Obrazi iz življenja.
m.
Odgoja po modi;
(Dalje.)
Cez nekaj časa postane Fredi, ki je bil že „feld-vebelj", lajtenant. To zopet stane veliko, a g09pod Gosar se ne meni za nobeno reč več. Naj gospodari „ona", kakor vč in zna. On se zabava s svojim vrtom. Mladi komaj 20 let stari lajtenant je premeščen kmalu potem v drugo mesto. Piše le materi, pa zopet le takrat, kedar potrebuje denarja. O očetu ni nikdar nobene črtice v pismu.
Poleti se preseli družina nekam na deželo. To je navada pri gospodi, ki to zmore. Le gospod Gosar ostane v mestu, kar mu je zel6 po volji. Ima vsaj nekaj tednov mir. Kraj poletnega bivanja si je gospa Gosarjeva zbrala — ne brez premislika. Sploh je vselej delala s premislikom. Blizo trga, kamor je šla družina, sta bila namreč dva bogata grajščaka, eden mlad, drug v srednjih letih, oba neoženjena. Vkljub obilnih večernih veselic, zabav, plesov, koncertov, ki so mošnjičku zlo deli, gospa Gosarjeva ni mogla na limanice svojih hČeric v mestu ne enega tička z bogatim perjem vjeti. Par se jih je bilo sicer prijelo, a so zopet odleteli, ko jih je jela gospa za žilo tipati. Vsak si je mislil: „Ti-čica je sicer krasna, pa bo tudi hotela imeti zlato kletko in drago perje in hrano.'4 Zato si je marsikateri premislil, dokler je bilo še čas, in angeljčka sta ostala še prosta.
Kar se v mestu ne speča, za tisto se večkrat na kmetih, po deželi trgajo. V tržičku je kmalu vse govorilo o „tujcih" iz mesta. Domače lepotice, hčere urad-
nikov in hišnih posestnikov, kar jih je bilo gosposkih, so bile ganemarjane in marsikateri hud pogled je zadel gosp6 Gosarjevo s hčerama vred, ki so pa le zaniČljivo gledale „neomikano deželno občinstvo." Kdo se je mogel meriti z njimi! Kaki ste bili Elvina in Noriberta proti uradniškim in drugim hčeram! Kakor Siifide ali mlade boginje proti neokornim pozemeljskioi hčeram.
To so bili dnevi za mladega Rodriga! V šoli je bil sicer vjel dvojko, a gospa Gosarjeva je vsakemu, ki je za to vedel, pravila, da imajo profesorji piko nanj, ker dvema ni hotela dati hčera v zakon. Zdaj je fant6 ves čas klatil se okoli, pojal kokoši, pobijal okna, tresel sadje, zrelo in nezrelo itd. Mati je plačevala škodo, zato mladi gospodič ni bil tepea, kar bi se mu bilo sicer gotovo vsak dan po večkrat zgodilo. Le enkrat jo je bil vjel. Lučal je namreč za privezanim pesom kamenje. Ta se je jeze penil, zaletaval in zaletaval tako dolgo, da se je odtrgal. Zaleti se v fanta in hipoma ga podere na tla. Gospodar sliši krik, priteče in ga reši, a fante" ima suknjo raztrgano in roka mu krvavi. Razburjena teče gospa k sodniji tožit kmeta, a tam jej dajo svet, naj svojega gospoda sina nauči, da se ne sme po nikomur, tedaj tudi po psih ne, kamenja metati. Blagorodni sinko je potem nekaj dni doma bil v postelji, mati mu je poklicala zdravnika iz mesta. A ta je brž videl, da fantu nič ni. Vendar, da pomiri gosp6 Gosarjevo, zapiše drago mazilo in ukaže, da naj bolnik ostane v postelji vsaj teden dni. Mazilo ni pomagalo, ker rana se je zacelila sama ob sebi. Bolj teknila je postelja, ker sinko ta čas ni nadlegoval druzih ljudi, le domače. Sodniji pa je gospa Gosarjeva hudo zamerila to, da gospodar pesa ni bil vsaj za dve leti zaprt. Zamero je kazala s tem, da so ona in hčeri odslej vseh uradnikov rodovine zaničljivo čez ramo gledale.
Tembolj so pa z vsemi ženskimi umetnostmi skušale privabiti grajščaka. Če ženska, posebno mlada in lepa, kakor Elvina in Noriberta, stavi zanjke moškemu, težko jim uide. Zato tudi gori omenjena grajščaka, ki z ženstvom nista še imela veliko ali celo nič britkih skušinj, kmalu tičita na trnkih. Lokavec, mlajši, je do ušes zaljubljen v Elvino , Kavčiču , starejšemu, pa je Noriberta glavo zmešala tako, da si je naročil cel6 novo obleko, kar se že deset let ni zgodilo. Mati je v sedmih nebesih. Le naglo poroko, da se kateri ne skesa. To se večkrat zgodi.
Kaj pa hčeri? Ste tudi oni zaljubljeni? Cujmo njin pogovor, ko ste sami.
Elvina: „Vselej se smejem, kedar pride ta Kavčič, ta trompelj. Prav medvedu je podoben. Kedar ti poljubi roko, se vselej bojim, da bi je ne snedel. Haha!" — Noriberta: „Meniš, da ga jaz maram? No, pa saj tudi tvoj ženin ni Romeo. Mlad je res, pa tako boječ, tako lesen! V romanih se taki ljubitelji na smeh stavijo. " — Elvina: „Taki še bolj, kakor je tvoj." — Noriberta: ,,Ej, že vem, zakaj me zavidaš. Kavčič je bogateji od Lokavca, to je!" — Elvina: „Le za par tisuč! Pa jaz bi vendar ne menjala s tabo." — Noriberta: „Tudi jaz s tabo ne. Moj je že postaren, utegne kmalu umreti." — Elvina: „Posebno, če mu boš ti pomagala." — Noriberta: „Hm! Ljubila ga ne bom res nikoli." — Elvina: „To ti rada verjamem. Kaj pa bo rekel nadlajtenant, ko sliši o tvoji zaročitvi?" — Noriberta: „Kaj pa tvoj baron?" — Elvina: ,,Ej, to je le šala. — Tiho! Mama gre. Ona ne sme nič vedeti o vsem tem. Najine skrivnosti bodijo najine." — Elvina: „Kakor dosedaj !    Tiho!"
Iz tega pogovora je razvideti, kakošna je bila odgoja gosp6 Gosarjeve. Blagor možu, ki katero tako dobi za ženo!                                               (Dal. prih.)
303