109
Mati vojaka-junaka.
Mrak lega na zemljo, okrvavljeno po hudih bojih. Zvezda za zvezdo se zasvetlika na jasnem nebu, Kar se zgane nekaj ob grmovju. Lahni, pojemajoči glasovi se čujejo v mirno, snivajočo noč. Vedno razločnejši so. Kakor molitev se glase svečano. — »»Pri meni si, mati? Prve detinske dni si me zapustila. Žrtvovala si lastno življenje za moje. V kra-ljestvo blaženih in izvoljenih je splavala tvoja duša. Pogrešal sem te vse dni, Pogrešal sem tvoje božajoče, mehke roke; pogrešal tvoje Ijubezni. A danes prihajaš!««
Zgane se ranjen vojak in sede. Obraz obrne kvišku. Mesečeva sve-tloba prodira skozi vejevje grmičia. »»Nisi me videla, mati, dolgo me nisi videla. A danes me zopet zreš vojaka. Vojak je tvoj sin, branitelj svoje domovine.««
Utrujen omahne ranjenec ter zapre za trenutek oči. Iznova začne govoriti, in še svečanejši mu je glas: — »»Mati moja, glej sobojevnike — tovariše. Bratska vez in ljubav nas veže. Plemenita so njih srca. A vendar se bori slednji njih z vso Ijutostjo papram sovražniku. Kakor besni so, dokler ni mrtev zadnji protivnik . . .««
»»Zavlada mir, ko pade zadnji. Zdramijo se iz ljutosti. Mraz jim pre-tresa ude do mozga. Marsikateremu zaigra solza v očeh. Potem pokleknejo in dvignejo srca v molitvi k Bogu . . .
A še preden razgrne noč svoja krila nad pokrajino, izkopljejo velik grob, skupno počivališče truplom padlih tovarišev in nasprotnikov.
V skupnem grobu počivajo padli. Nihče ne zavida prostora drugemu . ..
»Počivajte v miru, tovariši!« se oglasi eden izmed pogrebcev. Ista želja je izrečena tudi padlim sovražnikom. Saj v kraljestvu mrtvih ni raz-like med prijateljem in sovražnikom.
Prisostvoval sem, mati, takim prizorom. In vzel je drugi izmed tova-rišev   pest zemlje,   jo vrgel v odprti grob, rekoč: ,Nasvidenje, tovariši!'««
Zopet obstane ranjenec. Vejica grmovja se lahno dotakne njegovega potnega čela. S slabotnejim glasom nadaljuje: »»Tvoja roka, mati draga, je mehka. Žal, da )o občutim šele danes. Ljubeznivo me zro tvoje oči! Osrečuje me tvoja Ijubezen. Tvoj duh je bil pri meni noč in dan. In sedaj si vedela, da je prišel čas z resnimi dnevi, ki zahtevajo žrtev na oltar domovine. Prišla si, da trpiš z menoj in mi navdajaš poguma.««
Zaveje vetrič. Listje na grmu zašusti in zašepcče tajinstveno.
»»Da, mati ljubljena! Vreden te je tvoj sin!««
Močneje zapiha veter, Mesec se skrije za oblakom. Ranjenec za-vzdihne, razširi roke kakor v objem. A omahnejo mu onemogle nazaj. Vzdih,
»»Pozno je, mati! Spavajva. Stisni mi roko še trdneje in gladi mi čelo. Mehka je tvoja roka, mati . . .
Zatisneš mi oči. Kako prijetno! ...
110
A jutri, in nadalje, mati, ostaneš pri meni za vedno. Ne mogel bi več prestati brez tebe. Mati, kako sladko me uspavaš nocoj . . . Tako lahko mi je. Čuješ mati? Stisni mi desnico! . . . Gladi me! . . .
Kam mc vodiš? Sedaj? . . .
Vidim — mati — vidim — — — vse .. .««
Zatrepeta truplo umirajočega. Komaj, komaj slišno se izvije zadnji dih s trepetajočih usten. Smrtna tišina nastane. . . .
Mesec žopet posije izza oblaka. Ljubeče razlije žarek na bledo lice bojevnika in šine dalje. Je li videl otroški smehljaj, ki je krožil bojniku okrog smrtnobledih usten?
Zaveje veter močneje, pripogne nešteto travic in bilk k tlom. A le za hip. Dvignejo se glavice, prikimajo in zašuste druga drugi. Pozdrav in spev neslišen mrtvemu vojaku-junaku,                                Fr. Zupančič