238               Ivo Peruzzi: Plašno kot kralj Lear. — Bleda, mrtva noč.
o ljubezni in zdelo se mu je, da veljajo njemu; nehote so se mu ponavljale in so mu ostale v spominu. Pri tem si je komaj upal pogledati na gospo Ano. Tudi gospe Ani se je zgodilo tako, da ni mogla pozabiti onih besed in se je nemirno ogledovala po dvorani, ker se je bala, da bi se njene oči ne srečale z njegovimi. „To je lep mladenič," si je mislila.
Ko je gospod Terramyzska končal svoj govor na čast krasnim ženam, se ji je zdelo, da gleda nanjo in ji je bilo zelo nerodno; čutila je, da ji rdečica zakriva obraz. Zato je bila vesela, ko se je razvil na vseh straneh pogovor in je mestni sodnik na njeni desni strani začel z njo govoriti o vrednosti pesništva.
(Dalje prihodnjič.) -------->-x«---------
Ivo Peruzzi:
Plašno kot kralj Lear ...
P
lasno kot kralj Lear na stepi je zaječal spev trpljenja, in odprli so se cveti slepi, v solnce zrli so življenja . . .
Drzno kot junak na gori
v svet so strup in med puhteli,
pa so krvaveli v zori,
pa v nočeh so zlih bledeli . . .
Bleda, mrtva noč ...
B
leda, mrtva noč samuje, sije v me brleče, •   mrzla je, kot je plačilo davne, tihe sreče.
To je noč strahu in bojev,        Pesem divja je izpeta —
brez obstanka, brez srca,           sanje mladoletja,
to je nema noč resnice;            duša pa drvi v življenje
maj — proklet, izpit do dna.     brez nadej, zavetja . . .
DID "
rib