225
Nekaj o petji.
Kako naj bi se ravnalo, da bi se vprihodnje po «erkvah bolje prepevalo? To je važno vprašanje. Jaz mislim tako-le:
1.   Najprej je treba, da se že šolarčki v petji pod-ucevajo in vadijo. Učitelj naj vsaki dan saj enkrat ali pred šolo ali po šoli namesti molitve z učenci kako pesmico zapoje. Ako hoče učitelj izvrstno cerkveno petje imeti, mora že šolarčke v petji podučevati, s starimi grli ni nič početi, ker se sramujejo.
2.   Naj bi učitelj tudi v nedeljski šoli petja ne zanemarjal, temuč vsakrat naj tudi nedeljski šolarji za-pojejo. Bogu bodi milo, da se v nedeljskih šolah zmiraj le po enem in starem kopitu ravna, bere, bere in vedno bere. Zategadel se pa tudi šolarji nedeljske šole kmali naveličajo, ker jim je predolgočasna. Ako bi se pa v mičnih pesmih vadili, brez dvoma bi raji v šolo hodili.
3.    Naj bi učitelj odrastle pevce večkrat v petji vadil. Ako pevci vidijo, da je učitelju mar za izvrstno cerkveno petje in da si za-nj prizadeva, gotovo se bodo voljno k vajam zbirali.
4.    Petju bi se na višo stopnjo pomagalo, ako bi duhovni radovoljne pevce nekterekrati nekoliko pogostili, da bi se za petje bolj vneli.
5.   Naj bi okrajni šolski nadzorniki, kadar šole in župnije (fare) obiskujejo, tudi na petje v šoli in cerkvi gledali, ter farane zavoljo lepega petja očitno pohvalili, učitelje pa, ki sosebno petje pospešujejo, po imenu naznanili škofijstvu, s pristavkom, da so vredni, da jih preč. škofijstvo očitno pismeno pohvali.
6.   Bilo bi tudi učiteljem za marljivo petje v spod-bado, ako bi se jim kako darilce v denarjih podelilo, kakor so rajni knezoškof Slomšek ravnali, in pri delenji dobrih učiteljskih služeb naj bi se onim učiteljem, ki so marljivo v pevanji podučevali, če so drugače tudi sposobni, pred drugimi prednost dala.
7.    V mestnih šolah, zlasti v duhovnišnicah in pripravniških šolah,   naj bi nalašč učitelj zato bil,   da bi
učence  v petji   podučeval  in   petje   naj   bi   zapovedan predmet bil.
Da petje, se ve da ne kosmatih pesem, človeka v čudorednosti utrjuje, njegovo srce žlahni in ga tako k čedalje veči popolnosti napeljava, je tako jasno, da ni treba nobenega dokaza. Naj končno še dostavim besede neumrlega knezoškofa Slomšeka: „Slajše reči na svetu ni, kakor je pesem lepa. In res, v življenji boljše spremljevavke ni človeku, kakor je pesem. Materna pesem detce v sladko spanje zaziblje; pesem otrokom na paši čas krati, odraščene v poštene družbe vabi, vojščake za boj osrčuje in pogumne poslavlja; starčku starosti grenobe sladi in veselega raja okus podeljuje; rajne, umrle prijatle in prijatlice obžaluje in še na grobu časti. Lepa pesem budi, uči, opominja in svari.
„Pesem le tam slišat' ni, Kjer poštenih ni ljudi."
V Brodeh mesca julija 1864.
T. M. Štantetov-Šentvidski.