Jan Nep. Nečasek. B. >Prečastiti Gospod Vodja! Deseto leto že teče,, kar ste prevzeli vodstvo ljubljanske gimnazije. Imeli ste navado dajati spričevala Vi sami nam učencom: blagovolite, da pa sedaj k slovesu mi učenci Vam damo spričevanje Vašega djanja.« Tako se glasijo perve besede v spričevalu gimnazijskih učencev, kteri so ravnali tedaj prav po svetem pismu: nIz ust otrok in dojencev si napravil si hvalo, da k molčanju pripraviš sovražnika" — t. j. otroci (infantes), kteri v javnem življenji niso še smeli poročevati ali govoriti, in dojenci (lactentes), kteri so učenci še dojili se iz znanstva raznih virov, v priprostosti svoji razglašajo tvojo hvalo, da ukrotijo in uženo vse, ki bi vzdigovali se zoper tebe. Toda — ni ga bilo, da bi derznil se bil sovražno kratiti gotove zasluge njegove. Po novi vravnavi srednjih šol 1. 1849 se ravnateljstvo gimnazijsko ni več razpisovalo. L. 1852 dobila je gimnazija Ljubljanska novega šolskega nadzornika (Fr. Rigler); dobiti je imela tudi novega ravnatelja. Radovčdni poprašujejo mnogi, kdo bode voditelj izvoljeni, kajti bili so v učiteljstvu nekteri, ki ne bi se branili predstojništva gimnazijskega; kar poči glas, da dočasni reditelj gimnazije Hebske postal je pravi ravnatelj gimnazije Ljubljanske. Jan Nep. Nečasek, dotičnim nekterim gospodom vzlasti nečasek (inopportunus), pride in ko ga tedanje deželne vlade šolski svetnik (dr. S. Ladinik) skaže gimnazijskim profesorjem, oberne se k ravnatelju novincu ter mu proti koncu svojega govora kaže dokaj pikro, češ, mi vas ne poznamo, toda cesar, svetli cesar so vas poslali; to nam sicer zadostuje, vendar vam naj povem, kaj pričakuje od vas deržava in cerkev, kaj dežela in mesto, kaj učitelji in učenci! — Kako slavno je ravnatelj Nečasek navdovolil to vsestransko pričakovanje, spričujejo svetu o slovesu razun cerkve in deržave, razun mesta in dežele, vzlasti slovesno gimuazijski učenci in učitelji sami. Kedar omaga vojna in se zgubi, dolži se navadno vojvoda; nasproti pa so resnične besede pesnikove: Kjer je umKjer serce Vodja trum,Sod' verste, Zmaga se dobi;Zmaga ne zbeži. — Ko je pred nekaj leti glasoviti Benedek nad Prusa šel bil z mogočno vojsko na Česko in so sim ter tje prosili mu pomoči Božje; rekel je neki prederzno: MBog naj ostane le zmirom, bomo že opravili mi sami", in — opravili so jo tako neizmerno, da po grozni zgubi in ztnešnjavi naposled še teči niso znali! — Drugače pa je prišel s českega vodja Nečasek. Ako gospod hiše ne zida in mesta ne varuje, trudijo se zidarji in varhi zastonj. Kogar Bog ne vodi, on sam zablodi in druge zavodi. Od Boga prihaja vse gospodstvo, in iz njegovega veličastva izvira tudi naša čast. Svest si tega je prevzel Nečasek gimnazijsko vodstvo po milosti cesarjevi v imenu Božjem ter opravljal vedno tako, da je zvčsto dajal cesarju, kar je cesarjevega, a Bogu, kar je Božjega. Imel je um in serce; toraj je vzmagoval proti v težavnih zadevah. — Po vnanje bil je slok sicer, toda velik, da je vzvišan nad vsemi koj poznal se predstojnik. Čelo bilo mu je visoko, oko bistro, lice resnobno, vendar prijazno; um bil mu je jasen, serce navadno veselo, časib v družbi prijateljski celo radostao. — Po pregovoru, da le, kdor dobro sluje, lahko in vspešno tudi posluje: skerbel je najprej za slutje ali dobro ime. In po kteri poti? Hočeš izveditl pot, po kteri se pride do slave? — Živi tako, da bodeš v resnici, kar češ veljati. M. A. Muret. Bil je Nečasek v resnici in ne po dozdevku, kar biti je hotel. — Nije pleraena do slavna imena. Boljši dober glas kakor srebern pas. Dobri glas seže v deveto vas. — ,,Kedar sem po dolgem učenji in po težavno nabranih skušnjah prašal sara sebe, ktero je vzgojevanju pervo nosilo, piše slavni Dupanloup, odgovorilo mi je prav resno premišljevanje: »Veljava in spoštovanje". — Sicer pravijo, da človek na tem svetu le toliko velja, kolikor si sam veljave da; vendar bi rekel, da velja to le na tem svetu ali med tira svetom začasno in po vnanje. — Vem pa dve drugi pravili, kteri sem opazil pri Xečasku, in kteri ste tni prav visoke pomembe, in sicer a): Bodi častitljiv, in častili te bodo; in b): Spoštuj ti ljudi, in ljudje bodo spoštovali tebe. čast je dvojna, notranja in vnanja, pred Bogom in pred ljudrni. Da druga brez perve nima prave in stanovitne veljave, to je že po mnogih skušnjah poterjena resnica. Vendar jih dan danes hodi tolikanj za častjo le vnanjo in pred ljudmi, toraj po stezi, ktera je ledena gaz in hitro zvodeni. — Kdor hoče delati dobro, skerbeti mu je za notranjo čast najprej, potem pa tudi za vnanjo. — nDve reči ste ti potrebni, pravi sv. Avguštin, vest pa dobro ime; včst tebi, dobro ime drugim. Neusmiljen je, kdor zaupajoč na svojo dobro vest ne prizadeva si za dobro ime". — Toraj je bilo dobro ime Nečasku tolikanj pri sercu, in kar vem iz pisem njegove blage gospe, na smertni postelji še je tolažil žalostne svojce: 1) nZapustim vam svoje dobro ime; ohranite sije tudi vi brezmadežno do groba". Zerkalo je dobro ime, ktero se naglo utemni; zaklad — boljši od zlata in srebra, kteri se pa hitro zgubi, a težko težko potem spet pridobi. — Ogenj, voda in slov (slovez, slovenje, dobro ime) so hotli nekdaj skupaj potovati po svetu. Popred pa se pomenijo, kako bi se spet dobili, ako bi jih razgnale kake zoperne prigodbe. nKjer se vzdiguje dim, tam me spet dobita", pravi ogenj. »Kjer je močvirje, ondi sem jaz blizo", reče voda. Slov pa veli: nčujta, da mene ne zgubita; kdor mene zgubi, me več ne dobi". Dobre vesti je treba tebi, dobrega slovesa pa tvojim, da moreš dobro in vspešno delovati za nje v kterem koli stanu, vzlasti v učiteljskem — voditelj. nVon der Tuchtigkeit des Direktors hdngt zumeist der Zustand des Gijmnasiums abu — kaže srednjih šol učna osnova §. 100. — Kako dobro jo je zadela visoka vlada, ki je poslala v Ljubljano gimnaziji za voditelja verlega Nečaska, spričuje nam to, da je v malo letih gimnazija naša zaslovela in povzdignila se na jako častno mesto med gimnazijami v Avstriji. Svest si gotovega namena, ki ga iniajo srednje šole, bil je Nefiasek učencem io učiteljem gotov voditelj.— Po 6eski zove se direktor reditelj pomenljivo, kajti skerb mu je notranji ter vnanji red šolski. Po slovenski veli se ravnatelj primčrno, kajti pri toliko in tako raznih in tako učenih učiteljih, pri toliko in tako mnogoterih naukih treba mu je dostikrat ravnati in poravnavati, da godi se vse pvav in namenu pristojno. — Da je vse to bil res Nečasek, spričujejo mu o slovesu učenci in učitelji. — Sam je sprejemal učence v giranazijo, prebiral jim šolski red ali postave šolske, sam tudi o sklepu dajal jim spričala ter o teh prilikah spregovoril vselej kake tehtne besede, ktere si je v blagor ohranila lahko tudi mladina, kar mu blagovoljno v svedočbi pripoznava že koj v naslovu, da bil ji je »Vodja Gospod Prečastiti!"