M i r a n    J a r c    /    V h od    v    Trento
In Blanka pl. Nagerthova je jela razlagati, gledaje zdaj njega. zdaj njo . . . Čim bolj jima je šlo do živega, tem tišje in tem bolj prepričevalne so postajale njene besede. Ko je končala, je bila enotna fronta sorodnikov Hilarija Pernata ustanovljena. Segli so si v roke in kuzin Blanka se je poslovila. Vsa zadovoljna in polna podjetnosti se je napotila k Plešivčevim, da bi uredila tudi levo krilo svoje vojske . . .                                             (Dalje prihodnjič.)
Miran Jarc / Vhod v Trento
Takrat so utihnile ptice,
ko je okamenela te zemlje velika volja.
vzbočena v  togo  gorovje.
Solnce jekleno odmeva od skalovja v skalovje . . .
Tu je onemela upornost vesolja
v molčečnost ostro . . .
Človek,
kot da je sunkovito obstal
sredi višav
svojega pogona
v kristalni bliščavici vsemirskih planjav
pod širjavo nebosklona,
zre tisočletno . . .
Ne dajo viharji spominom zeleneti. misli drobijo se v pesek in prah, čas se razteka v prosojen blišč . . .
Oglata vtelešena večnost  strmi. . .
Ali preži uspavana ogromna zver.
gorje za naš mir,
če se prebudi!
(— morda jo najrahlejši človeški glas prebudi —).
Ali je igrača ogromna, ki se je za zabavo do tu prikotalila, (— morda se otroku zasmeji, čisto, srebrno bi se pošalila!)
Brezdomna goličava.
Vseširjava zaokrožene vodoravnosti in navpičnosti . .
O, človek, ki se poženeš v ta večni mir!
626