Ljudmila: Nade. — Leo Levic: Sam. — Anton Medved: Zvečer.
549
danil Marulicevo oporoko, je ta Natalova trditev dokazana. Marulic je namreč v oporoki zapisal svoji sestri sv. evangelje s slikami, katero je sam prepisal in okrasil s slikami. *)
') Oporuka  M. Mar ulica, priobcio  dr. F. Rački. Starine. Knj. XXV. str. 155.
Marko Marulic je bil srednje rasti, širokih pleč, okretnega telesa, čela vedrega in širokega, črnih oči, slokega nosa, lepega lica in rjavkastih las. Tako ga opisujejo njegovi prijatelji, slika njegova pa se nam ni ohranila,  vsaj   doslej   se ni nikjer našla.
(Konec.)
TJbegle so nade — In ž njimi spomini, vrstijo se z mano na tožni pogreb . . .
Nade.
Rojene zemljanu v življenju so nade, da spremljajo zvesto do groba mu pot!
In kadar se vleže k počitku na  oder, mu nada poslednja zatisne oči —  —
In kadar počiva pod tiho gomilo, vstajenja mu nada na grobu bedi!
Zato le hitite ve nade pred mano, saj skoro, saj skoro vas jaz — dohitim!
Ljudmila.
S
a m.
Sam sedevam prepevaje, prepevaje,  kakor ptič, sreče plapola mi duša, nič ne manjka mi, prav nič!
Kaj ?  Mladenke da pogrešam s  plamenečimi  očmi ? — Ljuba mi je cvetna trata, ki z razkošjem me gosti.
večer.
Brez tovarišev sedevam? — Tu drugove mi poglej: Speve ljubko žuboreče, ki mi vro iz prs ! . . . Juhej!
Leo Levic.
Ze je luna vstajala na oboku neizmernem,
trta se je majala v hladnem vetrcu večernem.
Tiče so potihnile nad potokom hitrobežnim,
vame pak so dihnile pesmi z glasom sladkonežnim.
Stokrat mi pozdravljene moje hčerice edine,
stokrat bolj  pozdravljene kakor moje bolečine! —
Anton Medved.
»Dom in Svet" 1901, št. 9.
36