Slovensko Narodno Gledališče OPERA
LJUBLJANA • GLEDALIŠKI LIST: ST.6 ■ 1953-54
PREMIERA DNE 21. MARCA 1954
Besedilo napisala:
Dr. Ljuba Premierjeva
Dirigent:
Dr. Danilo Švara
Režiser:
Ciril Debevec
Scenograf:
Inž. arh. Ivo Spinčič
Vodja zbora:
Jože Hanc
Koreograf:
Pino Mlakar
Načrti kostumov:
Nada Souvanova
Izdelava kostumov: Gledališke krojačnice pod vodstvom Cvete Oaletove, Angelce Humarjeve in Jožeta Novaka
Inspicient:
Peter Bedjanič
Odrski mojster:
Jože Kastelic
Razsvetljava:	i
Silvo Šinkovec
Lasulje in maske:
Janez Mirtič, '	^
Emilija Sancinova in T. Udermanova
DANILO ŠVARA
PREŠEREN
(SLOVO OD MLADOSTI)
Opera v treh dejanjih
Dr. France Prešeren........... Miroslav	Brajnik
Drago Čuden
Julijana Primic, rojena Bartl . Elza Karlovčeva
Bogdana Stritarjeva
Julija, njena edinka.......Vilnia Bukovčeva
Jožef Anzelm pl. Scheuchenstuel Samo Smerkolj
Smole Andrej, trgovec
in posestnik................Slavko	Štrukelj
Čop Matija, licejski knjižničar Ladko Korošec
Kastelic Miha, urednik
»Čebelice«..............Vladimir Dolničar
Pauschek Jurij, profesor
bogoslovja..............Svetozar Banovec
Janez Bleiweis, doktor veterine Ivo Anžlovar
Primož, stari trnovski mežnar . . Anton Prus
Anton Wolf, ljubljanski škof . . . Julij Betetto
Friderik Lupša
Povodni mož, pevec............ Zdravko	Kovač
Urška, pevka............... Sonja	Hočevarjeva
Zbor: fantje: dekleta, meščanke, meščani Balet: Povodni mož, Urška, fantje, dekleta Dejanje se godi v Ljubljani med leti 1833—1838
GLEDALIŠKI LIST* OPERA
1953	ŠTEV.	6	1954
Danilo Švara
GLASBENA ZASNOVA
Ko sem dobil v roke libreto Ljube Prennerjeve, me je takoj prevzela snov, v kateri je slonela glavna teža na Prešernovih verzih. Njih povezava s tekočimi, na narodno besedo navezanimi verzi Prennerjeve me je seveda spominjala na vse druge librete, v katerih so uporabljeni verzi velikih genijev, na »Fausta«, na »Onje-gina«, »Pikovo damo«, »Borisa Godunova«, »Fallstaffa«, »Romea in Julijo« ter neštete druge, kjer se pač niti eden od libretistov ni mogel s spa-jalnimi verzi meriti z originalnimi, so pa stvorih librete, katerih uglasbitev pomeni še danes mejnike v glasbeni tvornosti.
Za libreto o Prešernu ne more biti osnova ljubezenska zgodba med Prešernom in Julijo, saj je bilo med njima zelo malo stikov. Njegova vsebina je tragedija Prešerna pesnika in človeka, skozi katero se vleče nit njegove ljubezni, tragedija pa je prikazana na nazoren način, ko mu Blei-weiss in Pavšek s porazno kritiko odrekata veličino njegovih pesmi. Zato je vpletena v 2. dejanju uprizoritev »Povodnega moža«. Zadnje dejanje, ki je dejanje »Julije«, tudi izzveni v Prešernovo pesem: »Kako bit’ hočeš poet in ti pretežko je v srcu nosit’ al pekel’ al’ nebo«.
Ker se dejanje godi v Ljubljani in v njem nastopajo Trnovčani, Sentja-kobčani in meščani, mi je bilo jasno, da se moram poslužiti folklore in to
OPERE „PREŠEREN“
Skladatelj dr. Danilo Švara
ne v citatih, temveč v njenem duhu.
—	S tem pa je bil pogojen slog vse ostale glasbe, ki ni mogla biti moderna ali celo atonalna. — Vso melodiko sem naslonil na narodno romantiko, porabil sem zanimive slovenske ritme, podzavestno pa sem pogodil tudi duh glasbe svoje ožje domovine, Istre, kar je pogosto očitno v kadencah. —
— 109 —
V	uverturi sem nanizal tri motive iz drugega dejanja, v prvem dejanju so zaključene točke Prešernova pesem »Dekle s svetlim’ očmi«, njegova arija: »Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje«, ter druga »2e miru srčnemu nevarna leta so slovo jemale«. Sledi ljudska scena z zborom na narodno, lastno motiviko ter duet Julije in Prešerna, ki jo ogovori pred cerkvijo (»Tak kakor hrepeni oko čolnarja zagledat’ vaj’ni zvezdi, Diosku-ri«).
Drugo dejanje se začenja s plesom in petjem (narodni motiv), z zbadljivkami Smoleta na načun Copa, Kastelica in Bleiweissa — ter prihodom Julije z materjo in ženinom (kratek duet in kvartet). Smole je medtem pripravil vse za izvedbo »Povodnega moža«, ki ga pojejo zbor in solisti, balet pa po-nazoruje. Veliko odobravanje, s katerim sprejme ljudstvo Prešernovo delo, skalijo uničujoče sodbe Blei-weissa in Pavška. Po njih odhodu se začne finale, ki ga uvede Prešeren z besedami: »Slep je, kdor se s petjem ukvarja« ter konča z napovedjo: »Vremena Kranjcem bodo se zjasnile, jim milši zvezde kakor prej sijale, jim pesmi, bolj sloveče se glasile!«
Tretje dejanje (hiša in vrt Primičevih) ima kot prvo točko arijo Julije, ki bere Prešernovo pesem »Oči sem večkrat vprašal, ali smem ljubiti te«
—	V duetu prigovarja mati Juliji, naj
se vendar odloči za zakon ali z Jožefom ali z dohtarjem, Julija pa prepusti njej odločitev in se zateče na vrt, kjer poje o srečanju z Jožefom in o srečanju s Prešernom. To je glavna arija Julije, med katero stopi pred njo Prešeren in ji v duetu, ki ga zaključi »magistrale«, izpove svoji ljubezen. Tu ju preseneti Scheuchenstu-el, ki Prešernu ostro očita, da je vnesel razdor v družino. Med konfliktom pride še Primičevka, ki Prešernu odločno pove, da mu ne bo nikdar izročila usode svoje hčerke — Prešeren ostane sam v svoji resignaciji.
Naslednji prizor se vrši v hiši, kjer vpliva škof Wolf na Julijo, da vzame Scheuchenstuela (duet in scena z materjo ter ženinom). Sledi podoknica (»Luna sije«) in končno zadnja velika scena Prešefna s Čopom, ki ima tri dele: Prešernov obup, Čopov opomin: »Trpi brez miru!« in Prešernova resignacija: »Prav imaš, da ne smem jaz upat’ sreče« ter zaključni verzi: »Vendar mladost po tvoji temni zarji srce zdihvalo bo mi: Bog te obvarji!«
Libreto je zelo blizek našim ljudem in želel sem napisati tudi glasbo, ki bi opravičevala naslov: »ljudska opera«, ki naj bi bila razumljiva vsem. Če se mi je to posrečilo, potem mi ne bo žal, da sem odstopil pri tej operi od svojega sodobnega stila, ki sem ga uporabil v svojih prvih dveh operah.
Ljuba Prenner
MOJE OPRAVIČILO
Libreto je v vsakem oziru le načrt zgradbe, ki jo mora komponist postaviti in izpolniti. Zaradi tega mora biti libretist sam skop in skromen in prepustiti glavno besedo komponistu, po čigar željah sem se morala, ne glede na svoje pomislike tudi jaz ravnati. V konkretnem primeru Pft sem bila vezana še na historično do-
gajanje in nisem smela vnašati vanj namišljenih konfliktov ter s tem potvarjati zgodovino.
Libreto je bil zasnovan spomladi leta 1947, ne da bi ga bil kdorkoli naročil. Skušala sem podati v povesti o ljubezni našega velikega pesnika do Primčeve Julije še odziv, ki ga je doživljal v tej dobi s strani svojih
_ 110 —
učenih in neučenih sodobnikov. Osnovna ideja, ki me je vodila, mi je narekovala iz njegovih lastnih pesnitev in verzov sestaviti besedilo za slovensko opero in mislim, da za žlahtno vsebino nisem izbrala manjvredne posode, ko se mi je zdela ravno oblika operne skladbe zanjo primerna. Moji lastni verziči nočejo biti nič drugega kakor le vezava dejanja in se od njegovih razlikujejo tako, kakor so se razlikovali tedanji ljudje od njegove človeške in pesniške veličine. Pravi ustvarjevalec svoje zgodbe je in ostane on sam. Nekatere njegovih misli so prenesene tudi v druge osebe, ker smem domnevati, da jim jih je pripisoval in jih z njimi karakteriziral. Čeprav so pesnitve, iz katerih so nekateri verzi vzeti, nastale časovno pozneje, nisem imela pomislekov, jih uvrstiti v to dogajanje, ker je vse te misli rodila ista glava in vse te bolečine pretrpelo isto srce tudi že v tej dobi, ko mu je življenje steptalo v svoj sivi cestni prah oba najlepša obeta — srečo v ljubezni in priznanje njegovemu de-
lu. Tudi se ne bojim očitkov, da sem pridejala Juliji njeno omahovanje med njim in Scheuchenstuelom. Menim, da nobena ženska (pa tudi noben moški!) ne more ostati ravnodušna spričo tako vročega in lepega ljubav-nega čaščenja, kakršnega je naklonil pesnik Juliji. Res je bila tedanja doba ozkosrčna, od cvenka imovine in meščanskih predsodkov stisnjena in poškrobljena kakor biedermaierski steznik, a človeško srce ostane vedno isto, pa naj bije pod takim čipkastim in z ribjo kostjo podprtim oklepom ali pa pod kmečko kočemajko, in pot do njega je nesmrtni lepoti, kakršno razodevajo njegove poezije, brez plotov in ovir.
Naj mi odpusti le on sam, ki je želel, da z njenim bi imenom tudi njegovo zaslovelo, da sem si drznila posredovati prelitje njune nikdar pozabljene davne zgodbe z njegovih nesmrtnih strun v zvoke in harmonije domačega glasbenega ustvarjalca; da iz njih z njegovo nedoseženo poezijo spet zaživi in priča o tem, kako sta ljubezen in lepota neminljivi.
Ciril Debevec
DVE OPOMBI OB KRSTU NOVE OPERE
Ko si prečital — ne vem več ko-likerič — Prešernove »Poezije«; ko si se vanje vživel, kolikor ti je pač dano; ko si se skušal poglobiti v bistvo in doumeti duha te grenko-lepe in pretresljive, človeške in umetniške osebnosti; ko si obstal vznemirjen pred bogastvom te izrazne fantazije in tvornosti jezika; ko si prelistal in premislil zdaj že dokaj obsežno, predmetno znanstveno, spominsko in tudi leposlovno literaturo; ko si vse to pretehtal in preudaril; in ko si skušal vse, kar se ti je zdelo važno, vsem v poklicnem krogu prizadetim povedati in posredovati — tedaj, prijatelj, režiser, se dvigni, umakni se iz druž-
be in se podaj v puščavo, predaj se molku in razmišljanju, pomiri se in živi od koreninic. Potem pa se, če ne že čisto, vsaj pol pomirjen vrni med ljudi, v posvetni hrup, na svoje staro mesto, na službeno torišče — in tam zastavi z delom, začrtano in krepko, s spoznanjem in zavestjo, da moraš pri režiji pustiti čim bolj ob strani vse, kar spada v točnost filoloških, biografskih, slovstveno-zgodovinskih in kritičnih dognanj in da, zlasti pri opernem primeru, moraš nekoliko zrahljati zahteve glede historične natančnosti dogodkov in razmerij, glede jasnosti značajev, glede na smisel-
— 111 —
Režiser Ciril Debevec
nost razvijanja dejanja in prizorov, glede na stopnjo napetosti nasprotij, glede na dramaturško-tehnično in jezikovno obdelavo — skratka, da skušaš čim bolj pozabiti na vse, kar bi te v znanstveno-kritični pedantnosti ali občutljivosti morda preveč motilo in zato vsekakor v preprostem, svobodnem ustvarjanju in zanosu kakorkoli oviralo — in da se s tem občutkom, s primernimi, urejenimi zadržki, ves izročiš edini nalogi, edinemu cilju, ki je: da delo o našem največjem pesniku, in delo našega libretista in delo našega komponista po svojih najboljših zmožnostih, z vsemi najboljšimi razpoložljivimi sredstvi v gledališki obliki najbolje kakor moreš, predstaviš in uprizoriš.
Režijsko-scenična zasnova
Libreto predpisuje tri različna prizorišča in sicer vsa tri zunanja: 1. dejanje se godi na velikonočno soboto na trgu pred cerkvijo v Trnovem.
2.	dejanje se odigrava na poletno nedeljo na Šentjakobskem trgu. 3. dejanje pa na dvorišču oziroma vrtu pred hišo Primčeve družine.
Naloge, ki se stavljajo s tem režiji in inscenaciji, je treba reševati v treh smereh in sicer a) vsebinsko, b) zgodovinsko in c) tehnično.
Vsekakor seveda velja ta pravkar navedena zaporednost samo glede na smiselno pomembnost naštetih obzi-rov. V praksi je namreč v našem konkretnem primeru na žalost marsikaj tako, da moramo tretji, to je namreč tehnični obzir postaviti na prvo mesto, to pa preprosto zaradi brezpogojnega vpliva, ki ga ima predvsem na način menjave naših dekoracij in s tem seveda neposredno na trajanje odmorov, oziroma na trajanje celotne predstave. Zato si pri nas operna režija v mnogih primerih zelo rada pomaga s kakršnokoli že postavljeno osnovo, ki je večinoma za gledalce komaj opazna, ki pa je za vsa prizorišča nepremična in s tem bistveno pripomore k lažjemu in tudi hitrejšemu načinu in tempu dekoracijskih sprememb. Tako osnovo smo si izmislili za vsa tri dejanja tudd mi in na to podlago šele postavljamo v 1. sliki pročelje trnovske cerkve, v 2. sliki stopnišča za pevce in poslušalce, v 3. sliki pa verando in vrt Primčeve hiše. Na tej osnovi se pretežno odigravajo vsi množični (zborovni in plesni) prizori, pa tudi vsi tisti solistični, ki vsebinsko niso prevažnega ali vsaj ne preintimnega značaja. Za vse druge, vsebinsko pomembnejše, meditativno ali čustveno intimnejše prizore pa smo si izbrali čimbolj v ospredju seveda — tudi »intimnejše kotičke« n. pr. v 1. sliki v majhnem prostorčku pod cvetočim kostanjem med ograjo mostu in živo mejo ob Gradaščicd, v 3. sliki pa pred vodnjakom na vrtu in na sami verandi. Vse te scene skušamo še posebej primerno vsebini in razpoloženju z lučjo določiti in opredeliti. Sicer pa kljub tej — sicer preprosti zamisli — obziri na način menjave še vedno ne dopuščajo svobodno uveljavljanje scenskih želja, ki bi v polni meri ustre-
— 112 —
zale napotkom avtorske oziroma rezijske koncepcije ali fantazije.
V	zgodovinskem pogledu smo — v smislu gledališke svobode (kakor tudi libreto) stremeli za item, da dosežemo ne toliko historično vernost (ki sploh ni mogoča), temveč kolikor možen zgodovinski nadih v prostoru, ter zgodovinsko podobnost v maskah in kostumih.
Za trnovsko cerkev n. pr. je znano, da je bila v štiridesetih letih (torej v času v naši operi prikazovanih dogodkov) po vsej obliki bistveno drugačna od današnje, obenem pa smo morali nujno upoštevati zahtevo, po avtorju predpisano in po komponistu zelo tehtno uglasbeno sceno, ki prikazuje usodno srečanje med Prešernom in Primčevo Julijo na velikonočno soboto in sicer v notranjščini cerkve. Ta prizor mora biti zaradi svoje usodne pomembnosti za pesnikovo življenje dn za njegovo umetniško tvornost, za vso našo narodno in človeško vrednost, brezpogojno viden in po učinku kolikor mogoče veličasten, kar pa je glede na bornost našega tehničnega ustroja še vedno zelo velik in včasih komaj zadovoljivo rešljiv problem.
V	2. sliki je oder za veselico in za prireditev »Povodnega moža« — plesno in pevsko — postavljen in prirejen. Poglavje težav zase. Želeli smo prikazati nekoliko značilnosti Šentjakobskega trga (fronta hiš Rožne ulice v ozadju, spomenik na sredi), občutek prostora za ljudsko veselico, nedeljsko, praznično razpoloženje, postopno vzvišena stopnišča na sredi in ob straneh, za izvajalski pevski zbor (zbor mora dirigenta videti!), veliko plesnega prostora za balet in sicer kolikor mogoče spredaj in na sredi (veliko, zelo veliko prostora! Mlakar pravi temu: »sploh prostor«), razen tega pa še na obeh straneh in čisto spredaj prostora vsaj za (minimalno!) štiri mize za glavne osebe in izvajalce, ki so navsezadnje — vsaj toliko važni kot zbor in kot balet... Po-
magamo še z lučjo: predstava »Povodnega moža« je v razsvetljavi sveč, ostalo vse je — noč In včasih — mesečina.
3.	slika je sama po sebi po dejanju nekoliko skopa in zato manj razgibana, zato smo jo skušali poživiti s tem, da smo jo kljub enotnemu prizorišču razdelili — ne z zastorom, temveč samo s svetlobo — v pet posameznih slik. Prvi dve sta v večerni zarji in sicer prva (prešeren — Julija) na vrtu; druga (Primčeva mati — Julija) na verandi; tretja (Prešeren — Julija — mati — Scheuchenstuel) v mesečini na vrtu; četrta (Wolf — Julija — mati — Scheuchenstuel — Prešeren — moški zbor) v luči na verandi in v mesečini na vrtu; in končno peta (Prešeren — Čop) v mesečini na vrtu, kjer Prešeren dokončno sprevidi brezupnost svoje ljubezni in svojega hrepenenja.
Vilma Bukovčeva poje Julijo
Med uverturo skušamo s sliko na zastorju vzbuditi v poslušalcih občutje stare Ljubljane, napisani pesnikovi verzi pa naj nam predočijo doživetje, ki je bilo usodno in tragično za vse pesnikovo življenje in za vse
njegovo umetniško ustvarjanje in ki so obenem tudi glavni glasbeni motiv Švarove opere:
»V sreč mi padla iskra je ognjena iz dveh očesov čistega plamena, ki vgasnlt’ se ne da z močjo nobeno....«
DANILO ŠVARA: „PREŠEREN“
(Vsebina opere)
1. dejanje. Na velikonočno soboto
1.	1833 pridejo Prešeren, Čop, Smole in Kastelic pred trnovsko cerkev, da bi po maši počakali dekleta, ter jim voščili praznike. Prešeren ima za njih novo pesmico, Smole in Kastelic pa gresta tudi po svoje vezilo. Prešeren in Čop ostaneta sama in Prešeren izpove Čopu s pesmijo »Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje« svoje grenke misli o življenju.. Medtem zazvo-ne zvonovi in Čop mu prepodi temne misli ter stopi za Smoletom in Kaste-
licem. Prešeren pa gre v cerkev, da si ogleda dekleta.
Bogata vdova Julijana Primčeva in njena hčerka Julija se na poti v cerkev pogovarjata o ženinu, bogatem Jožefu pl. Scheuchenstuelu, s katerim jo čaka srečno življenje. Julija pa se pomišlja z njim poročiti, ker ga ne ljubi. Mati pa jo prepričuje, da je dovolj, če ga ima rada, ljubezen pa da pride v skupnem življenju. Ko stopita v cerkev, zagleda Prešeren Julijo in spozna, da je to njegova usodna ljubezen.
Dekleta in fantje se vsujejo iz cerkve, Smole in Kastelic pa prineseta iz Trnovega košaro pomaranč za dekleta, ki odidejo s fanti zanje igrat za cerkev. Julija pride z dekleti iz cerkve in ko se te poslovijo ter ostane sama, da bi počakala na mater, jo Prešeren ogovori. Pove ji, da mu je »v srce pala iskra ognjena« iz njenih oči, Julija pa ga v zadregi posvari, naj čuje nad pogledi, kdor ljubi svobodo srca. Mati ju prekine, pokliče Julijo in gre v družbi Scheuchestuela domov. Prešeren presunjen gleda za Julijo.
2.	dejanje. Zegnanje pri sv. Jakobu leto pozneje. Postavljeno je plesišče in oder. Mladina se zabava, Smole je med njimi in jim šaljivo predstavlja literate, »dihurja« Čopa in muholovca Kastelica, ki so prišli z Bleiweisom in Pauškom gledat uprizoritev Prešernovega »Povodnega moža«. Tudi Primčeva, Julija in Scheu-chenstuel pridejo in Scheuchenstuel
Miroslav Brajnik poje Prešerna
— 114 —
r
opazi, da se je Julijin pogled ujel s Prešernovim, prosi jo, naj ga ne gleda, saj že vsa Ljubljana pripoveduje o tem, da povsod postopa za njo. Julija mu to s Prešernovimi verzi šaljivo zanika ter prekine razgovore, češ da jo išče mama. Scheuchenstuel se zaplete s Primčevo v pogovor, Julija pa pride spet k mizi, kjer jo Prešernov pogled znova priklene, kar opazita tudi Primčeva in Scheuchenstuel.
V	tem naznani Smole pričetek predstave. Kastelic uvede balado »Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele«, balado o lepi Urški, ki je vodila vse moške za nos in si je končno izbrala povodnega moža, ki jo je potegnil s seboj v Ljubljanico. V domačem jeziku zapeta pesem navduši poslušalce, kar je Primčevi mučno, tako da naglo odide z Julijo in Scheuchen-stuelom. Ko pa vpraša Smole Pauška, klerikalnega kritika in cenzorja, za mnenje o Prešernovi pesmi, mu ta odgovori, da je »balade pet mlatva prazne slame«, v čemer ga še Blei-weis podpre, češ da to žali »muzo sramežljivo«. Smole, Čop in ljudstvo ju ogorčeno prisilijo, da odideta, Prešeren pa na njihovo tolažbo odgovori, da je »slep, kdor se s petjem vkvarja«, a da se bodo tudi glede slovenske pesmi »vremena Kranjcem zjasnila, jim milši zvezde zasijale in pesmi bolj sloveče se glasile«, kar ljudstvo navdušeno ponovi za njim.
3.	dejanje se godi pri Primčevih. Julija prebira na vrtu eno Prešernovih pesmi, ki jih ji je on pošiljal, in je vsa razdvojena, ker tudi sama ne ve, ali ga ljubi ali pa samo sočustvuje z njim. Mati jo pokliče v hišo ter ji prigovarja, naj yzame Scheuchen-stuela. Če pa misli, da ljubi Prešerna, naj se odloči brez ozira na njo — Julija pa prepusti materi odločitev in zbeži na vrt. Tam poje, da iskra, ki je padla Prešernu v srce, tudi njo boli, ker ve, da mu povzroča samo gorje in trpljenje. Nenadoma stoji pred njo Prešeren. Povsod jo išče zaman
Drago Čuden poje Prešerna
in jo prosi samo, da ji sme »gledat obličje milo«. Izpove ji, da je ona njegovega življenja magistrale in da se bo samo njej glasila njegova pesem. Tu stopi nenadno med njiju Scheuchenstuel, ki z ostro besedo očita Prešernu, da razdira mir v družini in izroča Julijo vsej Ljubljani v posmeh. Nato pride še Primčeva, ki kliče Julijo v hišo, ker je prišel škof Wolf, ki jo želi videti. Ko pride bliže, zagleda Prešerna in ogorčena mu pove, da mu ne bo nikdar dala svoje hčere. Ko odhajajo, zaupa Primčeva Scheuchenstuelu, da je prosila škofa, naj Julijo pregovori k zaroki. Prešeren ostane sam in spozna, da sedaj nima nobenega upanja več.
Primčeva privede na verando škofa Wolfa, nakar vstopi tudi Julija. V dobrotljivem, nato pa odločnem tonu ji škof zabiča, da je med njo in brezbožnim pesnikom visoka stena, čez katero ni nobene poti. Vzame naj Jo-
— 115 —
žefa, ki da jo iskreno ljubi — Julija se vda ter pokliče mater in Scheu-chenstuela, Kastelicu Wolf čestita. Skupaj praznujejo zaroko.
Prešerna prižene njegov obup spet pod Julijino okno, kjer postane priča zaročne podoknice. Ko pevci odidejo, je Prešeren tako blizu obupa, da mu pridejo samomorilne misli (»prijazna
smrt, predolgo se ne mudi«), Tu pa pride Čop, ki ga spomni na usodo pesnika, ki mora nositi v srcu pekel al nebo. Prešeren uvidi, da ne sme upat sreče, ki mu je sovražna, in se vda v svojo usodo.
»Vendar mladost, po tvoji temni zarji srce zdihvalo bo mi: Bog te obvarji!«
Janko Traven:
VPRAŠANJE IZVIRNEGA SLOVENSKEGA OPERNEGA BESEDILA
(Odlomek zgodovinskega orisa)
Ob ustanovitvi Dramatičnega društva v Ljubljani leta 1867 pač še ni-kdo ni mislil na možnosti ustanovitve in razvoja opere v Ljubljani. V začetnih poizkusih odrskega nastopanja je bila ta misel še ne rojena in ob vseh možnih perspektivah zadeva, ki se je krila v daljni bodočnosti. Vendar je uresničitev prvih operetnih nastopov v Čitalnici, pri Južnem Sokolu, pozneje pa tudi v okviru prvih predstav Dramatičnega društva zlasti ob eni prvih izvirnih slovenskih operet Ipavčevega »Tičnika« ob ku-movanju Frana Levstika dala pobudo za to, da so ob prvem razpisu nagrad upoštevali tudi libreto za opereto.
Delni uspeh tega razpisa, ki je prinesel ob oživljeni delavnosti Dramatičnega društva dve prvi, novi slovenski operetni besedili (za opereto »Tičnik« je libretist Lendovšek uporabil nemško besedilo Kotzebua, za opereto »Jamska Ivanka« pa je Vilhar prvotno besedilo napisal v nemščini) in sicer besedilo Lujize Pesjakove za »Gorenjskega slavčka« in besedilo Grabrijana za Hribarjevo opereto »Prepir o ženitvi«, je povzročil prva razpravljanja o primernosti in napakah teh besedil. Prva gorečnost pa je kmalu splahnela in ob osame-
lem pojavu Alešovčevega besedila za Stocklovo opereto »Čarovnica« je zadevno prizadevanje prešlo v obdobje onemoglosti, ko je Dramatično društvo v svoji drugi težki krizi domala prenehalo z glasbenimi predstavami in naposled skoraj sploh s predstavami.
Oživitev delovanja Dramatičnega društva in skorajšnji prihod novega glasbenega vodje Frana Gerbiča, ki je svoje delo razširil na uprizarjanje oper, je nudilo nove možnosti. Toda te možnosti je ^bilo treba predhodno temeljito pripraviti do njih uresničenja. Kakor vse delovanje Dramatičnega društva tako je tudi prirejanje glasbenih predstav dobilo novo podlago z novo gledališko stavbo v Ljubljani, ki je s primerno urejenim odrom šele prav omogočala prirejanje opernih predstav.
Povzemajoč pobudo po zgledu izpred dvajset let je Dramatično društvo 10. decembra 1890 razpisalo nagrado v znesku 50 goldinarjev za libreto operete, »najmenj jedno uro trajajoče«. V smislu te želje je razvoj slovenskega gledališča prehitel snovanje Dramatičnega društva in glasbena delavnost dr. Benjamina Ipavca je omogočila v tem času nastanek prve slovenske opere, četudi
— 116 —
v okviru spevoigre. Besedilo za to spevoigro »Teharski plemiči« je na-Pisal Anton Funtek, ta mah živahno delavni pesnik, urednik »Ljubljanskega Zvona« in prevajalec prvih libret za operne predstave v slovenskem 9ledališču. Oblikovna umerjenost Cimpermanove šole (pozneje pobuda za jezne napade oblikujoče se slo-yenske moderne poezije pod Cankarjevim vodstvom) in delna glasbena Podlaga, sta ga ta čas usposabljala, da je prevzel svoje mesto libretista slovensko opero in prevajalca libret ter s tem mesto, če že ne lektorja za slovenski jezik, pa vsaj jezikovnega mentorja v začetkih stalnega slovenskega gledališča.
Poročevalec »Lj. Zvona« je ob tem važnem dogodku v zgodovini slovenske opere skušal povzeti pomen prvega slovenskega opernega libreta z besedami: »Razven dveh treh »libret«, katera se pa dandanes že ne uprizarjajo več, dramatiška književnost slovenska nima nobene izvirne spe-voigre; kar smo doslej na našem odru videli oper in operet, bile so zvečine kolikor toliko dobri prevodi iz drugih književnosti j, in kakor je to navada Pri takšnih delih, brez posebne cene bodisi v jezikovnem ali stvarnem oziru. Veseli nas torej, da nam je tudi * dramatiki naši zabeležiti lep napredek; prvič, .ker se »Teharski plemiči« dobro razlikujejo od onih osladnih Plodov, katerim se upravičeno upira razsodna kritika, drugič, ker jim je snov zajeta iz domače zgodovine, kamera v obče pisateljem našim podaja dokaj lepih in dosihdob še neupo-rabljenih motivov ...«
Na svoji poti do slovenskega dramatika je Funtek s svojim libretom sledil izraženim mislim Franceta Levstika o snovi slovenskih pripovedih del iz njegovega slovstveno pre-r°diteljskega in vzpodbujajočega mla-doslovenskega koncepta (deloma pozneje povzetega v Levstikovih beležkah o slovenski opereti) in nadalje-
val črto, započeto po Jurčiču z njegovo »Veroniko Deseniško«, povzemajočo zgodovino celjskih grofov in njih slovenskih tlačanov, oblikujočo snov, »zajeto iz domače zgodovine«. Oblikovno je Funtek — kakor vse kaže — prilagodil libreto željam skladatelja. Napisal je »zgolj narodno spevoigro«, kakor je pozneje poudarjal in se uprl nazivu »liriške opere«, kakor ga je uporabil gledališki lepak ob krstni predstavi »Teharskih plemičev« in kakor je skušalo Dramatično društvo vzpodbujajoče označevati prvo slovensko izvirno glasbeno delo v novem gledališču.
Ne glede na to je Funtkov libreto postal tudi izrečni operni libreto, ko ga je kmalu zatem uporabil skladatelj Viktor Parma za prvo svojo opero. K temu ga je bržčas sililo pomanjkanje izvirnih slovenskih opernih besedil, nemalo pa ga je morala privabljati snov iz domače zgodovine, zlasti pa neizrabljene glasbene možnosti, ki jih Ipavec pač ni docela izčrpal. Če se je želel Funtek zavarovati proti kritičnim opazkam ob svojem besedilu v prvotni obliki, je imel ob Parmovi vnovični pobudi dovolj možnosti, da ga prilagodi zahtevam opere kot take.
Tako je Funtkovo besedilo doživelo v kratkem obdobju to posebnost, da sta ga uporabljala dva slovenska glasbenika v njunem prizadevanju ustvariti Slovencem izvirno slovensko opero. Parma je jeseni leta 1893 dovršil svojo prvo opero, ki jo je krstil »Urh, grof celjski« in je doživela svojo krstno predstavo v Ljubljani 15. februarja 1895. Njegova opera je bila napisana v velikem opernem slogu z arijami, recitativi in zbori. Za razliko od Ipavca je Parma besedilo želel popolnoma komponirati in je zato Funtek besedilo marsikje »okrajšal in sploh v marsičem prenaredil.« S tem pa je prvo slovensko operno besedilo pravzaprav šele doseglo svoj namen.
117 —
Ne dolgo za tem je že v sezoni 1896-97 prišla na slovenski oder v opero predelana opereta »Gorenjski slavček«, katere komponist Anton Foerster si je vneto prizadeval, da bi njeno prvotno operetno besedilo Lu-jize Pesjakove prikrojil ustrezno zahtevam opere. Vendar za ta svoi namen doma ni našel pripravnega libretista ali pa sploh nikogar, ki bi se tega dela lotil. Po naključju je po časnikih dobil stik z Emanuelom Ziing-lom, ki mu je do neke mere prikrojil besedilo za operno prireditev. Kljub temu pa je moral pomagati še skladatelj, ki je za reprizo preuredil opero, da jo je razširil na tri dejanja.
Ob dobrohotnem zadržanju sodobne slovenske gledališke kritike pa so prodirali glasovi o problematični vrednosti besedila, ki ga je bilo možno vzdrževati samo z veliko mero spoštljivosti do skladateljevega dela ne glede na sodobno gledališko-glasbeno navdušenost in vztrajno naprezanje Dramatičnega društva, da za vsako ceno vzdržuje aktivnost slovenske opere. Pomanjkljivosti besedila so pozneje tem bolj opozarjale nase, ko so nameravali opero v prvem desetletju našega stoletja vnovič uprizoriti in so misel prav zaradi potrebne predelave besedila morali opustiti. Šele ob obnovitvi slovenske opere po prvi svetovni vojni je bilo možno ob novih pogojih pripraviti in preurediti besedilo za ponovno uprizoritev, s čimer pa je bilo načeto novo obdobje v razvoju slovenskih opernih besedil.
Vztrajno glasbeno delo Viktorja Parme je pripomoglo, da so neposredno za »Gorenjskim slavčkom« uprizorili njegovo novo operno delo »Ksenija« v enem dejanju, ki sta ji besedilo napisala dr. Fran Gosti in Anton Funtek. Dejanje sta postavila v srednji vek na slovanskih tleh, da zadostita splošni zahtevi po dramatizaciji domačih zgodovinskih dogodkov. Doslej še ni bilo mogoče dognati, kakšen
je bil delež posameznika od obeh libretistov. Vsekakor sta sodelovala v skladu z željami skladatelja in po njegovih navodilih, če je želel le eno-dejansko opero. Besedilo se je zato tako oklepalo dejanja, da je pokazalo konec neke zgodbe, ki bi jo bilo možno razpresti,. če bi opera dobila še predhodno dejanje in bi postala dvodejanka, kar bi bilo morda bolj v skladu z navadnim potekom zgodb v dotedanjih opernih besedilih tujih oper.
Sodelovanje teh dveh libretistov pomenja spojitev tedanjih skromnih prizadevanj za ustvaritev vzornega slovenskega opernega besedila in je pri tem delu združilo Funtka kot enega prvih slovenskih opernih libretistov in Gostla kot predstavnika mlajše generacije. Gosti je bil eden izmed pobornikov mlade naturalistične struje, ki si je pod Govekarjevim vodstvom z velikim hrupom skušala utreti pot v slovensko slovstvo. Kakor si je Govekar že v svojih početkih vzel za tarčo probleme slovenskega gledališča, se je Gosti ob njegovem boku skušal uveljaviti z občasno gledališko kritiko, nekaterimi umestnimi organizacijskimi predlogi za uprizoritev opernih del v Slovenskem deželnem gledališču, zlasti pa v času, ko je Govekar postal urednik »Slov. Naroda«, s skoraj stalnim referatom v tem dnevniku o opernih uprizoritvah na Dunaju. V teh referatih se je neredko dotikal problematike opernih besedil, ki jih je skušal slovstveno-teoretično razčlenjevati, opredeliti in hkrati pokazati njih glavne hibe. Te njegove objave so bržčas pobudile Parmo, da je stopil z njim v stik za izdelavo potrebnega mu libreta. Gosti je pozneje še ohranil svoj stik s slovensko operno produkcijo in skušal ohraniti pobudo za omogočitev nadaljnjih slovenskih opernih besedil.
Povsem verjetno je, da Parma za svoje operne načrte ni našel potrebnega ustrezajočega mu libretista med
— 118 —
Prizor iz N. Lhotkove koreografske uprizoritve Prokofjeva »Klasične simfonije«
slovenskimi književniki. Toda dejstvo, da se je s svojo glasbo uveljavil zunaj mej Slovenije, mu je pomagalo, da je iskal stike z libretisti tudi med tujci. Uspeh njegove opere »Ksenije« v Zagrebu mu je odpiral nove možnosti za libreto med hrvaškimi pisatelji. Za svojo novo opero pa si je pridobil besedilo, ki ga je napisal po Heinejevi baladi »Es war ein alter Konig« znani italijanski libretist skladatelja Mascagnija Guido Menasci. Po Parmovem prizadevanju je tako mlada slovenska opera prišla v stike z evropsko produkcijo libretov. Kaže pa, da je Menasci odložil za Slovence dokaj pohlevno operno besedilo, ki mu je kritika že zgodaj očitala, da je nedramatično, preveč lirsko in skorajda brez dejanja. To besedilo je Parmi prevedel Ivan Cankar, ki je s tem sicer povezal slovensko »moderno« s slovenskimi opernimi skladatelji, vendar pa ostal kljub temu brez vsakih intimnejših odnosov s problematiko slovenskih opernih besedil in
zanje ni pozneje nikoli več pokazal kakršnegakoli očitnejšega zanimanja. Skoraj hkratni začetek prevajanja opernih besedil po Otonu Zupančiču je še pozneje ostal brez vsakega pomembnejšega vpliva na izvirna slovenska operna besedila, dasi je Zupančič kot prevajalec nedvomno dvignil raven prevodov tujih opernih besedil.
Problematiko slovenskih opernih besedil ob domači skromni operni produkciji ob koncu prejšnjega stoletja smo s tem skoraj domala izčrpali. Začetek stalnega slovenskega gledališča je vzpodbudil odbor Dramatičnega društva, da je v prvih sezonah žrtvoval skoraj vsa svoja denarna sredstva za oživotvoritev rednih slovenskih opernih predstav. V tem je videl več možnosti za pridobitev finančnega ravnovesja v gledališkem proračunu, za tedanje razmere nihajočim med zmogljivostjo dobrohotnih podpor in naklonjenostjo gledališkega občinstva, ki ga je bilo
— 119 —
treba šele vzgajati in zlasti še vzgajati za redni obisk opernih predstav. Morda je k temu postopku — ki je šel na škodo razvoju slovenske drame — zanesla Dramatično društvo tudi misel na velike uspehe češke opere, ki si je ob veliki avstrijski gledališki razstavi na Dunaju > 1892 utrla pot v Srednjo Evropo in' pozneje v svet. Toda razmere v mladem slovenskem gledališču še niso bile take, da bi bilo taki visoki misli tudi za uveljavitev slovenske glasbe v svetu priznati realno podstavo. Skromno si je bilo želeti le uveljavitev slovenskega gledališča v neposredni stvarnosti ljubljanskega mesta, kjer je še vedno dobršen del občinstva moglo docela pritegovati k sebi nemško gledališče. Spodbijanje tega v narodnem pogledu nevarnega in kvarnega vpliva je bila v glavnem naloga mlade slovenske opere.
Poizkus slovenskih izvirnih oper, za to dobo in še pozneje dokaj številnih, je kril v sebi prvobitne izraze domače operne tvornosti in si je poizkušal najti ustrezajočo obliko izvirnega besedila najprej doma, nato pa si je šele iskal zadevnih sodelavcev v tujini. V slovstvenih bojih domačega literarnega bojišča igra vprašanje libret domala podrejeno vlogo. Nič ne označuje naše domače sodobne problematike opernih besedil bolj od mnenja Antona Aškerca, epika, po-iskušajočega se ta mah tudi v dramatiki in naprezajočega se, da bi v sodobni obliki revialnega publicizma zajemal mnogovrstnost različnih domačih slovstvenih in drugih problemov.
Ko je v »Lj. Zvonu« 1900 pisal o potrebi ponovnega izdajanja dramskega slovstva v periodični vrsti iz-danj »Slovenske Talije«, ki je prenehala izhajati, je napisal naslednje svojevrstne misli: »Dandanes vemo, da sta ti dve umetnosti (glasba in dramatika) pač dve umetnosti, ki nimata ničesar občega, vzajemnega
med seboj. Zakaj človek je lahko velik, genialen pesnik, je lahko slaven dramatičen pesnik, ne da bi moral obenem kaj razumeti o glasbeni teoriji. Takisto pa na drugi strani ne zahtevamo od glasbenika, da bi moral biti pesnik. Redkokdaj se prigodi, da bi kdo uglasboval svoje besede, svojo pesem. Tekst stoji zase in ima svojega očeta, napev, arija pa svojega. Saj navadno niti skladatelji oper niso zmožni, da bi napisali najslabši libreto sami. In če si kdo spiše litreto ali sam, ali si ga »naroči« kje drugje, resno književno delo libreto ni. Operni teksti ne spadajo ne v poezijo, ne v književnost, ampak služijo samo dotičnim skladateljem za »folijo«, za podlago glasbenemu umotvoru. Nihče ne gre opere poslušat zaradi teksta, ki je v tem slučaju popolnoma postranska reč. — Zato se pa še ni slišalo, da bi se kak pravi pesnik svojevoljno —■ če ga niso materialne skrbi prisilile — hotel ukvarjati z libreti. S tem nočem reči, da noben operni sujet nima poetičnega jedra. Poetično jedro ima marsikatera opera, ali to jedro, taka snov nista nikoli dovršeno umetniško obdelana
—	tako, da bi mogla stati sama zase. In če bi bila kdaj kaka snov estetično in umetniško dovršeno obdelana, potem bi že ipso facto ne mogla biti več podlaga kaki operi. Zakaj dovršeno poetičnih tekstov skladatelji ne morejo rabiti. Tam, kjer je že pesnik sam vse in plastično povedal, tam nima skladatelj ničesar več opraviti,..«
Ne da bi hotel na tem mestu razčlenjevati Aškerčeve priložnostne misli, ki jih je delno dokazovala sodobna resničnost glede opernih besedil po vsem svetu, delno pa že demantirala (Wagner), navajam to Aškerčevo izjavo, ki je značilna za sodobno mnenje o libretu in s katero je morda soglašala i moderna slovenska poezija oziroma jo vsaj potrjevala že s tem, da ta problematika ni
120 —
Prizor iz baleta Kogana - Semenova »Amazonke«: Kraljica Amazonk Tatjana Remškarjeva, Beli konj — Ivo Sertič k. g.
postala ta mah taka stvarnost za njeno delo, da bi jo bilo treba kakorkoli izpodbijati z drugačnimi, sodobnimi in domačimi dokazi. Razvoj domače izvirne dramatike je v tej dobi prehajal v docela nasprotno smer, ko si je skušalo vodstvo gledališča s cenenimi dramatizacijami domačih pripovednih tekstov pod Govekarjevim vodstvom pridobivati domače gledališko občinstvo. Hkrati Govekar — daleč od misli na to, da bi se poizkusil v opernem besedilu (to je bilo dramati-zatorju pridržano prav za čas pred smrtjo) — ni izgubljal priložnosti, da bi ne opozarjal na ljudske želje, ki da jim je godila ob strani dramatizacij komaj še spevoigra, in poizkušal to dokazovati z zgledi za te’ čase še dokaj oddaljenega gledališkega torišča, kakor ga je pomenjal Beograd, zanemarjajoč pri tem vsako misel na pospeševanje domače operne tvornosti.
Ni minilo mnogo časa, da je to Govekarjevo misel na domače spevoigre, ki naj bi bile glasbeno ustrezajoče protivesje njegovim dramatizacijam v obliki »narodnih« iger, dodajajočim jimlpo isti'miselno osnovi glasbene vložke in uverture ter pritega-joč k temu svojemu početju tudi domače skladatelje prvih slovenskih opernih del (Parma), zamenjala aktualnost operete. Parma sledi temu toku časa in zamenja začasno svojo glasbeno operno tvornost s komponiranjem operetnih besedil, za katere bije isti dvomljivi boj kakor malo pred tem za operna.
Zato ostane reševalec slovenske izvirne operne tvornosti neposredno pred prvo svetovno vojno Risto Sa-vin-Širca z dramatičnim prizorom »Poslednja straža« in opero v štirih dejanjih »Lepo Vido«. Besedilo za enodejanko mu napiše po Aškerčevi baladi dr. Rihard Batka, ki sodeluje
121 —
z njim tudi pri »Lepi Vidi«, za katero izpričuje gledališki lepak za krstno predstavo 1910, da sta ji besedilo po romanu Josipa Jurčiča spisala komponist in Batka. Sirca je potemtakem prvi slovenski skladatelj, ki se je ob pomanjkanju domačih izvirnih opernih besedil moral lotiti tega dela sam, potem ko se je dlje časa zaman trudil, da bi za to pridobil Ivana Cankarja ...
Dasi je prevratna presnova slovenske glasbe pod vplivom skupine okoli »Novih akordov« odpirala tudi slovenski operni tvornosti tik pred prvo svetovno vojno nove perspektive, se odlično urejevana glasbena revija »Novi akordi« vprašanja opernih besedil skoraj domala ne dotika. Vprašanje pa postaja vedno bolj pereče, da ga skušajo reševati do tega obdobja še priložnostni slovstveniki ob
robu domače slovstvene stvarnosti, ko začne 1907 poznejši dramatik Dragan Sanda pisati besedilo za opero »Lepo Vido«. Poznejši javni poziv slovenskega skladatelja — hkrati obupen klic po slovenskem opernem besedilu
—	ostane skoraj domala brez odmeva. Svojevrstni predlagani zamisli, naj bi za besedila skrbela Slovenska Matica, je skušal ustreči njen predsednik Ilešič z objavo opernega besedila Janka Sande »Rozamunde« v dveh letnikih revije »Slovan«, da ostane snov in besedilo neizrabljena do naših dni, tiskano besedilo pa dokument prvega v slovstveno revijo sprejetega teksta, brez ozira na to, kakšen je bil povod k temu in kako je urednik z njim reševal omejene slovstvene doneske in mašil slovstveno praznino svojega mesečnika.
NEKAJ STATISTIČNIH PODATKOV O IZVIRNI SLOVENSKI OPERNI TVORNOSTI
Štiriindvajset slovenskih izvirnih opernih del je uprizorila slovenska opera v šestdeset letih svojega obstanka. Vsekakor je bil to časten donos slovenskih skladateljev i slovenski glasbi i slovenskemu gledališču. Ce upoštevamo objektivne in subjektivne težave, ki so zvezane z izvirno operno tvornostjo zlasti pri malih narodih, bomo razumeli, da so že od nekdaj visoko cenili napore skladateljev pri opernem ustvarjanju in da so bile krstne predstave novih domačih oper tudi v slovenski operi po navadi pravi narodni prazniki. Toda omogočitev potrebnih ustreznih razmer in okolja, ki bi podprlo namere žrtvujočih se skladateljev za izvirno operno tvornost, ne zavisi samo od naklonjenosti vodstev gledališč in gledališkega občinstva, temveč v mnogo večji meri tudi od dejanskih podpor pristojnih kulturnih oblastev,
ki so dolžna izvirno operno tvornost v najizdatnejši meri podpirati in jo vzpodbujati.
V	nemaloštevilnih časovnih obdobjih je bila izvirna slovenska operna tvornost docela prepuščena sama sebi in je kljub najmanj prijetnim zunanjim okolnostim vztrajala na svojih postojankah, da odpre Slovencem nove možnosti tudi na tem odseku kulturne delavnosti. Ne nazadnje je bilo v nekaterih primerih to prizadevanje kronano s takim uspehom, da so mogli nekatere slovenske opere uprizoriti tudi na tujih odrih zunaj slovenskih mej. Kakor je izvirna slovenska operna tvornost v domači operi prenekaterikrat izpolnjevala važno nalogo poglobitve glasbeno-umetnost-nega okusa po estetski plati, je hkrati in to zlasti v svojih začetkih bistveno posegala v oblikovanje specifično slovenske kulturne zajednice,
— 122 —
sodelovala pri učvrščanju slovenske narodne samobitnosti s perspektivo uveljavitve slovenske kulture pri občečloveških kulturnih naprezanjih v zboru vseh kulturnih narodov.
Pričujoči statistični podatki o dosedanji izvirni slovenski operni tvornosti skušajo ne glede na kakovostno merilo posameznih izvirnih slovenskih oper in njih uspeha pri domačih uprizoritvah samo pokazati odnose te važne panoge glasbenega in gledališkega dela v šestdeset letih obstoja prvega slovenskega stalnega gledališča v Ljubljani. Hkrati pa nakazati odnose, ki so povezovali domačo operno tvornost s slovensko vsakdanjo stvarnostjo v posebnostnem našem okolju.
Podatki se nanašajo na osrednje slovensko gledališče v Ljubljani, kjer je Dramatično društvo v sezoni 1892-1893 ob otvoritvi nove gledališke stavbe in po vzpodbujajočem sodelovanju slovenskega skladatelja in kapelnika Frana Gerbiča ustanovilo slovensko opero. Slovenska opera je poslovala ves čas do sezone 1913-14, ko je Dramatično društvo ni moglo več vzdrževati in je moralo nato v sezonah 1914-15, 1915-16, 1916-17 in 1917-18 sploh prenehati s predstavami. Z obnovitvijo slovenskega gledališča v sezoni 1918-19 so obnovili tudi slovensko opero, katere delovanje je bilo nato nepretrgano do sezone 1951-52, ki jo ti statistični podatki upoštevajo kot zadnjo sezono ob šestdesetletnici. V sezoni 1913-14 je v Ljubljani redno gostovala hrvaška opera iz Zagreba; podatke teh predstav nismo upoštevali, ker glede sestave tega repertoarja razpuščena slovenska opera ni imela nobenega vpliva in smo jih zato lahko opustili. Pač pa so upoštevani podatki za predhodne poizkuse, s katerimi je Gerbič pripravljal ustanovitev slovenske opere, in sicer v sezonah 1888-89, 1889-90, 1890-91 in 1891-92. Pri tem gre za uprizoritev treh oper z osmimi pred-
stavami, ki smo jih vnesli zaradi popolnosti, dasi bistveno številčno ne vplivajo na posamezna sorazmerja. Samo po sebi umevno je, da upošteva statistika izključno uprizoritve oper brez operet in baletov: upoštevane tudi niso uprizoritve tistih »komičnih« oper, ki jih je uprizorilo Dramatično društvo v operetnem okviru in obliki.
Štiriindvajset slovenskih izvirnih oper so uprizorili z njihovimi krstnimi predstavami tako, da so prišle v posameznih sezonah na vrsto naslednje slovenske opere:
1892-93 Ipavec: Teharski plemiči 6 1894-95 Parma: Urh, grof celjski 4 1896-97 Foerster: Gorenjski slavček 92 1896-97 Parma: Ksenija	26
1898-99 Parma: Stara pesem	13
1907-08 Sirca: Poslednja straža 2 1909-10 Širca: Lepa Vida	23
1920-21 Parma: Zlatorog	15
1923-24 Sirca: Gosposvetski sen 10
1925-26 Gerbič:	Nabor	3
1926-27 Sattner:	Tajda	9
1928-29 Osterc: Iz komične opere 6
1928-29 Kogoj: Crne maske	9
1929-30 Bravničar: Pohujšanje 8 1931-32 Osterc:	Medeja	5
1931-32 Osterc:	Dandin v vicah	5
1936-37 Širca: Matija Gubec	6
1937-38 Foerster-Polič: Gor. slavček 11
1939-40 Švara: Kleopatra	6
1940-41 Bravničar: Hlapec Jernej 8
1945-46 Kozina: Ekvinokcij	23
1946-47 Švara: Veronika Deseniška 21 1946-47 Polič: Mati Jugovičev 11 1950-51 Polič: Deseti brat	31
Letnica sezone pomeni sezono krstne predstave, končna številka pa število skupnih uprizoritev dotične opere v vseh šestdeset letih obstoja slovenske opere. Iz teh številk sledi, da
— 123 —
so dozdaj največkrat uprizorili opero »Gorenjskega slavčka«, ki je dosegla 92 predstav, s Poličevo preureditvijo pa celo 103 predstave, in je zato najbolj priljubljena slovenska opera. Najmanj predstav — 2 je dosegla Sirceva »Poslednja straža«. Povprečno odpade na vsako izmed 24 oper po 15 predstav. To povprečje so razen navedene dosegle izmed starejših naših oper le še »Ksenija«, »Lepa Vida« in »Zlatorog«, med novejšimi pa vse tiste operne novosti po letu 1945, ki so jih uprizorili v letih dosedanjega največjega razmaha slovenske opere.
Izmed šestdeset sezon je samo dvajset sezon dalo slovenske izvirne operne novosti. Trikrat so v eni sezoni uprizorili po dve novosti, če odštejemo sezono 1931-32, v kateri so uprizorili dve Osterčevi operi — enodejanki v enem večeru. Pri vsem tem
seveda ponovitve v istih sezonah niso vračunane. Največja praznina zija med sezonami 1900-01 in 1906-07, ko niso uprizorili nobene domače operne novosti, celo ne nobene ponovitve (uprizoritve Vilharjeve »Smiljane« nismo upoštevali kot slovensko operno delo, takisto ne Mandičeve opere »Peter Svačič«, dasi se je porajala v slovenskem kulturnem okolju v Trstu, pa ji je skladatelj istrski Hrvat). Da zevajo občutne praznine v sezonah med prvo in drugo vojno, je razumljivo.
Časovno se pokaže največji zagon v izvirni slovenski operni tvornosti v prvih letih po ustanovitvi slovenske opere, v začetku in proti koncu obdobja med obema vojnama, ter naposled v prvih letih po 1945. Razporeditev po teh treh obdobjih nam pokaže naslednja tabela:
I.	obdobje do prve svetovne vojne	7	novih	oper
II. obdobje med obema vojnama	13	novih	oper
III. obdobje po osvoboditvi	4	nove	opere
Ker obsega I. obdobje 26 sezon, kaže najmanjšo plodovitost, medtem ko izkazuje II. obdobje za 27 sezon skoraj vsako drugo sezono novo opero povprečno. Začetno III. obdobje že
rahlo nadkriljuje tudi II. obdobje.
V	celoti izkazujejo izvirne opere v posameznih obdobjih naslednje število predstav s ponovitvami in naslednje povprečje predstav:
obdobje
I.
II.
III.
predstave
42
225
86
povprečje na
eno opero
6
13
21
Tudi ta tabela dokazuje velik dvig povprečja, odpadajočega na vsako posamezno novo opero po letu 1945.
Se poučnejše so številke, če jih primerjamo v sorazmerju med uprizoritvami vseh opernih del na slovenskem odru v Ljubljani in uprizo-
ritvami domačih. Vseh opernih del je slovenska opera dozdaj uprizorila 187, med njimi je vštetih 24 izvirnih domačih. To nam daje sorazmerje 87 : 13, to se pravi, da so uprizorili le 13 odst. izvirnih domačih oper med vsem opernim repertoarjem.
Obdobje
I.
II.
III.
Število oper
79
154
40
skupno
število predstav
701
3716
1169
od skupnega števila
itevilo izvirnih Število predatav
oper
7
13
4
izvirnih oper
42
225 86
124
Tabela na prejšnji strani nam je Takisto se je dvigal procentualni pokazala sorazmerje v absolutnih odnos števila	predstav	izvirnih	oper
številkah.	proti številu	predstav	vseh	opernih
,	....	uprizoritev:
V	razmerju do skupnega števila	.
vseh opernih predstav se nam po po-	j'	ob^°Jie
sameznih obdobjih pokaže	naslednji	TTI' °, ,°^e	Ej*	, ,	.	.	..
odstotek izvirnih	oper proti	številu	Q “• obdobJe	7%	Podstav izvirnih
vseh uprizorjenih	oper:	oper.
Naslednja tabela naj nam naposled I. obdobje	8.8%	pokaže,	kako	se je	gibalo povprečno
II.	obdobje	11.0%	število	predstav, ki	je odpadlo na polil. obdobje	10.0%	samezno uprizorjeno delo:
Obdohie	povprečje	predstav	povprečje	na	povprečje	na
J	n»	vsako	opero	izvirno	opero	tujo	opero
I.	8.9	6	9
II.	24	13	25
III.	29	21	30
skupno	20	13	21
Predstave izvirnih domačih oper to-	v sklopu gledališča, katerih pretežna
rej niso bile tako obiskovane, kakor	naloga bi bila, da z izbranimi pred-
so bile predstave tujih oper. S tem ni	stavami obnovljenih starejših sloven-
povezano samo vprašanje kvalitete	skih oper in mlajših del zanesejo med
domačih izvirnih oper, ampak tudi	občinstvo zanimanje za izvirno slo-
vprašanje muhavosti gledališkega ob-	vensko operno tvornost,
činstva, ki potrebujejo še vzgoje.	K pospešitvi dviga slovenske operne
Načrtno urejena skrb za populari-	tvornosti pa bi nedvomno največ ko-
ziranje domače izvirne operne tvorno-	ristil razpis javnih denarnih nagrad,
sti bi zato mnogo pripomogla k več-	ki bi vzpodbudil k pisanju oDernih
jemu obisku. Tu bodo predvsem pri-	besedil in omogočil skladateljem —
šli v poštev organizirani festivali z	četudi časovno omejeno — izključno
uprizarjanjem izvirnih domačih oper	posvetitev delu za nove izvirne slo-
in časovno omejene druge prireditve venske opere.	jt
Ost:
OVCE BELE, OVCE CRNE . . .
To je že od silel Dovolj bo za ne-	sič, Pianecki, Levar, Marija Vera, Likaj časa! Preredko vihrajo z naših	pah in sedaj še Habič in Polde Ko-
hiš pisane zastave, prepogosto se	vač. .. Lepa vrsta, klena vrsta bo-
opleta črna krpa, ki nam nedvomno	jevnikov — nad vsemi pa vihra črna
govori, da je oplazila streho hiše spet	krpa.
tiha perot neizprosnega poslanca...	,
Kako se je začelo? Kdaj? Ne vem. Samo imena vidim, glasove slišim, lica	Le malo pomiri pisana zastava ob
razlikujem in glasove, stisk rok ču-	petdesetletnici	Betetta — mojstra, le
tim, kretnjo in udar koraka ... Smeh,	malo potolaži	šestdesetletnica Opere
resno besedo, ukaz in šalo ...	— tehtnica ni	uravnovešena, bilanca
Kdo so ti? To so Štritof in Neffat,	ni pravilna ...	Imeti — dati? Prehuda
je Zupančič, Polič, Mahkota, je Ko-	je izguba.
— 125 —
Sicer je pa res: življenje teče, voda gre! Večna preosnova, izprememba, to tvori gonilno pero vsega — predvsem pri nas v gledališču. Kar spomnimo se tiste »večne« o »La donna e mobile — le izprememba krajša nam čas« ...
*
Tega ne pišem iz žalosti. Nel Neka čudna dolžnost, obveznost me veže na dvoje pobeglic, ki sta kar nenadoma, brez ceremonij zapustila to dolinico gorja. Oba sta bila vražja dečka, prava sinka velikega Shake-spearea, figurinici njegovih burkežev, pisarjev, grobarjev in policajev. . . To sta Fran Habič in Polde Kovač ...
*
Sedimo okrog mize rektor Betetto, sedi ti Jože Križaj in Daneš in še ta in še ona ... O Habiču gre beseda. Kaj je bil, kdo je bil? Nihče! Vse! Bil je inspicient, po italijansko: »vunba-citelj«, bil je v Drami, Operi, Opereti, igral je nešteto slug, korporalov, pel je in dirigiral za odrom zbore, delil honorarje, med dejanji je hodil krepko v »Operno klet« in nato grmel in bliskal, streljal in pokončal nešteto Trubadurjev, Butterfly in drugih lepih tragičnih oper in dram. Bil je neobhoden sodelavec, a istočasno strah vseh režiserjev, članov in posebno članic.
O Habiču bi se dala napisati lepa in nad vse zabavna knjiga gledaliških zgodb, o turnejah in gostovanjih tujih pevcev. Kje si Gorica, Tolmin! Skrbinšek, ali se spominjaš »Maske satana«, ko si norel za tri? Zavozlja-ni čevlji pri »Zlatem volu«, dekleta v internatu nasproti, ključavnica na zimskem plašču gospe Kreisove in strašen grom Nučičev, ko ste obesili Gromov plašč — na grom? Ej, tako smo nekdaj skup junačili — a to je že tam, kjer lanska mesečina ...
•
Habič je odnesel s seboj anekdoto gledališkega življenja iz fin de siecla.
V	zbirko njegovih portretov so spadali vsi prišleci iz čeških dežela, Do-brovolni, Tyšnov, Taborska, Rykova, Skalova, Bohuslav in še desetine drugih, ki jih je vodil Govekar k nam. Ni je bilo opere ali drame, ki je ni on inspiciral — on je vedel in poznal vse. Pa še mnogo več je vedel. Vedel je, kdo bo znal vlogo in kdo je zaljubljen, vedel je, kdo je krokal in kdo ima denar i. . Vedel je vse ... in sedaj ve Vse!
*
Oni drugi je iz drugega kova. 2e beseda pove: Kovač, Polde Kovač. Bil je tisto, kar je pri nas pogosto in kar imenujemo »pikaufar«. Iz goreče, neugnane želje po petju, po teatru je pričel . .. Pel je v zborih, pel v opernem zboru in postal solist. Bil je to neprecenljiv hišni tenor, naučil se je svojih partij z velikim trudom sam. Bil je korekten, vesten in vzoren ka-merad. Njegove lastnosti so bile prvovrstne in povsod drugje bi ga visoko cenili in uvaževali.
Nekaj ne smemo pozabiti! Njegovo bistro ljubljansko odrezavost in kar je žlahtnejše, njegovo neskončno dobro srce!
»Gospod Kovač, koncert za invalide, prosimo lepo!«
Kovač: »Izvolite!«
»Polde, ali boš pel za slepce?«
Kovač: »Bom! Kdaj?«
»Gospod Kovač, za mladino, za bolnišnico, za gluhoneme ... za, za . .. za .. .«
Kaj stane? Nič! Polde je pel...
*
Njegova brezmejna vdanost gledališču in slovenstvu je nepozabna. Prišli so ljudje, ki so ocenjevali človekove vrednosti na drug način, kakršnega Polde ni bil vajen in ga je še manj zaslužil... Njegov »prmejduš« je obveljal in obveljal je tudi njegov neomadeževani viteški ščit.
Naših kronistov naloga je, da poiščejo, kaj vse je Polde pel, igral in
— 126 —
»
podaril. Bil je redek gentleman v -našem teatru — in pisane zastave mu pritičejo.
*
Tako stojita pred nami dva spomina na dva človeka, na tiha in nevsiljiva pionirja našega teatra, ki sta oddala sredi najhujših ur, sredi težkih dni svoje najboljše doma. Nista romala po svetu in se vračala ob
sončnem zatonu z gloriolo znamenitosti domov, češ: tukaj sem, domovina, tvoj sin sem in tvoja dolžnost je, da me hranišl Ne, tega Habič in Kovač nista storila. Zato snemimo žalne zastave in razobesimo slovesne, pisane, ki jima pritičejo! Samo ovce bele naj skakljajo okrog spomina nanju in pa lepo, malo zagorelo slovensko sonce...
BELEŽKE
Sopranistka naše Opere Nada Vidmarjeva je sprejela povabilo Mestnega gledališča v Celovcu za večkratno gostovanje v naslovni vlogi Verdijeve »Traviate«. Vidmarjeva bo gostovala v Celovcu v drugi polovici meseca marca. To gostovanje je po osvoboditvi prvi samostojni operni nastop člana naše Opere v tujini.
Mestno gledališče v Celovcu, ki je
13. in 14. t. m. gostovalo v Ljubljani z uprizoritvijo Straussove operete »Netopir«, je povabilo našo Opero na povratno gostovanje v Celovcu v okviru kulturne izmenjave med Koroško in Slovenijo. Naša Opera bo gostovala v Celovcu bržkone v mesecu maju. Uprava SNG in direkcija. Opere se dogovarjata tudi z gledališči v Grazu, Salzburgu in Linzu, ki se prav tako zanimajo za morebitno gostovanje naše Opere v teh mestih, ki bi pozneje v zameno prav tako nastopila bodisi z opernimi (Graz in Linz) ali operetnimi predstavami (Salzburg) v Ljubljani.
Zagrebška Opera je povabila našo Opero, da bi po več kot 20 letih nastopila v Zagrebu. Gostovanje naše Opere v Zagrebu bo ob koncu meseca aprila in bo obsegalo tri predstave.
Meseca ]ulija bo naša Opera verjetno gostovala z več predstavami tudi v Trstu in Kopru. Predstave naj bi bile na prostem.
Prireditveni odbor, ki je lani v
Ljubljani prvič organiziral poletni Ljubljanski festival, napoveduje tudi za letos v začetku meseca julija Ljubljanski festival, ki naj bi postal naša stalna vsakoletna osrednja kulturna prireditev v poletnem času. Na letošnjem festivalu bosta med drugim nastopili z več predstavami tako ljubljanska kot zagrebška Opera.
Letošnji angleški operni festival v Glyndebournu se bo začel 10. junija in bo imel naslednji repertoar: Rossini »Seviljski brivec«, Gluck »Alce-ste«, Strauss »Ariadna na Naxu«, Bu-soni »Harlekin«, Mozart »Don Juan« in Straviski »The Rake’s Progress« (Razuzdančevo življenje).
Stravinskega opero »The Rake’s Progress« je 28. februarja kot prva v Jugoslaviji z velikim uspehom uprizorila zagrebška Opera. Glasbeno vodstvo uprizoritve je imel direktor Milan Sachs, režiral je prof. Vlado Habunek, glavni moški vlogi pa sta pela tenorist Noni Zunec in basist Tomislav Neralič.
Skladatelj Gottfried von Einem, ki
je lani vzbudil pozornost s svojo opero »Proces« po romanu pisatelja Kafke, piše novo opero po knjigi Heinricha von Eichendorffa. Njegovo opero »Proces« so v začetku letošnjega leta uprizorili tudi v Bernu in v Mann-heimu.
— 127 —
Dunajski festival, ki bo letos trajal od 30. maja do 30. junija, napoveduje tudi Hindemithovo predelavo Monteverdijevega »Orfeja« in Rolfa Liebermanna opero »Leonora 40-45«, ki je nekaka moderna verzija Beethovnovega »Fidelia«.
V Varšavi bodo zgradili novo Opero za 2000 obiskovalcev. Načrti za zgradbo so sestavljeni po vzorcu milanske Scale.
Švicarski skladatelj Frank Martin
je napisal opero po Shakespearovem »Viharju«.
Neapeljska Opera bo še v tej sezoni uprizorila Hindemithovo opero »Dnevne novice«, katere uprizoritev bo dirigiral skladatelj sam.
V Stockholmu bodo po daljšem razdobju spet uprizorili Verdijevega »Othella« s Setom Svanholmom v na-
slovni vlogi, Sigurd Bjorling bo pel Jaga, Aase Nordmo-Lovberg pa Des-demono. Dirigiral bo Sixten Ehrling, režiral pa dr. Georg Hartmann.
V	Italiji dokončujejo film v Verdijevem življenju od opere »Oberto« pa vse do njegove smrti. Verdija igra Pierre Cressoy, Giuseppino Strepponi francoska igralka Gaby Andre, Verdijevo prvo ženo pa Anna Maria Ferrero. Odlomke iz Verdijevih oper »Nabucco«, »Ernani«, »Rigoletto«, »Aida«, »Trubadur«,|»Traviata, »Othel-lo« in »Falstaff« pojo Mario Del Mo-naoo, Tito Gobbi in drugi italijanski pevci.
Carl Ebert Je sprejel mesto generalnega direktorja berlinske Opere. Razen tega bo direktor berlinskega festivala 1954, sodeloval pa bo še naprej tudi v Glyndebournu.
	
j j	sLailieama in kaimina
LJUBLJANA Cankarjeva cesta štev. 6	
Torte, turška kava, sladoled, tutti frutti	
*
DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE
LJUBLJANA, Mesini trg 26
Izdaja knjige slovenskih pisateljev in pesnikov, knjige svetovnih klasikov, sodobno politično literaturo, revije, slovarje itd.;
ima na zalogi strokovno in poljudnoznanstveno literaturo;
zalaga šolske knjige, glasbene izdaje, učila in vse vrste tiskovin;
ima stalno na zalogi šolske in pisarniške potrebščine, slikanice, Igrače Itd.
Posebno opozarjamo obiskovalce gledališča na naslednja dramska dela:
Goethe: IFIGENIJA NA TAVRIDI ....	ppl	din	103.—
Gribojedov: GORJE PAMETNEMU . . .	.	pl.	din	87—
Koblar: STAREJSA SLOVENSKA DRAMA	.	pl.	din	87—
Kozak: PROFESOR KLEPEC..........ppl.	din	66—
Kozak: VIDA GRANTOVA............ppl.	din	57—
Gorki: SOVRAŽNIKI...................ppl.	din	69—
ki jih dobite v
DRŽAVNI ZALOZBI SLOVENIJE
Zahtevajte povsod samo blago, kupljeno v veletrgovini
^lekiana
LJUBLJANA
TITOVA C. 15
tKoloniale,špecerija, pijače, damčimo za kakovost I
KAVARNA SLAŠČIČARNA RESTAVRACIJA BU FFET-K BAR
Po končani gledališki predstavi obtičite naše obrate: kavarno, restavracijo In bar s prvovrstno postreibo, glasbo In razvedrilom I
SIPI
Se zanimate za dela s področja književnosti in umetnosti?
V	naši knjigarni »NEBOTIČNIK« si lahko nabavite naslednje
izdaje:
BELINSKI: Članki in eseji o književnosti, 509 strani, platno 250.— din.
ČERNIŠEVSKI: Estetski odnos med umetnostjo in stvarnostjo, 156 strani, polplatno 180.— din, polusnje 290.— din.
GORKI: O literaturi, 550 strani, polplatno 295.— din, polusnje 445.— din.
LENIN: O kulturi in umetnosti, 147 strani, polplatno 75.— din, platno 95.— din.
LUKACS: Razprave in eseji o realizmu, 245 strani, polplatno 245.— din, polusnje 355.— din.
MARX-ENGELS:	O	umetnosti	in	književnosti, 221 strani,
platno 100.— din.
MEHRING: Prispevki k zgodovini književnosti, 496 strani, polplatno 345.— din, polusnje 480.— din.
PLEHANOV: Umetnost in literatura, I. del, 418 strani, polplatno 275.— din, platno 290.— din, polusnje 330.— din.
PLEHANOV: Umetnost in literatura, II. del, 435 strani, polplatno 275.— din, platno 290.— din, polusnje 330.— din.
Knjigarna »Cankarjeve založbe« v Nebotičniku pa Vas lahko
postreže tudi z vsemi drugimi deli slovenskega in jugoslovanskega knjižnega trga.
Naš »Antikvariat« na Miklošičevi cesti štev. 16, ki je znan
po svojem izbranem asortimentu kot eden najbogatejših antikvariatov v Jugoslaviji, Vam nudi bogato izbiro tehničnih, političnih in leposlovnih knjig v številnih jezikih.
Cankarjeva založba Ljubljana - Nebotičnik
POSTA VL JANJE LONČENIH PEČI, KAMINOV, ŠTEDILNIKOV; OBLAGANJE STEN, POLAGANJE TLAKA	
PEČARSTVO	
TOKE KOVCE -	ZVONE
LJUBLJANA CELOVŠKA	CESTA 102
TELEFON 10-993	
IZDELAVA KVALITETNA CENE KONKURENČNE	
““■DA3-DAM
Se pripotoea za obisk in nudi okusno ptipm.olfe.na jedila in Ubtane pijače po zmernih cenah
Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Juš Kozak. Urednik Smiljan Samcc. Ovitek natisnila »Tiskarna Ljudsko pravice", list sam pa Tiskarna Umetniškega zavoda za litografijo*4. — Vsi v Ljubljani.
Ktlor šteti'i, kupuje naši ki je izdelana soh
litfi
r ^taafr*
‘i*- « f ^ -
* ,< 1
HiliPiii