z zakljuCnega srečanja gledaIiških skupin
V ŠENTJOŠTU
Zanimanje za gledališko klasiko ne pojenja
S krstno predstavo Vandotovega »Kekca«, ki jo je pripravila gledališka skupina KPD »Ivan Cankar« iz Šentjošta, se je v tamkajš-njem kulturnem domu končalo že 30. srečanje ljubiteljskih gledaliških skupin, ki delujejo na območju naše občine. Srečanju (reviji), ki je potekalo v sezoni 1992/93 se je to pot odzvalo pet ljubiteljskih gledaliških skupin: KUD »Pri-mož Trubar« iz Velikih Laše s »Kretnico kriv-de« domačega avtorja in režiserja Andreja Perhaja, KPD Rob s Finžgarjevim »Divjim lovcem« (režija Roman Novelli), DPD »Svo-boda« s Skofljice z delom »Dobrodošla miss Ana« neznanega avtorja (režija Andreja An-žič), KD Rakitna z »Velikaško norostjo« Je-ana Variota (režija Alenka Kovačič) in KPD »Ivan Cankar« iz Sentjošta s »Kekcem« Josipa Vandota (režija Alojz Oblak, pomagal pa je tudi Talal Hadi). Žal vseh predstavnikov ome-njenih gledaliških skupin ni bilo v Šentjošt, kjer so gostom (režiserjem) poleg običajnih priznanj, domačini podarili v spomin tudi veli-konočno butarico. Prireditev je povezoval član IO občinske ZKO Matko Zdešar.
Večina del, ki so bila predstavljena na letoš-njem srečanju, sodi še v staro dobro klasiko. Moderni eksperimentalni teater kar ne prodre na podeželje, saj ga, kot kaže, večina ljudi ne razume.
»Za zdaj smo imeli le eno samo predstavo,
pa še to doma na Rakitni; seveda bomo gosto-vali tudi drugod po občini in, če bo vse prav, nastopili tudi na republiški reviji,« nam je povedala režiserka gledališke skupine KD Ra-kitna Alenka Kovačič, ki se ji zdijo tovrstna gledališka srečanja koristna že zato, da se lahko posamezne gledališke skupine primerja-jo med sabo.
»Osebno mi bolj pristajajo moderna dela. Ko sem delala z otroki, sem izhajala iz njih samih, nisem jim vsiljevala likov, ki so jih tolmačili.«
Alojz Oblak, režiser gledališke skupine KPD »Ivan Cankar« Šentjošt, pa je povedal:
»Preprosti ljudje si želijo klasičnih gledali-ških del. Pri nas je kar precej mladega igral-skega kadra, zato bi ga radi pritegnili v našo ekipo. Vem, da je bil nocoj tudi v dvorani kdo, ki bi bil rad Kekec. »Kekec« je bil prva predstava po vojni, kjer je bil uporabljen do-mač dialekt. Tokrat ga je pri nas uporabljal samo Bedanec, in to kar šentjoškega. Nastop v narečju ga je napravil še bolj robatega. S sa-tnimi otroki je kar »luštno« delati. Da se jih obdelovati kot maslo. Seveda bomo igrali tudi še naprej, s tem, da bomo skušali za vsako tretjo ali četrto delo izbrati kaj sodobnejšega. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vsem sponzorjem, ki so nam pomagali, še zlasti horjulskim.«
B. VRHOVEC