ko bomo enkrat tako daleč, bodo zvezde te blizu.) To je torej stopnja razvoja, na kateri je preživetje zajamčeno, pred to in vsemi ostalimi, bolj domačimi nevarnostmi. "Spremembe sonca ali bližnja supernova" (7) zbere nevarnosti, ki smo sc jih začeli zavedati ob napredovanju fizike zvezd. Ni še jasno, koliko nam v resnici grozijo variacije v našem lastnem soncu, a vse več je dokazov - drevesni kolobarji, klimatske študije, vizualna opazovanja od odkritja teleskopa sem - ki pričajo, da so se "mini ledene dobe" zadnjega POLITIKA PREŽIVETJA 123 tisočletja pokrivale z obdobji majhne aktivnosti sončnih peg, tj. z daljšimi presledki v rednem enajstletnem ciklu peg. Tako imamo danes trdne dokaze za nekoč smešen i "Maunderjev minimum" sončne aktivnost med 1645 in 1715, in vemo tudi za druge minimume v prejšnjih stoletjih, očitno povezanes klimatskimi spremembami na Zemlji. Splošno sprejeto je, da je postalo Sonce v zadnjih štirih milijardah let za kakšnih 30% svetlejše, o krajših variacijah pa se diskusija nadaljuje. Opazovanja zunanjih planetov nakazujeje fluktua-cije v UV in rentgenskem sevanju. Po drugi strani pa je Mariner 10 ovrgel misel, da pride občasno do izbruhov s stokratno svetilnostjo. Če bi se to dogajalo, bi se Merkurjcva površina stalila, tako pa še vedno kaže kraterje iz začetkov svoje zgodovine. Drugi razlog za skrbi so ponavljajoči se neuspehi raziskovalcev, ki skušajo ujeti teoretično predvideni tok nevtrinov iz sredice sonca. Zdi se, da utegnejo biti tamkajšnji pogoji drugačni od standardnega modela, čeprav še ne vemo, kako resna je ta razlika. Ena od hipotez sodi, da bi lahko fuzijske reakcije v sredici sonca gorele v presledkih ter povzročale "kolcanja" silovite sončne reakcije, katerih posledica bi lahko bile "megasmrti" iz Zemljine zgodovine, ko so hkrati izginile mnoge vrste. Nasprotna ideja je, da so se zunanje plasti sonca morda obogatile s prehodom skozi med zvezdni oblak prahu, in da je naš model sredice zatorej napačen. Če je tako, bi bil absorbcijski učinek prahu med nami in Soncem lahko odgovoren za sedanji cikel ledene dobe, a to ni tako huda grožnja. Takšni dogodki so v zgodovini Sistema pogosti, in veno, da človeštvo lahko preživi ledeno dobo. Toda že 3% sprememba sončnega sevanja bi presegla vzdržljivost življenja na Zemlji Ledeno dobo lahko s po roži že 1% spremembe. Eksplozije supemov doživlja galaksija - kot kaže - v povprečju vsakih petdeset let. V zadnjih tisoč letih so bile vsaj tri dovolj svetle, da jih je lahko videlo golo oko. Na vrhu svoje moči lahko eksplodirajoča zvezda oddaja toliko moči kot vsa ostala galaksija skupaj. Planete sosednji zvezd najprej doleti intenzivno žarčenje, potem pa še radioaktivni izpad iz udarnih valov, ki nosijo večino mase raztreščene zvezde. Večkrat se je slišalo, da bi bil takšen dogodek lahko kriv za najslavnejšo "megasmrt", izumrtje dinozavrov, in eden od scenarijev je ta pomor pripisal redki in zelo nasilni supemovi "tipa IIT, oddaljeni dobrih 3000 svetlobnih let. Čeprav se zaenkrat zdi, da je bilo izumrtje dinozavrov posledica udarca (točka 6), je prav mogoče, da so supemove zagrešile druge pomore. Zankrat sodimo, da bi nam pod točko 7 lahko škodil le eden od redkejših, bolj nasilnih dogodkov, saj v bližnji okolici ni nobene verjetne supernove. Pa vendar, ne moremo reči, koliko svarila bomo imeli. Na daljšem koledarju milijonov let (in to je koledar človeškega dosedanjega bivanja na Zemlji) le statistična verjetnost določa, kdaj se bo ena običajnejših, manj spektakularnih supernov znašla dovolj blizu nas, da nam resno škodi. 132 Duncan I. unan Večja sprememba v Soncu ali bližnja supernova bi nas prisilili, da zapustimo odprte površine Zemlje in drugih naseljenih svetov, "dokler vihar ne mine". Tehnologija, ki bi omogočila velikemu številu ljudi življenje pod zemljo ali na morskem dnu za leta ali desetletja, bi bila zares zelo visoka, in na Zemlji bi bili spopadi okoli dosegljivih zaklonišč lahko dovolj divji, da ne bi nihče ostal živ. Sebi zadostna naselja v vesolju, na Luni, Marsu ali asteroidih pa bi tako ali tako morala biti zaščitena pred obstoječim primarnim kozmičnim žarčenjem in s tem tudi pred radiacijskim tokom supcrnovc. Potrebna bi bila le dckontaminacija prihajajočega materiala in osebja med udarnim valom in po njem. Nevarnost, ki nam preti od Sonca, je težko določljiva, dotik super-nove pa je le vprašanje časa. Ena od prihodnjih družb jo bo doživela, in upanja nizkotehnološke kulture, da jo preživi na odprti površini Zemlje, ne navdušujejo. Pa vendar, poznamo še slabšo verjetnost, ki nam lahko potrka na vrata veliko prej. Udarec velikega meteorja (točka 6) je nevarnost, ki je postala očitna šele v zadnjih 25 letih. V zgodnjih 1960-ih se je še dalo govoriti, da so kraterji na luni vulkanskega izvora, saj je Zemlja kazala malo znakov takšnih bombardiranj. Argument je ovenel, ko je prvi uspešni oblet (flyby) Marsa pokazal površino med našo in Lunino - s kraterji, katerih poteze je omehčalo vreme. Iz kasnejših Marsovih misij, pristankov na Luni in obletov Merkurja, pa potovanj Voyagcrjcv k Jupitru in Saturnu sedaj vemo, da je sončni sistem v končnih fazah nastajanja doživel gosto bombardiranje in da so kasnejše dobe prinesle še mnoge posamične treske. Do sredine 70-ih so na Zemljini površini določili dobrih dvesto nekdanjih kraterjev, potem so se pojavili dokazi za res velik udarec, verjetno del serije, ki je padel v času izginotja dinnozavrov in mnogih drugih vrst. Rastoči dokazi o valovih udarcev kažejo, da bi bili za mnoge od "megasmrti" lahko odgovorni kometi, ne pa asteroidi. Katastrofa te vrste bi vsaj dovolila desetletja svarila, ko bi se nebo polnilo s spektakular-nimi kometi; a samotnega kometa ali asteroida, ki bi se danes ali jutri približal Zemlji, ne bi opazili vse do zadnjih minut pred treskom - morda še tedaj ne. Destruktivni učinki velikega udarca so proporcionalni energiji, ki jo mora absorbirati okolje. Na kopnem bi zadetek, enakovreden tistemu, ki je dvignil Vredervortov prstan v Afriki, steriliziral kontinent, na katerega bi padel, drugi deli sveta pa razen velikih potresov in vulkanskih izbruhov ne bi veliko trpeli. Razbeljeni krater, ki bi v začetku prodrl skozi Zemljino skorjo do magme, bi izseval velik del energije v vesolje. Pri zadetku v morje, ki je veliko večji cilj, pa bi bile posledice veliko hujše. Kilometer visoki valovi bi obkrožili planet in pometli večino obljudenih krajev. Preden bi morje ohladilo stene kraterja in dvigajočo se magmo, bi se silne količine vode spremenile v supervročo paro. Viharji bi opustošili POLITIKA PREŽIVETJA 123 vsaj pol sveta, potresi in vulkanski izbruhi pa bi na drugi polobli zmanjšali verjetnost preživetja nad višino valov. Ta padec bi lahko dvignil v atmosfero dovolj materiala, da bi za leta zatemnil Sonce in povzročil kratko ledeno dobo. "Vredervortski dogodki" se morda primerijo le enkrat na dvesto milijonov let Ocenili pa so, da padajo udarci, dovolj močni, da obrnejo Zemljino magnetno polje, v povprečju na 170.000 let. Našli so se tudi podatki o megasmrtih na kopnem in v morju - v času teh udarcev. Manjši treski so še pogostejši. Sovjetsko zvezo je v tem stoletju zadelo dvakrat, z rezultati, ki bi bili v obljudenih krajih katastrofalni, in 1972 je ogromen meteor letel skozi atmosfero nad ZDA, da je grmelo za njim, in po čudežu ni treščil v tla. Gornje ocene njegove mase govore o kakšnih 4000 tonah, kar bi mu dalo dovolj energije, da bi opustošil cclo državo (zvezno državo, ne celih ZDA, op. pr.). A celo manjši udarec, s sproščeno energijo, primerljivo atomski bombi, je v letih političnih napetosti lahko strupeno nevaren človeški vrsti, saj bi mogel privesti do vojne med velikima silama. Nevarnosti se ne da odvrniti na preprosti način, ki so ga javnosti pokazali filmi, z izstrelitvijo raket, ki bi asteroid prcstrcgle in uničile. Udarce, ki povzročajo megasmrti in obračajo magnetno polje planeta, lahko povzročijo že majhna telesa s po 300 metri premera, ki jih je s sedanjimi metodami praktično nemogoče odkriti, posebno, če prihajajo naravnost proti Zemlji z več desetimi kilometri na sekundo. Celo če bi takšno telo radar ujel na - denimo - Lunini oddaljenosti, ne bi bilo časa, da bi kdo preprogramiral in izstrelil raketo proti njemu. In tudi, če bi jo: direkten zadetek bi resneje čutili le najmanjši asteroidi. Objavljeni predlogi govore o eksplozijah poleg asteroida, da bi telo izpuhteli material potisnil iz smeri, a vodenje bližnji naletov je še zahtevnejše in in v pičlo odmerjenem Času pred udarcem še bolj neverjetno. Celo razstrclitev asteroida bolj malo pomaga: če bi se milijarda ton telesa raztreščila na milijon kosov, bi bile posledice res malo manj hude, a milijon tisoč tonskih udarcev bi še vedno raztolklo velik del površine planeta. Edini način, da zaščitimo Zemljo pred velikim udarci, je kontinuiran radarski nadzor nad vsem notranjim sončnim sistemom, da se nevarnosti odkrije in z njimi opravi že daleč od Zemlje. Opravi - razbitje velikega asteroida še vedno ni zadovoljiv odgovor, kajti tedaj bo strahovito naraslo število majhnih nevarnih teles, ki jim bo treba slediti, in že preusmerjanje enega samega bo orjaško podjetje. Bizarno se sliši, a najučinkovitejši postopek bi bil, poslati k asteroidu industrijsko delovno skupino, ga v celoti predelati, razposlati izdelke na kontroliranih trajektorijah proti različnim planetom, in šele potem pustiti ostanke (če bi jih sploh kaj bilo), da se razpršijo kot neškodljiv prah. Z drugimi besedami, da za jamčimo preživeje človeštva pred grožnjo 132 Duncan I. unan meteorskih udarcev, moramo dvigniti svojo tehnološko stopnjo vsaj do izkoriščanja astcroidnega pasu in t. i. mimozemeljskih fEarth-grazing") asteroidov. Ker bi nam ta razvoj tudi omogočil, da preživimo spremembo v Soncu ah udarni val supernove, je ta stopnja industrijskega razvoja nujna zahteva Politike preživetja. Poudariti je teba - in noben poudarek ne bo premočan - da bi bila alternativna družba, ki bi se omejila na Zemljo, pred naravnimi silami, ki smo jih sedaj opisovali, povsem brez moči, in bi zaradi njih prej ali slej poginila. Trajne civilizacije ne morei graditi na sreči t statistiko. Verjetnost velikega meteorja je morda zanemarljivo majhna za katero koli dano leto, a v letu, ko bo treščil, bo ta podatek prav borna tolažba. Verjel bi, da je s tem dokazano, da bo moral sleherni življenja sposoben model prihodnje družbe vsebovati žilav vesoljski program. A garancija, da bo neka sebi zadostna skupina ljudi preživela vse, kar si lahko predstavljamo, je zgolj minimalna zahtave Politike preživetja: še vrednejši cilj bi bil, uporabiti ta isti vesoljski razvoj v pomoč proti zemeljskim grožnjam preživetju, proti točkam 1-5. 1. Orožja za masovno uničevanje : za nevarnost, ki jo ustvarja človeška agresivnost, seveda ni čisto tehničega zdravila - nobena obram ba ni 100% učinkovita. Političnih, družbenih in ideoloških rešitev na tej stopnji ne moremo posebno natančno prerokovati; ker pa naj bi bil cilj programa dosežen po tristo letih, moramorazumeti, da se bodo vprašanja, ki delijo modemi svet, spremenila, verjetno do nespoznavnosti, že dolgo pred tem. Lahko upamo, da bo z inteligentnim planiranjem že v sto letih pozabljena ne le doktrina atomskega odvračanja, temveč celo vojna sama. V tem času lahko pričakujemo - spodbudno za politiko preživetja -naselja na luni, v prostem vesolju, verjetno na bližnjih asteroidih, Marsovih lunah in Marsu samem. Takšna naselja naj bi se skušala sama preživljati. Njihova simbolična vrednost bo veliko večja od postaj na Antarktiki, s katerimi jih sedaj primerjajo. 2e star argument je, da bodo takšne kolonije preprečile popolno uničenje človeštva zaradi vojne na Zemlji. A filozofsko še pomembnejše je, da da bodo takšne kolonije morale delati skupaj.da jim bo sodelovanje moralo biti pomembnejše od tekmovanja, kajti po obstoječih sporazumih ZN so zaloge in področja nebesnih teles lastnina človeštva. Gotovo bo prihajalo do sporov, a vojskovanje med takšnimi naselji bi bilo nemogoče ali pa samomorilsko. Na Zemlji smo poznali družbe, ki jim je bilo vojskovanje neznano, a doslej jih je bilo vselej mogoče zasmehovati, da so primitivne ali iracionalne. Ko bodo visoko razviti poganjki naše lastne družbe živeli in delali na nebu v sožitju in brez stalne grožnje vojne, bodo morda le zgled za manj nasilja na Zemlji. 2. Prenaseljenost tudi tukaj ni dokončnega tehnološkega zdravila. POLITIKA PREŽIVETJA 123 blažila pa bi situacijo le poslabšala, ker bi povečevala, (kot so to uspevala doslej) množice, ki jih je bilo treba prepričevati, da si ne smejo privoščiti velikih družin. Družbena vprašanja, iz katerih problem poganja, so pogosto preveč kompleksna, da bi jih rešila že sama dostopnost sredstev za kontrolo rojstev. A cclo tukaj lahko vesoljska tehnologija nekaj malega prispeva, z izobraževanjem o metodah kmetovanja, higieni, medicini in kontroli rojstev preko satelitske televizije. Običaj je, da se idejo o med planetarni emigraciji kot vsaj delni rešitvi zemeljskih problemov zavrne po hitrem postopku. Pa vendar je profesor Gerard O'Neill orisal rešitev, ki je vsaj v teoriji izvedljiva: izgradnjo vesoljskih habitatov "Otok tri", velikih cilindrov, zgrajenih iz lunarnih materialov, vrtečih se, da je na njihovih notranjih površinah dosežen ekvivalent zemeljske težnosti, s podobo, ki bi bi la dovolj podobna zemeljski površini. Vsak Otok 3 bi lahko preživljal več milijonov ljudi in v teoriji bi jih lahko gradili dovolj hitro, da bi obdržali korak s sedanjim naraščanjem človeštva. O'Neill ne pravi, da je to najboljši odgovor, vidi pa manj živčno situacijo, kjer bi v sto letih sistem Zcmlja-Luna imel 8 milijard prebivalcev, in bi jih polovica živela v vesoljskih naselbinah. Zemlja bi bila manj naseljena, kot je sedaj, s stabilno populacijo, večina energije in surovin zanjo pa bi prihajala od zunaj. Težava jc v vprašanju "in kako od tu do tja": O'Neillov načrt je veliko večji od seštevka sedanjih aktivnosti vseh držav z vesoljskimi programi. A gotovo se da temu prepadu najti tudi kak most. Eden od kandidatov je moj koncept projekta Starseed ("Zvezdne seme"), ki bi se gradil preko prevoza radioaktivnih odpadkov v vesolje. Iz tankov za gorivo vozil, s katerimi bi pošiljali odpadke v orbito, bi tam gradili gibljive tovarne, starsccde, ki bi potem z lunarnimi materiali in sončno energijo gradili sončne elektrarne v orbiti. Računi kažejo, da bi teh v desetih letih lahko zgradili dovolj za energetske potrebe sveta v 21. stoletju. Prodaja elektrike bi plačala prevoz radioaktivnih odpadkov, ki bi po desetih letih začel upadati in bi se čez naslednjih 10-20 let iztekel, ker bi atomske elektrarne vzeli iz rabe. Stranski produkt teh desetih let, potrebnih, da bi zgradili dovolj starseedov, da bi ti zgradili dovolj elektrarn, da bi na svetu spodaj gorele luči, bi bilo dovolj materiala, da bi lahko nastalo 50 manjših "Otok ena" habitatov. Zbrali bi tudi dovolj tekočin, da bi bilo šest od teh lahko že vseljivih (op. 15). V knjigi "Man and the Planets: The Resources of the Solar System" sem zagovarjal, da je Otok 1 optimalna možnost, ker so ti habitati lahko gibljivi ter se lahko razkrope čez Sistem in zagospodarijo z njim - in da bodo končno, ko dosežejo kometni venec, dovolj razkropljeni, da bi si še najbolj neverjetna varianta točke 8 polomila zobe ob njih. Življenje v vesoljskih naselbinah bi bilo bolj polno, bolj smiselno, potreba po strpnosti in sodelovanju bolj očitna kot v vsakdanjem življenju na Zemlji. Sagan je predlagal, da bi takšna naselja lahko preizkušala nove družbene modele, ki bi pomagali razvozlati napetosti na Zemlji 132 Duncan I. unan (op. 12). Na drugi strani družbene mavrice je Dyson trdil, da bi po lisi v zunanjem sončnem sistemu lahko bili prst, kjer bi cveteli neodvisni, inovaUvni duhovi, ki bi tja pobegnili pred pritiski konformizma v visokotehnološki civilizaciji (op. 17). Popularnost O Tieillovih idej kaže, da obstaja resnična potreba po takšnih zatočiščih, in psiholog A. F. Nimmo je preprosto povedal, da je za svet s popolno kontrolo prebivalstva razlika med "imeti" vesoljske habitate in jih "ne imeti" razlika med življenjem v Škatli s pokrovom ali brez njega. 3 & 4. Izčrpavanje zalog in polucija: ti točki lahko jemljemo skupaj, ker ju lahko reSujejo iste vesoljske tehnologije. Pomagata lahko nadzorovanje zalog iz orbite (Earth Resources monitoring) in industrija (skupaj z energetiko) v vesolju. Na obeh področjih je bilo storjenega že precej, a doslej opravi jeno delo je težilo k maj hnim, včasih celo eksotičnim rabam, ne pa h globalnim reSitvam problemov. Pri upravljanju s planetarnimi zalogami je opazovanje iz orbite lahko v prav neverjetno pomoč. Koristi lahko v gozdarstvu, kmetijstvu, pri rudarjenju in vsakršni rabi Zemlje, pa tudi v širokem spektru pomorskih aktivnosti. Iz orbite lahko opazovalci natančno nadzorujejo padavine, poplave, bolezni posevkov, degradiranje in izboljševanje plodne zemlje; od tam se da ocenjevati zaloge rib, dosegljivosti hraniv, poročati o zalcdclnclosti in vremenu na morju nasploh; z visokega razgleda lahko opazovalec ocenjuje onesnaženost zemlje, morja in zraka. Treba pa je poudariti, da so meje širili človeški poleti. Instrumenti lahko okrepijo domiselno delo očesa in misli, ne morejo pa ga zamenjati. Ta trend se je začel že na prvih človeških misijah, in nadaljuje se s poročili astronavtov in znanstvenikov o pojavih, ki jih instrumenti niso zaznali. Tako je 1985 na konferenci o vesoljskem razvoju v Washingtonu Charles Walker opisal opazovanja petindvajsetih megličnih plasti v Zemljini atmosferi, kjer so instrumenti videli le štiri. Takšna poročila vodijo k razvoju občutljivejših instrumentov, a sedanja stopnja človeškega in instrumentalnega opazovanja je daleč pod mejo, potrebno za globalno gospodarstvo z zalogami. Doslej se je le malo razmišljalo o rabi podatkov orbitalnih opazovanj v takšnem merilu. Pa vendar obstaja potencial za pregledno svetovno oceno zalog ter podrobno analizo škode (in zdravilnih procesov) v okolju. Slika "vesoljske ladje Zemlje" bi se lahko čisto dobesedno utelesila, ko bi bila vsa dogajanja na planetu opazovana prav tako skrbno kot dogajanja v vesoljski ladji s človeško posadko. A še tako podrobni podatki bi komajda koristili, če bi zgolj spremljali in merili trden trend prepadu nasproti, ali tedaj, če bi dvignili še zadnjo dirko za bogastvi, ki bi samo pospešila katastrofo. Navodila Politike preživetja se bodo morala ujeti z ideologijami skupin, ki naj bi jih uresničevale. Pri vseh napetostih in sporih modernega sveta bodo prvi cilji Politike nujno preprosti, a tudi ti lahko POLITIKA PREŽIVETJA 123 prinesejo daljnosežne posledice. Eden prvih takšnih programov, ki bi povezal opazovanja z orbite z napori na tleh, bi bil lahko mednarodni program, ki bi stekel v poznih 1980-ih z ambicijo, da v naslednjih dvajsetih letih odstrani lakoto s sveta. Preprostost in razsežnost te želje za več redov velikosti presega Kennedyjev slavni cilj (postaviti človeka na Luno pred koncem desetletja), pa vendar si človek težko predstavlja ideološke razloge, s katerimi bi kakšna skupina na Zemlji lahko nasprotovala takšnemu programu. Narobe, prej bi pričakovali politični plaz, kjer bi se skupine, ki dandanes ne razmišljajo preveč o človeškem trpljenju, trudile, da si poiščejo način, kako prispevati k programu, da bi se potem lahko hvalile z delom zaslug. Tako bi identificiranje in imenovanje večjih virov polucije atmosfere in oceanov impliciralo, da omenjeni viri prispevajo k možnostim za neuspeh programa. Že nekajkrat smo videli, da je rezultat takšne medijske pozornosti pogosto prostovoljna prekinitev onesnaževanja, posprcmljcna z glasnimi izjavami o družbeni odgovornosti. Običajen ugovor pri omembi takšnega programa je, da ne računa s človeško naravo; a dobro premišljen program, katerega korakom se ne bi mogel nihče upreti, ne da bi bilo javnosti očitno, da zagovarja stradanje in revščino drugih ljudi, bi lahko obrnil v svoj prid še najbolj sebične skrbi za lastno korist In treba je reči, da je z občutkom za lastne koristi lažje delati kot z apatijo. Nadzorovanje vremena in posevkov se je v celinskih merilih že začelo, z upanji, da bi se tako dalo oceniti in prehiteti sušni problem v Afriki (op. 18). Takšno opazovanje se veže s predlogi za svetovne banke hrane, opreme in medicinskih zalog, ki bi lahko posredovale, še preden se lakote razvijejo v plaz. Še dolga pot pa nas čaka do stopnje, ko se bo dalo krize ozdraviti že v kaleh, ko bo mogoče zaobrniti širjenje puščav, in pogosta pritožba je, da za to potrebovana sredstva ne bodo zmanjšala vojaških poračunov, da bodo torej omejila druge produktivne deja