X A. Debeljak: Likovno pesništvo. x A. Debeljak: Likovno pesništvo. zumitelj figurativne poezije je po vsej priliki Simmias z otoka RoHa, ki je v IV. stoletju pred Kristom zložil pesnitve Perotnice, Jajce in Sekiro. Dosiades je za* pustil dvoje Oltarjev. Theokritu se pripisuje Siringa ali Panova piščal. Pri Latincih je koval stihe v obliki raznih predmetov Publius Optatianus Porphvrius v IV. veku po Kristu; po njem so se ohranili Žrtvenik, Siringa, Orgle. — Francoska književnost premore dovolj zastopnikov figurativnega pesništva. Imenujmo v prvi vrsti prekipevajočega Rabelaisa. V XLV. poglavju Pantagruela prosi Panurge, ko pri* tiska uho na božanstveno Steklenico O steklenica, ki polna same si skrivnosti, stiskam te na lica, saj leka zame hraniš dosti. Reci besedo sladkosti, ki hlepi mi srce po njej. Gospodar Indiji vsej, Bakhos, istinito resnico, glej, zaklenil je v tvojo divno tekočino. Daleč od tebe bivajo, božansko vino, laži pregnane in prevarljive nevere. Noetovo barčico zaprimo veseli, saj on nas prvi je naučil prave mere. Daj, prosim, lepo besedo mi veli, ki naj me reši brig in bridkosti. Noben tvoj kanec /konca naj ne vzame, ne kaplja belica, ne kaplja rdečica. K temu približnemu prevodu dostavljam, da pomeni Noetova ladja (l'aire de Noach ali Noe) v srednjem veku ogromno zelenko ali slatinar. Nekatere izdaje Rabelaisovega romana kažejo malo drugačno tiskarsko razporec\bo: besedilo je predočeno v orisani pletenki po kiticah štirivrstičnicah in uvodni stihi se ponavljajo na sklepu. Manj znan je stihotvorec Panard. Tudi on je ustvaril svojo steklenico in slične lične like. Ker imamo že steklenico, si iz* posodimo pri njem samo — 290 — K A. Debeljak: Likovno pesništvo. X Kozarec. Vesoljni svet in cela zemlja naša nič lepšega nima, nego je časa. Nežne ljubavi zala zibka ti, praprot, iz tebe dobodo presrečno posodo, kjer cesto sok iskri, se peni šumeče in čiste sreče blažen smeh, radost budi v ljudeh. Kakšno milino lije v notrino! ' Koj, ko j, koj mi ga dajte, nalivajte; koj, koj, koj. Nalivajte kozarec urno moj: Glej, na teh predragih valeh plava veselje, plava smeh. V suhoparnih časih, ko je pesništvo veljalo za premagano težkočo, je bohotelo podobno igračkanje. Pozneje je izgubilo za daljšo dobo vsako ceno. Sredi prošlega stoletja pa se je zopet oprijel takega umetničenja Gagne, ki je napisal V Uniteide, le Cal* vaire des Rois (1867), le Congres sauveur, i. t. d. Te vrtoglave elukubracije so mu prinesle enodnevno slavo. Na čelu čudnih del, za katera se bodo trgali bodoči knjigoljubci, so upodobljeni v verzih različne dolgosti, tukaj križ, tamkaj stožec. Evo vam vršička njegove piramide: Gloire : Victoire Au Congres Du saint Progres! Gloire au r.oi du monde! Gloire aux peuples forts, Que F amour qui feconde Reunit en saints accords! In tako dalje. Vsak naslednji granes je za zlog daljši. Glej o tem Vapereau: Dictionnaire universel des Litteratures, Pariš 1884. — 291 — 19* X A. Debeljak: Likovno pesništvo. X S tem slogom se more primerjati naslednja pesnitev, katero je zložil G. Desdevises du Dezert o priliki zrakoplovskih svečanosti v Clermontu ter jo igralec Alexandre iz Comedie*Francaise z ogromnim učinkom prednašal v auvergneskem Aero ? Clubu. Samo da te kitice, priobčene v dnevniku Moniteur du Puy de D6me 20. julija 1921. (Clermont^Ferrand), ne predočujejo pred* meta v eni sami legi, marveč ponazorjujejo njegovo manjšanje, oziroma večanje pri premikanju. Glasi se pa približno takole Na čast avijonu. Odkar se človek je rodil na beli svet, zavidal ptiča za širok razmah kreljuti, pa bil na tla je prikovan po teži kruti in na pečino moral se je vsak sesuti, ki smelo je naperil k nebu svoj polet. Venomer premaganec o slavi dragi sanjaril je, zrl v sneh čistih, pisanih sredi višnjevih prepadov zvezdnatih Faeroere bele, snival o angelih, o Hermeju, Jzidi, Pegazu, Zmagi! . . . A neki večer! ... Annonavski okraj naše delavne Francije hčerko, veselo, mogočno montgolfjerko, nališpano svojo krasnoperko je gledal nakvišku pluti v mehki maj. Sto let!... In letalo se odtrže, letalo težje ko zrak, zares, železo, platno, jeklo in les ... Zabuči, zabliska do nebes! . . . Vrši, drhti vse brže in brže! .. . Nad sive strehe vstaja stroj in nad hraste velike; neodvisne zvonike, vrhove nebotike ostavlja v dalji pod seboj . .. Naglo po mlečni poti brez bojazni, nalik orlu hiti navpik, blesti se ko svetlik, solncu proži peroti. Čedalje bolj napred polzi, zbledeva v bleščobi dneva, ki ga obseva tako bel kakor led. — 292 — ' X A. Debeljak: Likovno pesništvo. Izpreminja se v sijaj, ki zdaj — zdaj v daljni kraj se razblinja. Potem le pika mežika, se umika očem!... Primaruha! Vidim prav? Ta drobnjav iz višav je4i muha? O, ne, zares! Glej — repetnica, to naša ptica, to lastavica šumi z nebes!... Golobka naša izpred ažurnih vrat poganjek čisto zlat za našo blagodat sedaj prinaša. To silen je kragulj: iz sinjine skrajne, iz višine bajne skriva v kremplju tajne nam etrove dragulj. Samoživ je, ptič čarobni, strelec usode srdit, smrti sejalec prikrit, mrk vžigalec zlatih žit, pokončevalec zlokobni. To Alcijon je sred voda, nagiblje se ter obotavlja, v peni ziblje se ter ustavlja pa viharno pesen ponavlja v razburkanem osrčju morja. Avijon je, človekov sin najmlaji, spre lep in drzen, diven od moči; v tem hipu zrl bogovom je v oči; dar prinaša ljudem iz modre noči: mar oljko, jabolko je vtrgal v raji? — 293 — X A. Debeljak: Likovno pesništvo. X Pripni si v bok, o plemenitih upov brod, — ne cevi morilnih, niti strele bojne — temveč klasje s polj in cvetke pestrobojne, vse, kar zemlji vir lepote je pokojne, da Sloga, sveti Mir zavlada vsepovsod. Omembe vreden bi bil še sodobni pesnik, ki se v svojih urno* tvorih sočutno sklanja nad trpeče človeštvo, zaskrbljen radi nje? govega prepočasnega napredovanja proti popolnejši pravici in blaženosti. Če je Alfred Varella v svojem svetovnem naziranju skrajni socijalist, ovaja pa tudi v oblikovanju svojih idej strem? ljenje po prvotni, nežni preproščini. V kratkem obelodani — če že ni tega storil — prvo zbirko Du haut des mansardes (V pod* strešnicah), od koder hočem ponašiti Obe pobočji, «obupen krik pred življenjem vseh ljudi in pred svojim lastnim žitjem», kakor ga označuje Paul Husson v svojem mesečniku Montparnasse 1. oktobra 1921. Seveda ni prelahko slediti primitivistovemu iz? ražanju, ker piše po staroveškem palimpsestovskem načinu skoro brez ločil. Oblika zopet že na zunaj poočituje pot navzgor v zrelo možatost, a nato propadanje: globok mi veletok še mlad in zavzet za par belih deklet ki nagec njih me vznaša in pesem njih samopaša vse žganice pri meni doma jaz pa sem bog preustrojitelj sveta sreča samoraslica sedaj mi vzhaja verujem in opajam se, sanjarim do kraja oh! štirideset let — vrhunec — ubog sem siromak potem pa drugo pobočje, ki drži mi v mrki mrak za mano Lelj in Lada, Paljenke in Snovi moja zima je prišla, zima s snegovi oblečen kakor redovnik poj dem niz to reber tam Pravica mi sodnik v mrtvaški prt odet pa v lice ded v duši zdrav - sam Bolj v risarstvo nego v slovstvo pa sodi poem kaligram danes dostikrat imenovanega Apollinaire?a, prevejanega in malce per? verznega literata, ki se v svojih delih rad obotavlja pri sveto? skrunstvih ali nečistih dogodbicah. Guillaume Apollinaire je bil — 294 X A. Debeljak: Likovno pesništvo. 55 od konca pristaš unanimizma, pozneje pa je objavil Futuris stično antitradicijo in nedavno je še urejeval obzornik les Marges. V omenjenem kaligramu opisuje v lanski julijski številki Monts parnassa istoimensko pariško četrt, umetniško shajališče in oko= lico. Verzi ali njih skupine upodabljajo drevje, posodo, stavbe, možice. Poglejmo si nekaj takih «granesov»! D T Ro^oborec Ki gre v boj tr revo aš katero je ne C ni koč usadil 10 i s V s I v K 0 T i O i R m H i U spo že G mi lja O ni mi in ne Z 1 broj A j i n s t v e n i g rad b r e : z oken 1 Vi n in nostjo ljem bodoč prezirom e Apolli s tugo poetov v in r nai slikarjev a 000 t re 100. ki se nahaja na Montparnassu in kjer živi Ko je bil v renesančni dobi italijanski učenjak Julij Cezar Scaliger osvežil pesništvo za oči, t. j. latinska carmina figurata in grška technopaignia, je za njim tudi nemška poetika 17. stoletja povzela svoje Bilderreime, zlasti v prigodnicah. V to poglavje spa; data osobito Harsdorffer in Schottel. Besedil pa nisem vzmogel pri nas nobenih, kakor tudi ne Haeberlinove izdaje Carmina figua rata graeca (Hannover, 1887.). Kaj pa v našem svetišču modric? Temu ali onemu je še v spo= minu prva in poslednja številka rajnega Svetokreta, ki je skušala vzbuditi pozornost z neobičajno razporedbo črk. Istotako bi se našel sled podobnih teženj v Zenitu: vzemite si n. pr. lansko tretjo številko, kjer Dialog vsebuje ozke vrstice, govoreč o vitkem obelisku na pariškem trgu Plače de la Concorcle, a potlej se ne* koliko razširijo, ko nanese beseda na zajetnejši Eiffelov stolp. Pred dobrim desetletjem je občeval v naših krogih na Dunaju figurativen stihotvorec Milan Dolinar, ki pa se ni uveljavil. Ker ga danes ni več med nami, — za svetovnega pokolja so ga požrle ribe v Tihem oceanu — želim ohraniti njegov spomin z enim — 295 — X Ivan Zoreč: Beg Bukovac. X njegovih tehnopegnijev. Boljšega primera za enkrat nimam pri roki, zato se zadovoljite samo s sledečim rombom: Zunaj brije burja in oblaki se podijo, sipajoči sneg na širna polja. Jaz pa pišem verze smrti in razkošja, pijem fini, vroči čaj iz pisanega porcelana in pri meni je vabljiva, v črni žamet skrita kurtizana, ki šepeče zapeljive verze mi o tajnem hrepenenju svoje duše; z mano sreba fini vroči čaj iz pisanega porcelana in se divi zlatim arabeskam na rjavih čašah, z mano piše verze smrti in razkošja. Sneg pa naletava na poljane, temno brije burja in razbija v noč. Ali kaže vnaprej, nepreklicno obsojati takšne poskuse samo zastran okorelega okvira, kamor se silijo vtisi in doživetja? Kdor pritrdi vprašanju, je obenem zavrgel številne zamotane staropro? vensalske pesniške oblike kakor tudi moderni akrostihirani venec sonetnih vencev, kakor ga utegne citati na Vrhu Razglednika. Ivan Zoreč: Beg Bukovac. eg Ali Bukovac, še prav mlad in krepak, črnkast mož, je slonel v visoki lini svoje silne bele kule, prežeče s kamenitega gorskega slemena v široko, ravno dolino, slonel in pazno prisluškoval pastir* jem, njih pesmim in krikom, ki so se lovili s hriba na hrib. Po vsem hercegovskem pašaluku je slovel kot blag in pravičen gospodar svojih podložnih vasi. Ali danes je temnelo njegovo lice, iz oči mu je gorelo. «Zakaj se ne oglasi?» se je vznejevoljeval. Solnce je že skoraj spolzelo v zaton. Zlati dež večernega žarenja je obsipal vso strmo in široko planino, a bele pečine golih bregov so zagorele v krvavem svitu. Dva krokarja sta se nagla peljala v nizke, krevljaste in grčaste hrastiče med skalovjem; nad njima se je v velikih krogih leno vozil velikanski jastreb, preden ga je vzel nazobčan greben sivih skal. Na umazane, revne vasice, ponižno čepeče v topih kotih ši* roke doline in plaho se stiskajoče, je zmerom temnejše gledal prvi somrak. — 296 —