705 Janez Vidic, Vida Fakin, Sonja Tavčar, Mara Kraljeva DROBEN ZAPIS OB STOLETNICI IVANA MEŠTROVIČA »Ni mogoče ne začeti ne nadaljevati zunaj sebe. Zapustiti sebe ali se odreči svojega jaza pomeni isto, kot prestati biti. To velja za narode kot za posameznike.« Ivan Meštrovič (1933) Še vedno ne izrečena monografska beseda o kiparju Ivanu Meštroviču pomeni ob stoletnici rojstva izziv za poznavalce in estete, ki jim je blizu bogato izročilo velikega umetnika. Najsi poznamo doma in na tujem več knjig, ki predstavljajo Meštroviča od zgodnjih let z narodnim ciklom do ekspresionizma in povojnih let, čeprav so njegova dela znana po svetu in doma, v galerijah in muzejih, ostaja eden redkih modernih klasikov, čigar celotno podobo, človeško in umetniško, polno protislovij, a silovitega ustvarjalnega napora, je potrebno strniti v znanem in neznanem. Hkrati pa je že dolgo obveljalo spoznanje o Meštrovi-čevem umetniškem izročilu: spada v žlahten krog velikih evropskih umetnikov. Auguste Rodin je dejal: »Meštrovič je največji fenomen med kiparji...« Gotovo sta si bila Rodin in Meštrovič izredno blizu po navezovanju kiparske klasike z novodobnejšim izrazom. Bržčas je vsakdo pri prvem srečanju z Meštrovičevimi deli doživel nekaj skupnega, četudi je vsako doživetje umetnine osebno, individualno: če je to bila reprodukcija, nas je obšla neustavljiva želja, da bi videli izvirno delo, z vseh strani razvideli razsežnosti in v umetnino ujeto misel in čustvo, ko je reprodukcija komajda nadomestilo; in izvirnik kipa — v vsej svoji izrazitosti lepote, kjer je mojstrska stilizacija ujela duha in hotenje prek časa. Tedaj je kip »Miloša Obilica«, Psihe«, »Kontemplacije« prežarjal z istim nedopovedljivim žarom in z vzvalovanim vsrkavanjem umetnine, ki sega prek običajnega, že videnega ali vsaj ponovljenega. In isto pri reliefni »Plesalki« ali »Snemanju s križa«. Različna obdobja Meštrovičevega ustvarjanja so kljub raznoliki stilizaciji živa pesem, pa drama življenja in spet filozofska misel, pa čredo v želji po absolutnem. Živ-ljenski utrip, ki zdaj s silovito močjo prehaja kot energija volje iz osebnosti in časa (simbola) navzven npr. »Kraljevič Marko — pa potlej vsa osredotočenost v notranjem svetu — »Ves-talka« — je virtuozno delo istega umetnika, ki mu ni bila tuja ne osebna drama življenja »Vdova« — ne skupna usoda ljudi in volja po svobodi. V vsej izrazni in motivni raznoterosti Meštroviča pa je vsakič možno dojeti umetniško potenco, ki izvira iz umetnikove osebnosti in njegovih miselnih in estetskih preokupacij. V tem hoče biti dosledno zvest sam sebi indi- 706 I. G. vidualen kot ustvarjalec kipov, relie- nosti. Osvetlitev na razstavi je nepri- fov, risb, vendar nikakor ne zaprt v kladna, kar neprimerna, in ne pridejo svoj krog in nikoli samozadosten; Meš- do veljave efekti, ki bi jih razvideli ob trovičeva dela so lahko bolj dostopna, drugačni postavitvi oziroma premišlje- pa zahtevna, vendar v umetniškem ni osvetlitvi. Vendar tudi v skromnem sporočilu naravnana k ljudem in izvi- opusu ljubljanske razstave razberemo rajoča iz življenjskega utripa in spoz- umetnikovo konstanto: trajno prizade- nanja. Naj je transformacija od umet- vanje za tistim, kar je v človeku naj- nikovega izkustva do umetniškega dela lepše in ga etično bogati. Značilne so lahko zanimiva bolj za poznavalce Meštrovičeve besede: »Verujem, da njegovega opusa, pa umetnine same bodo ljubezen in žuljave roke zmeraj po sebi v svoji primarnosti izpričujejo gradile in nikoli podirale. Podirajo izjemno orkestracijo od tihe intime, samo brezumneži in zajedavci. Veru- poetičnega občudovanja žene in ma- jem, da slabi ljudje ne bodo preprečili, tere, pa do heroičnega zanosa in mu- da bi se ne rodili tudi dobri, verujem, zikalne abstrakcije ter trpečega pasi- da kemija človeštva ne bo uničila, jona in monumentalne oddolžitve veli- pa tudi na pot odrešitve ga ne bo pri- kim duhovom domače preteklosti. Meš- peljala. Verujem, da blaginja ni gibalo trovič je eden tistih, ki jih ni mogoče sveta in da borze, banke in carinske zajeti na mah v bogatem ustvarjalnem pregrade ne bodo prinesle harmonije, opusu, in eden tistih, ki s svojim bo- bogatini ne pravice ... Verujem, da gatim izročilom ostajajo trajno navzoči, ne bomo poslednji med zadnjimi, am- Spominsko razstavo v Cankarjevem pak da bomo počasi dosegli najboljše«, domu lahko pojmujemo kot osvežitev (1932) To protislovno osebnost spozna- spomina na skromen del Meštroviče- varno skoraj malone le po bogatem vega sicer bogatega izročila. V risbi in kiparskem izročilu, kar je umetnik da- »mali plastiki« sicer drugače dimenzio- roval ljudstvu. Pritrditi moramo Mal- niranih kipov se spomnimo umetniko- vinu Hoffmanu, ki je 1947. zapisal: vih del iz zagrebške galerije in splitske- »Težko je verjeti, da je toliko velikih ga doma Meštroviča. Za tistega, ki zamisli začel in do konca izpeljal en poprej ni videl Meštrovičevih del, ni sam samcat človek.« Tudi javni spome- to najprikladnejša pot do predstave o niki — od Avale in Njegoševega mav- umetniku (zaradi majhnih plastik); zoleja do splitskega Grgurja Ninskega za tiste, ki poznajo običajne dimenzije idr. — izpričujejo umetnika v času in kipov, kot jih je Meštrovič udejanil po prostoru, v želji po navzočnosti pom- svoji zamisli in hotenju, pa je razstava nikov trajnega pomena in tiste priv- lahko spoznavna pot, ki včasih vodi zdignjene duhovne vsebine, ki govori od risbe do »male plastike« h kipu, z likovno lepoto monumentalnega. vsekakor pa skromen delež iz bogate ostaline, ki pa je vreden polne pozor- I. G.